Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)
SVETNIK, PISEC, PROSVETITELJ SLOVANOV, USTANOVITELJ SLOVANSKEGA SEMENIŠČA (* ok. 840)
Po smrti sv. Metoda (885), blagovestnika Slovanov, so morali njegovi učenci zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske. Ustavili so se na slovanskem jugu. Največ podatkov je ohranjenih o sv. Klimentu, ki se je naselil v Ohridu in s podporo bolgarskega kralja Borisa tam sezidal samostan in cerkev. Ustanovil je šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. Kliment je tudi književno deloval. Pisal je lepe cerkvene govore in svetniške življenjepise.
LETA 1734 ROJEN JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN
SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1810)
O njegovi mladosti je le malo znanega. Leta 1757 je prišel iz rodne Gornje Štajerske v Kamnik, kjer je kmalu zaslovel kot izvrsten glasbenik, ki je kamniško mladino poučeval v petju in glasbi. Komendski župnik Peter Pavel Glavar ga je sicer zvabil v Komendo, toda Kamničani so mu ponudili dobro plačano službo organista in zborovodje. Tako se je vrnil v Kamnik in bil do smrti organist in ‘regens chori’ v župnijski cerkvi Matere Božje na Šutni. Ohranjenih je več kot dvesto njegovih skladb, med njimi dve maši in orgelska sonata. Uglasbil je prvo izvirno operno besedilo v slovenščini Feliksa Antona Deva “Belin”, katere notni zapis je veljal do leta 2008 za izgubljenega. Njegove skladbe spadajo med najpomembnejše spomenike glasbene ustvarjalnosti na Slovenskem in med vidnejše dosežke zgodnjeklasicistične glasbe.
LETA 1844 UMRL JOHN DALTON
ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK (* 1766)
Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..
LETA 1851 V CELOVCU PODPISANA USTANOVNA LISTINA
DRUŠTVA ZA IZDAJANJE IN ŠIRJENJE KNJIG – ZDAJ MOHORJEVE DRUŽBE
Pobudo za ustanovitev družbe, ki bi izdajala kakovostne knjige za slovensko ljudstvo, je dal že leta 1845 Anton Martin Slomšek. Namenjena naj bi bila narodnemu prebujanju, izobraževanju in kulturnemu napredku Slovencev na temelju krščanskih načel. To zamisel sta leta 1851 začela v Celovcu uresničevati Andrej Einspiler in Anton Janežič. Naslednje leto je Društvo že izdalo prve knjige in jih razposlalo naročnikom (785.), leta 1862 pa razpisalo nagrade za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Prve nagrade so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol in Fran Erjavec.
LETA 1857 ODPRTA JUŽNA ŽELEZNICA
Z velikimi slovesnostmi so odprli 577,2 km dolgo dvotirno železniško progo Dunaj – Maribor – Celje – Ljubljana – Sežana – Trst. S prvim vlakom, ki ga je vlekla okrašena lokomotiva Capo d´Istria, se je pripeljal tudi cesar Franc Jožef. Navdušenje je bilo nepopisno, praznovanje pa so končali po dveh dneh v Postojnski jami. Sicer pa je bila “južna železnica” do Ljubljane zgrajena že leta 1849, nadaljevanje do Trsta pa se je avleklo zaradi težav pri gradnji na Ljubljanskem barju in čez Kras.
LETA 1877 ROJEN IVAN KOŠTIAL
JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG IN KRITIK († 1949)
Rojen v Gradcu, po očetu Čeh je na Dunaju diplomiral iz slovenščine in klasične filologije in poučeval v Novem mestu, Ljubljani, Kopru in Gorici. Poznal je skoraj vse evropske jezike, ukvarjal se je zlasti z baltskimi in s furlanščino, obdeloval pa je tudi slovenske literarnozgodovinske teme. Njegov “Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine” je izšel v več ponatisih. Posegel je tudi na številna druga področja: v besedišče, etimologijo, narečja, imenoslovje, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani tudi rokopis njegovega “Slovenskega etimološkega slovarja”.
LETA 1940 UMRL IVAN MERCINA
ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC (* 1851)
Šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, doma z Goč pri Vipavi, se je že mlad zanimal za zvonove, svojevrstna glasbila, ki z različnimi “napevi” kličejo vernike v svetišče. Goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja (potrjevalca) zvonov. Za slovensko zvonoslovje je pomembno njegovo delo Slovenski pritrkovalec (1926)
LETA 1942 USTRELJEN IVAN ČAMPA
PESNIK IN PISATELJ (* 1914)
Otroška leta v domači Nemški vasi na Blokah je preživljal v težkih gmotnih razmerah, oče je padel v prvi svetovni vojni. Zaradi revščine je tudi zapustil šolanje na gimnaziji v Ljubljani in ga nadaljeval v Kočevju (maturiral v Ljubljani 1938). Študija prava ni dokončal, ker si je moral s prevajanjem zaslužiti za preživetje. Čampa spada v obdobje pesnikov socialnega realizma z vidnimi vplivi nove romantike (Iz belih noč, Šotor v zatišju). Pisal je tudi prozo (Mlin v grapi).
LETA 1947 UMRL JANEZ IVAN REGEN
BIOLOG (* 1868)
Sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje – dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, …. Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.
+ Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.
+ Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.
+ Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja.
+ Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.
+ Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!
+ Ne misli, da si boljši od drugih, da ne boš morda slabši pred Bogom, ki ve, kaj je v človeku.
+ Kdo ima hujše boje, kakor kdor si prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo: premagovati sami sebe, dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.
+ Ako se izogibaš nepotrebnim pogovorom, ne postopaš brez dela in tudi ne poslušaš praznih novic in govoric, boš našel dovolj pripravnega časa za sveto premišljevanje. Veliki svetniki so se umikali človeškim družbam, kjer koli so mogli, ter so rajši v samoti služili Bogu.
+ Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš.
+ Brez ljubezni zunanje delo nič ne koristi; vse pa, kar iz ljubezni storimo, če je tudi neznatno in prezirljivo, rodi obilen sad. Bog namreč bolj gleda na to, iz kakega namena kdo kaj dela, kakor na to, kaj dela.
+ Slava dobrega človeka je pričevanje mirne vesti. Imej dobro vest, pa boš zmeraj vesel. Dobra vest lahko zelo veliko prenese in je tudi v nesreči vesela. Slaba vest je vedno plašna in nemirna. + Sladko boš počival, ako ti srce ne bo nič očitalo.
+ Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ; nobena čistost ni varna, če je ti ne čuvaš; nobena človeška paznost ne koristi, če ni tvoje svete čuječnosti.
+ Glej nase in ne sodi drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in lahko greši; če pa sam sebe sodiš in presojaš, boš to vedno s pridom delal.
+ Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga.
+ Lahko bo zadovoljen in miren, kdor ima čisto vest. Nisi svetejši, ako te hvalijo, ne manj vreden, ako te grajajo. Kar si, to si; kar si pred Bogom, to si in nič več.
+ Kadar nas ljudje malo cenijo in ne sodijo dobro o nas, tedaj bolj iskreno iščemo Boga za svojo notranjo pričo. Zato bi se moral človek tako utrditi v Bogu, da mu ne bi bilo treba iskati mnogo tolažbe pri ljudeh.
+ Če duhovno živiš, se ne boš veliko menil za prazne besede. Ni majhna modrost, molčati v hudem času in se v duhu k meni obračati, tudi se ne vznemirjati zaradi človeške sodbe. Ne išči svojega miru v besedah ljudi.
+ Hodi, koder hočeš, išči, kar ti drago, ni je višje poti zgoraj, ni je varnejše zdolaj, kakor je pot svetega križa. Uredi in uravnavaj vse, kakor veš in znaš, videl boš, da boš moral vedno kaj trpeti, rad ali nerad, in tako boš vedno našel križ.
+ Kadar je Jezus pri tebi, je vse dobro in nobena reč se težka ne zdi. Kadar pa Jezusa ni, je težavno vse. Kadar Jezus ne govori v srcu, je prazna vsa tolažba. Ako pa Jezus le besedo izpregovori, občutimo veliko tolažbo.
+ Dvoje posebno pomaga človeku, da močno napreduje: namreč če se siloma odteguje vsemu, k čemer ga narava neredno nagiblje, in pa, če si goreče prizadeva za krepost, ki mu je najbolj potrebna.
+ Veruj v mene in zaupaj v moje usmiljenje! Kadar ti misliš, da si daleč od mene, sem pogosto prav blizu tebe. Kadar misliš, da je vse izgubljeno, se ti večkrat obeta le večje zasluženje
+ Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna božja volja! Glej, tak človek pride v deželo miru in pokoja.
+ Ljudje povprašujejo, koliko je kdo storil; a zakaj in iz kakega namena je storil, to le malo tehtajo.
+ Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen.
+ Velika sreča je biti v nebesih tudi med najmanjšimi, kjer so vsi veliki, zakaj vsi so in se imenujejo božji otroci.
+ Gorje njim, ki radovedno sprašujejo po vseh mogočih rečeh, a jim je poti, kako se k meni pride, tako malo mar!
+ Ko bi vsako leto le eno napako iztrebili, bi bili kmalu popolni.
+ Kadar nebeška milost in prava ljubezen pride v srce, ni več v srcu ne zavisti in ne tesnobe, tudi ga ne prevzema samoljubje.
+ Ako se znebiš enega križa, najdeš gotovo drugega in morebiti še težjega. Ali mar misliš, da boš ti ubežal, čemur doslej še nihče ni mogel ubežati?
+ Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi dobro ali slabo govore, zaradi tega ne boš nič drugačen človek.
+ Vse svoje zaupanje opri na Boga, le njega se boj in njega ljubi. Bog bo zate odgovarjal in bo vse uravnal, kakor bo bolje.
+ Z dvojnim obiskujem svoje izvoljene: s skušnjavo in tolažbo. In dvojno branje jim berem vsak dan: v enem grajam njih napake, v drugem jih nagovarjam, naj rastejo v krepostih.
+ Sodba ljudi mnogokrat vara (govori Bog), a moja sodba je resnična, stala bo in nihče je ne ovrže.
+ Kristus je imel nasprotnike in obrekovalce, in ti hočeš imeti samo prijatelje in dobrotnike? S čim naj se venča tvoja potrpežljivost, če ne boš naletel na nobeno zoprnost?
+ Kaj ti more kdo z besedo ali žalitvami? Sebi več škoduje kakor tebi in ne uide božji sodbi, kdor koli si bodi.
+ Kako škodljivo je zanemarjati svoj sklep in poklic in misli obračati na stvari, ki nam niso izročene.
+ Daj, Gospod, da bom vedel, kar je treba vedeti; ljubil, kar je treba ljubiti; hvalil, kar je tebi najbolj pogodu; cenil, kar je dragoceno v tvojih očeh.
+ Bolje je skrito živeti in zase skrbeti, kakor pa sebe zanemarjati in čudeže delati.
+ Ako je veselje na svetu, ga ima človek čistega srca. In če je kje stiska in bridkost, jo najbolj pozna slaba vest.
+ Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje.
+ Ne maraj veliko, kdo je s teboj ali proti tebi; rajši na to glej in za to skrbi, da bo pri vsakem delu Bog s teboj.
+ Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar.
+ Iz neredne ljubezni in praznega strahu izvira ves nemir srca in vsa raztresenost.
+ Kar koli mi daš razen sebe, mi ni mar, ker ne maram tvojih darov, temveč tebe.
+ Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi, kakor zelo učen.
+ Ali je človek kaj boljši zato, ako ga drugi hvalijo? Kar je kdo v božjih očeh, to je in nič več.
+ Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj.
+ Ako imaš kaj dobrega na sebi, misli o drugih še bolje, da se ohraniš ponižnega.
+ Kaj pogumen si, dokler ti ne pride na pot nič nasprotnega. Tudi dobro svetuješ drugim in jih znaš z besedami osrčevati, toda ko pride bridkost nenadoma pred tvoja vrata, ni ne sveta ne moči.
+ Daj vse za vse, nič ne prebiraj, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš.
+ Ne žaluj, če ti ljudje niso dobri; le to naj te boli, da sam ne živiš tako dobro in modro, kakor se spodobilo.
+ Obrni oči od tega, kar ti ni všeč, in pusti vsakemu svoje misli; to je bolje, kakor da bi se prepiral.
+ Kdor vame zaupa in si ne želi vsega po svoji glavi, ta bo brez strahu pred ljudmi. Jaz sem namreč sodnik, jaz poznavalec vseh skrivnosti, jaz vem, kako se je vse godilo; jaz poznam tistega, ki krivico dela, in tistega, ki jo trpi.
+ V vseh stvareh upiraj pogled v končni cilj, to je na to, kako se boš prikazal pred najvišjim Sodnikom, ki sodi po pravici.
+ Človeka ne naredijo svetega in pravičnega globokoumne razprave, ampak krepostno življenje, zaradi katerega je ljub Bogu.
+ Kdor ceni vse stvari, kakor so, ne pa kakor ljudje pravijo ali mislijo, tak je v resnici moder in takega je bolj Bog poučil kakor ljudje.
+ Ako ne moreš biti vedno zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.
+ Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nikoli nisi, in modruj, kakor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno.
+ Ponižnemu Bog razodeva svoje skrivnosti in ga ljubo k sebi vleče in vabi. Ponižni je tudi, kadar je osramočen, dosti miren, ker se opira na Boga in ne na svet.
+ V vsem in povsod išči napredka; če vidiš ali slišiš lepe zglede, se vnemaj zanje in jih posnemaj. Če pa vidiš kaj, kar je graje vredno, se varuj; da tudi ti tega ne storiš.
+ Bog te ne vara, vara se, kdor sam sebi preveč verjame. Bog hodi s preprostimi, se razodeva ponižnim, daje majhnim razumnost, razsvetljuje čiste duše; prevzetnim in radovednim pa milost zakriva.
+ O kako dobro in pomirljivo je, o drugih molčati, ne vsega kratko malo verjeti in ne lahko dalje govoriti, malokomu se zaupati, tebe, ki v srce gledaš, vedno iskati…
+ Kaj ti pomaga, če te vedno skrbi, kaj pride; le žalost na žalost imaš! “Dovolj je dnevu njegovo zlo (Mt 6, 34). Prazno in brez koristi je, razburjati se ali pa veseliti zaradi prihodnjih reči, ki se morda nikoli zgodile ne bodo.
+ Narava dela le zase in gleda, kak dobiček bi dobila od drugega; milost pa ne gleda na svojo korist in na svoje ugodje, ampak bolj na to, kar bi bilo dobro za druge.
+ Boljše je tvoje obilno usmiljenje, da po njem prejmem odpuščanje, kakor domišljava moja pravičnost, ki z njo zagovarjam svoje skrite vesti zagrešenje.
(drugi možni datum rojstva je 30. oktober) Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike – “novega sveta”. Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.
LETA 1471 UMRL TOMAŽ KEMPČAN
NEMŠKI AVGUŠTINSKI MENIH IN MISTIK (* 1380)
Častitljivi Tomaž Hemerken iz Kemptena ob Renu, ki je živel v 15. stoletju, je bil regularni korar sv. Avguština v samostanu na gori sv. Neže pri mestu Zwolle. Napisal je celo vrsto asketskih razprav, med njimi tudi »Hojo za Kristusom«, ki je bila do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja poleg evangelijev najbolj brana med katoličani. Samo Sveto pismo je bilo prevedeno v več jezikov in zato ji pravijo »peti evangelij«. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje. To delo je tudi v slovenščini doživelo številne prevode in izdaje. Prvi slovenski prevod je iz leta 1719. Oskrbel ga je kapucin pater Hipolit iz Novega mesta pod naslovom »Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelicherja«. Leta 2011 pa je Mohorjeva iz Celja izdala najnovejši prevod. Po kritični izdaji, ki je leta 1982 izšla v Vatikanski založbi, je knjigo prevedel Janez Zupet, ki je »pokazal izredno občutljivost za slovenski jezik in zmožnost ubesedenja duhovnih globin, h katerim nas želi popeljati pisec Hoje za Kristusom.« (p. Ivan Platovnjak DJ)
nekaj misli Tomaža Kempčana:
Majhne napake na drugih grajamo, svojih večjih ne vidimo. Dosti hitro čutimo in premišljamo, kaj nam je od drugih trpeti, a kaj drugi zaradi nas trpe, tega ne opazimo.
Nobene svetosti ni, če ti, o Bog, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ.
Poskrbi, da boš zdaj živel tako, da boš v smrtni uri mogel biti vesel in ne poln strahu; zdaj se nauči umirati, da boš začel živeti s Kristusom.
Spominjaj se vedno konca in da se ne vrne izgubljeni čas. Brez skrbi in marljivosti si kreposti nikoli ne pridobiš.
Gospod, tvoje življenje je naša pot in s sveto potrpežljivostjo potujem k tebi, ki si naše plačilo. Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?
Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.
Kdor je res v miru, nikdar ne sumniči. Kdor pa je nezadovoljen in nemiren, tega begajo raznovrstne sumnje. Sam ne miruje, pa tudi drugim ne da miru.
Ne bodi radoveden in ne imej praznih skrbi. Kaj te namreč skrbi, ali je oni tak ali tak, ali tako ali tako dela in govori? Tebi ne bo treba odgovarjati za druge, le sam zase boš dajal odgovor.
Bodi hvaležen za najmanjšo stvar, da boš vreden prejeti večje darove.
Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi govorijo dobro ali slabo: zaradi tega ne boš nič drugačen človek.
Česar (pri drugih) nočem prenašati, tega se moram sam na vse načine varovati.
Glej nase in ne sodi dejanj drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in zlahka greši; če pa sam sebe sodiš in razsojaš, je to vedno rodovitno delo.
Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih, ker imaš tudi ti veliko takega, kar morajo drugi prenašati. Če sam ne moreš postati tak, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu? več:
LETA 1710 ROJEN SIMON TADEJ VOLBENK GRAHOVAR
SLIKAR MINIATURIST († 1774)
Tržičan, ki je študiral v Gradcu in bil v službi v Ljubljani (pomočnik deželnega registratorja). Njegove miniature v tehniki gvaša so zbrane v Spominski knjigi Dizmove bratovščine (hrani jo Arhiv Slovenije). Poleg naslovne strani je narisal tudi 198 podob grbov s slikovno ponazorjenimi gesli (pri njih mu je pomagala tudi hčerka Nikolaja). Topografske listine so okrašene z baročnim okvirjem (kartuša), kasneje pa se je lotil tudi celostranskih ilustracij krajine z alegoričnimi okraski (rokoko). Risal je tudi nabožne sličice na pergament.
LETA 1880 ROJEN IVAN ZOREC
PISATELJ IN PREVAJALEC († 1952)
“Jako bi ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja.” Ta Levstikov nasvet (Popotovanje iz Litije do Čateža) si je za Josipom Jurčičem, svojim vzornikom, vzel k srcu pisatelj Ivan Zorec. Svoj pisateljski višek je dosegel v tetralogiji Beli menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. Spominjamo se ga ob obletnici njegovega rojstva.
Človek je, ki sebi in drugim dela nebesa ali pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa.
Ko duša z molitvijo pride na pol pota, ji Bog že naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani nikogar.
LETA 1887 ROJEN VENCESLAV BELE
DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« († 1938)
Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.
LETA 1897 PORTOROŽ POSTANE URADNO KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE
Naš danes najbolj turistični obmorski kraj se prvič omenja leta 1251 kot “Portus Sancta Maria de Rosa”. Takrat je bila tod glavna gospodarska dejavnost solinarstvo, znano pa je tudi, da so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca že takrat zdravili z morsko vodo in blatom. Pravi turizem se je razvil po letu 1830, ko je bila zgrajena vila Vesna in prvo kopališče na slovenski obali. Po obisku avstrijskega ministra za obrambo in prestolonaslednika so celotno območje med Bernardinom in Portorožćem razglasili za klimatsko zdravilišče. Začeli so prihajati imenitni gostje. V začetku 20. stoletja so zgradili slavni »Palace Cur Hotel« (1910), do prve svetovne vojne pa še igralnico, manjše hotele in zasebne vile. Gosti so se lahko v Portorož od leta 1902 vozili tudi z vlakom (po Parenzani), ki je vozil med Trstom in Porečem.
LETA 1899 ROJEN ALOJZIJ KOŠMERLJ
TEOLOŠKI PROFESOR IN DUHOVNIK († 1974)
Doma iz Sodražice, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.
LETA 1910 ROJEN STANE KUMAR
SLIKAR IN PEDAGOG († 1997)
Slikar Stane Kumar se je vse življenje z največjim veseljem posvečal železničarskim motivom, kajti njegov oče je bil železničar v Trstu. Po njegovi zaslugi so od leta 1965 obnovili nekaj starih lokomotiv in vagonov, namenjenih za slovenski železniški muzej. V svojih risbah in slikah je upodabljal svet železničarjev, revežev, čakajočih na postajah.
LETA 1914 ROJEN MIROSLAV ZEI
MORSKI BIOLOG († 2006)
Diplomiral iz biologije (1936) ter delal na hrvaškem Inštitutu za oceanografijo in ribištvo. Bil je začetnik novega načina raziskovanja Jadrana in zagovarjal je neškodljivo ribištvo. Njegove raziskave so bile pionirsko delo pri uveljavljanju sodobne ribiške biologije v Jadranu. Bil je redni profesor na lj biotehnični fakulteti, direktor Morske biološke postaje v Piranu. Veliko je raziskoval tudi v svetovnih oceanih,član več misij v Afriki. Napisal je številne znanstvene razprave, vrsto člankov in izdal petnajst knjig. Vse njegovo delo je pomemben prispevek k slovenski biološki znanosti in njenem mednarodnemu ugledu.
LETA 1963 UMRL MILAN SKRBINŠEK
GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, PISEC, PEDAGOG (* 1886)
Na začetku dvajsetega stoletja je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist Milan Skrbinšek ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem. Svojo umetniško pot je začel kot član Deželnega gledališča v Ljubljani (1909), potem pa je kot igralec in režiser deloval v Trstu, Mariboru, Ljubljani. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog, režiral pa je nad 200 uprizoritev, pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju.
LETA 1998 UMRL JOŽE RAJHMAN
DUHOVNIK, TEOLOG, LITERARNI ZGODOVINAR (* 1924)
Iz Sromelj pri Brežicah ga je pot vodila v Celje, kjer je dve leti hodil v gimnazijo, končal jo je kot izgnanec v Nišu. Leta 1945 se je v Ljubljani vpisal na slavistiko in romanistiko, dve leti zatem na Teološko fakulteto. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in kot kaplan služboval v mariborski škofiji. Nadaljeval je prvotni študij in ga dokončal z dvojnim doktoratom o Primožu Trubarju: najprej na Filozofski (1972), nato pa na Teološki fakulteti (1974). Raziskoval je jezikovno in teološko izročilo slovenskih protestantov, največ se je posvečal Trubarju.
LETA 1652 ROJEN JAKOB SCHELL PLEMENITI SCHELENBURG
LJUBLJANSKI TRGOVEC IN MECEN († 1732)
Rojen v Sterzingu pri Innsbrucku, na Kranjsko je prišel zaradi trgovanja med Trstom in avstrijskimi deželami in to njegovo delovanje je zelo vplivalo na živahnost v gospodarstvu. Njegovo bivanje pri nas pa je pomembno tudi zaradi njegove dobrodelnosti, saj je daroval veliko denarja cerkvam in samostanskim skupnostim: obnova cerkve v Kamniku, zvonovi pri sv. Jakobu, oltar v ljubljanski frančiškanski cerkvi, najpomembnejša pa je bila njegova pomoč pri gradnji uršulinske cerkve in samostana ter pri ustanovitvi dekliške šole. Zaradi tega so mu tudi podelili plemiški naslov von Schellenburg. Njegove pomoči so bili še po njegovi smrti deležni številni siromašnejši študentje, ki so se s pomočjo denarja iz njegovih skladov lahko šolali …
LETA 1667 ROJEN JANEZ BERTOLD HOFFERN
GLASBENIK, SKLADATELJ, OPEROZ († 1718)
V Ljubljani je delal kot pravnik, v prostem času pa je kot član akademije operozov zbiral ljubitelje glasbe, da so muzicirali in imeli vaje v njegovi hiši na Bregu. Prvo predstavo so imeli 1. marca 1700, čez dve leti (8. januarja) je štirinajst glasbenih navdušencev ustanovilo društvo z imenom »Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum« in glasba je tako postala sestavni del domovinskih in cerkvenih slovesnosti. Janez Bertold Höffern je bil dober glasbenik, ki je obvladal več instrumentov, in tudi uspešen skladatelj. Njegov oratorij »Magdalena se spreobrne« so izvajali 1715 v tedanji uršulinski cerkvi vpričo knežjih oseb in višjega plemstva. Napisal je še oratorija »Potrpežljivi Job« in »Smrt in življenje« Po njegovi smrti je glasba v Ljubljani zopet za nekaj časa zadremala.
LETA 1783 ROJEN SIMON BOLIVAR
JUŽNOAMERIŠKI REVOLUCIONAR IN NARODNI BUDITELJ († 1830)
Ko je v času Napoleonove največje moči (1804) prišel v Evropo, se je odločil, da mora narediti vse, da bi osvobodil svojo deželo izpod kolonialnega španskega jarma. Leta 1805 je prisegel, da bodo Venezuela, Kolumbija (ki je takrat vključevala tudi Panamo), Ekvador, Peru in Bolivija spet samostojne. Prvi poskusi niso bili uspešni, španska vojska je bila premočna, moral je bežati, toda leta 1816 pa se je z vojsko (kakih 500 mož) vrnil in v naslednjih letih je uspelo republikancem po krvavih bojih razglasili republiko Veliko Kolumbijo, prevzeli so nadzor nad Venezuelo in postopoma osvobodili izpod španske oblasti Venezuelo, Edvador, Peru in Bolivijo, ki si je po Bolivarju nadela ime. Njegove velike sanje o združenih deželah nekdanjih španskih kolonij so se razblinile v nemirih, državnih udarih in vojnah že proti koncu njegovega življenja.
LETA 1802 ROJEN ALEXANDRE DUMAS OČE
FRANCOSKI PISATELJ († 1870)
Že kot otrok se je navduševal nad herojskimi in vojaškimi zgodbami svojega očeta, ki mu jih je pripovedovala mati. Preselil se je v Pariz, kjer je začel pisati razne članke za časopise in gledališke igre, v katerih je tudi sam nastopal. Po uspešnih gledaliških igrah pa je začel pisati romane, predvsem zgodovinske in herojske, večinoma so to svobodne predelave dogodkov iz francoske zgodovine. Njegovih spisov je več kot 25 zvezkov, med najbolj znanimi pa so romani Grof Monte Christo, Trije mušketirji, Dvajset let pozneje.
LETA 1833 UMRL JANEZ ANTON ZUPANČIČ (SUPPANTSCHITSCH)
PESNIK, DRAMATIK, ZGODOVINAR, POTOPISEC (* 1785)
Gimnazijo in filozofijo končal v Ljubljani in na Dunaju, bil gimnazijski profesor v Celju, MB in Kopru. Z leposlovjem se je začel ukvarjati že zgodaj, nanj sta vplivala Kopitar in Vodnik, ukvarjal se je z ljudskim pesništvom, po Vodnikovem rokopisu Pegama in Lambergerja je objavil nemški prevod (v ljudski stopici). Pisal je v nemščini v privzdignjenem jeziku, treba je priznati, da je bil mojster verza in kitice (najbolj so mu uspele prigodnice z motivi iz kranjske zgodovine). Znan je po tem, da so bili njegovi učenci Anton Martin Slomšek, Fran Miklošič, Jovan Vesel Koseski. Da bi na stara leta zaslužil nekaj denarja je prepisoval Bohoričevo slovnico. Malo je objavljal v slovenščini, a so bili mnogi njegovi nemški spisi prežeti s prerodno miselnostjo …
LETA 1842 ROJEN JAKOB ALEŠOVEC
PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE († 1901)
Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).
SKLADATELJ IN ORGANIST, OBNOvitelj slovenske cerkvene glasbe (* 1796)
Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so “ponarodele”, ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.
»Moja obsedenost je Kristus-človek, tisti, ki ga vidim na obrazu mojega bližnjega. Vse človeštvo, ki umira zaradi trpljenja, vse je izenačeno s trpljenjem Kristusa, od bičanja do smrti. On je v tistih, ki jih pretepamo, zasmehujemo, jih porivamo na rob družbe. Oklepam se tega Kristusa, ki je trpel kot človek; ko pravi: »Oče, zakaj si me zapustil?«, je kot da bi rekel: »Resnica, življenje, zakaj sta me zapustila?« To je moja svetla zvezda vodnica v vesolju. Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli. Postati boljši je svobodna odločitev slehernega od nas, ko pa smo več razumeli, je naša odgovornost večja.« Tako je razmišljal v pogovoru za italijanski verski tednik Famiglia cristiana (Krščanska družina) znani italijanski filmski režiser Ermanno Olmi ob svoji osemdesetletnici. Dolg seznam filmov, ki jih je posnel, se začenja z dokumentarci; med prvimi celovečernimi filmi je bil film In prišel je človek (1965), ki pripoveduje zgodbo papeža Janeza XXIII po njegovih zapiskih v ‘Dnevniku duše’.
Vinko Rode, brat kardinala Franca Rodeta, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in pedagogike na jezuitski univerzi El Salvador v Buenos Airesu. Sprva je poučeval filozofijo na srednji šoli, nato pa na državni univerzi v General Picu, od leta 1979 do 1991 je bil ravnatelj srednje šole v Slovenski vasi v Lanuse. Skupaj s Tinetom Debeljakom je leta 1965 izdal pesniško zbirko Pesmi iz pampe, leta 1987 samostojno zbirko Nekje je stvarnost prozorna, 1993 pa v samozaložbi zbirko Soles y soledades. Leta 2005 je pri celjski Mohorjevi izšla zbirka izbranih pesmi in prozni zapisi z naslovom Temno zelenje. Poleg pesmi piše tudi eseje, kritike, potopise in črtice.
nekaj njegovih verzov:
Prvine zvoka in barve / v tej opojni luči / pričarajo utrip / čudežne biti (Neznane glasbe zvoki)
Medtem ko misli vzletavajo/ na otok dneva, / v daljavi gledam čudo: / zmaj trepeta v jesenskem vetru, / v višavah krili vztrajno / kot drzna misel. (Še globlje, globlje)
Življenje je raztegnjeno na dva bregova; / netvarni breg / je komaj dojemljiv. / Most je sanja, (V globoki noči)
O čar življenja / nad breznom ne-biti! / Odkod ta dar / neprecenljivi? (O kako si želim)
Pomladno sonce žarko greje jutro, / vonjave sape romajo / čez plan prostrano. / Prostor je poln brstenja, / nabrekel novega življenja. / Deviška delta vsa drhti / v pričakovanju / stvarjenja. (V ustju reke Paraná)
Ogenj v sipinah, / pesek – ognjene puščice; / plaža privid, ki pleše / migotaje na oceanski obali. // Zublji v očeh, / v blesku morje prostrano; / telo je nabito s požari: / v nočeh bakrena bitja / rajajo v mitični sopari. (Atlantske plaže)
Ponoči tlé nevidne peči / v zidovjih, na podstrešjih. / Na krilih puščavskega vsevetrja / ni blagodejne rose. / Apokaliptični jezdeci preplavljajo deželo. (Tropsko poletje)
Na drugem koncu sveta, / med travniki, polji in hribi / je grobeljski božji hram / središče / varnega kmečkega ljudstva: / ob angelovem češčenju / oči odtrga od zemlje, / preseže obzorje.
Zahvalim te, drago oče / za prvine sonca in vetra / v lesketajočih se bukovih vejah / v gmajnah trzinskih. / Hvala za travnike, jelše, potoke, / za visoki voz dišečega sena. /
Hvala za zlatoplave kačje pastirje / v veselem poletu ob Pšati, / v našem poletnem Dobu. // Hvala za pohlevno živino, / za težki vonj hleva pozimi, / za streho v poletni nevihti / in simfonijo bisernih kapelj / pod kapom poslopja. / Hvala, oče, za vozove: / za težke parizarje z blagom, / za zapravljivčka in svobodo: / za Ihan, za Mangeš, za Bišče, / za visoke trenutke snidenja / sončnih nedelj. (Očetu in materi)
O večnost, / o bit neizpodbitna, /kje je tvoj pristan, / da zasidram čustva na varnem? / O, praznik polne prisotnosti – v prosojni svetlobi vsebiti – / si res ugasnil v črno brezno vsemirja? (Sivo obzorje preplavlja)
O, hvala za posodo prosojno, / za mikrokozmos iz ila, / hvala za čut prostora in časa, / hvala za zmes snovi / v čudovitem povzetku. (Medtem ko darujem)
Hvalna pesem vre iz duše: / Dobro in lepo je stvarstvo, Gospod! / Za blagoslov in slovo od dneva še kaplje svežega dežja pošiljaš, / prah spereš, poti umiješ, / na nebu zarišeš čudovit lok / mavričnega pramena. / Vse stvari so na svojem mestu, / vse priča, Natiho, o Tvoji slavi. (Laudes)
LETA 1991 UMRL ISAAC BASHEVIS SINGER
AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 (* 1902 ALI 1904)
Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije … Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti … Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti … Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina … Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki … avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo
njegove misli:
Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.
IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF, PREVAJALEC, PUBLICIST, PROFESOR († 1962)
Po končani realki v Ljubljani je opravil enoletni gledališki tečaj pri Milanu Skrbinšku, leta 1913 pa je končal tudi Ottovo gledališko šolo na Dunaju. V prvi vojni je bil v ruskem ujetništvu, po njej pa je postal vodilni igralec in režiser v Narodnem gledališču v Ljubljani, po letu 1925 se je posvetil samo režiji. Veliko je tudi prevajal in na naše odre postavil veliko sodobnih evropskih avtorjev. Režiral je tudi operne predstave, ki so jih takrat uprizarjali v poletnem gledališču v Tivoliju (Sen kresne noči). V gledališču je pripravil tudi krstne uprizoritve slovenskih avtorjev, od tujih pa so pomembne uprizoritve Shakespeara (od leta 1920-38 je režiral trinajst njegovih tragedij in komedij. Tudi v operi so prišla na vrsto tudi slovenska dela (Gorenjski slavček, Veronika Deseniška). Po drugi vojni je bil predavatelj na Konservatoriju GM in Akademiji za glasbo. Veliko je pisal, objavljal dramaturške analize, komentiral … Zanimivi so njegovi s humorjem začinjeni zapisi iz gledališkega življenja.
LETA 1894 ROJENA KSAVERIJA PIRC
REDOVNICA URŠULINKA, MISIJONARKA († 1987)
Verne Slovence je o delovanju naših misijonarjev po izvenevropskih celinah zvesto obveščal mesečnik Katoliški misijoni, ki je izhajal od leta 1921 do 1944 v domovini, po vojni je moral, skupaj s številnimi Slovenci, »oditi v begunstvo« v Argentino. List je prinašal poročila o misijonih in pisma naših misijonarjev in misijonark. Zelo poučna in zanimiva so bila pisma uršulinke s. Ksaverije Pirc, ki je bila od leta 1924 misijonarka na Tajskem. Ob 60-letnici Katoliških misijonov (1981) se je oglasila s pismom: »Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec … Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija. In potem – katastrofa. Vojna in povojna. – Ali bodo Katoliški misijoni utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko. Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah.« Te izredne žene, ki je misijonom darovala 63 let svojega plodnega življenja in jo lahko postavimo ob največje slovenske misijonarje, se spominjamo ob obletnici rojstva.
Bil je Plečnikov učenec, študij pa je končal pri profesorju Ivanu Vurniku. Že kot študent je poučeval na Tehniški srednji šoli, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu v Beogradu je odprl samostojni atelje. Zgodnja dela nosijo pečat ekspresionizma ( zlasti hotela Stara pošta v Kranju in Park na Bledu). Po vojni je izdelal regulacijski načrt za Novo mesto in preuredil tamkajšnji grad Grm za potrebe kmetijske šole.
LETA 1904 ROJEN P. FRANCE AČKO
REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE († 1974)
Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.
LETA 1919 USTANOVLJENA SLOVENSKA UNIVERZA V LJUBLJANI
Po dolgem boju, ki se je razvnel zlasti v času narodnih taborov v drugi polovici 19. stoletja, smo dobili prvo slovensko univerzo. Odlok o njeni ustanovitvi, ki ga je podpisal kralj Aleksander, je stopil v veljavo 23. julija 1960. Nova univerza je imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen prvi rektor je bil dr. Josip Plemelj, profesor matematike na filozofski fakulteti.
LETA 1930 ROJENA VLASTA HEGEDUŠIĆ
KOSTUMOGRAFKA IN SCENOGRAFKA († 2002)
Leta 1955 so jo iz Zagreba, kjer je živela in delala, povabili v Slovensko narodno gledališče Maribor, kjer je potem ostala do konca življenja. V drami, operi in baletu (tudi v filmih in na televiziji) je ustvarila številne (več kot 500) imenitne kostumske in scenske kreacije (Volpone, Mariana Pineda, Lepa Vida, Dogodek v Gogi …). Najraje je ustvarjala kostume, kjer je prišla do izraza domišljijska razigranost in barvna sproščenost. Ukvarjala se je tudi z modo in slikarstvom.
LETA 1932 ROJEN LOJZE SLAK
HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA († 2011)
Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov), Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (…) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno čez deset let ob 40-letnici). … Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža.
več: F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45. M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.
LETA 1977 UMRL ALOJZIJ MAV
DUHOVNIK, SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1898)
Rojen v Grobljah pri Domžalah. Posebej se je uveljavil kot cerkveni skladatelj. Njegove nabožne pesmi nedeljo za nedeljo prepevajo na skoraj vseh slovenskih korih. Najbolj razširjene so njegove Marijine pesmi. Mav je imel nesporno izoblikovan čut za tekočo melodijo, ki je imela, tako lahko trdimo, svoje korenine v slovenski melodiki. Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je kombiniral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh. Mavove pesmi bodo še dolgo živele med slovenskim narodom.
Rodila se je v Mariboru, od koder je bila med 2. svetovno vojno izgnana v Srbijo, kjer je diplomirala iz slavistike. Po vrnitvi v domovino je od leta 1960 izdajala kratko prozo, bila je profesorica na mariborski gimnaziji, kot literarna kritičarka pa je bila tudi redna sodelavka revij Dialogi in Sodobnost. Močno je zaznamovala kulturno življenje v Mariboru, njena realistična dela postavljajo ogledalo družbi, v kateri je živela. Romani pripovedujejo o življenju v izgnanstvu, mladinskih delovnih brigadah in sodobni potrošniški družbi. Nekaj njenih del: Jesen brez poletja, Kali prihodnosti, Kariatide, Kukavičji sneg, in avtobiografski romani Malahorna, Podoba na televizorju …
Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.
LETA 1921 ROJEN BRANKO ŽUŽEK
PESNIK IN MLADINSKI PISATELJ, PREVAJALEC ( † 2001)
Že v mladosti je pisal pesmi (osebno poznal pesnika Jožeta Šmita in Franceta Balantiča), leta 1956 so izšle v zbirki Padajo rožnati listi, deset let kasneje pa je izšla še zbirka Moja pokrajine, kjer spregovori o sobivanju med človekom in naravo, v zbirki Steklena krogla, pa je problematiko ob soočenju s problemi modernega sveta še poglobil. Pisal je tudi črtice in prozo za mladino. Njegovo najpomembnejše delo je avtobiografska zbirka črtic Kruh moje matere (1973). Veliko je tudi prevajal (Goetheja, Nazorja, Baumanna…)
LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK
DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)
Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.
LETA 1968 UMRL GIOVANNI GUARESCHI
ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST (* 1908)
Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).
nekaj njegovih misli:
Pravilo vzgojiteljev mladine ne sme biti ‘bodi človek’, temveč ‘bodi otrok’. ‘Človekov’ imamo še preveč!
O, ko bi bil vsakdo tako razumevajoč za napake svojih bližnjih, kot je razumevajoč za svoje lastne napake! Potem bi bilo življenje nekaj sladkega.
Bolje je biti tiho in tvegati, da te imajo za bedaka, kakor pa govoriti in dokazati, da si bedak.
LETA 1974 UMRL ALOJZIJ KOŠMERLJ
teološki profesor in duhovnik (* 1899)
Doma iz Sodražic, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.
LETA 1974 UMRL ALOJZIJ ZUPANC
DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK (* 1893)
Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.
LETA 1987 UMRL VIKTOR KOS
DUHOVNIK (* 1899)
“Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi ‘najmanjšimi’ prijatelji božjimi.” To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. “Vse to je bila ena velika milost božja,” je zapisal.
… več o njem v rubriki pričevanje 08_2009
LETA 2004 UMRLA NADA MATIČIČ
PISATELJICA (* 1922)
Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.
LETA 2014 UMRL VLADIMIR KAVČIČ
PISATELJ, UREDNIK (* 1932)
Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).
Poljski komunistični voditelj general Wojciech Jaruzelski, ki je umrl 25. maja 2014, je pred smrtjo prejel zakramente. Tako je poročala poljska katoliška agencija.
Jaruzelski je bil rojen leta 1923 v katoliški družini. Kot otrok je prejel vse zakramente, saj je bila družina globoko verna. Komunistično ideologijo je prejel med deportacijo družine v Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno. Na vrhuncu politične moči se je razglašal za ateista. Poljski mediji so še poročali, da ob krščanskem pogrebu svoje matere ni hotel vstopiti v cerkev!
V njegovem odnosu do Cerkve lahko opazimo neko dvojnost. Po eni strani so v času njegovega vladanja komunisti marsikaj dovolili Cerkvi. Po drugi strani pa smo bili prav v času, ko je bil Jaruzelski prvi komunist na Poljskem, priče številnim proticerkvenim kampanjam. Med najtežje zločine pa štejemo uboj duhovnika, danes že blaženega, Jerzyja Popieluszka, kaplana opozicijskega sindikata Solidarnosti. Jaruzelski je na Poljskem leta 1980 uvedel izredno stanje. Takrat so komunisti zaprli vse voditelje omenjenega sindikata, nekatere pa celo ubili. Komunistični general se je v zadnjih letih življenja razglašal za agnostika, pred smrtjo – umrl je v bolnišnici po daljši bolezni – pa je prejel zakramente.
Podobno se je pred smrtjo spreobrnil znani ruski izumitelj še bolj znane avtomatske puške (brzostrelke AK-47) Mihail Kalašnikov. Znano puško je izumil v začetku druge svetovne vojne. Danes jo lahko vidimo na posnetkih z raznih bojišč in zakrivila je smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov. Lahko si predstavljamo, kakšno moralno breme je to pomenilo za Kalašnikova. Pol leta pred smrtjo je napisal pismo ruskemu patriarhu Cirilu. »Moje duševne bolečine so neznosne; muči me nerazrešljivo vprašanje, ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz, Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti, čeprav sovražnikove?« V pismu je še napisal, da mu je Bog po pomoči njegovih bližnjih dal spoznanje, da se je v starosti spovedal in prejel obhajilo.
»Odličje prejme za svoje življenjsko delo v blagor Cerkve v Sloveniji, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.« Tako je Slovenska škofovska konferenca utemeljila Odličje sv. Cirila in Metoda našemu dolgoletnemu uredniku Silvestru Čuku. Odličje mu je koprski škof Jurij Bizjak izročil 27. junija 2014 v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru. »Toliko desetletij, kolikor je pri Ognjišču, zahteva veliko notranjo disciplino, notranji red in spoštovanje do stvari, ki jih opravljaš,« je Čuka opisal škof Bizjak.
Msgr. Silvester Čuk je v svoji šaljivosti, ki jo rad vedno izkazuje, kakor je dejal škof Bizjak, najprej izrekel zahvalo: »Z veseljem to delam in upam, da bom lahko še naprej. Zahvaljujem se za to priznanje, ki je bilo nepričakovano in mi je bilo izročeno ob zlatomašniškem jubileju. Res, hvala Bogu za vse, kar je bilo do zdaj, in Bog nam daj zdravje še za naprej.« Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.
Škof Bizjak se je ob srebrnem mašniškem jubileju zahvalil tudi uredniku Božu Rustji “za 25-letno zvesto delo za rast in širjenje Božjega kraljestva med nami, v naši škofiji, v naši cerkveni pokrajini in vesoljni Cerkvi”.
Silvester Čuk je v nedeljo 13. julija obhajal zlato mašo v rojstnem Črnem Vrhu. Župnijsko cerkev sv. Jošta so napolnili domačini in verniki od drugod. Pri oltarju sta bila ob njem nečaka Jože in p. Marjan Čuk, ki je bil tam tudi glavni govornik.
Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.
Dovolite mi, da vam najprej v imenu uredništva voščim ob vašem visokem jubileju. Kako ga sprejemate?
Želim si, da bi jubilej šel mimo mene, da bi se tega ne spominjali, ker se sam ne ukvarjam s tem. Ni toliko bistveno. V tej starosti in nasploh v življenju so nam dnevi podarjeni in nikoli si nisem mislil, da bom dosegal ta leta; še posebej ne, ker sam nisem rojen kot optimist. Iz mojega govorjenja lahko razberete, da na tem svetu ne vidim najmanjše možnosti za kakšen raj na zemlji.
Verjetno vam dogodki 20. stoletja niti ne dajo veliko možnosti za optimizem …
Globoko verjamem v izvirno katastrofo. Nekaj hudega se je moralo zgoditi na začetku časa, da se je potem odvila taka zgodovina, kot se je. Človeška zgodovina je dejansko zgodovina človeške tragike. Ob tem je že res, da se je vzporedno razvijala tudi kultura, znanost, da smo bili deležni velikega napredka, vendar prevladuje tragika. Za višek tragike lahko vzamemo že omenjeno 20. stoletje s tremi totalitarizmi. Vsi trije so hoteli pobožanstviti človeka, vendar so ga dejansko peljali v barbarstvo.
K temu bi dodal, da gre svet proti nekemu koncu, proti neki sodbi. To so stvari, o katerih danes mediji in družba neradi govorijo; malo govorijo tudi o peklu ali vicah. To je tudi odraz današnjega krščanstva, ki je v nekem obdobju, ko se bolj poudarja samo eno polovico, mehkejšo polovico krščanstva. Kristus ni samo usmiljenje, ni samo milina, nežnost ali ljubezen. Bog je tudi neskončna pravičnost. Treba je zmeraj dodati, da je Bog tisti, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Čeprav danes pravijo, da Bog ne kaznuje, sam s svojim skromnim mišljenjem menim drugače. Dokazov za Božje kaznovanje je v Svetem pismu kar preveč, posebno v Stari zavezi.
Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh … Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?
Vprašanja, ki jih nosijo v sebi moji liki, so dejansko moja vprašanja. Od kod sem začel iskati smisel življenja? V mladih letih sem prišel iz katoliškega zavoda in sem, ker sem študiral v Ljubljani, po letu 1945 padel v čisto drug, komunistični svet. To, kar me je pripeljalo k tem vprašanjem, je trpljenje. Ne samo moje – ko sem pogledal okrog sebe, sem se zmeraj spraševal, kaj vidim. Vidim trpljenje ljudi na tem svetu, na vseh ravneh. Čemu to strašno trpljenje? Kakšen smisel ima? Ali trpimo kar tako? V mojih romanih in tudi v mojih stolpcih, ki jih pišem v Družini, so ta vprašanja in razmisleki. Ob tem je nujno poudariti, da Božja ljubezen ni naša ljubezen. Je nekaj, kar nas vse prekaša, in kristjan se mora ponižno skloniti pred skrivnostjo.
Če ob vsem tem poskusite narediti strnjeno predstavitev tega, kar vam pomeni vera, kaj bi rekli?
Če sem čisto iskren, mi je vera danes daleč najvišja vrednota od vseh. Celo daleč višja od moje nekdanje boginje umetnosti in kulture. Umetnost, kultura, znanost – vse to mi je skušalo odslikavati stvarnost sveta, niso pa te discipline pripomogle k mojemu razumevanju smisla sveta. Vera je tista, ki daje smisel najprej mojemu lastnemu bivanju, mojemu življenju. Vera odgovarja, zakaj sem danes tukaj in zakaj sem danes tukaj kot Slovenec. Daje mi smisel, da imam okrog sebe narodnostno okolje, ki daje osnovo mojemu kulturnemu okolju. Daje mi vero v človeško zgodovino, ki je navidez ena sama tragika, vendar je zadaj za to tragiko neka nadčloveška režija, ki je mi seveda ne razumemo. Vera daje smisel tudi človeški zgodovini. Čeprav v ta razvoj zgodovine večkrat dvomimo – predvsem takrat, ko dogodkov ne razumemo – vendar je ravno v takih preizkušnjah kristjan s pomočjo vere lahko prepričan, da ima Bog kot tisti zadnji, ki pilotira potek zgodovine, svoj smoter in smisel.
Zadnjič je neki duhovnik med pridigo orisal žalostno stanje današnjega kristjana. Ima željo in hkrati sploh možnost, da se dokoplje do globljega teološkega spoznavanja, ali ostajamo samo na površini? Tudi vi ste v analizi današnjega časa kritični do plitvega krščanstva. Apostol Peter pravi: Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja. Mi običajno nimamo niti odgovora, če bi nas kdo to vprašal. Kaj za vas predstavlja razlog upanja?
Upanje mora biti samo eshatološko, ne more biti zgodovinsko. Eshatološko pomeni, da upanje izhaja iz védenja o poslednjih rečeh. Kristjani ne moremo pristati na utopije, ki imajo v svojem jedru idejo raja na zemlji. Ne moremo pristati na idejo dokončne ureditve sveta, da bo človek na njem popolnoma potešen. To je čista utopija. Tudi v primeru, da bi prišlo do popolnega miru na svetu, do popolne potešitve vseh potreb posameznika, da bi vsak imel svojo službo, svojo plačo, svojo vilo – skratka, da bi si vsi lahko privoščili vse. Kaj bi ostalo? Ostajala bi smrt. V takem raju bi bilo dosti težje živeti, kot živimo danes. Razmišljali bi samo o tem, kako bo tega raja enkrat konec in bomo morali umreti.
Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.
Samo poglejmo življenje na zemlji – je to raj? V življenju je dosti več napora kot užitka, dosti več tesnobe, strahu, skrbi, sporov, tudi kriz. Življenje in svet – in o tem si danes ne upa noben spregovoriti – sta solzna dolina. Ob tem se srečujemo z modernimi ateističnimi filozofijami, ki trdijo, da je naše življenje nekaj absolutno nekoristnega. Iščejo nek smisel iz niča, torej se nahajamo v nihilizmu. Sploh ni neke vere v smisel sveta in v smisel življenja. To pa daje krščanstvo s svojim upanjem. To upanje po mojem skromnem mnenju ni v tem, da bi bil Bog serviser v naših vsakdanjih potrebah. Njegova previdnost sicer sledi vsemu, vendar je naše upanje v tem, da je naš Bog z nami in bo ostal z nami vekomaj. Upanje je, da s koncem tega življenja našega življenja ni konec.
Pomanjkanje upanja je mogoče najbolj zaznati pri mladih, saj je mnogo stvari prepuščenih mlačnosti in karkolizmu. Kje vi vidite pomanjkanje upanja, hkrati pa tudi sposobnosti čudenja, navduševanja in vere v življenje?
Sicer sem od leta 1990 v pokoju in sem tako že leta precej odrezan od sveta mladih. Ker pa je vprašanje na mestu, pa bi rekel, da je upad vere v življenje nekaj, kar ni omejeno samo na mlade. Obup in zagrenjenost sta danes prisotna v vseh starostnih kategorijah in družbi nasploh. Mladi srkajo razpoloženje in vzdušje iz te družbe, ki je nad njimi. Ta družba pa se že nekaj stoletij oddaljuje od Kristusa.
Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to je. Če zapustiš pot, si v brezpotju, če zapustiš resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se Kristus omenja v današnjem času.
Kaj pa bi rekli o narodni zavesti? Zdi se mi, da smo precej mlačni, mogoče še najbolj zažarimo ob športnih dogodkih. Ampak – ali je to narodna zavest?
Slovenci smo na zelo nizki stopnji narodne zavesti. Narodne zavesti ni. Ni zavesti o današnji slovenski poziciji v svetu, kar dokazuje ravno udeležba ob volitvah in referendumih. Velikanska abstinenca govori svoje. To kaže na nezainteresiranost do bistvenih vprašanj naroda. Ob narodu, ki ga ne briga njegova preteklost, se vprašam, kakšen narod je to. In to, da hočejo skriti določena zgodovinska dejstva – to je nekaj najslabšega. Kaj s tem povedo? Kaj želimo običajno skriti? Greh, zločin itd. Kot so hoteli s sedmimi zazidanimi pregradami skriti greh in zločin v Hudi jami. Čas komunizma, ki je bil tudi čas internacionalizma, je odrival pojem narodne zavesti. Tudi danes smo priča relativizaciji narodne pripadnosti. Bomo potrebovali še kar nekaj novih Slomškov …
K temu odgovoru bi dodal tudi misel, ki sem jo napisal za novomašnike v Credu – novomašnik mora biti danes zaveden član slovenske republike in sploh slediti usodi slovenstva, tako matičnega kot zamejskega ter zdomskega. Še posebej danes, ko se ob tem cinizmu naše politike zdi, da bo morala naša Cerkev prevzeti še breme glavne nosilke narodne zavesti. Mene skrbi, kaj bo s slovenskim krščanstvom in posledično z narodno zavestjo. Čutim izredno pomanjkanje intelektualne sile na tem področju. Ni ljudi, ki bi se na to temo oglašali na glas in v tem se čutim izredno osamljenega. Upam pa, da bo krščanstvo obstalo in kljub vsemu se mi zdi, da imamo še kar nekaj zavednih Slovencev.
Rad imam:
– domovino – pokrajino ob Savi – slovensko vzdušje – domači vrt
Ne maram:
– česar ne maram, prihaja od ljudi – pomanjkanja narodne zavesti v politiki – boli me demontaža slovenskih struktur na Tržaškem
Kaj vam pomeni družina?
Družina je osnovna človeška celica že za humanista, tudi če nima vere. Za kristjana je pa še kaj več. Že v Svetem pismu ima zapisano, da je Bog ustvaril moža in ženo. Za kristjana je to oblika, ki prihaja direktno iz Božjih rok. Kot tako jo moramo tudi zagovarjati in čuvati.
pogovarjal se je Matej Erjavec (moj pogled 07_2014)
Sem v zelo hudi situaciji. Zaljubljen sem v žensko, ki je poročena in ima v tem zakonu otroka. Slučajno sva se srečala pred tremi leti, preskočila je iskrica, oba sva mislila, da bo to le bežna avantura, toda ni bilo tako. Mislila sva, da bo z leti minilo, pa ni. Rada se imava in naju je hkrati zelo strah. Ona v svojem zakonu ni srečna, tudi preden je mene spoznala, ni bila, vedno je govorila, da je mož ne spoštuje, ima jo le za to, da lahko zadovolji svoj spolni nagon, da mu kuha in pere. Odkar sva spoznala, da je med nama nekaj več, hodiva pogosteje v cerkev, jaz pa vsak dan prosim Boga, naj mi pomaga in naj me ne kaznuje, ker jo imam rad. Zelo rad bi ravnal razumno, toda čustva so močnejša. Ali mislite, da naju bo Bog zaradi tega kaznoval, gotovo naju ni poklical v življenje zato, da bi bila oba nesrečna in bi trpela. Kaj bi se zgodilo, če bi imela svoje otroke, ki bi se rodili iz ljubezni?
Florjan
Že v prvem stavku omenjate, da ste v “zelo hudi situaciji”, kar vam verjamem in se v vaš položaj poskušam vživeti. Škoda, da niste omenili, ali ste poročeni ali še samski, da bi lažje bolj celostno odgovoril na vaše zahtevno vprašanje. Če ste še samski, imate vsekakor vso pravico do poroke z osebo, ki je še samska, vdova ali je bil njen cerkveni zakon razglasen za ničnega, če niste samski, pa je vaš primer dvakratno zapleten, ker bi tako razpadli dve zakonski skupnosti. V odgovoru predpostavljam, da ste še samski in da nimate ne žene in ne otrok in da je zakon omenjene poročene ženske sklenjen cerkveno veljavno in ni ničen. Iz vašega pisma izhaja, da ste verni in da hodita ‘oba’, vi in omenjena poročena ženska, še pogosteje v cerkev in da vsak dan prosita Boga, naj vama pomaga in vaju ne kaznuje. Najbrž vam je znano in čutite, da navadno grešnik sam kaznuje samega sebe, saj nam vest očita, da je greh zlo in ga zato ne smemo storiti. Pa tudi iz izkušnje vemo, da nas greh – vsaj na dolgo – ne more osrečiti.
Po vašem vprašanju domnevam, da vam je katoliški nauk glede zakonske zveze znan. Naj omenim, da je zgodnja Cerkev bila glede zakonske nezvestobe zelo stroga, saj je med (javne) grehe, za katere so bili potrebni javno priznanje, kesanje, pokora in zakramentalna odveza, spadalo tudi prešuštvo. Tudi različna verstva sveta in kulture imajo določila, predpise in norme o zakonskem življenju, ki navadno vključujejo tudi zakonsko zvestobo. Krščanstvo glede nauka o zakonski zvestobi izhaja iz nauka Svetega pisma Stare (6. božja zapoved: “ne prešuštvuj” /5 Mz 5,18/) in Nove zaveze (“Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” /Mr 10,9; Mt 5,32/). Če Bog nekaj od človeka zahteva, to potem tudi omogoča in podpira; če zahteva zakonsko zvestobo, potem jo tudi omogoča. Dandanašnja Cerkev, tudi letošnja škofovska sinoda v Rimu, veliko razmišlja o vrednotah zakramenta zakona in o družini, ki je temeljna celica družbe in Cerkve. Zato je Cerkev tudi razvila številne ponudbe, da bi pomagala mladim, da se čim bolje pripravijo na zakonsko in družinsko življenje, saj je današnji človek na ravni zakonskega in družinskega življenja večkrat zelo nebogljen, kar je za rumene medije, predvsem ko gre za znane osebe, zelo ‘uporabna’ tema. Na teološki fakulteti v Ljubljani deluje Katedra za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije. Množijo se različna pozitivna gibanja, številne psihološke, psihoterapevtske ponudbe, ki želijo pomagati ljudem, da bi zaživeli srečno in blagoslovljeno zakonsko in družinsko življenje, v katerem bi se uresničila in bila srečna zakonca, otroci da bi se pripravili na zakonsko in družinsko življenje. Cerkev je v zadnjem obdobju poglobila teologijo zakramenta zakona in teologijo telesa. Seveda pa so spoznanja premalo, potrebna sta pogum in odločitev. Bog, ki je ljubezen, se je odločil, da bo človeka brezpogojno in zastonjsko ljubil. On tudi človeku, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti, to omogoča in ga z milostjo spodbuja, da lahko zaživi ljubezen na najrazličnejše načine, tudi zvestobo v zakonski ljubezni, ki izhaja iz človeške narave in je za katoliške vernike tudi zakrament. Za pristno in dolgotrajno zakonsko življenje je premalo zaljubljenost, ki je navadno dar narave za določen čas, marveč je potrebna ljubezen, ki pa je predvsem odločitev in obljuba – kot poudarja privolitev in izročitev med zakoncema pri sklepanju zakona – da si bosta žena in mož ostala zvesta “v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja”. Tako je zvestoba dar, ki ga zakonska partnerja zagotavljata drug drugemu in je edina prepričljiva drža, v kateri se lahko izraža zakonska ljubezen. Zakonec jo zahteva od samega sebe in se zanese nanjo pri drugem. K zvestobi spada hotenje, da želi vsak izpolniti hrepenenje drugega po osebni naklonjenosti v vsej raznolikosti človeških potreb, ki vključuje tudi spolnost. Zakonska ljubezen je pravzaprav odločitev, da boš o svoji ženi (možu) dobro mislil, ji dobro želel, o njej dobro govoril in zanjo in njej dobro delal na vseh ravneh in vse dni svojega življenja, kot poudarja gornje zakonsko zakramentalno besedilo.
Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na: Ognjišče, Rubrika Pisma, Trg Brolo 11, 6000 Koper ali po e-pošti: pisma@ognjisce.si
Omenjena poročena ženska v vašem pismu mora seveda sama razčistiti svoj problem, vi pa ji v sedanjem položaju po mojem ne morete pomagati, ker se bosta še bolj zapletla, rane bodo še globlje in težave še večje. Vedeti mora, kaj pravzaprav hoče, morda nosi tudi rane iz otroštva, mladostništva. Vprašanje je, ali vam je vse povedala. Toda to je že drugo, njeno vprašanje.
Za vas bom navedel dva pozitivna primera, kako sta verni dekleti, moji znanki, reševali svojo vročo ‘zaljubljenost’, ki ni bila perspektivna. Prva je začutila, da bo s fantom, v katerega se je zelo zaljubila in z njim tudi resno hodila, kot praktična vernica težko preživela, čeprav je vedela, da bo fant postal družbeno zelo znan, kar ji je po svoje laskalo. Žal ni bil veren in je pri njej vse razen vere dobro sprejemal. Iz ljubezni do Kristusa se mu je, kljub bolečini, stiski in solzam zavestno odpovedala. Bog je že po nekaj mesecih to odpoved ‘nagradil’ s fantom, ki ceni njeno vero, tudi sam se ji je po njej približal in sta danes srečna starša svojih otrok. V drugem primeru je fant, ki je kar nekaj let bil zaljubljen in resno hodil z izobraženim in dobrim dekletom, spoznal, da ga Bog kliče v duhovništvo, in se je zaradi klica v duhovništvu dekletu, ki je bila vanj zelo zaljubljena, odpovedal. Ko mi je dekle to stisko zaupalo, sem ji dejal: Če Bog hoče njenega dotedanjega fanta za duhovnika, ji bo gotovo postavil na življenjsko pot drugega, s katerim bo lahko enako ali še bolj srečna. Kot verno dekle je razlago sprejela in danes je srečna žena in mati, prvi njen fant pa odličen duhovnik. Ta dva primera omenjam zato, ker ju poznam in čutim, da je Bog prvo zaljubljenost ‘ozdravil’ in kanaliziral v drugo smer, kjer se je vse srečno uredilo.
Želim, da bi vam ta dva stvarna primera pomagala, da bi se ‘prepovedanemu sadu’ odpovedali in upali in zaupali, da bo Bog vašo odpoved nagradil. Morda boste poiskali pomoč pri duhovniku, psihoterapevtu ali drugem strokovnjaku. Vsak je svoje sreče kovač. Želim vam zdravo samozavest, krščanski pogum in blagoslov ter trdno verujem, da vam bo sreča navržena, saj Bog osrečuje pogumne in zveste.
Vinko Škafar
Na naši spletni strani uporabljamo piškotke in podobne tehnologije, da izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo.
Naš danes najbolj turistični obmorski kraj se prvič omenja leta 1251 kot “Portus Sancta Maria de Rosa”. Takrat je bila tod glavna gospodarska dejavnost solinarstvo, znano pa je tudi, da so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca že takrat zdravili z morsko vodo in blatom. Pravi turizem se je razvil po letu 1830, ko je bila zgrajena vila Vesna in prvo kopališče na slovenski obali. Po obisku avstrijskega ministra za obrambo in prestolonaslednika so celotno območje med Bernardinom in Portorožćem razglasili za klimatsko zdravilišče. Začeli so prihajati imenitni gostje. V začetku 20. stoletja so zgradili slavni »Palace Cur Hotel« (1910), do prve svetovne vojne pa še igralnico, manjše hotele in zasebne vile. Gosti so se lahko v Portorož od leta 1902 vozili tudi z vlakom (po Parenzani), ki je vozil med Trstom in Porečem.
Poljski komunistični voditelj general Wojciech Jaruzelski, ki je umrl 25. maja 2014, je pred smrtjo prejel zakramente. Tako je poročala poljska katoliška agencija.
Podobno se je pred smrtjo spreobrnil znani ruski izumitelj še bolj znane avtomatske puške (brzostrelke AK-47) Mihail Kalašnikov. Znano puško je izumil v začetku druge svetovne vojne. Danes jo lahko vidimo na posnetkih z raznih bojišč in zakrivila je smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov. Lahko si predstavljamo, kakšno moralno breme je to pomenilo za Kalašnikova. Pol leta pred smrtjo je napisal pismo ruskemu patriarhu Cirilu. »Moje duševne bolečine so neznosne; muči me nerazrešljivo vprašanje, ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz, Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti, čeprav sovražnikove?« V pismu je še napisal, da mu je Bog po pomoči njegovih bližnjih dal spoznanje, da se je v starosti spovedal in prejel obhajilo.
»Odličje prejme za svoje življenjsko delo v blagor Cerkve v Sloveniji, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.« Tako je Slovenska škofovska konferenca utemeljila Odličje sv. Cirila in Metoda našemu dolgoletnemu uredniku Silvestru Čuku. Odličje mu je koprski škof Jurij Bizjak izročil 27. junija 2014 v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru. »Toliko desetletij, kolikor je pri Ognjišču, zahteva veliko notranjo disciplino, notranji red in spoštovanje do stvari, ki jih opravljaš,« je Čuka opisal škof Bizjak.
Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.
Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh … Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?
Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.
Že v prvem stavku omenjate, da ste v “zelo hudi situaciji”, kar vam verjamem in se v vaš položaj poskušam vživeti. Škoda, da niste omenili, ali ste poročeni ali še samski, da bi lažje bolj celostno odgovoril na vaše zahtevno vprašanje. Če ste še samski, imate vsekakor vso pravico do poroke z osebo, ki je še samska, vdova ali je bil njen cerkveni zakon razglasen za ničnega, če niste samski, pa je vaš primer dvakratno zapleten, ker bi tako razpadli dve zakonski skupnosti. V odgovoru predpostavljam, da ste še samski in da nimate ne žene in ne otrok in da je zakon omenjene poročene ženske sklenjen cerkveno veljavno in ni ničen. Iz vašega pisma izhaja, da ste verni in da hodita ‘oba’, vi in omenjena poročena ženska, še pogosteje v cerkev in da vsak dan prosita Boga, naj vama pomaga in vaju ne kaznuje. Najbrž vam je znano in čutite, da navadno grešnik sam kaznuje samega sebe, saj nam vest očita, da je greh zlo in ga zato ne smemo storiti. Pa tudi iz izkušnje vemo, da nas greh – vsaj na dolgo – ne more osrečiti.