Avtor: marko

LETA 1566 UMRL NOSTRADAMUS

FRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG (* 1503)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

 

LETA 1778 UMRL JEAN-JACQUES ROUSSEAU

ŠVICARSKO-FRANCOSKI FILOZOF (* 1712)

Francoski pisatelj in filozof, ena najvidnejših osebnosti 18. stoletja, je v svojih filozofskih in pedagoških spisih zagovarjal prepričanje, da je človek po svoji naravi dober, pokvarila ga je civilizacija, ki je povzročila socialno neenakost in zlo. Če se hoče človek rešiti, se mora vrniti k naravi.

njegove misli:

• Vest je glas duše, strasti so glas telesa.
  
• Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.
  
• Veliko bolj dragoceno je, če te ljudje vedno spoštujejo, kakor da te včasih občudujejo.

 

LETA 1877 ROJEN HERMANN HESSE

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC, ZGLED IN VODITELJ ISKALCEV († 1962)

Nemški pisatelj Hermann Hesse je s svojimi številnimi deli, ki so povečini avtobiografske izpovedi (Stepni volk, Siddharta, Pod kolesom, Peter Camenzind…) osvojil množice mladih bralcev. V njihovih očeh je – proti svoji volji – dobil “avreolo posvetnega svetništva”, postal je zgled in voditelj iskalcev resnice in življenjskih idealov.

nekaj njegovih misli:

• Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo.
  
• Vsak človek ni le on sam, temveč je tudi tisto enkratno, čisto posebno, v vsakem primeru pomembno in nenavadno mesto, na katerem se križajo pojavi sveta, le enkrat tako in nikoli več. Zato je zgodba vsakega člo-veka pomembna, večna, božja.
  
• Večkrat so mi rekli, da danes ni več nobenega pobožnega človeka. Prav tako bi lahko rekli, da danes ni več glasbe ali sinjega neba.
  
• Ni druge resničnosti kakor ta, ki jo imamo v sebi. Zato živi večina ljudi tako neresnično, ker imajo slike zunaj za resničnost, sploh pa ne pustijo spregovoriti svojega sveta v sebi.
  
• Mladi mislijo, da bodo večno živeli in da zato lahko opirajo svoja pričakovanja in zahteve le na lastne sile. Starejši pa so že opazili, da je nekje vsemu konec in tisto, kar imaš in počneš le zase, nazadnje pade v prazni-no in nič ne velja. Zato iščejo neko večnost, neko vero, da ne delajo le za črve v jami.
  
• Človek ima možnost, da se docela preda duhovnemu, da se poskusi približati božanskemu, idealu svetega. Narobe pa ima tudi možnost, da se docela preda nagonskemu življenju, poželenju svojih čutov in da vse svoje hotenje usmerja v pridobivanje trenutnega ugodja. Ena pot vodi k svetniku, druga vodi k razbrzdancu.
  
• Naučite se za nekaj časa bolj misliti na druge kot nase! To je edina pot do ozdravljenja … Naučiti se morate nekoga tako ljubiti, da vam bo njegova blaginja pomembnejša od vaše.
  
• Biti star je prav tako lepa in sveta naloga kot biti mlad. Naučiti se umirati in umreti je prav tako dragoceno kot vsako drugo dejanje. Seveda pod pogojem, da se dopolni s spoštovanjem pred smislom in svetostjo vsega življenja.
  
• Ničesar, kar je minilo, ni škoda, škoda je tega Zdaj in Danes, vseh teh neštetih ur in dni, ki jih izgubljam, ki jih samo prenašam, ki ne prinašajo ne daril ne pretresov.
  
• Tako si mislim: mi, kar nas je ljudi z velikimi zahtevami, sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi bilo mogoče poleg zraka tega sveta dihati še nekega drugega zraka, ko ne bi poleg časa obstajala še večnost, in ta je kraljestvo pristnega. Temu pripada Mozartova glasba in pesmi velikih pesnikov, temu pripadajo svetniki, ki so delali čudeže, ki so pretrpeli mučeniško smrt in dali ljudem velik zgled.
  
• Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu bodo odprle in bodo postale njegove. Kar bere, bo ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo in tolažilo, kot znajo samo prijatelji.
  
• Osamljenost in hudobija se vedno porajata tam, kamor ne pride ljubezen.
  
• Srečo lahko občuti edinole duša, ne razum, ne želodec in ne nabita denarnica.
  
• Zakon ljubezni je bolj kot zapoved povabilo k sreči.
  
• Življenje vsakega človeka je pot k samemu sebi.
  
• Vsakdo ima v življenju svojo nalogo, toda nihče tiste, ki bi jo hotel sam izbrati.
  
• Vsakdo ve in je tudi že doživel, s kakšno lahkoto se je mogoče zaljubiti, toda kako težko je resnično ljubiti. Ljubezni ni mogoče kupiti, kakor ni mogoče kupiti nobene resnične vrednote.
  
• Življenje vsakega čistega in velikodušnega človeka je vedno sveta in čudežna stvar; sprošča dotlej neznane sile, ki delujejo tudi na daljavo.
  
• Kolikor bolj smo zmožni ljubiti in se žrtvovati, toliko smiselnejše postane naše življenje.
  
• Mehko je močnejše od trdega. Voda je močnejša od skale. Ljubezen je močnejša od nasilja.
  
• To, kar moremo in moramo spremeniti, smo mi sami: našo nepotrpežljivost, našo sebičnost, našo užaljenost, naše pomanjkanje ljubezni in obzirnosti.

 

LETA 1896 ROJEN CIRIL DREKONJA

PISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM († 1944)

“Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči.” Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas – svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

… več o njem v obletnici meseca 07_2006)

 

LETA 1897 ROJEN ANTON SUHADOLC

»PLEČNIKOV INŽENIR« († 1983)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

• Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

 

LETA 1905 UMRL URBAN GOLLMAYER

DUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ (* 1820)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

 

LETA 1913 ROJENA VERA BRNČIČ

PREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( † 1977)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova – po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.ž

 

LETA 1937 UMRL ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

ŠKOF, USTANOVITELJ ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE (* 1850)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  
• Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje … Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  
• Gospod vse stori, kar Marija zaželi … Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  
• Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

 

LETA 1961 UMRL ERNEST HEMINGWAY

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 (* 1899)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

njegova misel:

• Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

 

LETA 1994 UMRL GREGOR ZAFOŠNIK

DUHOVNIK, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1902)

Glasbo je študiral na glasbeni akademiji na Dunaju, kjer je leta 1936 diplomiral iz gregorijanskega korala, orgel in dirigiranja. Med vojno je bil organist v Beogradu, kjer je vodil tudi slovenski pevski zbor. Po vojni je organiziral tečaje za organiste, in kasneje na mariborskem oddelku Teološke fakultete (ustanovljen 1968) predaval glasbo. Kot skladatelj si je prizadeval, da bi pisal preproste skladbe, da bi jih lahko peli tudi zbori, ki niso prav močni. Napisal je več maš, prazničnih in priložnostnih pesmi (Kratka slov. maša, Maša za ljudsko petje, Koralna maša za rajne, Velikonočne pesmi (1983), Postne pesmi (1984), Adventne in božične pesmi (1985)) … Ob njegovi 90-letnici je leta 1992 pri Slomškovi založbi v Mariboru izšla zbirka njegovih skladb z naslovom Cerkvene pesmi in spevi za mešani zbor.

 

LETA 2009 UMRL JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ (* 1918)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

 

LETA 2015 UMRL SLAVKO AVSENIK

GLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE (* 1929)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu … leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik …

več:
TURK, Miha. Slavko Avsenik (Moj pogled). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 24-26.

 

LETA 2016 UMRL ELIE WIESEL

JUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 (* 1928)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: “Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!” Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub “molku Boga” ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. “Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja,” je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  
• Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru… Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
• Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  
• Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
• Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  
• Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja… Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
• Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

 

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 1646 ROJEN GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

NEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK († 1716)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju “najboljši možni svet”.

 

LETA 1711 ROJEN KAREL MIHAEL ATTEMS

nadškof ,  državnik , grof († 1774)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Ta “mož po božji volji” se je rodil na današnji dan.

… več o njem v obletnici meseca 07_2001

 

LETA 1858 ROJEN IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG († 1919)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo “teden slovenskih gledališč” in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje “Borštnikovo srečanje” po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume… Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen …

… zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008

 

LETA 1871 ROJEN IVAN ROBIDA

PSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK († 1941)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

 

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ RES

pisatelj, lit. kritik, umetn. kritik, urednik, publicist († 1936)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

 

LETA 1896 UMRLA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1811)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa ‘živi’ njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 159 leti.

 

LETA 1903 SE JE ZAČELA PRVA KOLESARSKA DIRKA PO FRANCIJI

SLOVITI TOUR DE FRANCE

Prvi Tour de France je trajal 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Dirko je začelo 60 kolesarjev, do cilja jih je prišlo le 21. Zmagal je domačin Maurice Garin.

 

LETA 1921 ROJENA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1995)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih

.

LETA 1922 ROJEN PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI DELI VITAMINE ZA SRCE († 2012)

“Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo.” To svojevrstno “veroizpoved” je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so “shranjeni vitamini za srce”. V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove “vitamine” izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: “Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. – Poskrbi za svoje srce! – Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! – Za vsakim obrazom išči človeka! – Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?”

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi “vitamini za srce”: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor – najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo “luč”, besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede “orožje”, tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni …
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

 

LETA 1924 ROJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK († 1944)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 6

 

LETA 1942 UMRL FRAN ILEŠIČ

LITER. ZGODOVINAR, UNIV. PROF., ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA (* 1871)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

 

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

PISATELJ, OČE POGUMNEGA IN VESELEGA KEKCA (* 1884)

Pred kakšnim desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar ‘oče’ je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

 

LETA 1945 UMRL SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1883)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega ‘pojava’ je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški ‘geni’ so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise…

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 3

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1749 ROJEN LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR († 1812)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

 

LETA 1810 ROJEN STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA († 1851)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v “vsakdanjem” življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot “ilirski” pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti – tudi glede jezika.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

 

LETA 1828 IZDANO APOSTOLSKO PISMO

S KATERIM JE BILA USTANOVLJENA TRŽAŠKO-KOPRSKA ŠKOFIJA

Papež Leon XII. je izdal apostolsko pismo Locum beati Petri, s katerim je uredil cerkveno upravo v Istri in Dalmaciji. Odpravil je škofijo Novigrad in njeno ozemlje pridružil tržaški škofiji. Ko ji je priključi še koprsko, je dobila ime tržaško-koprska škofija. Dne 17. oktobra 1977 je papež Pavel VI. z bulo Prioribus saeculi ločil koprsko škofijo od tržaške in ji dodelil župnije na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki so bile del tržaške škofije, in župnije, ki so spadale pod Goriško-Gradiščansko nadškofijo in so se nahajale na ozemljih, ki so prešla od Italije v Jugoslavijo vsled Mirovne pogodbe z leta 1947. Istočasno je škofija prešla pod Ljubljansko metropolijo.

 

LETA 1838 ROJEN JAKOB MISSIA

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, KNEZOŠKOF IN KARDINAL († 1902)

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje “izgubili svojega glavarja”. V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_1998

 

LETA 1887 ROJEN ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK († 1910)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

 

LETA 1951 UMRL AVGUST BUCIK

SLIKAR (* 1887)

Slovenski slikar Avgust Andrej Bucik, rojen v Trstu, se je posvečal skoraj izključno portretiranju (umetniškemu upodabljanju oseb), da se je preživljal in prihajal v stik s pisano množico ljudi. V desetletjih do druge svetovne vojne je število njegovih portretov naraslo na okoli 900! Med njegovimi portretiranci so mnogi znani Slovenci, zlasti pesniki in pisatelji. Veliko je tudi avtoportretov.

 

LETA 1966 UMRL GIUSEPPE FARINA

ITALIJANSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1906)

Emilio Giuseppe Farina, bolj znan kot Nino Farina, je pokojni dirkač Formule 1, sploh prvi svetovni prvak v zgodovini Formule 1, saj je zmagal v premierni sezoni 1950 po težkem boju z Juanon Manuelom Fangiom in odločitvi na zadnji dirki za tri točke. Farina je bil znan po svojem dirkaškem stilu in inteligenci, toda tudi trmi in neupoštevanju sotekmovalcev na progi. Bil je udeležen v smrtnih nesrečah. Ironija je, da je po vseh nesrečah, ki jih je na dirkah preživel, umrl v prometni nesreči pri francoskem mestu Chambery, ko se je peljal na ogled dirke za Veliko nagrado Francije v sezoni 1966.

 

LETA 1971 UMRL LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec (* 1885)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

 

LETA 1980 JE LJUBLJANO OBISKALA MATI TEREZIJA

V začetku junija 1980 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar srečal mater Terezijo na 89. Katholikentagu (narodnem zborovanju nemških katoličanov) v Berlinu. Ko mu je povedala, da gre konec junija v svoje rojstno mesto Skoplje ustanovit 179. hišo svojih redovnic, jo je prosil, če bi spotoma obiskala tudi Ljubljano. Mati Terezija je dejala, da bo prišla, če bo le mogla, zatrdno pa ni obljubila, zato tudi datuma njenega obiska ni bilo mogoče nikjer objaviti. Vest o njenem prihodu v slovensko glavno mesto je sporočil nadškof sam ob priliki XII. romanja invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 28. junija 1980, dva dni pred njenim obiskom.

Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki jo je pospremil na ljubljanski magistrat, kjer ji je ljubljanski župan izročil plaketo Ljubljane. Popoldne so jo v dvorani nadškofijskega doma v Ljubljani pozdravili: nadškof Šuštar, njegov pomožni škof Lenič in koprski škof Jenko ter številni predstavniki Cerkve na Slovenskem, ki so z velikim zanimanjem poslušali njen nagovor.

Ob petih je bila maša v stolnici, ki je bila polna do zadnjega kotička. Celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen. »Še zdaleč nismo pričakovali, da se vas bo toliko odzvalo, ker niti nismo mogli povsod obvestiti o obisku matere Terezije,« je dejal na začetku maše, »in zato je naša tako številčna navzočnost znak, da imamo mater Terezijo radi, da se navdušujemo za njeno delo in poslanstvo, ki ga izvršuje vpričo vsega sveta, da bi tudi sami nekoliko bolj spoznali, k čemu nas vabi in kliče Bog.« Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da je bilo med množico izredno veliko mladih ljudi.

Po maši se je na škofijskem dvorišču srečala tudi s tistimi, ki niso mogli v cerkev…

več:
F. Bole, Mati Terezija je obiskala Ljubljano. (Gost meseca). Ognjišče, 1980, leto 16, št. 8, str. 6-10.
S. Čuk, Mati Terezija – misijonarka ljubezni. (Priloga). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 10, str. 31-42.
B. Rustja, Vezi Matere Terezije s Slovenci. (Priloga). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 10, str. 37-48.
S. Čuk, Živa svetnica – Mati Terezija blažena. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 10, str. 16-17.
S. Čuk, sv. Terezija iz Kalkute. (Priloga). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 9, str. 58-63.
knjige: Mati velikodušne ljubezni — Bog ljubi danes po nas — Najdi čas
DVD: Peti svet – Mati Terezija
drugo: kipec sv. Matere Terezije

nekaj njenih misli

• Kar je najmanjše, je najbolj ubogo, ker zase ne more še nič storiti. Najmanjši je otrok, ki se še ni rodil… Največje uboštvo je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati sama uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo mene uniči? Zdaj je postalo tako naravno, da ljudje drug drugega uničujejo… Mati je začela ta nemir v svetu, kajti otrok je največji božji dar družini.
  
• Ko je Jezus prišel v Marijino srce, isti Jezus, ki smo ga zdaj prejeli pri svetem obhajilu, je takoj šla ven – šla je, da služi. Jezusova navzočnost v njenem srcu je rodila željo, da ga podari drugim.« Tako moramo njegovo navzočnost uresničevati tudi mi: v dajanju. »Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priliko, da ljubimo Boga v bližnjem… Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati…

 

LETA 1988 UMRL ŠTEFAN BARBARIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, prevajalec iz madžarščine (* 1920)

Iz rojstnega Turnišča je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, nato pred vojno in po njej študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, vmes (1942–1944) pa v Budimpešti. Po diplomi je bil gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju. V tem obdobju je začel prevajati razna literarna dela iz madžarščine (Dečki Pavlove ulice, Madžarske pravljice). V letih 1965–1972 je bil predavatelj za slovensko književnost v Zadru. Raziskoval je slovensko literaturo, vsa obdobja od protestantizma do moderne.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1671 UMRL LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov (* 1621)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

 

LETA 1793 ROJEN JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ († 1857)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

 

LETA 1797 ROJEN FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR – APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK († 1868)

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil “za višjim klicem”: odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo “Unum necessarium” (Eno je potrebno – namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno).

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:

 

LETA 1798 ROJEN GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK († 1837)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

 

LETA 1812 ROJEN PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK († 1867)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

 

LETA 1851 ROJEN IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC († 1940)

Doma na Gočah pri Vipavi, je kot učitelj vodil pevske zbore na Proseku in v goriški čitalnici nad 25 let in mnogo pripomogel k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah. Posebno zanimanje za zvonove je M. kazal že od mladih let. Sodeloval je že kot deček in kot dijak pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po vojni, ko je v raznih listih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Po vrnitvi v Gorico je veliko pisal o zvonovih in goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije. Važni za zvonoslovje sta Mercinovi knjigi Slovenski pritrkovavec.

 

LETA 1859 UMRL KAMILO MAŠEK

SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1831)

Bil je sin Gašperja Maška, skladatelja češkega rodu, ki je od leta 1820 deloval v Ljubljani, in Amalije, ki je bila operna pevka. Po obeh je podedoval glasbeni talent. Leta 1854 je postal učitelj na glasbeni šoli v Ljubljani. Začel je izdajati prvo glasbeno revijo na Slovenskem, mesečnik Cecilia (1858-59). Umrl je star komaj 27 let.

 

LETA 1886 ROJEN ROBERT SCHUMAN

PRAVNIK IN FRANCOSKI POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE († 1963)

“Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba,” je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. “Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom,” je dejal, “ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti… Verjamem v krščanske temelje Evrope… Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. “Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več o njem preberite v pričevanju 05_2004

nekaj njegovih misli:

• Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.
  
• Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.
  
• Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.
  
• Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.
  
• Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.
  
• Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.
  
• Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.
  
• Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.
  
• Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.
  
• Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

 

LETA 1891 ROJENA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA († 1971)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

 

LETA 1900 ROJEN ANTOINE DE SAINT-EXUPÉRY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC († 1944)

“Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

… več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

 

LETA 1905 ROJEN FERDO DELAK

DRAMATIK, REŽISER, GLEDALIŠČNIK († 1968)

Goričan Ferdo Delak je svojo ustvarjalnost posvečal predvsem gledališču. Bil je dramatik, režiser, scenograf, organizator, upravnik in direktor raznih gledališč. V gledališkem prizadevanju je težil po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivne drame. Posrečene so njegove dramatizacije Jurčičevega Desetega brata in Rokovnjačev ter Cankarjevega Hlapca Jerneja. Bil je tudi režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932) po scenariju Janeza Jalna.

 

LETA 1948 ROJEN PEDRO OPEKA

DUHOVNIK-LAZARIST IN MISIJONAR, BOJEVNIK UPANJA

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim “malgaškim čudežem” – z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni “rdeči” zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril “preroške” besede: “Tudi jaz bom nekoč gradil hiše.”

Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali.

Tako lahko preberete pogovor z njim v rubriki gost meseca 10_1996

– gost meseca 10_2000

ali v pričevanju 08_2006, kjer je spregovoril tudi o svojih starših. “Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej,” piše Pedro Opeka v svoji knjigi.

nekaj njegovih misli:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za top sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prinašal vsem, ki jih bom srečeval.

 

LETA 1998 UMRL JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF (*1920)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

 

 

LETA 2007 UMRL ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT (* 1920)

“Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh,” je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno “delo” molitev. “V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom ‘Božjo voljo spolnjevati’. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo,” je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo – sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec …: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine – dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, “Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi.” Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. “Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve”: Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. “Gluhota je huda preizkušnja”: Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. “Moje geslo ‘Božjo voljo spolnjevati’ sem skušal vedno uresničevati”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga: A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016. (razprodano)

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več …

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1862 ROJEN JANEZ PUH

IZUMITELJ, MEHANIK IN PROIZVAJALEC VOZIL († 1914)

V Sakušaku v Slovenskih goricah se je rodil eden največjih evropskih proizvajalcev avtomobilov pred prvo svetovno vojno Janez Puh (umrl 1914). Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. Najprej je v svoji tovarni začel izdelovati kolesa, pozneje je obiskal Daimlerja in Benza in se lotil opremljanja koles z motorjem. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Začel se je ukvarjati tudi z razvojem avtomobila. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.

 

LETA 1875 ROJEN GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK († 1942)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi (umrl 1942). Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

 

LETA 1885 ROJEN PIERRE MONTET

FRANCOSKI EGIPTOLOG († 1966)

Francoski egiptolog Pierre Montet je vodil obsežna izkopavanja na območju prestolnice Novega kraljestva v Tanisu v delti Nila in odkrival predvsem grobne zaklade 21. in 22. egipčanske dinastije (umrl 1966).

 

LETA 1974 UMRL JOŽEF KEREC

MISIJONAR NA KITAJSKEM IN ARHITEKT (* 1892)

Jožef Kerec je poleg Ignacija Knobleharja in svetniškega Friderika Barage izjemna osebnost v dolgi vrsti slovenskih apostolskih delav­cev. Bil je prvi sin Slovenske krajine-Prekmurja, ki je odšel v misijone. Isti dan – 15. oktobra 1892, ko se je rodil Jožef Kerec, je njiho­va krava dobila telička. Jožeka so dražili, da bo zabit kot vol. Mati pa ga je tolažila, da bo “ta vol tako mukal, da ga bodo daleč slišali”. “Glejte, kako se je danes vse to uresničilo,” piše misi­jonar iz Kitajske svoji materi ob 45-letnici rojstva. “Kako daleč po svetu mukam in kako različni narodi me poslušajo! Preljuba ma­ti, le še naprej molite zame, da bi moje mukanje moglo rešiti mno­go, mnogo duš. Vsa moja sreča j v tem, če morem reševati duše in delati za duše in si na tej zemlji nič drugega ne želim.”

… več o njem si preberite v pričevanju 10_2002

nekaj njegovih misli:

• Materinim molitvam se imam največ zahvaliti, da sem postal du­hovnik in da sem se odločil postati misijonar. Moj poklic je v veliki meri sad njenih mnogih molitev in žrtev.
  
• Misijonarjevo delo je grenko, če nima pomoči iz domovine. Svetu je nepoznan in nihče se zanj ne briga. Pred očmi mu je vedno in mu tudi mora biti: rešitev duš. Blagor mu, ki mu pri tem pomaga!
  
• Nič ne bodite v skrbeh. Moje trpljenje je sladko, ker je vse za Jezusa. Ako ima človek prisotnost duha in zna združiti svoje trpljenje z Jezusovim, pa ni nič pretežko.
  
• Na misijonskem polju ni častihlepnosti, kajti naša čast je za­ničevanje in preganjanje. Tu ni upanja na dobro plačo, da bi delal zaradi nje. Od ljudi ne dobimo nič, naša plača je revščina. Tu ne moremo misliti na pokojnino, kajti naša pokojnina je samo v nebe­sih, ko prestradamo svoje misijonsko življenje.
  
• Bodimo pravi katoličani, ne samo po krstni knjigi, ampak po življenju. Če smo pravi katoličani, smo misijonarji, ker Bog usliši naše molitve, ki jih darujemo za misijonarje.
  
• Koliko premagovanj in trpljenja med potovanji in koliko bolezni iz ljubezni do drugih si mora misijonar nakopati pri lakoti, mrazu in vročini, koliko vsega tega moram prestti.
• Če imamo svoje srce pri Bogu in mislimo na trpljenje božjega Zveličarja, je vse to zares nekaj sladkega za misijonarja.
  
• Misijonarji moramo svetiti z lučjo svete vere in pravega nauka, v drugi roki pa nam je držati svetilko prave omike in napredka. Katoliška vera je skozi vse veke delovala v dveh smereh, a v se­danjih časih je to še posebno po..trebno, če se hoče za rašenje neumrjočih duš sploh kaj narediti.
  
• Kar je bilo storjeno dobrega, se ne da uničiti. Če seme ne ob­rodi takoj in očitno, hrani sadove za kasneje. Če smo mi sejali, ne pa tudi želi, bodo želi tisti, ki so prišli za nami.
  
• V preganjanju in stiskah je rasla nekdaj Kristusova Cerkev v Evropi, tako mora biti tudi tu na Kitajskem. Končna zmaga je naša, če bomo le delali, kot so prvi apostoli in misijonarji. Požrtvo­valno delo vedno rodi uspehe. 

 

LETA 1991 ZAČETEK OSAMOSVOJITVENE VOJNE V SLOVENIJI

Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa potrdila svojo neodvisnost od SFRJ. To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Vojna je, po do sedaj znanih podatkih, zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

Pripravlja Marko Čuk