Avtor: marko

LETA 1727 ROJEN OŽBALT GUTSMAN

JEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE († 1790)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je “malo koristna”. Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

---

LETA 1859 ROJEN KNUT HAMSUN

NORVEŠKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (1920)

Odraščal je v veliki revščini, delal je kot trgovski pomočnik, poštni uradnik … in ob delu je začel pisati. Nekaj let je bil tudi v Ameriki, toda tudi tam ni našel resnične sreče. Prvi uspeh je doživel z romanom Lakota. V delih se je zavzemal za svobodo posameznika, za prvinsko življenje z naravo, odklanjal je mehkužno meščansko družbo. Zaradi podpore nacistom je bil po drugi vojni obsojen veleizdaje, vendar kaznovan le denarno. Tudi zaradi tega danes ni dovolj cenjen, vendar pa je eden največjih evropskih modernistov. Še nekaj del: Skrivnost, Kruh, Blagoslov zemlje, Potepuhi…

---

LETA 1875 UMRL HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, pravljičar (* 1805)

V sedemdesetih letih svojega življenja je napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne po­zna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku … Pravljico Andersenovega živ­ljenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna člo­veka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu Odense…

 več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

• Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

http://knjigarna.ognjisce.si/otroska_knjiznica.html

http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html

---

LETA 1880 ROJENA MANICA KOMAN

PISATELJICA IN PRIPOVEDOVALKA PRAVLJIC († 1961)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova,rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

 

LETA 1901 ROJEN LOUIS ARMSTRONG – SATCHMO

AMERIŠKI JAZZOVSKI GLASBENIK († 1971)

Louis Armstrong je bil prvi pomembnejši jazzovski solist in hkrati eden najvplivnejših glasbenikov v zgodovini. Kariero je začel kot trobentač z leti pa je odkril, da tudi dobro poje. Jazzu je dal novo razsežnost in izjemno virtuoznost. Kljub izjemni popularnosti je vedno ostal črnec iz New Orleansa, preprost mož, velik otrok. Imenovali so ga ‘veleposlanik miru’, on pa je zmajal z glavo ter govoril: „Prazne marnje! Znam samo igrati na trobento. Meni je dovolj to, da razveseljujem občinstvo. Da iz ljudi izvabljam smeh, da jih vidim zadovoljne. To pa je čudovito, mar ne?«

Mož, ki je kljub temu, da je zrasel brez tople družine, takorekoč na ulici, kjer je imel priliko videti vse slabo, ohranil vse življenje otroško dušo, sam razlaga, kako je to zmogel. Neki novinar pripoveduje, kako je bil pri njem na obisku in povabil ga je na kosilo. Preden so sedli k mizi, sta Satchmo in žena Lucille sklenila roke in molila. Novinar je bil tako presenečen, da je obstal kot vkopan z rokami ob telesu. »Vidim, da nisi sklenil rok, da bi molil in to me zelo boli, kajti če nisi veren, ne moreš razumeti niti religiozne duše moje glasbe. Kje, misliš, bi naši predniki dobili moči, da vztrajajo, če ne bi imeli vere?«

več v Ognjišču 09_1971

---

LETA 1906 ROJEN RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC († 1971)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

---

LETA 1911 ROJENA ZDENKA SERAJNIK

PESNICA, PREVAJALKA, PEDAGOGINJA († 2003)

Rodila se je v učiteljski družini na Prihovi, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in se s starši preselila v Konjice. Ob svojem pedagoškem delu je veliko pisala in objavljala v raznih revijah. Zapustila je nad 2200 pesnitev na temo Svetega pisma in praznikov v bogoslužnem letu. Nekaj njenih besedil je uglasbenih, med njimi kantata Blagoslovljena med ženami skladatelja Jožeta Trošta.

nekaj njenih verzov, misli:

• Pomagaj nam, Gospod, in daj moči, / da kakor Oče bi bili popolni, / žareli v svetu – kakor sončni sij.
• Gospod, Gospod, / kako dobro nam je tukaj biti! / Ostajamo v tebi, / ker si hotel ostati v nas.
• Ne boš, Gospod, zapustil nas sirot, / obljubil si, da boš Duha poslal, / ki z nami bo do konca dni ostal / in k svoji nam resnici kazal pot.
• Zapojmo, bratje, hvalnico / z življenjem, ki bo Bogu v čast, / da križ ne bil bi nam zaman, / trdno se oklenimo ga!
• Svetlejša noč je od človeških dni: / za vse, ki majhni so, je blagoslov / in rojstvo novih, srečnejših rodov.
• Izprosi, Mati, nam, Marija, / izprosi mir in blagoslov. / Od nas odvrni hudobijo, / daj mnogo dobrih nam sadov, / da zvesto Bogu bi služili, / slavili ga na vekomaj.
  več:

---

LETA 1920 ROJEN STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC, PISATELJ in PESNIK († 2010)

“Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene.” S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: “Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva.” Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel.
• Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.
• Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.
• Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.
• Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.
• Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.
• Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.
• Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsak moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.
• Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.
  več:

---

LETA 1933 UMRLA ANA WAMBRECHTSAMER

NEM.-SLO. PISATELJICA (* 1897)

Planina pri Sevnici, kjer se je 4. julija 1897 rodila, je bila zanjo »najlepši in najmilejši kraj na svetu«. Oče Nemec je bil trgovec, mati Slovenka pa poštarica. Ana je zaradi bolezni opustila redno šolanje in se izobraževala sama, nazadnje se je zaposlila pri materi. Zgodaj je prijela za pero, s podlistki, črticami in povestmi je sodelovala v celjskem tedniku pa tudi v graških listih. Njeno glavno delo je obsežen, spretno napisan zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več (1933).

---

LETA 1957 UMRL IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK (* 1889)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

---

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1882 ROJEN ALOJZ GRADNIK

PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC († 1967)

Spominjamo se rojstva pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. “Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog” (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: “Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost.”

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2002

nekaj njegovih verzov, misli:

• O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  
• Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  
• Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  
• Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  
• »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? ” / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata …
  več:
  

---

LETA 1898 UMRL JANEZ ČEBULJ

DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1832)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil nekaj časa kaplan v Kranju, od koder je na povabilo škofa Ireneja Barage odšel v ZDA. Tam je deloval med ameriškimi staroselci in priseljenci; vmes je bil krajši čas v Evropi in Egiptu. Njegove misijonske postaje so bile na območjih Michigana, Wisconsina in Minnesote. Govoril je več jezikov in nekaj indijanskih narečij.

---

LETA 1901 ROJEN STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, OČE PAPEŽA POLJAKA († 1981)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. “Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto preprosto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brezmejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. oktobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, “prerokoval”, da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v prekipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

---

LETA 1905 ROJEN FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2004)

Kardinal Franz König, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po “stažu” je bil najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

… več o njem si preberite v pričevanju 09_2000

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz… Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež – nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi pokazali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spoštoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo srečeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine – skrb, strah, tesnobo, bolezen, starost, smrt… Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

---

LETA 1920 ROJEN LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC († 1995)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

---

LETA 1929 UMRL KAROL GROSMAN

PRAVNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA (* 1864)

Doma iz Drakovcev blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru in leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu.

---

LETA 1932 UMRL OSKAR DEV

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1868)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

---

LETA 1949 UMRL SLAVKO GRUM

DRAMATIK IN PISATELJ (* 1901)

“Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu,” je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). “Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti.” Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). “Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje” (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

---

LETA 2008 UMRL ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

RUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (* 1918)

“Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo… Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem – naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo.” Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini. V svojem stanovanju v Moskvi je 3. avgusta 2008 umrl, zadet od možganske kapi, v 89. letu življenja.

— več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

• Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  
• Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  
• Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  
• Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  
• Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  
• O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
  
• Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
  
• Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega.

---

LETA 2017 UMRL VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER (* 1928)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska… Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (…) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti … to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga – Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

---

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1814 ROJEN LOVRO PINTAR

DUHOVNIK, SADJAR, POLITIK IN NABOŽNI PISATELJ († 1875)

Leta 1814 se je pri Sv. Tomažu nad Praprotnim (Škofja Loka) rodil Lovro Pintar. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je kot duhovnik služboval v različnih krajih na Gorenjskem. Deloval je tudi na kulturnem in gospodarskem področju, največ se je ukvarjal s sadjarstvom. Vzgojil je nad sto sadnih sort. Pisatelj Finžgar gaje kot bogoslovec upodobil v svojem spisu Gospod Lovro, ker je tudi njegovega očeta kot župnik na Breznici naučil umnega sadjarstva.

---

LETA 1876 ROJEN FRANC PENGOV

DUHOVNIK, PROFESOR, NARAVOSLOVEC († 1954)

Ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gradil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v katerem je septembra 1905 zaživela prva popolna slovenska gimnazija, je pravočasno poskrbel tudi za profesorje. Med nadarjenimi duhovniki, ki jih je poslal študirat na bližnje univerze, da se pripravijo na profesorsko službo, je bil tudi Franc Pengov, ki je bil po študiju na univerzi v Gradcu profesor naravoslovja na škofijski gimnaziji (1907–1941). Bil je tudi pisatelj: njegovo najbolj znano delo je knjiga Podobe iz narave (1916).

---

LETA 1901 ROJEN SLAVKO GRUM

DRAMATIK IN PISATELJ († 1949)

“Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu,” je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). “Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti.” Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). “Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje” (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

---

LETA 1902 ROJEN RADO BEDNARIK

ČASNIKAR, PREVAJALEC, UČITELJ, KNJIGOVEZ († 1975)

V Gorici rojeni časnikar, publicist in šolnik Rado Bednarik je po končani gimnaziji v rojstnem mestu študiral zgodovino in zemljepis na univerzi v Ljubljani. Dolgo časa je deloval kot urednik, časnikar in javni delavec. Preživljal pa se z delom v lastni knjigoveznici, ki jo je podedoval po očetu. Jeseni leta 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici, od leta 1946 do upokojitve pa je bil profesor na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Za pouk na liceju je napisal več učbenikov (skript).

---

LETA 1904 ROJENA MICA (MARIJA) LOGAR

VODJA DRUŽINSKE HIŠE, DOMA REDOVNIC († 1989)

Sloves rodbine Logar, po kateri je dobila ime čudovita dolina, so nadaljevale sestre Elizabeta, Neža, Ljudmila in Magdalena z Mico, najstarejšo, na čelu. Po očetovi smrti (1936) so na začetku doline postavile sodoben hotel, ki je poleti 1938 sprejel prve goste. Leta 1942 so ga Nemci požgali, sestre pa odpeljali v Auschwitz, kjer je Magdalena umrla. Preživele sestre Logar so po vojni hotel obnovile. Leta 1984 je prešel v last reda Družina Kristusa Odrešenika, ki mu pripada dr. Štefka Logar, nečakinja sester. Velika hiša je tudi dom duhovnih vaj.

---

LETA 1905 UMRL GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK (* 1840)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

… več o njem si preberite v rubriki obletnica meseca 09_2005

---

LETA 1920 ROJEN PIETRO COCOLIN

GORIŠKI NADŠKOF, METROPOLIT († 1982)

Po rodu Furlan, gimnazijo in licej je obiskoval v malem semenišču v Gorici in v bogoslovju študiral tudi teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 1944, bil kaplan v Krminu, nato župnik v Terzo d’Aquileia, župnik in dekan v Ogleju … ter od 1966 častni kanonik goriškega stolnega kapitlja (od 1966). 26. junija 1967 je bil imenovan za goriškega nadškofa, metropolita. Ob umestitvi je povedal, da je njegova glavna naloga vzpostavitiu dialog in obuditi zavesti, da so živa Cerkev ljudje … ki so dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta kot pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V teh prizadevanjih je ustanovil škofijski duhovniški svet (1969), škofijski pastoralni svet, ki so ga sestavljali tudi številni laiki, v župnijah je spodbujal nastanek krajevnih pastoralnih svetov. Za slovenske vernike v Gorici je oktobra 1972 ustanovil Slovensko pastoralno središče s svojim župnikom pri Sv. Ivanu v središču mesta. Vedno si je prizadeval za pristne odnose s Slovenci, tudi onkraj državne meje z Jugoslavijo in ohranjal prijateljske vezi s številnimi slovenskimi duhovniki, nekdanjimi sošolci v semenišču in bogoslovju v Gorici. Po odstopu tržaškega škofa Antonia Santina je bil 1975–77 tudi apostolski administrator tržaške škofije.

---

LETA 1921 UMRL ENRICO CARUSO

ITALIJANSKI OPERNI PEVEC in TENORIST (* 1873)

Strokovnjaki pravijo, da je največji tenorist vseh časov, znan po toplem baritonu in odlični interpretaciji vlog. Pel je v vseh največjih operah (stalni član Metropolitanske opere) in bil v začetku 20. stol velika pevska zvezda, ki so ga oboževalci množično spremljali povsod. Njegovi največji vlogi sta bili Canio v Leoncavallovi operi Glumači (I pagliacci) in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je tudi ljudske pesmi (O sole mio) , o njegovem življenju je posnet tudi film Veliki Caruso z Mariom Lanzo v glavni vlogi.

---

LETA 1922 UMRL ALEKSANDER GRAHAM BELL

ŠKOTSKO-AMERIŠKI IZUMITELJ PRVEGA UPORABNEGA TELEFONA (* 1847)

Za prenos zvokov človeškega glasu se je začel zanimati, ko je vadil z učitelji za slušno prizadete in je raziskoval mehaniko govora. Za prenos zvoka človeškega glasu je bilo potrebno izumiti še mikrofon in sprejemnik. Prvi telefon mu je uspelo sestaviti leta 1876.

---

LETA 1923 ROJEN JANEZ A. ARNEŽ

EKONOMIST, BIBLIOTEKAR IN PUBLICIST († 2021)

Dr. Janez Arnež je rojen Ljubljančan in v največjem slovenskem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo (pravo in filozofija). Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah (Bologna v Italiji in Louvain v Belgiji). Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Zaposlen je bil v več finančnih podjetjih v New Yorku, v Kongresni knjižnici v Washingtonu in na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku, kjer je več kot trideset let poučeval ekonomijo. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, in po osamosvojitvi Slovenije (1991) v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega gradiva, knjižnega in arhivskega. V Zavodu sv. Stanislava, je tako zbranih nad 60.000 knjig, okoli 700 naslovov periodičnega tiska in kar 1.500 škatel arhivskega gradiva. Tam je tudi zbirka umetniških del izseljenskih umetnikov (300 umetniških del).

več:

• B. Rustja, dr. Janez Arnež, Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
• S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.

---

LETA 1958 UMRL IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC (* 1878)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

---

LETA 1962 UMRL MARTIN ŽELEZNIK

CERKVENI GLASBENIK IN SKLADATELJ (* 1891)

Doma iz Brusnic na Dolenjskem se je glasbe učil v župniji Št-Peter Otočec, potem pri Ignaciju Hladniku v Novem mestu … Leta 1910 je končal ljubljansko orgelsko šolo, deloval kot organist v Tržiču, naredil je izpit na učiteljišču in poučeval na OŠ v Sorici, od leta 1947 glasbo na osnovni šoli v Kranju, kjer je bil mestni organist do smrti. Železnik sodi med pomembnejše ustvarjalce slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Skupaj z A. Jobstom je najvidnejši predstavnik t. i. Premrlove šole, ki je vnesla v našo cerkveno glasbo impresionistične elemente. Njegove skladbe odlikujejo barvita sozvočja in smisel za slikanje razpoloženj. V orgelskih skladbah je najbolj plodovit slovenski skladatelj svojega časa. Njegov so najbolj znane njegove cerkve skladbe: Med oljkami, Pojdi na Golgoto, Poslan z nebes je angel, Oznanil je angel, Vi oblaki ga rosite, Zvonovi so zapeli …

---

LETA 1986 UMRL FRANCE GORŠE

kipar (* 1897)

“Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja.” Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik, ki je živel iz globoke vere, je umrl na današnji dan.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

• V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

---

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1664 BITKA PRI MONOŠTRU

ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE NAD TURKI

Monošter (Szentgotthard), mesto ob sotočju Rabe in Labnice v Slovenskem Porabju, se je zapisalo v zgodovino po veliki bitki med Turki in krščansko vojsko 1. avgusta 1664. Turki so bili premagani in zaustavljeno je bilo njihovo prodiranje proti zahodu. Mesto se je razvilo na desnem bregu Rabe okrog cerkve in cistercijanskega samostana. Monošter je izobraževalno in kulturno središče porabskih Slovencev, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem.

---

LETA 1723 ROJEN RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA († 1803)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

---

LETA 1802 ROJEN MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK (S PSEVDONIMOM POŽENČAN), ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA († 1864)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudipo smrti. Na nagrobniku je napis: “Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma.”

---

LETA 1876 ROJEN IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF († 1949)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. “V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo,” je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. “Non ego, sed Deus” (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2006

---

LETA 1897 CESAR FRANC JOŽEF I.

PODPIŠE ZDRAVILIŠKI ZAKON

Bled s cerkvijo Matere Božje na jezeru je bil že od nekdaj znan romarski kraj, turizem (termalni vrelci) pa se je začel bolj razvijati sredi 19. stoletja (z odprtjem gorenjske železnice). Veliko je pri prepoznavnosti Bleda v svetu prispeval Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Tudi zato je imel Bled že zelo zgodaj tudi zdraviliško komisijo, ki jo je sicer na današnji dan uzakonil podpis avstrijskega cesarja. Komisija je skrbela predvsem za razvoj turizma (koncerti dunajskih glasbenikov, veslaške regate, nogometne tekme tisk prospektov …

… več o Blejskem otoku preberite v rubriki Na obisku 08_2014

---

LETA 1943 UMRLA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA, ŽENSKI GLAS V ZBORU MOŠKIH (* 1865)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

---

LETA 1958 V LJUTOMERU ODPRTA PRVA SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA

v SLOVENIJI in tretjo NA PODROČJU NEKDANJE DRŽAVE

Po koncu druge vojne se je začelo ustanavljati kmetijske zadruge, v katerih je oblast sprva (do leta 1957) dovolila prodajati le kmetijske izdelke. V Ljutomeru pa so v trgovini začeli prodajati tudi »mešano blago« in prav na današnji dan so jo preuredili v prvo samopostrežno trgovino pri nas (ob petdesetletnici so odkrili tudi ploščo).

---

LETA 1973 UMRL STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, UČITELJ IN PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1905)

“Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu… Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe.” Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega “oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem” se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:

• ČUK, Silvester. Stane Kregar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 11, str 40-41.
• ČUK, Silvester. Stane Kregar in cerkvena umetnost. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 56-63.

njegove misli:

• Treba je delati. Vsak dan znova začeti borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.
• Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.
• Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.

---

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1550 ROJEN JAKOB PETELIN – GALLUS

SLOVENSKI SKLADATELJ († 1591)

Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), bil je Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko). Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Moralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.

… več o njem v prilogi 7-8_1991

---

LETA 1836 UMRL LUKA ČEČ

JAMAR, ZAČETNIK SLOVENSKE SPELEOLOGIJE (* 1785)

14. aprila leta 1818 je med pripravami na obisk tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge po naključju pri postavljanju osvetlitve našel vhod v globino jame. Dobil je službo pomožnega svetilničarja, pomagal je pri urejanju poti po jami, naredil bazen za človeško ribico, prošnjo za dosmrtno službo v Postojnski jami pa je zavrnil celo sam cesar. Čeč je pri raziskovanju jame odkril tudi prvega znanega jamskega hrošča – drobnovratnika, pri svojem pionirskem delu pa ni imel sreče, saj tega niso poimenovali po njem, kakor je navada. Tudi odkritje jame so sprva pripisovali drugemu človeku in je bil Čeč uradno razglašen za odkritelja notranjih delov Postojnske jame šele po smrti (leta 1854).

---

LETA 1870 ROJEN RADO MURNIK

PISATELJ IN ČASNIKAR, HUMORIST († 1932)

Doma v ugledni ljubljanski družini, se je po gimnaziji odločil za medicino, vendar ga je bolj vleklo pisanje in časnikarsko delo. Bil je zelo mladi sodelavec Ljubljanskega zvona, po prvi vojni je ostal brez službe, zbolel je in bil priklenjen na posteljo. Povsem odvisen od drugih je umrl v ljubljanski ubožnici. Veliko je pisal v domače in tuje časopise, objavljal je parodije in humoristične črtice. Napisal je tudi satirični roman Groga in drugi (parodija na slovenske razmere v literaturi, smeši naturalizem), izdal je tudi zbirko humoresk, po smrti pa je izšel zgodovinski roman Lepi janičar (predelava romana Hči grofa Blagaja), v katerem prikazuje izmišljeno podobo Bosne. Zanimiv je tudi njegov humorističen prikaz meščanskega življenja (Ženini naše Koprnele) …

---

LETA 1874 ROJEN JOSIP LIČAN

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (u 1929)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:

• ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

---

LETA 1886 UMRL FRANZ LISZT

MADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST (* 1811)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom … Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere … Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje … Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del …

---

LETA 1892 UMRL MATIJA MAJAR ZILJSKI

NARODOPISEC, JEZIKOSLOVEC IN NARODNI BUDITELJ (* 1809)

Mlada slovenska država je od junija 1991 samostojna. Sanje o samostojnosti našega naroda pa so že zelo stare. Oprijemljivejše oblike so pričele dobivati ob ‘pomladi narodov’ v revolucionarnem letu 1848. O politični osamosvojitvi Slovencev je prvi spregovoril celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski. 17. marca 1848, štiri dni po revoluciji na Dunaju, je napisal članek ‘Slava Bogu na višavah’, ki je bil objavljen v ljubljanskih Novicah 29. marca. V njem poziva Slovence, naj složno stopijo skupaj in izkoristijo pravice, ki jim jih nudi nova cesarska ustava. »Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve, ali kedaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi!« Postavil je zahteve po uradnem priznanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Že prve dni aprila 1848 je Matija Majar začel zbirati podpise za peticijo, ki je zahtevala avtonomno Zedinjeno Slovenijo s posebnim deželnim zborom v okviru avstrijskega cesarstva. Peticija je izšla 10. maja 1848 kot priloga Kmetijskih in rokodelskih novic pod naslovom ‘Kaj Slovenci terjamo?’ V prvem delu razlaga bodočo ureditev Zedinjene Slovenije, v drugem pa našteva pravice, ki jih mora dobiti slovenski jezik v šolstvu in javni upravi.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1992

njegovo razmišljanje:

»Slavenska narodnost in slavenski jezik!… Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškem nas je 116,000, na Štajarskim 378,000, na Krajnskim 438,000, na Goriškim in Teržaškim 217,000, na Banatskim 22,000, na Vogerskim 66,000 in v Istrii 230,000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki, kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, kar koli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizu poldrugi milijon… Naša beseda bode veljala in povsod lahko ostala…« (Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, 10. maja 1848)

---

LETA 1944 UMRL ANTOINE DE SAINT-EXUPERY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC (* 1900)

“Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

… več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

---

LETA 1980 UMRL ANTON KUHELJ

INŽENIR (* 1902)

“Vera v napredek znanosti in tehnike, ki je še pred kratkim vzbujala upanje, da bo človeštvo premagalo na svoji poti vse težave in doseglo blaginjo in srečo, se počasi vpričo številnih težav krha in prehaja v bojazen, da le ne bo šlo vse tako gladko, kakor smo pričakovali,” je davnega leta 1970 zapisal dr. Anton Kuhelj, elektrotehnik in strokovnjak za mehaniko mednarodnega slovesa. Če bi še živel, bi se na lastne oči lahko prepričal, da je bilo njegovo nezaupanje v neustavljiv razvoj znanosti in tehnike upravičen.

… več o njem preberite v obletnici meseca 11_2002

---

LETA 1993 UMRL BALDVIN I.

BELGIJSKI KRALJ (* 1930)

“Kraljevati tako, kot je to delal kralj Baldvin, pomeni biti tu­di duhovnik,” je zapisal neki časnikar ob smrti belgijskega kra­lja Baldvina (Baudouina) 31. julija 1993. Resničnost njegovih be­sed potrjuje knjiga “Kralj Baldvin – življenje, ki nam govori”, ki jo je napisal družinski prijatelj kardinal L. J. Suenens na podlagi kraljevih dnevniških zapiskov. “So kralji, ki so več kot kralji: so pastirji svojega ljudstva. Ne kraljujejo samo, oni ljubijo, dokler ne dajo svojega življe­nja. Tak je bil kralj Baldvin,” je pri pogrebni maši, ki jo je prenašala evrovizija in je bila veličastno pričevanje vere v vstajenje, dejal bruseljski nadškof kardinal Danneels. Pokojnega vladarja je označil kot “kralja po srcu ljudi”, ki je “dajal prednost majhnim, revnim, zapostavljenim,” in kot “kralja po bož­jem srcu”, kajti “v vsakem človeškem obrazu, ki se mu je predsta­vil, je odkril Kristusov obraz”. Izrazil je upanje, če že ne kar prepričanje, da bo kralj Baldvin prej ali slej tudi uradno pri­štet med blažene in svetnike. Svoj nagovor je sklenil: “Srečen na­rod, ki je prejel takega kralja, da ga vodi v svojem življenju, in takega angela, da bedi nad njim po svoji smrti.”

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_1999

nekaj njegovih misli:

• Gospod Jezus, mi smo eno po našem krstu. Po svoji milosti mi daj, da se zavedam te čudovite resnice. In če smo eno, bodi bolj viden v meni, ne skrivaj se v meni! Kaj naj storim, Go­spod, da te bodo ljubili v meni in po meni? Moja Mati, moje zau­panje!
  
• Svet potrebuje ljubezni in veselja. Vi ste zmož­ni, da ga daste. To je zelo lahko reči, toda zelo težko delati: Treba se je v tem vaditi in vsak dan poskušati.
  
• Poskušajte, vztrajajte v prizadevanju, da ljubite z deli. Nikoli ne izgubljajte poguma. Če boste tako de­lali, boste videli, da se spreminja podoba ljudi okoli vas in vsak večer boste čutili v svojih srcih zelo veliko veselje. Po­stanite graditelji ljubezni!
  
• Moje slabosti mi ne jemljejo več poguma, nasprotno, so razlog, da se popolnoma oprem na vsemogočno ljubezen in moč mojega Očeta, ki je tudi tvoj Oče.
  
• Bodi kot zavestna Jezusova navzočnost sredi stisk. Čeprav čutiš malo tega v sebi, te Gospod hoče svetega. Potrebuje tvojo slabotnost, da približa ljudi in jim pokaže mo­gočnost svoje ljubezni. Naj te ne vznemirjajo križi, ki jih mora Kristusov učenec nositi vsak dan. Vedno bodo po tvoji meri.
  
• Kjekoli si, ljubi konkretno tistega, ki je ob tebi, to je, s tem, da mu služiš, ga poslušaš, deliš z njim nje­govo veselje, njegovo žalost, njegov nemir, njegovo zanimanje, da ga opogumljaš, da si mu pripravljen posredovati vir svojega veselja in svojega miru.
  
• Spominjaj se neizmernega zaklada, ki ga imaš v svo­jem srcu in ki je bil položen vanj, da se deli z drugimi, sicer oslabi in umre.
  
• Življenje je mešanica veselja in žalosti, z več žalosti kot veselja. Toda če se človek rad spominja, da nismo ustvarjeni, da se ustavljamo v tem življenju, marveč da smo bili ustvarjeni zate, Gospod, tedaj vse dobi drugo barvo in drug smisel.

---

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1511 ROJEN GIORGIO VASARI

UMETNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1574)

V Arezzu rojeni umetnik je bil slikar, arhitekt in pisec. Deloval je v svojem rojstnem mestu, v Bologni, Firencah, Rimu. Načrtoval je mnoge stavbe in slikal freske po rimskih in firenških cerkvah in palačah. Velja za enega od utemeljiteljev umetnostne zgodovine. Njegovi življenjepisi italijanskih arhitektov, kiparjev in slikarjev so poglavitni vir za preučevanje italijanske renesančne umetnosti.

---

LETA 1871 ROJEN FRAN ILEŠIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, UNIVERZITETNI PROFESOR, ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA († 1942)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

---

LETA 1898 ROJEN P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1988)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

– Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

---

LETA 1942 UMRL LEOPOLD MANDIĆ

ROJEN KOT BOGDAN MANDIĆ, HRVAŠKI KAPUCIN, SPOVEDNIK IN SVETNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA († 1942)

Ko je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil patra Leo­polda Mandića za svetnika, ga je postavil za vzornika spovednikov. Nekateri so patru Leopoldu očitali, da je do grešnikov preveč ve­likodušen, pa jim je odgovoril tako, da je pokazal na križ: “Vidite, on nam daje zgled. Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš..” Potem se je malo pošalil: “Če bi mi Jezus oči­tal preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: ‘Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskonćne ljubezni do duš umrl na križu.'” “Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo,” je pisal enemu svo­jih spovedancev. Njega je Bog izbral za orodje svojega usmiljenja. Pater Leopold je dvainpetdeset let svojega duhovništva presedel v spovednici in Bog je po njem delal prave čudeže. Ko prebiramo nje­gov življenjepis (izšel je leta 1983 in ponatis leta 2000 v zbirki Žepna knjižnica Og­njišča, dopolnjeni drugi ponatis iz leta 2012 pa je še na razpolago, od­krivamo, kako dragocen je zakrament sprave.

več:
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2001), 72-73.
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2016), 58-63.
knjiga: Bernardi P., Sv. Leopold Mandić. 2012. Žepna knjiga Ognjišča. Ognjišče. Koper.
podobica sv. Leopold Mandić

nekaj njegovih misli:

• Kdor pobožno živi v Kristusu, mora nujno pretrpeti različno gorje človeškega življenja in se z Jezusom darovati v prijetno daritev nebeškemu Očetu. Če je kristjan podoben Kristusu v njegovem trp­ljenju, mu bo tudi v vstajenju.
• Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prene­sle sijaj evharistične skrivnosti!
• Če lahko gremo z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko lju­bimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj.
• V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
• Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospo­dar! On dobro ve, kaj dela.
• Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si vendar moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič za to; zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
• Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.
  več:

---

LETA 1952 UMRL IVAN ZOREC

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1880)

“Jako bi ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači bese­di, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja.” Ta Levstikov nasvet (Popotovanje iz Litije do Čateža) si je za Josipom Jurči­čem, svojim vzornikom, vzel k srcu pisatelj Ivan Zorec. Svoj pisateljski višek je dosegel v tetralogiji Be­li menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. Spominja­mo se ga ob obletnici njegove smrti.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2000

njegovi misli:

– Človek je, ki sebi in drugim dela nebesa ali pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa

– Ko duša z molitvijo pride na pol pota, ji Bog že naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani nikogar.

---

LETA 1952 UMRL IVAN ZAJEC

KIPAR (* 1869)

Kiparstva se je učil pri očetu na Igu, po njegovi smrti pa je s pomočjo denarne pomoči sorodnice študiral na Dunaju in bil med najboljšimi učenci. Obvladal je tudi klesanje in še nekatere druge veščine in že na akademiji je prejel številna priznanja. Navduševal se je nad mojstrovinami renesančnega kiparstva in jih tudi kopiral, nekaj časa je delal tudi pri Meštroviću, med obema vojnama pa je poučeval modeliranje in kiparstvo v Ljubljani. Njegovo najbolj znano delo doma je Prešernov spomenik v Ljubljani.

---

LETA 1976 UMRL RUDOLF BULTMANN

NEMŠKI TEOLOG, PROTESTANTSKI BIBLICIST (* 1884)

Po študiju na nemških univerzah je delal kot profesor za Novo zavezo v Marburgu. Svoje življenje je posvetil biblični eksegezi (razlaganju Svetega pisma) in svoje področje je dobro poznal. V skladu s teženji tedanjega časa pa ga je želel čimbolj približati znanstveno-kritičnemu človeku svojega časa. Tako je nastala njegova slavna teorija o demitologizaciji svetopisemskih besedil. Gre za poskus razumevanja svetopisemske vsebine brez njenih mitičnih okvirov.

---

LETA 2007 UMRL INGMAR BERGMAN

ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER (* 1918)

Filmska legenda, ki se je v zgodovino zapisal s filmi Sedmi pečat, Molk, Kriki in šepetanja,, Prizori iz zakonskega življenja, Fanny in Alexander (štirje oskarji), Bille August, Sarabanda. Tematika njegovih filmov je bila zelo življenjska: medčloveški odnosi, zakonsko življenje, odnos med sinom in materjo, družbeni odnosi. V njegovih filmih je tudi veliko njegovih osebnih razmišljanj, razumskih in etičnih vprašanj, tudi vprašanje vere in nevere (po izgubi vere v Boga), nekateri filmi so tudi zelo mračni (zakonci v krizi, razklane osebnosti, odsotnost Boga). Poleg filma je bil zelo povezan tudi z gledališčem (Strindbergove igre), režiral pa je tudi v operi.

o njem:

Ingmar Bergman je bil morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od odkritja filmske kamere. (Woody Allen)

njegova misel:

Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen.

---

Pripravlja Marko Čuk