Avtor: Marko

Mala cvetka Terezija

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Priloga.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Čudna so pota Gospodova, predvsem takrat, ko se zdijo naše odločitve v Božjo slavo, a spoznamo, da ima naš Oče povsem drugačne načrte z nami. Najbrž sta o tem razmišljala tudi Ludvik Martin in Zelija Guérin, ki sta si oba želela v samostan, a bila zavrnjena. Zaupanje Gospodu pa je združilo njuni poti in rodilo sad, ki je dal odgovor na vprašanja o njunem poslanstvu: 2. januarja 1873 se je rodila mala cvetka Terezija.

SVETOST JI JE BILA POLOŽENA V ZIBKO
Močna krščanska drža je bila prepoznavni znak družine Martin. Zakonca sta bila sicer premožna prebivalca francoskega Alencona, a kljub temu skromna, radodarna, pobožna, preprosta in ponižna. Zase in za svoje otroke sta imela le en cilj: nebesa. Gospa Martin je bila prepričana, da »srce ne more biti zadovoljno, če išče kaj drugega kot Boga«. Kaj vse danes iščemo namesto Boga. Utapljamo se v vsakdanjih skrbeh in zroč v ekrane bežimo od njih. Kako drugače bi bilo, če bi pogled kdaj usmerili navzgor, tako kot sta to počela Terezijina starša. Tudi takrat, ko so ju prizadele hude preizkušnje in sta izgubila kar štiri od svojih devetih otrok. Leta 2015 sta bila razglašena za svetnika. Tako sta postala prvi svetniški zakonski par in dokaz vsemu svetu, da je svetost mogoče živeti v prav vsaki življenjski vlogi, ne le med stenami samostana. Se nam, današnjim zakoncem, zdi to povsem nedosegljiv ideal? Morda res. Ampak Bog najbolj deluje v medsebojnih odnosih – in kaj je lepšega in popolnejšega od zakonskega odnosa? Prav iz takšnega svetniškega zakonskega odnosa se je kot zadnji otrok rodila mala bela cvetka Terezija in se tako pridružila svojim šitrim starejšim sestram: Mariji, Leoniji, Celini in Pavlini.

KRALJI IN KRALJICE ROSNIH LET
Mala Terezija je bila v veselje vsej družini, vendar je v ranem otroštvu zbolela in ozdravela šele po mnogih molitvah in požrtvovalni skrbi staršev. Za nekaj mesecev so jo nato oddali k dojilji na kmete, kjer se je okrepila in se nato vrnila domov. Kako težko je najbrž bilo staršem oddati svoje ljubljeno dete od sebe, pa čeprav v njeno dobro … Terezija se je sicer vrnila ozdravljena, vendar veselje ni trajalo dolgo: že pri rosnih štirih letih je zaradi bolezni umrla gospa Martin, njena mati. Ostal je njen zgled ponižnosti in vztrajanja v veri kljub preizkušnjam – in tega se je prav gotovo navzela tudi Terezija. V svoji otroški iskrenosti si je za svojo »novo« zemeljsko mamo izbrala starejšo sestro Pavlino. Po smrti žene in matere se je družina preselila v Lisieux k Ludovikovemu svaku, da bi njegova žena pomagala pri skrbi za mlade sirote. Tu je odraščala mala Terezija. In odrasla je hitro, zaradi vsega trpljenja skoraj prehitro. Po mamini smrti se je prej živahna Terezija spremenila v boječe in občutljivo dekletce, čeprav so domači, predvsem oče, nežno in ljubeznivo skrbeli zanjo. Oče se je vedno odtrgal od svojega dela in se posvetili svoji kraljični Tereziji. Občudoval je njene oltarčke, se pretvarjal, da pije čaj, ki ga je pripravila iz lubja, skupaj sta ribarila in hodila na sprehode. Imenovala ga je »kralj« in v njenih očeh najbrž ni bil nič manj kot to. Tudi danes si starši želimo, da bi bili kralji in kraljice v otrokovih očeh, pa vendar se moramo vprašati, koliko časa si odtrgamo od vsakdanjih opravkov, da bi dosegli ta naziv. Poleg očeta se je mali Tereziji posvečala starejša sestra Pavlina. Poučevala jo je, ji pripovedovala o Bogu, skupaj sta molili in brali Katekizem. Čeprav je Terezija ob slovnici »potočila marsikatero solzo«, je imela svete zgodbe zelo rada, prva beseda, ki jo je znala prebrati, pa je bila – kaj drugega kot – nebesa.
Njeni spomini na otroške spodrsljaje in (ne)iskrenost njenega odpuščanja (nekaterih svojih dejanj se je kesala, drugih pa ne) kažejo na pristen odnos z Bogom, ki ga danes odrasli večinoma ne premoremo. Brez pretvarjanja, brez neiskrenosti, brez prisiljenosti. Tako živ je bil njen odnos, da je svojo sestro vprašala, ali mora svojemu spovedniku reči, da ga ljubi iz vsega srca, saj naj bi govorila Bogu, in ne njemu. Pridige pri svetih mašah je kljub svoji rani mladosti poslušala zavzeto, vendar je pri tem namesto duhovnika opazovala svojega očeta in njegovo dojemanje verskih resnic. Pa smo spet pri starševskem zgledu – vsak lesket v očetovih očeh je neizmerno povečal pomen Božje besede Tereziji, čeprav najbrž vsega takrat še ni razumela. Kot otrok je imela preroško videnje svojega postaranega očeta, ki je nato v starosti zares ohromel in ga je večkrat zadela kap. Dolgo se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to videnje.Mati Zelija Guerin in oče Ludvik Martin. – Terezija pri osmih letih. – S sestro Celino.

MLADOST TRPLJENJA IN ČUDEŽEV
Pri osmih letih je Terezija odšla v zavod k benediktinkam v Liseieux. Po njenih besedah je bilo teh pet let najbolj žalostnih v njenem življenju. Zaradi svoje nadarjenosti se je soočala z ljubosumnostjo ostalih deklet, pred katerimi se ni znala braniti. Bila je drugačna, tako kot so danes v šolah drugačni otroci brez mobilnih telefonov. V tolažbo ji je bila le sestra Celina, s katero je obiskovala šolo, in šolski uspehi, za katere jo je oče obdaroval s kovanci – te pa je shranila za reveže. Prav lahko bi si z njimi kaj lepega privoščila in se tako »potolažila« v svoji nesreči. Pa tega ni storila. Ostala je preprosta in nesebična Terezika, ki ne misli nase in deli miloščino ubogim. V tem času je izgubila svojo drugo »zemeljsko mamo«, sestra Pavlina je namreč odšla v karmeličanski samostan. Čeprav je bil to za Terezijo hud udarec, jo je spodbudil k razmišljanju, da bi tudi sama odšla v »puščavo«. Komaj devetletna se je sestala z materjo prednico, vendar ji je ta povedala, da mora počakati do svojega 16. leta.
Pavlinin odhod je načel Terezijino telesno zdravje. Leta 1882 jo je začela boleti glava, leto kasneje pa je zdravnik pri njej potrdil resno bolezen. Ostala je v tetini oskrbi, prepričana, da jo Bog po bolezni očiščuje, in napolnjena s hvaležnostjo do bližnjih, ki so ji stali ob strani. V avtobiografskih spisih je svojim sestram zapisala: »K sreči bom nekoč v nebesih. Tam se vam oddolžim. Moj ženin je bogat, zelo bogat. Iz njegovih zakladnic bom zajemala ljubezen, da vam stotero povrnem vse, kar ste zaradi mene pretrpele.« Med enim od Terezijinih hudih bolezenskih bojev so njene sestre goreče molile pri Marijinem kipu v sobi. Tedaj se je h kipu ozrla tudi bolnica in spoznala, da se ji je Devica nasmehnila. Zavest se ji je vrnila in nadzemeljska sreča je prevzela njeno srce. Pa ne samo notranje, ozdravela je tudi telesno. Čudež, o katerem se je vest razširila v karmel, je Tereziji kasneje prinesel veliko trpljenja, saj ji karmeličanke niso verjele.
Tri mesece po ozdravljenju je Terezija z očetom odpotovala v rodni Alencon, tam pa spoznala posvetno življenje in vse sladkosti bogastva. Tu se je dokončno odločila, katero pot bo ubrala. S pomočjo sestre Marije je začela svoje priprave na prvo sveto obhajilo, ki jo je navdalo s »čistim in svetim veseljem«. Ni bila le tradicija, niso bila le darila in dobra hrana, za Terezijo je bilo obhajilo združenje z Bogom, po čemer je ves čas hrepenela. Sledila je sveta birma, nato pa neprijetno življenje v zavodu. Čeprav najuspešnejša v razredu, je pri teti in stricu veljala za nesposobno nevednico. Iskala je naklonjenost svojih tovarišic in celo učiteljic, vendar ji ni bilo dano, da bi bila deležna ljubezni, vsaj ne od ljudi. A je bila kljub temu hvaležna Bogu za vso to nenaklonjenost, ki jo je obvarovala prevzetnosti in jo učila ponižnosti. Kdo drug bi danes najbrž na njenem mestu obsojal tiste, ki mu povzročajo nesrečo, iskal pravico zase in se jezil na Boga, ker dopušča krivico. A Terezija pravi: »Bog mi je dal zvesto srce, ki ne neha več ljubiti, kogar je enkrat zares vzljubilo.«
Pri 13 letih je Celina končala študij in se vrnila domov, Terezija pa je zaradi tega zbolela, zato je šolanje nadaljevala pri zasebni učiteljici. V tem času je v karmel odšla Terezijina sestra Marija, za krajši čas pa h klarisam tudi Leonija. Terezija je postala še občutljivejša, njena vest pa tenkočutna do skrupuloznosti. Prav vsaka malenkost jo je spravila v jok. Pa vendar je kmalu spet doživela Božji čudež.

ODLOČITEV ZA REŠEVANJE DUŠ
Na božič leta 1886 je doživela spreobrnjenje in vanjo se je vselila dobra volja. Odtlej si je prej jokava deklica prizadevala reševati duše. Ko je slišala za zločinca, obsojenega na smrt, je darovala mašo in vneto molila zanj. Prosila je Boga za znamenje uslišanja njene molitve in dan po zločinčevi usmrtitvi v časopisu prebrala, da se je pred smrtjo pokesal in poljubil križ. Še en čudež torej … koliko čudežev zaradi malega otroškega srca, ki je želelo ljubiti! Malo in veliko hkrati je treba, da nas Bog usliši: dovolj bi bila iskrena molitev namesto beganja naših misli k posvetnim skrbem. Pa velikokrat ne premoremo niti tega gorčičnega zrna.
Želja po vstopu v karmel je rasla iz dneva v dan, čeprav je bilo to po človeški pameti povsem nemogoče. A pri Bogu ni nič nemogoče, tudi to, da lahko v samostan vstopi petnajstletno dekle. Oče je hčerko podprl pri odločitvi, stric pa je bil odločno proti, zato je Terezija žalostno odložila misel na stran. Po čudežu pa si je stric čez nekaj časa premislil, zato sta z očetom obiskala škofa. Ta jima je obljubil, da bo govoril s predstojnikom samostana, in ju napotil na romanje v Rim. Z očetom in sestro Celino je Terezija potovala v Milano, nato v Benetke, Padovo in Bologno, nazadnje pa le prispela v Rim, kjer je na mestu mučenja prvih kristjanov prosila Jezusa, da bi tudi sama postala mučenka. Bi si danes upali izreči takšno prošnjo? Trpljenje je nekaj, čemur se na vse kriplje trudimo izogniti, pa čeprav s pomočjo pri samomoru ali evtanazijo. Petnajstletno dekle pa je samo prosilo zanj!Tereziji se je aprila 1888 uresničila dolgoletna želja. Vstopila je v samostan.

Sedmi dan v Rimu se je Terezija srečala s svetim očetom, Leonom XIII. Mlado, skromno dekle in veliki dostojanstvenik. Takrat je napravila svojo drzno potezo in nagovorila papeža, da bi smela že s 15 leti vstopiti v karmelski red. Kakor hladen tuš je prišel odgovor, naj stori, kot bodo odredili predstojniki. Ponovno je rotila svetega očeta, on pa ji je ljubeznivo odvrnil: »Vstopila boš, če je to Božja volja.« Polna razočaranja je deset dni pred božičem škofu napisala pismo s prošnjo za dovoljenje za vstop. Pa vendar odgovora ni dobila. Koliko truda je morala Terezija vložiti v svoje hrepenenje po Jezusu! Koliko zavrnitev je prestala, pa kljub temu vztrajala! Njena predanost ni imela meja in resnično bi se lahko tudi danes vsak zgledoval po njenem srcu. Tako pa – vprašamo nekoga, če potrebuje pomoč, ta nas iz vljudnosti zavrne, a smo kljub temu zadovoljni sami s seboj, saj smo naredili vse, kar je v naši moči. Smo res? Iskrena predanost in vztrajnost sta nekaj, česar manjka današnjemu svetu. Ju pa vsekakor ni manjkalo Tereziji, tudi januarja 1888, ko je od škofa končno prejela odobritev za vstop v karmelski red, vendar se je predstojnica odločila, da jo sprejme šele po koncu posta. Naslednje tri mesece je preživela v spokorni pripravi in drobnih odpovedih, na to obdobje pa ohranila najlepše spomine.

»MOJ BOG – LJUBIM TE!«
Čeprav je bilo slovo od družine tistega 9. aprila 1888 težko, je Terezijo prevzel globok notranji mir, ki je ni zapustil naslednjih osem let. Ko je njen oče zbolel, je tri leta njegovega mučeništva označila za svoja najljubša in najplodnejša v vsem življenju. Večini nepojemljivo hrepenenje po trpljenju je bilo izpolnjeno in zanj je bila hvaležna. Tudi odlog večnih zaobljub je bil zanjo hud udarec, vendar je spoznala, da jo pri tej želji ženeta samoljubje in lastna volja. Tako je Jezusu obljubila potrpežljivost – po lastnih besedah je bila igrača, žogica v rokah Deteta Jezusa. Prav zato je bilo njeno novo samostansko ime več kot pravo zanjo: Mala Terezika Deteta Jezusa. Veselila se je vsega: krivih obtožb, poniževanja in celo duhovne suše. Večer pred zaobljubami jo je napadel hudi duh in vanjo drugega za drugim sejal dvome o njenem poklicu, o poti, po kateri je na vsak način hotela, čeprav – tako jo je skušal – nanjo naj ne bi bila poklicana. S srčnim pogumom se je izpovedala voditeljici novink in dvomi so minili.Z nasmehom na obrazu je odšla v večnost. – Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo. – Kip v vrtu Buissonnets, ki spominja na binkoštni praznik 29. maja 1887, ko je Terezija prosila svojega očeta, da bi ji dovolil vstopiti v Karmel.

Posebno vlogo v Terezijinem življenju je imela mati Genovefa, svetnica, ki je – tako se je zdelo Tereziki ob srečanjih z njo – videla v njeno dušo. Tudi ona je morala skozi podobne preizkušnje pred zaobljubami in Tereziki je bila zgled prave svetosti. Po njeni smrti je v samostanu izbruhnila gripa, ki je vzela mnogo življenj, pa vendar je Terezika tudi v tej nesreči videla samo dobro: da so njene sosestre umirale s spokojnostjo na obrazu in odhajale v boljše življenje.
Da pot do svetosti ni v popolnosti, so dokazovali njeni notranji boji in preizkušnje. Spraševala se je o obstoju nebes, naslednji trenutek pa se spet povsem predala Jezusu. Po očetovi smrti je gojila veliko željo: da bi v karmel vstopila tudi njena sestra Celina. Tako je nekega dne prosila Jezusa, naj ji da znamenje, da je njen oče v nebesih – če sestra, ki je nasprotovala Celininemu vstopu v samostan, temu ne bo več nasprotovala, bo vedela, da je oče prišel v večno srečo. Seveda se je zgodilo natanko to in Terezija je bila prepričana, da je k njeni priprošnji pripomogel njen oče v nebesih. Odtlej ni Boga prosila ničesar več, tudi trpljenja si ni več želela, samo prepustila se je Njegovih rokam.
A trpljenje je prišlo samo od sebe. Leta 1896 na veliki petek se je Terezija izredno slabo počutila in to so opazile tudi njene sosestre. Čeprav so ji skušale olajšati delo, tega ni dovolila in jih je zavrnila z besedami, da je na ta dan Jezus veliko huje trpel. Za njeno bolezen – jetiko – se je izvedelo šele spomladi naslenje leto. Kašelj in oslabelost sta izčrpala njeno telo, vendar je še vedno voljno trpela. Bojevala je notranje boje, predvsem o lastni vrednosti pred Bogom in njegovi ljubezni do nje. Dva meseca pred smrtjo je prejela bolniško maziljenje in dejala, da ji srce prekipeva v veselju – upala je namreč, da bo kmalu prestopila prag večnosti. Vendar jo je Gospod še nekaj časa želel na zemlji. Na smrtni postelji je premogla mnoge preroške besede, uganjevala je misli svojih sosester in jim zagotavljala, da jim bo vso dobroto povrnila iz nebes. Odklanjala je zdravila, da bi jih prepustila misijonarjem, Gospod pa jo je nenehno obsipaval z manjšimi in večjimi znamenji svoje stalne prisotnosti. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je nekoč rekel, da je angel, saj da ni še videl bolnika, ki bi »toliko prestal in bil tako nadnaravno vesel«. Terezijino trpljenje je bilo neizmerno. Bolečine so bile vse hujše, oslabela je toliko, da se ni mogla več premikati, večkrat ji je zmanjkovalo sape. Prosila je Marijo, naj skrajša njen smrtni boj, v isti sapi pa je vdano pristajala na to, da bo trajal dlje, kot bi si želela. 30. septembra 1897, tik preden je odšla v večno življenje, so njene zadnje besede bile: »Moj Bog – ljubim Te!«

»NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NI STORILA.«
Terezija Deteta Jezusa je umrla z nasmehom na obrazu in s palmovo vejico v rokah, ki so jo našli svežo po 13 letih, ko so jo prvič izkopali. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa leta 1925, ko je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.Citati v besedilu so iz Terezijine knjige Povest duše (Karmel Sora). Prvi prevod v slovenščino je iz leta 1940. – Pri Založbi Ognjišče so izšle tri knjige o “mali cvetki”: Na mali poti – njene misli za vsak dan v letu (1993, ponatis 2008), slikanica Sveta Terezija Deteta Jezusa (prva izdaja ob stoti obletnici smrti 1997 – ponatis 2008) in Veličina Male Terezije (1997).. Ob razglasitvi staršev Ludvika in Zelije za blažena (2008), smo izdali še knjigo Povest družine Martin (2008, ponatis 2009). Papež Frančišek je zakonca Martin leta 2015 prištel med svetnike.

Ko je Terezija nekoč med boleznijo počivala v svoji celici, je slišala sosestro, ki je dejala: »Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Kakšna pohvala za Terezijo je bila ta kritika! Bila je dokaz, da je njena ljubezen delovala skrito, tiho, tako, kot je Bogu všeč – tako, da »ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Njena otroško preprosta in hkrati svetniško močna vera, njene nenehne žrtve, tihe molitve in odpovedovanja pa kljub temu niso mogle ostati skrite. Bela cvetka je sijala notranji mir navzven, pa če je to želela ali ne. »In kaj pravite Jezusu?« so jo nekoč vprašali med molitvijo. Ona pa je preprosto odgovorila: »Nič. Ljubim ga!«
Tako preprosto je to. Brez velikega teološkega znanja. Brez dramatične mučeniške smrti. Brez dejanj, ki bi bila navzven omembe vredna. Preprosto ljubiti Jezusa v svoji preproščini. Z zavzetim iskanjem, otroškim navdušenjem in iskrenostjo. Čeprav je sveta Terezija Deteta Jezusa veliko pretrpela, se je povsem prepustila Božji volji. Kdo ve, kakšna je Njegova volja za nas – bomo tudi mi trpeli? Bodo naša dejanja skrita ali odmevna? V očeh drugih velika ali majhna? Kakšna bodo v Gospodovih očeh? Ne vemo. Eno pa je gotovo: svetost lahko doseže vsak. Tudi tak, ki v očeh drugih ni storil ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Tako kot mala bela cvetka Terezija.

P. Šergon, Priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 44-49.

Miroslav Bulešić

Napisal Marko na 27. septembra 2023. Objavljeno v V spomin.

*13. maj 1920, Čabrunići, Svetvinčenat (Istra, Hrvaška); † 24. avgust 1947, Lanišće (Istra, Hrvaška)

(ob obletnici beatifikacije) Miroslav Bulešić se je rodil 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići, župnija Svetvinčenat. Ko mu je bilo deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. Najprej je bil župnik v Baderni v Istri, kjer je v zapletenih vojnih razmerah dočakal konec vojne. Jeseni 1945 je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.

Komunističnim oblastnikom je bil goreči duhovnik trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. Avgusta 1947 je spremljal Jakoba Ukmarja, uglednega slovenskega duhovnika iz Trsta, ki je prišel birmovat v Istro namesto škofa Santina. Nasprotniki so organizirali izgrede po raznih krajih (v Tinjanu, Buzetu …), višek pa je bil v Lanišču, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek. Kljub grožnjam in nemirom je Ukmar podelil birmo 237 otrokom. Nasprotniki so se maščevali po maši: v župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića in Ukmarja zverinsko pretepli.

Pokopati so ga morali v Lanišču in šele leta 1958 so njegove posmrtne ostanke smeli prenesti v rojstni Svetivinčenat. Kmalu po mučeniški smrti Miroslava Bulešića je ob začetku šolskega leta 1947/48 semenišče v Pazinu (tam je bilo tudi mnogo gimnazijcev iz Primorske in iz ljubljanske škofije) obiskal apostolski nuncij v Jugoslaviji Joseph Hurley, ki je dejal: »S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca.«

20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.

njegove misli:

Moje maščevanje je odpuščanje ...
S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem.

o njem:

S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca. (Joseph Hurley, ap. nuncij v Jugi)

pripravil Marko Čuk

Bomo kristjani še naprej dopuščali, da nas žalijo?

Napisal Marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v Pisma.

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.

Jubilejnih 35 let kariere Alenke Godec

Napisal Marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

Alenka Godec je priznana slovenska pevka, ki je svoj preboj na glasbene odre doživela pred 35 leti v Pop delavnici, kjer je s takratno skupino Cafe in skladbo Tvoja prejela prvo nagrado občinstva in strokovne žirije. Na svoji glasbeni poti se je še večkrat udeležila glasbenih festivalov in izdala osem samostojnih albumov. Od leta 2015 je del skupine Dinamitke in nepogrešljiva članica muzikala Mamma Mia!

– Junija ste praznovali 35 let svoje glasbene kariere. Kako se spominjate svojih začetkov?
Uf, lepo je bilo iskati nove poti. Glasba mi je bila položena v zibelko, moj oče je bil namreč glasbenik. A kljub temu si nisem mislila, da se bo vse skupaj odvilo tako, kot se je, čeprav sem si že kot deklica želela postati pevka. Dokaj pozno sem prišla na prvi resni oder, pri svojih dobrih 23 letih, kar pa štejem za prednost. Vsaj v tistih časih, ki so bili bistveno drugačni od današnjih.

– V enem izmed intervjujev ste omenili, da je v Sloveniji malo glasbenih skladateljev, ki bi lahko pisali skladbe za vas. Kaj ste mislili s tem?
Nikakor ne v smislu, da sem sama tako dobra, da zase težko najdem dovolj dobrega avtorja. Dobrih avtorjev je veliko, a med temi je večina takih, ki pišejo zase, kar je razumljivo. Z leti sem najbrž postala tudi bolj izbirčna in niti ne bi za vsako ceno sprejela pesmi, ki ni čisto po mojem okusu. Ni tako enostavno, da se res vse poklopi, kar pa ne pomeni, da se ne bo še kdaj.

– Kateri glasbeni žanr pa vam je najbolj pisan na kožo?
Sin pravi, da mi najbolj pašejo pop balade, in mislim, da ima kar prav. Pop je moja zvrst, a prav tako se zelo dobro počutim v jazzu, čeprav ga zadnja leta izvajam bolj sem ter tja.

– Tekom kariere ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi radi izpostavili kakšno izkušnjo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da morda spadam v tisto skupino pevk, ki dokaj konstantno držijo svojo pozicijo na glasbeni sceni. Nikdar nisem zelo zaštrlela ven, a sem vedno tu nekje. To mi ustreza in najbrž sem sama vplivala na to s svojim karakterjem, odnosom do glasbe in do medijev.

– Kako v življenju gledate na zmage in poraze in kako se soočate s slednjimi?
Ni vedno preprosto, a imam zelo trdno oporo v družini, v možu in sinu, prej sta bila zame vedno tu še moja mama in oče, ki sta žal že oba pokojna. Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.

– Nedvomno je eden izmed vaših uspešnejših projektov zadnjih let muzikal Mamma mia! Kaj vam pomeni sodelovanje v takem glasbenem spektaklu?
Noro hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba vse od Waterlooja naprej. Večino pesmi sem znala na pamet, takrat seveda v angleščini. Lahko si mislite, kako navdušena sem bila, ko me je Simona Vodopivec Franko povabila, da zaigram vlogo Rosie v muzikalu. S Simono ter tudi z Damjano (op. Golavšek) smo se poznale že od prej, pravzaprav od mojih začetkov, ki segajo v leto 1988 (onidve sta bili dejavni že nekaj let pred mano), ko smo bile skupaj na oddelku za jazz petje v okviru Srednje glasbene šole, pri prof. Nadi Žgur. Vedno smo se imele rade, si bile naklonjene, se srečevale. Leta 2015 pa je naša trojka z imenom Dinamitke zaživela in eksplodirala v Mamma mii.

– Letos so potekale ponovitve muzikala. Zanima me, če se vaje pred premiero muzikala razlikujejo od vaj po premoru. Koliko spomina pevcem ostane? Se je treba kaj na novo naučiti?
Ko sem dobila informacijo, da bomo ponovno obudili muzikal, sem se sicer malce ustrašila … zdelo se mi je, da sem že vse pozabila. A tako lepo in intenzivno izkušnjo človek hitro prikliče nazaj, jo obudi. Imeli smo dobro načrtovane vaje, kar je pri našem producentu Juriju Franku običajno. Povrh vsega smo bile Dinamitke ves čas aktivne – imele smo koncerte, nastope, osvojile dve nagradi na Popevki 2022. Je pa muzikal zares zelo kompleksen. Vaje, priprave so bile intenzivne, celotna ekipa je čutila veliko odgovornost in vse skupaj se je hitro začelo postavljati na svoje mesto. Razprodane predstave to potrjujejo.

– Sodelovali ste v glasbeni komediji Nune v akciji, kjer je potrebno tudi igralsko znanje. Ste igralski talent v sebi odkrili z leti?
Nune v akciji so še vedno v pogonu – mislim, da smo odigrali 85 predstav, ogledalo si jih je veliko ljudi, med katerimi so bile tudi prave nune, župniki, in prav vsi so bili navdušeni. Predstava namreč ni v nobenem trenutku do nikogar žaljiva. Krasen off-Broadway muzikal, ki postreže z odštekanim, a zdravim humorjem, lepimi songi, koreografijo, predvsem pa ima krasno sporočilo, in sicer, da je vsak od nas lahko svetnik. Vsak od nas je lahko dober, širi in dela dobro! Kar se igre tiče … tudi pevci smo na odru na nek način igralci, in že to, da ti oder ni tuj, da se ga ne bojiš, je v veliko pomoč. Jaz pa sem se tudi kar hitro poistovetila s sestro Vido, ki je zanimiv lik. Poleg tega sem vedno z vso resnostjo sprejela nasvete režiserja Jaše Jamnika, pa igralca Gojca (Gojmir Lešnjak). Tudi Marjan Bunič in Simona V. F. nista od muh, saj imata oba veliko izkušenj na tem področju.

– Omenili ste že zasedbo Dinamitke, kjer pojete s svojima dobrima prijateljicama Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek. Se je bilo po vseh letih solo kariere težko navaditi na delovanje v skupini?
Nikoli nisem imela težav z delovanjem v skupini, pa čeprav sem večji del svoje glasbene poti prepevala kot solistka. Rada imam večglasno petje, to je bil zame vedno izziv, ki sem ga rada sprejela. Nekaj, kar zahteva več discipline, je težje, saj se moraš znati prilagoditi, peti tudi zahtevnejše vokalne linije, da večglasje lepo zazveni. In Dinamitke skupaj res zvenimo lepo. Naše barve so različne in ravno v tem je čar, da se pobarvamo v res lepo zveneče troglasje.

– Kje je trenutno vaš glasbeni fokus? Si želite v prihodnje še nadaljevanja solo kariere, novih skladb, morebiti celo albuma?
Založba Dallas me je povabila k ustvarjanju še tretjega dela plošče So najlepše pesmi že napisane. Tri skladbe (Gremo na morje, Spomin in nazadnje Hiša nasprot‘ sonca) so počasi (tudi zaradi epidemije) prikapljale na radijske postaje, narejen pa je že levji delež za ploščo. Če bo šlo vse po sreči, bo album ugledal luč sveta ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Tudi s solističnimi nastopi nadaljujem, veliko je koncertov s pianistom Miranom Juvanom, še bolj zanimiva pa je kombinacija ob spremljavi Mirana in kitarista Robija Pikla. Sicer pa se rada odzovem povabilom različnih zasedb, orkestrov, pihalnih godb …

Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.«

– Pred nami je začetek šolskega leta. Po izobrazbi ste profesorica nemškega jezika. Koliko let ste bili v pedagoških vodah in kaj ste se iz tega naučili?
Res je, kar nekaj let sem poučevala nemščino, a v jezikovnih šolah, kjer pa je sistem malce drugačen. Začela sem že kot absolventka in poučevala približno deset let, dokler mi ni bilo tega pretežko usklajevati z glasbeno kariero. Naučila sem se predvsem prilagodljivosti in razumevanja različnosti med ljudmi.

– Kako pa sami gledate na znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Znanje je vedno dobrodošlo, je dobro izhodišče, a je tisto znanje iz knjig, sploh na nekaterih področjih, dobro ali celo nujno znati skombinirati z realnim življenjem. Glede na to, da imamo trenutno dva kužka in da me nasploh kužki spremljajo že celo življenje, včasih pomislim, da bi se lahko odločila tudi za študij veterine. Sobivanje s kužki je prineslo različne preizkušnje, bolezni in veliko sem se naučila. Če že nisem veterinarka, sem pa vsaj kar dobra negovalka naših kužkov. ?

– Za konec bi vas še prosila, da z bralci revije Ognjišče delite svoj življenjski moto.
Težko strnem, ampak na koncu vedno pridem do prijaznosti, sočutja, strpnosti … To so zagotovo vrline, ki se jih trudim udejanjati, jih živeti, in tega si želim za vse ljudi.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 9 (2023), 66-67.

Kar zagotovo vem

Napisal Marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

je naslov knjige svetovno znane TV voditeljice Oprah Winfrey, ki sem jo bral v teh dneh. Knjiga vsebuje nekaj zelo pomembnih življenjskih modrosti, zato jo priporočam v branje vsakomur, ki ga vsaj malo zanimajo teme življenja in smisla. Avtorica na samem začetku opisuje dogodek, ki jo je zaznamoval in ki je tudi povzročil, da se je lotila pisanja te knjige. Leta 1998 je v oddaji gostila znamenitega filmskega kritika Gena Siskela pri časopisu Chicago Sun-Times. Winfreyjeva pravi, da je celoten intervju potekal gladko do trenutka (oddaja je bila povsem pri zaključku), ko je gost njej zastavil vprašanje. Oprah, ki je mojstrica vodenja oddaj in intervjujev, je umolknila – pravi, da jo je dar govora v tistem trenutku povsem zapustil – nato pa se je začela sprenevedati in ga spraševati, kaj točno misli, ali kaj glede filma, o katerem sta govorila ali kaj drugega … Ob tem pa je točno vedela, da gre za nekaj globljega, nekaj bistvenejšega, nekaj kompleksnejšega – nekaj veliko bolj resnega. Gost v oddaji jo je vprašal na prvi pogled nekaj povsem preprostega: »Kaj veste zagotovo?«
»Kaj veste zagotovo?«
Nedvomno gre za eno temeljnih vprašanj vsakega izmed nas: Kaj je tisto, kar zagotovo vem? Kaj je tisto najbistvenejše? Kaj je temelj mojega življenja? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mi v življenju prinaša radost in veselje? Ali sem srečen? Človek v soočanju s tovrstnimi vprašanji zelo pogosto vklopi psihološko-duhovni obrambni mehanizem in »zbeži« ali zablokira, ko določeni ljudje ali dogodki začnejo odpirati vrata do bistvenih vsebin v njegovem življenju. To se je zgodilo tudi svetovno znani mojstrici besede Oprah. Ampak njen beg pred tem vprašanjem ni bil trajen, ampak, kot pravi sama, je to postalo osrednje vprašanje njenega življenja. Kasneje je na to temo napisala celo knjigo.
Ko sem v roke vzel knjigo, sem pričakoval še eno populistično knjigo o sreči, stila new age, ki ponuja zlajnane pop-psihološke odrešujoče rešitve za posameznika in človeštvo. Pričakoval sem behavioristično modroslovje ameriškega stila, za kar ti je na koncu žal vsake potrošene minute, ki si jo investiral v to čtivo. Vendar sem bil prijetno presenečen; v knjigi je čutiti veliko iskrenosti in pristnosti ter vsebin, za katere tudi zahtevnejši bralec lahko reče, da je zadela »žebljico na glavico«.
Ali živim ali životarim?
Med drugim avtorica zastavi vprašanje, kaj neuresničenega bi najbolj obžalovali, če bi se vaše življenje jutri izteklo. Vprašanje, o katerem bi človek lahko napisal knjigo. Vprašanje, ki bi mu moral vsak posameznik nameniti posebno pozornost. Ali živimo polno, strastno, radostno, ali v svojem življenju vidimo smisel? Svojim študentom in na seminarjih za strokovne kolektive imam navado reči, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki živijo in tisti, ki životarijo. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Vsak zase prevzema polno odgovornost za kakovost in način življenja. Kaj bi v življenju počeli, če se ne bi bali neuspeha, zavrnitve, nesprejetosti, kaj si bodo drugi mislili o nas ipd.? Ali ti ljudje, ki životarijo, ki zgolj opazujejo svoje življenje, ki so nenehno v vlogi takšne ali drugačne žrtve, sploh ljubijo? Najverjetneje ne. Nekoč sem poslušal nekega pridigarja, ki je dejal, da je nasprotje ljubezni strah. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do uvida, kako veliko resnico je izrekel. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Za kakovostno in smiselno življenje je nedvomno potreben pogum, veliko poguma. Zato bo vzgoja 21. stoletja nujno morala iti v smeri vzgoje za življenje, vzgoje za smisel – vzgoje za pogum, srčnost, pravičnost, zmernost, razumnost.
Novi začetki so vedno nove priložnosti za nove odločitve. Novo šolsko leto je gotovo ena izmed novih priložnosti – priložnosti, da starši in pedagoški delavci stvari zastavijo na novo, da se zavemo, da je svet odraslih odgovoren tudi za razvoj otrokove osebnosti, srčnosti in njegove sreče.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 9 (2023), 11.

Premisliti si

Napisal Marko na 25. septembra 2023. Objavljeno v MP čudeži.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.

Ali je spol pomemben ali ne?

Napisal Marko na 24. septembra 2023. Objavljeno v Dileme bioetike.

Tokrat se bova z dr. Gabrielom Kavčičem dotaknila tudi določenih realizacij teh spolnih identitet v družbi, kaj to konkretno pomeni za nas kot družbo in kje vse lahko pričakujemo spremembe.

– Prva vprašanja, ki si jih moramo v zvezi s tem zastaviti, so, kaj je pravo, resnično, naravno, in kaj je nekako vsiljen konstrukt, izraba situacij, jezikovni element. Danes je že težko uporabiti izraz moško oz. žensko delo, biti pravi moški, mož, oče, biti prava ženska, žena, mama … V tem primeru vidimo, kako teorije spolnih identitet vplivajo na družbo kot celoto, ki se skorajda boji uporabljati nekatere izraze, da ne bi kdo koga obsojal in označeval za homofoba, nazadnjakarja …
Poudariti želim, da je v teh razpravah treba ločiti med osebnim (lahko rečeva tudi pastoralnim) nivojem in ideološkim nivojem. Na eni strani so ljudje, ki imajo težave s svojo identiteto, na drugi pa je tako imenovana woke ideologija, ki te ljudi, ki imajo disforije in težave, uporabi, zlorabi kot sredstvo za povsem druge ideje. In te ideje se spreminjajo. O tem sva že govorila, ko sva omenjala, da gre za podaljške revolucije. Med tema vidikoma je treba dobro ločiti, kdaj gre za katero področje. Na eni strani imamo človeka, ki ima v sebi neko disforijo in se dejansko ne počuti v redu ne v sebi, ne v družbi, ne v družini, ne v Cerkvi, na drugi strani pa so ljudje in organizacije, ki tega človeka podprejo, a nimajo pravega razloga in namena pomagati. Ko ta ideološki nivo preveč naraste, ko se v njem najdejo dobesedno norci, ki dejanske težave ljudi instrumentalizirajo, pridemo do popolnoma nesmiselnih zadev.
Slovenska družba je tega v dobršni meri še obvarovana, ker imamo splošno razumevanje še vedno dovolj dobro postavljeno. Pri tem je treba z veliko mirnosti reči, da bo zdrava družba, ki želi napredovati in imeti trdne temelje, napredovala samo, če se bo držala osnov, ki zagotavljajo napredek. To pa gotovo ni čim več ekscesnih skupin in posameznikov, ni v tem, da imamo čim več nesrečnikov, ki mislijo, da niso v pravem telesu – o tem sem govoril že zadnjič –, ampak da gradimo zdravo jedrno družbo. Vsem tistim, ki imajo težave, pa kot družba pomagajmo na pravi način, ne pa jih izkoriščajmo za dosego ideoloških ali revolucionarnih ciljev.

Danes se Cerkev – ki si jo organizacije in ateisti vedno znova privoščijo in jo blatijo z besedami, da uči pravljice – kot ena redkih samostojnih organizacij bori proti pravljicam glede spolnih identitet in s tem povezanih razlag. Mnogi nas obtožujejo, da ne učimo znanosti – a smo zdaj edini, ki uporabljamo znanstvene trditve in dognanja, da razlagamo dejstva glede teorije spola in znanstvene osnove antropologije človeka. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično, da do tega prihaja.

– Ali je upravičen, strah, da se bomo zaradi uvidevnosti, strahu in nerazjasnjenih pojmov odpovedali resnici, znanosti, odpovedali pomembnosti razlik med spoloma in pristali na, kot rečeno, pravljice?
Nevarnost je v utišanem narodu. Toda ko gledamo stvari po svetu, za zdaj ni tako. Tudi če država sprejme še tako stroge, čudne in neumne zakone glede sovražnega govora, se govora množice, govora večine, ne da utišati.
Sicer pa ne vemo, kaj bo prinesel čas; mogoče je vse in ne delam si utvar glede možnosti, da bo šlo vse skupaj v zelo napačno smer. Predstavljam si, da je najslabši scenarij nekaj takega, kar je slovenski narod že preživel, ko je stoletja ohranjal svojo identiteto pod tujo oblastjo ter vztrajal v svojem slovenstvu in svoji veri, ko se je ravno zaradi vere tolklo po njem. Imamo veliko primerov, ko so ljudje tudi v zelo nevarnih in krutih režimih vztrajali pri tistem, kar je bilo prav. Domače ognjišče in zdravo družinsko jedro marsikaj od tega preživi.
Prepričan pa sem v Božjo previdnost in Božjo prisotnost. Z razdalje je jasno, da na dolgi rok stvari vodi Bog. Ni prepuščeno naključjem in človekovi popolni samovolji. Hkrati sem, kot sem že dejal, prepričan, da bodo starši še vedno vzgajali svoje otroke v skladu s svojimi vrednotami, ne glede na zakone in šolske predmetnike. Prišlo bo celo do tega, da bolj kot se bo s temi vsebinami pritiskalo, večji odpor se bo vzpostavil.

– Po svoje smešno, pa vendar skrajno resno težavo predstavljajo pritiski in zahteve po nevtralnih toaletah, se pravi brez ločevanja po spolu. Hkrati s tem se v športu dogaja, da se predvsem rojeni moški, ki spremenijo svoj spol v ženskega, začnejo udejstvovati v ženskih športih in seveda prevladovati.
To sta dve konkretizaciji teorije spola v družbi, ki pa sporočata nekaj bistvenega in ob katerih se postavlja vprašanje, kako daleč bomo še dovolili, da bo to rušilo zdrave temelje družbe.
Znova gre za vsebine, ki nosijo v sebi osnove paradoksa. Če kdo želi nevtralne toalete, naj jih ima, vendar naj naredijo eno novo toaleto, ki bo res nevtralna. Za ostala dva prostora se namreč točno ve, v katerega smo do sedaj in bomo še naprej hodili moški, in v katerega ženske. Čeprav se ta debata zdi trivialna, nosi v sebi zelo konkretne korenine nepravičnosti in nepoštenosti.
Na enak način lahko razložimo tudi prehajanje moških in žensk v športu. Tukaj bi družba morala ustaviti konje, tudi športne zveze in organizacije bi morale postaviti jasne meje, saj sicer prihaja do uničevanja ženskega športa.

– Po eni strani omenjava nevtralnost spolov, po drugi strani uničevanje ženskega športa – nekaj, kar ni ravno v prid teoriji feminizma …
Od leta 1968 smo imeli štiri valove feminizma in v desetletjih od spolne revolucije naprej smo ženske pravice vpeljevali, jih širili, reševali – skratka, v dobrem smislu je šlo vse v več pravic za ženske. Sedaj pa smo v situaciji, ko prihaja celo že do nazadovanja ženskih pravic.
Kajti ali ni nazadovanje ženskih pravic, ko ženska ne more zmagati v lastni športni panogi, ker jo vedno premaga sotekmovalec, ki pa lahko tekmuje kot ženska zaradi sprememb na področju teorije spolov? To je nazadovanje. Po 60 letih naporov za širjenje ženskih pravic, za njihovo enakopravnost in dostojanstvo, smo na nekem sicer majhnem, vendar zelo konkretnem področju prišli do nazadovanja teh pravic.
Enako se dogaja z ženskimi kvotami. Tudi na tem področju gre za nazadovanje ženskih pravic, saj sposobna ženska nikoli ne bo zares vedela, ali je do nekega položaja, službe ali vodilnega mesta prišla zaradi svoje sposobnosti ali zaradi tega, ker je ženska. Je potem ideja izenačevanja zastopanosti v družbi res dobra in se moramo z njo nujno strinjati?
In tole misel lahko razvijamo še dlje. Če v ta trenutek pogovora vključiva ideologijo kvir (queer) iz zadnje debate, ki zagovarja nepomembnost pripadnosti spolu, torej da sploh ni pomembno, ali si moški ali ženska, smo spet v paradoksu in si moramo končno odgovoriti – je ali ni pomembno, katerega spola si? Če ni pomembno, potem nima smisla uvajati ženske kvote. Če pa je spol pomemben, potem je ta ideologija brezpredmetna.
Naj dodam še primer ge. Tine Gaber. Gospa ima določen vpliv v družbi, a ne zaradi svoje sposobnosti, odgovornosti ali dosežkov, ki bi jo potrdili kot relevantno osebo v družbi, ki ji je prav prisluhniti, ampak samo zato, ker je ženska in trenutno drži pod roko moškega na položaju. Če to ni nasprotje feminizma, potem res ne vem, kaj bi opredelili kot tako nasprotje.

– Stopili smo v novo šolsko leto. Po sprejetju novega Družinskega zakonika so predvidene tudi spremembe na področju uvajanja teh vsebin v šole – kaj lahko pričakujemo in kako naj starši v teh primerih ravnamo?
Starši imate ogromno dela in zadolžitev. Čas, v katerem živimo, je po svoje težak, neizprosen do staršev že iz naslova odgovornosti in nalog, ki jih posamezniki izvajajo mimo tega, da so starši. Kljub temu sledi apel, spodbuda, da morate starši prevzeti pobudo in spremljati, poizvedovati, slediti, kaj se na šolah dogaja. Slovenci smo navajeni tipičnega socialističnega šolstva, kjer se odgovornost prelaga na državo in na šolo. Iz tega razloga smo ljudje izpustili iz rok kakršno koli kontrolo ali nadzor nad dogajanjem v šolah. To ne pomeni, da posegajmo v avtonomijo šole, torej v pedagoške, strokovne in vsebinske poudarke posameznega predmeta. Smo pa dolžni in imamo pravico vedeti, kaj in kako se izobražuje ter predvsem tudi vzgaja v šoli, sploh če se na tem področju ponujajo ali predavajo vsebine, ki so v nasprotju z vzgojnimi vrednotami staršev.
Ne smemo pristati na to, da je delovanje šole na tem področju kot dobro naoljen stroj, ki deluje po principu okrožnic in poslanic s strani ministrstva ali zavodov, kjer lahko piše in se svetuje marsikaj, nas pa to ne bi zanimalo. Zato velja spodbuda staršem, naj se vključijo v svete staršev, se informirajo ter spremljajo, kaj se izvaja in ponuja poleg rednega pouka. Na tem mestu bom uporabil besede Mojce Belcl Magdič, ki pravi, da lepše kot zveni ime neke delavnice ali vsebine, ki se bo na šoli izvajala, bolj se nam morajo prižgati alarmi, saj gre verjetno za podajanje vsebin o spolni identiteti in teoriji spolov. Zato bodite pozorni na vse delavnice in dogodke v šoli, kjer je govora o boljši družbi, bolj odprti družbi, bolj demokratični družbi – to so parole, ki so slišati všečne, v sebi pa lahko skrivajo veliko nevarnosti.

– Kako ravnati, ko bodo te vsebine servirane v šolah med poukom brez naše vednosti in bomo starši pred izzivom, kako o ideologiji spola spregovoriti doma? Ali starši vemo dovolj o teh področjih – o teoriji spola, postopkih spremembe spola, hormonskih zaviralcih, delovanju teh ideologij in načinih prigovarjanju k tovrstnemu raziskovanju lastne identitete?
Iz dinamike družinskega življenja – pa se zavedam, da o tem kot duhovnik mogoče težje govorim, čeprav po pogovorih z dijaki in starši mislim, da imam vseeno dober vpogled v interakcije – je ravno pri najstnikih, mlajših mladostnikih težko na dnevni ravni vzpostaviti takšen stik, da bi stekla tudi komunikacija o tem, kaj se je dogajalo v šoli. Pogosto se vse skupaj konča, še preden se je začelo.
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
Na tem področju ne bi dajal nasvetov, dobro pa je biti pozoren na komunikacijo, nelagodje, celo stisko, ki jo lahko šolarji prinesejo domov.
Sicer pa zelo spodbujam, da ne tiščimo glave v pesek in se do določene mere izobrazimo o stvareh, ki so okoli nas. Zavedam se, da smo kot družba naveličani teh tem, pa je vseeno treba imeti določene pojme razčiščene.
Tudi najini pogovori so droben prispevek k razjasnjevanju pojmov, da se opozarja na pasti ter se spodbuja k sprejemanju, kjer je treba sprejemati in pomagati, ne pa človeka samo potrjevati v njegovi stiski, ki se izraža skozi identitetne krize. V slovenščini je dovolj gradiva o teh temah, samo v roke je treba vzeti Ognjišče, kakšen drug medij, poiskati v spletnem brskalniku organizacije, ki delajo dobro na tem področju. Na sploh bi rekel, da se katoliški mediji trudijo teh vprašanj lotevati umirjeno, zdravo, argumentirano in informativno, na način, da se da razumeti širšo sliko, in tudi, kako razumeti konkretne situacije. In če zaključim z mislijo za starše, naj se zavedajo, da otroci potrebujejo varno okolje, kjer se bodo čutili sprejete in bodo lahko sprejeli tudi sami sebe – v nasprotnem primeru, ko gre za beganje v sprejemanju in iskanju lastne identitete, je največja nevarnost, da se srečajo z aktivisti in teorijami, ki jim bodo zaradi lastnih problemov to stisko sprejemanja in iskanja svoje identitete samo še poglobili.

pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 9 (2023), 29-31.

Učenje je potovanje do znanja!

Napisal Marko na 24. septembra 2023. Objavljeno v MP Tema meseca.

Ko razmišljamo o začetem šolskem letu, nas lahko prevevajo različni občutki. Želimo ti, da bi bilo leto uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa dodajamo nekaj spodbud, ki naj pri tem pomagajo.

UČENJE JE POTOVANJE, NE DESTINACIJA
Ko vstopaš v novo šolsko leto, je pomembno razumeti, da se uspeh ne meri samo s končnimi ocenami, ampak z napredkom, ki ga dosežeš skozi celo leto. Spodrsljaji in padci so del tega procesa. Pomembno je vztrajati, se učiti iz napak in se zavedati, da se pravi uspeh meri z osebno rastjo in spremembo glede na začetno stanje.

ORGANIZACIJA JE KUL
Z organizacijo časa in nalog se lahko v veliki meri izogneš nepotrebnemu stresu. Pri tem lahko uporabiš fizični (papirnati) koledar ali dnevnik, ali pa digitalne aplikacije (Todoist, Any.do, Trello, Google/Apple koledar …), ki jih lahko sinhroniziraš z različnimi napravami. Takšno načrtovanje je lahko koristno pri organizaciji domačih nalog, pripravah na teste, pa tudi pri delu za druge obveznosti (glasbena šola, šport, sestanki za animatorje, srečanja skavtov …). Vnaprejšnje načrtovanje nam omogoča, da si lahko vzamemo čas tako za učenje in delo kot tudi za sprostitev in hobije. Ob različnih dejavnostih, obveznostih, hobijih lahko postane pametno sprejemanje kakšnih hitrih odločitev precej trd oreh, ki ga je lažje streti s podporo dobrega sistema načrtovanja časa.

OK SEM
V času šolanja se nam dogaja veliko sprememb. V tem času tudi močno iščemo, kdo v resnici sploh smo. Pomembno je, da se zavedaš, da si super ravno tak, kot si. Včasih znamo precej obupovati sami nad sabo zaradi primerjanja z drugimi. Dejstvo je, da lahko hitro odkrijemo koga, ki je v nečem boljši od nas. Primerjanje z drugimi nam nikoli ne koristi. Bolje, kot da se primerjam z nekom drugim danes, je, da se primerjam s samim seboj – včeraj. Ob tem bom lažje prepoznaval svoje močne točke, talente, darove ter sprejemal svoje šibkosti in si postavljal realne cilje za prihodnost.

PRIJATELJI ME GRADIJO
Prijatelji in ostali socialni odnosi so za naše življenje bistvenega pomena. Tako je včasih prava modrost najti dobro ravnovesje med šolo, družabnim življenjem in drugimi obveznostmi. Pomembno je, da imam ob sebi iskrene ljudi, ki me podpirajo in razumejo, vseeno pa tudi nastavljajo ogledalo mojim (včasih ne najbolj pametnim) dejanjem. Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino .

Molitev spokojnosti

Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da spoznam razliko.
Da živim le en dan naenkrat,
sprejemam stisko kot pot do miru,
jemljem, kot je to storil Jezus:
ta svet takšen, kot je,
in ne, kakor bi ga hotel jaz imeti.
Zaupajoč, da boš Ti vse stvari prav uredil,
če se predam Tvoji volji.
Tako sem lahko razumno srečen
v tem življenju
in neizmerno srečen s Teboj
v prihodnjem.
Amen.
(Reinhold Niebuhr)

ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE
Čustveno in telesno zdravje je ključno za uspešno šolsko leto. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dovolj spanja pomagajo pri koncentraciji in učenju. Verjetno ne bo konec sveta, če grem občasno na kak obrok v restavracijo s hitro hrano, bo pa negativno vplivalo, če bo to postalo zelo pogosta navada in če bodo tudi v vmesnem času na krožniku velikokrat zelo sladka, slana in mastna hrana. Prav tako je dobro, da spregovorim o svojem čustvenem svetu z ljudmi, ki jim zaupam. Sploh če se počutim močno preobremenjen ali stalno izčrpan. Lahko sem prepričan, da takšno občutje deli še marsikdo in da je iz te situacije mogoče ponovno priti na zeleno vejo, z več moči in modrosti (velikokrat to uspe le s strokovno pomočjo terapevta, psihologa, svetovalca, psihiatra).

ŽIVLJENJE JE SPREMINJANJE
V določenih obdobjih življenja se lahko hitro spreminjajo interesi, telo, občutja, prijateljstva in celo življenjske poti. Nekatere spremembe je dobro vzeti kot del življenjskega potovanja. Vsaka sprememba prinese nove izkušnje in priložnosti za rast.
Ne glede na izzive, ki te čakajo v tem letu, in nepredvidene situacije si lahko prepričan, da si edinstven in da imaš poslanstvo, ki ga lahko izpolniš le ti. Pomembno je, da najdeš svojo strast, si postaviš cilje ter slediš svojim sanjam ne glede na ovire in izzive.

SPREJEMANJE IN ODGOVORNOST – KLJUČ DO ODRASLOSTI
V življenju se vedno prepletajo stvari, ki jih res ne moremo močno spremeniti, in tiste, ki so odvisne predvsem od nas.
Nekatere stvari, ki jih v večji meri ne moremo nadzorovati, so na primer:

Videz: Morda ti ni všeč višina, oblika nosu ali barva oči. A te lastnosti so del tebe in so tisto, kar te dela unikatnega.
Družina: Ne moreš izbrati staršev ali sorojencev. Nekateri odnosi so lahko zapleteni in težavni. Toda prav iz vsakega odnosa se lahko nekaj naučiš.
Preteklost: Stvari, ki so se zgodile pred leti ali celo včeraj, ne morejo biti spremenjene. Prav tako pa lahko sčasoma spoznavaš širšo sliko in se učiš, da te ta spoznanja bogatijo za odločitve v prihodnosti.

A kljub temu da teh stvari ne moreš spremeniti, je pomembno, kako se do njih obnašaš. Namesto da se boriš proti njim, jih poskusi sprejeti. To ne pomeni, da si moraš lagati, da so ti všeč, ampak da jih priznaš in najdeš način, kako živeti z njimi.
Zdaj pa k tistemu delu, ki opisuje stvari, za katere sem odgovoren in jih lahko spreminjam, na primer:

Odnos do šole: Čeprav morda ne moreš vplivati na to, kateri predmeti ti niso všeč, lahko nadzoruješ, koliko truda vložiš v učenje.
Prijateljstva: Izbiraš, s kom se družiš in kako se obnašaš do drugih.
Svoje navade: Izbiraš, ali boš prosti čas preživel na telefonu, na igrišču, ob branju knjige, kakšnem prostovoljnem delu ali drugi dejavnosti.

ZAUPAJ VASE IN VERJEMI V SPREMEMBE
Mogoče misliš, da si premlad, da bi naredil razliko. A zgodovina je polna zgodb o mladih ljudeh, ki so spremenili svet. Tvoje ideje, strasti in energija so tisto, kar svet potrebuje. Če vidiš nepravičnosti ali probleme, postani del rešitve. Pomagaj s prostovoljnim delom, povezuj se z drugimi, ki delijo tvoje vrednote, in skupaj delajte za boljši jutri. Ob neverjetni moči posameznika je pomembno še zavedanje, da v delu za skupni cilj postaneta dve osebi, ki se borita skupaj, močnejši kot dva posameznika, ki delata ločeno za isto stvar.
Zapomni si, da je življenje kombinacija sprejemanja tistega, česar ne moremo spremeniti, in aktivnega ukrepanja tam, kjer lahko naredimo spremembo. Razločevanja in prepoznavanja kdaj gre bolj za prvo in kdaj bolj za drugo stvar, se učimo vse življenje, a praksa nam pomaga, da gremo skozi dneve z več notranjega miru in dejanskega spreminjanja sveta na bolje.
Ne čakaj na pravi čas ali pravo priložnost. Začni zdaj. Tvoja prihodnost in prihodnost sveta sta predvsem v tvojih rokah. Bog ti daje talente in energijo, da jih uporabljaš za dobro, in verjame vate bolj kot ti sam.

SOOČANJE S SPREMINJAJOČIMI SE ČUSTVI
Velikokrat je naša notranjosti kot vihar, kjer se prepletajo različna čustva, in ne vemo točno, kaj bi z njimi počeli.
Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da so čustva osebna. Pogovarjanje o čustvih že od malih nog pripravlja poligon za pogovore o globljih doživljanjih, tudi tistih, povezanih s šolo, spolnostjo, osamljenostjo, smrtjo … Če čakamo na primerno starost otroka, preden začnemo z njim govoriti o teh vsebinah, se bomo do takrat verjetno znašli v veliki zadregi – otrok in mi. A če govorimo o občutkih in čustvih z otrokom od tretjega leta naprej, bo to pomenilo samo naravno nadaljevanje pogovorov o temah, ki so občutljive, vendar del vsakdanjega življenja in zato zelo pomembne.
Ob hitrem spreminjanju čustev, ki jih mladostnik doživlja, se lahko sprašuje: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj toliko razmišljam o smrti/spolnosti/dekletih/fantih …?« Verjeti začne, da je z njim nekaj narobe, namesto da bi razumel, da je to običajen del razvoja.
Prav tu je tista svetla točka, kjer imamo veliko priložnost. Če v družini ustvarjamo varno okolje in se učimo, da se o negativnih občutkih pogovorimo, potem se vzpostavi vzorec, znotraj katerega se nelagodje ne rešuje s pomočjo skrivanja čustev ali iskanja neprimernih načinov za njihovo sproščanje (nasilje, alkohol, droge, spolnost, pornografija, video igrice …), ampak v odnosu z najbližjimi.
Če se mi dogaja, da se velikokrat srečujem z določenim čustvom, ki ga ne znam/ne zmorem na primeren način predelati, so mi lahko v pomoč naslednja tri vprašanja in odgovori nanje:
Kaj je tisto, kar pri meni sproži takšno doživljanje?
Kako bi najnatančneje opisal občutja, ki se takrat pojavijo v moji notranjosti? (Pri tem ti je lahko v pomoč kolo čustev.)
Kaj v takšni situaciji potrebujem (čas zase v naravi, poslušanje mirne glasbe, cepljenje drv, metanje na koš, tuš, počitek …)?

NOVI ŠOLSKI IZZIVI TUDI ZA STARŠE
Tudi starši se učimo in rastemo ter se soočamo s posebnimi izzivi. Nekaj stvari, ki lahko staršem povzročajo težave pri odraščajočem otroku, je zbranih v nadaljevanju z namenom, da se vprašamo, ali je težava to tudi pri nas – in če je, kaj lahko naredimo.

Sprejemanje povečevanja otrokove neodvisnosti: Za najstnika je normalen del razvoja, da se začne osamosvajati in želi prevzemati več odgovornosti zase. Čeprav imamo ob tem včasih občutek, da otrok beži stran v neznan in nevaren svet, mu lahko precej pomagamo s spodbujanjem samostojnosti, ki pomaga krepiti samozavest in odgovornost ter vero vanj.
Podpora otroku, ki je v stresu in pod pritiski: Poleg ocen so tu še sovrstniški odnosi, pričakovanja staršev, trenerjev, učiteljev, načrtovanje prihodnosti in še marsikaj, kar lahko na mladostnika deluje zelo stresno. V tem obdobju je pomembno, da smo starši v oporo in da razumemo, kako kompleksna se lahko zdi mladostniku trenutna situacija. Obenem seveda ostaja izrednega pomena, da pred mladostnika postavljamo tudi zahtevne situacije, ki mu pomagajo rasti in postajati močnejši.
Pomen pogovorov: Odnosov ne zgradimo z enkratnim srečanjem in tudi uničimo jih zelo redko z enim dejanjem. Redni pogovori tako o šoli kot o prijateljih, težavah, veselih dogodkih … so bistvenega pomena, da čutimo, kje smo v določenem trenutku. Dobro bi bilo, da bi nas v takih primerih vodilo načelo, da imamo dve ušesi za poslušanje in samo ena usta za govorjenje, ter zgled Jezusa, ki ni obsodil niti prostitutke, ko so mu jo pripeljali z vprašanjem, ali jo lahko kamenjajo. Odnos je proces, je tek na dolge proge.
Spletna varnost: To je točka, kjer ima vsaka generacija staršev večji izziv, saj postaja splet vedno pomembnejši del našega življenja. Digitalna doba prinaša številne priložnosti in izzive. Varna uporaba interneta in družbenih omrežij je pomembnejša, kot je bila kadarkoli prej, in prehitra uporaba digitalne tehnologije lahko otroku/najstniku prej škodi kot koristi (določene raziskave so pokazale, da otroci, ki se kasneje srečajo z digitalno tehnologijo, v splošnem bolje usvojijo njeno uporabo, saj se zaradi drugih dejavnosti možgani do takrat bolje razvijajo). Pogovor in razlaga o nevarnostih in pasteh spleta sta danes zelo pomembna popotnica, ki jo starši moramo dati otrokom, če jih želimo opremiti za soočanje s sodobnimi izzivi življenja.
Pomen spanja: Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli. Pomembno je, da imajo reden spanec, saj to vpliva na njihovo razpoloženje, rast, razvoj, rehabilitacijo, fokus, učinkovitost in zdravje. Določene navade spanja, ki želijo nadoknaditi zamujene ure v nočeh čez teden s spanjem za vikend, dolgoročno nimajo najboljših posledic.
Iskanje ravnovesja in vrednost napak: V iskanju ravnovesja med pomembnimi zadolžitvami, ki jih imamo za šolo, delo, družinske obveznosti in prosti čas, se vedno pojavi kakšna napaka, ki jo naredimo. To je del učenja, rasti in definicije tega, da smo ljudje. Namesto da se osredotočimo na to, kaj vse naredimo narobe, lahko te izkušnje uporabimo kot priložnost za učenje in razvoj.

B. Tomažič, Inštitut Integrum, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 52-56.

Oppenheimer

Napisal Marko na 23. septembra 2023. Objavljeno v Film.

Režija: Christopher Nolan
Igrajo: Cillian Murphy, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon
Žanr: biografska drama
Produkcija: ZDA, Velika Britanija (2023)
Splošna ocena: 3
Na kratko: življenjska zgodba »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja
Primernost za družine: posamezni prizori golote

Sredi julija je v kinodvorane prišel eden najbolj pričakovanih filmov leta. Režiser Christopher Nolan se je tokrat lotil življenjske zgodbe »očeta« atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja, pri čemer se je osredotočil na tri ključne dogodke, ki se z nelinearno pripovedjo prepletajo skozi ves film.
Kariero obetavnega znanstvenika Oppenheimerja, ki kot prvi v ZDA začne predavati kvantno fiziko, usodno zaznamujejo bliskoviti premiki na tem področju, zlasti od prve uspešne cepitve atomov. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo mogoče izkoristiti uničujočo moč atomske energije. Da bi prehiteli nacistično Nemčijo, kjer so ugledni znanstveniki, med drugimi pionir kvantne mehanike Werner Heisenberg, že leta 1939 začeli delati na izdelavi atomske bombe, se zgane tudi ameriška vojna industrija. General Leslie Groves (Matt Damon) rekrutira Oppenheimerja za vodjo projekta Manhattan. Sredi puščave Nove Mehike zraste malo mesto, kjer znanstveniki razvijajo projekt vse do prve detonacije atomske bombe, t. i. Trinity.
Leta 1954 Oppenheimerja zaslišuje ameriška Komisija za atomsko energijo, ki mu na koncu zaradi sumljivih komunističnih povezav odvzame dostop do zaupnih podatkov in s tem tudi vso javno kredibilnost.
Nekdanji predsednik Komisije za atomsko energijo Lewis Strauss leta 1959 prestaja na videz formalno zaslišanje pred senatom za izvolitev na položaj ministra za trgovino, počasi pa se razkrije, da je za dogodki izpred petih let stal sam Strauss, ki je Oppenheimerju zameril njegovo pokroviteljstvo in nenaklonjenost razvoju vodikove bombe.
Tri ure dolg film epskih razsežnosti se ob tem dotakne mnogih podrobnosti iz Oppenheimerjevega življenja in prepričanj, od (mnogih tudi zunajzakonskih) ljubezni do simpatiziranja s sindikalnim in komunističnim gibanjem, ki ga je v obdobju t. i. lova na čarovnice v 50. letih stalo položaja.
Zagotovo ni lahko izdelati filmskega spektakla iz razprav teoretskih fizikov v svojih predavalnicah in laboratorijih, a je Nolanu tudi to pot uspelo prikovati gledalce na svoje sedeže. Kljub nadvse številčni paleti likov ritem zgodbe ne popušča. Film je tudi vizualna poslastica, igralska zasedba, v kateri izstopata predstavi Cilliana Murphyja kot Oppenheimerja in Roberta Downeyja Jr. kot Lewisa Straussa, pa izjemna.
Nolan se je po Dunkirku vrnil k zgodovini druge svetovne vojne, a kljub dosledni biografiji »očeta atomske bombe« in okoliščinam izdelave le-te se nas noben lik zares ne dotakne – ne samosvoj Oppenheimer niti njegova odsotna žena Kitty (Emily Blunt), še manj povzpetniški politiki kova Lewisa Straussa.
Ob klišejskem slikanju nerazumljenega genija, ki je lahko slab mož in sodelavec ter čudak, se Oppenheimer sicer spopada z (zapoznelim) občutkom krivde zaradi uporabe jedrskega orožja, vendar film v resnici tu ne seže preveč globoko. Občutek dobimo, da gre bolj za kavarniško debato kot za življenja stotisočev ljudi, žrtev atomskih bomb.
Nolan se za razliko od večine svojih filmov ni odločil uprizoriti zagonetke, ki okupira gledalčeve možgane skozi ves film, s tem pa se je očitno zavestno odpovedal svojemu največjemu talentu. Oppenheimer je sicer še vedno vrhunska biografija enega najbolj prelomnih dogodkov v novejši zgodovini (pri čemer poudarjanje taiste zgodovinskosti iz ust samih filmskih likov izpade nepotrebno melodramatično) in zato vsekakor vredna ogleda in razprave. Kljub vsemu pa triurni filmski spektakel gledalca pusti nekoliko hladnega.
Najboljša iztočnica (in ne preveč prikrita poanta) celega filma je možnost, ki so jo nakazovali izračuni, da bi se verižna reakcija, ki bi se sprožila pri detonaciji atomske bombe, lahko nadaljevala brez nadzora vse do uničenja celega planeta. Ironija je, da je bomba, ki bi morala po prepričanju njenih snovalcev zaradi svoje strašne uničevalne moči končati to in preprečiti vse nadaljnje vojne, dosegla ravno nasproten učinek in stopnjevala oboroževalno tekmo med Američani in Sovjetsko zvezo vse do razvoja vodikove bombe. Kot v pogovoru z Albertom Einsteinom (Tom Conti) razočaran ugotavlja Oppenheimer, je do nenadzorovane verižne reakcije, ki so se je tako bali, na koncu vendarle prišlo, svet pa se je zato docela spremenil.

M. Volčanšek, Film: v: Ognjišče 9 (2023) 70-71.

Je biti vojak greh?

Napisal Marko na 21. septembra 2023. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Robert, pozdravljen. Pišem zaradi dileme, ki jo imam. Od majhnih nog me je zanimala vojska, igral sem se z vojački, gledal dokumentarne oddaje na TV o vojaški opremi in podobno. Pa nisem nek nasilnež, vem, da je vojna nekaj groznega. Ampak verjamem, da vojaki delajo tudi za mir, da branijo svoje ljudi, vojske s svojim obstojem preprečujejo napad druge države. Vedno me je fascinirala disciplina vojakov, red, hierarhija, medsebojna podpora. Razmišljam, da bi po končani srednji šoli šel za poklicnega vojaka. Moja sestra pa je nad tem zgrožena, pravi, da bom ubijal ljudi. Zato ne vem, ali bi s to izbiro res naredil nekaj slabega, mogoče je biti vojak celo greh? Nisem še našel pametnega odgovora …
Luka, 17 let

Iskreno, vojska me dokaj odbija.
Vedno se mi je zdelo, da je tam odkrita želja po nadzorovanju in ukazovanju ljudem. Temelji pa bolj na živalskih nagonih kot na sporazumnem mišljenju. Poleg tega uniči človekovo mentalno zdravje. Ali ne bi bilo lepše preprosto biti gasilec in dejansko pomagati ljudem? Tudi če kot vojak nikdar ne stopiš na aktivno bojišče, si še vedno žrtev sistema in izkoriščanja. Disciplina je zatiranje svobode. Vsakogar se da zmanipulirati v nasilneža. Seveda pa, če je to tvoja želja, ti tega ne morem preprečiti in tudi tvoja sestra ne. Vsak ima svojo pot in včasih traja, da se človek najde. Zato poskusi. V življenju si lahko vedno premisliš.
Matija, župnija Šmarje pri Jelšah

Luka, pozdravljen!
Razmišljal sem o tvojem problemu in odločitvi za poklic vojaka. Ko razmišljamo o omenjenem poklicu, nam sprva morebiti zares pride na misel bojevanje in ubijanje ljudi. Pa vendar menim, da poklic v sebi skriva veliko potenciala, poslanstvo, s katerim se težko primerja veliko drugih poklicev. Opravljanje vojaškega poklica vsekakor ni greh. V ključnih trenutkih lahko namreč pomagaš pri reševanju ljudi v stiskah in pri naravnih nesrečah, varovanju domovine ter prispevaš k ohranjanju miru. Ravno v teh dneh se naša država sooča s stisko, ki jo povzroča obilno deževje in poplavljanje rek. Pri odpravi posledic imajo veliko vlogo tudi vojaki, ki lahko s svojimi vozili in opremo pomagajo pri reševanju in čiščenju. Poleg vsega naštetega pa skupaj s poklicem vojaka pridobiš še navade, red in disciplino, ki ti koristijo tudi v nadaljnjem življenju. V življenju je namreč treba gledati na pozitivne plati, in ne vedno pomisliti zgolj na slabo. Če boš svoj poklic vojaka opravljal vestno in v smeri čim manjšega števila žrtev, jaz v vojaškem poklicu ne vidim problema oziroma greha, kot ga je poimenovala tvoja sestra.
Filip, župnija Teharje

Zdravo,
tvoje vprašanje je precej zahtevno in tudi sam bi imel veliko težav z odločitvijo. Upam pa, da ti bo moje razmišljanje pomagalo premisliti situacijo in narediti pravo potezo.
Vsi vemo, da biti vojak ni enostavno, saj zahteva veliko poguma in požrtvovalnosti. Kot najmanjši del pripadaš mnogo večji tvorbi, pri tem pa skrbiš za sovojake in domovino. Ta skrb ima predvsem dve nalogi – osvajanje ali obrambo. Po mojem mnenju boš glede na to, katera naloga ti je ljubša, ugotovil, kaj te je spodbudilo oziroma s kakšnim namenom bi bil vojak.
Menim, da se tudi kot vojak lahko odločiš za dobro z varovanje človeških življenj ter tudi materialnih dobrin. Ob naravnih nesrečah, kot so na primer sedaj, vojaki pomagajo pri postavljanju protipoplavnih vreč ali popravilu po poplavah in rešujejo življenja.
Prav tako moraš razmisliti, da poklic vojaka ni edini, ki lahko uniči življenje z napačnim namenom. Tudi poklic, kot je učitelj, lahko z napačnim delovanjem vsaj onemogoči polno življenje otrok, če že ne spremeni tok njihovega življenja. Mnogo je tudi poklicev v različnih industrijah, ki s svojim delovanjem posredno škodujejo zdravju ljudi. Vendar proizvajajo izdelke, da lahko celotna družba bolje deluje in imamo visok življenjski standard.
Po drugi strani verjetno ni ničesar, kar bi tako neposredno uničevalo človeška življenja, kot to dela orožje. Njegov edini namen je onemogočanje in pobijanje nasprotnika, tako da nikoli ne more biti ljudem v pomoč.
Kakorkoli, na koncu je tvoj namen, za kaj si boš prizadeval, celo pomembnejši od tega, kakšen poklic si boš izbral. ?
Jakob, župnija Šmarje pri Jelšah

Zdravo, Luka!
Nikoli se nisem veliko poglabljala ali razmišljala o vojaškem poklicu, saj me to ni najbolj zanimalo. Glede na tvojo situacijo pa se mi zdi, da v današnjem času (vsaj v Sloveniji) vojska služi bolj pomoči ljudem, reševanju iz stisk ter zagotavljanju miru, kot pa bojevanju in ubijanju. Zdi se mi, da če te veseli poklic vojaka, bi moral slediti svojim željam. Med tvojim delom v vojski pa ti priporočam, da se večkrat priporočiš Bogu z molitvijo.
Blažka, župnija Teharje

Odziv mladih na Lukovo pismo se mi zdi pravšen razmislek z razlogi pro in kontra. Večkrat nam zmanjka prav takšen prostor, kjer so lahko izrečeni razlogi za in proti. Nemalokdaj se nam v pogovorih lahko zazdi, da smo se znašli v ringu, kjer čakamo samo na to, kdo bo zadal močnejši udarec in kdo bo zmagal. Argumenti imajo svojo moč, a nas morajo še vedno voditi v nadaljnji razmislek. Luka je smiselno izrazil dvom, ki ga ima glede svoje odločitve. S septembrom se za šolarje ponovno odpirajo šolska vrata, nadaljuje se rast v znanju in osebnosti in hočeš nočeš tudi odločanje o nadaljnji življenjski poti. Pravzaprav danes gradimo svoj jaz v prihodnosti. Vsekakor bodo tudi v letošnjem šolskem letu nastopili tečni, težki, brezzvezni trenutki, vendar nas lahko vedno znova dviga prav zavest, da s svojo držo do učenja gradimo svojo podobo prihodnosti.
Biti vojak je v vsej zgodovini predstavljalo poseben poklic. Dejstvo je, da jih običajno ne opazimo, če ni vojnih razmer oz. drugih okoliščin, kjer bi se lahko pokazala njihova aktivna vloga. Slovenska vojska ima že vrsto let slogan: »V službi domovine!« Osebno se mi zdi potrebno, da vsak posameznik ohranja v življenju pripravljenost služiti domovini, to ne sme biti zgolj odločitev peščice. Služenje tudi ni zgolj obramba in varnost, ampak vsak odnos do sočloveka. Na svoji spletni strani ima Slovenska vojska zapisano, da so »vojaške kariere v Slovenski vojski lahko zelo različne. Gotovo lahko vsakdo, ki razmišlja o zaposlitvi v Slovenski vojski, najde svojo pot, ki ustreza njegovemu znanju, željam in osebnosti ter na kateri se lahko osebno in profesionalno razvija in napreduje.« Prav tako ponujajo različne možnosti, da mladi odkrivajo svojo poklicanost.
Moj nasvet Luku bi bil zato zelo preprost: naj odkriva, naj se pogovori z nekom, ki je zaposlen s vojski, naj se prostovoljno vključi v kak vojaški tabor za mlade ali pa se približa stojnici na marsikaterem dogodku, kjer se Slovenska vojska predstavlja, tudi na vsakoletnem srečanju mladih v Stični. Sam imam dobro izkušnjo na teh predstavitvah, saj lahko v živo spoznaš pisano paleto poklicev, ki se skrivajo na področju Slovenske vojske. Če je to njegov poklic, naj zori v njem. Vsekakor pa so možnosti, tako kot v mnogih uniformiranih poklicih, da nekdo postane tudi zgolj prostovoljec ali pogodbeni rezervist. Ko smo že omenili začetek šolskega leta, ne bo odveč, če si že takoj izberemo tudi tri vrline, ki zagotovo pritičejo tudi vojski: disciplina, trdo/vztrajno delo in lojalnost. To velja tudi za ukvarjanje s katerim koli športom in marsikatero drugo človeško aktivnostjo. Čeravno se te tri besede komu slišijo grozno, se bodo skoznje kmalu začeli kazati prvi sadovi uspeha.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite … z Robertom, v: Ognjišče 9 (2023), 60-61.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing