Avtor: Marko

 LETA 1664 BITKA PRI MONOŠTRU

ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE NAD TURKI

Monošter (Szentgotthard), mesto ob sotočju Rabe in Labnice v Slovenskem Porabju, se je zapisalo v zgodovino po veliki bitki med Turki in krščansko vojsko 1. avgusta 1664. Turki so bili premagani in zaustavljeno je bilo njihovo prodiranje proti zahodu. Mesto se je razvilo na desnem bregu Rabe okrog cerkve in cistercijanskega samostana. Monošter je izobraževalno in kulturno središče porabskih Slovencev, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem.

 

LETA 1723 ROJEN RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA († 1803)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

 

LETA 1802 ROJEN MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK (S PSEVDONIMOM POŽENČAN), ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA († 1864)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudipo smrti. Na nagrobniku je napis: “Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma.”

 

LETA 1876 ROJEN IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF († 1949)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. “V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo,” je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. “Non ego, sed Deus” (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2006

 

LETA 1897 CESAR FRANC JOŽEF I.

PODPIŠE ZDRAVILIŠKI ZAKON

Bled s cerkvijo Matere Božje na jezeru je bil že od nekdaj znan romarski kraj, turizem (termalni vrelci) pa se je začel bolj razvijati sredi 19. stoletja (z odprtjem gorenjske železnice). Veliko je pri prepoznavnosti Bleda v svetu prispeval Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Tudi zato je imel Bled že zelo zgodaj tudi zdraviliško komisijo, ki jo je sicer na današnji dan uzakonil podpis avstrijskega cesarja. Komisija je skrbela predvsem za razvoj turizma (koncerti dunajskih glasbenikov, veslaške regate, nogometne tekme tisk prospektov …

… več o Blejskem otoku preberite v rubriki Na obisku 08_2014

 

LETA 1943 UMRLA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA, ŽENSKI GLAS V ZBORU MOŠKIH (* 1865)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

 

LETA 1958 V LJUTOMERU ODPRTA PRVA SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA

v SLOVENIJI in tretjo NA PODROČJU NEKDANJE DRŽAVE

Po koncu druge vojne se je začelo ustanavljati kmetijske zadruge, v katerih je oblast sprva (do leta 1957) dovolila prodajati le kmetijske izdelke. V Ljutomeru pa so v trgovini začeli prodajati tudi »mešano blago« in prav na današnji dan so jo preuredili v prvo samopostrežno trgovino pri nas (ob petdesetletnici so odkrili tudi ploščo).

 

LETA 1973 UMRL STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, UČITELJ IN PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1905)

“Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu… Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe.” Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega “oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem” se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Stane Kregar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 11, str 40-41.
ČUK, Silvester. Stane Kregar in cerkvena umetnost. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 56-63.

njegove misli:

Treba je delati. Vsak dan znova začeti borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.

 Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.

  Pripravlja Marko Čuk

LETA 1550 ROJEN JAKOB PETELIN – GALLUS

SLOVENSKI SKLADATELJ († 1591)

Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), bil je Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko). Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Moralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.

… več o njem v prilogi 7-8_1991

---

LETA 1836 UMRL LUKA ČEČ

JAMAR, ZAČETNIK SLOVENSKE SPELEOLOGIJE (* 1785)

14. aprila leta 1818 je med pripravami na obisk tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge po naključju pri postavljanju osvetlitve našel vhod v globino jame. Dobil je službo pomožnega svetilničarja, pomagal je pri urejanju poti po jami, naredil bazen za človeško ribico, prošnjo za dosmrtno službo v Postojnski jami pa je zavrnil celo sam cesar. Čeč je pri raziskovanju jame odkril tudi prvega znanega jamskega hrošča – drobnovratnika, pri svojem pionirskem delu pa ni imel sreče, saj tega niso poimenovali po njem, kakor je navada. Tudi odkritje jame so sprva pripisovali drugemu človeku in je bil Čeč uradno razglašen za odkritelja notranjih delov Postojnske jame šele po smrti (leta 1854).

---

LETA 1870 ROJEN RADO MURNIK

PISATELJ IN ČASNIKAR, HUMORIST († 1932)

Doma v ugledni ljubljanski družini, se je po gimnaziji odločil za medicino, vendar ga je bolj vleklo pisanje in časnikarsko delo. Bil je zelo mladi sodelavec Ljubljanskega zvona, po prvi vojni je ostal brez službe, zbolel je in bil priklenjen na posteljo. Povsem odvisen od drugih je umrl v ljubljanski ubožnici. Veliko je pisal v domače in tuje časopise, objavljal je parodije in humoristične črtice. Napisal je tudi satirični roman Groga in drugi (parodija na slovenske razmere v literaturi, smeši naturalizem), izdal je tudi zbirko humoresk, po smrti pa je izšel zgodovinski roman Lepi janičar (predelava romana Hči grofa Blagaja), v katerem prikazuje izmišljeno podobo Bosne. Zanimiv je tudi njegov humorističen prikaz meščanskega življenja (Ženini naše Koprnele) …

---

LETA 1874 ROJEN JOSIP LIČAN

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (u 1929)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:
ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

---

LETA 1886 UMRL FRANZ LISZT

MADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1811)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom … Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere … Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje … Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del …

---

LETA 1892 UMRL MATIJA MAJAR ZILJSKI

NARODOPISEC, JEZIKOSLOVEC IN NARODNI BUDITELJ (* 1809)

Mlada slovenska država je od junija 1991 samostojna. Sanje o samostojnosti našega naroda pa so že zelo stare. Oprijemljivejše oblike so pričele dobivati ob ‘pomladi narodov’ v revolucionarnem letu 1848. O politični osamosvojitvi Slovencev je prvi spregovoril celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski. 17. marca 1848, štiri dni po revoluciji na Dunaju, je napisal članek ‘Slava Bogu na višavah’, ki je bil objavljen v ljubljanskih Novicah 29. marca. V njem poziva Slovence, naj složno stopijo skupaj in izkoristijo pravice, ki jim jih nudi nova cesarska ustava. »Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi!« Postavil je zahteve po uradnem priznanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Že prve dni aprila 1848 je Matija Majar začel zbirati podpise za peticijo, ki je zahtevala avtonomno Zedinjeno Slovenijo s posebnim deželnim zborom v okviru avstrijskega cesarstva. Peticija je izšla 10. maja 1848 kot priloga Kmetijskih in rokodelskih novic pod naslovom ‘Kaj Slovenci terjamo?’ V prvem delu razlaga bodočo ureditev Zedinjene Slovenije, v drugem pa našteva pravice, ki jih mora dobiti slovenski jezik v šolstvu in javni upravi.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1992

njegovo razmišljanje:

»Slavenska narodnost in slavenski jezik!… Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškem nas je 116,000, na Štajarskim 378,000, na Krajnskim 438,000, na Goriškim in Teržaškim 217,000, na Banatskim 22,000, na Vogerskim 66,000 in v Istrii 230,000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki, kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, kar koli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizu poldrugi milijon… Naša beseda bode veljala in povsod lahko ostala…« (Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, 10. maja 1848)

---

LETA 1944 UMRL ANTOINE DE SAINT-EXUPERY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC (* 1900)

“Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

… več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

---

LETA 1980 UMRL ANTON KUHELJ

INŽENIR (* 1902)

“Vera v napredek znanosti in tehnike, ki je še pred kratkim vzbujala upanje, da bo človeštvo premagalo na svoji poti vse težave in doseglo blaginjo in srečo, se počasi vpričo številnih težav krha in prehaja v bojazen, da le ne bo šlo vse tako gladko, kakor smo pričakovali,” je davnega leta 1970 zapisal dr. Anton Kuhelj, elektrotehnik in strokovnjak za mehaniko mednarodnega slovesa. Če bi še živel, bi se na lastne oči lahko prepričal, da je bilo njegovo nezaupanje v neustavljiv razvoj znanosti in tehnike upravičen.

… več o njem preberite v obletnici meseca 11_2002

---

LETA 1993 UMRL BALDVIN I.

BELGIJSKI KRALJ (* 1930)

“Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tu­di duhovnik,” je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kra­lja Baldvina (Baudouina) 31. julija 1993. Resničnost njegovih be­sed potrjuje knjiga “Kralj Baldvin – življenje, ki nam govori”, ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. “So kralji, ki so več kot kralji: so pastirji svojega ljudstva. Ne kraljujejo samo, oni ljubijo, dokler ne dajo svojega življe­nja. Tak je bil kralj Baldvin,” je pri pogrebni maši, ki jo je prenašala evrovizija in je bila veličastno pričevanje vere v vstajenje, dejal bruseljski nadškof kardinal Danneels. Pokojnega vladarja je označil kot “kralja po srcu ljudi”, ki je “dajal prednost majhnim, revnim, zapostavljenim,” in kot “kralja po bož­jem srcu”, kajti “v vsakem človeškem obrazu, ki se mu je predsta­vil, je odkril Kristusov obraz”. Izrazil je upanje, če že ne kar prepričanje, da bo kralj Baldvin prej ali slej tudi uradno pri­štet med blažene in svetnike. Svoj nagovor je sklenil: “Srečen na­rod, ki je prejel takega kralja, da ga vodi v svojem življenju, in takega angela, da bedi nad njim po svoji smrti.”

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_1999

nekaj njegovih misli:

• Gospod Jezus, mi smo eno po našem krstu. Po svoji milosti mi daj, da se zavedam te čudovite resnice. In če smo eno, bodi bolj viden v meni, ne skrivaj se v meni! Kaj naj storim, Go­spod, da te bodo ljubili v meni in po meni? Moja Mati, moje zau­panje!
  
• Svet potrebuje ljubezni in veselja. Vi ste zmož­ni, da ga daste. To je zelo lahko reči, toda zelo težko delati: Treba se je v tem vaditi in vsak dan poskušati.
  
• Poskušajte, vztrajajte v prizadevanju, da ljubite z deli. Nikoli ne izgubljajte poguma. Če boste tako de­lali, boste videli, da se spreminja podoba ljudi okoli vas in vsak večer boste čutili v svojih srcih zelo veliko veselje. Po­stanite graditelji ljubezni!
  
• Moje slabosti mi ne jemljejo več poguma, nasprotno, so razlog, da se popolnoma oprem na vsemogočno ljubezen in moč mojega Očeta, ki je tudi tvoj Oče.
  
• Bodi kot zavestna Jezusova navzočnost sredi stisk. Čeprav čutiš malo tega v sebi, te Gospod hoče svetega. Potrebuje tvojo slabotnost, da približa ljudi in jim pokaže mo­gočnost svoje ljubezni. Naj te ne vznemirjajo križi, ki jih mora Kristusov učenec nositi vsak dan. Vedno bodo po tvoji meri.
  
• Kjekoli si, ljubi konkretno tistega, ki je ob tebi, to je, s tem, da mu služiš, ga poslušaš, deliš z njim nje­govo veselje, njegovo žalost, njegov nemir, njegovo zanimanje, da ga opogumljaš, da si mu pripravljen posredovati vir svojega veselja in svojega miru.
  
• Spominjaj se neizmernega zaklada, ki ga imaš v svo­jem srcu in ki je bil položen vanj, da se deli z drugimi, sicer oslabi in umre.
  
• Življenje je mešanica veselja in žalosti, z več žalosti kot veselja. Toda če se človek rad spominja, da nismo ustvarjeni, da se ustavljamo v tem življenju, marveč da smo bili ustvarjeni zate, Gospod, tedaj vse dobi drugo barvo in drug smisel.

---

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1511 ROJEN GIORGIO VASARI

UMETNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1574)

V Arezzu rojeni umetnik je bil slikar, arhitekt in pisec. Deloval je v svojem rojstnem mestu, v Bologni, Firencah, Rimu. Načrtoval je mnoge stavbe in slikal freske po rimskih in firenških cerkvah in palačah. Velja za enega od utemeljiteljev umetnostne zgodovine. Njegovi življenjepisi italijanskih arhitektov, kiparjev in slikarjev so poglavitni vir za preučevanje italijanske renesančne umetnosti.

---

LETA 1871 ROJEN FRAN ILEŠIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, UNIVERZITETNI PROFESOR, ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA († 1942)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

---

LETA 1898 ROJEN P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1988)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

– Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

---

LETA 1942 UMRL LEOPOLD MANDIĆ

ROJEN KOT BOGDAN MANDIĆ, HRVAŠKI KAPUCIN, SPOVEDNIK IN SVETNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA († 1942)

Ko je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil patra Leo­polda Mandića za svetnika, ga je postavil za vzornika spovednikov. Nekateri so patru Leopoldu očitali, da je do grešnikov preveč ve­likodušen, pa jim je odgovoril tako, da je pokazal na križ: “Vidite, on nam daje zgled. Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš..” Potem se je malo pošalil: “Če bi mi Jezus oči­tal preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: ‘Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskonćne ljubezni do duš umrl na križu.'” “Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo,” je pisal enemu svo­jih spovedancev. Njega je Bog izbral za orodje svojega usmiljenja. Pater Leopold je dvainpetdeset let svojega duhovništva presedel v spovednici in Bog je po njem delal prave čudeže. Ko prebiramo nje­gov življenjepis (izšel je leta 1983 in ponatis leta 2000 v zbirki Žepna knjižnica Og­njišča, dopolnjeni drugi ponatis iz leta 2012 pa je še na razpolago, od­krivamo, kako dragocen je zakrament sprave.

več:
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2001), 72-73.
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2016), 58-63.
knjiga: Bernardi P., Sv. Leopold Mandić. 2012. Žepna knjiga Ognjišča. Ognjišče. Koper.
podobica sv. Leopold Mandić

nekaj njegovih misli:

• Kdor pobožno živi v Kristusu, mora nujno pretrpeti različno gorje človeškega življenja in se z Jezusom darovati v prijetno daritev nebeškemu Očetu. Če je kristjan podoben Kristusu v njegovem trp­ljenju, mu bo tudi v vstajenju.
• Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prene­sle sijaj evharistične skrivnosti!
• Če lahko gremo z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko lju­bimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj.
• V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
• Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospo­dar! On dobro ve, kaj dela.
• Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si vendar moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič za to; zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
• Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.
  več:

---

LETA 1952 UMRL IVAN ZOREC

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1880)

“Jako bi ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači bese­di, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja.” Ta Levstikov nasvet (Popotovanje iz Litije do Čateža) si je za Josipom Jurči­čem, svojim vzornikom, vzel k srcu pisatelj Ivan Zorec. Svoj pisateljski višek je dosegel v tetralogiji Be­li menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. Spominja­mo se ga ob obletnici njegove smrti.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2000

njegovi misli:

– Človek je, ki sebi in drugim dela nebesa ali pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa

– Ko duša z molitvijo pride na pol pota, ji Bog že naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani nikogar.

---

LETA 1952 UMRL IVAN ZAJEC

KIPAR (* 1869)

Kiparstva se je učil pri očetu na Igu, po njegovi smrti pa je s pomočjo denarne pomoči sorodnice študiral na Dunaju in bil med najboljšimi učenci. Obvladal je tudi klesanje in še nekatere druge veščine in že na akademiji je prejel številna priznanja. Navduševal se je nad mojstrovinami renesančnega kiparstva in jih tudi kopiral, nekaj časa je delal tudi pri Meštroviću, med obema vojnama pa je poučeval modeliranje in kiparstvo v Ljubljani. Njegovo najbolj znano delo doma je Prešernov spomenik v Ljubljani.

---

LETA 1976 UMRL RUDOLF BULTMANN

NEMŠKI TEOLOG, PROTESTANTSKI BIBLICIST (* 1884)

Po študiju na nemških univerzah je delal kot profesor za Novo zavezo v Marburgu. Svoje življenje je posvetil biblični eksegezi (razlaganju Svetega pisma) in svoje področje je dobro poznal. V skladu s teženji tedanjega časa pa ga je želel čimbolj približati znanstveno-kritičnemu človeku svojega časa. Tako je nastala njegova slavna teorija o demitologizaciji svetopisemskih besedil. Gre za poskus razumevanja svetopisemske vsebine brez njenih mitičnih okvirov.

---

LETA 2007 UMRL INGMAR BERGMAN

ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER (* 1918)

Filmska legenda, ki se je v zgodovino zapisal s filmi Sedmi pečat, Molk, Kriki in šepetanja,, Prizori iz zakonskega življenja, Fanny in Alexander (štirje oskarji), Bille August, Sarabanda. Tematika njegovih filmov je bila zelo življenjska: medčloveški odnosi, zakonsko življenje, odnos med sinom in materjo, družbeni odnosi. V njegovih filmih je tudi veliko njegovih osebnih razmišljanj, razumskih in etičnih vprašanj, tudi vprašanje vere in nevere (po izgubi vere v Boga), nekateri filmi so tudi zelo mračni (zakonci v krizi, razklane osebnosti, odsotnost Boga). Poleg filma je bil zelo povezan tudi z gledališčem (Strindbergove igre), režiral pa je tudi v operi.

o njem:

Ingmar Bergman je bil morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od odkritja filmske kamere. (Woody Allen)

njegova misel:

Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen.

---

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1804 ROJEN LOVRO KOŠIR

POŠTNI REFORMATOR, IDEJNI OČE POŠTNE ZNAMKE († 1879)

Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso “iznašli” poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet “črni peni”, prvo poštno znamko na svetu.

---

LETA 1843 ROJEN DR. JOŽEF PAJEK

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1901)

Po nekaj letih kaplanovanja po različnih krajih je doktoriral v Gradcu, poučeval verouk in predaval moralno teologijo na mariborskem bogoslovju in kasneje postal stolni kanonik. Na mariborski gimnaziji je poučeval tudi slovenščino in se veliko ukvarjal z narodopisjem, po slovenskem Štajerskem je zbiral narodno blago: bajeslovno gradivo, opise šeg, praznovanj, vraž, in ga tudi uredil v nekakšnem etnološkem leksikonu. Prav tako ga je zanimala tudi ljudska pesem (izdal zbirko Volkmerjevih pesmi), slovstvena in cerkvena zgodovina …

---

LETA 1861 UMRL MIHAEL VERNE

DUHOVNIK, POTOPISEC, ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1797)

Rojen v Orehku pri Postojni (1797) je kot duhovnik služboval v Trstu, kjer je bil katehet in stolni kanonik. Veliko je potoval; leta 1857 kar dva meseca po Bližnjem vzhodu. To je popisal v knjigi Potovanje v Sveto deželo v letu 1857 (1859). Prevajal je iz nemščine in francoščine. Dopolnil je spis Matije Vrtovca Obča povestnica ali zgodovina celega sveta, ki je izšlo po njegovi smrti (1863).

---

LETA 1890 UMRL VINCENT VAN GOGH

NIZOZEMSKI SLIKAR (* 1853)

Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo … V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa …

---

LETA 1894 UMRL sv. LUDVIK MARTIN

MOŽ ZELIJE MARTIN, OČE SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNIK

“Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa.” Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora.Pisma Zelije Martin so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti moža Ludvika je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

več:
S. Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin: Varuha in vzornika krščanskih družin: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2009), 18-19.
Povest družine Martin: O starših sv. Terezije Deteta Jezusa, Ognjišče, Koper 2009.

o njima:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto. (Zelija Martin)
  
• Čeprav je bil do sebe trd, ga je bilo za nas sámo srce. V pravem pomenu besede je živel samo za nas. Nobeno materinsko srce bi ne bilo zmožno večje ljubezni. Sploh je bil brez šibke točke. (hčerka Celina)

Ludvikovo razmišljanje:

• Še na predvečer svoje smrti se ljudje silno trudijo, da bi si to življenje podaljšali, kakor da bi jim bilo živeti še stoletja. Tako delajo tudi z drugimi stvarmi tega sveta. Na vsak način bi radi, da ne bi nikoli minile. Bog pa se takim naporom smehlja, samo On ve za trenutek, kdaj bo njihovemu življenju naredil konec. To sicer ne izključuje, da skrbimo za življenje, kolikor je upravičeno, pač pa je nemirna, neurejena in pretirana zaskrbljenost brez smisla. Storimo, kar je odvisno od nas, vse drugo pa prepustimo Božji previdnosti … Moj ljubi Zveličar! Ko sem se ti posvetil, nisem vedel, kako veliko mi pomeniš. Zato iz lastne izkušnje izjavljam, da cenim čast in srečo tvoje službe višje kot vse zemeljske dobrine.

---

LETA 1905 ROJEN DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK († 1961)

“Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo,” je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN – krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa – kar je veliko hujše – ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli – tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.

… več njegovih misli:

---

LETA 1907 ROBERT BADEN-POWELL USTANOVI SKAVTE

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Od 29. julija do 9. avgusta 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v ‘učbeniku’ Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo ‘learning by doing’ (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.«

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.

njegova oporoka (skrajšano):

»Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli … Naj vam Bog pomaga pri tem.«

---

LETA 1952 UMRL RADE PREGARC

PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER (* 1894)

Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).

---

LETA 1952 UMRL VINKO VODOPIVEC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ (* 1878)

V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod “inventar” svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo “do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez”.

več:
S. ČUK, Vinko Vodopivec : Obletnica meseca, v: Ognjišče, 1, 1998, 20-21.

in v knjigi:
J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.

nekaj njegovih misli:

• Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da na­ša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
  
• Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v ko­rist.
  
• Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: “Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce.”

o njem:

• Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborov­ske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah (‘Poljske rože’, ‘Mešani zbori’, ‘8 izbranih pesmi’ itd.) … Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako ‘Na poljani’, ‘O večerni uri’, ‘Pobratimija’, ‘Jaz bi rad rudečih rož’; o ‘Žabji svatbi’ raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. … (Vilko Ukmar)
  
• Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).

---

LETA 1992 UMRL DOMINIK SMOLE

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG (* 1929)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti … (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

---

pripravlja Marko Čuk

LETA 1634 KRŠČEN ANTONIO TARSIA

ORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1722)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija … To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon …), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

---

LETA 1741 UMRL ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT(* 1678)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov … Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ..

---

LETA 1750 UMRL JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST (* 1685)

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona – po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

---

LETA 1867 ROJEN ALFONZ LEVIČNIK

duhovnik, katehet in nabožni pisatelj († 1966)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

---

LETA 1897 UMRL JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR (* 1852)

“Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni… In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin.” Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati “ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma”. Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več:
S. Čuk, Janko Kersnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1997), 28-29.

njegova misel:

• O pomembnosti posameznih človekovih dejanj odloča življenje samo, trenutek za trenutkom.

---

LETA 1904 ROJEN LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV († 1971)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

---

LETA 1914 SE JE ZAČELA PRVA SVETOVNA VOJNA

Vzrok za začetek prvega svetovnega spopada je bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija 1914 v Sarajevu. Avstro-Ogrska je odgovornost zanj pripisala srbski vladi,in ji mesec kasneje, na današnji dan, poslala ultimat z nesprejemljivimi zahtevami in Srbiji tako napovedala vojno. Tako je svet stopil v do tedaj največjo vojno.

---

LETA 1946 UMRL FERDO VESEL

SLIKAR (* 1861)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Munchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo “življenje v slikah”, ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

---

LETA 1978 UMRL BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1905)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa – odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta – nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

---

LETA 1993 UMRL JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (* 1913)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

---

LETA 2008 UMRL FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG (* 1922)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

---

LETA 2013 UMRL ERSILIO TONINI

ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1914)

Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno “omizje”, kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. “Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok.”

več:
S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: “Na televiziji tako kot v spovednici”: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše živ­ljenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne…
  
• Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče spreje­ti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svo­jega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
  
• Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: “Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!”
  
• Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štiri­deset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
  
• Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričako­vala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
  
• Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
  
• Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo po­našati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
  
• Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globi­no svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno po­sluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.

---

pripravlja Marko Čuk

LETA 1856 ROJEN GEORGE BERNARD SHAW

IRSKI dramatik in pisatelj († 1950)

Angleško-irski dramatik Ge­orge Bernard Shaw je kot tr­govski pomočnik pisal v čas­nike. Po neopaženem romanu in uspehu prve drame (1892) se je posvetil samo še dramatiki in napisal je 57 dram, s katerimi je nadaljeval izročilo realistične drame 19. stoletja. Odlikujejo jih duhoviti dialogi in veliko paradoksov. V proznih uvodih je razložil sporočilo posamezne dame. Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. novembra 1950 v častitljivi starosti 94 let.

nekaj njegovih misli:

• Svet bi bil že zdavnaj srečen, če bi ljudje tiste moči, ki jih potratijo za popravljanje lastnih neumnosti, porabili za to, da jih ne bi počeli.
  
• Storite vse, kar je v vaši moči, da dosežete tisto, kar ljubite, sicer boste ljubili tisto, kar dosežete.
  
• Kakor nimamo pravice, da bi uporabljali bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali.
  
• Skrbi za to, da boš imel, kar ljubiš, sicer boš prisiljen ljubiti to, kar imaš.
  
• Največje zlo, ki ga lahko storimo soljudem, ni to, da jih sovražimo, temveč da smo do njih ravnodušni.
  
• Mladost je obdobje naglih sprememb. Med dvanajstim in sedemnajstim letom, na primer, se marsikateri od staršev postara za celih dvajset let.
  
• Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.

---

LETA 1875 ROJEN CARL GUSTAV JUNG

ŠVICARSKI ZDRAVNIK IN PSIHOLOG († 1961)

Psihoanaliza (“razčlenjenje duše”) je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj in odklonov, katere začetnik je avstrijski psihiater Sigismund Freud. Med njegovimi sodelavci je bil sprva tudi Švicar Carl Gustav Jung, ki pa je kasneje osnoval svojo lastno smer v globinski psihologiji – analitično psihologijo.

---

LETA 1876 ROJEN OŽBOLT ILAUNIG

SODNIK IN PISATELJ († 1945)

Doma iz Podkraja pri Reberki na avstrijskem Koroškem. Doktoriral je iz prava in bil sodnik v Celovcu in do upokojitve v Lenartu v Slovenskih goricah (tu ima tudi spomenik). Pisal je v številne liste, znan pa je predvsem po svojih zgodovinskih povestih, ki jih je napisal po Jurčičevem vzoru. Najbolj znani sta Slednji vitez Reberčan in Črni križ pri Hrástovcu, ki sta bili tudi dramatizirani.

---

LETA 1894 ROJEN PETER LOBODA

kipar († 1952)

Rojen v Domžalah, po študiju na srednji tehnični v Ljubljani je nadaljeval na akademiji v Zagrebu, specializacijo kiparstva pa je leta 1927 opravil pri Ivanu Meštroviću, ko je dve leti delal v njegovem ateljeju. Ustvarjal je predvsem portrete (prestolonaslednika Petra) in nagrobne spomenike (mati z otrokom, Madona), sodeloval tudi pri spomeniku Franceta Prešerna v Kranju. Uvrščajo ga med vodilne iskalce novega kiparskega izraza v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem.

---

LETA 1896 ROJEN KAREL DOBIDA

dr. prava, publicist, prevajalec in kritik († 1964)

Kot pravnik je služboval v Dalmaciji in Ljubljani, bil pa je zelo razgledan v umetnosti in že v mladosti objavljal številne prispevke in kritike umetnikov, tudi v razstavnih katalogih. Leta 1950 je prevzel vodstvo Narodne galerije z nalogo, da jo na novo organizira, naredi inventar, postavi stalno zbirko, pripravi program razstav, glavna njegova naloga pa je bila, kako narediti največ, da bi likovno umetnost posredoval najširši javnosti. Narodno galerijo je vodil petnajst let, kot odbornik Slovenske matice pa je lahko poskrbel tudi za razne izdaje o slovenski ljudski umetnosti. Bil je tudi odličen prevajalec iz francoščine (Flaubert, Balzac …)

---

LETA 1903 ROJEN FRAN DOMINKO

FIZIK IN ASTRONOM († 1987)

Doma iz Vodnjana pri Pulju, iz fizike je doktoriral v Bologni od koder so ga po treh letih zaradi zavedne slovenske drže pregnali v Beograd. Po drugi svetovni vojni je prišel v Ljubljano za profesorja na novo ustanovljeno Katedro za astronomijo Univerze v Ljubljani, kjer je študentom matematike, fizike in astronomije predaval različne astronomske vsebine. Ko je dobil nekaj astronomske opreme iz Beograda, je začel razmišljati o izgradnji astronomskega observatorija (zgrajen leta 1959). Prof. Dominko je utemeljil slovensko astronomijo in jo postavil na visoko strokovno raven, postavil je Astronomsko-geofizikalni observatorij (AGO), vpeljal astronomijo kot predmet na ljubljanski univerzi, vzgojil visoko izobražene slovenske astronome, veliko je pisal v domače in tuje revije, urejal Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike …

---

LETA 1914 RAZGLAŠENA SPLOŠNA MOBILIZACIJA

GOD SVETE ANE tega leta je našim prednikom ostal v žalostnem spominu: tega dne je namreč avstrijski cesar Franc Jožef I, razglasil splošno mobilizacijo. Dva dni kasneje je napovedal vojno Srbiji in s tem se je pričela prva svetovna vojna.

---

LETA 1922 ROJEN RAFKO VODEB

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC († 2002)

Po osnovni šoli v Artičah in klasični gimnaziji v Mariboru, je maturiral v Ljubljani in med vojno doštudiral na papeški univerzi Urbaniana. Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, nekaj časa je bil asistent, nato predavatelj zavoda Propaganda Fide, po študiju arheologije in umetnostne zgodovine v belgijskem Louvauinu je predaval na Urbaniani, nekaj časa je vodil slovenske oddaje na vatikanskem radiu in se leta 1971 vrnil v domovino. Dvajset let je predaval cerkveno umetnost na TF, bil urednik in tajnik na Mohorjevi družbi, urednik Nove mladike, revije Znamenje, Prenove … Pesmi je objavljal v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, leta 1953 izdal prvo zbirko (Kam potujejo oblaki), nato pa še Človek sem in In vse bo luč (1994). Veliko je tudi prevajal (iz italijanščine) med drugim delo Antona Trstenjaka Med ljudmi: Pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov, njegovo zadnje veliko delo je prevod monografije Marka Rupnika Kapela Odrešenikove matere … Napisal je vrsto spremnih besed k avtorskim knjigam in prevodom.

več:
B. Rustja, Bolniška soba je moja kapela: Rafko Vodeb: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2002), 24-26.

nekaj njegovih misli, poezije:

• Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti. Po mojem je to prva naloga umetniškega dela.
• Sreča je zelo relativen pojem. Odvisno je, kako jo pojmuješ, kaj pričakuješ od življenja, kako gledaš na sebe, na življenje, na svet.
• Sem: in nihče ni še bil tak in nihče ne bo tak; in nihče ni gledal sonca, kakor ga jaz vidim, in nikomur ne bo žvižgal veter, kakor žvižga meni.
• Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v miru noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar.
• Preišči moje srce, Gospod, / obišči me ponoči / in skritih zablod me očisti. / Nagni k meni svoje uho, / duha spokornosti v meni obnovi. / Poslušaj moje prošnje, / ko molče vpijem k tebi.

---

LETA 1934 UMRL RUDOLF MAISTER

GENERAL, BOREC ZA SEVERNO MEJO, PESNIK (* 1874)

Med poklicnimi vojaki redkokdaj zasledimo pesnika in ljubitelja knjig. Izjema med njimi je bil Rudolf Maister, major avstrijske vojske, ki je ob koncu prve svetovne vojne z naglim ukrepanjem zavzel Maribor in prevzel oblast nad vso Spodnjo Štajersko. Prislužil si je stopnjo generala. Že v dijaških letih je pisal pesmi. Izšle so v dveh zbirkah: Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), izbor pa v knjigi Pesmi (1988). Pesmi pojejo o lepoti naših krajev pa tudi o nesrečni izgubi Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_1994

---

LETA 1963 POTRES V SKOPJU

Glavno mesto Makedonije(takrat 270.000 prebivalcev) je v zgodnjih jutranjih urah prizadel katastrofalen potres (z magnitudo 6,1 oz. 12. stopnjo po Mercallijevi potresni lestvici). Zahteval je 1.070 smrtnih žrtev, 3.500 ljudi je bilo ranjenih, 140.000 pa jih je ostalo brez domov, uničenih je bilo 80 odstotkov zgradb. Domača in svetovna javnost se je nemudoma odzvala. Združeni narodi (ZN) so sklenili, da Skopje postane “spomenik človeške solidarnosti” in s sprejetjem resolucije o pomoči Skopju je začela prihajati pomoč iz vsega sveta. Tako so v osmih mesecih po potresu v Skopju zgradili že okoli 10.000 stanovanj… Spomin (spomenik) je stara železniška postaja, na kateri je ura, ki se je ustavila ob prvem potresnem sunku (5.17). V stavbi je zdaj muzej mesta Skopje.

---

LETA 2006 UMRL SILVESTER ČESNIK

misijonar, IZSELJENIŠKI DUHOVNIK (* 1941)

Rodil se je v Gorenjah, v župniji Lokavec, kot najmlajši v družini trinajstih otrok. Oče mu je umrl, ko je bil Silvester star šest let. Po osnovni šoli v Lokavcu in Ajdovščini je odšel v Srednjo versko šoli v Vipavi, kjer je tudi maturiral (1961). V začetku šestdesetih je bil študent teološke fakultete v Ljubljani in bil leta 1965 posvečen. Njegova semeniška leta v Vipavi in v bogoslovju je spremljalo hudo nasprotovanje komunistične oblasti, bil je stalno tarča zasliševanj, kar se je nadaljevalo tudi med služenjem vojaščine v Nišu. Po novi maši je bil do leta 1968 kaplan v Postojni, od koder je odšel v Francijo, kjer se je pripravljal na misijonsko delo na Madagaskarju.V misijone je odšel leta 1969, deloval je v slovenskem misijonu Vangaindrano v škofiji Farafangana. Zaradi težav z zdravjem se je leta 1975 odpovedal misijonskemu delu in se vrnil v Francijo, kjer je vstopil v družbo lazaristov in tam deloval do leta 1993. Pogosto je pri svojem delu za duhovne poklice in ustanovo Cerkev v stiski odhajal v Lurd, kjer je veliko pomagal pri sprejemanju romarjev. Leta 1993 je spet stopil med škofijske duhovnike koprske škofije, še naprej ostal v Franciji in deloval med slovenskimi izseljenci v Parizu in okolici. Bolezen z Madagaskarja je napredovala in po možganski kapi 2002 se je odpovedal delu med izseljenci, se naslednje leto vrnil v domovino na rahabilitacijo. Precej onemogel se je 2004 naselil v duhovniškem domu v Šempetru, in po dveh letih hudega trpljenja (ni mogel govoriti) odšel k Očetu. V letih bolezni in trpljenja pa ni nikoli izgubil življenjskega optimizma in vere v dobroto in evangeljsko resnico. S svojim “pionirskim” delom v misijonih in s pismi iz misijonov, ki jih je objavljalo Ognjišče, je spodbudil zanimanje za delo v misijonih in njegovemu zgledu so sledili mnogi mladi duhovniki in kasneje tudi laiki.

več:
Misijonar Česnik piše. Ognjišče.1969, leto 5, št. 10, str. 29.
Oče, ki je še otrok (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 2, str. 16.
Kdo izmed vas mi hoče pomagati oznanjati evangelij? (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 10, str. 14.
Misijonar Česnik na obisku v domovini. Ognjišče, 1973, leto 9, št. 3, str. 14
Silvester Česnik – Cerkev v stiski. Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 16-17.

---

iskalec in zbiralec Marko Čuk