Avtor: marko

Evharistija sama na sebi največji čudež

Eden največjih teologov v zgodovini Cerkve sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je evharistija sama na sebi največji čudež. A tega, da se pri maši kruh spremeni v Jezusovo telo in kri, ne zaznamo z našimi čutili. Kristjani verujemo Jezusovim besedam, ki jih je izrekel pri zadnji večerji: »To je moje telo in to je moja kri.« So pa bili v zgodovini primeri, ko sta se posvečen kruh ali vino res spremenila v meso in kri. Ogledali si bomo nekaj čudežev, povezanih z evharistijo, opisali, kaj so pokazale laboratorijske raziskave ter se ustavili ob pomenu, ki naj ga imajo ti čudeži za naše duhovno življenje. Največ podatkov o evharističnih čudežih smo zajemali iz knjige dr. Antona Nadraha Evharistični čudeži.

OKRVAVLJENI PRTIČEK V ORVIETU
Zelo znan evharistični čudež, tudi zaradi kraja Orvieto, ki stoji ob poti v Rim in kjer hranijo relikvije, se je zgodil leta 1263 v mestu Bolsena v Italiji. Neki duhovnik iz Češke se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je opravil sveto daritev. Že dolgo časa ga je begal dvom, ali je Jezus pod evharističnima podobama resnično navzoč. V Bolseni je maševal v cerkvi sv. Kristine. Pri spremenjenju med mašo je začela hostija krvaveti. Kapljice so padale na korporal (poseben prt za kelih in pateno s hostijo) in pokazali so se rdeči madeži. Duhovnik je bil prestrašen in je hotel ta dogodek ohraniti zase. Toda ko je zložil korporal, so kapljice padle tudi na kamniti marmorni tlak.
Novica o dogodku se je hitro razvedela. Duhovnik, pri katerem se je zgodil ta evharistični čudež, je obiskal papeža Urbana IV., ki je takrat bival v Orvietu. Duhovnik je papežu vse natančno razložil. Bil je srečen, da se je rešil mučnega dvoma. Papež je naročil, naj mu prinesejo korporal. Ko se je o čudežu prepričal, je shranil okrvavljeni korporal v stolni cerkvi v Orvietu. Med drugim je papeža tudi ta čudež nagnil, da je za vso Cerkev uvedel praznik sv. Rešnjega telesa. Okrvavljeni korporal še danes hranijo v Orvietu.

Ludbreg – Čudež na našem pragu
Evharistični čudež se je zgodil tudi na »pragu Slovenije«. Leta 1411 je duhovnik obhajal mašo v grajski kapeli pri grofu Batthyanyju v Ludbregu na Hrvaškem. Med posvetitvijo vina je duhovnik podvomil o resnici, da se vino spremeni v Jezusovo kri, zato se je vino v kelihu spremenilo v kri. Ni vedel, kaj naj stori, zato je dal relikvijo vzidati za glavni oltar. Delavec, ki je to naredil, mu je moral priseči, da tega ne bo nikomur povedal. Duhovnik je skrbno varoval skrivnost in jo razkril šele na smrtni postelji. Novica o tem se je hitro razširila in ljudje so začeli romati v Ludbreg. Sveti sedež je pozneje ukazal čudežne relikvije prenesti v Rim. Tam so ostale več let. Toda tamkajšnji prebivalci so kljub temu še vedno romali v grajsko kapelo. V Ludbregu je bila pozneje sklicana komisija, da bi raziskala dejstva, povezana z evharističnim čudežem. Mnogi so pričali, da so v navzočnosti te relikvije čudežno ozdraveli. Papež Leon X. je aprila 1513 izdal bulo, s katero je dovolil češčenje svete relikvije, ki jo je sam večkrat nesel v procesiji po ulicah Rima. Relikvijo so pozneje vrnili na Hrvaško. Ta dragocena relikvija čudežne krvi še danes vabi na tisoče vernikov, ki v spomin na evharistični čudež iz leta 1411 vsako leto v začetku septembra prihajajo na romanje, ko tam obhajajo »sveto nedeljo«.

 
Ludbreg: Duhovniku se je vino v kelihu spremenilo v kri in relikvijo je dal vzidati v oltar. – Lanciano: Relikvije vina, ki se je spremenilo v kri. – Monštranca z relikvijami.

POSVEČENA HOSTIJA SE SPREMENI V MESO
Zelo znan dogodek, v katerem se je posvečena hostija spremenila v meso, se je zgodil v italijanskem mestu Lanciano. Dogodek so po naročilu nadškofa opisali leta 1631. Kot govori ta zapis, se je čudež zgodil že prej, v 8. stoletju. P. Nadrah pravi: »Nadškof je naročil pregled krvi v petih strdkih in meso, spremenjeno v hostijo. Čeprav ne vemo, kdaj natančno se je čudež zgodil, to ne vpliva na njegovo resničnost. Čudež je Cerkev jasno priznala. Znanstvene raziskave so dognale, da gre za pristno človeško meso, in sicer meso srčne mišice, in pravo človeško kri. Relikvije tega čudeža so shranjene v dragoceni srebrni in kristalni monštranci.« Za zgornjim steklenim delom monštrance se vidi hostija, ki je postala meso. Na spodnjem delu je v pokritem kelihu iz stekla pet kepic strjene krvi, v velikosti 10 cm.

OSUPLJIVI REZULTATI LABORATORIJSKE RAZISKAVE
P. Nadrah v knjigi Evharistični čudeži nato piše, da so leta 1970 na pobudo tamkajšnjega škofa relikvije dali v znanstveno analizo dr. Eduardu Linoliju, profesorju anatomije, histologije, kemije in klinične mikroskopije. Po laboratorijskih preiskavah in posvetovanju z drugim profesorjem, docentom za analize človeškega tkiva na univerzi v Sieni, je leto pozneje predstavil presenetljive študijske izsledke: »Meso in kri sta pravo človeško meso in kri. Meso je tkivo srčne mišice. Tudi pri čudežu, ki se je stoletja pozneje zgodil v kraju Sokolka na Poljskem, je tako. Meso in kri spadata v krvno skupino AB, ki je značilna za prebivalce Svete dežele. Kri ima značilnosti sveže krvi. Zanimivo je, da tudi na turinskem platnu ohranjena kri spada v skupino AB. Histološka preiskava je pokazala, da v relikvijah ni nobenega konzervansa, ki bi varoval pred razpadanjem.«
Poznejše preiskave so še ugotovile, da ne gre za mumificirano tkivo, »ampak za živo tkivo, ki klinično reagira. Proteini, navzoči v strnjeni krvi, so razdeljeni kot v sveži človeški krvi … to pomeni, da sta meso in kri prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta od kakega živega človeka. Ganljivo je dejstvo, da je meso, ki je nastalo iz hostije, enako srčni mišici, levemu srčnemu prekatu, kakor da pripada Jezusovemu človeškemu srcu.« Nerazložljivo je, kako je bilo vzeto tkivo. Nikakor ni moglo iti za izrezanje, ki je bilo narejeno s človeško roko in s pomočjo orodij, ker ni nobena celica ranjena. »Niti meso niti kri ne kažeta znamenja kakšne spremembe, čeprav evharistične relikvije niso bile spravljene v hermetično zaprtih posodah!« Vsekakor rezultati, katerim se ne čudimo samo mi, ampak so vzbudili začudenje tudi med znanstveniki.

ČUDEŽI TUDI V NAŠEM ČASU
Tudi v našem času se je zgodilo nekaj evharističnih čudežev. Dva na Poljskem. Eden leta 2008 v kraju Sokolka. Med mašo je posvečena hostija po nesreči padla na tla. Duhovnik jo je dal »v posodo z vodo, da bi se v njej razpustila. Ko se namreč v vodi razpusti podoba kruha, Kristus ni več navzoč. Duhovnik je posodico dal v tabernakelj. Ko so po nekaj dneh posodico odprli, se je izkazalo, da se je voda obarvala rdeče. Vsebino posodice so izlili na korporal. Ko je tekočina izhlapela, se je pokazal košček tkiva, ki so ga nato predložili v preiskavo dvema med seboj neodvisnima specialistoma patomorfologoma medicinske univerze v Bialystoku. Oba sta ugotovila, da gre za košček človeškega srca, ki je prestalo smrtni boj.« Na podlagi teh in drugih ugotovitev je škofijska preiskovalna komisija potrdila, da dogodek ni v nasprotju z naukom Cerkve in da je odsotna kakršnakoli prevara. Čudež so spoznali za pristen in dokumentacijo posredovali nunciaturi v Varšavi, ta pa v Vatikan.
Podoben dogodek se je zgodil leta 2013 v kraju Legnica na Poljskem. Ko govorimo o sodobnih evharističnih čudežih, naj omenimo še čudež, ki je dobro raziskan. Zgodil se je v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu leta 1992 in 1996. »Obakrat gre za posvečene hostije (prvič dve, drugič eno), ki jih ni bilo primerno zaužiti, zato so jih dali v posodico z vodo, da bi se raztopile …, a hostije se v vodi niso raztopile kakor običajno, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. Takšne so tudi ostale.«
Takrat je bil nadškof v Buenos Airesu sedanji papež Frančišek. Naročil je temeljite znanstvene analize. Da bi izključili možnost zlorabe, sodelujoči strokovnjaki niso vedeli drug za drugega niti za izvor tkiva in krvi in ne, da gre za posvečene hostije. Raziskave, ki so jih neodvisno naredili različni znanstveniki na različnih koncih sveta, si v ničemer niso nasprotovale. Zanimivo je poročilo dr. Federica Zugibuja iz Kolumbijske univerze v New Yorku, nastalo 26. marca 2005: »Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca … Srčna mišica … je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo …, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo.«Buenos Aires: Marijina cerkev, kjer se je zgodil čudež. – Hostije se v vodi niso raztopile, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. – Sokolka: Relikvije evharističnega čudeža v tem poljskem mestu.

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata posvečenima hostijama. Dva Avstralca, med njima tudi znan novinar, ki se je pozneje spreobrnil v katoliško vero, sta bila navzoča pri analizi. Eden od njiju je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Znanstvenik je dejal, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Ko je novinar razložil, za kaj gre, je bil znanstvenik presenečen nad temi dejstvi, in izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

EVHARISTIČNI ČUDEŽI OZDRAVLJENJA
Več čudežnih ozdravljenj se je zgodilo prav med mašno daritvijo, evharistično procesijo in blagoslovom z Najsvetejšim. Tudi v Lurdu je bilo več takih ozdravljenj. Naj opišemo samo eno: »Dne 15. maja 1908, med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu, se je Veronika Speling iz Nemčije dvignila iz svojega ležišča. Bila je že pet let hroma. Zdravnik je izjavil, da je bolezen neozdravljiva. Ko se je bolnici bližalo sv. Rešnje telo, je začutila silno vročino po vsem telesu. Ko je prejela blagoslov z Najsvetejšim, so bile bolečine najhujše, nevidna moč jo je hipoma dvignila kvišku. Vstala je in hodila. Zdravniki so pozneje potrdili popolno ozdravljenje.« Na znameniti francoski božji poti se je zgodilo več čudežnih ozdravljenj prav v povezavi s sv. evharistijo. Pri vseh lurških čudežih mora ozdravljenje potrditi posebna zdravniška komisija, ki na podlagi izvidov potrdi, da se z današnjo znanostjo to ozdravljenje ne bi moglo zgoditi.

ŽIVIJO OD SVETEGA OBHAJILA
S sveto evharistijo je povezanih tudi več izrednih mističnih pojavov: od mističnega obhajila do izredne ljubezni do evharističnega Jezusa. Nekatere svete osebe so bile pri maši s pomočjo videnja, hostija je ostala v njihovem telesu nespremenjena, nekateri so videli Jezusa v posvečeni hostiji …
Podrobneje pa se pomudimo ob primerih, ko so nekateri mistiki živeli samo od svetega obhajila. P. Nadrah pravi: »Znanih je več zanesljivih primerov svetnikov in svetniških kristjanov, ki so dolga leta in celo desetletja živeli samo od svetega obhajila, ne da bi uživali kakšno drugo hrano ali pijačo. Naravno to nikakor ni mogoče, kajti po nekaj tednih človek brez hrane in pijače umrje. Zato ti primeri kažejo na resnično Jezusovo navzočnost in njegovo delovanje pod podobo kruha.«
Tako je puščavnik sv. Nikolaj iz Flüe v Švici dvajset let živel samo od svete hostije. »Da bi ga preizkusili, so za mesec dni zaprli vse dohode. Tako mu ni mogel nihče prinašati hrane. Škof, ki ga je hotel preizkusiti, ga je prišel obiskat. Vprašal ga je: »Povejte mi, kako morete živeti brez hrane?« Svetnik je odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.«

POSEBEN PRIMER MAGDALENE GORNIK
O Magdaleni Gornik, rojeni 19. julija 1835 na Gori pri Sodražici, smo že večkrat pisali. Tokrat se osredotočimo na njeno prejemanje evharistije. Že kot otrok je kazala posebno spoštovanje in ljubezen do svete evharistije. Po prvem svetem obhajilu in po prvem videnju Matere Božje se je to še poglobilo.

Prejemala je mistično obhajilo. Kaj to pomeni? Obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo. Takšni mistiki v stanju zamaknjenja prejmejo obhajilo iz rok Kristusa, Device Marije, katerega izmed angelov ali svetnikov. Včasih sveta hostija, ki je bila položena v usta obhajanca, takoj izgine v telo brez požiranja. Mistikinja Magdalena Gornik je poleg zakramentalnega obhajila, ki ga je prejemala ob nedeljah in praznikih, več let skoraj vsak dan prejemala tudi mistično obhajilo. Ob prejemanju tega obhajila so bili navzoči tudi drugi ljudje, ki so občasno videli hostijo, ki jo je prejemala mistikinja.

HRANA OD BOGA
Avgusta 1848 se je Magdaleni na domu drugič prikazala Mati Božja. Povedala ji je: »Zaupaj trdno v Jezusa, od njega boš vse dobila. Svojo hrano boš za naprej prejemala od Boga.
Lakote in žeje ne boš več trpela.« Od svojega trinajstega leta, od 1848, pa do svoje smrti 1896 Magdalena ni uživala nobene zemeljske hrane. Dobivala pa je v zamaknjenju neko skrivnostno jed od zgoraj, ki je bila v obliki zrnca ali ploščatega koščka. Zrnce je bilo v velikosti pšenice pa do velikosti fižola. Včasih je dobila dva ali tri zrnca. Ploščati košček je meril do dva in pol centimetra. Prvič je dobila to skrivnostno jed 10. ali 11. septembra 1848.
Včasih te jedi navzoči niso videli, dostikrat pa so jo videli. Poredkoma se je zgodilo, da je skrivnostno hrano prejela v roke. Tedaj jo je pokazala ljudem in jo nato zaužila. Čudežno jed, kakor je Magdalena povedala, ji je prinašal Kristus sam, Marija ali angel. Ko je to jed zaužila, se ji je na obrazu videlo, da je bolj rdeča, pomlajena in okrepčana. Mistično obhajilo in skrivnostno jed, ki je sledila zahvali po obhajilu, je v času Magdaleninega življenja videlo več kot tisoč ljudi vseh stanov. Po mnenju p. Nadraha pa ostaja odprto vprašanje, ali je Magdalena Gornik živela samo od skrivnostne nadnaravne jedi ali tudi od obhajila, kakor imamo to izpričano v poznejšem času pri Tereziji Neumann, ki je živela samo od obhajila.

ŽIVAL POČASTI EVHARISTIJO
Ko naštevamo različne evharistične čudeže, ne moremo mimo znanega dogodka, ko je mula počastila sv. evharistijo. Sv. Anton Padovanski (umrl leta 1231) je šel pridigat v Rimini, ki pa je bilo takrat gnezdo krivoverstva. Ljudje niso hodili poslušat njegovih pridig. Zato je nekega dne šel k morju in prišle so ga poslušat ribe. Nekateri so v tem videli čudež. Toda voditelj krivoverskih katarov Bonillo je »spametoval« ljudi, naj v dogodku, ko ribe skačejo iz vode, da lovijo mušice, ne vidijo čudeža. Krivoverec je še dodal, da samo osli verujejo, da je Kristus navzoč pod podobo kruha in samo oni poklekujejo pred kruhom in molijo Boga! »Če bo moj osel pokleknil pred hostijo, potem bom tudi jaz, slavni Bonillo, priznal in pokleknil in častil Kristusa v podobi kruha!«
Sv. Anton je sprejel izziv. Na dogovorjeni dan so se ljudje v napetem pričakovanju zbrali na trgu pred stolnico. Bonillo je prijahal na svojem lačnem osliču, Anton pa z Najsvetejšim iz cerkve. Krivoverec je nategoval vajeti osličku, a žival, čeprav sestradana, ni šla k senu, ampak je pokleknila pred svetim zakramentom. Ljudje so začeli kričati, da se je zgodil čudež. Katari so odšli iz Riminija, v stolnici pa je škof daroval slovesno mašo, pri kateri je sv. Anton med pridigo spregovoril o večni Ljubezni, ki ostaja med nami v svetem evharističnem zakramentu. Tako pišejo življenjepisci sv. Antona Padovanskega, ko poročajo o svojevrstnem evharističnem čudežu. Prizor, v katerem so mulo velikokrat upodobili kot oslička, je naslikalo tudi več slikarjev.

ČUDEŽI POMOČ NAŠI VERI
Ob skopi predstavitvi različnih evharističnih čudežev se lahko vprašamo, kakšen pomen naj imajo za naše duhovno življenje. P. Nadrah v že omenjeni knjigi pravi, da so v pomoč naši veri, saj potrjujejo to, kar verujemo. Vendar ne smemo na njih graditi svoje vere. »Evharistični čudeži so lahko za posameznega vernika res pomoč, da Jezusovo navzočnost v evharistiji močneje doživi in poglobi svojo vero vanj,« zatrjuje upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in dodaja, da je Jezus »v svojem zemeljskem življenju delal čudeže (Sveto pismo v originalu jih imenuje znamenja in moči; ne čudeži) kot znamenja Božjega kraljestva, ki so vero predpostavljali, hranili in poglabljali. In iz istega razloga jih je delal tudi po vnebohodu in tudi danes.« Tudi evharistične čudeže.
Čudeži niso v središču oznanjevanja Cerkve
Vere ne moremo graditi na čudežih, naglaša nadškof Turnšek, a dodaja, da so lahko v pomoč naši veri: »Ob evharističnem čudežu se vera lahko začne. Celo veliko pričevanj imamo iz zgodovine, da je evharistični čudež prebudil ali vsaj utrdil vero v evharistijo pri kakšnem dvomljivcu, ki je lahko bil celo duhovnik. Glede priznanih evharističnih čudežev je Cerkev enotna. To seveda ne pomeni, da posamezniki kljub temu o njih ne dvomijo. Gotovo pa ti čudeži niso in ne morejo biti v središču oznanjevanja Cerkve; kajti to mora biti oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk.«

ČUDEŽ NE »IZSILI« VERE
Na pomislek, zakaj Cerkev bolj ne poudarja pomena evharističnih čudežev, ko pa so ti nekakšen dokaz za našo vero, nadškof Turnšek odgovarja: »Jezus je poslal Cerkev krščevat in oznanjat njegov evangelij in ne razglašat evharističnih čudežev. Kljub temu pa Cerkev o njih ne molči. Gotovo pa niso jedro oznanjevanja, kot tudi Jezusovi čudeži niso bili jedro njegovega delovanja, ampak samo vzporedna znamenja. Čudežev ni mogoče znanstveno dokazati. Znanost lahko samo ugotovi, da na današnji stopnji njene razvitosti določenega pojava ne zna razložiti; teologi pa nato presojajo nadnaravni značaj pojava.«
Laboratorijske analize so dokazale preplet človeškega DNK in vlaken kruha. Oprijemljiv dokaz imamo, pa kot da nam ne zadošča. Dr. Turnšek takole razlaga to trditev: »Glede dokazane DNK lahko pomaga tale razmislek. Na žalost nimamo ohranjene Jezusove DNK iz časa njegovega zemeljskega življenja, da bi jo lahko primerjali s temi iz današnjih raziskav čudežev. Navzočnost človeške DNK govori le, da je navzoče človeško tkivo; od tod naprej pa je vse stvar razlag. Morda še tole: vsak čudež kot znamenje Božjega delovanja mora biti dvoumen, da si ga torej ljudje lahko razlagamo na več načinov, kajti v nasprotnem bi nas tako znamenje prisililo k verovanju. Tega pa Bog noče, saj je vera svoboden sprejem Boga v ljubezni in ne sprejem Boga, ker me je prisilil z dokazom, da ne morem drugače.

Če bi bili čudeži tako enoznačni pokazatelji, da Bog obstaja, bi ob Jezusovih čudežih morali vsi verovati, pa vemo, da niso. In podobno logiko Bog uporablja tudi vso zgodovino.

Živijo od evharistije
Sv. Katarina Sienska je živela samo od svetega obhajila osem let, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina osemindvajset let, blažena Terezija Neumann pa kar 35 let; če pa ne upoštevamo nekaj kapljic vode, ki jih je eno leto prej zauživala po obhajilu, pa je bila brez hrane in pijače kar 36 let. Kljub temu so vsi ti ohranili svojo telesno težo in zmožnost različnega udejstvovanja.

SVETNIKI IN EVHARISTIČNI ČUDEŽI
Evharistični čudeži so pogosto povezani s svetniki. Ti so prejemali mistično obhajilo, živeli samo od evharističnega kruha in podobno. Na vprašanje, ali so ti čudeži nekakšno znamenje svetništva, tudi pri slovenski kandidatki za svetnico Magdaleni Gornik, nadškof Turnšek odgovarja: »Evharistični čudeži v življenju svetnikov pri njihovem procesu za svetništvo ne igrajo posebej pomembne vloge. Takšen čudež je Božji dar človeku ali skupini, kar pa ne pomeni posebne potrditve njegove svetosti. Kajti Bog lahko svoje darove, karizme deli svobodno; tudi grešnim ljudem. A vedno v dobrobit celotne skupnosti. Zato na osnovi karizem (posebnih darov) ne moremo kar avtomatsko sklepati na svetost prejemnikov. Bolj je pomembna njihova reakcija ob tem: ali postajajo bolj ponižni zaradi tega ali pa bolj prevzetni in se pričnejo zaradi takšnih dogodkov poviševati nad druge. Podobno bo tudi presojanje v procesu za svetništvo Božje služabnice Magdalene Gornik.«

KAJ JE KRITERIJ ZA ČUDEŽ?
Tudi v našem času se dogajajo evharistični čudeži. Eden naj bi se zgodil tudi lani v Ameriki in novica o njem je po maši »preplavila« nekatera družbena omrežja. Na vprašanje, ali deliti veselje nad čudežem ali biti zadržan do njega, dr. Turnšek kot teolog pravi: »Prva drža Cerkve je zadržanost. Takšna naj bo tudi naša. Katoličan vedno počaka najprej na sodbo Cerkve. Ob kakšnem takšnem nenavadnem dogodku je najprej naloga škofa ordinarija kraja, kjer se je to zgodilo, da zbere vse dosegljive podatke in po temeljitem razločevanju (tudi s pomočjo strokovnjakov z različnih področij) presodi, ali je smiselno preiskavo nadaljevati ali ne. Hkrati pa bdi nad dogajanjem na tistem kraju in ga usmerja. Na koncu pa mora presoditi, ali gre za nadnaravno dogajanje ali za kaj drugega. Pri tem se po potrebi lahko obrne tudi na dikasterije Svetega sedeža. Nazadnje pa Cerkev opazuje tudi dolgoročne sadove takšnega dogajanja, saj med kriterije presojanja končno spada tudi Jezusov kriterij: po njih sadovih jih boste spoznali (Mt 7,16.20).«
Kako pa pri oznanjevanju govoriti drugim o evharističnih in drugih čudežih ter tudi o »mejnih« pojavih. Nadškof Turnšek pravi takole: »Vsekakor je smiselno o teh stvareh govoriti. Razprava naj bo odprta, primerno kritična, da bo tistim, ki informacije nekritično sprejemajo, pomagala k uravnovešenosti; tistim pa, ki jih sprejemajo preveč kritično in vse zavračajo, pa pomagala odpirati se skrivnostim vere, ki gotovo presegajo razum, niso pa nikoli proti razumu. Pomembno pa jim je tudi prikazati že omenjeno zadržanje Cerkve, ki zelo previdno obravnava vse domnevne čudeže, dokler jih z vsestranskim in predvsem duhovnim razločevanjem ne prepozna kot resnične ali ne.«

Carlo Acutis in evharistični čudeži
Blaženi Carlo Acutis je svetnik našega časa. Rojen leta 1991 v Londonu, živel pa je v Italiji. Umrl je komaj petnajstleten za izredno agresivno obliko krvnega raka. Že kot otrok, sicer popolnoma normalnega obnašanja, je rad obiskoval cerkev, pozneje pa se je vsak dan udeleževal maše. Veljal je za računalniškega genija in na spletu je oblikoval stran, ki je govorila o evharističnih čudežih. Oblikovanje te strani je bilo izraz njegove globoke vere v evharistijo, ki jo je imenoval »avtocesta za nebesa«.

VERA NAJ SLONI NA JEZUSU KRISTUSU
»Naša vera v vseh ozirih, tudi kar zadeva evharistijo, sloni na Jezusu Kristusu, na njegovih besedah in dejanjih; ne pa na kakršnih koli čudežih. Kolikor pa obstajajo in jih Cerkev potrjuje, pa so nam lahko le pomoč pri poglabljanju in utrjevanju naše vere; ne morejo pa biti temelj naše vere. Glede njihove pomembnosti za našo vero pa je treba presojati zelo osebno, kajti vsak vernik je nekaj enkratnega, zato ne smemo šablonsko ravnati tudi glede pomena evharističnih čudežev. Nekdo globoko veruje in za to ne potrebuje nobenega čudeža, saj je njegova vera živ odnos s troedinim Bogom; drugemu pa je kakšen evharistični čudež lahko v veliko pomoč pri poglobitvi njegove vere,« sklene svoje razmišljanje nadškof Turnšek. Vsi pa lahko pomagamo, da zaživi poseben evharistični čudež. To pa je, da mi, ki se udeležujemo maše, živimo iz evharistije, tako da se to pozna iz našega življenja.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 44-49.

ob obletnici Narodne univerzitetne knjižnice

Nekdanji ravnatelj Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nadaljevanju NUK), mag. Lenart Šetinc, je v monografiji Zakladi narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zapisal, da je »Nacionalna knjižnica nenadomestljiva zakladnica duhovne ustvarjalnosti naroda ter pomemben simbol moderne državnosti. Na eni strani je odraz družbenega okolja, kulturne ravni, hkrati pa je subjekt, ki pomembno vpliva na izobraževanje, znanost, kulturo in s tem na razvoj vsake države.« NUK tako ni le knjižnica, ampak hram slovenske literarne in umetniške dediščine. Trenutni ravnatelj Viljem Leban je v intervjuju dodal, da ima NUK več stebrov delovanja: narodnega, univerzitetnega, digitalnega in navsezadnje tudi izobraževalnega.

Za začetek ustanovitve NUK-a se šteje leto 1774. Nekaj mesecev pred tem je bil s papeško bulo Dominus ac Redemptor Noster papeža Klementa XIV. razpuščen jezuitski red. Vladarica Marija Terezija je v skladu s takratno zunanjo politiko razpustila jezuitske kolegije na ozemlju takratnega Svetega rimskega cesarstva. Iz fonda rešenih knjig pogorelega jezuitskega kolegija se je oblikoval fond, namenjen splošni rabi. Predhodnica NUK-a je bila Licejska knjižnica, ki je stala v prostorih pozneje pogorelega liceja na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Slednja je leta 1807 pridobila pravico do prejemanja obveznih tiskanih izvodov dežele Kranjske in tako postala narodna knjižnica. Z zasedbo Francije so v licejsko knjižnico prihajali tudi izvodi z ozemlja Ilirskih provinc. Ljubljanski licej je bil ukinjen leta 1850, knjižnica pa je takrat postala Ljubljanska študijska knjižnica, leta 1919 pa Državna študijska knjižnica. Dve leti pozneje so jo preimenovali v Državno biblioteko, dobivati pa je začela vse obvezne izvode takratne Jugoslavije. Na osnovi Zakona o univerzah in Splošne univerzitetne odredbe si je leta 1938 pridobila naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Od leta 1945 nosi ime Narodna in univerzitetna knjižnica. Viljem Leban pravi, da na svetu ni veliko knjižnic, ki bi imele dve tako pomembni, a različni funkciji.

Vojni časi in socialistično obdobje
Predhodnice NUK-a so imele svoje prostore na različnih mestih v Ljubljani, med drugim tudi v prostorih današnje poljanske gimnazije. Prostorska stiska je bila velika, takratne oblasti pa selitvi knjižnice niso bile naklonjene. Do selitve v Plečnikovo knjižnico je leta 1941 vendarle prišlo, in to celo nekaj mesecev prej, kot je bilo načrtovano. Po italijanski okupaciji so pohiteli s selitvijo, saj so se bali, da bi se v prostore naselila okupacijska uprava. V teh prostorih je takrat delovala tudi Filozofska fakulteta, ki se je izselila leta 1961. Tekom vojne novi stavbi ni bilo prizaneseno, saj je 29. januarja 1944 v zgradbo strmoglavilo italijansko poštno letalo v nemški službi. Posadka letala in en obiskovalec so izgubili življenje, uničenih je bilo okrog 50.000 knjig. Sledila je prenova in ponovno odprtje knjižnice 8. februarja 1947.
Vprašanje prejema obveznega izvoda je bilo v času vojne vprašljivo. V SFRJ-ju sicer ni obstajal noben zakon o cenzuri gradiva, kar pa ne pomeni, da nevarna gradiva niso bila zaplenjena. Duha takratnega časa najbolje ilustrira stavek, ki je zapisan v uvodu v seznam prepovedanih knjig iz leta 1945, da je »treba izločiti vsa dela, ki so nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja«. Ta gradiva so hranili v omarah direktorjeve pisarne. Posledično se to gradivo še danes imenuje fond D. Prva prepovedana slovenska knjiga je bila Slovenija včeraj, danes in jutri (1967), ki jo je napisal Ciril Žebot. Sledile so prepovedi knjig Slovenija 1968 – kam?, Nekje je luč (1978) Vinka Beličiča in Od Triglava do Andov (1978) pisatelja Janeza Hladnika. Tako kot večina zaplenjenega gradiva so tudi te nastale izven meja SFRJ-ja. Do osamosvojitve je bilo v fondu D okrog 700 knjig in 140 naslovov serijskih publikacij. V zadnjih letih bivše države je bil fond pod strogim nadzorom dostopen raziskovalcem, od osamosvojitve naprej pa ima dostop do njega širša javnost.
Helena Janežič, skrbnica zbirke fonda D, opisuje, da je gradivo prišlo v NUK preko vzdrževanja stikov s slovensko emigracijo, ki je v želji, da gradivo trajno shranjeno v slovenski nacionalki, pošiljala svoje gradivo v hrambo. Večina gradiva je v NUK prišla iz Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), ki je let 1978 v NUK poslal tudi uslužbenko, ki je gradivo po knjižničarsko uredila in skrbela, da ni prišlo v neprave roke. 

NARODNA KNJIŽNICA
NUK je najstarejša nacionalna ustanova. Kot narodna knjižnica ima nalogo zbirati in ohraniti vse, kar proizvede določen narod, v našem primeru slovenski. Naloge narodne knjižnice so pridobivanje, obdelovanje in hranjenje pisnih dokazov slovenske duhovne ustvarjalnosti in narodove samobitnosti, kakor tudi zaščita in varovanje gradiva zaradi staranja ogrožene kulturne dediščine ter predstavitev najpomembnejših zakladov slovenstva domači in svetovni javnosti prek klasičnih in elektronskih nosilcev. Slovenika vsebuje gradivo, ki je bodisi napisano v slovenskem jeziku, bodisi so ga zapisali Slovenci ali pa govori o Slovencih in Sloveniji. Hramba naj bi bila dolgoročna.

Obvezni izvod
Obvezni izvod je zakonsko predpisan način zbiranja določenega števila publikacij istega naslova, ki so izdane, založene, izdelane, prirejene za uporabo ali pa distribuirane v Sloveniji, in jih mora zavezanec na svoje stroške v določenem roku poslati Narodni in univerzitetni knjižnici oziroma ji omogočiti njihov prevzem. Začetki obveznega izvoda segajo v Francijo, ko je kralj Franc. I. Francoski leta 1537 podpisal dokument Ordonnance de Montpellier (dekret iz Montpelliera), z željo nadzorovanja misli svojega naroda in možnosti večje cenzure. Zakon o obveznem izvodu se je počasi širil po Evropi in dosegel naše ozemlje leta 1807. Vse tiskano gradivo je moralo poslati izvod deželnim knjižnicam.
Danes so zavezanci dolžni v NUK poslati praviloma štiri obvezne izvode. Določa pa zakon tudi nekaj izjem – doktorske disertacije in dražje publikacije se zbirajo v dveh izvodih; elektronske publikacije, objavljene na spletu, pa v enem izvodu. Kadar gre za javno financirane publikacije, je treba poslati 16 obveznih izvodov, ki jih nato razpošljejo še v določene druge knjižnice v Sloveniji, drobni tisk pa vedno le v štirih izvodih. Obvezni izvod znaša dve tretjini letnega gradiva, ki prispe v NUK.

Dragulji narodne knjižnice so različni fondi. Med najpomembnejše sodi fond srednjeveških latinskih rokopisov, ki so v narodno zbirko prišli iz samostanov v Stični, Bistri, Kostanjevici, Gornjem Gradu, Pleterjah in Jurkloštru. Poleg množičnih pobožnih in liturgičnih zapisov najdemo med rokopisi tudi pomembne spise iz drugih takrat poznanih znanosti – cerkvenega prava, zgodovine, latinske gramatike, slovarjev, medicine, botanike, glasbe, govorništva in likovne umetnosti. NUK se lahko pohvali s pomembnimi knjižničnimi zbirkami in zapuščinami. Najpomembnejši sta Zoisova in Kopitarjeva zbirka, ki zajema tudi cirilski slovanski rokopis.
Posebno vrednost predstavlja fond inkunabul (prve natisnjene knjige), ki so se sprva hranile v Licejski knjižnici in knjižnicah samostanov tedanje dežele Kranjske. Fondi iz knjižnic dežele Štajerske se hranijo v sedanji Univerzitetni knjižnici v Gradcu. Žal se vse inkunabule niso ohranile, med ohranjenimi pa največji delež zajemajo inkunabule s področja teologije (okoli 42 %), zgodovine, filozofije, prava in liturgije. Najverjetneje najzgodnejši primerek tiska, ki ga hrani NUK, je fragment slovenske slovnice Ars minor.

UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
NUK je vlogo študijske knjižnice prevzel leta 1919, ko je bila v Ljubljani ustanovljena prva slovenska univerza. Naloga univerzitetne knjižnice je v prvi vrsti podpora študentom, profesorjem in raziskovalcem pri njihovem izobraževalnem in znanstvenem delu. Gradivo univerzitetne knjižnice mora odgovarjati potrebam sedanjega časa in se posodabljati s hitrostjo novih znanstvenih odkritij. Za univerzitetno knjižnico se spodobi, da ponuja prostore, kot so čitalnica, računalniška soba, prostor za skupinsko delo, prostor za umetniško ustvarjanje … Plečnikov NUK ni bil zasnovan v tej smeri, na kar je nekdanji ravnatelj Jaro Dolar opozoril že v sedemdesetih letih in takratne državne oblasti pozval k prvim pogajanjem glede gradnje NUK-a II.

DIGITALIZACIJA
Naloga narodne knjižnice ni več zgolj restavriranje, konzerviranje, razkisljevanje papirja in zagotavljanje ustreznih pogojev hranjenja, temveč tudi prenos ogroženega gradiva na druge nosilce, med katere prištevamo tudi mikrofilmanje in digitalizacijo. Ravno digitalna knjižnica, ki se je razvila iz mednarodnih fondov, ki jih imenujemo norveški mehanizmi, je po besedah ravnatelja Viljema Lebana tretji steber narodne in univerzitetne knjižnice. V Sloveniji smo z njo začeli leta 1996. Cilj je prenos celotne slovenike iz analognega v digitalni svet, kar je trenutno del projekta, ki bo trajal do leta 2030. V načrtu je digitalizacija 331.895 naslovov gradiva oziroma 101.059.825 strani tega gradiva. Do sedaj je bilo digitaliziranih okoli 90.000 naslovov, torej okoli 27 % načrtovanega. Naloga vsakega naroda, tudi Slovencev, je, da sam poskrbi za ohranjanje svoje kulturne dediščine. Čeprav bi si zaposleni v NUK-u želeli, da bi digitalizacija potekala hitreje in da bi bilo za to zagotovljenih več sredstev, smo lahko ponosni na svoje dosežke, saj se nahajamo na četrtem mestu po prenosu gradiva v digitalno okolje glede na število prebivalcev. Digitalizirana je več kot tretjina gradiva.
Postopek digitalizacije gradiva poteka po vnaprej pripravljenem načrtu. Po pregledu gradiva je treba le-to popraviti in restavrirati, šele nato se ga začne skenirati. Potek skeniranja je počasen, saj se skenira ročno, vsaka stran posebej. Sledi še obdelava skeniranega gradiva in bibliografska obdelava gradiva.

Digitalna knjižnica Slovenije
Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si) je bila javnosti predstavljena novembra 2005. Omogoča dostop do raznovrstnih digitalnih vsebin s področja znanosti, umetnosti in kulture. Spletni informacijski vir je bistveni sestavni del sodobne infrastrukture, potrebne za izobraževalne in znanstvenoraziskovalne procese, ter eden od temeljev informacijske družbe. Portal dLib.si poleg tega omogoča trajno ohranjanje slovenske pisne kulturne dediščine v digitalni obliki, s čimer je poskrbljeno, da bo ostala dostopna tudi prihodnjim rodovom. Digitalna knjižnica Slovenije vsebuje več kot milijon objektov, pri čemer ji pomaga več kot 600 slovenskih in tujih partnerjev. Je tudi aktiven partner pri razvoju portala evropskih digitalnih knjižnic Europeana.

IZOBRAŽEVANJE
Izobraževanje je po zakonu sestavni del narodne knjižnice, medtem ko so svetovalno dejavnost prevzele osrednje območne knjižnice. V okviru izobraževalne dejavnosti je NUK v letu 2023 izvedel 11 tečajev za začetnike v stroki, 14 tečajev za vzajemno katalogizacijo, 25 tečajev iz sklopa permanentnega izobraževanja in 29 tečajev za uporabnike. Sodelovali so tudi pri izvedbi štirih izobraževanj za založnike. Nekatera izobraževanja so namenjena bibliotekarjem, spet druga pa uporabnikom, pri čemer poskušajo tudi starejše generacije naučiti uporabe digitalne knjižnice in drugih digitalnih platform, med katerimi sta tudi sistem COBBIS in PressReader. Prav tako je NUK s strani države pooblaščen za organiziranje in vodenje bibliotekarskih izpitov in pridobivanje strokovnih nazivov v bibliotekarstvu.

 

DRAGULJI SLOVENIKE

NUK je od Licejske knjižnice podedoval fond srednjeveških latinskih rokopisov, ki se danes v 85 kodeksih nahaja v Rokopisni zbirki. Najstarejši kodeks je iz 9. stoletja in velja za najstarejši kodeks v celotni slovenski hrambi. Gre za pergament na 126 listih in vsebuje Lathenovo eklogo moralij Gregorja Velikega. Kronološko mu sledi 19 kodeksov iz 12. stoletja, en kodeks iz 13. stoletja, 29 kodeksov iz 14. stoletja, 34 iz 15. stoletja in en kodeks iz 16. stoletja.
Stiški rokopis. – De civitate Dei.

STIŠKI ROKOPISI
Stiški rokopisi so dediščina stiškega samostana, ki je imel ugleden in dobro razvit skriptorij, v katerem so kodekse pisali, vezali in celo poslikavali. Rokopisi sodijo v območje bavarske pisne šole, pisava pa je srednjeveška minuskula, ki je postopoma prehajala iz okrogle v oglato. Poleg svetopisemskih besedil najdemo med njimi tudi besedila Avguština, Ciprijana, Hieronima, Gregorja Velikega, Izidorja in Kasijana ter celo redek rokopis škofa Gregorja iz Toursa o trpljenju apostola Andreja. V hrambi narodne knjižnice so od leta 1790.

KODEKS IZ KARTUZIJANSKEGA SAMOSTANA
Iz kartuzijanskega samostana v Bistri je leta 1782 v last sedanjega NUK-a prišla zbirka dragocenih kodeksov, v katerem je 11 primerkov iz 14. in 15. stoletja. Zapisani so na pergament, pisava je gotska ali latinska minuskula. Med najlepša in najbolj iluminirane srednjeveške spise, kar jih danes najdemo v Sloveniji, spadata razprava sv. Avguština z naslovom De civitate Dei iz leta 1347 in nekoliko starejša Summa de iure canonico.

CIRILSKI SLOVANSKI SPOMENIKI
Gre za dediščino sv. Cirila in Konstantina (pozneje imenovanega Metod) ter njunih učencev. Cirilski slovanski spomeniki so del corpus separatum tako imenovane Kopitarjeve zbirke, ki je bila leta 1845 odkupljena od Licejske knjižnice v Ljubljani. Celota obsega 30 kodeksov, med katerimi jih je 13 nastalo od 13. do 15. stoletja. Ostali so mlajši, nekaterih niti ne moremo prištevati k srednjeveškemu gradivu. Od vseh kodeksov je najzanimivejši Codex Suprasliensis, ki je bil odkrit v samostanu Supraselj na Poljskem. Večina kodeksov je nastala na področju Balkana, a izven slovenskega etničnega področja, Jernej Kopitar pa jih je dobil preko zasebnih zbiralcev, pri čemer mu je pomagal tudi Vuk S. Karadžić.

SAGA NUK-A II
Zgodba o gradnji NUK-a II je že saga, država pa se je k temu večkrat zavezala. Zdi se, da bo dolgoletna želja vendarle postala resničnost. Najprej je bil to projekt Marka Mušiča, ki pa so ga leta 2010 opustili. Dve leti pozneje je bil objavljen mednarodni javni natečaj, kjer je zmagala rešitev Biroja Bevk Perović. Nova podoba NUK-a II je bistveno manjša od prve idejne zasnove in namenjena zgolj univerzitetni rabi. Narodni del knjižnice bo tako ostal v Plečnikovi stavbi. Po osemletnem zatišju je leta 2019 Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (sedaj Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije) sprejelo odločitev, da bo priskrbelo sredstva za gradnjo. Konec leta naj bi bil objavljen razpis za gradbenega izvajalca. Po mnogih letih je nekaj sredstev v javnem proračunu namenjenih gradnji NUK-a II. V letošnjem letu je za to namenjenih 3 milijone evrov, drugo leto 14 milijonov. Celotna investicija je ocenjena na 100 milijonov.
Do letošnjega poletja so predvidena dodatna arheološka izkopavanja, saj bo NUK II stal na arheološkem območju rimske Emone. NUK je prevzel izdelavo naročila za izvedbo študije po naročilu Unesca, kamor ta del Ljubljane sedaj spada. Po smernicah Unesca bo izdelana posebna študija, katere namen je ugotoviti, kako poseg nove gradnje na tem območju vpliva na umetno dediščino. Ravnatelj Leban pričakuje, da se bo po objavljeni študiji lahko začela gradnja.

 

250 LET KRADEMO MISLI

DEDIŠČINA PRIHODNOSTI
Ob okroglem jubileju NUK pripravlja različne dogodke, s katerimi bodo obeležili delovanje najstarejše in edine narodne knjižnice v Sloveniji. Otvoritveni dogodek je bilo mednarodno strokovno posvetovanje o obveznem izvodu in sloveniki, ki je pod naslovom Dediščina prihodnosti potekalo 4. aprila v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani. Glavna tema posveta je bil pregled razvoja in dostopnosti zbirke slovenike. Na dogodku so sodelovali založniki, avtorji, knjižnice, depozitarne organizacije in Ministrstvo za kulturo RS. Predstavljene so bile dobre prakse pri zbiranju patriotike v mednarodnem okolju, zgodovinski pregled zbiranja obveznega izvoda v Sloveniji in stanje pri prodaji avtorskih pravic slovenskih publikacij v tujino. Dogodek se je končal z okroglo mizo, na kateri so bila predstavljena stališča za predlog sprememb Zakona o obveznem izvodu publikacij.

SLAVNOSTNA AKADEMIJA IN RAZSTAVA
Osrednji dogodek bo predstavljala slavnostna akademija, ki bo potekala v Ljubljani konec meseca maja. Maja bo tudi otvorjena razstava, ki bo ponudila časovno kapsulo in predstavila najpomembnejše dejavnosti NUK-a. Na razstavi bo možno videti izbrane zaklade narodne knjižnice, med katere prištevajo rokopise, knjige, arhive in spise. Namen razstave je, da NUK predstavi svoje delovanje širši javnosti. Razstava bo tako zajela tudi bibliografske zapise knjig, postopke zaščite in konzerviranja gradiva, rokopisne zbirke, zbirke gradiv Slovencev v zamejstvu in po svetu ter slikovne, glasbene, kartografske in filmske zbirke.

Jeseni se pripravlja še drug mednarodni dogodek, ki bo posvečen strategiji in pogledu v prihodnost. Primerjali bodo ideje in vizije s tujimi kolegi in iskali prostor za izboljšave.

dr. U. Jeglič, Priloga, v: Ognjišče 5 (2024), 44-49.