Delaj veselo, delo je Božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvaruje. Ni dobro delo, če ni veselo.(bl. Anton Martin Slomšek)
Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.
LETA 1921 ROJEN BRANKO ŽUŽEK
PESNIK IN MLADINSKI PISATELJ, PREVAJALEC ( † 2001)
Že v mladosti je pisal pesmi (osebno poznal pesnika Jožeta Šmita in Franceta Balantiča), leta 1956 so izšle v zbirki Padajo rožnati listi, deset let kasneje pa je izšla še zbirka Moja pokrajine, kjer spregovori o sobivanju med človekom in naravo, v zbirki Steklena krogla, pa je problematiko ob soočenju s problemi modernega sveta še poglobil. Pisal je tudi črtice in prozo za mladino. Njegovo najpomembnejše delo je avtobiografska zbirka črtic Kruh moje matere (1973). Veliko je tudi prevajal (Goetheja, Nazorja, Baumanna…)
LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK
DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)
Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.
LETA 1968 UMRL GIOVANNI GUARESCHI
ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST (* 1908)
Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).
nekaj njegovih misli:
Pravilo vzgojiteljev mladine ne sme biti ‘bodi človek’, temveč ‘bodi otrok’. ‘Človekov’ imamo še preveč!
O, ko bi bil vsakdo tako razumevajoč za napake svojih bližnjih, kot je razumevajoč za svoje lastne napake! Potem bi bilo življenje nekaj sladkega.
Bolje je biti tiho in tvegati, da te imajo za bedaka, kakor pa govoriti in dokazati, da si bedak.
LETA 1974 UMRL ALOJZIJ KOŠMERLJ
teološki profesor in duhovnik (* 1899)
Doma iz Sodražic, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.
LETA 1974 UMRL ALOJZIJ ZUPANC
DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK (* 1893)
Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.
LETA 1987 UMRL VIKTOR KOS
DUHOVNIK (* 1899)
“Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi ‘najmanjšimi’ prijatelji božjimi.” To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. “Vse to je bila ena velika milost božja,” je zapisal.
… več o njem v rubriki pričevanje 08_2009
LETA 2004 UMRLA NADA MATIČIČ
PISATELJICA (* 1922)
Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.
LETA 2014 UMRL VLADIMIR KAVČIČ
PISATELJ, UREDNIK (* 1932)
Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).
Poljski komunistični voditelj general Wojciech Jaruzelski, ki je umrl 25. maja 2014, je pred smrtjo prejel zakramente. Tako je poročala poljska katoliška agencija.
Jaruzelski je bil rojen leta 1923 v katoliški družini. Kot otrok je prejel vse zakramente, saj je bila družina globoko verna. Komunistično ideologijo je prejel med deportacijo družine v Sovjetsko zvezo med drugo svetovno vojno. Na vrhuncu politične moči se je razglašal za ateista. Poljski mediji so še poročali, da ob krščanskem pogrebu svoje matere ni hotel vstopiti v cerkev!
V njegovem odnosu do Cerkve lahko opazimo neko dvojnost. Po eni strani so v času njegovega vladanja komunisti marsikaj dovolili Cerkvi. Po drugi strani pa smo bili prav v času, ko je bil Jaruzelski prvi komunist na Poljskem, priče številnim proticerkvenim kampanjam. Med najtežje zločine pa štejemo uboj duhovnika, danes že blaženega, Jerzyja Popieluszka, kaplana opozicijskega sindikata Solidarnosti. Jaruzelski je na Poljskem leta 1980 uvedel izredno stanje. Takrat so komunisti zaprli vse voditelje omenjenega sindikata, nekatere pa celo ubili. Komunistični general se je v zadnjih letih življenja razglašal za agnostika, pred smrtjo – umrl je v bolnišnici po daljši bolezni – pa je prejel zakramente.
Podobno se je pred smrtjo spreobrnil znani ruski izumitelj še bolj znane avtomatske puške (brzostrelke AK-47) Mihail Kalašnikov. Znano puško je izumil v začetku druge svetovne vojne. Danes jo lahko vidimo na posnetkih z raznih bojišč in zakrivila je smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov. Lahko si predstavljamo, kakšno moralno breme je to pomenilo za Kalašnikova. Pol leta pred smrtjo je napisal pismo ruskemu patriarhu Cirilu. »Moje duševne bolečine so neznosne; muči me nerazrešljivo vprašanje, ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz, Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti, čeprav sovražnikove?« V pismu je še napisal, da mu je Bog po pomoči njegovih bližnjih dal spoznanje, da se je v starosti spovedal in prejel obhajilo.
»Odličje prejme za svoje življenjsko delo v blagor Cerkve v Sloveniji, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.« Tako je Slovenska škofovska konferenca utemeljila Odličje sv. Cirila in Metoda našemu dolgoletnemu uredniku Silvestru Čuku. Odličje mu je koprski škof Jurij Bizjak izročil 27. junija 2014 v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru. »Toliko desetletij, kolikor je pri Ognjišču, zahteva veliko notranjo disciplino, notranji red in spoštovanje do stvari, ki jih opravljaš,« je Čuka opisal škof Bizjak.
Msgr. Silvester Čuk je v svoji šaljivosti, ki jo rad vedno izkazuje, kakor je dejal škof Bizjak, najprej izrekel zahvalo: »Z veseljem to delam in upam, da bom lahko še naprej. Zahvaljujem se za to priznanje, ki je bilo nepričakovano in mi je bilo izročeno ob zlatomašniškem jubileju. Res, hvala Bogu za vse, kar je bilo do zdaj, in Bog nam daj zdravje še za naprej.« Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.
Škof Bizjak se je ob srebrnem mašniškem jubileju zahvalil tudi uredniku Božu Rustji “za 25-letno zvesto delo za rast in širjenje Božjega kraljestva med nami, v naši škofiji, v naši cerkveni pokrajini in vesoljni Cerkvi”.
Silvester Čuk je v nedeljo 13. julija obhajal zlato mašo v rojstnem Črnem Vrhu. Župnijsko cerkev sv. Jošta so napolnili domačini in verniki od drugod. Pri oltarju sta bila ob njem nečaka Jože in p. Marjan Čuk, ki je bil tam tudi glavni govornik.
Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.
Dovolite mi, da vam najprej v imenu uredništva voščim ob vašem visokem jubileju. Kako ga sprejemate?
Želim si, da bi jubilej šel mimo mene, da bi se tega ne spominjali, ker se sam ne ukvarjam s tem. Ni toliko bistveno. V tej starosti in nasploh v življenju so nam dnevi podarjeni in nikoli si nisem mislil, da bom dosegal ta leta; še posebej ne, ker sam nisem rojen kot optimist. Iz mojega govorjenja lahko razberete, da na tem svetu ne vidim najmanjše možnosti za kakšen raj na zemlji.
Verjetno vam dogodki 20. stoletja niti ne dajo veliko možnosti za optimizem …
Globoko verjamem v izvirno katastrofo. Nekaj hudega se je moralo zgoditi na začetku časa, da se je potem odvila taka zgodovina, kot se je. Človeška zgodovina je dejansko zgodovina človeške tragike. Ob tem je že res, da se je vzporedno razvijala tudi kultura, znanost, da smo bili deležni velikega napredka, vendar prevladuje tragika. Za višek tragike lahko vzamemo že omenjeno 20. stoletje s tremi totalitarizmi. Vsi trije so hoteli pobožanstviti človeka, vendar so ga dejansko peljali v barbarstvo.
K temu bi dodal, da gre svet proti nekemu koncu, proti neki sodbi. To so stvari, o katerih danes mediji in družba neradi govorijo; malo govorijo tudi o peklu ali vicah. To je tudi odraz današnjega krščanstva, ki je v nekem obdobju, ko se bolj poudarja samo eno polovico, mehkejšo polovico krščanstva. Kristus ni samo usmiljenje, ni samo milina, nežnost ali ljubezen. Bog je tudi neskončna pravičnost. Treba je zmeraj dodati, da je Bog tisti, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Čeprav danes pravijo, da Bog ne kaznuje, sam s svojim skromnim mišljenjem menim drugače. Dokazov za Božje kaznovanje je v Svetem pismu kar preveč, posebno v Stari zavezi.
Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh … Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?
Vprašanja, ki jih nosijo v sebi moji liki, so dejansko moja vprašanja. Od kod sem začel iskati smisel življenja? V mladih letih sem prišel iz katoliškega zavoda in sem, ker sem študiral v Ljubljani, po letu 1945 padel v čisto drug, komunistični svet. To, kar me je pripeljalo k tem vprašanjem, je trpljenje. Ne samo moje – ko sem pogledal okrog sebe, sem se zmeraj spraševal, kaj vidim. Vidim trpljenje ljudi na tem svetu, na vseh ravneh. Čemu to strašno trpljenje? Kakšen smisel ima? Ali trpimo kar tako? V mojih romanih in tudi v mojih stolpcih, ki jih pišem v Družini, so ta vprašanja in razmisleki. Ob tem je nujno poudariti, da Božja ljubezen ni naša ljubezen. Je nekaj, kar nas vse prekaša, in kristjan se mora ponižno skloniti pred skrivnostjo.
Če ob vsem tem poskusite narediti strnjeno predstavitev tega, kar vam pomeni vera, kaj bi rekli?
Če sem čisto iskren, mi je vera danes daleč najvišja vrednota od vseh. Celo daleč višja od moje nekdanje boginje umetnosti in kulture. Umetnost, kultura, znanost – vse to mi je skušalo odslikavati stvarnost sveta, niso pa te discipline pripomogle k mojemu razumevanju smisla sveta. Vera je tista, ki daje smisel najprej mojemu lastnemu bivanju, mojemu življenju. Vera odgovarja, zakaj sem danes tukaj in zakaj sem danes tukaj kot Slovenec. Daje mi smisel, da imam okrog sebe narodnostno okolje, ki daje osnovo mojemu kulturnemu okolju. Daje mi vero v človeško zgodovino, ki je navidez ena sama tragika, vendar je zadaj za to tragiko neka nadčloveška režija, ki je mi seveda ne razumemo. Vera daje smisel tudi človeški zgodovini. Čeprav v ta razvoj zgodovine večkrat dvomimo – predvsem takrat, ko dogodkov ne razumemo – vendar je ravno v takih preizkušnjah kristjan s pomočjo vere lahko prepričan, da ima Bog kot tisti zadnji, ki pilotira potek zgodovine, svoj smoter in smisel.
Zadnjič je neki duhovnik med pridigo orisal žalostno stanje današnjega kristjana. Ima željo in hkrati sploh možnost, da se dokoplje do globljega teološkega spoznavanja, ali ostajamo samo na površini? Tudi vi ste v analizi današnjega časa kritični do plitvega krščanstva. Apostol Peter pravi: Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja. Mi običajno nimamo niti odgovora, če bi nas kdo to vprašal. Kaj za vas predstavlja razlog upanja?
Upanje mora biti samo eshatološko, ne more biti zgodovinsko. Eshatološko pomeni, da upanje izhaja iz védenja o poslednjih rečeh. Kristjani ne moremo pristati na utopije, ki imajo v svojem jedru idejo raja na zemlji. Ne moremo pristati na idejo dokončne ureditve sveta, da bo človek na njem popolnoma potešen. To je čista utopija. Tudi v primeru, da bi prišlo do popolnega miru na svetu, do popolne potešitve vseh potreb posameznika, da bi vsak imel svojo službo, svojo plačo, svojo vilo – skratka, da bi si vsi lahko privoščili vse. Kaj bi ostalo? Ostajala bi smrt. V takem raju bi bilo dosti težje živeti, kot živimo danes. Razmišljali bi samo o tem, kako bo tega raja enkrat konec in bomo morali umreti.
Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.
Samo poglejmo življenje na zemlji – je to raj? V življenju je dosti več napora kot užitka, dosti več tesnobe, strahu, skrbi, sporov, tudi kriz. Življenje in svet – in o tem si danes ne upa noben spregovoriti – sta solzna dolina. Ob tem se srečujemo z modernimi ateističnimi filozofijami, ki trdijo, da je naše življenje nekaj absolutno nekoristnega. Iščejo nek smisel iz niča, torej se nahajamo v nihilizmu. Sploh ni neke vere v smisel sveta in v smisel življenja. To pa daje krščanstvo s svojim upanjem. To upanje po mojem skromnem mnenju ni v tem, da bi bil Bog serviser v naših vsakdanjih potrebah. Njegova previdnost sicer sledi vsemu, vendar je naše upanje v tem, da je naš Bog z nami in bo ostal z nami vekomaj. Upanje je, da s koncem tega življenja našega življenja ni konec.
Pomanjkanje upanja je mogoče najbolj zaznati pri mladih, saj je mnogo stvari prepuščenih mlačnosti in karkolizmu. Kje vi vidite pomanjkanje upanja, hkrati pa tudi sposobnosti čudenja, navduševanja in vere v življenje?
Sicer sem od leta 1990 v pokoju in sem tako že leta precej odrezan od sveta mladih. Ker pa je vprašanje na mestu, pa bi rekel, da je upad vere v življenje nekaj, kar ni omejeno samo na mlade. Obup in zagrenjenost sta danes prisotna v vseh starostnih kategorijah in družbi nasploh. Mladi srkajo razpoloženje in vzdušje iz te družbe, ki je nad njimi. Ta družba pa se že nekaj stoletij oddaljuje od Kristusa.
Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to je. Če zapustiš pot, si v brezpotju, če zapustiš resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se Kristus omenja v današnjem času.
Kaj pa bi rekli o narodni zavesti? Zdi se mi, da smo precej mlačni, mogoče še najbolj zažarimo ob športnih dogodkih. Ampak – ali je to narodna zavest?
Slovenci smo na zelo nizki stopnji narodne zavesti. Narodne zavesti ni. Ni zavesti o današnji slovenski poziciji v svetu, kar dokazuje ravno udeležba ob volitvah in referendumih. Velikanska abstinenca govori svoje. To kaže na nezainteresiranost do bistvenih vprašanj naroda. Ob narodu, ki ga ne briga njegova preteklost, se vprašam, kakšen narod je to. In to, da hočejo skriti določena zgodovinska dejstva – to je nekaj najslabšega. Kaj s tem povedo? Kaj želimo običajno skriti? Greh, zločin itd. Kot so hoteli s sedmimi zazidanimi pregradami skriti greh in zločin v Hudi jami. Čas komunizma, ki je bil tudi čas internacionalizma, je odrival pojem narodne zavesti. Tudi danes smo priča relativizaciji narodne pripadnosti. Bomo potrebovali še kar nekaj novih Slomškov …
K temu odgovoru bi dodal tudi misel, ki sem jo napisal za novomašnike v Credu – novomašnik mora biti danes zaveden član slovenske republike in sploh slediti usodi slovenstva, tako matičnega kot zamejskega ter zdomskega. Še posebej danes, ko se ob tem cinizmu naše politike zdi, da bo morala naša Cerkev prevzeti še breme glavne nosilke narodne zavesti. Mene skrbi, kaj bo s slovenskim krščanstvom in posledično z narodno zavestjo. Čutim izredno pomanjkanje intelektualne sile na tem področju. Ni ljudi, ki bi se na to temo oglašali na glas in v tem se čutim izredno osamljenega. Upam pa, da bo krščanstvo obstalo in kljub vsemu se mi zdi, da imamo še kar nekaj zavednih Slovencev.
Rad imam:
– domovino – pokrajino ob Savi – slovensko vzdušje – domači vrt
Ne maram:
– česar ne maram, prihaja od ljudi – pomanjkanja narodne zavesti v politiki – boli me demontaža slovenskih struktur na Tržaškem
Kaj vam pomeni družina?
Družina je osnovna človeška celica že za humanista, tudi če nima vere. Za kristjana je pa še kaj več. Že v Svetem pismu ima zapisano, da je Bog ustvaril moža in ženo. Za kristjana je to oblika, ki prihaja direktno iz Božjih rok. Kot tako jo moramo tudi zagovarjati in čuvati.
pogovarjal se je Matej Erjavec (moj pogled 07_2014)
Sem v zelo hudi situaciji. Zaljubljen sem v žensko, ki je poročena in ima v tem zakonu otroka. Slučajno sva se srečala pred tremi leti, preskočila je iskrica, oba sva mislila, da bo to le bežna avantura, toda ni bilo tako. Mislila sva, da bo z leti minilo, pa ni. Rada se imava in naju je hkrati zelo strah. Ona v svojem zakonu ni srečna, tudi preden je mene spoznala, ni bila, vedno je govorila, da je mož ne spoštuje, ima jo le za to, da lahko zadovolji svoj spolni nagon, da mu kuha in pere. Odkar sva spoznala, da je med nama nekaj več, hodiva pogosteje v cerkev, jaz pa vsak dan prosim Boga, naj mi pomaga in naj me ne kaznuje, ker jo imam rad. Zelo rad bi ravnal razumno, toda čustva so močnejša. Ali mislite, da naju bo Bog zaradi tega kaznoval, gotovo naju ni poklical v življenje zato, da bi bila oba nesrečna in bi trpela. Kaj bi se zgodilo, če bi imela svoje otroke, ki bi se rodili iz ljubezni?
Florjan
Že v prvem stavku omenjate, da ste v “zelo hudi situaciji”, kar vam verjamem in se v vaš položaj poskušam vživeti. Škoda, da niste omenili, ali ste poročeni ali še samski, da bi lažje bolj celostno odgovoril na vaše zahtevno vprašanje. Če ste še samski, imate vsekakor vso pravico do poroke z osebo, ki je še samska, vdova ali je bil njen cerkveni zakon razglasen za ničnega, če niste samski, pa je vaš primer dvakratno zapleten, ker bi tako razpadli dve zakonski skupnosti. V odgovoru predpostavljam, da ste še samski in da nimate ne žene in ne otrok in da je zakon omenjene poročene ženske sklenjen cerkveno veljavno in ni ničen. Iz vašega pisma izhaja, da ste verni in da hodita ‘oba’, vi in omenjena poročena ženska, še pogosteje v cerkev in da vsak dan prosita Boga, naj vama pomaga in vaju ne kaznuje. Najbrž vam je znano in čutite, da navadno grešnik sam kaznuje samega sebe, saj nam vest očita, da je greh zlo in ga zato ne smemo storiti. Pa tudi iz izkušnje vemo, da nas greh – vsaj na dolgo – ne more osrečiti.
Po vašem vprašanju domnevam, da vam je katoliški nauk glede zakonske zveze znan. Naj omenim, da je zgodnja Cerkev bila glede zakonske nezvestobe zelo stroga, saj je med (javne) grehe, za katere so bili potrebni javno priznanje, kesanje, pokora in zakramentalna odveza, spadalo tudi prešuštvo. Tudi različna verstva sveta in kulture imajo določila, predpise in norme o zakonskem življenju, ki navadno vključujejo tudi zakonsko zvestobo. Krščanstvo glede nauka o zakonski zvestobi izhaja iz nauka Svetega pisma Stare (6. božja zapoved: “ne prešuštvuj” /5 Mz 5,18/) in Nove zaveze (“Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” /Mr 10,9; Mt 5,32/). Če Bog nekaj od človeka zahteva, to potem tudi omogoča in podpira; če zahteva zakonsko zvestobo, potem jo tudi omogoča. Dandanašnja Cerkev, tudi letošnja škofovska sinoda v Rimu, veliko razmišlja o vrednotah zakramenta zakona in o družini, ki je temeljna celica družbe in Cerkve. Zato je Cerkev tudi razvila številne ponudbe, da bi pomagala mladim, da se čim bolje pripravijo na zakonsko in družinsko življenje, saj je današnji človek na ravni zakonskega in družinskega življenja večkrat zelo nebogljen, kar je za rumene medije, predvsem ko gre za znane osebe, zelo ‘uporabna’ tema. Na teološki fakulteti v Ljubljani deluje Katedra za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije. Množijo se različna pozitivna gibanja, številne psihološke, psihoterapevtske ponudbe, ki želijo pomagati ljudem, da bi zaživeli srečno in blagoslovljeno zakonsko in družinsko življenje, v katerem bi se uresničila in bila srečna zakonca, otroci da bi se pripravili na zakonsko in družinsko življenje. Cerkev je v zadnjem obdobju poglobila teologijo zakramenta zakona in teologijo telesa. Seveda pa so spoznanja premalo, potrebna sta pogum in odločitev. Bog, ki je ljubezen, se je odločil, da bo človeka brezpogojno in zastonjsko ljubil. On tudi človeku, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti, to omogoča in ga z milostjo spodbuja, da lahko zaživi ljubezen na najrazličnejše načine, tudi zvestobo v zakonski ljubezni, ki izhaja iz človeške narave in je za katoliške vernike tudi zakrament. Za pristno in dolgotrajno zakonsko življenje je premalo zaljubljenost, ki je navadno dar narave za določen čas, marveč je potrebna ljubezen, ki pa je predvsem odločitev in obljuba – kot poudarja privolitev in izročitev med zakoncema pri sklepanju zakona – da si bosta žena in mož ostala zvesta “v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da se bosta ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja”. Tako je zvestoba dar, ki ga zakonska partnerja zagotavljata drug drugemu in je edina prepričljiva drža, v kateri se lahko izraža zakonska ljubezen. Zakonec jo zahteva od samega sebe in se zanese nanjo pri drugem. K zvestobi spada hotenje, da želi vsak izpolniti hrepenenje drugega po osebni naklonjenosti v vsej raznolikosti človeških potreb, ki vključuje tudi spolnost. Zakonska ljubezen je pravzaprav odločitev, da boš o svoji ženi (možu) dobro mislil, ji dobro želel, o njej dobro govoril in zanjo in njej dobro delal na vseh ravneh in vse dni svojega življenja, kot poudarja gornje zakonsko zakramentalno besedilo.
Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na: Ognjišče, Rubrika Pisma, Trg Brolo 11, 6000 Koper ali po e-pošti: pisma@ognjisce.si
Omenjena poročena ženska v vašem pismu mora seveda sama razčistiti svoj problem, vi pa ji v sedanjem položaju po mojem ne morete pomagati, ker se bosta še bolj zapletla, rane bodo še globlje in težave še večje. Vedeti mora, kaj pravzaprav hoče, morda nosi tudi rane iz otroštva, mladostništva. Vprašanje je, ali vam je vse povedala. Toda to je že drugo, njeno vprašanje.
Za vas bom navedel dva pozitivna primera, kako sta verni dekleti, moji znanki, reševali svojo vročo ‘zaljubljenost’, ki ni bila perspektivna. Prva je začutila, da bo s fantom, v katerega se je zelo zaljubila in z njim tudi resno hodila, kot praktična vernica težko preživela, čeprav je vedela, da bo fant postal družbeno zelo znan, kar ji je po svoje laskalo. Žal ni bil veren in je pri njej vse razen vere dobro sprejemal. Iz ljubezni do Kristusa se mu je, kljub bolečini, stiski in solzam zavestno odpovedala. Bog je že po nekaj mesecih to odpoved ‘nagradil’ s fantom, ki ceni njeno vero, tudi sam se ji je po njej približal in sta danes srečna starša svojih otrok. V drugem primeru je fant, ki je kar nekaj let bil zaljubljen in resno hodil z izobraženim in dobrim dekletom, spoznal, da ga Bog kliče v duhovništvo, in se je zaradi klica v duhovništvu dekletu, ki je bila vanj zelo zaljubljena, odpovedal. Ko mi je dekle to stisko zaupalo, sem ji dejal: Če Bog hoče njenega dotedanjega fanta za duhovnika, ji bo gotovo postavil na življenjsko pot drugega, s katerim bo lahko enako ali še bolj srečna. Kot verno dekle je razlago sprejela in danes je srečna žena in mati, prvi njen fant pa odličen duhovnik. Ta dva primera omenjam zato, ker ju poznam in čutim, da je Bog prvo zaljubljenost ‘ozdravil’ in kanaliziral v drugo smer, kjer se je vse srečno uredilo.
Želim, da bi vam ta dva stvarna primera pomagala, da bi se ‘prepovedanemu sadu’ odpovedali in upali in zaupali, da bo Bog vašo odpoved nagradil. Morda boste poiskali pomoč pri duhovniku, psihoterapevtu ali drugem strokovnjaku. Vsak je svoje sreče kovač. Želim vam zdravo samozavest, krščanski pogum in blagoslov ter trdno verujem, da vam bo sreča navržena, saj Bog osrečuje pogumne in zveste.
»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ – in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.
več: S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.
nekaj njegovih misli:
Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
Nobenega jasnejšega dokaza božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.
LETA 1784 ROJEN JAKOB PRAŠNIKAR
duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška († 1841)
Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.
LETA 1894 ROJEN JOŽE KROŠL
DUHOVNIK, TEOLOG IN PIONIR PASTORALNE SOCIOLOGIJE PRI NAS († 1978)
Mariborski duhovnik Jože Krošl, doma iz Brežic, velja za pionirja pastoralne sociologije pri nas. To je pomožna teološka veda, ki po načelu “opazuj, presodi, delaj” pripravlja pot za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Na njegovo pobudo so v mariborski škofiji že leta 1957 ustanovili pastoralno sociološki svet. Mariborski škof Maksimilijan Držečnik je na drugem vatikanskem koncilu spregovoril o pomenu pastoralne sociologije v sodobni pastorali.
LETA 1899 ROJEN ERNEST HEMINGWAY
AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 († 1961)
Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.
pisateljeva misel:
Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.
LETA 1919 ROJEN FRANCE FILIPIČ
PESNIK, ZGODOVINAR, UREDNIK, PUBLICIST († 2009)
Mariborčan France Filipič je konec druge svetovne vojne dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču, kar je vplivalo tudi na njegovo pesniško, pisateljsko in publicistično ustvarjanje. Objavil je več pesniških zbirk. Tematika njegovih pesmi so vojna, koncentracijska taborišča, v novejših zbirkah pa tudi sodobno družbeno življenje. Uredil je zbornik slovenskega leposlovja Z očmi, zazrtimi v svobodo (1966) s tematiko taborišč ter slovensko-angleško antologijo mariborskih pesnikov Neka druga dežela (1964).
LETA 1924 ROJEN ALOJZ REBULA
PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC († 2018)
Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram … je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature … Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.
Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.
več: F. Bole. prof. Alojz Rebula: Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985), 6-10. B. Rustja. Alojz Rebula: Kažipot h krščanstvu (…): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12. M. Erjavec. Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.
nekaj njegovih misli:
Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.
Neil Armstrong je prvi človek, ki je stopil na površino Lune. Ves svet soglaša, da je to eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva. Skupaj z Armstrongom sta bila v odpravi še pilot Komandnega modula CM-107 (Kolumbija (Columbia)) Michael Collins in pilot Lunarnega modula LM-5 (Orel (Eagle)) Edwin Aldrin. V vesolje so poleteli s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in v štirih dneh prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. 20. julija ob 13. uri in 15 min sta se Armstrong in Aldrin z lunarnim modulom ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Armstrong je 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) po lestvi sestopil na Lunina tla in povedal stavek: To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Čez nekaj časa je prišel na Luno tudi Aldrin, fotografirala sta se in obesila ameriško zastavo – pobrala nekaj vzorcev in na kraju pristanka poustila ploščico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«Na Luini sta preživela 2 uri in 31 minut, potem pa sta se v zgornjme delu lunarnega modula izstrelila proti komandni kapsuli. Združila sta se z njo in po 8 dneh, treh 3 in 18 minutah so pristali v Tihem oceanu.
Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.
LETA 1989 UMRL DANILO LOKAR
ZDRAVNIK IN PISATELJ ‘VEČERNIH UR’ (* 1892)
Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.
Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo … ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem …), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 – štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.
več: S. ČUK. Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2022), 40-41.
“Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848… Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi.” Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o “zamaknjneni deklici” z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se “do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa”. Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je “narasla” v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.
več: S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35. B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99. G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98. knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023. pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.
njene misli, molitve:
Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem…
Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.
LETA 1855 UMRL MATEVŽ LANGUS
SLOVENSKI SLIKAR IN FRESKANT (* 1792)
Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali ‘pri tekočem traku’. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.
Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil pred dvesto leti – 9. septembra 1792 – v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.
Na univerzi v Gradcu je doktoriral iz germanistike z disertacijo o srednjeveških romancah o Tristanu in Izoldi. Leta 1920 je postal docent, leta 1926 pa redni profesor germanistike na Univerzi v Ljubljani. Sprva je predaval nemški jezik in književnost, po letu 1945 je zasnoval tudi študij anglistike. Velja za ustanovitelja slovenske znanstvene germanistike. Na področje narodopisja je posegel s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930).
LETA 1896 ROJEN ARCHIBALD CRONIN
škotski pisatelj, novelist, ZDRAVNIK S PERESOM († 1981)
“Če sem kot študent medicine kdaj mislil na Boga, sem to delal z nekim vzvišenim nasmeškom, ki je kazal prezir znanosti do tega preživelega mita. Ko sem kot zdravnik prišel med rudarje v Walesu, sem imel priložnost pogum in predanost teh mož, ki so morali delati v zelo težkih pogojih. Prvikrat sem prodrl v kraljestvo duha! Minila me je moja vzvišenost in to je bil, čeprav se tega še nisem zavedal, moj prvi korak pri iskanju Boga. Nikdar ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča v nekem premogovniku. Zaradi eksplozije zemeljskega plina je zasulo štirinajst rudarjev. Pet dni so ostali pod zemljo. Peti dan so reševalci končno odprli pot do njih in iz globine smo zaslišali slabotno, a razločno lete teh mož. Peli so staro versko himno Gospod, naše upanje in naša rešitev. Ko so jih reševalci spravili ven, izčrpane, toda nepoškodovane, je vsa množica, ki se je zgrnila k vhodu v rudnik, enoglasno zapela njihovo himno. Takrat sem občutil le bežno ganjenost, ko pa zdaj gledam na ta dogodek nazaj, moram priznati, da je naredil name globok vtis.” To je pričevanje Archibalda Josepha Cronina, zdravnika in po vsem svetu priljubljenega pisatelja, čigar življenjska pot se je iztekla 6 januarja 1981.
Izšolal se je za zdravnika, pa se je moral svojemu poklicu, ki ga je veselil, ker mu je omogočal stike z ljudmi, zaradi bolezni odpovedati in večji del svojega življenja je posvetil pisanju. Kot pisatelj je bil “še bolj zdravnik”, kajti po njegovem je pravi zdravnik samo tisti, ki zdravi ne samo telesa, ampak tudi srca, duše. Pri “zdravljenju” s pisateljskim peresom se je držal načela, da mora biti pisatelj “glasnik upanja”, ki v svojih spisih oznanja zmago dobrega nad zlom. Zaradi tega so bralci njegova dela sprejemali z navdušenjem in prevajali so jih v številne jezike. Tudi v slovenščini imamo lepo število njegovih romanov.
Prepričan sem, da človek dobi od življenja samo toliko, kolikor sam vloži vanj.
Vsakdanje življenje zahteva močno vero.
LETA 1858 ROJEN JULIUS KUGY
SLOVENSKI PRAVNIK, GORNIK, PLANINSKI PISATELJ IN HUMANIST, OČE ALPINIZMA V JULIJSKIH ALPAH († 1944)
“Dr. Julij Kugy je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav.” Tako je o znamenitem tržaškem planincu in planinskem pisatelju, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici njegove smrti, zapisal Josip Abram-Trentar. S Kugyjem se je seznanil kot vikar v Trenti (1901-1904). Oba sta bila velika ljubitelja gora in med njima se je skovalo dosmrtno prijateljstvo.
več: S. Čuk, Julius Kugy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2004), 42-43.
Kugyjeve misli:
Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen:
Srečen mož, ki mu ob zamirajočem večeru na koncu dolge poti visoko nad vsemi zemskimi sencami zasijejo pisane rožnate luči’ njegovih idealov v prav takšnem siju kot nekoč, ko je začel svojo pot!
Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini
Ne moreš vsega plačati. Kar je največ vredno, ostane neporavnano. Le iz vsega srca se lahko zahvališ, seveda pa je treba za kaj takega pravih ljudi.
Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: “Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!”
Znamenje v gorah. Pomudi se tu! Zbrano in pobožno dvigni svojo dušo in se zahvali za to priprošnjo znamenje Stvarniku vsega tega gorskega veličastja.
Triglav je bil idealna gora mojih mladih let, prav kakor je Trenta bila njihova idealna visokogorska dolina. Najvišji je v Julijcih. Iz Zlatorogove čarobne dežele se je tihotapil v moje sanje in jih prevzemal leta in leta. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako mi je drhtelo srce in mu v vročem koprnenju hitelo naproti, da je le zazvenelo njegovo s starodavnostjo posvečeno, z bajkami ovito, božjo bližino oznanjajoče ime! Ali niso tiho stopale mirno mene rojenice in me blagoslavljale, ko sem že v davno minulih svetih triglavskih nočeh ves spokojen dremal ob svojem tabornem ognju? (Julius Kugy, Julijske alpe v podobah, 1934)
Janez Puh (tudi Puch), ki se je rodil v Sakušaku (občina Juršinci pri Ptuju). Puh se je kot izučen ključavničar leta 1889 naselil v Gradcu, tu dobil obrtno dovoljenje ter leta 1891 začel tovarniško izdelovati kolesa. Delavnica je leta 1897 prerasla v tovarno koles Styria. Leta 1901 je Puh izdelal poskusno motorno kolo in avtomobil, leta 1903 pa je začel proizvajati motorna kolesa in 1904 avtomobile. V letu njegove prehitre smrti (1914) je Puhovo podjetje Puchwerke d.d. izdelalo ok. 500 avtomobilov in več kot 5000 motornih koles. Janeza Puha so odlikovale številne značajske lastnosti, med drugim tudi dar za podjetništvo. Pa tudi skrb za človekovo varnost v prometu.
V njegovem rojstnem kraju so ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha in Muzej Janeza Puha, v Ljutomeru Prleško društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine ‘Johann – Janez Puch’. V Gradcu pa si lahko ogledate Muzej Janeza Puha (Johann Puch Museum).
več: M. Erjavec, Puhov muzej: Na obisku, v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.
LETA 1951 UMRL IVO ČESNIK
ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (* 1885)
Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.
LETA 1970 UMRL ALOJZIJ TOME
DUHOVNIK, KATEHET (* 1889)
Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.
LETA 1985 UMRL STANE MIKUŽ
UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST (* 1913)
Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.
Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.
Petrarkova misel in nekaj verzov
Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.
Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!
O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)
LETA 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL
AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1884)
V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.
več: S. ČUK. Mendel – rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9. S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.
LETA 1865 UMRL MATEJ MEDVED
GRADBENI MOJSTER (* 1796)
Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.
LETA 1903 UMRL LEON XIII.
PAPEŽ IN PESNIK (* 1810)
Ko je bil Joahim Pecci leta 1878 izvoljen za naslednika Pija IX., ki je bil najdlje – 32 let – na Petrovem sedežu, je bil star 68 let. Kot papež si je privzel ime Leon XIII. in je vodil Cerkev 25 let, do svojega 93. leta! Znan je zlasti kot papež, ki je izdal prvo okrožnico s socialno tematiko (Rerum novarum, 1893). Med številnimi drugimi njegovimi okrožnicami je za Slovane pomembna okrožnica o slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu (Grande munus, 1880).
LETA 1912 ROJEN VINKO ZALETEL
DUHOVNIK IN POTOPISEC († 1995)
Maturiral na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani, bil v bogoslovju v Ljubljani in leta 1936 posvečen. Najprej je bil kaplan v Tržiču pri Antonu Vovku, potem v Ljubljani v Trnovem ko je bil tudi katehet na gimnaziji. Leta 1945 je odšel iz Slovenije na Koroško, kjer je služboval v različnih župnijah. V Šentjakobu v Rožu je vodil bogato slovensko kulturno prosvetno dejavnost: predaval, režiral slovenske igre, tudi za celovški radio. Leta 1957 je postal župnik v Vogrčah pri Pliberku. Veliko je potoval po vseh celinah, obiskoval je slovenske izseljence in jim utrjeval narodno in versko zavest, pripravljal jim je predavanja (več kot 2000 jih je imel) s svojo bogato zbirko diapozitivov (ok. 30.000). Izšlo je tudi več njegovih potopisov. Za prosvetno delo je leta 1985 v Celovcu prejel Tischlerjevo nagrado.
... več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 7/8_1991
LETA 1914 ROJEN ERSILIO TONINI
ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2003)
Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno “omizje”, kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vprašanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio Tonini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z življenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. “Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pusti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sreče, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih otrok.”
več: S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: “Na televiziji tako kot v spovednici”: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.
nekaj njegovih misli:
Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše življenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne…
Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče sprejeti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svojega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: “Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!”
Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štirideset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričakovala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo ponašati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globino svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno posluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.
LETA 1919 ROJEN EDMUND PERCIVAL HILLARY
RAZISKOVALEC, ALPINIST, ČLOVEKOLJUB († 2008)
Najbolj je poznan po tem, da sta skupaj s Šerpo Tenzingom Norgayem kot prva 29. maja 1953 stopila na vrh Everesta. V naslednjih himalajskih odpravah v letih 1956, 1960-1961 in 1963-1965 je stopil še na vrhove 10 gora. Kot član Transantarktične odprave britanske zveze držav je 4. januarja 1958 stopil tudi na južni tečaj, leta 1985 je z Neilom Armstrongom z letalom pristal še na severnem tečaju in postal prvi človek, ki je stal na obeh polih in na Everestu.
Ustanovil je Himalajski sklad (Himalayan Trust), ki je v revnih predelih Himalaje gradil šole in bolnišnice, sodeloval je tudi pri drugih humanitarnih in okoljevarstvenih projektih. To je označil za svoj najpomembnejši življenjski dosežek. Bil je tudi veleposlanik v Nepalu, Indiji in v Bangladešu. Umrl je v starosti 88 let zaradi odpovedi srca.
LETA 1922 ROJEN VOJAN TIHOMIR ARHAR
PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2007)
Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.
LETA 1932 ROJEN VLADIMIR KAVČIČ
PISATELJ, UREDNIK († 2014)
Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).
LETA 1937 UMRL GUGLIELMO MARCONI
ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR (*1874)
Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.
LETA 1945 UMRL PAUL VALERY
FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST IN FILOZOF (* 1871)
V Montpellieru je študiral pravo in se v Parizu seznanil s pesnikom Mallarméjem, ki je zelo vplival nanj. Preselil se je v Pariz in leta 1917 nenadoma zaslovel s svojimi pesmimi, tako da je veljal za največjega francoskega lirika svojega časa. Pomembni so tudi njegovi esejistični spisi. Raziskoval je različne pojavne oblike človeškega duha in zavračal vsako transcendenco. Njegove pesmi so izšle leta 1992 tudi v slovenščini (prevod Borisa A. Novaka)
nekaj Valeryjevih misli:
Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi.
Bogatiti se moramo med seboj z našo različnostjo.
Človek je neskončno bolj zapleten kot njegove misli.
Resen človek nima veliko idej. Človek z idejami ni nikoli resen.
Sreča ima zaprte oči.
Zgodovina je znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
Knjige imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, živali, čas in svojo lastno vsebino.
Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.
njegova misel in nekaj verzov
Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.
Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!
O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)
LETA 1591 UMRL JAKOB PETELIN – GALLUS
SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1550)
Ko je umrl, so njegovi prijatelji – člani humanističnega kroga, h kateremu je tudi sam pripadal – izdali veliko osmrtnico s štirimi žalostinkami. Imela je naslov: Na grob Jakoba Handla, Kranjca, slavnega umetnika praktične glasbe, ki je pobožno zaspal v Kristusu v Pragi … poleg tega je bila na osmrtnici tudi podoba v lesorezu, in okrog njegove podobe pomemben napis: Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), sledi, da je bil Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Maralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.
… več o njem v prilogi 7-8_1991
LETA 1811 ROJEN WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY
ANGLEŠKI PISATELJ († 1863)
Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se ‘semenj ničevosti’ nadaljuje.
LETA 1817 UMRLA JANE AUSTEN
ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO (* 1775)
Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.
LETA 1870 ROJEN JOSIP PAVČIČ
SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI († 1949)
Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.
LETA 1879 ROJEN DAMIR FEIGEL
PISATELJ IN PRIMORSKI KULTURNI DELAVEC († 1959)
Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).
LETA 1897 ROJEN MIRKO BRUMAT
DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC ( † 1950)
Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, …
LETA 1913 UMRL KAREL GLASER
LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC (* 1845)
V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.
LETA 1918 ROJEN NELSON MANDELA
JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 († 2013)
Nelson Rolihlahla Mandela se je na današnji dan v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni “potegniti vejo drevesa”, kar bi lahko pomenilo tudi “rogovilež”. Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.
“Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda.” (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)
LETA 2003 UMRL FRANC HUSU
PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino (*1915)
Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).
… več o njem v rubriki gost meseca 1978
LETA 2004 UMRLA KSENIJA VIDALI
OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1913)
Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.
MISIJONAR, SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA), BARAGOV NOVOMAŠNIK IN NASLEDNIK
Edini duhovnik, ki ga je škof Friderik Baraga posvetil v svoji stolnici v Marquettu (31. avgusta 1866) je bil bogoslovec Janez Vrtin iz Doblič pri Črnomlju, ki je na njegovo prošnjo prišel v misijone. Po odpovedi Slovenca Ignacija Mraka leta 1879 je postal drugi Baragov naslednik in škofijo je vodil do leta 1899. V njegovem času so zgradili v Marquettu novo stolnico z grobnico pod glavnim oltarjem, v katero so položili krsto z ostanki svetniškega škofa Baraga.
LETA 1917 ROJEN SAMO HUBAD
DIRIGENT († 2016)
Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.
LETA 1944 ROJEN FRANČEK KRIŽNIK
DUHOVNIK V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE († 1980)
Rodil se je v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah) kot najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, čez dve leti se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik ga je poslal na študij v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral do leta 1969 in nato študij nadaljeval v Münchnu. Leta 1971 je po rokah škofa Držečnika prejel mašniško posvečenje Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.
POSTANE APOSTOLSKI ADMINISTRATOR za slovenski del goriške nadškofije in tržaško-koprske škofije v Sloveniji
Po drugi svetovni vojni so na Slovenskem obstajali tudi trije deli ozemlja, ki so cerkveno spadali pod škofije, ki so imele sedež zunaj meja tedanje Jugoslavije: Goriško nadškofijo, Tržaško – koprsko in Reško škofijo. Škofje omenjenih škofij niso mogli vršiti svoje službe na ozemlju, ki je pripadalo drugi državi, zato je Sveti sedež ustanovil tri ustrezne apostolske administrature.
Administracija slovenskega dela reške škofije je obsegala dekaniji Trnovo (Ilirska Bistrica) in Hrušico (administratorji: Karel Jamnik, župnik in dekan v Trnovem, dr. Josip Srebrnič, škof na Krku, ljubljanski škof msgr. Anton Vovk, g. Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju)
Administratorji slovenskega dela goriške nadškofije so bili: dr. Franc Močnik, župnik v Solkanu, dr. Mihael Toroš, profesor bogoslovja v Gorici (tudi upravitelj poreško-puljske škofije) in delegat Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu. 20. aprila 1964 pa je Sveti sedež imenoval novega apostolskega administratorja dr. Janeza Jenka, dotedanjega generalnega vikarja v Beogradu.
Apostolski administrator dela tržaško-koprske škofije je bil najprej dr. Franc Močnik, potem ljubljanski škof msgr. Anton Vovk in nazadnje dr. Mihael Toroš in njegov delegat Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju.
Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi – Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. – S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.
LETA 1995 UMRL FRANCE DOBROVOLJC
BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR, RAZISKOVALEC IVANA CANKARJA (* 1907)
France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).
LETA 1996 UMRL BRATKO KREFT
DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, KNJIŽEVNI IN GLEDALIŠKI ZGODOVINAR, REŽISER (* 1905)
Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).
LETA 2000 UMRL PAVEL BERNIK
DUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO
“O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo.” Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.
Poljski komunistični voditelj general Wojciech Jaruzelski, ki je umrl 25. maja 2014, je pred smrtjo prejel zakramente. Tako je poročala poljska katoliška agencija.
Podobno se je pred smrtjo spreobrnil znani ruski izumitelj še bolj znane avtomatske puške (brzostrelke AK-47) Mihail Kalašnikov. Znano puško je izumil v začetku druge svetovne vojne. Danes jo lahko vidimo na posnetkih z raznih bojišč in zakrivila je smrt milijonov ljudi, vojakov in nedolžnih civilistov. Lahko si predstavljamo, kakšno moralno breme je to pomenilo za Kalašnikova. Pol leta pred smrtjo je napisal pismo ruskemu patriarhu Cirilu. »Moje duševne bolečine so neznosne; muči me nerazrešljivo vprašanje, ali je prav, da je moje orožje, ki je jemalo življenje, sploh nastalo in jaz, Mihail Kalašnikov, star 93 let, sin krščanske matere, sam kristjan in pravoslaven po svoji veri, sem kriv za tolike smrti, čeprav sovražnikove?« V pismu je še napisal, da mu je Bog po pomoči njegovih bližnjih dal spoznanje, da se je v starosti spovedal in prejel obhajilo.
»Odličje prejme za svoje življenjsko delo v blagor Cerkve v Sloveniji, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.« Tako je Slovenska škofovska konferenca utemeljila Odličje sv. Cirila in Metoda našemu dolgoletnemu uredniku Silvestru Čuku. Odličje mu je koprski škof Jurij Bizjak izročil 27. junija 2014 v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru. »Toliko desetletij, kolikor je pri Ognjišču, zahteva veliko notranjo disciplino, notranji red in spoštovanje do stvari, ki jih opravljaš,« je Čuka opisal škof Bizjak.
Vrt z mogočno lipo v Loki pri Zidanem mostu je dajal več kot prijetno okolje za pogovor s skorajšnjim jubilantom Alojzom Rebulo, ki v juliju obhaja častitljivo 90-letnico. Povabilo na pogovor je sprejel zelo prisrčno in dve urici pogovora le redkokdaj mineta tako hitro, kot sta minili tokrat. Svežina duha in jasnost misli takega sogovornika te prevzameta. Kljub svetovljanstvu in močno izraženih trditvah ostaja z obema nogama v tem svetu. Ne glede na visok jubilej je še poln načrtov in lepo ga je videti za mizo, z računalnikom ob sebi.
Kljub vsemu pa – vsaj tako je zaznati ob prebiranju vaših knjig – v povsem preprostem, tako rekoč vsakodnevnem jeziku nakazujete bistvena vprašanja krščanstva: o bistvu življenja, poslednjih rečeh … Od kod ste črpali nagnjenost k poglobljeni zavesti človeka?
Nam pa ne grozi konec raja, saj ga na tem svetu ne živimo.
Že v prvem stavku omenjate, da ste v “zelo hudi situaciji”, kar vam verjamem in se v vaš položaj poskušam vživeti. Škoda, da niste omenili, ali ste poročeni ali še samski, da bi lažje bolj celostno odgovoril na vaše zahtevno vprašanje. Če ste še samski, imate vsekakor vso pravico do poroke z osebo, ki je še samska, vdova ali je bil njen cerkveni zakon razglasen za ničnega, če niste samski, pa je vaš primer dvakratno zapleten, ker bi tako razpadli dve zakonski skupnosti. V odgovoru predpostavljam, da ste še samski in da nimate ne žene in ne otrok in da je zakon omenjene poročene ženske sklenjen cerkveno veljavno in ni ničen. Iz vašega pisma izhaja, da ste verni in da hodita ‘oba’, vi in omenjena poročena ženska, še pogosteje v cerkev in da vsak dan prosita Boga, naj vama pomaga in vaju ne kaznuje. Najbrž vam je znano in čutite, da navadno grešnik sam kaznuje samega sebe, saj nam vest očita, da je greh zlo in ga zato ne smemo storiti. Pa tudi iz izkušnje vemo, da nas greh – vsaj na dolgo – ne more osrečiti.
