Avtor: marko

Lucijan Bratuš, slikar in oblikovalec

Napisal marko na 11. aprila 2024. Objavljeno v Gost meseca.

“Izdelal sem sedemnajst grbov za škofe”

Ko vzamemo v roke knjigo, si morda rečemo: »Lepa je!«, a si najbrž ne predstavljamo, koliko dela je bilo treba, da je nastal lep izdelek. Med temi, ki »delajo« knjige lepe, je tudi tokratni gost. Olepšal je tudi nekaj kapel in cerkva. Že od otroštva naprej ga je zanimala lepa pisava. Kako se je v njem ostril čut za lepoto in o svojem mnogovrstnem delu je spregovoril ob svojem življenjskem jubileju.

– Odločitev za slikarstvo je najbrž rastla v družini, saj je bil oče slikopleskar …
V osnovni šoli mi je učitelj likovnega pouka svetoval, naj se vpišem v šolo za oblikovanje v Ljubljani. Res sem šel na sprejemne izpite in jih naredil ter potem obiskoval to šolo.

– Oba starša pa sta lepo risala?
Imela sta ta talent, a takrat jima ga ni bilo mogoče razviti. Oče se je iz Kanomlje preselil v Vipavo, kjer se je učil za »malarja«, kakor so takrat rekli. Naslikal je pa nekaj slik. V Spodnji Idriji je hodil tudi k nekemu rezbarju in se pri njem učil. Tako smo imeli v jaslicah nekaj pastirčkov, ki jih je on izrezljal. V Vipavi je spoznal dekle in se kasneje z njo poročil.

– Kaj pa vipavsko okolje? V Vipavi je v cerkvi več umetniških del, podobno v Logu pri Vipavi.
Tudi to je vplivalo name. Pozneje sem ta dela pogosto likovno analiziral in se s tem učil. Gre za klasično slikarstvo. V vipavski cerkvi je vse, od baroka do nazarenstva. Kot strežnik, kakor smo rekli ministrantom, sem vpijal sporočilo teh umetnin. Ne morem mimo vpliva vipavskih duhovnikov. Spominjam se dekana Breitenbergerja. Pripravljal nas je na strežniško službo in nas učil latinskih odgovorov. Še danes jih znam. Spominjam se, kako nam je razlagal in pojasnjeval ta besedila.
Kot strežnika me je zelo pritegnila lepa tipografija v misalih (mašne knjige). Kot kaže, sem se že takrat okužil z lepoto dvobarvnega tiska (črno, rdeče). Tako sem zgodaj vzpostavil odnos do lepe knjige, s čimer sem se pozneje v življenju veliko ukvarjal.

– Sodelovali ste tudi z vipavskim Malim semeniščem. Ko sem davnega leta 1981 postal urednik srednješolskega glasila Iskre, ste vi izdelali naslovnico za to glasilo. Fotografirali ste semeniški stavbi in potem fotografijo pripravili za naslovnico. Nekateri so dejali, da je to najlepša naslovnica …
Jaz se tega komaj spomnim. Veliko podobnih stvari je bilo. Samo lani sem na primer oblikoval kakšnih trideset knjig. Knjižno oblikovanje je neka stalnica v mojem življenju. Res pa sem sodeloval s semeniščem.

– Sodelovanje je rodilo sliko Kristusa Kralja v kapeli in pozneje še izdelavo križevega pota zanjo. Veljata za vaši pomembni deli?
Izdelava slike Kristusa Kralja ima daljšo zgodbo. Ko je bil še rektor Alojz Vetrih, sem že naredil nekaj skic. Ko sem mu jih pokazal, mi je skoraj uro govoril, kako bi morala slika izgledati. Jaz sem mu mirno odgovoril, da midva najbrž ne bova našla skupnega jezika in stvar lahko počaka. Tako je tudi bilo. Za njim je vodstvo semenišča prevzel Renato Podbersič. Na to mesto je prišel z novim šolskim letom, septembra 1979, konec novembra pa je bila slika že blagoslovljena. Pustil mi je proste roke in delo je v meni hitro dozorelo.

– Sledil je križev pot. Nekateri so ga pohvalili kot izredno »pobožen« v najplemenitejšem smislu: osredotoči se namreč na bistveno (ni čete vojakov z orožjem ob Jezusu, ni množice) in da je posrečena združitev dobre likovne govorice in duhovnega sporočila …
Slika Kristusa Kralja, kateremu je posvečena kapela, je pravzaprav poliptih. Osrednja slika je Kristus Kralj, ob njem so še štiri slike simbolov evangelistov. Ta slika je bila osnova za povabilo h križevemu potu, ki je nastal leto pozneje, 1980. Vsebina vsake postaje je zreducirana na znak. Vse je naslikano zelo asketsko. Iz tega preprostega sporočila pa je vsebina vsake postaje prepoznavna. Poznamo različne križeve pote. Večina tistih, ki jih imamo v naših cerkvah, tudi v Vipavi, so slikani po določenih predlogah. Narejene so profesionalno, a so ilustracije dogodka. Jaz pa sem šel na bistvo sporočila vsake posamezne postaje. Kot sem omenil, sem za križev pot naredil precej študij in ima dogajanje iz postaje v postajo določen likovni ritem, ki je premišljeno oblikovno postavljen.
Štiri postaje križevega pota v Malem semenišču v Vipavi.

– Ko govoriva o večjih sakralnih delih, morava omeniti tudi fresko v stolnici v Beogradu, ki sta jo naredila skupaj s slikarjem Lojzetom Čemažarjem.
Slikala sva leta 1988.

– Zadnje leto, da sta tam lahko še varno bivala in delala?
Sem pa bil še poleti 1990 na likovni koloniji v Sopočanih, v Srbiji. Načrtovali so razstavo za 29. november, takratni državni praznik, pa do nje ni več prišlo …
Da se vrnem k freski. France Kvaternik je bil arhitekt prenove cerkve. On je predlagal, da bi z Lojzetom delala to fresko. Doma sva naredila skice na kartonu v naravni velikosti. Potem sva nekaj več kot mesec dni v Beogradu slikala fresko v cerkvi, posvečeni Materi Božji. To je bila zanimiva izkušnja. Naročnik je bil takratni beograjski nadškof Franc Perko.

– Ustvarjala sta dva slikarja: vi in Čemažar. Imata pa vsak svoj slog …
Na tej freski prevladuje Čemažarjev »rokopis«. Osnovno kompozicijo sem v glavnem jaz predlagal, nato sva skupaj delala skice na kartone. Slikala sva po delih, kot gre to pri freski. Prenesla sva figure s kartonov na svež omet, barve sva potem nanašala oba.

– Sva navedla vsa vaša glavna sakralna dela?
Dodati je treba še triptih v kapeli šempetrske bolnišnice.

– Kako gledate na sodobno sakralno umetnost? V današnjem času išče vsak slikar svoj slog, pri sakralni umetnosti, ki je v cerkvah, pa je treba upoštevati tradicijo in uveljavljena pravila.
Seveda so pravila, ki jih je treba upoštevati. Verjetno se vsak avtor do neke mere prilagodi tem zahtevam. Nekateri avtorji skušajo bolj uveljaviti svoj likovni izraz, drugi pa se skušajo bolj približati tem zahtevam. Poznamo različne pristope pri ustvarjanju sakralne umetnosti.

– Omenili ste že več duhovnikov, s katerimi ste sodelovali. Tudi ko ste delali za semenišče, ste prišli v stik z več duhovniki. Kot kaže, se vam je posebej vtisnil v spomin prof. Otmar Črnilogar. On je tudi strokovno pisal o vašem delu …
Ob blagoslovu slike Kristusa Kralja je napisal cel esej o njej, ki je objavljen v zborniku o njem. Otmarja sem prvič srečal, ko je prišel za vikarja v Vipavo. Pomagal je dekanu Breitenbergerju. Za Črnilogarjem je prišel za vikarja France Pivk. Pozneje je postal on dekan v Vipavi. Po smrti Breitenbergerja leta 1961 je prišel za župnika Slavko Podobnik.
Vsi duhovniki, ki so prihajali v Vipavo, so bili več ali manj povezani s semeniščem. Drugi, ki so poučevali v semenišču, so službovali na bližnjih župnijah, na primer prof. France Kralj na Slapu. Tudi z njim sem se precej družil in se pogovarjal. Prof. Mežan in prof. Zupet sta bila duhovna pomočnika v Vipavi. Tako sem bil v stalnem stiku z njimi. Z mnogimi me je povezovala prijateljska vez. Verjetno je to druženje pustilo sledove tudi v moji duhovni rasti.

– Nekateri med njimi so imeli velik čut za umetnost in so bili njeni poznavalci.
To zagotovo. To je bila zelo pozitivna izkušnja v mojem življenju in nanje me vežejo nekatera zelo lepa srečanja. Prof. Kralj je bil dober poznavalec zgodovine. S Pivkom sva se pogovarjala tudi o »temnejši plati« novejše slovenske zgodovine. Zaupal mi je precej stvari, ki jih je moral prestati v svojem življenju. Krivična očetova smrt ga je zaznamovala za celo življenje. Sam je bil priča tistim dogodkom in od njega sem izvedel marsikaj zamolčanega. Po pogovorih z njim sem si lahko ustvaril svoj pogled na zgodovino.

– Sodelovali ste tudi z Ognjiščem. Izdelali ste nekaj posebnih voščilnic.
Izdelal sem kar nekaj različnih voščilnic. Na kaligrafski (lepopisni) način sem napisal različne citate, ki so se navezovali na veliko noč ali božič. Šlo je za drugačen pristop k oblikovanju voščilnic. Običajno si ljudje pošiljajo kičasta voščila, te pa so bile brez podobe, ampak samo z lepo napisanim sporočilom.

– S tem sva prešla tudi na posebno področje vašega dela – kaligrafijo (lepopisje). Kako ste se začeli ukvarjati z njo?
V srednji šoli smo imeli kar štiri leta poseben predmet pisavo. Učili smo se različnih zgodovinskih pisav. Ta predmet je mene naravnost očaral, da sem raziskoval pisave. Dosegel sem, da sem iz te teme celo delal maturo.
Po šoli za oblikovanje bi v sedanjih časih verjetno pristal na oddelku za oblikovanje na likovni akademiji. Takrat tega oddelka ni bilo. Sem se pa pripravljal, da bi šel študirat oblikovanje na akademijo v Krakov. Navezal sem že stike z njimi, a se je potem izkazalo, da bi moral dobiti štipendijo, da bi lahko šel tja. Ker je bilo to neizvedljivo, sem se vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani.

– Vendar ste končali študij slikarstva, ne oblikovanja.
Da, končal sem slikarstvo. Na tem področju sem potem tudi delal in nekaj dosegel. Pozneje sem študiral tudi grafiko, s katero sem se precej ukvarjal in imam s tega področja tudi dobršen opus del. Po diplomi sem namreč nadaljeval z grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Najprej sem delal lesorez, nato litografijo. Na prof. Pogačnika imam zelo lepe spomine. Nikoli se nisva pogovarjala o tehnikah. Dejal mi je, da to obvladam, ker sem se naučil že v srednji šoli. Pogovarjala sva se čisto druge stvari. Ko sem odtisnil kakšno grafiko, sva jo dala na tablo in se pogovarjala o njej. Njegov likovni svet je bil popolnoma drugačen od mojega. Znal pa se je približati in zelo diskretno svetovati glede mojega dela. Ni vsiljeval svojih zamisli ali načina dela. Zaradi takega pristopa mi je postal vzor dobrega profesorja. Že takrat sem si dejal: če bom kdaj učil, potem bom tudi jaz delal na ta način: izhajati iz študenta in ga voditi v njegovi zamisli.

– In ste postali profesor.
Da, in poskušal sem delovati na tak način, kot je delal prof. Pogačnik.

– Poučevali ste ravno pisave.
Prav zaradi pisav so me povabili na akademijo. Poleg kaligrafije (lepopisja) sem pozneje poučeval še tipografijo. Stalno sem se učil in skupaj s študenti smo napredovali v tej smeri. Predmet tipografija pokriva zelo široko področje dela s črkami, tudi oblikovanje novih črkovnih vrst. Mnogi bralci poznajo na računalnikih različne tipe črk. Vse te črke je moral nekdo oblikovati. S tem smo se precej ukvarjali na akademiji in na raznih tipografskih delavnicah, ki sem jih vodil in jih vodim še danes. V začetku sem samo predeloval obstoječe pisave, ki jim je bilo treba dodati naše znake. Potem se je to razvilo v oblikovanje novih črkovnih vrst.

– Oblikovali ste pisavo, ki se imenuje makalonca?
To je pisava, ki sem jo oblikoval in s katero se ukvarjam že deset let in še več ter jo stalno dograjujem. Osnova so bili napisi, ki jih je izdelal arhitekt Jože Plečnik za naslovne strani pravljic v knjigi Makalonca, ki jih je napisal Fran Saleški Finžgar. Od tod je pisava tudi dobila ime. V tej knjigi obstajajo samo velike tiskane črke. Te črke sem najprej izrisal, potem obdelal v računalniškem programu. Najprej so nastale verzalke, nato sem v istem slogu oblikoval še male črke. Potem sem oblikoval naprej. Naslednja faza je bila cirilica, nato še grški alfabet. Z grško pisavo sem se veliko srečeval v knjigah, ki sem jih oblikoval za založbo Logos. Naredil sem tudi vse znake za staro grščino, kjer imajo izredno veliko različnih naglasnih znamenj. Sledil je še hebrejski alfabet. Ko z izbranimi pisavami oblikujem knjigo, morajo biti različni črkopisi in jeziki harmonično usklajeni. Precej sem se ukvarjal tudi s starimi pisavami, staro cirilico, glagolico in pisavami starih tiskov.

– Poseben izziv je bilo oblikovanje lekcionarjev, to je knjig, iz katerih pri bogoslužju beremo berila in evangelije.
Gre za posebno področje oblikovanja. Najprej sem izbral primerno tipografijo, klasicistično obliko pisave, ki je zelo čitljiva. Te knjige morajo biti pregledne. Prelom besedila, ki je namenjen glasnemu branju v velikem prostoru, mora biti tudi primerno ritmično razdeljen, vezan na dihanje bralca. Črke morajo biti dovolj velike. V cerkvah je ponekod temneje, nekateri bralci so starejši … Oblikovanje je treba prilagoditi vsem tem razmeram. V teh knjigah je tudi dvobarvni tisk. V rdeči barvi so navodila, v črni pa je besedilo, ki ga beremo na glas. Ko ima določen odlomek krajšo ali daljšo verzijo, sem uporabil različna tipa pisav. Ta pisava v lekcionarjih je zelo podobna tisti v misalih, ki sem jih kot strežnik v otroštvu z zanimanjem ogledoval.
Naslovnice lekcionarjev so povzete po ilustracijah slikarja Staneta Kregarja. Njegove risbe sem prilagodil in dodal nekatere nove simbole. Podobne simbole sem uporabljal pri oblikovanju župnijskih žigov.

– Kar samo se sedaj odpira še eno področje vašega dela: oblikovanje grbov škofom in škofijam.
Tega se je v letih kar nekaj nabralo. Izdelal sem sedem grbov za škofije in sedemnajst grbov za škofe.

– Tudi tukaj ste se morali držati določenih pravil in se najprej z njimi tudi seznaniti?
Prvo naročilo je bil grb za škofa Metoda Piriha leta 1985. Prof. Jožko Šavli mi je povedal, kje dobiti informacije o heraldičnih pravilih. Ta so zelo stroga. Predpisane so barve in vse okrasje, ki sodi zraven. Najprej sem pripravil črno-belo varianto grba in ga nato opremil s predpisanimi barvami.

– Čeprav slikar, ste se ukvarjali tudi s pripravo za tisk starih knjig.
Predvsem je šlo za faksimile, največ za dela protestantskih tiskov iz 16. stoletja. Praktično je bilo treba narediti kopijo takratne izdaje. Največji projekt je bila izdaja Dalmatinove Biblije, kjer sem vodil cel proces tega dela. Razdrli so dva izvirnika in preslikali vsako stran posebej. Trije retušerji so te filme retuširali celo poletje. Potem sem jaz na montažni mizi kontroliral vsako stran. Ta Biblija je izšla v omejeni nakladi sto izvodov na ročno izdelanem papirju. Tudi pri drugih faksimiliranih izdajah sem se vedno posvetoval s tiskarji.
Prvi faksimile so bili Brižinski spomeniki, izdali smo jih v posebni mapi. Priložena jim je bila še obširna študija o njih. Na enak način smo izdali Stiški rokopis. V spremni študiji k temu rokopisu sem jaz predstavil poglavje o pisavi.

– Sodelujete tudi pri likovni koloniji Umetniki za Karitas?
Pri tej koloniji sem velikokrat sodeloval. Sicer pri njej sodelujem kot strokovni sodelavec že od začetka in pomagam pri organizaciji tega dogodka. Obenem je to zame priložnost, da se umaknem od računalnika in se vsaj takrat spet posvetim slikanju.

– Sedaj se največ posvečate knjižnemu oblikovanju?
Najbolj obširen opus je knjižnica KUD-a Logos. V triindvajsetih letih je izšlo že več kot sto osemdeset naslovov. Največ gre za dela s filozofsko vsebino. Veliko je del cerkvenih očetov ter drugih verskih vsebin. Posebna zbirka je poezija. Ta je praviloma dvojezična: na eni strani je izvirnik, na drugi pa prevod. Odlični prevajalci si upajo to narediti, da lahko vsakdo vidi njihovo delo. Dvojezične izdaje smo do sedaj pripravili iz dvajsetih jezikov. Precej besedil je tudi v klasični grščini. Ta so zelo zahtevna za oblikovanje. Gre za vrhunska dela, a nagovarjajo ozek krog bralcev. Priprava teh knjig je izziv, vendar z veseljem to delam. Približno toliko je tudi knjig in katalogov za druge založbe in galerije.

– Precej knjig ste izdali s področja vzhodne Cerkve.
To so večinoma dela cerkvenih očetov iz časa, ko je bila Cerkev še enotna, kot tudi dela iz poznejših obdobij. Že kot študent sem se srečal z vzhodnim izročilom pri restavriranju fresk po srbskih samostanih. Potem sem to poznavanje poglobil na Atosu, kjer sem mesec dni preživel v tamkajšnjih samostanih in doživel izkušnjo vzhodne duhovnosti pri samem viru, pri meniškem bogoslužju.

OSEBNA IZKAZNICA
Lucijan Bratuš (1949)
je doma iz Vipave. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1973 je končal magistrski študij grafike pri prof. Marjanu Pogačniku. Že v otroštvu ga je prevzela lepota knjig in pisav. Od 1987 do 2015 je bil profesor za kaligrafijo (lepopisje) in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva in grafike se ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem, posebej še z oblikovanjem črkovnih vrst, kaligrafijo in knjižnim oblikovanjem. Ustvaril je tudi nekaj sakralnih del.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2024, str. 6-11.

Mir vam bodi

Napisal marko na 10. aprila 2024. Objavljeno v Za začetek.

Imel sem srečo, da sem nekega dne po naključju naletel na članek, v katerem dr. Zadel govori o razliki med agresivnostjo in nasiljem. Takole pravi: če nam nekdo ukrade telefon, je to, da ga ujamemo in si priborimo telefon nazaj, nekaj agresivnega, s čimer ubranimo svojo lastnino. Kar je seveda prav. Nekaj drugega pa je nasilje, ki nastane, če po tem, ko smo telefon že dobili nazaj, človeku še dodamo par batin, da si bo to za vedno zapomnil in tega ne bo nikoli več ponovil.
Medtem ko je torej prva namenjena zaščiti, ima drugo namen doseči moč, oblast, prevlado nad drugimi. In je zato prva težja od drugega, saj zahteva imeti oblast nad seboj namesto nad drugimi. Ukrotiti moramo namreč svoj strah, da ne bi prešel svojih meja in se spremenil v nasilje, torej držati ga na vajetih, da se ta spremeni v pogum, zaradi katerega se bomo sposobni boriti za pravico.
Da ob pojavu novega razkazovanja mišic v svetovni politiki nekateri v zanosu že kričijo, da je tretja svetovna vojna tako rekoč pred vrati, ne pomaga k miru, prav nasprotno, vsi so začeli rožljati z orožjem. Ampak to je pač jezik našega sveta, jezik strahu in posledično jezik nasilja. Prvi utemeljuje drugega, zato je vse tako zelo povezano in se nas vseh tako zelo nezavedno polašča. Vsega se je treba bati: vlada svari pred mračno opozicijo, ta straši s požrešno vlado, Rusija pravi, da se je treba bati Zahoda, Zahod Rusije, Kitajske, Irana, tudi migrantov se je treba bati, pa Trumpa, Izraela, Jezusa na cestnih nadvozih, Palestincev, še z vremenom nas strašijo, tako da zaradi navadne nevihte že zvonijo vsi alarmi.
In kjer se vsega bojimo, tam ni prostora za razum, za zdravo pamet, če želite. Spomnite se samo dni, ko je v trgovinah zmanjkalo kvasa in toaletnega papirja. Ko nad nami kraljujejo čustva, se nikoli ne izcimi nič dobrega. Ko je v nas preveč strahu, se ta začne razlivati navzven. Čisto potiho in na skrito nas prevzame, da se potem podamo v dejanja, ki naj bi ga odpravila, pa ga le še poglabljajo. V dejanja, ki se nam takrat zdijo povsem nekaj pravilnega. To naredi strah: slabo spremeni v nekaj navidez dobrega. Še vsaka vojna se je rodila iz tega, še vsak prepir; iz prepričanosti, da delamo nekaj dobrega, ko drugemu vsiljujemo svoje mnenje, ker njegovo po naše ni pravilno. To je tisto, zaradi česar bi nas moralo biti najbolj strah – strahu.
Jezusova reakcija na strah učencev je zato njegov velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Oznanilo, pa tudi naloga. Ker je mir edino pravo nasprotje strahu. In ker je mir sad zdrave pameti, preudarnosti, razsodnosti, samoobvladovanja, stvari, ki smo jih v navalu liberalizma nekoliko zanemarili. In ker je mir sad spoštovanja svojih in meja drugih, zavedanje o svetosti vsakega človeka, tudi tako, da mu pustimo, da je, kdor je. Zato mir ni nikakršen ceneni pacifizem (tj. gibanje, ki izhaja iz etične obsodbe uporabe vsake sile in nasprotuje vojni ne glede na njene vzroke, cilje in okoliščine), v katerem bi vse ljudi zanemarili, ne, sad ljubeče agresivnosti je, v katerem drugega zaščitim pred seboj tako, da ne dopustim, da bi se ga začel bati.
V naših brzdah je usoda sveta.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.

Njuna velika noč

Napisal marko na 10. aprila 2024. Objavljeno v zgodbe.

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči …
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.

Urednikova beležnica april 2024

Napisal marko na 31. marca 2024. Objavljeno v Beležnica.

V tišini velikonočnega jutra leta 1965 se je rodila revija Ognjišče. Tako z letošnjo velikonočno številko vstopamo v 60. leto njenega izhajanja. Bogu smo hvaležni za prehojeno pot. V jubilejnem letu načrtujemo tudi nekaj prireditev, o katerih vas bomo obveščali v prihodnosti.

V sredino revije smo vstavili prilogo z osnovno ponudbo ob prejemu zakramentov. Če želite, jo lahko iztrgate in jo uporabite kot manjši katalog. Naslednji mesec pa, kot ste že vajeni, z Ognjiščem pošljemo obsežnejši katalog. Vabimo vas, da tako v prilogi kot tudi v rubriki Novo pri založbi preberete, katere novosti je na naše knjižne police prinesla pomlad, in za svoje drage poiščete darila z vsebino.

O velikonočni skrivnosti, o Jezusovem trpljenju in vstajenju, razmišlja tudi slikar Lucijan Bratuš, ki je narisal križev pot in oblikoval vrsto knjig z duhovno vsebino.

29. marca bo minilo 150 let, odkar se je rodil general Rudolf Maister. Tega generala, ki je odigral odločilno vlogo v prelomnem obdobju slovenske zgodovine, predstavljamo v prilogi.

Po Marijinih stopinjah smo tokrat obiskali Ptujsko Goro in raziskali zgodovino podobe Marije Zavetnice.

Na veliko noč slavimo Kristusovo zmago nad smrtjo, a moderen človek ne želi govoriti o smrti. Velikonočne vsebine naše vere ne zmoremo videti ali razložiti z razumom. Dobro pa je, da (s)pozna(va)mo vsebino naše vere. Ali sploh verujemo v vstajenje in posmrtno življenje? A še pred tem bo potrebno umreti. Izkušnje skorajšnje smrti pa nas tolažijo, da se nam smrti ni treba bati.

S smrtjo pa je povezana še ena tema, in sicer pojav samomorilnosti. Zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja. Vse pod masko posameznikove absolutne svobode. Tokratna tema o samomorilnosti prinaša pomemben poudarek, kako je vsako življenje Božji dar in kako je svobodno poseganje po lastnem življenju pravzaprav problem modernega zahodnega sveta.

Vstop v politično pomlad je bil buren in obarvan z vsesplošnimi demonstracijami, kar lahko nakazuje, da so pred nami politično pestri meseci. Pogled na družbenopolitično in medijsko krajino v letošnji pomladi je z nami delil dolgoletni novinar, urednik, nekdanji programski svetnik RTV Slovenija in spletni bloger Peter Jančič.

Ob vstopu v jubilejno leto bralce spodbujam, naj ostanejo zvesti Ognjišču še naprej in naj ga priporočijo trudi drugim. Naročijo naj jo mlajši družini, vnukom, otrokom, prijateljem … Pred kratkim je k meni pristopila gospa v zrelih letih in povedala, da ji je mama že kot najstnici naročila Ognjišče in to še danes prihaja v njihov dom. Upam, da ga bodo brali tudi njeni otroci in vnuki. In takih družin naj bo čim več.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2024), 4.

General v prelomnem obdobju zgodovine

Napisal marko na 28. marca 2024. Objavljeno v Priloga.

obletnica rojstva Rudolfa Maistra

Poleg Franceta Prešerna je Rudolf Maister edini Slovenec, ki je s svojimi dejanji navdihnil slovensko politično elito, da mu posveti lasten državni praznik. General, ki ga največkrat povezujemo z drznim dejanjem prevzema oblasti v Mariboru jeseni 1918, v prelomnem obdobju narodne zgodovine ni bil samo ključna slovenska avtoriteta na vojaškem področju, ampak je s svojimi posegi pomembno vplival tudi na politične odločitve.

Čeprav je bil tudi sam pesnik, pa je s svojim delovanjem pokazal in dokazal, da slovenske narodne zgodovine ne kaže omejevati zgolj na zasluge patriotičnih literatov. Habsburška monarhija, v kateri je začel častniško kariero, je namreč omogočila tudi uveljavitev Slovencev na področjih, ki v mednarodnem merilu tradicionalno veljata za najbolj državotvorna – vojaškem in diplomatsko-političnem. Na obeh se je v kontekstu bojev za razmejitev med avstrijskim nemštvom in slovenstvom preizkusil tudi Maister, a si je v slovenskem zgodovinskem spominu zagotovil prominentno mesto večinoma zaradi vojaških zaslug.

ČASTNIK HABSBURŠKE ARMADE
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Na podlagi rodoslovnih raziskav, ki se jih je lotil njegov vnuk Borut, je bilo ugotovljeno, da so njegovi predniki sredi 18. stoletja prišli na Ptuj iz osrednjega dela habsburške kronovine Štajerske, ukvarjali pa so se večinoma z lončarsko obrtjo. Tudi generalov oče Franc je bil najprej lončarski pomočnik, po vojaški službi leta 1849 pa je delal v finančni straži. Kot je že v obširnem članku za zadnji biografski zbornik o generalu zapisal Mihael Glavan, je bil Franc Maister vesten uradnik, leta 1864 je bil povišan v finančnega preglednika. Poročil se je s Frančiško Tomšič, hčerjo trebanjskega učitelja in organista, ki je bil tako podjeten, da si je doma uredil gostilno. Franc in Frančiška (med znanci bolj znana kot Franja) sta imela tri sinove, v Kamniku rojeni Rudolf je bil najmlajši.
Rudolf je gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1892 pa se je vpisal na domobransko kadetno šolo na Dunaju. Končal jo je leta 1894, nakar je služil v domobranskem polku št. 25 v Ljubljani in domobranskem polku št. 4 v Celovcu.
Maistrova rojstna hiša v Kamniku. – Maistrova družina. – Z bratom Ernestom (levo). – Maistrov spomenik v Mariboru.
Kot častnik habsburške armade je bil Maister stacioniran predvsem v Przemyślu, Celju in Mariboru, kjer je bil leta 1916 imenovan za poveljnika domobranskega okrožja. Marca 1917, na vrhuncu spopadov prve svetovne vojne, je bil premeščen iz Maribora v Gradec. Verjetno je k temu botrovala njegova poudarjena narodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Narodni dom in se družil s slovenskimi politiki. Vplivni poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Hugo Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vrnitev v Maribor in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na voditelja slovenskih parlamentarcev na Dunaju Antona Korošca, ki je ugotovil, da zaplet lahko razreši zgolj podpora cesarja Karla osebno. Po posredovanju z najvišjega mesta se je Maister lahko vrnil v Maribor, kjer je v činu majorja tudi pričakal prevrat.

PREVRAT V MARIBORU
Po družinskem izročilu se je Maister že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala sta se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do nacistične okupacije, ko se je pri begu izgubil.
Kot je pred nekaj leti v eni od svojih razprav zapisal Igor Grdina, je postal Maister »pomemben oblikovalec zgodovine nekaj po osmi uri zjutraj 1. novembra 1918«. Pri mariborskem prevratu v Maistrovi režiji je šlo dobesedno za vprašanje ur. Po spominskih podatkih podpolkovnika Franca Cvirna, ki je bil eden ključnih sodelavcev pri njegovem utrjevanju vojaške oblasti, jo je Maister prevzel zgolj z deseterico častnikov in z okoli sto dvajsetimi vojaki. Maister je s svojo mariborsko akcijo znal ujeti zgodovinski trenutek zloma »trdnjavskega trikotnika« Maribor–Celje–Ptuj na Spodnjem Štajerskem. Prevzem poveljstva nad Mariborom je imel tudi pomembne posledice v celotnem okviru preurejanja srednjeevropskih meja ob koncu prve svetovne vojne.

Srbski kraljevi general o Maistru
Maistrova popularnost med Slovenci je hitro naraščala in kmalu presegla tudi slovenske meje. Srbski kraljevi general Krsta Smiljanić, ki je nekaj tednov po ustanovitvi nove države prevzel poveljstvo nad jugoslovanskimi četami v Ljubljani, ga je ob njunem prvem srečanju 23. januarja 1919 izpostavil za zgled. Smiljanić je takrat v govoru na mariborskem kolodvoru odgovoril na Maistrov pozdrav z veliko komplimenti: »Gospod general! V izredno čast si štejem, da imam priliko, Vas spoznati. Ves slovanski jug se ozira s ponosom na generala Maistra. Veseli nas, da imamo na najsevernejši točki naše Jugoslavije moža, ki skupno s svojimi vzornimi častniki in pogumnim moštvom tako krepko in uspešno brani enega najlepših kosov naše slovenske domovine pred grabežljivim sovragom. Bodite uverjeni, da sem pripravljen, žrtvovati vse do zadnje kaplje krvi za Vas, brate Slovence, na meji. Še enkrat ponavljam, da smo na jugu vsi ponosni na Vas, krepka naša predstraža na slovenskem Štajerju.« Po Maistrovi zaslugi je na štajerskem odseku meje pobuda še naprej ostala v slovenskih rokah, kar so gotovo vedeli tudi v srbskih armadnih krogih.

Maistrova novembrska dejanja niso bila že kar vnaprej obsojena na uspeh. Kot beremo v klasični študiji Frana Erjavca, do popolnega prevzema oblasti v Mariboru kljub vsemu ni bilo možno priti kar čez noč: »Poraženi Nemci prvi hip niso imeli poguma, da bi se kakor koli upirali, Slovenci pa ne dovolj moči za vzdrževanje reda, zlasti ker se je bilo tudi številno marksistično delavstvo takoj postavilo na stran nemških nacionalcev.« Z Maistrovim posegom je bila vseeno vsaj za nekaj časa onemogočena intervencija graškega vojaškega poveljstva, ki je v ta namen že določil madžarski polk. To informacijo je dopoldne 1. novembra iz Gradca prinesel državnozborski poslanec Heinrich Wastian in jo predstavil na tajni seji mariborskega občinskega sveta. Zagotovila graške vlade so sicer potolažila občinsko vodstvo, a položaj v mestu je bil po Maistrovem posegu drugačen kot v času Wastianovih pogovorov z deželnimi oblastmi. V Mariboru se je začelo obdobje dvovladja, ko sta si oblast delila nemški magistrat in Maistrova vojska. Poleg tega je moral Maister iz varnostnih razlogov pristati na ustanovitev Schutzwehra, imenovanega tudi »zelena garda«, ki je s finančno podporo občine skrbel za vzdrževanje varnosti in reda.
Maister kot pogajalec s francosko delegacijo aprila 1919. – S sodelavci v Mariboru. – Na položaju topničarjev v Velikovcu.
Po incidentu na dravskem mostu 19. novembra, ko je pod streli gardistov izkrvavel 21-letni slovenski dragonec Franc Vauhnik, je Maister 23. novembra ukazal razorožitev Schutzwehra, nemške častnike pa izgnal. Z razorožitvijo »zelene garde« je bilo omogočeno, da so lahko slovenski uradniki v Mariboru prevzeli glavna predstojništva. Že v naslednjih dneh pa je Maister zasedel še okoli stokilometrsko narodno mejo med Radgono in Dravogradom. Maister je 2. januarja 1919 dokončal svoje prevzemanje oblasti v Mariboru. Skupaj z okrajnim glavarjem Srečkom Lajnšičem je odstavil nemško čutečega župana Johanna Schmidererja, ki je na odstop pristal menda »s solzami v očeh« in posle izročil komisarju Vilku Pfeiferju.

POPULARNI GENERAL MED LJUBLJANO IN MARIBOROM
Znano je, da je Maistrov prvonovembrski prevzem poveljstva v Mariboru potekal brez vednosti Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ki se je takrat ukvarjala predvsem s koroškim vprašanjem. Pač pa je Maister tesno sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko, ki ga je vodil Koroščev strankarski kolega Karel Verstovšek. Tudi Maistrovo imenovanje za generala je bila zasluga tega sveta. Ljubljanska vlada se je s tem imenovanjem seznanila šele 4. novembra 1918. Sicer ga ni preklicala, a iz skopega zapisnika je razvidno, da ta korak ni imel velike podpore. Poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik, eden od voditeljev Koroščeve Vseslovenske ljudske stranke, je namreč dobil navodilo, naj »dr. Verstovška primerno pouči«. Vladni poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik je Maistru 17. novembra dejal: »Kaj pa vendar delate tam v Mariboru? To so ja operete.« Zgovorno je, da je Maistrovo imenovanje ljubljanska vlada potrdila šele 11. decembra, pa še takrat mu je priznala zgolj naziv polkovnika z naslovom in značajem generalmajorja.

DIPLOMATSKI POGAJALEC
Zlasti avstrijska publicistika je sicer Maistra kasneje obtoževala trdih prijemov pri vzpostavljanju varnosti in reda na območju pod njegovim poveljstvom. Med drugim mu je bil očitan preoster nastop do stavkajočih železničarjev, številni so obsojali tudi njegovo navado, da je po načelu reciprocitete jemal kot garancijo talce. Pogosto pa se mu je pripisovala tudi krivda za v »krvavo nedeljo« (čeprav je bil takrat ponedeljek) preimenovano tragično dogajanje v Mariboru 27. januarja 1919. Vendar so tudi poročila iz ameriških vojaških krogov generalovo odgovornost zanikala, čeprav si je sicer zaradi svojih metod tudi med častniki zmagovalnih držav nakopal precej kritik.
8. februarja 1919 je graška vlada predlagala, naj razmere v okolici Radgone preuči francoska komisija. Sklenjeno je bilo 24-urno premirje. 10. februarja so se v navzočnosti Francozov na Maistrovo pobudo v Mariboru zbrali predstavniki ljubljanske in graške vlade, da bi določili demarkacijsko črto v radgonskem okraju. Graška vlada je nastopala po pooblastilu dunajske, njeno delegacijo pa je vodil deželni glavar Wilhelm Kaan. Na slovenski strani je imel glavno besedo Maister, ki se je izkazal tudi kot odločen diplomatski pogajalec.
Pogajanja so bila zelo napeta, kot izhaja tudi iz Slovenčevega poročila: »Po trije in trije člani konference stoje skupaj in se pogovarjajo tako glasno, da morajo mnogokrat nekatere skupine prekiniti svoje posvetovanje. Najbolj glasen in gostobeseden je dr. W. Kaan.« Glavni kamen spotike je bila posest železnice Špilje–Radgona. Po Mariboru so se med Nemci že širile govorice, da bo demarkacijska črta speljana po Dravi. Med mariborskimi pogajanji so se pokazala ostra nasprotja med nekdanjimi sodržavljani. Anonimni avtor dopisa s Štajerskega je v komentarju prerekanj glede razmejitve citiral v časniku Slovenec tudi domnevno izjavo enega od avstrijskih pogajalcev: »Vi nas hočete iztrebiti, ker imate sedaj vso oblast. A prišel bo čas, ko bomo imeli mi vso oblast in tedaj bomo iztrebili mi vas.«
Slovenski vojaki v Radljah 1919. – Maister s škofom Jeglicem in srbskim generalom Smiljanićem 1920. – Na mrtvaškem odru na Uncu.
Mariborska pogodba je bila podpisana 13. februarja 1919. Na koncu je slovenska stran obdržala Radgono in Špilje, umakniti pa se je morala iz Cmureka in Lučan. Avstrijci so morali zapustiti tudi Straže (Strass), Ernovž in Arnež. Opredeljeni sta bili dve demarkacijski črti: slovenska rdeča in avstrijska modra z vmesnim nevtralnim pasom. Od Radgone je šla slovenska demarkacijska črta do Cmureka, nato ob Muri proti Špiljam, od tam po hribih do Lučan. Nato je črta vodila do gorovja Remšnik, pri čemer sta Sv. Duh na Ostrem vrhu in Kapla pri Arnežu ostala na slovenski strani. Od tam je šla črta prek Visokega Radla in Sv. Jerneja na Soboto, kjer se je navezala na mejo s Koroško. Severno od omenjene demarkacijske črte je ležala nevtralna cona, 7 do 8 km severno pa se je šele začela avstrijska demarkacijska črta: Straden–grad Brunnsee–Lipnica–Ivnik. Nevtralna cona je bila pod upravo okrajnega glavarstva v Radgoni, stražili pa so jo avstrijski orožniki. Avstrijci so lahko zopet postavili svojo orožniško postajo v Apačah, vendar je po paritetnem načelu del orožnikov dodeljevalo tudi mariborsko obmejno poveljstvo. Podobna ureditev je bila v Cmureku, čeprav so lahko tam slovenski stražniki opravljali službo samo na železniški postaji. Promet na progah Špilje–Radgona in Radgona–Gradec je bil za civilni promet prost, transporti čet Kraljevine SHS pa so imeli pravico do vstopa oz. izstopa samo v Špiljah, Radgoni in deloma Cmureku.
Že 8. marca 1919 so Avstrijci Mariborsko pogodbo prekršili. Tarča je bila Sobota, skrajna zahodna točka na štajersko-koroški meji. Udarili so koroški brambovci iz bližnje Etne vasi, ki se jim je pridružilo še nekaj kmetov iz Sobote, nezadovoljnih, ker jim je slovensko orožništvo odvzelo orožje. Sobota je bila zavzeta, a so jo štiri dni kasneje Maistrovi vojaki spet zasedli. Čeprav ni bila odgovorna za napad, se je deželna vlada v Gradcu pri ljubljanski zaradi kršitve Mariborske pogodbe opravičila. Njena pasivna drža je bila takrat verjetno posledica novic o širjenju boljševističnega gibanja na Madžarskem. Po nekaterih podatkih so menda zato takrat v Gradcu celo pretresali možnost, da bi jugoslovanske čete po dogovoru z velesilami preventivno zasedle štajersko prestolnico. Maistru se je sicer zdela takšna intervencija takrat neizvedljiva. Mariborska pogodba, ki jo lahko označimo za zadnji Maistrov uspeh, pa je ohranila svojo veljavo vse do sklenitve miru med Avstrijo in Jugoslavijo v Parizu.

BOJ ZA KOROŠKO
Maistrova velikopotezna zasedba Maribora in narodnostne meje je nedvomno okrepila tudi odločnost slovenskih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Vendar pa vseeno ni bila dovolj, da bi preprečila razpravo med pogajalci o usodi Maribora. Italijanska diplomacija se je namreč močno trudila, da mestu ob Dravi vrne nemški značaj. Dolgo časa je bil v igri celo scenarij o razpisu plebiscita, ki naj bi potekal po koroškem vzoru. 6. avgusta 1919 je avstrijska delegacija v okviru pripomb na osnutek Senžermenske pogodbe naslovila na mirovno konferenco formalni predlog za razpis mariborskega plebiscita. Pobudi so še isti mesec na svoji seji prisluhnili visoki predstavniki velesil, italijanski zunanji minister Tommaso Tittoni je v bistvu nastopal kot avstrijski odvetnik. Vendar je slovenski delegat Ivan Žolger, sicer vrhunski pravnik in nekdanji cesarsko-kraljevi minister, ob podpori francoskih predstavnikov v zadnjem trenutku z argumenti nevtraliziral italijansko podporo Avstrijcem. Maistrov mariborski prevrat je tako dobil tudi diplomatsko potrditev.
Kar zadeva usodo Koroške, pa je pariška mirovna konferenca sprejela sklep, da bo o njeni usodi odločil plebiscit. Na jugoslovanski strani je ta odločitev povzročila veliko zaskrbljenost. Neuspešna diplomatska prizadevanja so poskušali v Beogradu prehiteti z vojaško ofenzivo maja in junija 1919, s čimer naj bi odločevalce v Parizu postavili pred izvršeno dejstvo. Vendar so morale jugoslovanske čete, ki jim koroški brambovci sicer niso bili kos, Celovec kmalu zapustiti.
Med omenjeno jugoslovansko ofenzivo na Koroškem je bil Maister poveljnik labotskega odreda. Za zasluge je bil odlikovan, konec leta 1919 pa je bil sprejet v skupno armado Kraljevine SHS kot divizijski general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad jugoslovanskim vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti, kot predsednik konec junija 1919 ustanovljenega Narodnega sveta za Koroško pa je vodil jugoslovanske priprave na plebiscit v coni A. Ker se je Anton Korošec večinoma mudil v Beogradu, je v Ljubljani med plebiscitno kampanjo ključne niti vlekel njegov strankarski kolega in predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc. Pri tem se je opiral predvsem na Maistra, ki je na Koroškem v svojih rokah združeval tako vojaške kompetence kot tudi velik politični vpliv, ki si ga je prislužil zaradi uspehov na Spodnjem Štajerskem. Vendar se je izkazalo, da to še ni bila tudi garancija za uspeh v plebiscitni kampanji. Sploh so številni Maistru zamerili, češ da je pri upravljanju cone A ravnal s trdo roko. Slovencem prikrito nenaklonjeni, uradno pa nevtralni predsednik medzavezniške plebiscitne komisije Sydney Capel Peck je menil, da je Maistrova uprava pustila slab vtis med tistimi Slovenci, ki niso imeli močnega jugoslovanskega čuta pripadnosti.
Pogreb v Mariboru.
Če je bil Maister pred mirovno konferenco skeptičen glede slovenskih možnosti v primeru plebiscita, pa je v času priprav nanj očitno spremenil stališče. Tako je bil tudi odločno proti nekaterim pobudam, ki so nakazovale možnost kompromisne rešitve razmejitve na Koroškem. To je razvidno iz pogovora, ko se je sredi maja 1920 sestal z regentom Aleksandrom Karađorđevićem. Na avdienci je regent generala povprašal, ali ne bi morda kazalo sprejeti kompromisne ponudbe avstrijskega kanclerja Karla Rennerja o meji po Dravi, ki naj bi jo bil slednji predlagal jugoslovanski strani. Toda Maister je bil proti. Aleksandru je zagotovil, da se bo glasovanje izšlo v korist Kraljevine SHS. Kot razlog svojega prepričanja je navedel poskusni plebiscit, ki ga je ukazal izvesti in naj bi pokazal 90 % večino za Jugoslavijo. Regent je vseeno ostal skeptičen: »Da se ne prevarite.« Maistrov odgovor je bil odločen: »Ne, siguren sem.« Tu se je general motil, a še zdaleč ni bil edini. Jugoslavija je plebiscit izgubila.

PO PLEBISCITU
V plebiscitnem letu je bil Maister imenovan tudi za častnega adjutanta regenta Aleksandra Karađorđevića. Po glasovanju na Koroškem je prevzel mestno komando v Mariboru. Leta 1921 je bil imenovan za sopredsednika jugoslovansko-italijanske razmejitvene komisije.
Maister je bil upokojen jeseni 1923, star komaj 49 let. Čeprav so ga pestile bolezenske težave, so nekateri videli v tej predčasni upokojitvi politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je menda nekoč sedel v nekem beograjskem lokalu v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini. Da z ocenjevanjem generala Maistra, ki so ga v nekem srbskem časopisu imenovali za »avstrijskega intendantskega oficirja«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve največjega poznavalca njegovega življenja Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za dodeljeni čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. armadne oblasti general Petar Pešić je to odločno zavrnil. Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo. Toliko bolj je zato nenavadno, da je pozabil na vse zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države.

MAISTROVO LITERARNO USTVARJANJE
Maister je že kot gimnazijec rad pisal pesmi, literarno se je udejstvoval tudi kasneje, številne njegove pesmi so bile uglasbene. Maistrova prva pesniška zbirka Poezije je izšla leta 1904, druga – Kitica mojih – pa leta 1929. Po ugotovitvah Andreja Missona je Maistrova največkrat uglasbena pesem Rožmarin. Pesniški general je sicer slovel tudi kot velik bibliofil, bogata knjižnica je danes del Univerzitetne knjižnice Maribor.
Zanimivo je, da je celo med plebiscitno kampanjo Maister ohranil veselje do literarnega udejstvovanja – in zanj našel tudi čas. O tem priča med drugim zapis v dnevniku ljubljanskega sodnika Frana Milčinskega, ki ga je v začetku marca 1920 Maister osebno prosil, če lahko kaj napiše za almanah Koroška Vigred, ki ga je izdal Narodni svet za Koroško v Velikovcu. Milčinski je zanj prispeval humoresko Ošpice, Maister pa je v uvodu objavil pesem Vstajenje. V Velikovcu je Maister med plebiscitno kampanjo izdajal tudi tednik Korošec, v katerem je bilo opisano predvsem družbeno življenje koroških Slovencev.

Maister je umrl 26. julija 1934 na Uncu pri Rakeku. V nekrologih so se ga spomnili seveda številni, njegovo ime pa se je ohranilo tudi v mnogih memoarskih zapisih. V številnih slovenskih krajih stojijo njegovi spomeniki. Kot beremo v nedavnem članku Stanislava Kocutarja, je bil leta 1933 sploh prvi v obdobju jugoslovanske države, ki mu je Občina Maribor podelila častno meščanstvo (sledil mu je pet let kasneje Anton Korošec). V mestu ob Dravi je tudi pokopan. Leta 2005 je v spomin nanj Vlada Republike Slovenije 23. november razglasila za državni praznik.

dr. A. Rahten, Priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 42-49.

Janez Polda (1924–1964)

Napisal marko na 19. marca 2024. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Janez Polda je bil nedvomno eden izmed najboljših in najbolj popularnih slovenskih športnikov v povojnem času. Dosegel je doma in na tujem znamenite uspehe kot vrhunski skakalec, ki so ga uvrščali med najboljše v Evropi. Takšnega mesta si ni priboril samo s svojo izredno nadarjenostjo za smučarske skoke, ampak tudi s trdim delom in z mladostnim pogumom, s katerim je neštetokrat, na šaljiv ali resen način vplival tudi na svoje tovariše.« Tako je Janeza Poldo, eno prvih legend slovenskega smučanja, v uvodni besedi k povesti Polda pisatelja Janka Perata (Založba Lipa, Koper 1973) predstavil dr. Danilo Dougan, ki ga je kot smučarski delavec dobro poznal. Zmeraj je poskušal biti najboljši, vendar ni iskal lastne slave, šlo mu je za slavo domovine. Pogrešal pa je besedo priznanja in zahvale. V svoji zagrenjenosti se je vedno bolj zapiral vase. V tišini prostranih gozdov se je 20. marca 1964 za vedno umirilo njegovo srce.
Polda je že kot otrok kazal nadarjenost za skoke. – Žena Malči, ki ohranja spomine na moža in jih rada predaja mladim. – Rojstna hiša v Mojstrani. – Povečana letalnica v Planici (1936). – Stanko Bloudek.

V ŠOLI OČETA IN UČITELJICE
»Samo doma, na posestvu, boš sam svoj gospod. Gospodar boš, podedoval boš vse to, kar je moje in kar je bilo mojih dedov,« je oče Janez Polda iz Mojstrane govoril sinu Janezu, ki se je rodil 25. maja 1924. Oče mu je bil tudi prvi učitelj smučanja: komaj je shodil, ga je že posadil na smuči. Janezov talent za smučarske skoke je odkrila njegova učiteljica Minca Zupan, dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih. Kupila mu je smuči in ga leta 1935 poslala v planiško skakalno šolo, ki jo je vodil skakalec Albin Novšak. Leto kasneje ga je spremljala na Jahorino pri Sarajevu, kjer je osvojil prvi naslov državnega prvaka. Leta 1934 so po načrtih inženirja Stanka Bloudka in Janeza Rožmana v Planici zgradili velikanko, na kateri je 15. marca 1936 17-letni Avstrijec Sepp Bradl skočil 101 meter daleč. Od tega dne se je 12-letni Janez Polda začel pripravljati, da ga prekosi. Vztrajno je vadil. Zaposlil se je v jeseniški železarni, februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Vrnil se je domov in na skakalnice. Odgovorni so uvideli, da delo v tovarni ni primerno za njegov športni razvoj. Pomagali so mu, da se je na gozdarski šoli v Mariboru usposobil za logarja. Kot član državne reprezentance se je udeležil treh zimskih olimpijskih iger: leta 1946 v Sankt Moritzu, kjer je bil 41., v Oslu leta 1952 je bil 16., v Cortini d’Ampezzo leta 1956 pa je pristal na 24. mestu. V Planici, ki je med vojno samevala, je prvič nastopil sredi marca 1947 in vzbudil pozornost gledalcev. Naslednje leto je uresničil svojo zaobljubo, da bo prekosil rekordno daljavo Seppa Bradla leta 1936 (101 meter). Pristal je pri 120 metrih, a je pri doskoku z roko podrsal po snegu, zato skok ni bil veljaven. Pripomogel pa je, da je »orel iz Mojstrane« postal legenda smučarskih skokov, našega narodnega športa.
Polda je pri skokih želel posnemati ptice. – Leta 1948 je v Planici skočil dlje od svetovnega rekorda (120 m z dotikom). – Polda s Seppom Bradlom, svetovnim rekorderjem (101 m). – Polda kot nadzornik zaletišča v Planici.

“NOBEN PTIČ NIMA PERUTNIC NAPREJ”
Janez Polda je uvedel nov slog skakanja. Kot gozdar in lovec je bil v stiku z naravo. Opazoval je let ptic in svoje spoznanje prelil v znamenit izrek: »Noben tič nima perutnic naprej.« Hotel jih je posnemati, zato je pri skokih med letom držal roke nazaj. Takrat so letali še z rokami naprej. Zaradi te drže so mu sodniki na tekmah pogosto odbili nekaj točk. Vse to je zapisoval v svoj dnevnik. Vedno je govoril: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Iz lastne izkušnje je vedel, da je skok skupek hitrosti, odskočne moči in leta, osnova pa je pravočasen odskok. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je večkrat postal državni prvak, trikrat je bil olimpijec, za čast svoje nacion (domovine) je nastopal na dveh svetovnih prvenstvih (Lake Placid, Falun).
Prvega maja 1949 je dobil odločbo za službo logarja – nadlovca v državnem lovišču, ki mu je omogočala urejeno življenje. Naslednji korak je bila poroka z Blejčanko Malči Ulčar, v kateri je našel močno oporo. Na Blejskem gradu sta si uredila skromno stanovanje, v katerem se jima je pridružil sin, ki sta mu dala ime Janez (ime, ki je prehajalo iz roda v rod). Leta 1953 se je za skoraj dve leti umaknil iz športa. V tem času je v Mojstrani zgradil hišo ter se posvetil družini in poklicu. V novem domu se je leta 1956 rodila hčerka Malči. Tako rad bi imel svojega fičota, zanj je napravil garažo. Potihoma je upal, da se bodo morda le spomnili nanj ter mu tako ali drugače omogočili, da se mu izpolnijo sanje. Zaman je sanjal, da ga bodo poskušali vsaj skromno nagraditi za vse, kar je storil. Sklenil je, da se umakne. Na njegovo odločitev je vplival tudi zdravnik, ki mu je odsvetoval prehude telesne in duševne obremenitve. Spoznal je, da se samo od slave ne da živeti, pa naj bo še tako vabljiva.
Grob na Dovjem. – Janez Polda med mojstranskimi olimpijci na glavnem trgu v kraju. – Znamka ob 100-letnici rojstva.

“ČAKALA SEM GA DOMA”
Od njegove tragične smrti mineva že 60 let, v spominih njegove žene Malči še vedno živi. Ko se je kot računovodkinja upokojila, se je lotila urejanja moževe zapuščine. Nikoli ni hodila z njim na tekme. Imel je majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje, v roke je vzel smuči, ki jih je vzdrževal sam (danes to opravlja ekipa strokovnjakov), v drugo pa še manjšo torbo s svojimi osebnimi oblačili. »Čakala sem ga doma, skrbela za dom, za otroka. Strah me pa zanj ni bilo. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, ker sem vedela, koliko mu pomeni in kako uživa v njem.« Njen Janez je bil po značaju samosvoj, zaprt vase, molčeč. »Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih, prav tako o pokalih in priznanjih. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O njegovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič.« Iz časopisov je izrezovala vse, kar je pisalo o njem, ter skrbno shranila po časovnem zaporedju. »Rekla sem si: ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.« Hči Malči podpira materino zamisel, da bi to zapuščino postavili kot muzejsko zbirko na ogled vsem v stari kmečki hiši nasproti njihovega doma v Mojstrani. Ob vhodnih vratih je na zidu ploščica z napisom Ulica Janeza Polde 1.
Po pripovedi 99-letne vdove Malči Polda so pripravili gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej, s katero so se svojemu znamenitemu sovaščanu poklonili v kulturnem društvu na Dovjem. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Marcel Gomboc, ki je v predstavi tudi upodobil odraslega Janeza Poldo. Krstna predstava je bila konec januarja 2023 v prosvetnem domu na Dovjem.
Janez Polda čaka vstajenja v svojem zadnjem zemeljskem domu na pokopališču ob cerkvi na Dovjem. Njegov nagrobnik – blok belega kamna, na katerem so pritrjene čaplje v letu – sta zasnovala nekdanja skakalca Bine Rogelj in Angelo Oman.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2024), 42-43.

Kosovelova pot do človeka

Napisal marko na 17. marca 2024. Objavljeno v Dnevnik vaškega župnika.

(ob obletnici) Daljnovidni pesnik slovenskega Krasa – Srečko Kosovel – je žareča zvezda na nebu slovenske poezije, ki ne bo nikoli zašla za obzorjem. V hitro dozoreli mladosti je bil neugnan študent, saj je študiral slavistiko, romanistiko, umetnostno zgodovino in filozofijo.
Naš rahločutni lirik življenja, ljubezni in smrti se je rodil v Sežani 18. marca 1904 in umrl v rani mladosti pri 22 letih v Tomaju. Pri Kosovelu so se prav gotovo izpolnile besede iz Knjige modrosti: »Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času izpolnil dolga leta; zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,13.14).
Našemu narodu, ki ga je neizmerno ljubil, je zapustil prek tisoč pesmi, veliko pisem in pronicljivih člankov. Iz njega je izžarevala izjemna energija, vztrajna delavnost ter neugnano hrepenenje po pesnjenju.
Že v ranem otroštvu pri 11 letih je doživel veliko bolečino, ko je od blizu v rodnem Tomaju videl grozljivo prvo svetovno vojno. Drugi udarec je občutil kot mladenič pri 18 letih, ko je bila njegova ožja domovina Primorska in Kras priključena k Italiji. V zgodnji mladosti je videl veliko socialnih krivic in izmučene obraze zgaranih ljudi, ki so jih izkoriščali brezvestni in denarja lakomni kapitalisti. Iz trpljenja ponižanih in razžaljenih je privrela Kosovelova socialna lirika.
Pesnik Kosovel je v 22 letih doživel vso veličino in bedo človeškega življenja. Sam je bil telesno slaboten in revščina je pospešila njegovo umiranje. Za velikonočne praznike je prišel v Tomaj k svojim staršem. Sredi slikovite kraške pokrajine, v družbi pritajenih zvokov tiho pojočih borov in brinja mu je prenehalo biti čuteče in plemenito srce.
Preroško navdihnjeni pesnik je rad premišljeval v samoti, v družbi bratov borov, v bližini kamnite pokrajine, porasle z brinovimi grmi. Srečen je bil med osamelimi kamnitimi kraškimi hišami. S svojimi ekspresionističnimi in konstruktivističnimi pesmimi je postal upornik, tožnik tedanje družbe in velikokrat že bistrovidni prerok apokaliptičnih časov, ki jih bo doživela postarana Evropa. Ena najpristnejših Kosovelovih ekspresionističnih pesmi je Ekstaza smrti.
V drugi kitici pesmi odkriva prav podobo umirajoče Evrope:
»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;/ kakor razkošna kraljica v zlatu/ legla bo v krsto temnih stoletij,/ tiho bo umrla, kot bi zaprla/ stara kraljica zlate oči./ – Vse je ekstaza (zamaknjenost), ekstaza smrti.«
Literarni kritik dr. Janko Kos odkriva v tej izjemni pesnitvi preroški vpogled v bodočnost Evrope: »Ta pesem je zgrajena iz vizionarskih predstav o stari Evropi, ki umira; njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera, rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo in tehniko odtujil naravi, dobroti in etosu. Apokaliptična katastrofa bo zadela tudi nedolžne. Šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda izbrisana. Prišla bo doba sprave« (prim. Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, 1996, str. 302).
Kosovelova vizija družbene katastrofe se je krvavo odvijala npr. na Balkanu ob razpadu komunizma. Do zob oborožena in nahujskana armada vojakov je povzročila rdeče morje nedolžno prelite krvi. Podobna tragedija se sedaj dogaja v vojni med Rusijo in Ukrajino. Apokaliptična katastrofa nima meja, ko človek zavrže Božjo postavo s Sinajske gore in ko se odreče dobroti in osnovnemu moralnemu zakonu, ki ga nosi v skriti kamrici srca. Ta zakon (vest) nenehoma govori: »Delaj dobro in varuj se hudega!«
Kosovel je najpogosteje pisal pesmi o skrivnosti življenja, smrti, trpljenja in ljubezni. V zadnji kitici v pesmi, ki ji je dal naslov »O, saj ni smrti«, nas, že zagledan v zadnjo domovino nebes, tolaži: »Samo padaš, samo padaš,/ padaš, padaš/ v prepad neskončne modrine.«
Pesnik, ki je šel skozi »krute sile oblikovanja in skozi trnje spoznanja« (prim. pesem Pota do človeka), je znal zadržati trpko bolečino v sebi. Kljub veliki nadarjenosti in silni umetniški energiji je ostal tako skromen, da je bil hvaležen Bogu že za en topel sončni žarek. V ponižnosti se tudi mi Bogu zahvaljujmo za vsak topel sončni žarek, ki posveti v temo našega bivanja.
Najbolj prepričljiva pot do človeka je pot dobrote in ljubezni. V to smer prave poti do človeka razmišlja Kosovel v pesmi »Svetilka ob cesti«. Obcestna svetilka tiho, brez besed obseva vsakega človeka. V svojem življenju bi moral pomagati tisočerim, a imaš le dve roki. Vseeno se ne obotavljaj v razdajanju ljubezni. Le z ljubeznijo in dobroto bomo mogli svetiti samotnim in blodečim na širni poti življenja. Zavrzimo smrdljivo karbidovko, kjer se je ugnezdila sebičnost in trdosrčnost. Prižgimo svetilko, ki sveti s ponižno ljubeznijo izgubljenim sinovom in hčeram na samotni poti. Vrnitev izgubljenih je odvisna od naših svetilk, ki nesebično svetijo na vseh cestah življenja.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

Ob obletnici rojstva Srečka Kosovela

Napisal marko na 17. marca 2024. Objavljeno v Priloga.

“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. – Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). – Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. – Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. – Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. – Tomajski župnik Albin Kjuder. – Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke …) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.

Sv. Jedrt Nivelska

Napisal marko na 16. marca 2024. Objavljeno v Ljudski svetniki - zavetniki ....

s preslico, mišmi in knjigo – usmiljena in učena opatinja visokega rodu

Sv. Jedrt je bila hči svetniških staršev. Rojena je bila leta 626 očetu Pipinu Starejšemu, upravitelju frankovskega dvora, in materi Itti (Idubergi). Postala je opatinja v samostanu, ki ga je v Nivellesu (v današnji Belgiji) dala zgraditi njena mati. Odlikovala se je v ljubezni do bolnikov in siromakov, ljubila pa je tudi knjige in svoje znanje neutrudno delila redovni družini. Umrla je od izčrpanosti leta 659, stara komaj triintrideset let.

Miši, preslica in knjiga kot prepoznavna znamenja

Gorjanci – Trdinov vrh, Sv. Jedrt, kopija, 2013 (original v Dolenjskem muzeju, Novo mesto, pozno 17. ali zač. 18. stol. – Oltar sv. Jedrti, 1708, p. c. sv. Jedrti, Nadlesk (repr. po: Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem, Ljubljana 1996) – Ferdinand Gallo: Sv. Jedrt v istoimenskem oltarju, med 1750–1760, ž. c. Matere Božje, Sladka Gora. (z leve)

Sv. Jedrt je v umetnosti največkrat prikazana kot opatinja, običajno v črni (benediktinski) oziroma temni redovni obleki, včasih pa tudi v beli, ogrnjena s temnim plaščem. Izjemoma je opravljena kot kneginja. Prepoznavamo jo zlasti po miših, ki plezajo po njeni opatinjski palici ali po habitu, in po preslici, ki jo drži v roki. Atributa sta povezana z ljudskim izročilom, da se z njenim godom končuje delo predic, ki jim miš pregrizne nit, in se začenja spomladansko delo na polju. Sicer pa naj bi miši predstavljale duše umrlih, ki naj bi jim sv. Jedrt (po pokristjanjenem poganskem verovanju) pomagala na poti v onstranstvo. Njeno prepoznavno znamenje je tudi knjiga kot namig na njeno duhovno učenost. Drugi atributi so manj pogosti. Tu in tam nastopa kot donatorica z modelom cerkve ali špitala, ki ga je ustanovila za irske menihe, kot delivka miloščine, zavetnica romarjev, vodnica duš, rešiteljica mornarjev itd.
Sv. Jedrt, 2. polovica 18. stol., p. c. sv. Jurija, Ljubljana-Stožice. – Sv. Jedrt, 18. stol., p. c. sv. Barbare, Ravnik pri Hotedršici. – Sv. Jedrt, ok. 1800, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem. (z leve)

Pripovedni prizori nizajo njeno življenjsko zgodbo od odklonitve poroke, vstopa v samostan, ko jo ostrižejo, nastopa službe opatinje, pomoči bolnim in beračem do najdenja trupla mučenca sv. Foillana, opata samostana v kraju Fosses, čigar dobrotnica je bila. Prizori se nadaljujejo z vrsto čudežev po njeni smrti, med katerimi je znamenit zlasti tisti, v katerem reši viteza, ki je prodal svojo dušo hudiču, in obesi hudiča na vislice. Scene kažejo tudi, kako pogasi plamene gorečega samostana in oživi utopljenega otroka.

Sv. Jedrt na Slovenskem

Delavnica Mateja Tomca: Sv. Tilen in sv. Jedrt v atiki velikega oltarja, 1856, p. c. sv. Jakoba, Stanežiče. – Ivan Vurnik: Sv. Jedrt v velikem oltarju, 1887, p. c. sv. Lenarta, Krtina. – Marko Jerman: Sv. Jedrt, barvno okno, 2000, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem.
Na Slovenskem se je češčenje sv. Jedrti, ki so ga poldrugo stoletje po njeni smrti k nam zanesli Franki, hitro prijelo in se ohranilo. S svetnici posvečenimi cerkvami mu na današnjem slovenskem ozemlju sledimo od začetka 14. stoletja, z arhivskimi zapisi po njej imenovanih oseb pa že stoletje prej. Od današnjih štirinajstih cerkva z njenim patrocinijem jih je več kot polovica po izvoru srednjeveških. Ohranjene upodobitve pa so večinoma iz novega veka in niso posebno pogostne. Motivno so, razen redkih izjem, precej enovrstne, širših pripovednih prizorov pa pri nas ne zasledimo. Sv. Jedrt pogosto srečamo v družbi svetih devic, povezuje pa se tudi z drugimi svetniki.

Sv. Jedrt slikarja Leopolda Layerja
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev sv. Simona in Jude na Spodnjem Brniku ustvaril Leopold Layer (1752–1828), najpomembnejši predstavnik v Kranju delujoče družine slikarjev, znan po obsežnem opusu, zlasti pa po podobi brezjanske Marije Pomagaj.
Slika sv. Jedrti v oltarju, izdelku kranjskega kiparja Valentina Vrbnika, je datirana z letnico 1779. Svetnica z milim mladostnim obrazom je postavljena v središče kompozicije in se graciozno naslanja na podzidek stebra na njeni levi strani. Oblečena je v črn benediktinski habit in kot opatinja drži v desnici palico, po kateri plezajo miši, medtem ko ima v elegantno naslikani levici preslico, razigrana angelca ob njenem vznožju pa ji pridržujeta knjigo in še eno preslico. Za svetničinim likom se odpira krajina, oblake na modrem nebu pa prežarja nebeška svetloba, v kateri se prikazujeta operutničeni angelski glavici. Kolorit ustvarja čarobno nadnaravno vzdušje, prizor pa je prežet z mirno meditativnostjo. Slika, ki spada med Layerjeva najboljša dela, je nastala v času, ko se je vzoroval po Valentinu Metzingerju.

Leopold Layer: Sv. Jedrt 1779, p. c. sv. Simona in Jude, Spodnji Brnik

Sveta vrtnarica kot varuhinja poljskih pridelkov
Sv. Jedrt je ljudska svetnica, zavetnica vrtnarjev in kmetov, ki se ji priporočajo z namenom, da bi njihova polja in vrtove obvarovala pred mišmi. Kot junaško redovnico, ki učinkovito premaguje hudobnega duha, jo prosimo tudi za naše duše, naj jih varuje pred satansko zalego.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki … zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 3, str. 98.

Radijski misijon 2024

Napisal marko na 16. marca 2024. Objavljeno v Dogodki.

Od nedelje, 17. marca 2024 poteka na Radiu Ognjišče že 19. RADIJSKI MISIJON, ki ga vsako leto pripravijo v tihem tednu – od tihe do cvetne nedelje.

Vsebina misijona sledi želji papeža Frančiška, da je to leto – leto molitve – kot priprava na obhajanje svetega leta, ki bo prihodnje leto. Geslo misijona je “Molitev, utrip življenja”.

Radijski program odmeva svetopisemsko besedo: “Zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve.” S pripravljenimi krajšimi ali daljšimi nagovori in pogovori želijo biti v pomoč vsem poslušalcem, da bi v teh dneh slišali Božje sporočilo in nanj odgovorili s prizadevanjem za pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, kakor so skupaj s svetim Frančiškom Asiškim prosili in molili v tednih pred radijskim misijonom.

več o misijonu in njegov spored pa na spletni strani Radia Ognjišče. Prisluhnite jim!

Avtor: marko

Od nedelje, 17. marca 2024 poteka na Radiu Ognjišče že 19. RADIJSKI MISIJON, ki ga vsako leto pripravijo v tihem tednu – od tihe do cvetne nedelje.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing