Avtor: marko

LETA 1660 ROJEN GREGOR VORENC

LJUBLJANSKI AVGUŠTINEC, PRVI SLOVENSKI LITERARNI DELAVEC († 1730)

V slovenščini je začel pisati pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega. Bil je pridigar Bratovščine sv. Jožefa in mrliške bratovščine. Latinskemu slovarju (1592) je dopisoval slovenske besede, prepisal je Kastelčev latinsko-slovenski slovar. Napisal je tri zvezke pridig v nemščini, kasneje jim je dodajal slovenske prevode … Deloval je v ljubljanskem samostanu bosonogih avguštincev v katerem je kasneje živel o. Marko Pohlin

 

LETA 1841 ROJENA M. KATARINA MAJHNIČ

REDOVNICA, URŠULINKA, OBNOVITELJICA ŠKOFJELOŠKEGA SAMOSTANA († 1921)

Redovnice uršulinke so prišle v Škofjo Loko leta 1782 v nekdanji samostan klaris. Leta 1890 je bila za predstojnico izvoljena M. Katarina Majhnič in je škofjeloški samostan vodila polnih osemindvajset let. v tem času je samostan kupil grad, ki ga je modra in pogumna predstojnica preuredila v moderen dekliški vzgojni zavod, zato velja za obnoviteljico škofjeloškega samostana. Leta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstroogrske province uršulink Rimske unije.

 

LETA 1876 ROJENA HENRIKA ŠANTEL

SLIKARKA, PEDAGOGINJA († 1940)

Po osnovni šoli v Gorici je študirala v Münchnu na ženski akademiji, kasneje še na Dunaju. V Gorici je po materi prevzela vodstvo slikarske šole. Med prvo svetovno vojno je bila z družino v begunstvu. Leta 1920 se je preselila k sestri Avgusti v Maribor kjer je poučevala slikarstvo. Slikala je portrete, cerkvene podobe in akvarele z motivi slovenskih narodnih noš. Po selitvi v Ljubljano je poučevala na umetnostni šoli Probuda. Med njenimi učenci sta med drugimi bila slikarka Bara Remec in slikar Lojze Perko.

 

LETA 1901 ROJEN ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG († 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

 

LETA 1903 ROJEN RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV († 1977)

“Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več,” je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot “apostol gobavcev” ali “vagabund ljubezni”, saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. “Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen.” Follereau spada v vrsto “modernih svetnikov”, ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo “apostola gobavcev”, bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo “slučajno”, za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa “določeno” po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine (“ona je največja sreča mojega življenja”) se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi “očka Raoula”, kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

… več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

+ Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.

+ Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.

+ Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.

+ Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.

+ Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.

+ Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

… še več njegovih misli:

 

LETA 1908 ROJEN IVAN ROB

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN SATIRIK († 1943)

Travestija (ital. travestire – preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je pred sto leti v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943.

 

LETA 1961 UMRL JAKOB SAVINŠEK

KIPAR, RISAR IN PESNIK (* 1922)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

 

LETA 1988 UMRL P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1898)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

– Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

pripravlja Marko Čuk

LETA 1807 ROJEN JERNEJ LEGAT

TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, GRADITELJ CERKVA IN CERKVE († 1875)

Po smrti škofa Bonifacia da Ponte (1810) so koprsko škofijo do leta 1830 vodili kapitularni vikarji, tistega leta pa je bila združena s tržaško škofijo. Prvi tržaško-koprski škof je bil Matevž Ravnikar z Vač pri Litiji (1830-1845), sledil mu je Gorenjec Jernej Legat (1846-1875). V njunem času je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje domačih duhovnikov, zato je bilo škofijsko vodstvo prisiljeno sprejeti duhovnike iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, zlasti iz Kranjske. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako je kot študent v počitnicah obiskoval duhovnike z Gorenjske, ki so službovali v tržaško-koprski škofiji (na Krasu, v Istri). Drugi tržaško-koprski škof Jernej Legat je bil doma iz Naklega pri Kranju, kjer so ob 200-letnici njegovega rojstva pripravili razstavo, ki jo je zasnoval Damijan Janežič. Po raznih virih je zbral tudi podatke o njegovem življenju in delovanju, ki jih posredujem v tem zapisu.

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_2007

 

LETA 1815 ROJEN SV. JANEZ BOSKO

USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, OČE IN UČITELJ MLADINE (* 1815)

“Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega,” je dejal papež Pij XI., ko je 1. aprila 1934 razglasil za svetnika duhovnika Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev, ki ga je osebno poznal. Papež Janez Pavel II. pa ga je imenoval “oče in učitelj mladine”. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancev. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Papež sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih. Slavja na svetovni ravni so se pričela v Torinu 16. avgusta 2014 in se zaključila 16. avgusta 2015.

… več o sv. Janezu Bosku v pričevanju 01_2008 in v prilogi 01_2015

nekaj misli sv. Janeza Boska:

• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto.
  
• Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.
  
• Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi.
  
• Če hočeš srečno živeti, si moraš to zaslužiti tako, da si dobrosrčen do vseh, da jokaš z jokajočimi, da drugim ne zavidaš sreče, da delaš dobro vsem in nikomur nič slabega.
  
• Marija nam še naprej ponavlja: če me ljubite kakor sinovi, vas bom branila kakor mogočna mati, polna usmiljenja.
  
• Zmernost je eden najboljših varuhov kreposti.V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.
  
• Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce.
  
• Marija ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.
  več:

 

LETA 1827 ROJEN AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI ZGODOVINAR († 1886)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

 

LETA 1840 ROJEN IVAN VESEL VESNIN

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1900)

Rodil se je v Mengšu in po posvečenju (1865) je opravljal duhovniško službo po raznih župnijah na Kranjskam. Nazadnje je bil dekan v Trnovem (Ilirska Bistrica), kjer je vodil Ljudsko šolo, Katoliško izobraževalno društvo in Gospodarsko društvo. Njegova zasluga je tudi, da so sestre de Notre Dame prišle v Trnovo. Pisal je pesmi, prozo in drame: najbolj znana je zgodovinska tragedija Droh, o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev. Objavljal je v Slovenskem glasniku in listu Slovenska lipa. Pripravil je tudi prvi slovenski bonton Olikani Slovenec (izdal leta 2006 v faksimilu muzej v Mengšu). Veliko je prevajal, zlasti dela ruskih dramatikov (Gogolj …) in pesnikov. Pripravil je tudi Rusko antologijo v slovenskih prevodih.

 

LETA 1900 ROJENA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

 

LETA 1901 ROJEN VLADIMIR KRALJ

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UTEMELJITELJ TEORETIČNE DRAMATURGIJE († 1969)

Celjan Vladimir Kralj, literarni in gledališki kritik, dramski teoretik in pripovednik, je po doktoratu iz slavistike študiral v Pragi dramaturgijo. Med obema vojnama je bil profesor na srednjih šolah v Mariboru. Leta 1950 postal profesor za teoretično dramaturgijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in je dramaturgijo utemeljil kot posebno disciplino gledališkega študija. Bil je tudi plodovit pisec.

 

LETA 1922 ROJENA NADA MATIČIČ

PISATELJICA († 2004)

Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.

 

LETA 2005 UMRL BRAT ROGER SCHUTZ

 USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA (* 1915)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, “iskalci Boga” in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: “Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine.” Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem. – Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje, ki je bila podobna tej z naslovom Pričevanje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taize, rojene leta 1949 …

… več o njem preberite v pričevanju 08_2005

nekaj njegovih misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem ‘danes’, da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en “Božji danes”.
  več:
  

 

LETA 2009 UMRLA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA (* 1920)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

SVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINE (* 1550)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je pozimi leta 1567 potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

 

LETA 1768 ROJEN CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ († 1854)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

 

LETA 1769 ROJEN NAPOLEON BONAPARTE

FRANCOSKI CESAR († 1821)

Francoski vojskovodja, ki se je leta 1804 oklical za cesarja, je leta 1797 zasedel papeško državo naslednje leto pa je dal kot ujetnika privesti v Francijo papeža Pija VI., ki je leta 1799 umrl v Dijonu. Niso se uresničile govorice, da je bil to ‘zadnji’ papež, kmalu je bil v Benetkah izvoljen njegov naslednik Pij VII. Napoleon pa je sam kot izgnanec leta 1821 umrl na samotnem otoku Sv. Helene.

 

LETA 1808 ROJEN JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC († 1883)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega “roji štirje” so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren “zadel” s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku” “in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi” (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: “Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!” Prvi “zadeti”, Holzapfel (njegov priimek pomeni “lesnika”), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je Prešerna tako visoko cenil, da mu te “puščice” ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti.

… več o njem v obletnici meseca 08_2008

 

LETA 1831 ROJEN GUSTAV IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1908)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi “podarila” štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Gustav je nasledil svojega očeta Frana kot očesni zdravnik, bil pa je tudi nad trideset let župan v svojem rojstnem kraju. Ob vsem delu je našel čas za glasbo. Skladal je predvsem za zbore. Po letu 1861, ko so na Slovenskem zaživele čitalnice in se je prebujala slovenska narodna zavest, je prireditve s svojimi skladbami bogatil tudi Gustav Ipavec. Še danes so priljubljene njegove pesmi Kje so moje rožice, Pobratimija, zlasti pa narodno prebudna Slovenec sem.

… več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

 

LETA 1844 ROJEN MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV († 1920)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

 

LETA 1870 UMRL LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK (* 1827)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja. Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

 

LETA 1883 ROJEN IVAN MEŠTROVIĆ

HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT († 1962)

“Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati,” je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga – še mladega – primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: “Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem.” Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

… več o njem preberite v pričevanju 01_2002

nekaj njegovih misli:

• Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  
• Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  
• Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo – v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  
• Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  
• Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  
• Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  
• Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  
• Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  
• Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

 

LETA 1893 UMRL FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1865)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik – on sam – upa, da bo kmalu zdrav, “saj, če si mlad, še daleč je do groba”, pa dobi odgovor prepelice: “V poletno noč odmeva: pet pedi!”

 

LETA 1914 SO ODPRLI PANAMSKI PREKOP

Prekop preseka Panamsko zemeljsko ožino in odpira plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom v Srednji Ameriki, je bil odprt 15. avgusta 1914. V letih 1881-1889 ga je gradila francoska družba, dogradile pa so ga ZDA. Prekop je dolg 81 kilometrov, ladje pa ga prepeljejo v 7-8 urah.

 

LETA 1917 ROJEN OSCAR ROMERO

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN ŠKOF V SALVADORJU, MUČENEC, BLAŽENI († 1980)

“Naj me tudi umorijo, glasu resnice s tem ne bodo mogli prisiliti k molku. Naše ljudstvo danes še bolj odločno od svoje Cerkve zahteva, da ga ne pusti samega na njegovem križevem potu,” je v eni svojih pridig, ki so bile pogosto zelo dolge, a so jim brezpravne in zatirane množice ubogih pozorno prisluhnile, s preroško odločnostjo dejal Oscar Romero, nadškof v San Salvadoru, glavnem mestu srednjeameriške države El Salvador. Državo imenujejo “dežela štirinajstih družin” – toliko je namreč veleposestniških družin, ki so glavni lastniki obdelovalnih površin, ogromna večina prebivalstva pa živi v revščini. Nadškof Romero je uboge spremljal na njihovem križevem potu vse do Kalvarije: 24. marca 1980 je med mašo, ki jo je daroval v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval, padel pod streli najetih morilcev. Njegova kri se je v kelihu pomešala z vinom, ki bi se pri evharistični daritvi spremenilo v Kristusovo kri.

»Oscarja Arnulfa Romera imam za velikega pričevalca vere in žeje po socialni pravičnosti. To odseva tudi iz njegovih pridig, v katerih je govoril o tragičnih razmerah, v katerih je tista leta živelo njegovo ljudstvo. Pravičen družbeni red lahko temelji samo na obrambi in uveljavljanju pravic in ne na nasilju in zakonu močnejšega,« je dejal papež Frančišek, ki je zaključil dolgotrajni postopek za razglasitev Oscarja Romera za blaženega. 3. februarja 2015 je podpisal dekret, da je bil umorjen iz sovraštva do vere in je torej mučenec. Slavje njegove razglasitve za blaženega,je bilo 23. maja,2015 na binkoštno vigilijo, v San Salvadoru, in vodil ga je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Ko je nadškof Romero dobival vedno več grozilnih pisem, mu je papež Pavel VI. predlagal, da ga iz varnostnih razlogov prestavi, toda on mu je odgovoril: »Odločen sem živeti tukaj, kajti tukaj moram dokončati svoj apostolat … Umreti moram tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.«

… več o njem preberite v pričevanju Ognjišče 03_2008 in Ognjišče 04_2015

nekaj njegovih misli:

• Mir je sad pravičnosti, toda pravičnost ni dovolj. Potrebna je tudi ljubezen. Ljubezen ustvarja občutek, da smo bratje in sestre.
• Pridiganje, ki ne pokaže s prstom na greh, ni oznanjevanje evangelija.

 

LETA 1919 ROJEN EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ († 2011)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

 

LETA 1921 UMRL JOŽE PIBER

RELIGIOZNI IN SOCIALNI PESNIK (*1901)

Le nekaj več kot dvajset let je bilo odmerjenih pesniku in publicistu Jožetu Pibru iz Zaloga pri Postojni. Po končani gimnaziji v Ljubljani je nameraval študirati filozofijo, a je že 15. avgusta 1921 umrl. Bil je nadarjen pesnik, navdušen ekspresionist. Pel je o ljubezni, verski tematiki in socialni pravici. Zanimanje je vzbudila njegova socialno navdihnjena Majska pesem.

 

LETA 1922 UMRL JAKA ŠTOKA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK (* 1867)

Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).

 

LETA 1936 UMRLA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA (* 1871)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

 

LETA 1959 UMRL PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1887)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1464 UMRL ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. (* 1405)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil “po službeni dolžnosti” povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na “dežele”: Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2005

 

LETA 1512 V NOČI MED 14. IN 15. AVGUSTOM

SE V STRUNJANU ČUVAJEMA VINOGRADOV PRIKAŽE MARIJA

Piranski župnik ju izpraša o dogodku, generalni vikar v Kopru pa odloči, naj o dogodku obvestijo ljudstvo pri slovesni maši. Marijino sporočilo (v narečju Istranov iz obdobja Beneške republike) je bilo: njej posvečeno cerkvico, ki je tam stala že okoli leta 1200, naj popravijo in olepšajo. Marija je seveda mislila predvsem na to, da je treba bolj skrbeti, “da se ne bi podirala notranja cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi”. Že naslednji mesec je bilo v Strunjan prvo romanje in procesija. Cerkev je dobila naziv Sveta Marija od prikazanja in spomin na ta dogodek se vsako leto obhaja na predvečer Velikega šmarna. Piranski župnik je ustanovil bratovščino (Pobožna zveza), zbirali so miloščino za obnovo, sprva je bila maša vsak mesec, kasneje ob nedeljah in skozi stoletja je Strunjan postal priljubljena istrska božja pot. Ob 400-letnici prikazanja (1912), so Marijo v procesiji po morju odpeljali v Piran, veliko romanje po morju je bilo tudi leta 1937 (ob 25- letnici kronanja Marije). Po 60-letih (2005) so tradicijo procesije z barkami po morju obnovili in milostni kip strunjanske Matere božje peljali po morju izmenoma iz Pirana in Izole. Posebno slovesno je bilo praznovanje 500-letnice prikazanja (2012), ko je Marijo v Strunjanu pričakalo nekaj tisoč vernikov. Cerkev Marije od prikazanja je romarsko svetišče za vso Istro, radi pa jo obiščejo tudi romarji iz notranjosti domovine in turisti.

 

LETA 1892 ROJEN FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC († 1967)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje …

 

LETA 1897 ROJEN FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE († 1959)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

 

LETA 1928 ROJENA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1996)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine – več kot 70 knjig – Dostojevskega, Londona, Agatho Christie … in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva … ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

 

LETA 1941 UMRL SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

rojen kot Rajmund Kolbe, POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK (* 1894)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa – mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji “uspeh” pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: “Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo – trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.”

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_2004

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

 

LETA 1960 UMRL EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC (* 1875)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

 

LETA 1986 UMRL FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC (* 1903)

Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje “duhovno vesolje”.Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne “učenosti”, marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

 

LETA 1992 UMRLA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA (* 1911)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk