Avtor: marko

LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je “v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti… Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah.” Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo “apostol odpuščanja”, “glasnik miru”, “rešitelj Evrope” . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: “Venimus, vidimus et Deus vicit” (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_2003

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist – v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o
• Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

 

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

Raziskoval je Sončev spekter in spektre kometov. Za dolžinsko enoto svetlobnega valovanja je uvedel desetmilijoninko milimetra, ki se po njem tudi imenuje ångström (Å).

 

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

Doma iz Martinj Vrha pri Škofji Loki, gimnazijo končal v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Izšolal se je za srednješolskega učitelja fizike in matematike, poučeval na Dunaju, v Zagrebu in do leta 1877 na ljubljanski gimnaziji. Že zgodaj se je pridružil ‘vajevcem’ (pisali so v list Vaje), znan je po svojih prirodopisnih črticah, eden prvih pri nas je pisal o naših planinah. Najbolj so znane njegove Pripovedke iz Martinj Vrha (izšle več kot sto let po njegovi smrti) in pa potopis Potovanje okrog Triglava (1860). Prevedel je tudi več učbenikov in velja za utemeljitelja slovenskega botaničnega besedišče.

 

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

Alfred Hitchkok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho …

 

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

 

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi “glasbenik ženske in ljubezni”. Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

 

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

Študiral je slavistiko, najbolj pa ga je zanimala starejša slovenska književnost, ki jo je tudi predaval na slavistiki. Veliko je predaval tudi na tujih univerzah, kjer je zbiral gradivo. Pripravil je Izbrano delo Valentina Vodnika, objavil faksimile Pisanic, pisal o protestantizmu in začetkih slovenske književnosti. Bil je tudi urednik Jezika in slovstva in Slavistične revije, zanimala pa ga je tudi dramatika, o kateri je pripravil nekaj TV oddaj in objavljal gledališke kritike.

 

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

 

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

 

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

 

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

 

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

“Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv,” je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave “mesa”, ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

• Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.
  
• Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.
  
• Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.
  
• Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.
  
• Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.
  
• Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.
  
• Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.
  
• Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti.
  
• Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.
  
• Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.
  
• Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.
  
• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1673 ROJEN JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR († 1723)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, “ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu” (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več ‘romantično’ kot nekdanje čase.
Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar ‘prebujena’, saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste … ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih … Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih ‘junakov’, med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.
“Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana,” piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). “Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott.” V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

• Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje… Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

 

LETA 1873 UMRL JANOŠ KARDOŠ

PASTOR, PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, POLITIČNI VODNIK NA MADŽARSKEM (* 1801)

Rojen v Železni županiji na Ogrske, po končani madžarski gimnaziji je študiral na Dunaju. Leta 1830 je bil posvečen v duhovnika in bil 38 let župnik v Hodošu. Prevajal je v prekmurščino (Mojzesovo Peteroknjižje, madžarski učbenik za prekmurske šole). Med pomladjo narodov (1848), ko so katoliški duhovniki podpirali Habsburžane, evangeličani pa Madžare, je podprl takratno teorijo, da med Muro in Rabo živijo Vendski Slovenci, ki govorijo stari jezik, ki ni enak tistemu kranjskih Slovencev. V tem je videl rešitev za ohranitev evangeličanske manjšine. Kljub temu je pomemben za ohranitev slovenskega (prekmurskega) jezika in narodne zavesti ogrskih Slovencev.

 

LETA 1884 ROJEN MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR († 1963)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_2013

 

LETA 1897 BLAGOSLOVLJENA KAPELICA LURŠKE MATERE BOŽJE NA KREDARICI

Na današnji dan je bila blagoslovljena prva kapela na Kredarici, ki jo je zgradil dovžanski župnik Jakob Aljaž. »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico … priporočeni Lurški Materi božji.« Zgrajena je bila leto prej, vendar je zaradi snega v septembru slovesnost odpadla. Leta 1952 so potem kapelico uničili »neznanci« (ohranili sta se dve plošči). Do nove kapele je moralo preteči štirideset let. Že leta 1983 je France Urbanija, novi župnik na Dovjem, izrazil željo po postavitvi kapele – podobno je bilo ob obletnici blagoslovitve Aljaževe (1987). Po načrtih Jožeta Marinka je bila leta 1992 kapela vendarle postavljena in 19. avgusta jo je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar (5.000 ljudi se je zbralo ob teh priložnosti). To je najvišje ležeče svetišče v Sloveniji (2515 m). Glavni shod je na praznik Marije Snežne (5. avgusta), maše pa so od začetka julija do septembra vsako nedeljo ob 18. uri.

nekaj misli Jakoba Aljaža o kapeli:

• Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani.
  
• In katera Mati Božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem in se nazadnje odločil za lurško Mater Božjo … Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja: “Ker je na Triglavu večni sneg in led, bi morali v kapelico postaviti Marijo Snežno …” Pobuda mi je bila všeč, a kaj, ko je prišla prepozno.
  
• In tako je bila postavljena kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kak božji hram na 2515 metrih!

 

LETA 1905 ROJEN HANS URS VON BALTHASAR

ŠVICARSKI TEOLOG IN KARDINAL († 1988)

Eden najpomembnejši teologov in mislecev prejšnjega stoletja. Rojen v ugledni švicarski družini, študiral leposlovje na Dunaju in Berlinu, doktoriral v Zürichu in leta 1929 nepričakovano stopil k jezuitom. Študiral je filozofijo in teologijo in bil v duhovnika posvečen leta 1936. Njegovo prepričanje je bilo, da se more Cerkev odpreti svetu le tedaj, če je živo zakoreninjena v svojem središču, Kristusu. Najprej je bil duhovni voditelj mladih v Baslu, kjer je še bolj spoznaval pomembnost osredotočanja na evangelij, z vsem srcem se je posvečal pastorali za študente. Kasneje je skupaj z Adrienno von Speyr ustanovil svetni inštitut v okviru jezuitskega reda. Začel je pisati in prevajati vse tisto, kar se mu je zdelo pomembno, da morajo današnji kristjani vedeti in si prisvojiti (dela številnih duhovnih ljudi). Papež Pavel VI. ga je imenoval v teološko komisijo, ustanovil je mednarodno katoliško revijo Communio, ki izhaja tudi pri nas. Kljub vsemu napisanemu pa je hotel, da bi bilo v središču njegovega prizadevanja predvsem prizadevanje za prenovo Cerkve, z podpiranjem novih občestev, hoja za Kristusom in bivanje sredi sveta kot pričevalec. Vsa teologija bi morala biti po njegovem v službi življenja. »Balthasar hoče biti teolog samo zato, ker hoče biti apostol. Biti hoče Kristusov pričevalec v Cerkvi,« je o njem povedal teolog H. de Lubac. Tudi pri Ognjišču smo izdali dve njegovi knjigi (Živeti iz poslednjih globin (1986) in Marija za danes 1988)

nekaj njegovih misli:

• Kristjan se mora veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi, nikdar pa ne sme iz solidarnosti z omahljivci kolebati. Zato se mora trdno zasidrati v Božjem molku.
  
• Vsakdo, ki v življenju hoče nekaj dokončnega, bodisi ljubezen ali dejanje, se mora žrtvovati. S samim seboj mora plačati to, kar hoče kupiti.
  
• Vsaka mati se zahvaljuje, ko prvikrat drži v rokah svojega otroka, kajti zaveda se, da ga ni dobila iz svoje telesne in duševne moči: podarjen ji je … nekaj od enkratnosti Boga zasije v vsakem človeku.
  
• Marijino bistvo in delovanje je posredovanje, sredništvo med Bogom in svetom, Kristusom in Cerkvijo, Duhom in mesom, med svetom svetosti in svetom grešnikov. Marija stoji na vseh križiščih, da bi nam kazala pot.
  
• Na začetku vsakega delovanja stoji pokorščina. Pripravljenost dati se z vso svojo voljo na razpolago Bogu.
  
• Naše resne in velike zadeve najdemo v Marijini miselnosti, toda kakor del nečesa mnogo večjega: kot del zadeve in prošnje njenega Sina, da se na zemlji poveliča božje ime, da pride božje kraljestvo in se uveljavi božja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
  
• Če kristjani po Mariji molijo k Jezusu, se morajo nujno dati uvajati po Marijinem zgledu v enkratno otroško ravnanje, značilno za Sina. Ko namreč slediš Jezusu, ki te uvaja v Očetovo naročje, je v tem že od začetka vključeno Marijino otroško razmerje do Očeta v Svetem Duhu.
  
• Človek, ki ga naglica utesnjuje, odlaga srečanje z Bogom na neki “prosti trenutek”, ki je nenehno odložljiv, na “prostor molitve”, s trudom iztrgan z dolžnosti napolnjenemu delavniku.
  več:

 

LETA 1945 UMRL BL. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC (* 1915)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo ‘delovati’ že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna ‘baraka narodov’. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek Božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v ‘mednarodnem zboru’.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. in kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala…

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

 

LETA 1955 UMRL THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC (* 1875)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, “predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je klasično delo sodobne književnosti” in pripoveduje o denarnem zlomu rodbine. Mann je tudi v svojih drugih delih predvsem opisoval meščansko družbo, ki moralno propada, njegov človek je razklan sam v sebi, razdvojen med telesnostjo in duhom … Med najbolj znanimi romani so še Čarobna gora, Jožefovi bratje, Doktor Faustus, ter novele Smrt v Benetkah …

 

LETA 1962 UMRL MAKS FABIANI

ARHITEKT, SVETOVLJAN S KRASA (* 1865)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je na današnji dan umrl v častitljivi starosti 97 let.

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_2012

 

LETA 1975 UMRL RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR (* 1896)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

 

LETA 1992 UMRL PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) (* 1932)

Delavski otrok s Slovenskega Javornika pri Jesenicah se je izšolal za učitelja. Sprva je učil na osnovnih šolah na Dolenjskem, po letu 1956 pa v Piranu in Luciji. Leta 1966 je zapustil učiteljski poklic in postal svobodni umetnik. Preživljal se je s pisateljskim delom. Napisal je 76 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, 5 povesti oz. pripovedi, 16 otroških in mladinskih del, 2 pesniški zbirki. V začetku je objavljal pod svojim pravim imenom, od leta 1956 dalje pa pod psevdonimom Pavle Zidar.

nekaj njegovih misli:

• Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
  
• Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
  
• Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši …
  
• Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
  
• Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
  
• Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
  
• Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
  
• Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
  
• Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
  
• Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1802 ROJEN JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1883)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

 

LETA 1814 ROJEN IVAN MAŽURANIĆ

HRVAŠKI PESNIK IN POLITIK († 1880)

Njegovo največje delo je junaška pesnitev Smrt Smail-age Ćengića, s katero je budil narodno zavest pri svojih rojakih. Ep je doživel nad sto izdaj v hrvaščini in okoli 50 v prevodih.

 

LETA 1844 UMRL JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC (* 1780)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom “Apel in čevljar”, ki se konča z verzom: “Le čevlje sodi naj Kopitar!” Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar “eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev” (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

več:
S. Čuk, Jernej Kopitar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1994), 20-21.

 

LETA 1890 UMRL JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. in KAT. ŠKOF IN KARDINAL – SVETNIK (* 1801)

“Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov,” je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. “Ponos Britanije in vesoljne Cerkve” je zato “človek za vse čase”, saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost …
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi – slabost, do uspeha – polom, do modrosti – nespamet, do časti – preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma “živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval”. A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:

LETA 1918 ROJEN KAREL MAUSER

pesnik in pisatelj († 1977)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskovalk v Kranju in ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvewtiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, o benem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti. (knjiga je še v prodaji – omejeno število)

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili … Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov – tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

 

LETA 1924 UMRL KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1898)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

 

LETA 1938 USTANOVLJENA SAZU

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI – TRETJA JUGOSLOVANSKA ZNANSTVENA AKADEMIJA

Leta 1938 je zaživela najvišja narodna znanstvena in umetnostna ustanova Slovenije, ki združuje vrhunske slovenske znanstvenike in umetnike. Njena predhodnica je bila Academia Operosorum, ustanovljena leta 1693 v Ljubljani. Na današnji dan je bila izdana, 31. avgusta pa potrjena uredba o njeni ustanovitvi. Prvih 18 članov, imenovanih z uredbo, je bilo potrjenih. Prva glavna skupščina je bila sklicana za 12. november 1938 (tedaj je akademija prenehala obstajati kot društvo). Prvi predsednik dr. Rajko Nahtigal je bil (od kralja) imenovan 4. januarja 1939, prvi glavni tajnik je postal Gregor Krek. Akademija si ni smela nadeti imena ‘Slovenska’, kajti tedaj smo Slovenci “veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in slovenščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika” (J. Menart). Začetki pravega znanstvenoraziskovalnega dela so se začeli po letu 1945, razdeljena je na šest oddelkov: za zgodovino in družbene vede, za filološke in literarne vede, za matematične, fizikalne in tehnične vede, za naravoslovne vede, za umetnosti in za medicinske vede. Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (slednji so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje iz katerega izhajajo.

…več o SAZU preberite v prilogi Ognjišča 02_1994

 

LETA 1953 UMRL JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ (* 1874)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za ‘jako resnega’ človeka. “Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega,” je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. “Ta zemlja ni bila zanj samo ‘dežela smehljaja’, tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod,” je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

več:
S. Čuk, Janko Mlakar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji… Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo. (Moje življenje)
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej godi; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

 

LETA 1973 UMRLA CVETANA PRIOL

učiteljica, misijonarka na bolniški postelji, božja služabnica (* 1922)

“Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem – misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem.” Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga (Darovana) je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik … Ker pa je knjiga kmalu pošla, so dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja pred nedavnim izšli v dopolnjeni in prenovljeni izdaji (Cvetana Priol na poti svetosti). Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo… Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo…
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah.
• Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote…
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1676 ROJEN LOVRENC MARUŠIČ – OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

KAPUCIN, DRAMATIK ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA († 1748)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije – dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški, ki se je rodil na današnji dan.

S. Čuk, Oče Romuald Štandreški: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1996), 28-29.

 

LETA 1859 ROJEN IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec († 1908)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih … sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, … z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

 

LETA 1868 SE ZAČNE TABORSKO GIBANJE

Z ZAHTEVAMI SLOVENCEV PO NARODNIH PRAVICAH

Na današnji dan se spominjamo prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, ki je bil mogočna prireditev, na kateri se je pokazalo veliko navdušenje ob prebujanju slovenske narodne zavesti in je zelo pomemben dogodek za zgodovino našega naroda. Več kot sedem tisoč udeležencev je zahtevalo Zedinjeno Slovenijo in pravice za utrjevanje svojega naroda (uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča). Tabori so se kot politična in kulturna zborovanja pri nas pripravljali do leta 1871 (17 taborov) in so imeli v sebi nekaj simbolike: taborsko gibanje je pomenilo nekaj podobnega kot protiturški tabori. »Več kot tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posvetovali o občih stvareh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se naši deci bolje godi!« (dr. Radoslav Razlag, tedaj osrednja politična osebnost)

 

LETA 1912 ROJEN BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER († 1995)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

 

LETA 1928 UMRL ANTON KOBLAR

DUHOVNIK, ARHIVIST, ZGODOVINAR (*1854)

V rodnih Železnikih se je izučil za žebljarja, potem pa šel v gimnazijo in ljubljansko alojzijevišče ter bil leta 1878 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil škofijski arhivar, tajnik in dvorni kaplan, potem pa od leta1890 župnik v Kranju. Veliko je pisal in urejal: zbirka Zgodovina fara ljubljanske škofije, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko…. Pisal je o cerkveni in deželni zgodovini. Objavljal je tudi v Zgodnji danici, Domu in svetu, Ljubljanskem Zvonu … bil ustanovni član Tiskovnega društva v Kranju, poslanec v državnem zboru, odbornik Slovenske matice …

 

LETA 1932 ROJEN FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia († 2020)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo … tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.
Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) … in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.
Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno … Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil … vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti … Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

več na naši spletni strani:

Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole – oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega
Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta
knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli “očeta urednika”:

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  
• Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
  
• Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
  
• Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
• Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.

 

LETA 1942 UMRLA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA (* 1891)

“Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo,” je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo “ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani”. To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

več:
S. Čuk, Edith Stein: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.
  več:
  

 

LETA 1945 ROJEN TONE PRETNAR

LITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC († 1995)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

• Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem — mislim — našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  
• Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  
• Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
• Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
  srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

iskalec in zbiralec Marko Čuk