Avtor: Marko

LETA 1749 ROJEN LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR († 1812)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

 

LETA 1810 ROJEN STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA († 1851)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v “vsakdanjem” življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot “ilirski” pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti – tudi glede jezika.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

 

LETA 1828 IZDANO APOSTOLSKO PISMO

S KATERIM JE BILA USTANOVLJENA TRŽAŠKO-KOPRSKA ŠKOFIJA

Papež Leon XII. je izdal apostolsko pismo Locum beati Petri, s katerim je uredil cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Odpravil je škofijo Novigrad in njeno ozemlje pridružil tržaški škofiji. Ko ji je priključi še koprsko, je dobila ime tržaško-koprska škofija. Dne 17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi ločil koprsko škofijo od tržaške in ji dodelil župnije na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki so bile del tržaške škofije, in župnije, ki so spadale pod Goriško-Gradiščansko nadškofijo in so se nahajale na ozemljih, ki so prešla od Italije v Jugoslavijo vsled Mirovne pogodbe z leta 1947. Istočasno je škofija prešla pod Ljubljansko metropolijo.

 

LETA 1838 ROJEN JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL († 1902)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje “izgubili svojega glavarja”. V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_1998

 

LETA 1887 ROJEN ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK († 1910)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

 

LETA 1951 UMRL AVGUST BUCIK

SLIKAR (* 1887)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

 

LETA 1966 UMRL GIUSEPPE FARINA

ITALIJANSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1906)

Emilio Giuseppe Farina, bolj znan kot Nino Farina, je pokojni dirkač Formule 1, sploh prvi svetovni prvak v zgodovini Formule 1, saj je zmagal v premierni sezoni 1950 po težkem boju z Juanon Manuelom Fangiom in odločitvi na zadnji dirki za tri točke. Farina je bil znan po svojem dirkaškem stilu in inteligenci, toda tudi trmi in neupoštevanju sotekmovalcev na progi. Bil je udeležen v smrtnih nesrečah. Ironija je, da je po vseh nesrečah, ki jih je na dirkah preživel, umrl v prometni nesreči pri francoskem mestu Chambery, ko se je peljal na ogled dirke za Veliko nagrado Francije v sezoni 1966.

 

LETA 1971 UMRL LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec (* 1885)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

 

LETA 1980 JE LJUBLJANO OBISKALA MATI TEREZIJA

V začetku junija 1980 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar srečal mater Terezijo na 89. Katholikentagu (narodnem zborovanju nemških katoličanov) v Berlinu. Ko mu je povedala, da gre konec junija v svoje rojstno mesto Skoplje ustanovit 179. hišo svojih redovnic, jo je prosil, če bi spotoma obiskala tudi Ljubljano. Mati Terezija je dejala, da bo prišla, če bo le mogla, zatrdno pa ni obljubila, zato tudi datuma njenega obiska ni bilo mogoče nikjer objaviti. Vest o njenem prihodu v slovensko glavno mesto je sporočil nadškof sam ob priliki XII. romanja invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 28. junija 1980, dva dni pred njenim obiskom.

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki jo je pospremil na ljubljanski magistrat, kjer ji je ljubljanski župan izročil plaketo Ljubljane. Popoldne so jo v dvorani nadškofijskega doma v Ljubljani pozdravili: nadškof Šuštar, njegov pomožni škof Lenič in koprski škof Jenko ter številni predstavniki Cerkve na Slovenskem, ki so z velikim zanimanjem poslušali njen nagovor.

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi.

Po maši se je na škofijskem dvorišču srečala tudi s tistimi, ki niso mogli v cerkev…

več:
F. Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.
S. Čuk, Mati Terezija – misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
S. Čuk, Živa svetnica – Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
S. Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
knjige: Mati velikodušne ljubezni — Bog ljubi danes po nas — Najdi čas
DVD: Peti svet – Mati Terezija
drugo: kipec sv. Matere Terezije

nekaj njenih misli

• Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil… Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo… Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.
  
• Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven – šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem… Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati…

 

LETA 1988 UMRL ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine (* 1920)

Iz rojstnega Turnišča je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1671 UMRL LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov (* 1621)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

 

LETA 1793 ROJEN JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ († 1857)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

 

LETA 1797 ROJEN FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR – APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK († 1868)

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil “za višjim klicem”: odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo “Unum necessarium” (Eno je potrebno – namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno).

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:

 

LETA 1798 ROJEN GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK († 1837)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

 

LETA 1812 ROJEN PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK († 1867)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

 

LETA 1851 ROJEN IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC († 1940)

Doma na Gočah pri Vipavi, je kot učitelj vodil pevske zbore na Proseku in v goriški čitalnici nad 25 let in mnogo pripomogel k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah. Posebno zanimanje za zvonove je M. kazal že od mladih let. Sodeloval je že kot deček in kot dijak pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po vojni, ko je v raznih listih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Po vrnitvi v Gorico je veliko pisal o zvonovih in goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije. Važni za zvonoslovje sta Mercinovi knjigi Slovenski pritrkovavec.

 

LETA 1859 UMRL KAMILO MAŠEK

SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1831)

Bil je sin Gašperja Maška, skladatelja češkega rodu, ki je od leta 1820 deloval v Ljubljani, in Amalije, ki je bila operna pevka. Po obeh je podedoval glasbeni talent. Leta 1854 je postal učitelj na glasbeni šoli v Ljubljani. Začel je izdajati prvo glasbeno revijo na Slovenskem, mesečnik Cecilia (1858-59). Umrl je star komaj 27 let.

 

LETA 1886 ROJEN ROBERT SCHUMAN

PRAVNIK IN FRANCOSKI POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE († 1963)

“Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba,” je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. “Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom,” je dejal, “ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti… Verjamem v krščanske temelje Evrope… Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. “Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več o njem preberite v pričevanju 05_2004

nekaj njegovih misli:

• Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.
  
• Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.
  
• Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.
  
• Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.
  
• Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.
  
• Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.
  
• Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.
  
• Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.
  
• Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.
  
• Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

 

LETA 1891 ROJENA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA († 1971)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

 

LETA 1900 ROJEN ANTOINE DE SAINT-EXUPÉRY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC († 1944)

“Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

… več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

 

LETA 1905 ROJEN FERDO DELAK

DRAMATIK, REŽISER, GLEDALIŠČNIK († 1968)

Goričan Ferdo Delak je svojo ustvarjalnost posvečal predvsem gledališču. Bil je dramatik, režiser, scenograf, organizator, upravnik in direktor raznih gledališč. V gledališkem prizadevanju je težil po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivne drame. Posrečene so njegove dramatizacije Jurčičevega Desetega brata in Rokovnjačev ter Cankarjevega Hlapca Jerneja. Bil je tudi režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932) po scenariju Janeza Jalna.

 

LETA 1948 ROJEN PEDRO OPEKA

DUHOVNIK-LAZARIST IN MISIJONAR, BOJEVNIK UPANJA

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim “malgaškim čudežem” – z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni “rdeči” zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril “preroške” besede: “Tudi jaz bom nekoč gradil hiše.”

Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali.

Tako lahko preberete pogovor z njim v rubriki gost meseca 10_1996

– gost meseca 10_2000

ali v pričevanju 08_2006, kjer je spregovoril tudi o svojih starših. “Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej,” piše Pedro Opeka v svoji knjigi.

nekaj njegovih misli:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za top sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prinašal vsem, ki jih bom srečeval.

 

LETA 1998 UMRL JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF (*1920)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

 

 

LETA 2007 UMRL ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT (* 1920)

“Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh,” je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno “delo” molitev. “V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom ‘Božjo voljo spolnjevati’. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo,” je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo – sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec …: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine – dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, “Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi.” Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. “Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve”: Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. “Gluhota je huda preizkušnja”: Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. “Moje geslo ‘Božjo voljo spolnjevati’ sem skušal vedno uresničevati”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga: A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016. (razprodano)

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več …

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1862 ROJEN JANEZ PUH

IZUMITELJ, MEHANIK IN PROIZVAJALEC VOZIL († 1914)

V Sakušaku v Slovenskih goricah se je rodil eden največjih evropskih proizvajalcev avtomobilov pred prvo svetovno vojno Janez Puh (umrl 1914). Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. Najprej je v svoji tovarni začel izdelovati kolesa, pozneje je obiskal Daimlerja in Benza in se lotil opremljanja koles z motorjem. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Začel se je ukvarjati tudi z razvojem avtomobila. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.

 

LETA 1875 ROJEN GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK († 1942)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi (umrl 1942). Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

 

LETA 1885 ROJEN PIERRE MONTET

FRANCOSKI EGIPTOLOG († 1966)

Francoski egiptolog Pierre Montet je vodil obsežna izkopavanja na območju prestolnice Novega kraljestva v Tanisu v delti Nila in odkrival predvsem grobne zaklade 21. in 22. egipčanske dinastije (umrl 1966).

 

LETA 1974 UMRL JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT (* 1892)

Jožef Kerec je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan – 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Kerec, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo “ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali”. “Glejte, kako se je danes vse to uresničilo,” piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. “Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča j v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim.”

… več o njem si preberite v pričevanju 10_2002

nekaj njegovih misli:

• Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.
  
• Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!
  
• Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.
  
• Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.
  
• Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.
  
• Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti.
• Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.
  
• Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.
  
• Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.
  
• V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe. 

 

LETA 1991 ZAČETEK OSAMOSVOJITVENE VOJNE V SLOVENIJI

Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa potrdila svojo neodvisnost od SFRJ. To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna je, po do sedaj znanih podatkih, zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1577 ROJEN PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1640)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu, Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske …

 

LETA 1586 UMRL PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ (najverjetneje * 1508)

Primož Trubar velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: “Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.” Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: “Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.”

več o njem:
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

 

 

LETA 1801 UMRL JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR – V AVSTRIJI IN PRI NAS (* 1718)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja … Za slov. slikarstvo ima K.-Sch. velik pomen, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

 

LETA 1867 ROJEN LUIGI PIRANDELLO

PISATELJ, NOBELOVEC (+ 1936)

Italijanski pisatelj in dramatik Luigi Pirandello je svoje knjižno ustvarjanje začel z manj pomembno poezijo, nadaljeval z realističnimi novelami in romani iz življenja preprostih ljudi na rodni Siciliji (Pokojni Matija Pascal). Najpomembnejša pa so njegova dramska dela, ki veljajo za začetek modernih struj v evropski dramatiki. Vseh dram je nad 40, zbrane so v desetih knjigah z naslovom Maschere nude (Gole maske). Leta 1934 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

 

LETA 1873 ROJEN ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK († 1944)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih “nitke” ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. “Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani,” si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo “postavljen pred dejstvo”. Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: “Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka.”

več:
S. Čuk, Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval, Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2010), 14-15.
v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

• »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)
  
• Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.
  
• Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.
  
• Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo … Moj Bog, da bi ne bilo prepozno … Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje …

 

LETA 1889 UMRL JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF IN ŠKOF (* 1815)

Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.

 

LETA 1903 ROJEN PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (+ 1984)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

 

LETA 1914 JE STREL GAVRILA PRINCIPA

SPROŽIL SVETOVNO VOJNO

Prvo svetovno vojno so povzročila skrajno zaostrena nasprotja med imperialističnimi silami, ki so ustanovile dve nasprotni vojaški zvezi: antanto (Anglija, Francija in Rusija) in trojno zvezo (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija). povod zanjo je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, na katerega je streljal bosanski študent Gavrilo Princip.

 

LETA 1949 UMRL MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR (* 1870)

v svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

 

LETA 1980 UMRL LINO LEGIŠA

JEZIKOSLOVEC IN SLOVSTVENI ZGODOVINAR; (* 1908)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1526 UMRL VITTORE CARPACCIO

ITALIJANSKI SLIKAR BENEŠKE ŠOLE (*1460)

Najdragocenejša umetnina v koprski stolnici je velika slika “Madona z Detetom in svetniki” nad kornimi klopmi na desni strani prezbiterija, ki jo je leta 1516 (slika je signirana in datirana) naslikal beneški zgodnjerenesančni slikar Vittore Carpaccio. Med svetniki na sliki je tudi sv. Nazarij, po izročilu prvi koprski škof in zavetnik Kopra.

 

LETA 1881 ROJEN ANTON BREZNIK

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, OČE SLOVENSKE SLOVNICE IN PRAVOPISA († 1944)

“Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.” Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2013, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v “davnem” letu 1943. … Kot mlad duhovnik je šel na željo škofa Jegliča v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Trideset let je poučeval slovenščino ter latinščino in grščino. Takoj ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Sestavil je Slovensko slovnico (1916), ki je slovenskim dijakom delala družbo do konca druge svetovne vojne. Njena največja novost je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zdela nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala družbo vse do konca druge svetovne vojne. Pripravil je tudi Slovenski pravopis (1920), dopolnjeno izdajo z dr. Franom Ramovšem (1935), ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950.

več o njem si preberite v obletnici meseca 06_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov, in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev.
  
• Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodove siromaščine.

 

LETA 1892 ROJEN JUŠ KOZAK

PISATELJ, ESEJIST, GLEDALIŠKI KRITIK IN UREDNIK († 1964)

Med najbolj znana dela pisatelja Juša Kozaka, profesorja zgodovine in zemljepisa, je roman Šentpeter (1931). V njem je hotel podati pripoved o domačem rodu do svojih dni. Dogajanje je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, ko se v še napol kmečko faro vrivajo novi ljudje in na bregu Ljubljanice že raste iz obrti industrija. Roman o njegovem rojstnem kraju pa je več kot kronika.

 

LETA 1892 ROJENA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA († 1973)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost “za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem”. V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto … Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

 

LETA 1907 ROJEN IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK († 1980)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

 

LETA 1945 USTANOVLJENA OZN

Prve osnutke Organizacije združenih narodov, ki naj bi vse države sveta povezovala za mirno sožitje, so zarisali že med drugo svetovno vojno. Ustanovljena pa je bila na konferenci v San Franciscu, ki se je končala 26. junija 1945, ko je 50 držav podpisalo ustanovno listino.

 

LETA 1954 UMRL IVAN TRINKO-ZAMEJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, BUDITELJ NARODNE ZAVESTI (* 1863)

Na današnji dani je v svoji rojstni vasi Tarčmun pod Matajurjem umrl 91-letni očak Ivan Trinko s pesniškim imenom Zamejski. Ta odlični in vsestransko delavni duhovnik upravičeno velja za “očeta Beneških Slovencev”: sam se je naučil slovenskega jezika, zanj je vnemal svoje učence, dušne pastirje naših rojakov v Benečiji, “Čedrmace”, ki so ohranjali tam slovenstvo pod fašizmom.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_1994

o njem

• Bil je izreden mož. redkokdaj srečamo človeka, ki bi živel 91 let in bi bil 68 let duhovnik ter bi 57 let poučeval. Prav tako poredkoma srečamo v isti osebi toliko različnih darov, ki so krasili du{o in življenje Ivana Trinka. Tako je o največjem sinu Beneške Slovenije ob njegovi smrti leta 1954 dejal njegov prijatelj in sodelavec A. Venturini.

nekaj njegovih misli:

• Dobra žena lahko izboljša slabega moža, slaba žena lahko pokvari dobrega.
  
• To pa si dobro zapomnite, če se ženska pokvari in postane hudobna – potem ni tako kmalu zdravila ne družini, ne družbi.
  
• Lahko se reče, da ima žena v svoji roki usodo družine in naroda. Če ima družina na čelu pošteno, delavno, vzorno gospodinjo – blagor ji! A zopet gorje družini, ki jo vodi slaba, pokvarjena mati.
  
• Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem ni več pravica, ampak nasilje brutalne moči.
  
• Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi; kakor vsakomur določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme.
  
• Ljubezen je vir vse bolečine.
  
• Pomagaj si in ne žaluj brez konca, / po burnem tem vremenu Bog milobni / ti zopet pošlje sonca.
  
• Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi resnice in pravice, in ni odvisen od človeka, pač pa od samega Stvarnika.
  
• Resnica ni odvisna od uma niti od volje, pač pa je um odvisen od resnice, a volja bi morala biti odvisna od uma, ko bi se ne dala čestokrat zapeljati.
  
• Brat daj roko bratu, / sosed pa sosedu: / delajte vzajemno, / a po starem redu.
  
• Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini.
  
• Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo.

 

LETA 1963 UMRL FRAN GRIVEC

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC TER EKUMENSKI DELAVEC (* 1878)

Prvi slovanski papež sv. Janez Pavel II. je leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope; ob 1100-letnici smrti sv. Metoda pa je izdal okrožnico Apostola Slovanov (1985). Vanjo so vtkana tudi dognanja Franca Grivca, profesorja vzhodnega bogoslovja in nauka o Cerkvi na teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo življenjsko delo je knjiga Sv. Ciril in Metod (1963). Grivec je redno sodeloval na srečanjih v Velehradu na Moravskem, kjer naj bi bil škofovski sedež sv. Metoda. Ta veliki Slovenec, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, se je vse življenje poglabljal v nauk o Cerkvi, katerega profesor je bil na teološki fakulteti ljub­ljanske univerze; temeljito je raziskoval življenje slovanskih apos­tolov sv. Cirila in Metoda in močno si je prizadeval za edinost kri­stjanov.

… več o njem preberite v obletnici meseca 10_1998

 

LETA 1975 UMRL SV. JOSEMARIA ESCRIVA DE BALAGUER

ŠPANSKI DUHOVNIK, SVETNIK (* 1902)

Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika španskega duhovnika Josemaria Escriva de Balaguer, ki je leta 1928 ustanovil gibanje Opus Dei (Božje delo) z namenom, da bi kristjani spoznali, kako se morajo posvetiti vsak v svojem poklicu. Ob tem slavju je papež dejal: “Zanesljiv pokazatelj svetosti je zvestoba pri izpolnjevanju božje volje vse do skrajnih posledic. Za vsakega izmed nas ima Gospod načrt, vsakomur zaupa poslanstvo na zemlji. Svetnik izven božjega načrta ne more dojeti niti samega sebe, živi samo za to, da bi ga uresničil. Svetega Josemaria je Gospod izbral, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajne dejavnosti pot posvečevanja.”

… več o njem v pričevanju 07_2004

nekaj njegovih misli:

• Tvoje življenje naj ne bo jalovo. Bodi koristen: Pusti svojo sled za seboj. Sveti s plamenico svoje vere in svoje ljubezni.
  
• Praviš, da si podoben pokvarjeni uri, ki bije narobe: kadar moliš, čutiš duhovno sušo in si popolnoma hladen, nasprotno pa, kadar najmanj pričakuješ, na cesti, v delavnici ali v tovarni, naenkrat začutiš, da moliš… Narobe? O ne, kar prav! Nikar ne zamujaj, kadar bije tvoja ura, saj Duh veje, kjer hoče!
  
• Nevidnega Boga najdemo v najbolj vidnih in tvarnih stvareh.
  
• Vsakdanje življenje vernega kristjana, kadar dela ali počiva, kadar moli ali kadar spi, v vsakem trenutku, je življenje, v katerem je Bog vedno navzoč.
  
• Na prvem mestu molitev, potem zadoščevanje, ne tretjem mestu, zelo na tretjem mestu pa dejanje.
  
• Svetost ni namenjena samo peščici, Gospod kliče vse ljudi, od vsakogar pričakuje ljubezen; od vsakogar, kjer koli je že, ne glede na položaj, izobrazbo ali poklic.
  
• Nihče se ne rodi kot svetnik. Svetost se oblikuje v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo.
  
• Če hočeš biti dosleden kristjan, se moraš z izredno skrbnostjo posvetiti najmanjšim podrobnostim, kajti svetost, ki jo Gospod zahteva od tebe, boš dosegel tako; da boš z ljubeznijo do Boga vršil svoje delo in vsakdanje obveznosti, ki so skoraj vedno stkane iz majhnih stvari.
  
• Naša poklicanost k božjemu otroštvu sredi sveta ne zahteva od nas samo iskanja osebne svetosti, temveč nas žene tudi k temu, da pre­hodimo vse zemeljske poti in jih spremenimo v odprte prehode, ki sredi težav vodijo duše h Gospodu.
  
• Vaš človeški poklic je pomemben del vašega duhovnega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati in istočasno prispevati k posvečevanju soljudi, tako da dosledno posvečujete vaše delo in okolje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1874 ROJEN JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ († 1953)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za ‘jako resnega’ človeka. “Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega,” je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. Njegovo življenjsko potovanje, ki je trajalo devetinsedemdeset let, se je pričelo v Železnikih.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2003

nekaj njegovih misli:

• “Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji… Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo.” (Moje življenje)
  
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
  
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej god<130>; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

 

LETA 1889 ROJEN ALOJZIJ TOME

DUHOVNIK, KATEHET († 1970)

Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.

 

LETA 1895 UMRL ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1827)

“Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo.” Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

 

LETA 1905 ROJENA SILVA TRDINA

LIT. ZGODOVINARKA, ZNANSTVENICA, PISATELJICA, PEDAGOGINJA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1991)

Nečakinja Janeza Trdine, literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica … Poučevala italijanščino na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na Teološki fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po učbeniku in antologiji – književni teoriji Besedna umetnost.

njena misel:

• Pametno molčanje zahteva več pameti kot pametno govorjenje. Kdor hoče dobro govoriti, se mora naučiti dobro molčati.

 

LETA 2009 UMRLA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA (* 1921)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

 

LETA 1940 UMRL MATIJA MALEŠIČ

PISATELJ IN PRAVNIK (* 1891)

“Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! … Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti.” Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji “sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko”.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 06_2010

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: “Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje … Latinski pregovor pravi: ‘Honores mutant mores’ (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini.”

 

LETA 1945 UMRL NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1891)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_1991

misel:

• Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: “Zunaj ostani!” O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: “Zunaj ostani!” Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

 

LETA 1958 UMRL FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1881)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

 

LETA 1966 PODPISAN BEOGRAJSKI PROTOKOL

SPORAZUM MED VATIKANOM IN JUGOSLAVIJO

Načelo ‘ločitev Cerkve in države’ je Cerkvi na Slovenskem odrekalo pravico do nastopa v javnosti. Po kritičnem obdobju (1948-1953) so nastopilo leta iskanja koeksistence, sožitja (1953-1966), kar je pripravljalo pot ‘beograjskemu protokolu’, posebnemu sporazumu med Cerkvijo in državo pri nas, ki je bil podpisan 25. junija 1966. Država priznava Cerkvi ‘pravico javnosti’, za Cerkev pa je protokol na liniji koncila, ki je uzakonil dialog Cerkve s svetom, ki mu je pripravljena služiti.

 

LETA 1991 SPREJETA DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI SLOVENIJE

DAN DRŽAVNOSTI

25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki podrobneje pojasnjuje odločitev za samostojno in neodvisno državo ter opredeljuje nadaljnje ravnanje Republike Slovenije po osamosvojitvi. Z njim je Slovenija razglasila neodvisnost in prevzela pristojnosti SFRJ na ozemlju Slovenije, priznala obstoječe meje SR Slovenije kot državne meje, zagotovila varstvo človekovih pravic vsem državljanom, pripadnikom manjšin pa tudi posebno varstvo, kot sledi iz meddržavnih pogodb. V spomin na ta dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna praznujemo Dan državnosti.

 

LETA 1999 UMRL GEORGES HOURDIN

STOLETNI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ (* 1899)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustano­vitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej “dekan” francoskih in ev­ropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj. “Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različ­nimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati živ­ljenju,” je zapisal v tej svoji knjigi.

… več o njem preberite v pričevanju 02_1999

nekaj njegovih misli:

• Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi – se pravi, ne dolgo – ni sreča, temveč silo­vito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
  
• Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je pre­šla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k za­upni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščan­stvu, ki se uresničuje sredi sveta.
  
• Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, že­lja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
  
• Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem za­pustil… Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomiri­lo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
  
• Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do greš­nikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
  
• Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbriž­nost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij to­liko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

 

LETA 2014 UMRL VIKTOR BLAŽIČ

ČASNIKAR, ESEJIST, BOREC ZA DEMOKRATIČNO DRUŽBO

Luč sveta je zagledal 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Med vojno je zbiral novice za partizanske in zavezniške radijske postaje, po vojni je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Ljubljani, kjer se je vključil v krog kritičnih pisateljev. Zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom leta 1975 ob objavi intervjuja, v katerem je razkril povojne poboje, je bil obsojen na dve leti, nato pa petnajst mesecev zapora. Leta 1988 se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in bil med ustanovitelji slovenskega krščanskega socialnega gibanja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk