Avtor: Marko

Izobrazba in brezobraznost

Napisal Marko na 31. julija 2017. Objavljeno v Za začetek.

Življenje piše romane … pravijo.
Bo že držalo.
A piše tudi drame. Komedije in tragedije. Piše kratko prozo. Črtice in eseje, novele in šolske spise. In ko smo že pri tem, potem piše tudi predavanja in politične govore, filozofske razprave in doktorske disertacije.
Življenje piše romane … pravijo.
A piše tudi poezijo. Pesmi. V rimah in prostem verzu. Sonete, romance, dolge junaške epe in haikuje.
Življenje piše … pravijo.
A vendarle sem jaz tisti, ki v svoji roki stiskam svinčnik. Nalivno ali gosje pero. Ali pa tolčem po tipkah.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
Moje so slovnične napake. Ko ne vem, kdaj in kam bi postavil vejico. In se sprašujem, ali bi končal stavek z eno piko ali s tremi (kar jaz osebno zelo rad počnem) … Bi navrgel klicaj? Ali celo vprašaj? Toliko tega namreč v življenju o življenju ne vem!
Moje so napačne sklanjatve. Ker včasih res ne vem, ali naj sklonim glavo ali naj zdržim?! Naj upognem koleno ali ostanem pokončen?!
Življenje piše. A zapisujem jaz.
In se odločam za nove odstavke. Nova poglavja. Novo kitico. Novo vrstico.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
V prvi osebi, jasno … In v sedanjiku.

Za pisanje (in branje) je potrebno vsaj malo izobrazbe. Toliko bolj, če gre za zapis, ki ga piše življenje.
A kaj je izobrazba?
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz … ustvariti obraz … oblikovati obraz …
Podobno kot ‘izoblikovati’ pomeni neki snovi, gmoti … dati jasno in stvarno podobo – obliko!
In kot ‘izgovoriti’ pomeni nekaj izreči na glas … ubesediti!
Izmisliti, izdati, izpeljati, izvesti, …
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz … ustvariti obraz … oblikovati obraz …
Biti izobražen torej pomeni: imeti obraz!
Potemtakem smo vsi izobraženi, boste rekli! Vsi imamo obraz!
Res je. Vsi imamo obraz. Vsi smo ‘izobraženi’.

Na mojem obrazu so oči, ušesa, nos, usta … Vse, kar vidim, vse, kar slišim, vse, kar zaznam, tudi vse, kar govorim in izgovorim … me izobražuje … me oblikuje … mi daje obraz!
Izobražujem se in izobražujem neprestano in nenehno: od dneva spočetja do dneva smrti. Vse, kar počnem, mislim, govorim, ustvarjam … vpliva na okolico, na družbo, na svet … Predvsem pa na bližnjega! Katerega sem dolžan ljubiti kot samega sebe in Boga!

Prav gotovo ste že slišali: “Rad bi postal nekdo!”
In nekdo – je samo nekdo z obrazom! Pa vendar ne bi bil rad kar ‘nekdo’. Ali kdorkoli! Ali, Bog ne daj, celo nekdo drug! Šolam, vzgajam, izobražujem se zato, da bi postal Jaz.
Da bi našel svoj resnični in pravi obraz!
Da bi imel svoj značaj, svoj lastni obraz, svoje mnenje, svoje prepričanje!
Da bi mislil in razmišljal!
In da bi mislil in razmišljal z lastno glavo.
V prvi osebi, jasno … In v sedanjiku.

Torej: “Ne izstopati! Zliti se z večino. Izginiti v množici. Skriti se!” pomeni biti brezobrazen! Pomeni skrivati svoj obraz!
Skrivati svoj obraz kot otrok, ki mu je nerodno … Kot pubertetnik, ki hoče zakriti mozolje …
Človek, ki ga je sram, skriva svoj obraz … Človek, ki ga je strah, skriva svoj obraz … Strahopetec … kriminalec …

Življenje piše romane, kratko prozo, drame, poezijo, članke …
A zapisujem jaz!
V prvi osebi, jasno … In v sedanjiku. (In s pomočjo Tretje osebe Svete Trojice!)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica avgust 2017

Napisal Marko na 30. julija 2017. Objavljeno v Beležnica.

Poletni počitniški meseci nas vabijo na dopust, potovanja in oglede najrazličnejših znamenitosti. Tudi mi vas v avgustovski prilogi vabimo na Bled, ki ga opisujemo zlasti s zgodovinskega vidika. Ta slovenski biser je mednarodna revija National Geographic postavila na naslovnico svojega kataloga.

Počitniško dopustniški dnevi so tudi priložnost, da v roke vzamemo knjigo, česar si med delovnimi meseci, ki so polni raznih obveznosti, ne moremo privoščiti. Tako si na str. 112. lahko ogledate obogateno ponudbo počitniškega branja. Knjige ponujamo po posebno ugodnih, znižanih cenah (po 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €). Vzemite kakšno od teh knjig s seboj na oddih, privoščite si prosti čas v družbi dobrih in zanimivih knjig. Naj samo spomnim, da so v akciji tudi svetopisemski filmi na DVD (str. 107).

V branje vam v tokratnem Ognjišču ponujamo nov podlistek z naslovom Le eno je potrebno izpod peresa znanega in priljubljenega pisatelja Karla Mauserja (1918–1977). Govori o svetniškem misijonarju med ameriškimi Indijanci Frideriku Baragi. V Ognjišču smo objavili že nekaj podlistkov tega pisatelja. Med drugim nazadnje Razdrto gnezdo, ob koncu osemdesetih let pa smo kot prvi v Sloveniji za podlistek objavili njegov roman Kaplan Klemen. Z objavljanjem tega podlistka obeležujemo tudi dve obletnici: 40-letnico smrti Karla Mauserja (umrl je prav med pisanjem knjige o Baragi) in 150-letnico smrti Friderika Ireneja Barage (1868), saj se bo podlistek nadaljeval tudi v prihodnjem letniku Ognjišča.

Že nekajkrat se je zgodilo, da smo članke, ki so izhajali v reviji Ognjišče, objavili v posebni knjigi, da so laže dostopni bralcem. V tiskarno odhaja knjiga p. Andraža Arka V šoli usmiljenja. Gre za knjigo v obliki dialoga, pogovora z urednikom mladinske priloge Mateja Erjavca s p. Arkom. Frančiškanski pater veliko spoveduje in se srečuje s človeško potrebo po odpuščanju krivde in po hrepenenju po usmiljenem in ljubečem Bogu

Iz tiskarne prihaja Velika svetopisemska pobarvanka. V njej so zgodbe Svetega pisma ob njih pa barvne ilustracije in črnobele risbe. Te bodo lahko otroci pa tudi odrasli ali z njihovo pomočjo pobarvali. Lahko po svojem okusu ali po natisnjeni predlogi. Z barvanjem bodo še bolj osvojili sporočilo svetopisemskih zgodb.

Veseli smo, da smo oddali v tisk tudi komplet treh knjig Darilo ob krstu. Na neki način je knjiga podobna kompletu Krstno darilo, ki ste ga bralci izredno lepo sprejeli. Gre za tri knjige (Svetopisemske zgodbe, Krstni album in Prve molitve), ki bodo otrokom in staršem spomin na krst pa tudi dragocen in prijeten sopotnik v prvih letih odraščanja in vzgoje v veri. Nov komplet ima popolnoma drugačno grafično zasnovo, ilustracije in spremenjena besedila.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 08, str. 5

Slepi mož in strokovnjak za oglase

Napisal Marko na 30. julija 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki slepi človek je sedel na pločniku. Pri nogah je imel klobuk in v njem košček lepenke z napisom: »Sem slep. Prosim, pomagajte mi!«
Nekega dne je šel tam mimo strokovnjak za oglase, se radoveden ustavil in videl, da je v njegovem klobuku samo nekaj drobiža. Sklonil se je, obrnil lepenko na drugo stran in nanjo nekaj napisal. Popoldne je spet prišel mimo in videl, da je bil klobuk poln denarja.
Napis “Danes je pomlad, jaz pa je ne morem videti” je mimoidoče ganil.
Velika je moč besed.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Odločitev

Napisal Marko na 30. julija 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki človek je bil strasten kadilec, a ga je bilo zelo strah, da bo zbolel za pljučnim rakom. Zavedal se je, da se bo čim prej moral odločiti. V raznih časopisih in revijah je prebral strokovne članke o pljučnem raku. Tako je prišel usodni dan, dan za veliko odločitev: nehal je – brati časopise in revije.

Smejemo se nespameti tega moža. A pomislimo, kaj vse naredimo mi, da se nam ni treba spreobrniti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Matilda

Napisal Marko na 30. julija 2017. Objavljeno v Za začetek.

Kot igralcu – glumaču, mi ni treba nič vedeti, nič znati … nič razumeti.
Kot igralec – glumač, moram le narediti vtis, da nekaj vem, da nekaj znam … pa čeprav nič ne razumem …
Boljši vtis, ko naredim, boljši igralec sem … Oziroma: za boljšega igralca me imajo! In (zmotno) mislijo, da res kaj vem, da res kaj znam … da celo res razumem.
In sem kot igralec ‘odglumil’ že marsikaj: Streljal s pištolo … in zadel! Vozil rešilca! Pomolzel kamelo! Zmagal v pretepu! Naslikal sliko! Ubil! In umrl! … O, kolikokrat sem na odru že umrl.

Pred dnevi sta tako prišli na vrsto dve za mene novi dejavnosti: kajenje in košnja. Pravo kajenje … s pipo. S fajfo, če hočete. In prava košnja … na roke. S koso!
Tik pred začetkom snemanja smo seveda ugotovili, da nihče od prisotnih o fajfah nima pojma. In tako smo se – v brk novemu protikadilskemu zakonu – vsi skupaj lotili kajenja. Po nekaj neuspelih poskusih basanja pipe, prižiganja, kašljanja, ponovnega basanja in ponovnega prižiganja … pa ponovnega basanja in ponovnega prižiganja … smo, pekočega jezika in oči, na pomoč poklicali ‘strica Gugla’. Ta nam je prav mirno pojasnil, da se pipa nabaše trikrat: Prvič prav narahlo … kot bi stisnil otroški prst. Drugič že močneje … kot bi segel dekletu v dlan. Tretjič pa pogumno … kot bi krepko stisnil moško pest.
In je šlo!
Ne najbolje, a dovolj, da sem naredil vtis … da znam!

S koso ni bilo dosti bolje. A ker nas je čas priganjal in se je sonce prav hitro spuščalo, ni bilo časa za nasvete in vaje. Postavili so me ob bok starejšemu stricu, ki je rekel, da je v mladih letih “pokosil vse travnike tod naokoli” in: ‘Akcija!’ Začel sem opletati s koso in kljub zatikanju se mi je po kakih osmih zamahih zdelo, da kar gre … S kotičkom očesa sem slutil strica, lovil sem njegov ritem, da bi snemalcu ne pokvaril kadra, in se med močnim potenjem premikal proti koncu travnika. Tam sem se – zvezda filma – ustavil, se naslonil na koso in zadovoljno ozrl po opravljenem delu.
Dobro … Na filmu bo zgledalo lepo … kot da vem in znam … in da razumem, a dejansko stanje je bilo porazno. Stričeva ‘reda’ je bila kot pobrita, moja pa je zgledala kot bi se po travi valjalo nekaj pijanih svinj. Nobenega dvoma, kje je opravil delo nekdo, ki ve, kaj dela, in kje nekdo, ki se dela, da ve, kaj dela. A kot igralec – glumač, sem svoje delo opravil izvrstno: naredil sem vtis … da znam!

Le redkokdo še kosi s koso. (Naj mi kmetje, ki se mučijo s koso na kakšni težko dostopni zaplati trave, oprostijo!) Ob sončnih poletnih sobotah okrog naših hiš brenčijo kosilnice kot čmrlji in ose. Košnja trate je postala bolj šport kot opravilo.
Le smrt še vedno rišemo s koso.
Pa čeprav se mi zdi – vsaj letošnje leto je tako – da si je tudi Matilda omislila kosilnico.
In se mi je celo prikradla misel … da je postala igralka. Da glumi. Da prav grdo ‘šmira’! Da ji gre le za vtis! Da ne ve! Da ne zna!! Da ne razume!!! Ker je njena ‘reda’, brez reda. Ker je iz travnika naredila trato. Ker pokosi, še preden trave zacvetijo! Ker je iz svojega poštenega dela, naredila šport!

Morda pa se motim.
Morda sem le tečen, ker Matilda s svojo kosilnico moti moj sobotni počitek.
Ker s svojo koščeno belo roko stisne otroški prst in dekliško dlan … in moško pest.

Čudne misli v brezskrbnem poletju … A je čas košnje. In ko tole pišem pri sosedu neusmiljeno brni kosilnica.
Za umret’!
A to je še najlaže, saj ni treba nič vedeti, nič znati … ni pa slabo, če človek vsaj malo razume …
Če pa celo veruje … potem pa ve in verjame, da je tudi Matilda le ‘Gospodova dekla’ … in mu postane Sestra Smrt.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 3.

Škofovski naprsni križ

Napisal Marko na 26. julija 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Eden od ‘prepoznavnih znakov’ škofov, je križ, ki ga nosijo na prsih, obešenega na verižici ali na vrvici. Nosijo ga ne le pri liturgičnih opravilih, ampak tudi izven njih, zlasti ko nastopajo javno. Zanima me, kdaj se je pojavil? (Dora)
Latinsko ime za naprsni križ je pektoral (pectus – prsi). V stari krščanski dobi so kleriki in tudi navadni verniki nosili na prsih posodice s svetinjami ali z izreki iz Svetega pisma. Te posodice so imele večkrat obliko križa. To je zametek križa, ki ga nosijo škofje in nekateri cerkveni dostojanstveniki, obešenega na verižici ali vrvici. Kot liturgični okrasek pri slovesnih bogoslužnih opravilih je v navadi od 13. stoletja. Misal papeža Pija V. (1570) določa, da ga morajo škofje pri mašah obvezno nositi. Naprsni križ je bil v preteklosti zlat, pogosto okrašen z dragimi kamni, zdaj pa je navadno iz manj dragocene kovine ali celo lesen. – V vzhodni Cerkvi episkop (škof) namesto križa nosi na prsih enkolpion – ovalen obesek, ki ima na zunanji strani vtisnjeno ikono Bogorodice ali Kristusa ali Svete Trojice, ki je ‘vsa sveta’, zato se ta obesek imenuje tudi panagia. Znotraj obeska so relikvije, ‘svete moči’. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 48

Taize in slovenska mladina

Napisal Marko na 24. julija 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

V mojih študentskih letih je bil Taizé v Franciji privlačen za vse, ki so iskali moč za poglobitev vere. V poletnih mesecih smo pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov radi romali tja. Zakaj Taizé slovenske mladine danes ne privablja več tako, kot je nas? (Matija)
Temelje ekumenske meniške skupnosti Taizé je postavil Roger Schutz leta 1940, zaživela pa je po drugi svetovni vojni, ko so prvi bratje izpovedali redovniške zaobljube. Kmalu so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Med njimi je bilo vedno več mladih z vseh koncev sveta, v počitniških mesecih srednješolcev in študentov. Višek romanj je bil leta 1974, ko se je ob začetku koncila mladih na taizéjskem griču zbralo nad 40.000 mladih iz več kot stotih držav. Iz tega so se rodila romanja upanja – cilj tega romanja je bila leta 1987 Ljubljana. Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja romali posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000: vodil ji je Lojze Peterle. Poznejše skupine so romale pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov Rudija Koncilja, Janeza Grila, Milana Knepa. Z njimi tudi na novoletna romanja upanja. Na vprašanje, zakaj Taizé danes slovenske mladine ne privlači tako kot nekdaj, pa je jasen odgovor: danes imamo duhovno postrežbo, ki smo jo morali takrat iskati na tujem,v obilni meri doma. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 50

sv. Jernej (24. avgust)

Napisal Marko na 24. julija 2017. Objavljeno v Svetniški domovi.

Evangelisti Matej, Marko in Luka v svojih seznamih dvanajsterih apostolov ga navajajo nekje v sredini in sicer z imenom Bartolomej (iz tega je nastal Jernej); evangelist Janez pa ga v svojem poročilu, kako ga je Jezus poklical v apostolski zbor, imenuje Natanael. Doma je bil iz galilejske Kane, k Jezusu ga je privedel Filip; ko ga je Jezus zagledal, je rekel: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Na podlagi te pohvale prikazujejo apostola Jerneja kot iskrenega in vedrega človeka. V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z nekaterimi drugimi apostoli ob Galilejskem jezeru. Izročilo ve povedati, da je apostol Jernej oznanjal evangelij v raznih pokrajinah Bližnjega vzhoda. Umrl je kot mučenec v Albanopolisu, glavnem mestu Armenije: živemu so potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili. Na Slovenskem je apostol Jernej zelo češčen, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, sv. Jernej (detajl slike sv. Jernej in sv. Eligij), olje na platno, okoli 1739, Kamnik, ž. c. Marijinega brezmadežnega spočetja.

Sv. Jerneju je na slovenskem ozemlju posvečenih 29 cerkva (13 župnijskih in 16 podružničnih). V LJ nadškofiji sta njegovi ž. c. v Begunjah pri Cerknici (1) in v Pečah (2), p. c. pa ima v Stražišču (Kranj – Šmartin) (12), Seničnem (Križe), sv. Jernej (Ljubljana – Šiška), Voklem (Šenčur), na Konjšici (Šentjurij – Podkum) (14) in na Rašici (Vel. Lašče). V KP škofiji je sv. Jerneju posvečena ž. c. v Senožečah, (3) ima pa še pet p. c.: sv. Jernej (Cerkno) (15), Gor. Zemon (Ilirska Bistrica), Kal (Košana), Petelinje (Pivka) in Seča (Sečovlje) (13). – V NM škofiji je sedem Jernejevih cerkva: Ambrus (6), Kočevje (5) in Šentjernej (spodaj) so župnijske, Trebanjski vrh (Čatež – Zaplaz), Otovec (Črnomelj), Javorje (Sv. Križ – Gabrovka in Gombišče (Vel. Gaber) pa podružnične. – V MB nadškofiji so apostolu Jerneju posvečene štiri ž. c.: Sv. Jernej nad Muto (7), Ribnica na Pohorju (4), Slovenska Bistrica (9) in Sv. Jernej pri Ločah; p. c. nimajo – V CE škofiji so tri ž. c. sv. Jerneja: Rogatec (8), Vojnik (11) in Zibika (10), p. c. pa je v Breznu (Vitanje). – MS škofija nima nobene cerkve posvečene sv. Jerneju. (mč)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 8, str. 131.

sv. Ana (26. julij)

Napisal Marko na 24. julija 2017. Objavljeno v Svetniški domovi.

Jakobov protoevangelij, apokrifni spis (ok. 150), poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, Joahim in Ana godujeta skupaj 26. julija, prej smo se očeta Joahima spominjali 16 avgusta. Sveti Ani je na Slovenskem posvečenih nad 60 župnijskih cerkva in podružnic, sv. Joahimu pa le podružnica v Jasenu, župnija Ilirska Bistrica. Joahim in Ana sta bila potomca Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Hčerka Marija se jima je rodila na stara leta. Pri sebi sta jo imela le tri leta, potem sta jo po zaobljubi izročila templju. Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. K sveti Ani, Marijini materi, so se zatekale matere in nerodovitne žene. Umetniki Ano navadno upodabljajo, kako mali hčerki Mariji razlaga Sveto pismo; mnogo podob in kipov pa jo kaže kot Ano ‘Samotretjo’: v naročju velike svete Ane sedi mala Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus, (sč)

Na sliki: V. Metzinger, Družina svete Ane, olje na platno, 1747, Ljubno ob Savinji, ž. c. sv. Elizabete.

Sv. Ani je pri nas posvečenih 67 cerkva (12 župnijskih in 55 podružničnih) ter štiri kapele. – Največ ž. c. sv. Ane je v LJ nadškofiji (4): Dobovec (1), Gozd, Javor (2) in romarska v Tunjicah (spodaj), poleg teh pa imajo še 13 p. c.: Koželjek (Begunje/Cerknici), Šemnik (Izlake), Žažar (Podlipa), Šentan (Preserje) (3), Mala Gora (Ribnica), Podlož (Stari Trg/Ložu), Butajnova (Šentjošt nad Horjulom) (4), Češnjice (Šentvid/Stični), sv. Ana-kapucini (Škofja Loka), Zg. Jablanica (Šmartno/Litiji), Ljubelj (Tržič), sv. Ana v Višnji Gori in Ledinica (Žiri). – V KP škofiji so tri ž. c. sv. Ane: Batuje, Cerkno (5) in Grahovo ob Bači (6); osem pa je p. c.: Magozd (Drežnica), Hrašče (Hrenovice), Dolenje (Jelšane), Bač (Knežak) (7), sv. Ana-frančiškani (Koper) (9), Nova Sušica (Košana), sv. Ana (Ponikve), Razguri (Vrabče) in kapela v Kanalu. – V NM škofiji je sv. Ani posvečena ž. c. v Toplicah (8) in kar 17 p. c.: Vrh nad Boštanjem (Boštanj), Vimol (Črmošnjice), Šmaver (Dobrnič), Tanča Gora (Dragatuš), Hrib in Koprivnik (Kočevje), Mokri Potok (Kočevska Reka), sv. Ana (Leskovec/Krškem), Vidošiče (Metlika) (13), Debenec (Mirna), Graben (NM-Sv. Lenart), Peščenec (Osilnica), Beli Kamen (Stara Cerkev), Ledeča vas (Šentjernej), Korenitka (Šentlovrenc), Gradišče nad Vrhpečjo (Velika Dolina) ter kapela v Kostanjevici na Krki (župnišče) – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. Ane: Fram (12) in Sv. Ana v Slov. Goricah (11), 10 pa je p. c.: sv. Ana (Koprivna), Stari Grad (Makole), Ribniško selo (MB-Sveta Marija), sv. Ana (Pameče), Leše (Prevalje), sv. Ana (Slovenske Konjice), Veliki Vrh (Sv. Barbara v Halozah – Cirkulane) (10), Orlica (Sv. Marija v Puščavi), Pungart na Pohorju (Št. Ilj pod Turjakom) in Drakšl (Velika Nedelja). – V CE škofiji je Marijini materi posvečena ž. c. na Prevorju (15), Anine pa so p. c.: Šmarje (Sevnica), Babna Gora (Sv. Štefan/Žusmu), Vrhe (Teharje) in Tinsko (Zibika) (14), in dve kapeli: sv. Ana-zdravilišče (Rog. Slatina) in sv. Ana-pokop. (Solčava). – V MS škofiji je ž. c. sv. Ane v Bakovcih (17), p. c. pa so v Boreči (Gor. Petrovci) (16), na Podgradju (Ljutomer) in v Gomilici (Turnišče). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 7, str. 131.

Poletje = alkohol, izzivalno oblačenje …?

Napisal Marko na 22. julija 2017. Objavljeno v MP Klepetamo z Robertom.

Večina se verjetno strinja z mislijo mladih, da so počitnice namenjene odklopu od šolskih in študijskih obveznosti ter vsesplošnemu oddihu. Tudi sam se podpišem pod to izjavo, ker je vsakomur potreben počitek. Ob tem pa obstaja nevarnost, da si v času tega odmora ne uspemo nabrati novih moči za naprej. Na misel mi pride prispodoba, ko gremo v hribe in imamo nekje med potjo malico, z namenom, da v telo vnesemo porabljene kalorije, ki bodo pomagale koraku naprej. Seveda se tudi oddahnemo od naprezanja, ki je za nami.

Da si danes sprejet v družbi, moraš veliko časa nameniti skrbi za svoje telo, ker so lepotni ideali danes zelo visoki.

Počitnice so žal za mnoge mlade čas, ki jih preživijo brez misli na to, da bi si nabrali moči za naprej. Mnogi prav v poletnem času lahkomiselno počnejo stvari, ki jim niso v spodbudo, v rast in napredek. Znano je, da v poletnih trenutkih mnogi mladi popijejo več alkohola, ker za številne med njimi »ni zabave brez alkohola« in ker »se drugače ne moreš sprostiti«. Dejstvo je, da ima to njihovo početje svoje vzroke, ki se skrivajo tudi v iskanju sprejetosti med prijatelji, dokazovanja in ljubljenosti. Od nekdaj mi je zanimiva misel mladih, da nekaj zamujajo, če ne žurirajo oz. če se nimajo na tak način fajn.

Zavedam se, da je moje telo tempelj Svetega Duha in zato skrbim predvsem za svojo notranjost.

Telo je posoda, ki je lahko zelo krhka in velikokrat se ne zavedamo, da je potrebna prave nege, da bo ohranjena in pripravljena služiti svojemu namenu. Ko je v poletnem času na svoj način tudi naše telo bolj v ospredju, je lahko v ospredju tudi razmislek, kaj vsak od nas stori v skrbi za svoje telo. Kateri konkretni koraki, drže in dejanja pripomorejo k osvežitvi našega telesa?
Istočasno velja razmislek o podobi in sprejemanju našega telesa in s tem povezani samopodobi. Slaba samopodoba spodbuja nove ranjenosti na različnih področjih posameznikovega življenja. Samopodobo si oblikujemo počasi in premišljeno, ne reši je še tako izzivalen bikini ali še tako izraziti sixpacki na moških trebuhih. Ne padimo na nastavljene limanice, ki nam prodajajo recepte za poletno telo, z njimi ne bomo okrepili svoje samopodobe.
Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom (1 Kor 6,19) zapiše: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.« Mogoče komu prav ta misel da spodbudo, da v počitniških dneh napolnjuje svoje telo z Duhom, ki nam ga daje Gospod.
Robert Friškovec, Klepetamo z Robertom. Ognjišče (2017) 07, str. 84

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing