Avtor: Marko

Tadej Jakopič

Napisal Marko na 21. junija 2023. Objavljeno v Gost meseca.

predsednik samostojne Slovenske asociacije malteškega reda

“Dobrodelna dejavnost je bistvo našega reda”

Letošnje romanje bolnikov in invalidov na Brezje slavi jubilej, saj bo že 55. Pri izvedbi romanja sodelujejo različni prostovoljci: odrasli skavti, malteški vitezi, sodelavci Karitas in drugi. Pri Ognjišču smo hvaležni vsem, ki pomagajo. Med pomočniki so tudi malteški vitezi. Večina ljudi si viteze predstavlja z oklepom na konju. Da bi razkrili nekaj o posebnih vitezih in njihovi dobrodelni dejavnosti, smo za gosta povabili dr. Tadeja Jakopiča.

– Ste predsednik samostojne Slovenske asociacije suverenega malteškega reda. Toda ali beseda vitez ne zveni nekako srednjeveško? Kdo so malteški vitezi in od kod njihovo ime?
Ime malteški vitezi prihaja od dejstva, da je bil red največ časa na Malti (268 let). Sicer pa je naše uradno ime Red svetega Janeza Krstnika iz Jeruzalema, ker je bil ustanovljen v tem mestu. Prvi podatki o bratovščini segajo v leto 1048. Ob cerkvi Božjega groba so imeli benediktinci samostan. Ob njem so imeli manjše skladišče trgovci iz mesta Amalfi (Italija). Tako Beneška kot Genovska republika sta že imeli v mestu skladišče. Ko so Perzijci razdejali cerkev Božjega groba, so trgovci iz Amalfija pomagali obnavljati cerkev in samostan benediktincev. Mesto Amalfi je spadalo že pod Bizantinsko cesarstvo in so trgovali z Bizantinci ter s tem že imeli nekakšen privilegij. V Bizancu so videli oktagonalni križ, ki izvira že iz drugega ali tretjega stoletja, in ga vzeli za svojega. Nosili so ga na modrih haljah. Mestni glavar se je trgovcem iz Amalfija želel zahvaliti za njihovo pomoč pri obnovi cerkve in jim je dal manjše skladišče ob cerkvi Božjega groba. Še danes je sestavni del Muristana, kar v arabščini pomeni hospitalska četrt.

Tadej Jakopič (1974)
»Moj trikrat praded je bil njegov ded,« pravi o sorodstvu s slikarjem Rihardom Jakopičem. Se pa tudi njegova teta Marta Jakopič ukvarja s slikarstvom, enako njena hčerka Polona. Pravi pa, da on ni podedoval slikarskega talenta, ampak se ukvarja z glasbo in je organist. Zgodi se, da ob nedeljah igra pri več mašah.
Tadej je Ljubljančan in v Ljubljani je opravil tudi vse svoje šolanje. Od osnovne šole do doktorata na Teološki fakulteti. Po končanem študiju je na Teološki fakulteti dobil status mladega raziskovalca in vpisal podiplomski študij, ki ga je leta 2005 okronal z doktorsko disertacijo z naslovom Zgodovinski razvoj redovnega vodila v Suverenem malteškem viteškem redu ter njegov vpliv na podobo srednjeveškega viteza. Od leta 2005 do leta 2009 je bil zaposlen na Teološki fakulteti kot koordinator za podiplomski študij ter bil zadolžen za prenovo študijskih programov po bolonjskih smernicah. Med letoma 2016 in 2019 je deloval kot asistent na Teološki fakulteti ter predaval zgodovino Cerkve na Katehetsko pastoralni šoli. Dve leti je bil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference. Vodi romarske skupine in je od leta 1995 član Suverenega malteškega reda. Leta 2019 je postal predsednik samostojne Slovenske asociacije suverenega malteškega reda.

– Tukaj se je potem začela bratovščina Janeza Krstnika?
Benediktinci imajo v svojih pravilih tudi zahtevo, da morajo vsakega romarja sprejeti kot Kristusa samega. Težava nastane, ko je teh romarjev veliko. Benediktinec Gerard – velja za ustanovitelja malteškega viteškega reda – je hotel iti »na svoje« in je zraven samostana postavil stavbo, kjer so sprejemali romarje. Pridružilo se mu je še nekaj benediktinskih bratov. Nekaj starejših trgovcev iz Amalfija je menilo, da je bilo dovolj ukvarjanja s poslom in so se zato pridružili tej skupnosti. Oblekli so benediktinski habit (uniformo) in bel malteški križ na njej.

– Zakaj pa ime bratovščina Janeza Krstnika?
Zato ker je v tej četrti cerkev Janeza Krstnika, ki je danes last Grške pravoslavne cerkve. V njej hranijo lobanjo tega svetnika. Po izročilu je Zaharija, Janezov oče, ko ni bil v službi v templju, skrbel za judovske romarje, ki so prihajali v sveto mesto. Zato so vitezi dobili ime po Janezu Krstniku. Leta 1099 pride v Jeruzalem križarska vojska. Ranjene vojake je oskrbovala ta bratovščina. Amalfi leži blizu Salerna, kjer je bila najstarejša medicinska šola. Člani te bratovščine so imeli to znanje, ker pa so delali z bolniki še pred prihodom križarjev, so si pridobili tudi znanje arabske in judovske medicine. To je postala njihova prednost. Križarji so jim dali neko formalno obliko organizacije, obenem pa so jim zaupali nekakšno »ministrstvo za zdravje«, saj so skrbeli za bolnike. Ker so pomagali vitezom, ki so se bojevali, so nekateri vitezi vstopili v bratovščino, drugi pa so se vrnili v Evropo in iz hvaležnosti, da so jih zdravili, so jim nekateri darovali zemljišča. To je začetek komend, in red je tako dobil prve posesti.

– Torej so postali nekakšen red, ki oskrbuje bolnike?
V začetku sploh ni bil vojaški red, ampak so res skrbeli za bolnike. Zato so jih imenovali tudi špitalarji (hospitalci) pa tudi ivanovci. Vojaški del nastopi z Gerardovim naslednikom, ki je bil plemenitega porekla in vojščak. In leta 1130 papež redu podeli redovni prapor – v bistvu je to današnja danska zastava – in nalogo simbolično prinašati mir tja, kjer je vojna. Križarji so prihajali v Jeruzalem in odhajali iz njega, stalne vojske pa v mestu ni bilo. Zato malteškim vitezom po prihodu templjarjev zaupajo to nalogo. Sicer so bili ustanovljeni kot bolniški red, a so potem dobili še nalogo vojaške dejavnosti. Nalogo spremljanja romarjev so prevzeli templjarji. Oblikuje se dvojno vodilo malteškega reda: zaščita vere in pomoč ubogim.

– Govorite, da je to Malteški viteški red. Redovnike si predstavljamo v samostanih. Neporočene …
Že od samega začetka so člani naše bratovščine naredili redovne zaobljube, da so lahko neovirano stregli ubogim. Niso bili duhovniki, ampak so duhovniki »od zunaj« prihajali maševat k njim. Razvile so se tri veje reda: prva so duhovniki, druga veja so člani reda, ki so bili vitezi. Ti so nekakšno »srce« reda. Tretji pa so laiki, ki niso naredili zaobljub, ampak so sodelovali pri služenju ubogim. Ko je red dobil še vojaške naloge, so te prevzeli redovniki, ki so bili večinoma iz plemiških vrst. Do 19. stoletja je bilo zelo pomembno, kakšnega rodu je kdo. Papež Leon XIII. pa je prestavil poudarek s »plemenitosti rodu« na »plemenitost srca« in danes v red lahko vstopajo vsi.
Če bi že moral razložiti nekomu, ali smo redovniki ali ne, potem bi »po domače« rekel, da smo mi nekakšni »tretjeredniki«. Še danes poznamo člane reda z zaobljubami in od tukaj se voli velikega mojstra (voditelja reda). Ko je bilo v zgodovini premalo članov reda z zaobljubami, je nastala druga veja reda z zaobljubami, ki so lahko poročeni, a se dajo na razpolago za delo v redu. Mi smo tretji »sestavni del« reda.

– Naloga, ki jo opravljate na romanju bolnikov in invalidov na Brezjah, je pomagati bolnim. Poznana je kot malteška pomoč.
Gre za humanitarno pomoč. Ta je bistvo našega reda. K njej se vedno bolj vračamo. Delo z bolniki in pomoč sta bili stalnici v delovanju reda. Bilo je obdobje v zgodovini, ko so vitezi bili nekakšna »policija Sredozemlja«, ker so nadzirali ladijski promet na tem morju. Bilo je marsikaj pozitivnega, pa tudi negativne stvari. Leta 1834 se sedež reda preseli v Rim. Z Malte je red malo prej pregnal Napoleon.
S to selitvijo je povezana zanimivost z relikvijami. Najdragocenejše relikvije (desna roka Janeza Krstnika, s katero je krstil Jezusa, del Kristusovega križa in Marijina ikona) so takrat končale v Rusiji, kajti Rusi so od Petra Velikega imeli dobre odnose z malteškim redom. Svoje admirale je car pošiljal na šolanje k vitezom na Malto. Potem so relikvije prišle v roke rodbini Karađorđevićev – ti so bili s poroko povezani z rodbino ruskih carjev – in so danes na Cetinju v Črni gori.

Prisrčen, družaben in predvsem duhoven dogodek
Romanje starejših in bolnikov na Brezje je res prisrčen, družaben in predvsem duhoven dogodek, tako za tiste, ki pridejo s svojo molitvijo k Mariji, kot tudi za vse, ki pomagamo pri pripravi in izvedbi dogodka. Sodelovanje Karitas je nekaj naravnega, saj se preko leta srečujemo z več kot 36.000 starejšimi in bolnimi ter jih obiskujemo na njihovih domovih. Mnoge župnijske Karitas tudi same organizirajo romanja za starejše preko celega leta, za Brezje pa starejše pripeljejo tudi z avtobusi iz cele Slovenije.
Pred leti smo se odločili za tesnejše sodelovanje pri logistiki dogodka, ki ga pripravlja revija Ognjišče. To nalogo je pri nas z velikim veseljem prevzela Mlada Karitas. Tako večja skupina mladih že dan pred tem pomaga sodelavcem Ognjišča pri pripravi dogodka, ostali sodelavci pa se pridružimo v soboto. Naša naloga je omogočiti starejšim, da čim lepše preživijo mašo, kljub običajni vročini in oviram pri gibanju. V spominu hranim obraze zadovoljnih starejših, ki so hvaležni za prineseno vodo ali pozornost. V njih je zelo veliko hvaležnosti, veselja, poguma in upanja. Biti z njimi pri tej maši je resnično privilegij in priložnost za notranjo obogatitev. Vrhunec srečanja zame predstavlja obisk bolnikov v kapeli, saj tudi tisti, ki so na vozičkih, v špalirju prostovoljcev pridejo do Marije Pomagaj ter ji prinesejo zahvale in prošnje. V njihovih očeh se zrcalijo izkušnje življenja, lepi spomini in tudi preizkušnje. Marsikomu se utrne tudi solza.
Srečanje je hkrati izraz bratskega sodelovanja med skupinami v Cerkvi, ki skupaj sodelujemo, saj so z nami poleg sodelavcev Ognjišča tudi skavti in malteška pomoč ter mnogi drugi dobri ljudje. Na koncu seveda prostovoljci tudi poklepetamo ob malici.
Romanje je veliko sporočilo Cerkve, da so ranljivi v njenem srcu in da je skrb za ranljive po Jezusovem zgledu ena izmed pomembnih poslanstev pastoralnega dela, s katero še posebej oznanjamo in pričujemo za vero, upanje in ljubezen.
Za Karitas in župnije se skrb za starejše po tem romanju ne konča, saj starejši in bolni živijo med nami, vsak obisk jim zelo veliko pomeni, vsaka prijazna beseda je zelo dobrodošla, veliko pa jih potrebuje tudi konkretno pomoč.
Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas

– V drugih državah upravljate »maltežani« cele bolnišnice, domove ostarelih …
Da, pa tudi vrtce in premične ambulante. Ena takih je tudi na Brezjah in ob nedeljah je tam dežurstvo. Na Brezje nas je povabil ustanovitelj Ognjišča Franc Bole. Tudi zato, ker so nekateri naši člani (na primer Tomaž Kunstelj) že prej sodelovali na romanju. Leta 2002 je bilo ustanovljeno slovensko združenje (asociacija). Danes na svetu obstaja okrog 48 združenj. Eno večjih združenj je ameriško, ki šteje skoraj 5.000 članov. 13.500 je pa vseh članov.Vsakoletno romanje v Lurd, kamor “maltežani” peljejo s seboj predstavnike bolnikov.

– Zanimivo je, da je malteški red tudi subjekt mednarodnega prava, kar pomeni, da ima veleposlanike.
Ima ga tudi v Sloveniji. To je knez Windischgrätz. Ko se je red ustalil na otoku Rodosu, je veliki mojster (voditelj reda) bil suveren tudi na otoku. Nekakšen predsednik, knez otoka. Od takrat ima red priznano suverenost. Smo tudi stalni opazovalci pri Združenih narodih. Ko pride do kašnih naravnih katastrof, ta veleposlaništva pomagajo pri posredovanju humanitarne pomoči. Teh veleposlanikov ne plačuje naš red, ampak se vzdržujejo sami, kar pomeni, da morajo imeti sami sredstva za to. Ni mi pa znano, koliko se veleposlaniki ukvarjajo z raznimi političnimi zadevami in želijo vplivati na politiko.
Naj ponazorim s slovenskim primerom humanitarne pomoči. Ko ob potresu v Siriji in Turčiji ni bilo mogoče pošiljati pomoči, je naše združenje tudi v sodelovanju s turško veleposlanico poslalo okrog 12 m³ odej na prizadeta področja. Še bolj dragoceno je bilo, da smo prek diplomatskih kanalov lahko pomagali tudi prizadetim v Siriji. Prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu dr. Štefan Falež je govoril, da velja nepisano pravilo, da se papeški nunciji po svetu naslanjajo na veleposlanike malteškega reda.

– Da ste vi zvesti pripadnik malteškega reda in njegov voditelj v Sloveniji, dokazujete s svojim rednim igranjem na romanju na Brezje pa tudi tako, da redno obiskujete domove za ostarele …
Po covidu so domovi nekoliko omejili dostope, obenem pa se moram tudi sam paziti, ker imam doma ostarele starše. Na območju trnovske župnije imamo več domov za ostarele in vse obiskujem. Hodim pa tudi v duhovniški dom Mane nobiscum. Kot vodniku na romanjih me včasih ljudje prosijo, če bi lahko darovali za mašo. Pogovoril sem se z upravnikom doma in dejal mi je, da njihovi duhovniki lahko sprejemajo maše in mašujejo za namene, ki mi jih dajo romarji. Poleg tega sem kot izredni delivec obhajila obiskoval bolnike in jim nosil obhajilo. Neka gospa me je hotela nagraditi za to. Zahvalil sem se ji in ji povedal, da tega ne morem sprejeti. Pozneje sva se pogovarjala, kako nekateri ljudje, ki so bili navajeni naročati mašo, nimajo niti za kavo, ko pridejo v dom. In jim je hudo. Pozneje je omenjena gospa nagrado namenila za tiste ostarele, ki bi radi naročili mašo, pa je ne morejo. Presojo je prepustila meni. Zanimivo je, da mi tudi drugi ljudje dajo za maše, bodisi za svoje namene, bodisi za tiste, ki ne morejo dati za maše. In te namene oddam v duhovniški dom, da jih darujejo bolni duhovniki, ki tam bivajo. Poleg tega sem v pogovoru z ljudmi povedal, da je prav, da skrbimo za duhovnike, tudi ko gredo v dom. Tako so mi gospe, ki gojijo solato, začele darovati zelenjavo za duhovniški dom. V duhovniški dom pa hodim tudi občasno igrat k maši.

– Pa ne samo v duhovniški dom …
Na orgle igram tudi na Žalah, ob nedeljah popoldne pri romarskih mašah pri Sv. Jožefu. Poleg igranja v domači trnovski župniji. Malteški vitezi pa ne pomagamo samo v ljubljanskem domu za ostarele duhovnike, ampak tudi v podobnem domu v Šempetru pri Gorici.

– Ste tudi romarski vodnik. Samo romarski?
Najbolj sem doma v romanjih in skoraj izključno vodim romanja. To mi leži in čutim se tudi strokovno usposobljen, saj sem študiral teologijo. Sicer pa sem prvi poduk o »teologiji« dobil v domači družini, za kar sem ji iskreno hvaležen. Tako skušam romarjem povedati marsikaj o cerkveni zgodovini, pa tudi o veri nasploh. Seveda na zelo poljuden način. Dejstvo je, da današnji človek ve malo o veri. In marsikaj od tega lahko vpletem, ko razlagam kraje, po katerih romamo.

– Zdi se mi, da so ljudje na romanjih odprti za duhovno sporočilo. Kakšna je vaša izkušnja po večletnem vodenju na romanjih?
Moja izkušnja na romanjih je čudovita. Tudi mnogi duhovniki, s katerimi romam, so mi poudarili pomen »pastorale prostega časa«. Prav je, da se ljudje skupaj veselimo, potujemo … Obenem pa so ljudje na romanjih izredno dovzetni za »presežno sporočilo«. Tega se tudi jaz zavedam in zato skušam v svoje zgodovinske razlage, ki morajo biti na romanju, vplesti tudi duhovno sporočilo.
Kot tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference je sodeloval na tiskovnih konferencah

– Malo ljudi ve, da ste mnogim ljudem oblikovali grbe. Za oblikovanje grbov veljajo posebna pravila. Kje ste se navdušili za to delo in kje ste se naučili teh pravil?
Morda sem nekaj tega dobil že v družini. Oba starša sta bila šolnika. Oče je delal v Centru za slušno in govorno prizadete. Morda od tu izhaja moja občutljivost za ljudi v potrebi. Mama je učila slovenščino. Nismo živeli v obilju, a sta starša veliko vlagala vame. Obiskovali smo koncerte in razstave. Mama zna povedati, da sem bil še zelo majhen, ko sem jo že vprašal: »Mami, a je to baločno?« Pri ogledih so mi bili zelo všeč grbi. Ko sem postal član malteškega reda, sem izvedel za heraldično društvo. Začel sem študirati grbe, ki niso samo dekoracija, ampak imajo neki pomen. V omenjenem društvu so mi zaupali cerkveno heraldiko. Tako sem diplomiral z nalogo Grbi ljubljanskih škofov. Zanjo sem prejel tudi Tomaževo nagrado. Takrat je nastopil službo ljubljanskega nadškofa Franc Rode. Nad nalogo je bil navdušen. In na škofiji je prav na podlagi naloge dal upodobiti grbe ljubljanskih škofov. V šali pravim, da sem najbrž edini, ki ima svojo diplomo tudi na steni. Tam so namreč upodobljeni grbi.
Po tistem so me različni škofje prosili, naj jim izdelam grb. Pravi heraldik sam nariše grb. Toda jaz, čeprav sorodnik slikarja Riharda Jakopiča, tega ne delam. Nadškof Stanislav Hočevar me je prvi prosil, naj mu pomagam pri izdelavi grba. Dobro se spominjam sodelovanja s sedanjim koprskim škofom Jurijem Bizjakom. Lepo je bilo sodelovati pri izdelavi grbov cerkvenih osebnosti. Pri drugih, zlasti pri izdelavi grbov občin, se je mešala politika. Z vsakim, ki sem mu pomagal izdelovati grb, sem se pogovoril. Grb je človekov podpis. Naročnik se mora v njem prepoznati. Treba je upoštevati, da je grb velikokrat majhen (na štampiljkah) in bi bilo veliko podrobnosti neprepoznavnih. V pogovoru sva se nekajkrat dotaknila brezjanske božje poti. Tudi za to sem izdelal grb. Pri izdelavi sem sodeloval s slikarjem Lucianom Bratužem, ki je tudi strokovnjak za pisave.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 6, 2023, str. 6-10.

Ali se z dialogom z drugoverci odpovedujemo oznanjevanju evangelija?

Napisal Marko na 14. junija 2023. Objavljeno v Pisma.

Zasledil sem, da bo v Kopru srečanje predstavnikov različnih ver, kjer bodo govorili o miru. Mir je lepa stvar in hvala Bogu, da pri nas ni vojne. Kako hudo je, ko divjajo vojne, lahko vidimo sedaj v Ukrajini in smo pred desetletji lahko videli na Hrvaškem in v Bosni. Toda zanima me, kaj pomenijo taka srečanja z muslimani, judi pa tudi s protestanti. Slišal sem kritike nekaterih, da to pomeni, da se mi odpovedujemo Kristusu in svoji krščanski veri. Ali se z dialogom z drugoverci ne odpovedujemo oznanjevanju evangelija med pripadniki drugih ver? Ali se s takimi pogovori oslabi naša vera v Kristusa?
Alen

Naj se v začetku ustavim ob dveh pojmih, ki jih naša javnost pogosto meša. Eno je ekumenski dialog, drugo pa medverstveni (medreligijski) dialog. Tudi v rimski kuriji imamo dva različna dikasterija: za ekumenizem in medverstveni dialog. Ekumenski dialog poteka med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi: med katoličani, pravoslavnimi in raznimi protestantskimi skupnostmi. Katoličani imamo z njimi veliko skupnega: Sveto pismo, vero v Jezusa Kristusa kot Odrešenika, vero v Sveto Trojico, Gospodovo molitev očenaš, krst … Medreligijski dialog pa poteka med različnimi religijami (verstvi), kot so judovstvo, islam, hinduizem, budizem … Z njimi nam je največkrat skupna vera v Boga kot presežno bitje. Drugi vatikanski koncil govori, kaj nam je skupnega s posameznimi verstvi. Z muslimani nas na primer druži češčenje usmiljenega Boga, »ki bo sodil ljudi poslednji dan« (C 16). Mnogo stvari imamo skupnih z Judi, ki jih zadnji papeži imenujejo naši starejši bratje v veri.
Mnenje, ki ste ga zapisali v pismu, smo v zadnjem času na tak ali drugačen način lahko slišali tudi v Sloveniji. Med drugim ga zastopajo zagovorniki mašnega obreda, ki ga je predpisal tridentinski koncil. Zanimivo pa je, da je prav tridentinski koncil zavzel pozitivno stališče do nekrščanskih verstev, saj je učil, da se bodo tudi ti zveličali, če sledijo svoji vesti in moralno živijo (se izogibajo slabemu). Dodaja, da s takim življenjem nakazujejo željo, da bi pripadali Cerkvi. Še pozitivnejšo vlogo do drugih verstev pokaže drugi vatikanski cerkveni zbor. V več svojih dokumentih nadaljuje učenje tridentinskega koncila o možnosti zveličanja pripadnikov drugih ver ter poda tudi pozitiven odnos do verstev, zlasti v svoji izjavi O odnosu do nekrščanskih verstev, kjer pravi: »Cerkev ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega« (N2). Pomen dialoga, tudi z nekrščanskimi verstvi, je poudarjal tudi sv. papež Pavl VI., saj je dialogu posvetil celo okrožnico.
Z vprašanjem, ki ga tudi vi postavljate, se je ukvarjal že sv. papež Janez Pavel II. v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo (1988). Zanimivo, da se z vprašanjem medverstvenega dialoga ukvarja v okrožnici, ki govori o misijonskem poslanstvu Cerkve in ne vidi nobenega nasprotja med dialogom z drugimi verstvi in med oznanjevanjem evangelija, saj zapiše: »Dialog med verami je del evangelizacijskega poslanstva Cerkve. Če ga razumemo kot način in sredstvo za medsebojno poznavanje in obogatitev, ni v nasprotju z misijoni« (55). Ta stavek bi lahko bil že odgovor na vaše vprašanje. Toda sveti papež še dalje utemeljuje, zakaj si dialog in oznanjevanje evangelija ne nasprotujeta. »Koncil in kasnejše učiteljstvo sta močno poudarjala, pri tem pa sta vedno trdno vztrajala, da odrešenje prihaja po Kristusu in da nas dialog ne oprosti evangelizacije« (55). S to povedjo papež naglasi učenje Cerkve, da se bodo tudi pripadniki drugih verstev lahko zveličali, ampak se bodo zveličali zaradi Kristusa in po Kristusu, saj je on edini Odrešenik vseh ljudi. Tudi če pripadajo različnim verstvom, se bodo zveličali, a samo zaradi Kristusovega odrešenjskega dela. Dalje medverstveni dialog ne ruši pomena Cerkve, saj papež nadaljuje, da je treba »dialog udejanjati s prepričanjem, da je Cerkev redna pot k odrešenju in da ima samo ona v lasti polnost sredstev odrešenja« (55).
Dialog med verstvi je nujen. S pripadniki drugih verstev se moramo pogovarjati in jih spoštovati, saj nam je Kristus zapustil zapoved ljubezni do vseh ljudi. Kakor Kristusova ljubezen nikogar ne izključuje, tako ne sme tudi naša ljubezen nikogar izključevati. Cerkev v zadnjih desetletjih več govori o dialogu z nekrščanskimi verstvi, ker današnji način življenja prinaša več stikov z njimi. Pred stoletji tega stika skoraj ni bilo. Seveda pa ljubezen in dialog nikakor ne pomenita, da se mi odrekamo svoji identiteti in zanikamo to, kar smo. To ne bi bil več dialog. Značilnost dialoga je prav pogovor med različnimi ljudmi.
S tem v zvezi so zgovorne besede sv. papeža Janeza Pavla II.: »Druga verstva predstavljajo za Cerkev pozitiven izziv; spodbujajo jo namreč tako k odkrivanju in prepoznavanju znamenj Kristusove navzočnosti in delovanja Duha, kakor tudi k poglabljanju njene identitete in k pričevanju o neoporečnosti razodetja, čigar braniteljica je za blagor vseh« (OP 56). Ko se pogovarjam s pripadniki drugih verstev, gradim sebe, »svojo identiteto«, kar pomeni, da se še bolj zavem, kdo sem jaz kot katoličan. Moja izkušnja je, da so katoličani, ki živijo v mešanih okoljih, tudi med pripadniki drugih verstev, bolj osveščeni in imajo močnejšo identiteto kot katoličani, ki živijo v pretežno katoliškem okolju. To je do neke mere razumljivo, saj so v stalnem soočanju z drugoverci prisiljeni predstavljati svojo vero in jo živeti. Tudi nam naj medverstveni dialog pomaga, da bomo še okrepili svojo pripadnost Katoliški cerkvi, obenem pa spoštovali pripadnike drugih verstev.
Ko drugi vatikanski koncil v Izjavi o nekrščanskih verstvih govori o muslimanih, ta govor sklene z besedami, ki jih lahko navežemo na vsa verstva: »Če so torej v potekanju stoletij med kristjani in muslimani neredko nastale razprtije in sovražnosti, spodbuja cerkveni zbor vse, naj pozabijo na to, kar je bilo, naj se odkritosrčno trudijo za medsebojno razumevanje in naj skupno nastopajo v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi« (N3). Tako nam sam koncil nakaže nekaj področij, na katerih lahko sodelujemo z drugimi verstvi. Med temi je tudi pospeševanje miru. V zgodovini so se pripadniki različnih verstev sovražili in vojskovali med seboj. Ali ni bolj v skladu s Kristusovim naukom to, da se ne sovražimo in da namesto vojskovanja skupaj delamo za mir? Torej je medverstveno srečanje v Kopru v skladu z učenjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora in predvsem z učenjem Jezusa Kristusa, ki je blagroval tiste, ki delajo za mir.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 6 (2023), 33-34.

Raje slišim ropot

Napisal Marko na 11. junija 2023. Objavljeno v Iskrica.

Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.

Dva odmeva na pismo “Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov …”

Napisal Marko na 6. junija 2023. Objavljeno v Pisma.

V enem od Ognjišč zaskrbljeni vernik Melhior postavlja zelo tehtno in pereče vprašanje. Vaš odgovor mi po eni strani daje upanje na spremembe na bolje, po drugi strani pa spet ne.
Konkretno: pravite, da »prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov« … in da »ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja«.
Na takšen način se ne bodo rešili nobeni problemi. Seveda bi bilo zelo narobe, če bi se prerekali kar vsi po vrsti in po možnosti še javno, kdo je za kaj kriv. Jezus je učil: »Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Vendar to spet ne sme pomeniti, da problema ne bi konkretno naslovili. Vse z dobrim namenom, da ga rešimo.
Cerkev bo morala kot institucija preiti od načina delovanja »gledanja stran od problemov« na način delovanja: odgovornost v skladu s pristojnostmi oz. dolžnostmi in pravicami. Če ponazorim: laik nima pravice in dolžnosti darovati svete maše, ima pa dolžnost sodelovati v župniji. Toda, če konkretno v župniji ni niti župnijskega pastoralnega sveta, ali je laik kriv za to, da ne more sodelovati? Če bi laik želel brati berilo med mašo, pa ne sme, ali sme opozarjati na nemožnost sodelovanja?
Ali ne bi v skladu s pristojnostjo morala Cerkev te probleme nasloviti in konkretno – kot sami na koncu zaključite – naložiti duhovnikom, da »spremenijo način svojega dela«? Po drugi strani je seveda tudi potrebno konkretno nasloviti, kje in zakaj je duhovnikom »velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje«.
Ampak – po mojem mnenju bi nekdo konkretno znotraj Cerkve kot institucije (škof, škofovska konferenca, Vatikan) te probleme moral nasloviti. Kako bodo duhovniki »spremenili način svojega dela« tam, kjer je to potrebno, če jim to konkretno nekdo ne bo povedal in naložil? Pa kako se bodo laiki vključili v življenje župnije, če jim nekdo konkretno tega ne bo povedal? Ali se bo to razrešilo kar samo od sebe – le s pomočjo Svetega Duha?
Ali ni ravno sinoda namenjena temu, da ne samo naslovimo probleme, ampak tudi ukrepamo? Kot pravi dr. Štuhec v Demokraciji – ni dovolj le nekaj spraviti v neke dokumente, ampak je pričakovati, da se te dokumente »kritično ovrednoti in predvsem ugotovi, zakaj se niso ugotovitve in sklepi realizirali«.
Upam, da ne zamerite tega pisanja. Verjemite, da je moje razmišljanje rezultat večletne notranje stiske. In žalosti, velike žalosti – ne samo da nas je kristjanov čedalje manj (v Evropi, seveda) in da naše vrednote izrinjajo druge religije ali pa liberalizem in anarhija, celo katoliki sami se začenjamo deliti na pravoverne in nepravoverne.
Vse dobro vam želim. Pa da bi še naprej skrbeli za ogenj žive vere – vaše in naše Ognjišče, ki ga pri nas doma tako radi beremo.
Gorazd

Bral sem pismo glede staranja duhovnikov. Mati Terezija je dejala svojemu (takrat bodočemu) duhovniku: »Svetost, ne številke.« Tak preroški klic gotovo velja še danes. Če bodo duhovni poklici brez svetosti … mar ne grajate botrov, ki kupijo otroku za birmo darilo? Mar so starši, ki vpišejo otroka k verouku, odvezani dolžnosti osebne odgovornosti pred Bogom in da dajejo lep zgled krščanskega življenja? Svetost, ne številke. Dejanja, ne besede.
Aleks

Dva odmeva na pismo: Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov: v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

Kakršna družba, takšna vzgoja – in obratno

Napisal Marko na 6. junija 2023. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.

Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.

Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.

Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Svetinjica

Napisal Marko na 4. junija 2023. Objavljeno v zgodbe.

Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem …
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje … Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala …
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala … Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Cvetoči vrt mame Antonije

Napisal Marko na 3. junija 2023. Objavljeno v zgodbe.

Mesec junij – rožnik mi je še posebej pri srcu. V tem mesecu namreč praznujeva stara mama in jaz. Obe imava v tem mesecu rojstni dan, jaz tudi god. Stare mame žal že dolgo ni več med nami, spomini nanjo in na njen cvetoči vrt pa niso zbledeli.
Spomini hitijo nazaj, v moje otroštvo. Stara mama me je varovala vsak dan, ko sta bila moja starša v službi. Nikoli nisem bila v vrtcu. Moja mama Antonija me je vsako jutro pričakala na hišnem pragu, me objela, potem pa sva skupaj pripravili zajtrk. Dopoldne pa kosilo. Radi sva tudi kaj dobrega spekli. Ob lepem vremenu sva šli na sprehod. Učila me je moliti, pripovedovala mi je napete zgodbe, s svojo dobroto me je vzgajala za življenje. Rada sem bila pri njej, zelo sva bili navezani ena na drugo. K njej sem se vračala tudi kasneje. Znala me je potolažiti in pomiriti v stiskah in težavah.
Imela je vrt in na njem veliko rož, ki jih je ljubeče in skrbno negovala. Najbolj so ji bile pri srcu rdeče in rožnate vrtnice. Najlepše so se vzpenjale ob ograji. Ljudje, ki so hodili tam mimo, so se ustavljali in jih občudovali.
Odkar pomnim, so bile na njenem vrtu rože. Spomladi tulipani, zvončki, narcise, v maju tudi šmarnice, kasneje pa poletne rože. Na oknih so cveteli dišeči rdeči nageljni.
Z njenimi rožami sva krasili tudi Marijino kapelico na koncu vasi. Vsak soboto sva prinašali sveže rože, zamenjali vodo, prižgali svečo in molili za vse domače ljudi, Marijinemu materinskemu varstvo sva priporočali zlasti tiste v težavah in stiskah. Če je bilo mogoče, sva prihajali h kapelici molit vsak dan, ko sva šli na sprehod.
Za moj god, na praznik rojstva Janeza Krstnika, me je mama Antonija vedno razveselila z jagodami in smetano. Kako so bile sladke in slastne tiste jagode z njenega vrta! To je delala tudi, ko sem zaključila študij in sem bila že zaposlena. Nikoli ne bom pozabila tistih jagod in njenih žarečih oči. Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ali ona ali jaz!
Mame Antonije že dolgo ni več. Njena hiša še stoji, toda sameva. Počasi propada. Nikogar ni, ki bi prišel živet sem. Njen nekdaj cvetoč vrt je zraščen s plevelom. Ostalo je le nekaj vrtnic, ki se vzpenjajo ob ograji. Ko grem domov, včasih pridem in se v mislih vrnem v tiste dni, ko sva bili z mamo Antonijo skupaj. Potem utrgam cvet, stopim do Marijine kapelice in ga položim pred njen kip, prižgem svečo in molim za mojo nepozabno mamo Antonijo.

J. Jemec, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Naslednji korak

Napisal Marko na 3. junija 2023. Objavljeno v Utrinek.

Cestni pometač Pepi je svoje delo opravljal rad in temeljito. Vedel je, da je njegovo delo zelo potrebno. Ko je pometal ceste, je delal počasi, toda vztrajno: pri vsakem koraku en vdih in pri vsakem vdihu poteza z metlo. Ko se je tako premikal naprej in je imel pred seboj umazano cesto, za seboj pa čisto, so se mu porajale globoke misli. Po opravljenem delu, ko je sedel pri deklici Anji, ji je razlagal te svoje misli. Deklica mu je znala pozorno prisluhniti in Pepiju se je razvezal jezik in našel je prave besede.
»Glej, Anja,« je rekel, »tako je: marsikdaj imamo pred seboj zelo dolgo cesto. Mislimo si, da je strašno dolga in zdi se nam, da ne bomo nikoli mogli priti do konca.« Nekaj trenutkov je molče gledal predse, nato pa nadaljeval: »Potem začnemo hiteti. Vedno bolj se nam mudi. Vsakokrat ko dvignemo pogled, vidimo, da ni nič manj tega, kar je pred nami. Tedaj se še bolj silimo in delamo s strahom, ostanemo brez sape in ne zmoremo nič več. Tako ne smemo delati.«
Nekaj časa je razmišljal, potem pa nadaljeval: »Ne smemo misliti naenkrat na celo cesto, razumeš? Misliti moramo na naslednji korak, na naslednji vdih, na naslednjo potezo z metlo. In vedno znova: samo na naslednje.« Spet se je poglobil vase, nato pa dodal: »Potem nas to veseli, to je važno, potem svoje delo dobro opravimo. In tako bi moralo biti.« Po dolgem razmišljanju je dejal: »Naenkrat opazimo, da smo korak za korakom prehodili vso cesto. In morda nismo niti opazili, kako nam je to uspelo.« Svoje razmišljanje je sklenil z mislijo: »Pomemben je naslednji korak.«

S. Čuk, Utrinek, v: Ognjišče 6 (2023), 85.

Vekoslav Grmič (1923–2005)

Napisal Marko na 2. junija 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Vera in nevera sta kakor sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njiju, ne da bi lahko popolnoma odstranil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup, ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje. So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.« Tako je o veri razmišljal škof Vekoslav Grmič, izviren iskalec Boga in plodovit bogoslovni pisatelj. Med vsebinami, ki so mu predstavljale največji izziv in o katerih je najobširneje pisal, so poleg vere bile: Cerkev, človek, vest, Bog. O svojem iskanju je zapisal: »Razum je človeku svetilka na življenjski poti, vest in vera pa ga vodita pri izbiri prave poti.«

POTOVANJE SKOZI ČAS
»Človekovo življenje je potovanje skozi prostor in čas,« je zapisal Vekoslav Grmič. Njegovo življenje se je začelo 4. junija 1923 v Dobretincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Rodil se je v družini, ki je dala tri duhovne poklice (brat Franc je bil salezijanski duhovnik, sestra Terezija redovnica). Gimnazijo je začel v Mariboru, zadnja dva letnika pa je zaključil na Ptuju, maturiral je leta 1944. Po maturi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1945 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem bogoslovnem študiju ga je mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1950 posvetil v duhovnika. Kot dušni pastir je nato deloval 17 let na Vranskem (1951–1968) kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik. Ob rednem duhovniškem delu se je posvečal študiju, ki ga je leta 1961 zaključil z doktorsko disertacijo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je obravnaval vpliv te filozofske smeri na tedanjo teologijo. S tem se je usposobil za učiteljsko službo na Teološki fakulteti, kjer je prevzel predavanja nekaterih dogmatičnih predmetov; na fakulteti je deloval vse do leta 1996. Na izviren in njemu lasten način je kot profesor »osvetljeval vero z lučjo časa, čas pa je razsvetljeval z lučjo vere« (škof Kramberger v pogrebni homiliji). Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Po škofovskem posvečenju je postal ravnatelj mariborskega bogoslovja ter predavatelj in prodekan mariborske enote Teološke fakultete. Škof Maksimilijan Držečnik mu je zaupal vrsto odgovornih služb. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je za dve leti in pol prevzel vodstvo škofije kot kapitularni vikar.

“OZNANJUJTE EVANGELIJ”
Ko je Vekoslav Grmič 21. marca 1968 prejel škofovsko posvečenje, je za svoje geslo in tudi svoj program izbral besedi iz Jezusovega naročila apostolom pred njegovim odhodom s tega sveta: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svoje škofovsko geslo je skušal uresničevati vse življenje z govorjeno in pisano besedo. Geslo »Oznanjujte evangelij« ima globok pomen ne le za škofe, naslednike apostolov, ampak tudi za vse duhovnike, saj izraža glavni namen in smisel vsega njihovega delovanja. Škof Grmič je oznanjal s svojimi pridigami, v katerih je skušal razkriti vse skrite globine evangelija. V zborniku Znamenje ob Grmičevi 80-letnici je dr. Ivan Rojnik v razlagi njegovega gesla zapisal: »Evangelij je škofu Grmiču merilo za presojanje vseh vprašanj, ki zadevajo človekovo osebno in družbeno življenje ter njegov odnos do narave.« V njegovih pridigah in nagovorih kakor tudi v številnih knjigah se ponavljajo nekatere ključne teme. Zelo rad razmišlja o veri. Zanjo se moramo vedno znova odločati. Potrebna je skromnost in iskreno priznanje, da smo vsi le iskalci resnice.« S svojimi pridigami je vzbujal upanje, ko je poudarjal: »Bistvo evangeljskega sporočila je dobrota, ljubezen, ki jo je Kristus s svojim življenjem, oznanilom v besedi in dejanju postavil za temelj vseh zapovedi.« Prizadeval si je za dialog med vernimi in nevernimi ter drugače mislečimi. Kot teolog je 22. novembra 1868 v Idriji sodeloval na zgodovinski javni tribuni, ki jo je pripravil tamkajšnji Klub mladih, s temo Ali je Bog mrtev? S katoliške strani je bil ob škofu Grmiču filozof Janez Janžekovič, na nasprotni strani pa sta bila marksist Zdenko Roter in sociolog Marko Kerševan.

“ŠLO MU JE ZA ČLOVEKA”
Papež sv. Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (1979) zapisal, da je pot Cerkve človek. Že pred tem je škof Grmič poudarjal, da mu gre za človeka, zato je bil za mnoge izviren in sprejet, mnogi pa ga niso razumeli, ker je znal biti oster in izzivalen. Ko je leta 1980 mariborski škof postal Franc Kramberger, se je škof Vekoslav Grmič odpovedal vsem dotedanjim funkcijam. Ohranil je le profesorsko službo. Bival je v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v dom za starejše duhovnike. Svojo v trpljenju očiščeno dušo je izročil Bogu 21. marca 2005. Vstajenja čaka v duhovniškem grobu na mariborskem Pobrežju. Nad grobom beremo svetopisemski stavek: »Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Spominski zapis, objavljen v Sporočilu slovenskih škofij, uradnem listu Katoliške cerkve na Slovenskem, na kratko pove, kako je škof Vekoslav Grmič oznanjal evangelij: »Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi našega časa. Zanimal se je za najbolj pereča družbena in politična vprašanja. Njegovo glavno prizadevanje je bilo posvečeno dialogu z družbenim in kulturnim okoljem, zato je iskal stične točke med krščansko teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

Giovanni Antonio Scopoli

Napisal Marko na 1. junija 2023. Objavljeno v Priloga.

Giovanni Antonio Scopoli je ime, ki zbudi predvsem asociacijo na botaniko. Pa je vendar veliko več kot to. Tirolec, čigar 300. obletnico rojstva praznujemo v letošnjem letu, velja za naravoslovnega polihistorja.

Zasluga, da Scopolija tako dobro poznamo, gre Nadi Praprotnik, ki se je izčrpno ukvarjala z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Temeljito je raziskala njegovo življenje in delo, na njene zapise se naslanjamo tudi v tokratni prilogi.

KAKO DEDIŠČINO VELIKEGA NARAVOSLOVCA OHRANJAMO IN ŽIVIMO SLOVENCI?
Poleg botaničnih je postavil tudi temelje medicine dela, zoologije, metalurgije, kemije, mineralogije, geologije in veterine na Slovenskem. Je bil splet okoliščin ali Božji načrt tisti, ki je tega razgledanega naravoslovca po opravljeni zdravniški licenci pripeljal v odročno Idrijo, čeprav se je nadejal službovanja v Linzu?

Kakorkoli že, Scopoli je leta 1754 sprejel ponudbo uprave rudnika, ki je iskala stalnega zdravnika, in se naselil v odročnem kraju. Idrijo, v kateri je deloval dobrih 15 let, je primerjal z ječo, uteho pa zato iskal v naravoslovju. Bo že držalo, da je navdih mogoče najti v trpljenju, saj se je lotil podrobnega popisa rastlin in žuželk na Kranjskem ter ga tudi uspešno zaključil. A pojdimo lepo po vrsti.

DOGAJA SE!
Giovanni Antonio Scopoli si resnično zasluži svoje leto. Zaradi njegovega prispevka k medicini, geologiji, botaniki in zoologiji na naših tleh je tedanja Kranjska postala evropsko pomembna znanstvena velesila. Objavil je 21 del s področja botanike, zoologije (predvsem entomologije), mineralogije s kristalografijo, metalurgije in kemije ter drugih naravoslovnih in uporabnih ved. Mnogim naravoslovnim področjem je pri nas postavil temelj, na nas pa je, da na tem temelju gradimo naprej. In seveda avtorju tega temelja namenimo zaslužen spomin ter občudujemo njegova dognanja. Veliko se je že zgodilo ob praznovanju 300. obletnice njegovega rojstva, do oktobra pa se bo še veliko dogajalo. Pobudniki za vse to vrvenje so v Botaničnem vrtu Ljubljana. Sodelujejo z Občino Idrija, Centrom za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, Prirodoslovnim muzejem Slovenije, Muzejskim društvom Idrija, Gimnazijo Jurija Vege Idrija in drugimi.
Do 2. junija je bila v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija na ogled razstava Scopoli in njegov čas, v istem mesecu pa bodo še novinarska konferenca ob začetku praznovanja 300. rojstnega dne Joannesa Antoniusa Scopolija (v Botaničnem vrtu UL), slavnostno odkritje njegovega kipa v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, likovna razstava Scopolijeve naravoslovne dediščine, mednarodni strokovni posvet o Scopoliju, voden ogled razstave Rafaela Terpina v razstavišču Flora Carniolica in Scopolijevega spominskega vrta v Idriji. V juliju bo v Botaničnem vrtu predstavitev Scopolijeve monografije in njemu posvečene učne poti, septembra bo njegovim rastlinskim vrstam namenjena Noč raziskovalcev, oktobra pa bo odprtje njemu posvečene razstave v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Vsi dogodki, posvečeni Scopoliju, so zbrani v zloženki.

ZDRAVNIK IN POZNAVALEC RUD: Z ZNANJEM O ŽIVEM SREBRU POMAGAL RUDARJEM
Scopoli je po končani srednji šoli v Trentu študiral medicino v Innsbrucku, nazadnje pa opravil zdravniški izpit na dunajski univerzi. Njegovo delovanje pri nas se je začelo v idrijskem rudniku. V njem je deloval kot zdravnik, a ker je vneto opozarjal na nezdrave razmere za delavce, pri vodstvu ni bil pretirano priljubljen. Zdravniški poklic mu ni prinašal zadovoljstva, zato se je lotil poučevanja. Ne medicine, kot bi morda kdo pričakoval, ampak kemije in metalurgije na tedaj ustanovljeni metalurško-kemijski šoli. Dokaz povezovanja medicine in geologije so njegove razprave v latinščini, zbrane v leta 1761 natisnjeni knjižici De Hydrargyro Idriensi. Tentamina Physico-Chymico-Medica. Ena od razprav je posvečena živosrebrnim rudam, druga mineralu epsomitu (vitriol, hidratiziran magnezijev sulfat s kemijsko formulo MgSO₄ · 7H₂O), tretja pa merkurializmu – zastrupitvam idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra, in velja za temeljno delo o medicini dela na Kranjskem. Opisi kliničnih znakov zastrupitve z živim srebrom in poskusi zdravljenja so bili za tiste čase precejšnja redkost in prav po Scopolijevi zaslugi ima medicina dela med specializiranimi vejami medicine na Slovenskem eno najdaljših tradicij. Najbrž si težko predstavljamo sodobnega zdravnika, ki bi poleg svojega poklica temeljito raziskoval rude in minerale, da bi s tem dopolnil svoje strokovno znanje in si z njim pomagal pri zdravljenju ljudi. A Scopoli je počel točno to. Podrobni opisi živosrebrovih rud in njihovih nahajališč, sestave in poskusov z njimi ter razlaga njihovega nastanka kažejo na njegovo razgledanost in visoko mineraloško-petrografsko znanje.
Tega izkazujeta tudi njegova mineraloška razprava o epsomitu in opisi neorudenih kamnin, ki so tako natančni, da lahko poznavalec idrijskega rudišča brez težav ugotovi, kateri kamnini pripadajo. Scopolijevo široko znanje potrjuje tudi dopisovanje s Carlom von Linnéjem, ki navdušenja nad naravoslovcem ni skrival. V enem izmed pisem je pohvalil njegovo delo in poudaril njegovo odlikovanje v tej stroki.
Gotovo lahko zapišemo, da je bila po zaslugi Scopolija Idrija v tistih časih središče naravoslovnega življenja pri nas in da mineraloško znanje v slovenski pokrajini izhaja iz Idrije. Scopolijeve prve mineraloške razprave in opisi idrijskih kamnin so tudi pomembna nadgradnja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je zbral nekaj geoloških podatkov iz območja Kranjske, vendar še ne na taki znanstveni ravni, kot je to opravil prav Scopoli z razlago in razumevanjem, kaj je to, kar imamo pred sabo. Svoj pristop k raziskavi mineralov in kamnin je Scopoli povzel za začetku svoje prve razprave: »Tudi v knjigah naletimo na čudežna in večinoma puhla poročila o živosrebrovi rudi, ki jim nisem hotel verjeti, dokler nisem našel priložnosti, da sem z lastnimi opazovanji lahko natanko preveril njihovo resničnost. Kajti v naravoslovju se mi zdi najboljši postopek, ki z njim brez hipotez in varljive pomoči knjig raziskujemo lastnosti stvari z lastnimi očmi, tako kakor da o njih še nihče ni nič napisal« (prevod J. Pfeifer, 1989).
O Scopolijevem geološkem in mineraloškemu znanju se boste 4. oktobra, ob mednarodnem dnevu geopestrosti, lahko prepričali tudi sami, saj bosta v rudniški geološki zbirki v jašku Frančiške Centra za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji na ogled cinabaritna ruda in melanterit, minerala, ki ju je prvi opisal Scopoli leta 1761.

SKROMNI BOTANIK: SPOMIN NANJ JE OSTAL V IMENIH NJEGOVIH RASTLIN
Scopolijeva vedoželjnost pa se ni ustavila zgolj pri medicini in rudah. Bil je prepričan, da je stvari najbolje raziskovati z lastnim opazovanjem, brez varljive pomoči knjig, zato ne čudi, da so ga, obdanega s slovensko pestro naravo, privlačila mnoga naravoslovna področja. Eno od njih, na katerem je pustil najvidnejši pečat, je botanika. K raziskovanju ga je poleg zanimanja iz rane mladosti morda spodbudilo tudi dejstvo, da Kranjska tedaj na naravoslovnem področju še ni bila raziskana. Odkrivanje še neodkritega človeka najbolj privlači in najbrž Scopoli pri tem ni bil nobena izjema. Svoje botanične podvige je leta 1755 začel v gorovjih in gozdovih idrijskega območja, leto zatem nadaljeval na Ljubljanskem polju in barju, nato je obiskal Nanos, okolico Škofje Loke in Kranja, Storžič in pogorje do Kokre, pokrajino med Kočevjem in Ljubljano, Grintovec, Kočno in Greben, travnike okoli Planine in Cerkniško jezero z okolico. Med letoma 1761 in 1764 je ponovno pregledal Nanos, pogorje okrog Senožeč, Kras in okolico Trsta, Gorenjsko in bohinjske gore, okolico Devina ter bližnjo morsko obalo. Poleg medicinskega, geološkega in botaničnega znanja se torej ni mogel izogniti niti izobraževanju v geografiji slovenskega prostora. Resnično vsestranski gospod tale Scopoli, ni kaj!
Panonski svišč (Gentiana pannonica), Scopoli ga je našel na pobočjih Porezna – Scopolijev trpotec (Plantago holosteum Scop.) – Triglavski svišč (Gentiana terglouensis).

Rastlin pa ni znal le dobro opazovati, ampak tudi opisovati – svoja spoznanja je strnil v odmevnem delu Flora Carniolica (Flora Kranjske). Izšlo je na Dunaju leta 1760 (dopolnjena izdaja 12 let zatem), v njem pa avtor opiše kar 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Čeprav je po navadi tistega časa pisal v latinščini, je nekaterim rastlinam dodal tudi kranjska (slovenska) imena, opisom zdravilnih rastlin pa kratke zapiske iz svoje zdravniške prakse. Knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi pri nas.
Kraljica Scopolijevih opisanih rastlin je brez dvoma kranjska bunika ali kranjski volčič, ki v latinskem imenu nosi naravoslovčevo ime: Scopolia carniolica. Prepoznali jo bomo po enostavnih jajčastih ali širokosuličastih listih in 2 cm dolgih zvonastih cvetovih rjavo vijolične barve, ki so v notranjosti rumenkasti. Cveti aprila in maja. Pripada rodu Scopolia in sodi v družino razhudnikovk, kamor uvrščamo na primer krompir, paradižnik in papriko. A pozor! V nasprotju z omenjenimi vrtninami je kranjska bunika zelo strupena rastlina! Alkaloid skopolamin, ki so ga pridobivali iz teh rastlin, povzroča izgubo spomina in halucinacije, ojača delovanje opioidov ter ustvarja percepcije novega sveta. Kljub zloveščim učinkovinam pa zna biti bunika tudi koristna: nekoč so jo uporabljali kot uspavalo ali anestetik, danes pa se uporablja proti slabosti in v oftalmologiji. Scopoli je semena te rastline poslal Carlu von Linnéju, ki jo je tudi formalno opisal. Poznamo pa tudi endemično različico kranjske bunike z rumenkastimi cvetovi, imenovano Scopolia carniolica f. hladnikiana, ki je zunaj naših meja še niso našli.

Monografija

Kranjska bunika pa ni edina po Scopoliju poimenovana rastlina. Njegovo ime nosi tudi Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), rastlinica z majhnimi lističi in belimi cvetovi, ki jo je Scopoli prvi odkril na Nanosu in raste na skalnatih kraških tleh. Prav tako mu svoj sloves dolgujeta Scopolijev grint (Senecio scopolii), volnato dlakava cvetlica z rumenimi cvetovi iz družine nebinovk, in Scopolijeva črnobina (Scrophularia scopolii), rastlina z zelo drobnimi rjavozelenimi cvetovi iz družine črnobinovk. Opisal in poimenoval je tudi resasto popkoreso (Moehringia ciliata Scop.), golo (Salix glabra Scop.), sivo (Salix eleagnos Scop.), alpsko (Salix alpina Scop.) in timijanovolistno vrbo (Salix serpillifolia Scop.), rušnato zvončico (Campanula cespitosa Scop.) ter panonski svišč (Gentiana pannonica Scopoli), ki ga lahko občudujemo na priložnostnih slovenskih znamkah. V živo boste Scopolijeve vrste rastlin lahko občudovali 10. junija na vodenju po Alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti, 3. in 5. avgusta pa tam spoznavali njihove zdravilne učinke.
Scopoli se je pri pisanju Flore Carniolice naslanjal na Linnéjevo klasifikacijo rastlinskih vrst (dvojno poimenovanje v latinščini), pa tudi sicer se je veliko ukvarjal s strokovnim izrazoslovjem v botaniki. Predlagal je nekatera pravila za poimenovanje, med drugim tudi to, da se za rodovna imena rastlin uporabi imena botanikov, ki so prispevali k razvoju botanike. A če ste morda pomislili, da je svojim rastlinam sam dodal svoj priimek, ste se ušteli. Ko je naravoslovec Jacquin po njem poimenoval rod volčičev (Scopolia), je Scopoli skromno pripomnil, da njegove zasluge niso tako velike, da bi lahko njegov priimek krasil ime novega rastlinskega rodu.

ZOOLOG: OD PAJKA DO METULJA
Medtem ko je Scopoli raziskoval slovensko rastlinstvo, mu je pot zagotovo kdaj prečkala tudi kakšna žival. Med njimi je bil Scopolijev lepi volkec (Pisaura mirabilis); da ne bo pomote: to ni volk, pa tudi o lepoti bi se dalo razpravljati, saj gre za precej velikega pajka vitke postave in dolgih nog. Z njimi pograbi plen, ki ga na tleh ali nizkem rastlinju izsledi z dobrim vidom in nato v hitrem teku ulovi. No, nekaj pa le ima skupnega z volkom: dober vid in hiter tek. Pa tudi to, da na plen lahko plane iz zasede. Samec ulovljeno muho skrbno zavije v svilen omot in jo kot darilo prinese samici. Pravi kavalir, po katerem bi se lahko zgledovali možje! Samica oplojena jajčeca izleže v bel kroglast zapredek, ki ga nosi s seboj. Ko jajčeca pozno poleti dozorijo, ga nekoliko odpre in obesi med rastlinje, okrog njega pa splete gosto mrežo in nanj budno pazi. Pozoren mož in skrbna mati – idealna družinska slika, kajne?
Z lepoto po človeških merilih bolj obdarjena žival, ki jo je prvi opisal Scopoli, pa je metulj Scopolijev zlatook (Lopinga achine) iz družine pisančkov in poddružine okarjev. Ko ob počitku zapre krila, se na njih pokažejo obrobljena očesca, ki prestrašijo plenilca. Tako je njegov počitek lahko resnično brezskrben! Pri nas je vrsta zavarovana, v Evropski uniji pa so jo spoznali za potrebno strogega varstva in jo uvrstili na seznam vrst Natura 2000.

LJUBLJANSKI BOTANIČNI VRT
O POMENU SCOPOLIJA NEKOČ IN DANES
Pogovarjali smo z vodilnima botanikoma iz Botaničnega vrta Ljubljana: dr. Blanko Ravnjak in dr. Jožetom Bavconom. Oba imata rada rastline in oba navdihuje tudi Scopoli. Prav v Botaničnem vrtu so bili namreč pobudniki za vse dogajanje ob 300-letnici.

Kakšen je bil doprinos Scopolija za botaniko? Katere rastline so poimenovane po njem?
Po Scopoliju je danes poimenovanih pet rastlinskih rodov in 90 rastlinskih vrst. Med njimi so drevesne vrste, kot so lipa, ruj, črni gaber, siva vrba, bradavičasta trdoleska, in številne zelnate rastline: beli šaš, panonski svišč, divja košeničica, rumeno milje, rušnata zvončica, gozdni šebenik … Vse te rastline je Scopoli videval med svojim raziskovanjem idrijsko-cerkljanskega območja in potem tudi širše dežele Kranjske. Mnoge vrste, ki jih je opisal, danes še vedno rastejo na tistih prvotnih nahajališčih. To tudi pomeni, da je naša biodiverziteta še vedno zelo dobro ohranjena.
Tudi v Botaničnem vrtu imamo posajene številne Scopolijeve rastline. Kot zanimivost naj poveva, da so nam leta 2010 švedski kolegi prinesli potomko rastline kranjski volčič, ki jo je Scopoli tedaj poslal slavnemu naravoslovcu Carlu Linnéju na Švedsko.

– Katere dogodke pripravljate ob 300-letnici?
Občina Idrija je na pobudo našega Botaničnega vrta, Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Muzejskega društva Idrija leto 2023 razglasila za Scopolijevo leto. To nas zelo veseli. V Botaničnem vrtu bomo pripravili številne dogodke, posvečene Scopoliju. Eden izmed njih je Scopolijeva pot. V avli bomo razstavili Scopolijeve publikacije, kot je Flora Carniolica. Poleg tega Scopolijeve vrste predstavljamo tudi na rednih vodenjih po Botaničnem vrtu, tako domačim kot tujim obiskovalcem. V letošnjem letu bo izšla tudi znanstvena monografija, ki bo predstavila Scopolijevo delo na Kranjskem in njegov pomen v današnjem času.

– Nam lahko poveste kaj več o učni poti in novem kipu?
V Botaničnem vrtu smo že pripravili Scopolijevo pot, kjer bodo z več informacijami predstavljene Scopolijeve rastlinske vrste. Scopolijeva pot bo obiskovalce vodila od ruja v skalnjaku do lipe v najstarejšem delu vrta. Tam je že postavljen spomenik Franca Hladnika, ki je ustanovitelj našega Botaničnega vrta. Poleg njega bomo letos postavili tudi bronast kip Scopolija, ki ga je oblikoval akademski kipar Lan Seušek. V Botaničnem vrtu radi poudarjamo, da so rastline močno povezane z raziskovalci in obratno.
– Kako vaju kot botanika Scopoli navdihuje pri delu?
Scopoli je vedno navdih, saj je bil tisti klasični raziskovalec, ki je hodil v naravo. To v sodobni znanosti velikokrat pozabimo. Navkljub moderni opremi in novim pristopom v znanosti ne moremo nadomestiti najbolj osnovnega laboratorija – narave. Naravo moramo znati brati. Narava je vedno vir navdiha in novih odkritij. Nikoli ne bomo vedeli vsega, vedno je še nekaj, kar ostaja, zato se ponovno vračamo v naravo.

KAKO SCOPOLIJA IN RASTLINE PRIBLIŽATI OTROKOM?

Če si želite zanimivega botaničnega doživetja za vso družino, potem si zagotovo morate ogledati Alpski botanični vrt Juliana v dolini Trente. Leži nad zaselkom Pri Cerkvi, v bližini cerkvice Sv. Marije. Je dislocirana enota Prirodoslovnega muzeja, ki prav tako sodeluje pri dogodkih ob Scopolijevem letu.
Naša sogovornica Špela Pungaršek dela kot vodja kustodiata za botaniko in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana.

– Kaj počnete kot vodja botaničnega vrta Juliana?
Urejam in preučujem stare herbarije, nabiram rastline na terenu, sodelujem pri pripravi naravoslovnih razstav, skrbim za pravilne določitve rastlin v Juliani, njihovo predstavitev, vodenja v vrtu ter njegovo promocijo.

– Kako v vašem botaničnem vrtu skrbite za ohranjanje vrst?
V Juliani uspeva kar 10 vrst, ki so zavarovane v evropskem merilu (vrste Natura 2000), in okoli 70 vrst, ki so zavarovane na območju Slovenije. Te si obiskovalci lahko ogledajo na enem mestu v vrtu, in jih tako ne ogrožajo na naravnih rastiščih. S tem ko te vrste ohranjamo, bi jih lahko ponovno naselili v naravo, če bi tam izumrle. Rastlinam tudi poberemo semena in jih pošljemo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer so varno shranjena in predstavljajo slovensko semenko banko rastlin. V Juliani sicer uspeva okoli 600 vrst rastlin iz Alp, njihovega predgorja in s kraških travnikov. Med njimi so tudi nekatere endemične vrste, torej takšne, ki v naravi uspevajo samo na manjših območjih, nekatere celo samo na območju Slovenije. Zaradi bogate zbirke rastlin je vrt že od leta 1951 zavarovan kot spomenik oblikovane narave.

V primerjavi z živalmi so rastline precej manj atraktivne za otroke, saj nimajo bleščečih oči in mehkega kožuščka. Na kakšen način jih približate otrokom?
Tudi rastline so lahko mehke, bodeče, dišijo, katapultirajo semena ali se hranijo z žuželkami. Zato poskušamo rastline otrokom približati predvsem tako, da otroci ob njih aktivirajo vse svoje čute. Med vodenjem za otroke smo pozorni predvsem na rastline, ki dišijo ali smrdijo, pobožajo lahko mehke liste, imena rastlin pa povežemo tudi z zgodbami (npr. volčje rastline). Letos smo dve vodenji namenili prav družinam, ki bodo v vrtu iskale zaklad škrata Cojzka. Organiziramo tudi delavnico izdelovanja rastlin iz papirja. V vrtu otroke pričaka leseni škrat Cojzek, s katerim je povezana naša publikacija S škratom Cojzkom po Juliani, malo starejši otroci pa lahko s skeniranjem QR-kode na šestih postajah Cojzkove poti prisluhnejo zanimivostim, ki jim jih zaupa škratek.

– Kako pa jim približate Scopolijevo zgodbo?
Otrokom poskušamo razložiti, da imajo tudi rastline ime in priimek, saj smo si ljudje zaželeli red tudi v rastlinskem svetu. Botaniki so rastline najprej predstavljali z dolgimi stavki, nato pa je gospod s Švedske (Carl Linné) predlagal, da bi te rastline bolj enotno poimenovali, da bi vsi na svetu uporabljali enaka imena in priimke rastlin. Scopoli je delal kot zdravnik v Idriji (v njegovih časih so naravo raziskovali predvsem zdravniki in duhovniki, medtem ko so morali drugi večinoma trdo delati na polju, v gozdovih ali v rudnikih). Prepotoval je velik del naše dežele in rastline, glive ter živali, ki jih je opazil, predstavil v svojih knjigah. Našel je tudi nekatere rastline, ki jih svet še ni poznal, in jim nadel nova imena in priimke – poimenoval je torej nove vrste za znanost. Toliko otokom razložimo, potem pa ima vsaka rastlinska vrsta kakšno posebnost, ob kateri si morda ime vrste tudi zapomnijo.

Špela Pungaršek, Alpski botanični vrt Juliana

DOLOČANJE RASTLIN KAR S TELEFONOM?
Če ste ljubitelj botanike, si pri določanju rastlin lahko pomagate tudi s pametnim telefonom. Aplikacija Plant.net, ki so jo leta 2013 razvili francoski znanstveniki, omogoča identifikacijo različnih zelnatih rastlin in dreves. Do danes si je to aplikacijo na telefon namestilo že več kot 10 milijonov ljudi! Kako deluje? V aplikaciji najprej izberemo območje, kjer se trenutno nahajamo, npr. Evropa. Potem s telefonom fotografiramo rastlino ali njen del. Fotografijo naložimo v aplikacijo in izberemo, kaj predstavlja: celo rastlino, list, cvet, lubje, plod … V aplikaciji se nato izpiše latinsko in slovensko ime rastline, zraven pa lahko vidimo tudi fotografije ostalih uporabnikov, ki so določali enako rastlinsko vrsto. Aplikacija Plant.net je brezplačna, uporabnikom pa je na voljo tudi v slovenščini. Seveda aplikacija ne more nadomestiti pravih določevalnih ključev, kot je knjiga Mala flora Slovenije, lahko pa je dober začetek za vstop v svet botanike.

P. Šergon – K. Šoln, Priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 42-48.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing