Avtor: Marko

Le kaj ima daljna Avstralija s Slovenijo?

Napisal Marko na 16. julija 2023. Objavljeno v Za začetek.

Prijatelj se je osem let nazaj preselil v Avstralijo, v Sydney. V teh dneh se z ženo po sedmih tednih dopusta v Sloveniji vračata nazaj. Še nekaj minut nazaj smo sedeli v Pohorski kavarni in se pogovarjali, debatirali … besedo je potegnilo na marsikatero področje. Kot vedno me zanimajo kulturne razlike, način življenja v drugih državah ali celinah, odnosi med ljudmi, različne posebnosti … in seveda mladi, vzgoja in izobraževanje. Dobrih petnajst let nazaj sem tudi sam potoval po Avstraliji – en mesec po tej veliki, prostrani, posebni in izredno zanimivi celini, ki je name naredila neizbrisen vtis. Ni mogoče pozabiti Severnega teritorija, brezmejne puščave, magičnega Ayers Rocka, potapljanja na največjem koralnem grebenu na svetu (nepredvidljivo srečanje Nema in njegovih raznobarvnih stotin prijateljev na desetih metrih globine me še sedaj spravlja v šok), raja za surferje (Surfers Paradise) – filmskega Gold Coasta, sydneyjske opere, zgodovinskega Harbour Bridgea, Melbourna, za katerega velja, da lahko v enem dnevu doživiš vse letne čase, Adelaide, kjer živi največ aboriginov (avstralski domorodci), znamenite ceste Great Ocean Road in njenih »12 apostolov« in še in še bi lahko našteval.
Uho se mi je zataknilo pri stavku prijatelja, da se je v zadnjih letih izredno povečala kriminaliteta med otroki in mladostniki. Kradejo avtomobile, z njimi divjajo po cestah mesta, povzročajo nesreče, lovi jih policija, vlamljajo v hiše, kradejo, so nasilni in agresivni, občasno tudi koga ubijejo ali se ga fizično lotijo, če je takrat doma … Med tem se snemajo in posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Šokantno pa je to, da gre za otroke, stare med dvanajst in štirinajst let. Tudi desetletni so vmes. Iste otroke ujamejo v enem mesecu tudi po šestkrat. Zaradi zakonodaje jim nič ne morejo. Priprejo jih čez noč, zjutraj pa starši pridejo po njih. Politika pravi, da se ne sme kršiti otrokovih pravic, da so to otroci ipd. Ti otroci imajo tudi pravico, da si sami izbirajo, kako jih bodo v šoli klicali – lahko se poimenujejo po kakšni živali (npr. kenguru ali koala) in jih učitelji morajo tako klicati, sicer so v prekršku; fant lahko zahteva, da ga naj od sedaj naprej kličejo stevardesa in ga morajo tako klicati. To sicer ni nič novega, v Ameriki je to že dlje časa in tudi v mnogih drugih državah se tovrstne pravice otrok vedno bolj uveljavljajo.
Pri vseh teh kriminalnih dejanjih se porajata dve ključni vprašanji: Kdo so ti otroci, ki počnejo nekaj tako agresivno absurdnega in zakaj to počnejo? Prijatelj med pogovorom pravi, da v glavnem iz dolgega časa. Odgovor me ni presenetil, pravzaprav je potrdil mojo domnevo. Sploh ne gre za otroke kakšnih brezdomcev ali otroke narkomanov ali alkoholikov. Ne gre za otroke, ki so v primarni družini deležni fizičnih ali psihičnih zlorab. Teh otrok doma ne pretepajo, ampak gre za otroke, ki jim starši doma vse nudijo, vse kupijo in v vsem ustrežejo. Kapitan družine je otrok. Gre za otroke, ki so posledično zdolgočaseni in naveličani življenja, ki jim je vse brezveze. Gre za mlade, ki jim je vseeno za vse. Čutijo se notranje prazni in so brez življenjskega smisla. Znanstvene raziskave so pokazale, da se ta bivanjski vakuum oziroma kriza smisla razvije v tri simptomatična področja: agresijo, depresijo in zasvojenost. Med otroki in mladostniki so hiper razširjene vse tri, ki se praviloma med seboj prepletajo ter prekrivajo. Permisivna vzgoja je sistematično izpodjedla smisel in veselje do življenja. Empatija vedno bolj postaja neznanka v medsebojnih odnosih. Prav čut za drugega, solidarnost in urejeni ter spoštljivi medsebojni odnosi so najbolj razbolelo področje sodobnega človeka, ki si tako strastno želi vesoljskega turizma.
Ali smo se česa naučili iz sporočil, ki nam jih na tako glasen način pošiljajo otroci v Sloveniji, iz Srbije in drugod? Ali se lahko česa naučimo iz sporočil iz Queenslanda? Ali se bomo končno sploh česa naučili? Vzgoja otroka v 21. stoletju, če želi v polnosti izpolniti svoj cilj in zasledovati smer večje človečnosti, se bo gotovo morala zaobrniti k svojemu viru in upoštevati tudi cultura animi, gojitev in vzgojo duha, duhovno omiko. Vzgoja za smisel, vzgoja etične zavesti in vzgoja empatije so tri zvezde severnice, po katerih se bo moral začeti ravnati kompas vzgoje in izobraževanja.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Kristjanov odnos do živali

Napisal Marko na 14. julija 2023. Objavljeno v Pisma.

V prvi polovici maja sem zasledila novico, da je v Rimu potekala konferenca različnih strokovnjakov in politikov, ki iščejo odgovor na vprašanje, kako prispevati k večji rodnosti v Italiji in po vsej Evropi. Papež je na konferenci govoril o tem, kako sebične želje ubijajo rodnost in vodijo v žalost. Na začetku svojega nagovora pa je povedal, da se mu je med pozdravi ljudi med splošno avdienco približala neka petdesetletna gospa. V rokah je držala košaro in ga prosila, naj blagoslovi njenega otroka. Ko je sveti oče pogledal v košaro, je zagledal kužka. Nisem se mogel zadržati, moral sem jo okarati, je dejal. Rekel sem ji: ‚Gospa, mnogi otroci so lačni, vi pa s kužkom.‘
V tem se strinjam s papežem, da bi morali najprej poskrbeti za otroke, potem šele za živali. Ne gre za zanemarjanje živali, še manj za sovražen odnos do njih, ki se kaže z mučenjem ali pa s premajhno skrbjo za domače živali, ampak je treba najprej pomagati otrokom. Se motim? Zato se tudi strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo bolje, da bi predsednica slovenskega parlamenta ob obisku Afrike raje posvojila kakšnega lačnega otroka kakor pa opico. Včasih imam občutek, da je sodobna družba izgubila kompas, da počlovečuje živali in s tem izvaja tudi nad njimi neke vrste nasilje. Zdi se mi, da razne obleke in friziranje kužkov, njihovo tiščanje v stanovanjih za živali ni prijazno. Žival je žival in potrebuje svoj način življenja. Mnogi ljudje jim vsiljujejo svoj način, jih raztegujejo po lastnem kopitu. Žal se obenem mnogi današnji ljudje spuščajo na raven živali. Kaj menite vi o tem? Zanima me, ali žival pogine ali umre. Ali ne umre samo človek? Kakšen naj bo odnos kristjanov do živali?
Uršula

Vsa prepričanja katoliške vere slonijo na razodetju, ki smo ga prejeli po Svetem pismu in ustnem izročilu Cerkve. Iz nauka o stvarjenju jasno izhaja sporočilo, da je Stvarnik ustvaril človeka drugače kot vse ostalo stvarstvo; in to ostaja stalnica v učenju Cerkve vse do danes. Samo človeka je ustvaril po »svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26.27); samo njega je osebno »izoblikoval« in vanj »dahnil« svoj »življenjski dih« (1 Mz 2,7); samo človeka kot moškega in žensko je »blagoslovil« in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo na zemlji« (1 Mz 1,28). V Svetem pismu lahko najdemo še mnogo mest, ki govorijo o tej problematiki, a vse slonijo na temeljni in nepremostljivi razliki med človekom in živalmi.
To človekovo bogopodobnost in posebnost pri ustvarjanju je Cerkev vedno razumela kot izraz tega, kar je kasneje v verski misli in teologiji izraženo z idejo, da je človek ustvarjen kot oseba. V verskem pomenu se je ta izraz najprej uporabil za tri Božje osebe v Sveti Trojici in se nato prenesel na človeka, kar ponovno izraža neko podobnost, ki omogoča stik, odnos, komunikacijo med Bogom in človekom, saj je oseba določena prav z odnosom in ne zgolj s svojo človeško naravo. To pomeni, da človek korenini globlje od svoje narave v osebni biti ali bogopodobnosti in svojo žensko ali moško človeško naravo uporablja za izraz svoje osebe, in sicer najbolj v ljubezni. Tega seveda za živali in ostala ustvarjena bitja podhumanega sveta ne moremo trditi; velja pa podobno za angele, ki pa so tudi sposobni stopiti v odnos tako z Bogom kot s človekom, saj so tudi oni na svoj način osebna bitja. To razodeto dejstvo daje človeku povsem drugačno mesto v stvarstvu kot živalim. Zato ga nikoli ne smemo postavljati na isti nivo z njimi in tudi živali ne na človekov nivo. Človek ima in mora vedno ohraniti svoje enkratno dostojanstvo, ki ni primerljivo z odnosom do živali. Žival v tem pomenu ne more nikoli in nikjer zamenjati ali nadomestiti človeka in odnosov med ljudmi.

GOSPODOVATI NE POMENI NEODGOVORNO SE OBNAŠATI DO STVARSTVA
Iz tega temelja pa seveda ne izhaja, da lahko človek ravna z ostalim ustvarjenim svetom, zlasti z živalmi, slabo ali neodgovorno. Božje naročilo, naj si Adam in Eva (človek) zemljo z rastlinjem podvržeta in gospodujeta živalim, nikakor ni kakršno koli dovoljenje za slab, izkoriščevalski ali uničujoč odnos do tega sveta. Nasprotno! Svetopisemski pomen gospodovanja nosi v sebi odsev Božjega gospodovanja vsemu stvarstvu, ki je pozitiven odnos, saj sicer Bog ne bi bil Bog in tudi ničesar ne bi ustvaril. Bog še naprej skrbi za svoje stvarstvo, ga trajno ustvarja, saj si samo ne more dati bivanja. Torej naj bi človek bil podoben Bogu tudi v svojem odnosu do ostalega stvarstva. Bog je človeka dejansko povabil v odnos sodelovanja pri gospodovanju svetu, kar svetopisemsko pomeni posebno skrb za ohranjanje in razvoj tega sveta, ki še ni dokončan. Tudi to sodi v človekovo bogopodobnost. Zatorej so vsi človekovi posegi v naravo, ki jo uničujejo, nekaj proti Božjemu naročilu gospodovanja. V tem kontekstu seveda s katoliškega stališča ni sprejemljivo nobeno ravnanje, ki vodi do izumrtja rastlinskih in živalskih vrst, in nobeno ravnanje z živalmi, ki bi pomenilo njihovo namerno mučenje ali malomarno ravnanje z domačimi živalmi. Seveda pa lahko določeno vrsto nasilja nad domačimi živalmi predstavlja tudi takšno ravnanje z njimi, ki ni v skladu z njihovo živalsko naravo.

ŽIVAL UMRE ALI POGINE?
Dotaknimo se še vprašanja, ali živali umrjejo ali poginejo. Že bežen pogled v SSKJ pokaže, da v običajni rabi glagol poginiti pomeni prenehanje življenja živali; glagol umreti pa pomeni prenehanje življenja človeka. V govorjenem jeziku pa se kdaj uporaba tudi spremeni. Tako se je pri nas iz posebnega odnosa, ki ga imamo do čebel, uveljavilo, da čebela umre, ne pa pogine. Ker je jezik nekaj živega, se tudi pomen in uporaba besed lahko spreminjata. Če pa na isto vprašanje pogledamo z verskega vidika, moramo izpostaviti, da smrt človeka in smrt živali nista na istem nivoju, kot ni njuno stvarjenje; človek kot oseba namreč s smrtjo ne izgine, ampak samo spremeni način bivanja, zato najdemo v Svetem pismu in tudi v drugih krščanskih spisih misel, da je človekova smrt zaspanje in bo končno vstajenje prebujenje. Če zajamemo v poginiti živalski nivo smrti in v umreti človeški nivo smrti, potem seveda obeh pojmov in besed ne moremo uporabljati za ene in druge.
Kot verniki smo torej kristjani poklicani, da pri poseganju v živalski in rastlinski svet sodelujemo s Stvarnikom in njegovim stvarem ne delamo sile, ampak jim pomagamo, da čim bolje uresničujejo svoje naravno poslanstvo. Razviti moramo torej pozitiven odnos do vsega stvarstva, nikakor pa ne zamenjevati stvariteljskih nivojev in torej do živali razvijati osebnih odnosov, z osebami (ljudmi) pa živalskih. Na žalost pa se kdaj tudi to dogaja, kakor se dogaja tudi neprimerno ravnanje z živalmi.
Naj ta zapis pomaga k poživitvi in poglobitvi našega zavedanja o stvarjenjski resničnosti človeka in živali ter pomaga zaživeti pravo harmonijo v celotnem stvarstvu.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

Ne morem reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”

Napisal Marko na 14. julija 2023. Objavljeno v Pisma.

Nekega dne sem v cerkvi sedel v klopi. Verujem, da je Jezus resnično živ in navzoč v tabernaklju v tisti mali hostiji. Pred seboj sem za trenutek uzrl (ne vem kako razložiti, menda ste že vsi videli podobo skušnjave podobo, da gledam v tla in vidim da sem z levo nogo v cerkvi in z desno nogo pa korak zunaj. To pišem, kot odgovor na eno od pisem v Ognjišču, ko je nekdo zapisal, da je katoličan, ampak ne verjame tega, kar Cerkev uči. Zdi se mi, da se to dogaja, ko je nekdo tik pred tem, da bo po malih korakih sam sebe izločil iz Cerkve. Nevarno je, da se pustimo omamiti delu hudobnega duha. Sam sem že okusil, kako so se razni malenkostni navdihi premaknili v moji notranjosti celo do tega, da nisem več molil rožnega venca in sem se znašel v globinah napuha. V Ameriki celo mnogi kristjani in katoličani (!) ne zavračajo splava, a vemo, da je sveta Mati Terezija rekla, da je splav največji uničevalec miru. Prepričan sem, da ne morem reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Preveč si dovolimo igrati z besedo zvestoba (do Boga, do žene, do moža itn.)! Najhuje pa je to, da nas sploh ni strah to početi. Hvala za odgovor.
Zvezdan

V vašem besedilu odkrivam teme, ki so vredne, da se ob njih vedno znova zaustavimo in jih premišljujemo. Iz celote pa veje neko ‘svetobolje’ nad stanjem v svetu in Cerkve v njem. A krščanstvo v vse situacije prinaša veselo oznanilo, saj gre Bog za človekom do konca, nad njim nikoli ne obupa. Kar seveda ne pomeni, da se človek v svoji svobodi tudi ne more dokončno odreči Bogu. A jaz zaupam, da je usmiljeni Oče Jezusa Kristusa zares “močni Bog”.
V pismu so omenjene skušnjave, ki se vtihotapijo v človeka z malenkostnimi navdihi. Skoraj neopazno. Pravzaprav so skušnjave ena izmed taktik hudobnega duha, s katerimi odkriva človekovo duhovno stanje, da ga spozna in izkoristi. Deluje kot dober strateg v vojni, ki najprej dobro opazuje sovražnika, ga tu in tam z raznimi provokacijskimi akcijami izziva, da vidi, kako se odziva, in pri tem morda pokaže kakšne svoje šibke točke. In ko jih ugotovi, tam skoncentrira svoj napad. Pravzaprav podobno, a na nezavedni ravni, delujejo tudi vsi virusi, bacili in bakterije; napadajo in, če je odpornost organizma dovolj velika, nimajo uspeha. Če pa v nekem trenutku presenetijo organizem, ki ima oslabljen imunski sitem, prodrejo vanj in ga pričnejo uničevati. Torej je pomembno ohranjati duhovno odpornost. A skušnjave nas odkrivajo tudi nam samim. Ta premislek nas vabi, da bi se vadili v čuječnosti, v pozornosti na notranje vzgibe, na navdihe, želje, hrepenenja … in na razločevanje teh vzgibov glede na to, ali jih giblje dobri ali hudobni duh. Ko jih tako prepoznamo, pa verjemimo, da imamo dovolj svobode in Božje pomoči, da se slabim upremo, dobre pa uresničimo.

JEZUSOVE IN NAŠE SKUŠNJAVE
Nadvse zgovoren zgled nam je lahko sam Jezus, ki je v svoji človeški naravi moral dobojevati tudi takšne duhovne bitke in se odločiti za Očetovo verzijo, ki je bila povsem drugačna od vseh ponujenih; pa naj je bilo to v puščavi ali v Getsemaniju ali celo na križu. In v skušnjavah ni nikoli izbral možnosti, da bi probleme na zemlji reševal s čudežnimi rešitvami (da bi delal iz kamnov kruh zase ali da bi stopil s križa), ampak je z zgledom učil, da so vse dobrine last vseh, ne le ‘moje’ in da to lahko odpravi lakoto na svetu; ni izbral možnosti, da postane lastnik hudičevih kraljestev – tega sveta, ampak se je odločil, da bo slavil Očeta in ne samega sebe; ni izbral atrakcij in izsiljevanj Očeta, da bi moral služiti njegovim kapricam in ga v njih varovati, ampak da bo kot človek sledil poti človeka, ki mora v tem svetu tudi skozi trpljenje in smrt. Tako je Jezus tudi kot človek ohranjal svoje srce čisto; v skušnjavah je izbral odločitev, ki je bila v skladu z Očetovo ljubeznijo do njega in do vseh ljudi.
Torej, ne se bati skušnjav. So nekaj normalnega v našem življenju in nam lahko pomagajo prav živeti, saj nas sproti opozarjajo, kje smo trenutno šibki, kajti prav tam se pojavijo, in ko to vemo, lahko pokličemo na pomoč bližnje in Boga. Potem se pa nam ni treba bati duhovnega boja. Zahteva pa ponižnost, da priznamo skušnjavo, jo tudi povemo, seveda na glas, in se borimo do prave odločitve s pomočjo, ki smo jo poklicali. Zatorej le na plan s skušnjavami, če jih bomo držali zase, je veliko večja verjetnost, da bodo zmagale one in z njimi on, ki nas skuša, kot je Jezusa.

ZAKAJ OSTATI V CERKVI?
Nadalje je v pismu izpostavljena dilema “biti na pol v Cerkvi in na pol zunaj nje”; reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Tudi to ni položaj, ki bi nam bil tuj. Še tako ‘trdnim’ kristjanom se dogaja kaj podobnega. Pomislil sem na Petra in Juda v tistem prvem velikem četrtku. Kdo si upa reči, da ne nosi v sebi tega Petra, ki je nedvomno Jezusov učenec, a je že v naslednjem trenutku z ‘eno nogo’ zunaj tega kroga, ko Jezusa pred deklo in drugimi zataji.
Dandanes je veliko razlogov, da z eno nogo izstopaš iz Cerkve. Potrebo obrniti hrbet Cerkvi danes ne čutijo več samo ljudje, katerim je vera Cerkve postala tuja in se jim Cerkev zdi preveč zaostala, srednjeveška, skoraj sovražna svetu in življenju; ampak to čutijo tudi ljudje, ki ljubijo Cerkev, njeno bogoslužje z njegovo nadčasnostjo in skrivnostnostjo, saj vidijo v njej odsev nebeškega bogoslužja. Mnogi med njimi menijo, da Cerkev izdaja svojo istovetnost, da se ravna preveč po modi in s tem izgublja svojo dušo; spet drugim so v veliko oviro škandali v Cerkvi. Kakor da ti ljudje doživljajo izdajo velike ljubezni in jim ne ostane drugega, kot da ji obrnejo hrbet.
A hkrati odkrivajo tudi razloge, da ostajajo v Cerkvi. Zanimivo je, da ne želijo ostati v njej le tisti, ki v polnosti verjamejo v njeno poslanstvo, in oni, ki se jo oklepajo zaradi lepe, stare navade – čeprav le tu in tam, ampak v njej ostajajo tudi tisti, ki zavračajo njeno bistvo in bi iz nje radi naredili nekaj bolj modernega; a se ne pustijo izgnati iz nje, ampak si prizadevajo spremeniti jo po lastni predstavi. Skratka vsak bi želel imeti Cerkev po ‘svoji meri’. Spet nič novega. Že Pavel se ‘bode’ s Korinčani, med katerimi so eni Pavlovi, drugi Kefovi, spet drugi Apolovi ali Barnabovi, kdo pa Kristusov … Vsak bi rad imel Cerkev po svoji zamisli. Pavel pa jih skuša pripeljati do spoznanja, da je temeljno, da se za vsemi temi človeškimi potezami vendarle skriva ena in edina Cerkev, ki je Kristusova. Čeprav ima lahko tudi različne zunanje obrise. Še kot profesor je zaslužni papež Benedikt XVI. razložil, zakaj kljub vsemu ostaja v Cerkvi: »V Cerkvi ostajam, ker verujem, da prej in slej za “našo Cerkvijo” živi “Njegova Cerkev”, ki je mi ne moremo odpraviti. Pri Gospodu ne morem biti drugače kakor tako, da sem pri in v Njegovi Cerkvi. V Cerkvi sem zato, ker kljub vsemu verujem, da v jedru ni naša, ampak “Njegova” Cerkev. Povedano povsem konkretno: Cerkev nam kljub vsej človeškosti ljudi v njej daje Jezusa Kristusa. Samo po njej moremo sprejeti Kristusa kot živo, pooblaščeno resničnost, ki me tukaj in zdaj kliče in obdarja.« Zato je dilema “Kristus da, Cerkev ne” umetna, površinska in v sebi puhla in prazna.

ZVESTOBA – KRŠČANSKA KREPOST
Še ena misel me v pismu vznemirja. Misel o zvestobi. To je res ena izmed kreposti, ki je danes zelo ogrožena; vsekakor ni moderna, po drugi strani pa jo bi vsi radi izkusili, saj je pisana človeku na kožo. Pa naj gre za zvestobo prijatelja, zakonsko zvestobo, politično ali v pogodbah … Ko razmišljam o vsebini zvestobe, jo vedno bolj jasno zaznavam kot “ljubezen v trajanju”. Kot se z ljubeznijo ni mogoče igrati, se tudi z zvestobo ne sme igrati. Preveč boli, če se pokaže, da je le igrana, da je v resnici ni. Koliko bolečin manj bi bilo v ločenih zakoncih, njihovih otrocih in sorodstvu … če bi zvestoba zmagala in omogočila pot sprave in ozdravitve odnosov. Če obe strani želita, je ozdravitev vedno mogoča, saj jo podpira tudi Bog. In kristjani smo poslani svetu, ne samo da ugotavljamo, kaj ni prav in kaj gre narobe, ampak da kažemo možno pot obnove, sprave in novega življenja.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2020), 44-46.

V kopalkah po štiridesetem

Napisal Marko na 11. julija 2023. Objavljeno v Priloga.

Guba tu, guba tam, trebuh, porisan s strijami, siv las ali dva. Po štiridesetem se telo intenzivno spreminja. Družba nam vsiljuje popolnost, a Bog nas je ustvaril unikatne po svoji najunikatnejši podobi. Odriniti na globoko danes pomeni sprejeti svoje telo – da bomo sproščeni na zasluženem dopustu. Predvsem pa zaradi vzgoje: bodimo srečni v svojih telesih, pa bodo tudi naši otroci imeli dober temelj za svojo samopodobo.

Hodimo po muzejih in občudujemo dela velikih mojstrov. Med njimi so kipi – sama lepa telesa. In slike, na katerih so upodobljene podobe gospode v različnih zgodovinskih obdobjih. Ko sem bila študentka, sem se s prijateljem zgodovinarjem sprehajala med slikami, na katerih so bile upodobljene gospe z baročnimi oblinami in mi je rekel: »Vidiš, od nekdaj so bila lepa vsa ženska telesa. Ve se pa sedaj tako zelo obremenjujete za vsak gram, za katerega mislite, da ga imate preveč. Pa saj ženska, ki želi biti mama, ne more imeti nikoli nobenega kilograma preveč.« Vse življenje sem mu hvaležna za te besede, čeprav na nas gleda že iz nebes in gotovo tam še bolj jasno vidi, kako nesmiselna je današnja propaganda popolnih in suhljatih teles. Tako ženskih kot moških.
Po zadnjih raziskavah narašča odstotek trpečih zaradi motenj hranjenja pri obeh spolih. Zakaj? Raziskovalci pravijo, da zato, ker smo podvrženi hudim medijskim pritiskom, ki izrisujejo podobe popolnih suhljatih ali pa mišičastih teles.
Pisali smo že o varni navezanosti, zaradi katere se v odnosih čutimo brezpogojno ljubljeni, objeti, sprejeti. Če otrok (in najstnik) te brezpogojne ljubljenosti in sprejetosti s strani mame in očeta ne doživlja, tudi ne ponotranji notranjega občutka ljubljenosti in sprejetosti, ampak je hitro lahko nagnjen k presojanju sebe, svojega videza in telesa s strani drugih. Pritiski virtualnega sveta na mlade so danes izjemni. Vsi smo bili zgroženi ob kroženju posnetkov medvrstniškega nasilja v Celju. Vendar pa starši pogosto spregledamo, koliko neprimernih opazk dobijo mladi fantje in dekleta v zvezi s svojim videzom in telesom v medsebojnih odnosih v živo ali po medmrežju.

BESEDE IMAJO MOČ
»A ti imaš pa samo te tri majice, ki jih nosiš?« je lahko povsem nedolžno vprašanje sošolke. »Uau, kolk imaš ti špeha na trebuhu,« komentar druge sošolke. In najhujši: »Kolk si pa ti debela, glej, da boš shujšala, če hočeš fanta dobit,« komentar dobronamernega očeta odraščajoči hčerki. Vse tri izjave zarežejo v dušo mladih deklet in res se moramo pred vsako izjavo vprašati, ali je spoštljiva ali ne. Spoštovanje do telesa drugih ne pomeni samo, da se delov telesa drugih ne dotikamo: ne trepljamo mladih odraščajočih po zadnji plati, jim ne stiskamo ličk in podobno. Spoštovanje telesa odraščajočih mladih pomeni tudi, da o njihovih telesih vedno govorimo lepo in spoštljivo. Ne uporabljamo besed: debel/a, zamaščen/a, okrogel/okrogla, zalit/a, špehnat/a … To mladega odraslega žali, ponižuje, razvrednoti. In ko enkrat v sebi nosi ta sram, se ga težko otrese tudi v zrelejših letih.
»Kam greste pa vi letos na dopust?« – »V gore.« – »O, lepo. Letos pa nič na morje?« – »Ne, poglej, kako zelo sem se zredila. Zamaščena sem kot šunka.«
Pogovor je resnična zgodba mame treh otrok, ki ji je njena mama kar naravnost povedala, da tako debela pa letos res ne sme v kopalke, saj bo naredila sramoto sebi pa tudi za moža ne bo več lepa …
Drage bralke in bralci – ne dovolimo si tega! Telo te mame, sveto in od Boga dano telo, je nosilo, donosilo in rodilo tri čudovite otroke. To edino sveto, od Boga dano telo je v vseh nosečnostih doživljalo hormonski tornado. To edino sveto in od Boga dano telo je dojilo te otroke. Telo ženske iz telesa najstnice preoblikovalo v telo mame. Bogu hvala za ta dar in čudež! Hvala vsaki mami, ki je pripravljena sprejeti vse te telesne spremembe, zato da se lahko rodi otrok. Ni lahko. Ni preprosto. In ni samo po sebi umevno. Ženska se odloči, da bo izpolnila svoje materinsko poslanstvo s svojim telesom. Spoštujmo to! Zato je prav vsako žensko telo še posebej sveto in blagoslovljeno. In vsaka mama lahko s ponosom obleče kopalke in skoči po nekaj sprostitve v morje, jezero, reko, bazen … Ni prostora za sram. Zamenja naj ga zavest o pogumni zavestni odločitvi za dar materinstva. Zakaj? Ker si mame zaslužimo dopust in ker smo s tem tudi zgled spoštovanja in ljubezni do svojega telesa svojim otrokom. Igrajmo se z njimi, uživajmo ob malčkih in divjajmo z najstniki – v kopalkah! V svojem čudovitem materinskem telesu.

RAZUMETI DEKLETA IN FANTE
Žensko telo se začne pripravljati na dar rojstva otrok že zelo zgodaj v najstniških letih, ko hormonske spremembe vplivajo na rast prsi, oblikovanje menstrualnega cikla, širjenje bokov. To je čas velikih telesnih in čustvenih sprememb, ko mora vsa družina, ne samo mama, ampak tudi oče in bratje, z velikim spoštovanjem sprejemati spremembe v telesu dekleta. Spoštovanje, ki ga bo dala družina odraščajoči deklici, se bo globoko usidralo vanjo in bo varen pristan v nevihtah in neurjih komentarjev nespoštljivih vrstnikov, primerjanja, pritiskov medmrežja in medijev. Enako velja za odnos do odraščanja fantov. Tudi nanje preži nevarnost pritiska suhljate ali mišičaste lepote, ki prihaja od zunaj. Spoštljiv odnos družine, očeta, mame, sester bo fantom dal samozavesti in poguma za soočanje z izzivi okolice. Ob spoštovanju družine bodo tudi fantje vedeli, da so lepi, sprejeti in ljubljeni v svojih telesih. S tem spoštovanjem do svojega telesa bodo vstopali v odnos z dekleti in bodo znali biti spoštljivi tudi do njih.
»Ne grem v kopalke.« – »Ne razumem, zakaj ne?« – »Nimam mišic, vse punce se mi bojo smejale, ker sem taka slamica.« – »Vsi sošolci imajo radiatorčke, samo jaz ne.« Kako dragocena je očetova podpora, ko fant ubesedi svojo stisko. Kako močne so očetove besede: »Dobro izgledaš, ne primerjaj se z drugimi …« In mame: »Zame si lep, najlepši!«
Pozorni moramo biti tudi na dinamiko in komunikacijo med sorojenci. Da se sestre ne norčujejo zaradi puhka na bradi ali mozoljev po čelu. Vsaka beseda lahko zareže kot puščica v dušo in ranjeni odraščajoči fant bi kot odrasel moški branil svojo ranjeno samopodobo tako, da bo zabrusil ženi: »Zavaljena si kot …« Ne bo ji rekel, naj ne gre v kopalke. Ne, to naredi osramočena žena; osramočen moški se bo norčeval iz ženinega telesa. Tistega telesa, ki je donosilo in rodilo skupne otroke.

TUDI OČETOVO TELO NOSI TEŽO SEDANJEGA ČASA
Tudi očetje so lahko v času odraščanja otrok pridobili nekaj kilogramov. Pa ne zato, ker so leni in ne telovadijo dovolj. Ampak ker je življenje za marsikaterega očeta postalo boj: boj za preživetje družine. Iskanje in ohranjanje zaposlitve, službene obveznosti, položnice, zagotavljati družini vse, kar potrebuje, zidanje hiše … Vse to prispeva k stresu, zaradi katerega se razvijajo maščobna tkiva. Ni lahko.
Pogumna sta, da sta se odločila biti oče in mama. Zato letos: pogumno v kopalke in na dopust. Naj ljudje govorijo, kar hočejo. Zaslužimo si ga.
Naj bo letošnje poletje čas za odločitev, da bomo pobožali svoja ranjena telesa, ki morda ne ustrezajo družbenim normam. Telesa, ki so jim naši bližnji v preteklosti izrekali neprimerne opazke. Naj bo poletje čas zahvale za dar očetovstva in materinstva, ki sta preoblikovali naša telesa.

C. Breznikar Ruparčič, Priloga, v: Ognjišče 7 (2023), 42-48.

OBJEMI SE!
Naše telo potrebuje nežen, sočuten in sprejemajoč objem. Ni nikogar, ki bi nam ga poklonil? Lahko ga poklonimo sami sebi. Precej čudno se tole bere, kajne? Da bi objemali sami sebe … Ampak telo se odzove z boljšim hormonskim in čustvenim počutjem, če tudi mi sami sebe nežno pobožamo po obrazu, položimo svoj obraz v svoje roke; kot takrat, ko jokamo in sami sebi rečemo: dovolj je bilo kritiziranja same/ga sebe. Utrujen/a sem od celega leta naporov. Res sem dal/a vse od sebe. Nimam niti atoma energije več. In moje telo je v tem letu garalo in če sem pridelal/a kakšen kilogram več, kako gubico na obrazu več, siv las, nič hudega. Lahko se samo pobožamo po rokah, kot ko nas zebe. Lahko res tudi sami sebe objamemo na način, da nam je prijetno. Lahko si naredimo kopel z dišečimi mili, lahko se po kopanju nežno in ljubeče obrišemo s posebej mehko brisačo, kot so nas včasih po kopanju brisale naše mame … V mehkobi te brisače damo tudi svojemu telesu nežnost. Zavedajmo se, da so to naše roke, noge, glava, trup. Bog nas je ustvaril v to telo. To telo je že marsikaj doživelo. Če je bilo kaj hudega in težkega, jokajmo. Dovolimo si jokati in dovolimo telesu, da ječi pod težo bolečine. Po tem pa ga nežno namažimo s prijetno kremo in se zavedajmo, da je to naše telo sveto. Da je morda že rodilo otroke in dojilo. Bogu hvala za to. Da ste očetje ure in ure nosili svoje otroke. Bogu hvala za to. Zdaj pa ste utrujeni. Telo je utrujeno. Marsikaj to telo že boli. Nežno pobožajmo točke bolečine in recimo sebi, kot bi rekli svoji hčerki ali sinu ali najboljši prijateljici: vse je ok. Samo boli te. Ampak vse je ok. Če boste jokali, jokajte. In naj te solze odplaknejo vso kritiko vašega telesa. Vaše telo je lepo. Čudovito. Božansko. Sveto. Samo utrujeno. Razboleno. Nekaj let starejše. Nežno si namažite roke, noge, stopala, trebuh, obraz in si oddahnite. Bodite nežni do sebe, kot ste bili do svojih majhnih otrok, ko so bili dojenčki. Če imate ob sebi koga, ki mu/ji lahko rečete, naj vas objame, ga lahko prosite za objem … Lahko je čas samo vaš. Kristin Neff, ki raziskuje sočutje do samega sebe, povzema raziskave, ki so ugotovile, da tako sočuten odnos do svojega telesa poveča oksitocin v telesu, zmanjša krvni pritisk in ima številne druge blagodejne učinke na telo. Po njenem mnenju bi vsi morali redno izvajati tudi vaje čuječnosti, v katerih z ljubečim in neobsojajočim opazovanjem spremljamo dogajanje v naših telesih. Z rednimi vajami ljudje povsem odpravijo samokritičen in obsojajoč odnos do samih sebe in svojih teles.
Za začetek pa naj pomaga vprašanje: Ali bi to, kar izrekamo kot kritiko sebi in svojemu telesu, izrekli tudi svoji najboljši prijateljici? Ne bi? Kaj pa bi ji rekli?
No, sedaj to povejmo tudi sami sebi. V podporo samim sebi pa to poletje lahko preberemo še knjigo Brene Brown: Darovi nepopolnosti.

BAJ, BAJ, SUPERJAZ
O popolnih poletnih fotkah
Ne, ne morem. Poskusila sem, pa ne gre. Ne morem in nočem se pogrezniti v svet nenehnega fotografiranja sebe, svoje družine, psov, hiše, vrta, dela, dopusta … vsega svojega dosega. Ne lažem si, da je to fotkanje za spomin. Tako je bilo včasih, ko smo fotke razvili. To zdaj je nekaj drugega. Vseprisotnost pametnih mobilnih igračk s to foto-obsesijo razgalja človekov strah: strah pred nevrednostjo sebe, če nimaš za vsak trenutek česa otipljivega pokazati.
Ali imam z objavljanjem »popolnih« fotk na spletu problem? Ja, imam ga. Veliko slik je lepih in pričujejo o lepoti (družin, parov, posameznikov, dojenčkov in še vsega mogočega), toda pravijo mi tudi: »Kakšna je tvoja popolna različica? Ali je nimaš? Naredi jo, da dosežeš zapovedane norme.«
Slikajte se spet zase!

NAJSTNICA ZA VEDNO?
Povejte mi: Zakaj bi si v Kristusovih letih in kasneje želela najstniški videz? Na spletu se počutim, kot da sem spet v srednji šoli. V številkah se merijo všečki. Komentarji so najstniški (Omg, kok si hud(a)!) ali pa se komentatorji prepirajo kot otroci. Spoštljivo nestrinjanje ni zaželeno. Na ta nivo se nočem spustiti. Ustvarjanje osebnostnih kultov na spletu se mi ne zdi preveč kul. Vem, da je vse samo igra, ki pa se nadaljuje v našo resničnost. Nočem biti kul(t). To ne pelje v globino, v tisto zdravo, žareče prajedro ranljive človeške snovi. Dobro premišljen narcisoizem ne hrani duha. Vsaj ne na dolgi rok. Namesto samoreklame si želim samoresnice. O sebi, nas samih, o družbi in njenih problemih.

ZACELJENA
Na glas sem zavriskala, ko sem zagledala starejše, že zelo zgubane manekenke v Liscinih reklamah za kopalke. Pa osivelo skodrano Andie MacDowell na hollywoodski rdeči preprogi. Dragi moški, kaj je narobe s sivo žensko v zrelih letih? Zakaj si tudi vi ne utapljate las v kemiji? Generacija mojih tet preprosto noče osiveti.
Kaj pa pomaga moškemu srednjih let, da pride bolj samozavesten na plažo? Visoko cenovna sončna očala, fensi športna ura, havajska srajca, ogromen tatu na mišicah ali rebrasta spodnja majica? Ženski pomaga obleka, ki ravno prav poudari in zakrije postavo. Pa vsaj malo porjavela koža in postava v obliki peščene ure (tako se menda reče obliki postave Kim Kardashian). Če pripleše mimo kakšna huda zarjavela bejba v beli pleteni oblekici, si še vedno kdaj potegnem kiklo čez poporodne krčne žile in bela stegna. Potem pa preverim, kam gleda moj mož. Zdaj sva že toliko stara, da se ob tem na glas zasmejeva in pomisliva na Adijevo zimzeleno.
Videz je naš izraz. Vsako telo je umetnost samo po sebi. V mrzličnem sledenju mainstream-popolnosti se izčrpa – nima nič več zares svojega. Bom kmalu edina na plaži brez tatuja in s samo dvema uhanoma? Sem zato neizrazita? Bi mi piercing, zabrita glava in tatu dali občutek divjosti in svobode? Le zakaj? Divji si, ko postaneš cel. Iz svoje ranjenosti se cel-imo vsi. »Telo Kristusovo, zveličaj me,« molimo po prejemu njegovega telesa. Obljuba našega poveličanja me noro vznemirja. Kako bo izgledalo »vstajenje mesa«, ki ga izgovarjamo v apostolski veri? Do takrat skušam (vz)ljubiti in (o)hraniti to zemljo, ki je moje telo: pokrajina, ki se spreminja iz leta v leto – jaz pa v njej živim razburljivo potovanje skozi svoje letne čase.
Marta Novak

Potrebujemo veliko lepote

Napisal Marko na 9. julija 2023. Objavljeno v Za začetek.

Tam nad pripeko v dolini, tam nad avtocestami, nabasanimi s tisoč in enim ravno toliko nabasanim avtomobilom, je nek nov svet. Samo vlak se sliši iz doline, drugega nič, vse ostalo je majhno, drobno in nepomembno. Majhne zgodbe se dogajajo okoli tebe, čebela, mravlja, hrošč, vse tako preprosto in nezapleteno. Majhno kot ti, ki s težavo nosiš svoje majhne zgodbe, se trudiš z njimi po poti na vrh. Le nebo je veliko, prostrano se boči nad redkimi in počasnimi pohodniki. Ti zrejo kvišku, oprezujejo, ali bo usmiljeno ali ne, kdo bo zmagal v tem tihem boju, sonce ali oblaki. V tišini se vsakdo prime za naramnice in potem spet prične s trudnim korakom, naj bo dež ali sonce. Tam gori se vsakdo trudi, zato se vsakogar pozdravi. Zato se z vsakomer ravna spoštljivo, vsakdo se trudi. Vsakdo se trudi.
Saj se trudi tudi spodaj, a v dolini se to težko opazi. Tam so drugačni vatli, tam so drugačne smernice, kaj je dobro in kaj slabo, kjer se merijo delnice in dobivajo tekme, kjer se poti delajo zato, da se jih dokonča čimprej. Tam se ne razume, da je vsak trud pomemben, tudi tisti, ki je neuspešen, da vsak trud nekaj ustvari, nekaj spremeni, tudi če se moraš ustaviti tik pod vrhom – tudi to je trud, tudi velika žrtev – tudi če se na vrhu zazreš v zaveso oblakov. Ljubezen je napor, od katere včasih ni sadov, toda samo, če si slep za to. V tebi se nekaj zlomi, v tebi se nekaj premakne in nazaj v dolino prideš drugačen. Tudi za idejo, da boš poskusil še in zopet in znova. In se boš potrudil, ne zaradi uspehov, zaradi ljubezni.
Jaz moram v gore. Da bi razumel vrednost svojega truda. Da bi razumel, da vsak trud nekam pripelje. Da bi razumel, da se brez njega nič ne zgodi, da je vse prazno in nepomembno, da je vse negibno in trdo in ubogo. In da bi razumel druge, ki se trudijo, tiste, ki me prehitijo, tiste, ki jih prehitim, tiste, ki jih srečam, ko se že vračajo; zgodaj so vstali, zgodaj se morajo vrniti. Da bi se okrepčal, če sem žejen in onemogel, da bi dal drugim piti, če to potrebujejo. Ne ker si to zaslužijo, ker to potrebujejo. Da bi se naučil spet ljubiti in pustiti se biti ljubljen.
Tam sem tako zelo spet človek, zato moram v gore. Ne le po razglede in mir, ne le po tišino, ne le po samozavest, česa sem sposoben. Tam grem po svojo počasnost, po svojo omejeno moč, po pozabljeno odkritje, da sem samo človek – in da je to tako zelo lepo biti, ker se tam spomnim, da sem tako zelo obdarovan. Da si delim korak z nekom, ki me bo počakal, ko ne bom zmogel, s katerim bova preživela pripeko in nevihto, si delila tiho občudovanje, s katerim bova samo v tišini vedela, kako nekaj velikega je nekaj tako majhnega kakor košček kruha ali požirek vode.
»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31). Tam se namreč človek spremeni. Postane človeški, ko se spet nekoliko odpočije in napolni z lepoto. In tako zelo v našem času potrebujemo spočitih, nenaveličanih, občudujočih ljudi, ki so potem sposobni potruditi se z drugimi, ki so sposobni v njih videti lepoto, tako podobno kakor tisto v cvetu ob poti ali v tihem pišu ob zahajanju sonca. Bolj kakor gospodarske rasti potrebujemo rasti v odnosih. In zanje je potrebno veliko lepote, zunaj in znotraj nas.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2023), 3.

Biti Slovenec, ko Slovenija ni več tvoj dom

Napisal Marko na 30. junija 2023. Objavljeno v MP Tema meseca.

Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

Nekaj pomembnih pojmov

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
Martina (Kolorado, ZDA)
Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
Špela (Georgia, ZDA)
Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
Monika (Združeno kraljestvo)
Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
Mojca (Kolorado, ZDA)
Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
Tamara (Argentina)

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
Martina
Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
Špela
Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
Monika
Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
Mojca
Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! 🙂
Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma … Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
Špela
Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
Monika
Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! 🙂
Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
Martina
Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
Špela
Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
Mojca
Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico … Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame … Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

Za vse tiste, ki še vedno prebivajo v Sloveniji, pa so lahko njihove besede pomembna spodbuda, da biti Slovenec ni kar nekaj in da slovenstvo ni nekaj samoumevnega. Oboje je močan del nas, povezuje nas s predniki, iz korenin katerih smo zrastli, daje nam zanos, da lahko rastemo naprej. Včasih slišim koga reči, da smo prelahko prišli do lastne države in da je zato ne cenimo dovolj. Ko je človekova potreba po nečem izpolnjena, se je pogosto nič več ne ne zaveda, saj ga pomanjkanje ne moti več. Mislim, da je podobno tudi s potrebo po pripadnosti narodu. Želim si, da bi dandanes mladi znali začutiti v sebi ljubezen do domačega. Da bi se v globaliziranem svetu znali identificirati s slovenskim in bi tako nosili v svet naše domače vrednote, ki jih – najsi se tega zavedajo ali ne – delajo edinstvene.
Ali tudi ti čutiš podobno ljubezen do Slovenije, kot veje iz zgornjih vrstic? Ni ti treba zapustiti njenih meja, da bi v sebi čutil globoko naklonjenost državi, ki je tvoj dom. Lahko pa prisluhneš tistim, ki so jo zapustili in kljub polnemu življenju na tujem v svojem srcu še vedno nosijo Slovenijo. Upam, da ti bodo njihove besede v navdih!

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
Martina
Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
Špela
Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
Mojca
Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.

Sonce, sij topleje

Napisal Marko na 29. junija 2023. Objavljeno v zgodbe.

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.

Urednikova beležnica julij 2023

Napisal Marko na 29. junija 2023. Objavljeno v Beležnica.

Julij je že počitniški mesec in številni ljudje med počitnicami radi vzamejo v roke dobro knjigo. Tako si z dopustom okrepijo telo, z branjem pa duha. Zato smo za vas izbrali nekaj zanimivih naslovov za duhovno rast, pa tudi romane in duhovito branje najdete v poletni ponudbi Založbe Ognjišče. Ob nakupu knjig Poletnega branja v vrednosti 40 evrov in več vam podarjamo lično platneno vrečko.

Pravo, ustava, pravičnost so temelji, na katerih si želimo, da bi bila vodena naša država. Pogosto državljani nismo prepričani, koliko je naša država res pravna in ravno to je bila ena od tem pogovora s prof. dr. Verico Trstenjak, ki je s svojim poznavanjem in izkušnjami evropskega prava lahko podala tudi primerjalno-analitični pogled na stanje prava in sodne veje oblasti v Sloveniji.

Izzivi na področju kmetovanja so veliki in zahtevni. Ob tem realnem stanju smo za obdobje med letoma 2023 in 2027 dobili smernice kmetijske politike, ki dajejo okvire in spodbude za razvoj kmetijstva v Sloveniji. O tem dokumentu in nekaterih vidikih kmetijstva smo se pogovarjali s prof. dr. Stanetom Kavčičem, ki je profesor na Katedri za agrarno ekonomiko, politiko in pravo.

Področja bioetike so rdeča nit letošnjih pogovorov z dr. Gabrielom Kavčičem, s katerim smo se v prvi polovici leta sprehodili od vprašanj našega začetka bivanja pa vse do vprašanj, ki se dotikajo umiranja in končanja življenja. V drugi polovici leta se zato v pogovoru podajamo v teme, ki določajo človeško življenje ves čas bivanja. In ena prvih in osnovnih področij predstavlja vprašanje identitete in tega, kaj me kot človeka določa.

V temi meseca gremo s Hobitom na lov za zakladom. Ta Tolkienov literarni junak je osrednji lik letošnjega oratorija. V prvem delu članka raziskujemo duhovne plati romana, v drugem pa spodbujamo mlade, da se preizkusijo v pisanju tudi sami. Kako pisatelj gradi lik, da ta postane junak? Podajamo nekaj osnovnih smernic, da bo pisanje lažje steklo.

Poletni čas še bolj povezujemo s pohodi v naš čudovit gorski svet. Mi smo se odpravili na obisk v Logarsko dolino, natančneje na Okrešelj, da smo pogledali, kako poteka obnova ene od treh pogorelih planinskih koč v zadnjih letih.

Tudi v osrednjem delu revije smo poletni. Ker si vsak zasluži oddih za duha in telo (brez sramu in slabe vesti zaradi sprememb, ki jih prinašajo leta in otroci), tokrat pišemo o sprejemanju telesa – takšnega, kot nam ga podarja Bog. Zaradi sebe in zaradi otrok, ki sledijo našemu zgledu. Preberite tudi intervju s frizerko Majo Jerkič, ki dokazuje, da je prav vsak poklic lahko veliko poslanstvo.

Prav tako vam lahko sporočimo, da je prišla iz tiskarne knjiga Biblia Carniolica (zamudo je tiskarni povzročila težava z dobavo papirja). Knjiga, ki predstavlja panjske končnice, bo lepo darilo zdomcem, zaradi besedila v tujih jezikih pa tudi prijateljem in poslovnim partnerjem iz tujine.
Naj vas ob koncu povabim še na romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki letos slavi jubilej, 55-letnico. Udeležite se ga lahko tudi kot pomočniki.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2023), 4.

David Črmelj

Napisal Marko na 28. junija 2023. Objavljeno v Moj pogled.

“Kolesarstvo je zelo blizu ljudem”

Kolesarski navdušenci s televizijskih ekranov dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenija in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. David nas popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela, da bomo še z večjim navdušenjem navijali za naše izjemne kolesarje v sezoni, ki bo prinesla kar nekaj vrhuncev.

(…)
– Kako bi opisali in razvrstili glavne tritedenske dirke v sezoni?
Italijanom moramo priznati, da znajo določene stvari zelo dobro izpeljati, vendar po drugi strani tudi marsikaj šepa. To še toliko bolj vidiš in občutiš, če primerjaš Giro z Dirko po Franciji – Tourom. Treba se je zavedati, da je Tour kolesarski svetovni dogodek številka 1. Lahko bi celo dejal, da gre za več kot le kolesarstvo. Na vseh nivojih se vidi, da vsi hočejo več – sponzorji, tekmovalci in ekipe, prireditelji, več je novinarjev, več prenosov, več se govori o Touru kot o kateri koli drugi kolesarski dirki. Tudi gledalci prihajajo v Francijo z zavestjo, da gre za svetovni dogodek, katerega del enostavno želijo biti. Veliko gledalcev je celo takih, ki sicer ne spremljajo kolesarstva, pa si želijo kakšno etapo videti v živo. Če bi povedal na kratko, bi dejal, da je Tour šov, spektakel svetovnega formata, biznis, Giro pa je zelo lepa dirka.
V tekmovalnem smislu pa je Giro lahko težji od Toura, saj je pogosto z več klanci in težkimi etapami kot pa v Franciji.
Vse tritedenske dirke se med seboj razlikujejo. V preteklosti je bilo tako, da je na Touru bilo največ kronometrskih etap, zdaj se vse to spreminja. Tour išče nazaj neke poti, kako pripraviti etape s strmimi klanci, ki pa so po svoje krajši, da je spektakel, da so med tekmovalci navsezadnje manjše razlike. Hkrati pa ima med etapami tiste dolge prelaze, kjer gre za dolge, nekoliko položnejše klance, ki pa tekmovalce pripeljejo na visoko nadmorsko višino. Giro je po klancih velikokrat najtežja dirka, saj so etape speljane čez vse te gorate Alpe, Dolomite, Apenine in iz tega vidika zanimive na svoj način. Španska Vuelta je našla neko svojo pot. Izmenjavanje ravninskih etap s takimi, kjer je več krajših klancev, jih je pa teh veliko, ali ravninske etape, ki se potem samo končajo z nekim vzponom. Vuelta je tako speljana, da je med tekmovalci majhna razlika, tako da deluje bolj napeto, da gre med kolesarji na tesno. Je pa seveda jasno, da se Vuelta bori za prepoznavnost z Girom, Tour je pa, kot sem rekel, v svoji ligi.

– Kako bi opisali svoje delo na področju športnega novinarstva, ko spremljate kolesarske dirke?
Najprej je razlika v tem, da smo na Dirki po Franciji prisotni ves čas, kar pomeni, da sem na terenu 28, 29 dni, odvisno, kateri dan se dirka začne. Televizija Slovenija ima pravice za prenos Dirke po Franciji in temu primerna je potem razlika delovnih nalog. V Franciji smo prisotni s snemalcem, ker je treba za vsak dan pripraviti predstavitev pred etapo, pridobiti izjave, posneti predstavitve odsekov posamezne etape, vmes se v živo javljam v prenose etap, po dirki pa spet poberemo izjave, tako da se Tour dela bistveno bolj stresno, intenzivno. Po koncu vsake etape se začne delo priprave novic in povzetkov za dnevnoinformativne oddaje in javljanje v živo v oddajo po Touru, ki smo jo uvedli pred leti.
Razlika je torej v tem, ali imamo kot televizija zakupljene pravice za prenos ali ne. Za Dirko po Italiji Televizija Slovenija ni nosilec pravic, zato je delo skrčeno, saj lahko pripravimo en prispevek na dan, v katerem lahko pokažeš dogajanje na dirki – mislim, da lahko objavimo minuto in pol dogajanja. V to minutažo je zelo težko spraviti veliko prispevkov in informacij. Če primerjava s prejšnjim opisom nalog in dela v Franciji, je torej zelo velika razlika.
Smo pa letos v Italiji vseeno prisotni z večjim interesom, saj je med favoriti tudi Primož Roglič, ki ga seveda poskušamo dnevno spremljati, dobivati izjave, pripravljati novice in prispevke. Letos smo bili v tem prvem tednu na poti skupaj z radijskimi kolegi, da skupaj posnamemo prispevke, vsak za svoj medij.

– Poleg osrednjega novinarskega dela je seveda še veliko logistike. Kako poteka ta del?
Veliko je odvisno od tega, kje spiš, kako daleč od štarta si, kako zelo je mesto zaprto in kje lahko kot novinar sploh vstopiš, da prideš zraven, ker če greš na kakšno drugo ulico, drugo lokacijo, te ne bodo spustili zraven. Vsakodnevno torej precej organizacije in hitenja, da prideš dovolj zgodaj na štart. Vsak dan po štartu sledi nekaj vožnje – kak dan se voziš eno uro, kak dan tudi tri ure, ker je treba opraviti toliko razdalje, in to po obvoznih cestah, da se na kakšnem mestu približaš trasi ali da prideš dovolj zgodaj do cilja. Malokdaj lahko z avtom prečkaš traso etape, če pa že, ti seveda točno določijo, od kdaj do kdaj je to možno.
Vso to logistiko načrtujem že mesece prej, ko imam pred sabo začetke in konce etap, zemljevid in lokacije, kje se rezervira prenočišča.

– Mnogi bi si mislili, da imate sanjsko službo, da vse to poteka zelo romantično, nekateri, da je to celo luksuzno … V mislih imam tudi novinarja Eurosporta Carltona Kirbyja, ki je pisal o svojih doživetjih v svetu kolesarstva ob spremljanju večtedenskih dirk in se je trudil podati nekaj vpogleda v to časovno in stresno norijo, ki se seli iz dneva v dan.
Marsikdo reče, da imamo idealno službo. Najprej bi dejal, da če mi ne bi bilo všeč, ne bi vztrajal. Dejstvo pa je, da športni dogodki na splošno potekajo čez vikende, ob večerih, pri kolesarstvu pa si kot novinar veliko od doma in ti mora delo biti res všeč, da pri njem vztrajaš oz. da ga z veseljem opravljaš.
Če samo pomislim na lanski Tour, je že prva pot bila zelo dolga, saj se je dirka začela na Danskem. V štirih tednih smo naredili več kot 11 tisoč kilometrov. Potem smo se v 29 dnevih 21-krat selili iz prenočišča v prenočišče in se ti zdi, da dobesedno živiš iz kovčka, ker se ti niti ne ljubi razpakirati in potem spet pakirati.
Veliko je dogajanja, veliko je različne dinamike, da sploh ne začnem razlagati, kako se ti podre bioritem, prehranjevalne navade, ker je vse na hitro, skorajda stoje, naglica, premikanje in si vsak večer vesel, če uspeš pred 23. uro priti v hotel. Zdaj že zelo dobro vem, da v poštev pridejo samo tiste nočitve, ki imajo 24-urno recepcijo, ker enostavno ne veš, kdaj boš lahko prispel do tja. Lahko si misliš, kako boš iz nekega prelaza prilezel v dolino v dobri uri in potem še eno uro po dolini do bližine kraja naslednjega štarta, v resnici si pa na prelazu 3 ure ujet v avtu, ker se promet nikamor ne premakne.
Osnovnega dela, zaradi katerega si poslan, je malo. Izjave, predstavitve klancev, etap, kakšen intervju, logistike okrog tega pa je ogromno. Če imaš rad to delo, je to vrhunska izkušnja, sicer pa boš trpel in sem prepričan, da tak posameznik ne bi zdržal tempa ob tem delu.

– Kdaj je bil vaš prvi novinarski stik s kolesarskimi dirkami?
Sam o Dirki po Franciji poročam od leta 2008, v živo na teren sem v Francijo prvič šel leta 2012. Tisto leto je bil Jani Brajkovič na devetem mestu. Takrat se prav spomnim, kako sva se s snemalcem pogovarjala, da je to priložnost treba izkoristiti, ker kaj pa veva, kdaj bo kakšen Slovenec spet med deset. In vidimo, do kam smo prišli danes.

– S tem ste mi dali iztočnico za vprašanje, kako ste vi doživeli razcvet slovenskega kolesarstva.
Z vsemi uspehi je normalno, da je prisotno tudi splošno navdušenje med javnostjo, navijači. Če dobro pogledamo nazaj, se vidi, da se je zgodba pletla počasi, vseh zadnjih 15 let. Že pred letom 2010 so se zgodile kakšne etapne zmage na manjših dirkah, potem je Borut Božič zmagal na eni etapi Vuelte, in vse to je vodilo do Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja ter drugih, ki so prav tako zmagali kakšno etapo treh največjih dirk oz. kakšno od pomembnih enodnevnih dirk. Lani so tako slovenski kolesarji našteli 30 posamičnih zmag, 18 od teh na dirkah svetovne serije. Neverjetno – se sploh zavedamo? In če se ustavim ob Tadeju Pogačarju – gre za kolesarja z drugega planeta, ki je kolesarski genij.

– Kolesarstvo je šport, ki ga na sami dirki spremlja na desettisoče ljudi. Kaj dela kolesarstvo tako privlačno?
Kolesarstvo je zelo blizu ljudem. Na dva načina. Prvič lahko še isti dan greš in preizkusiš prepeljati neko razdaljo, določen klanec in deliš usodo profesionalnih kolesarjev. Lahko se primerjaš.
Kot drugo pa so kolesarji na vsakem štartu, na vsakem cilju ob gledalcih. Gledalec je lahko nekaj metrov stran, lahko se celo dotakne Primoža ali Tadeja. To je gotovo razlika do drugih športov, kjer lahko zvezdnike gledamo z velike razdalje, nedostopne.
Dodam še ta povezovalni, družabni vidik. Med gledalci je vzdušje, druženje, sploh ko na klancu čakajo pol dneva ali več, da potem uspejo za nekaj sekund videti kolesarje. To je po svoje treba doživeti, da lahko razumeš.

– Osredotočava se predvsem na tri tritedenske dirke, vendar je kolesarstvo precej več kot le to.
Trenutno je za športnega novinarja, ki pokriva kolesarstvo, sezona zelo dolga. Letos sem pokrival tekmo Pariz–Nica, potem sem bil na Dirki po Kataloniji, vmes poročal z nekaj klasičnih enodnevnih dirk, sedaj je aktualen Giro. Letos se še enkrat vračam na Giro, vsaj par zadnjih etap bomo pokrili v živo s terena. Nato sledi Dirka po Sloveniji, ki jo prenašamo na naši televiziji in jo bomo pokrivali precej obsežno. Kmalu zatem se začne Tour, kar pomeni štiri delovne tedne, potem letos takoj sledi kolesarsko svetovno prvenstvo, in smo že v septembru, ko je na vrsti Vuelta.

– Med dirkami, ki ste jih omenjali, je tudi Dirka po Sloveniji. Kako je zrasla naša glavna domača dirka?
Dirka po Sloveniji je napredovala iz leta v leto. Tudi odločitev, da so jo skrajšali na manj dni, ki je sicer bila deležna nekaj kritik, je bila kljub vsemu dobra poteza. Po organizaciji so rasli tudi po klasifikaciji dirke. Svoje doda televizijski prenos, ko gre slika na športno televizijo Eurosport. Vse to naredi razliko, da dirka napreduje in da ekipe pokažejo interes za udeležbo.
Spomnim se, kako je direktor Dirke po Sloveniji Bogdan Fink še pred veliko leti dejal, da si želi, da bi prišel v Slovenijo dirkat nekdo, ki bo potem zmagal na Dirki po Franciji. S tem je želel povedati, da bi bila to potrditev, da je slovenska pentlja lahko dobra priprava za Francijo. In doživeli smo, da je v Slovenijo prišel Tadej Pogačar kot aktualni zmagovalec Dirke po Franciji, ki je takoj zatem še drugič zmagal Tour. Težko je želeti in uresničiti več kot to.
Treba pa je vedeti, da se prav vse dirke trudijo privabiti čim boljše ekipe, čim bolj zveneča imena. Tako je tudi v Sloveniji včasih boljša konkurenca in zastopanost Pro Tour ekip, včasih malce manjša, ampak pomembno je, da dirka rase v kakovosti prireditve. In imel sem čast videti od blizu zelo veliko dirk po Evropi, ampak kar se organizacije tiče, je slovenska dirka med najboljšimi enotedenskimi dirkami.

– Je danes lažje biti slovenski novinar v svetu kolesarstva kot pred desetletjem?
Gotovo je danes lažje biti novinar v tisti mešani coni, kjer se novinarji srečujemo s tekmovalci. Se spomnim, kako sem se vedno drenjal za izjave z drugimi novinarji, ko smo želeli dobiti kakšno angleško izjavo ali posneti dober kader. Danes počakaš in veš, da bodo slovenski kolesarji, ki so vsi po vrsti zelo prijazni, podali stavek ali dva v slovenskem jeziku. In mi je že nizozemski novinar enkrat dejal, kako lepo je biti slovenski novinar na Touru.
Sem pa v teh letih stkal veliko dobrih zvez z različnimi novinarji, ki so morda danes tudi v vlogi tiskovnih predstavnikov kakšne od ekip, tako da se sčasoma preko teh povezav precej lažje giblješ v teh krogih in tudi dobiš kakšno izjavo, intervju. Preko teh povezav mi je s strani nekega novinarja celo uspelo pridobiti zasebno številko Edija Mercxa, ki se je potem odzval na klic in povabilo za intervju, ki smo ga nato posneli pri njem doma.
Je pa z novinarskega gledišča kolesarstvo zelo priljubljen šport. V predlanskem letu, ko zmagovalec Toura še ni bil Jonas Vingegaard, je recimo danska televizija Tour pokrivala s 24 novinarji. Ob tem smo slovenski novinarji deležni tudi vprašanj in začudenja, kako da nas tako malo pokriva take izjemne dosežke, ki so za mnoge večje kolesarske narode nepredstavljivi, sploh ko gre tudi za enodnevne dirke.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2023), 46-49.

Tlak Trga republike

Napisal Marko na 23. junija 2023. Objavljeno v Za začetek.

V zadnjih letih smo imeli že precej protestov, trume so se zbirale in vozile mimo parlamenta, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih, levih in desnih, črnih in rdečih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to dogajanje, vsaka ljubezen se gradi tako, vsak odnos. Ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni, bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinska beseda »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, da povemo drugače. Tako lepo in skrbno so položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni. Razen če …
Razen če protestiramo samo zase. Nisem dobro gledal, kdo se je teh zborovanj udeležil, toda če bi šlo res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali tam stati vsi ljudje, ne samo tisti (ali sploh ne tisti), ki jim je nek protest v korist. Pravičnost in ljubezen sta pač nekaj, kar zadeva nas vse, celotno družbo, ker smo drug z drugim prepleteni, drug poleg drugega položeni v tlak na Trgu republike. Saj vem, da sem idealist. Bodimo realni: kdo le bi se vendar tja odpravil zmrzovat na deževen dan, če ne bi šlo za njegovo korist? Toda treba je reči in treba se je spomniti, da gre pri protestih za nekaj zelo pomembnega: s tem, da sem tam, povem, da mi je za nekoga mar. Ni mi vseeno. Nekoga brusim na njih, ne politikov ne nasprotnikov; ne, pravičnost brusim, to, da bo drugemu ob meni prijetno, da bo dihal, kakor diha svoboden in dostojanstva vreden človek. Zato gremo na proteste, da s tem izkažemo ljubezen do vseh ljudi, ker nas to vse zadeva. Tako ljubim domovino.
Kajti domovina smo ljudje na tem svetem kosu zemlje, sosedje, bližnji in daljni, in vsi vdelani v tlak Trga republike. Na njem smo tistega daljnega dne zapeli neko pesem, ki jo ponavljamo kar naprej, ob zmagah in porazih, »da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«. In moramo misliti resno; brusiti se, ne z nasiljem, ampak z resnico, ne z udarci, temveč z zdravljenjem ran, s pravičnostjo in ljubeznijo, da se izbrusimo do človeškosti v nas. Da bo tako ta tlak res podlaga novim in novim generacijam Slovenk in Slovencev, da bi skupaj hodili, peli himno, se veselili in jokali, protestirali in se upirali, ne da bi se ob tem spotikali in padali in krvaveli.
In za brušenje je treba ljubezni. Ljubezni vztrajanja in vračanja, ko smo se enkrat v jezi in ranjenosti obrnili stran; ljubezni, ki je odločitev in nič drugega, odločitev, da ostanem in da se bom pustil brusiti, (po)trpeti, vedno znova začeti, tudi ko sem utrujen. Res, nič romantičnega, nič instagramskega, le trda in neizprosna resničnost, ki jo je treba živeti drug z drugim, ker nas je Bog ustvaril za sosede, za mejake, ne za vrage, za ljudi, vsakega s svojim srcem, vsakega s svojo težko rano v sebi.
Domovino ljubimo, ko postanemo drug drugemu sosedje.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 6 (2023), 3.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing