Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Avtor: Marko

3. julij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1751 UMRL GIULIO QUAGLIO

03 07 1752-Giulio-QuaglioITALIJANSKI SLIKAR, KI JE POSLIKAL LJUBLJANSKO STOLNICO (* 1668)

Giulio Quaglio je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

… več o ljubljanski stolnici v prilogi 05_2007

 

LETA 1868 ROJEN ALEŠ UŠENIČNIK

03 07 1868-Ales-UsenicnikDUHOVNIK, FILOZOF, TEOLOG IN AKADEMIK (u 1952)

»Aleš Ušeničnik je dobrega pol stoletja užival na nazorskem področju tak ugled, kakor pač nihče ne pred njim ne za njim. Ob vsakem spornem vprašanju smo prisluhnili: ‘Kaj pravi Aleš?’ Ušeničnikova sodba je veljala za brezpogojno zanesljivo. Če je dejal, da je tako, je bilo tako; če je dejal, to je dvomno, je bilo dvomno; če je dejal, to je krivo, je bilo krivo. Ušeničnik svojega ugleda ni zlorabljal. Njegova velika dobrota ga je delala, v primeri z drugimi, zelo strpnega. Znal je ceniti tuje mnenje, tudi kadar se ni strinjal z njim… V dobi, ko je katoliška skupnost uravnavala utrip javnega življenja pri nas, je bil Ušeničnik pravi duhovni voditelj slovenskega naroda.« To sodbo je zapisal nadvse pošteni dr. Janez Janžekovič, Ušeničnikov naslednik na filozofski katedri ljubljanske teološke fakultete, ki je svojega predhodnika dobro poznal.

… več o njem in bratu Francetu si preberite v obletnici meseca 03_1992

… nekaj njegovih razmišljanj:

  • »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal sicer iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom« (Izbrani spisi I, 5).
  • Človeštvo se ne more znebiti misli, da je življenje nekaj resnobnega. Od časa do časa, ob raznih priložnostih v življenju udari na dan zavest, da je človek odgovoren za svoje življenje, in če je odgovoren, mora biti nekomu, in sicer tudi tedaj, ko videz življenja mine.
  • Za igralca je pravzaprav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni pomembno, kaj igra, ampak kako igra. Tako je tudi v življenju.
  • Mati Božja, brez madeža spočeta, je dana človeštvu ne le za ideal, za vzor, dana mu je tudi kot mati, mati upanja, mati usmiljenja, kot močna Devica, ki je strla kači glavo.
  • Mnogi mislijo, da je svetost kakšno čudaštvo svetobežnega življenja. A ni drugega kakor vsezmagujoča Božja ljubezen.
  • Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  • Človeški duh stremi po večnosti in neskončnosti, zato morajo imeti vsi resnični ideali nekaj te večnosti in neskončnosti.
  • Kar nasprotuje glasu narave, kar zadeva ob srce, da zakriče naša najskrivnejša čustva, to ni modrost, to ni resnica.
  • Poleg zahtev ljubezni so med ljudmi še zahteve pravice. Reči je treba celo, da so te zahteve v medsebojnem življenju še nujnejše in toliko prvotnejše.
  • V duši govori človeku tajen glas, ki mu pravi, kaj sme, ukazuje, kaj mora, prepoveduje, česa ne sme … Če ga posluša, je vesel življenja; če ga ne posluša, ga je v duši samega sebe sram.

 

LETA 1874 UMRL OROSLAV (JURIJ) CAF

03 07 1874-Oroslav-CafŠTAJERSKI DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, KI JE ZBIRAL GRADIVO ZA SLOVENSKI SLOVAR (* 1814)

Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

 

LETA 1883 ROJEN FRANZ KAFKA

03 07 1883-Franz-KafkaČEŠKO-AVSTRIJSKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, GLASNIK STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA († 1924)

Sin praške judovske družine, eden najpomembnejših predstavnikov moderne književnosti; ustvarjal je samosvojo prozo, oprto na like, dogodke in simbol iz sanj in podzavesti. V svojih delih (najbolj je znan roman Proces) slika brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu nekdaj veljavnih religioznih in moralnih meril, njegovo eksistenčno stiskom strah, nemir in občutek krivde. ‘Odkrili’ so ga po drugi svetovni vojni, dobrih dvajset let po njegovi smrti.

njegove misli:

  • Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
  • Ko je človek sam je vedno v slabi družbi.
  • Kdor se trudi, da bi videl lepoto, se nikoli ne postara.
  • Knjiga mora biti sekira za zamrznjeno morje v nas.
  • Bog nam podarja lešnike, vendar jih ne stre on.
  • V človekovi bitki proti svetu, stavi na svet.
  • Tisti, ki jih ne zanima preteklost in zgodovina, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.
  • Steze nastanejo tako, da po njih hodimo.

 

LETA 1894 ROJEN CIRIL POTOČNIK

22 02 1950 Ciril PotocnikDUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PUBLICIST († 1950)

Na Žirovskem Vrhu v župniji Trata rojeni Ciril Potočnik je po študiju bogoslovja v Ljubljani in na Dunaju postal spiritual (duhovni vodja) dijakov v Zavodih sv. Stanislava, nato je petnajst let (1922–1937) opravljal isto službo v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Od leta 1937 do smrti pa je bil profesor pastoralnega bogoslovja (dušnega pastirstva) in ascetike (duhovnosti) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je tri knjige premišljevanj o Kristusu, Dobrem pastirju ter Ascetiko, učno knjigo o duhovnem življenju.

 

LETA 1967 UMRLA ILKA VAŠTE

03 07 1967-Ilka-VastePISATELJICA ROMANA O PREŠERNU (* 1891)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

 

LETA 1989 UMRL DIMITRIJ OTON JERUC

03 07 1989 Dimitrij Oton JerucPESNIK VESELJA IN ŽALOVANJA (* 1916)

Rodil se je na Češkem, kjer je bil oče začasno zaposlen, družina je nato prišla v Slovenijo; po zgodnji materini smrti je živel pri sorodnikih v Srbiji, ki mu je postala druga domovina. Po vojni se je umaknil v Italijo, zatem pa se je naselil v Belgiji, kjer je delal najprej kot rudar in končal študij umetnostne zgodovine. Izdal je več pesniških zbirk, prvo v begunskem taborišču Eboli v Italiji. Njegove pesmi čustveno nihajo med soncem in veseljem ter temo in žalovanjem ob zatonu mladostnih pričakovanj.

 

LETA 1998 UMRL BERNHARD HARING

10 11 1912-Bernhard-HaringNEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA (* 1912)

“Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju.” To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige “Na varnem in svoboden” (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 3. julija 1998 počiva v Božjem naročju.

več:
S. ČUK. p. Bernhard Häring. (Pričevanje). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 8, str 62-63.

nekaj njegovih misli:

  • Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  • Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  • Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  • Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  • Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  • Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  • Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  • Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  • Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.

… več njegovih misli

 

Pripravlja Marko Čuk

beleznica-glava

Urednikova beležnica julij 2014

Napisal Marko na . Objavljeno v Beležnica.

Julijska številka je že poletna. To poletje bo za naše uredništvo praznično, saj obhaja svoj zlatomašni jubilej naš dolgoletni urednik Silvester Čuk, jaz pa srebrnomašnega. Enak jubilej obhaja glavni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak. Več o teh jubilejih si lahko preberete na str. 122.

beleznica-glava

Poletje je tudi priložnost za branje. Morda mnogi ljudje vzamejo takrat v roke plehko, ‘plažno’ literaturo, mi pa vam predlagamo v branje knjige, ki vas bodo duhovno obogatile. V ta namen smo vam pripravili več poletih akcij – knjig po posebno ugodni ceni.

Prva poletna akcija je povezan s priljubljeno zbirko Zgodbe za dušo: Vsi, ki boste kupili tri katerekoli knjige iz te zbirke, boste četrto, najcenejšo, dobili v dar! Ne zamudite ugodne priložnosti in po ugodni ceni naročite knjige zase ali za svoje prijatelje! Oglejte si to ponudbo na str. 16.

Na strani 89 si lahko ogledate ponudbo in izberete knjige iz zbirke Žepne knjige Ognjišča, posebej primerne za poletno branje. Knjige v ponudbi so po znižanih, posebej ugodnih cenah, ob pogoju da zberete nakup za vsaj 15€. Prvih sto kupcev iz te akcije bo dobilo kot nagradi ležalko za na plažo. Pohitite!

Podobno košarico smo pripravili s širokim izborom knjig (več kot trideset naslovov) po res ugodnih cenah, po katerih jih lahko kupite, če jih zberete ‘za košarico’ v vrednosti vsaj 10 €. Več si oglejte na strani 121.

Opozorili pa bi še na ponudbo plačaš dve knjigi, dobiš tri. V tej akciji smo zbrali ‘v trojčke’ knjige uspešnih in priljubljenih avtorjev naše založbe.

beleznica-plamen

Iz tiskarne prihaja letos že druga knjiga Karla Gržana, ki že več let vestno sodeluje z našo revijo in našo založbo. V knjigi Dodajajmo življenju Življenje v živahni govorici sodobnega človeka približuje vsebino naše vere. Za to uporabi privlačno zgodbo, v kateri nastopa, kakor pravi pisec, ‘druščina sodobnikov’, ki išče in najde tisto “(Po)polnost, ki je notranja potreba slehernika”. Avtor pravi, da tudi današnji človek hrepeni po (od)rešitvi. Zato mu v knjigi predstavi Jezusa, ki je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6). Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na zadnji strani.

beleznica-plamen

Pred oddajo v tiskarno je knjiga Izgubiti otroka. Izšla bo kot 7. knjiga v zbirki Življenjske smernice. Kot druge knjige te zbirke govori o življenjskih problemih, ta pa o težavi izgube otroka, tudi še nerojenega, ki v starših, zlasti materah, pusti veliko rano. Knjiga Izgubiti otroka bo pomagala prebroditi težki čas izgube in žalovanja.

beleznica-plamen

Veseli smo, da smo tako hitro ponatisnili Krstno Sveto pismo. Knjiga, ki se je res ‘prijela’ – prva izdaja je dokaj hitro pošla –, je lepo darilo ob krstu, saj so v njej poleg kratkih zgodb iz Svetega pisma tudi osnovne molitve ter prostor za spominske zapise. Prav tako je prišla iz tiskarne drobna in priljubljena knjižica Najlepša hvala. Lahko jo podarimo človeku kot izraz naše zahvale, za dobro, ki nam ga je naredil. Knjižica z mislimi in barvnimi fotografijami je del zbirke Moje čestitke, v kateri so knjižice v velikosti razglednice in jih lahko damo v kuverto ter pošljemo po pošti. Več o obeh knjigah si lahko preberete na str. 124.

Drekonja Ciril1

Ciril Drekonja

Napisal Marko na . Objavljeno v Obletnica meseca.

* 2. julij 1896, Temljine, † 31. januar 1944, Šentvid pri Ljubljani

Potomec upornih tolminskih tlačanov

Drekonja Ciril1“Bil je Tolminec – v širšem pomenu besede – rad in s ponosom se je imenoval Tolminca, potomca tistih tlačanov, ki jim je upor proti krivicam že v krvi,” piše Bevk v omenjenem uvodu. Rodil se je 2. julija 1896 kot sin revnega bajtarja Ivana in njegove žene Marije roj. Čufar na Temeljinah nad Knežo v spodnjem delu Baške grape. Še pred Cirilovim rojstvom je v družini umrlo kar sedem otrok. Ciril je bil že od rojstva bolj šibke narave, zato je začel hoditi v osnovno šolo v Podmelcu šele z devetimi leti. Bil pa je zelo nadarjen in vleklo ga je h knjigam. Na nasvet učitelja Josipa Kende so ga starši po končani osnovni šoli leta 1911 poslali naprej šole, vendar ga niso mogli podpirati, zato se je moral večinoma sam preživljati. Na pripravnici v Tolminu je spal na stopnišču v podstrešju in pridno študiral. V Gorici se je kot učiteljiščnik preživljal večinoma instrukcijami. Pomanjkanje v teh letih se mu je poznalo vse življenje, vedno je bil slabega zdravja in droban. Vendar je vztrajno študiral in postal ljudskošolski učitelj. Že na učiteljišču je začel literarno delovati, ko je objavljal v listi, ki so ga izdajali dijaki.

Drekonja Ciril2Zaradi šibkega zdravja je bil med prvo svetovno vojno začasno oproščen vojaške službe, kasneje pa so ga poklicali pod orožje, toda dosegel je, da so ga izključili iz oficirske šole. Maturiral je šele leta 1916 v Ljubljani kot črnovojnik (tako so nekdaj imenovali pripadnike vojaških enot, sestavljenih iz vojakov, ki niso bili redni vojni obvezniki). Zadnje leto prve svetovne vojne je služboval kot učitelj v vasi Pečine na Šentviški planoti. Konec vojne in avstroogrske monarhije pa je dočakal v vojaški uniformi, ki jo je nosil le malo časa.

Učitelj, ki je imel srce za ljudi

Drekonja Ciril3Desetletje po prvi svetovni vojni je služboval kot učitelj v vaseh blizu rojstnega kraja, najdlje na Šentviški gori, nekaj časa tudi na Pečinah in na Slapu ob Idrijci. Ti kraji so bolj ali manj znani kot središče upora tolminskih kmetov v začetku 18. stoletja. Ljubil je vas in njene ljudi. Vedno se je postavljal na stran zapostavljenega in zatiranega človeka ter se zavzemal zanj. Ljudje so ga povsod imeli zelo radi. V letih raznarodovanja pod fašizmom na Primorskem je vzpodbujal starše, da so doma učili otroke slovenskega jezika. Pomagal jim je tako, da je večkrat skrivaj potoval preko meje ter prinašal iz Ljubljane slovenske učbenike. Zavedni slovenski učitelji na Primorskem so se na skrivaj sestajali po raznih krajih ter drug drugega spodbujali za narodno delo. Med najpožrtvovalnejšimi je bil Drekonja. Da bi preprečili vpliv slovenskih učiteljev na svoje rojake, so jih fašisti začeli načrtno premeščati z rodne zemlje daleč v notranjost države. Ciril Drekonja je bil leta 1928 premeščen v Piemont, od koder pa je že naslednje leto pobegnil v Jugoslavijo. Svoje učiteljsko poslanstvo je nadaljeval na Kobilju in v Turnišču, kjer se je hitro vživel v mehko prekmursko dušo. Zaradi šolanja otrok je zaprosil za službo v mestu in tako je leta 1938 prišel v Maribor, od tam pa se je preselil v Kamnik, kjer je bil kot okrajni šolski nadzornik učiteljstvu moder svetovalec in ljub tovariš. Po vdoru okupatorja na začetku druge svetovne vojne, je pustil učiteljsko službo, ker ni mogel poučevati v zahtevanem nemškem duhu, in se zaposlil v tovarni usnja.

Grob na pokopališču talcev v Begunjah

Drekonja Ciril4Nemci so ga po zasedbi slovenskega ozemlja odpeljali v gestapovske zapore v Celovcu in ga po šestih mesecih mučenja izpustili. Ko se je s sinom, katerega so Nemci vtaknili v redno vojsko, pripravljal na odhod k partizanom, ga je gestapo 7. decembra 1943 aretiral in odpeljal v taborišče Mauthausen, od koder so ga v skupini 25 talcev pripeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih 31. januarja 1944 ustrelili. Po vojni je bil pokopan v skupni grobnici v Begunjah. Tako je tudi v smrti na neki način delil usodo svojih puntarskih tolminskih prednikov. – Ciril Drekonja je prijel za pero že kot učiteljiščnik. “Snov za svoja dela je zajemal iz domačega okolja Baške grape in bližnje okolice domače vasi. V njih se zrcalijo težke socialne in ekonomske razmere na vasi, čas prve svetovne vojne, deloma tudi nove politične razmere po njej” (Marijan Brecelj). V njegovih povestih je tudi nekaj folklornih elementov, kar nam postane povsem razumljivo, če vemo, da je bil Drekonja vnet zbiralec narodnega blaga: zbral je večje število narodnih pripovedi in jih izdal v knjigi Tolminske narodne pravljice (1932). Kot pisatelj je sodeloval pri vrsti revij in zbornikov. V knjižni izdaji so izšle njegove povesti Čuvaj Suta (1930), Dolg (1931) in Beg iz življenja (1936), dvanajst let po njegovi smrti pa je izšla na začetku omenjena povest Listi bele marjetice. Svoje in tuje vzgojiteljske izkušnje je podal v delu Pod domačim krovom (1930). “Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za ‘ponižane in razžaljene’,” je zapisal France Bevk, “njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje.”

(obletnica meseca 07_2006)

Pirc Ksaverija1

s. Ksaverija Pirc

Napisal Marko na . Objavljeno v Obletnica meseca.

* 23. julij 1894, Borovnica; † 7. februarja 1987, Bangkok

»Ljubi Bog, samo v samostan ne!«

Pirc Ksaverija1Ob smrti svoje dolgoletne misijonske sodelavke s. Rafaele Vurnik leta 1983 je svojim sosestram pisala: »Da ne boste v zadregi ob moji smrti, vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let.« In z njej lastnim humorjem je zapisala zgodbo svojega življenja do odhoda v misijone. »Rodila sem se 23. julija 1894 v prijazni vasici Borovnici pri Ljubljani (pri krstu je dobila ime Ana) … Bila sem najstarejša od štirih deklic. Mladost je bila ena sama vesela pesem. Zlata mamica nam je znala narediti rodno gnezdece, pravi raj.« Ko ji je bilo dvanajst let, je odšla v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko. »Že od mladega sem imela redovniški poklic, pa sem se ga zelo branila,« je povedala v pogovoru za Ognjišče ob prvem obisku domovine leta 1969. Rekla je: »Ljubi Bog, samo tega ne! Samo tega ne, pusti me v svetu! Tako bom pridna, v samostan pa ne morem. Svet je tako lep: glasba, umetnost, druge lepe stvari … Samo v samostan ne!« Bila je radoživo dekle: ljubila je gledališče, hodila je na koncerte in plesne vaje, se učila klavirja in obiskovala zasebno slikarsko šolo Riharda Jakopiča.

Pirc Ksaverija2 Po diplomi na učiteljišču je učila v zavodu Lichtenturm v Ljubljani, jeseni 1915 pa je odšla kot učiteljica v Gradac v Beli Krajini. Že julija 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je klonila: »Ljubi Bog, predam se ti, popolnoma in za vselej!« O veliki noči 1916 je o svoji nameri povedala mami. »Ni mogla verjeti in me je z obilnimi solzami prosila, naj se ne prenaglim.« Toda Anina odločitev je bila dokončna: 1. septembra 1916 je v uršulinskem samostanu Škofji Loki začela pripravo na redovno življenje. Redovno obleko je prejela aprila 1917; za redovno ime si je izbrala ime sv. Frančiška Ksaverija, velikega misijonarja Daljnega vzhoda, kar je že dalo slutiti, kam jo bo vodila pot.

“Učenke smo kregale kar po slovensko”

Mlado redovnico je vezalo iskreno prijateljstvo s s. Rafaelo Vurnik in obe sta želeli iti v misijone in sicer na Aljasko, na željo tajskega škofa, da bi uršulinke v Bangkoku odprle šolo za dekleta, pa sta avgusta 1924 odpotovali najprej na priprave v Belgijo, od tam pa skupaj z dvema sestrama, Belgijko in Francozinjo, z ladjo proti Tajski.

Pirc Ksaverija3V Bangkok so pripele 25. novembra. Tam so redovnice kmalu odprle šolo. Jezika niso znale. »Če so bile učenke poredne, smo jih kar po slovensko kregale – in so vse razumele!« Sestra Ksaverija je že maja 1925 odšla v Swatow na Kitajskem in tam ostala osem let in je že mislila: “To je moje življenjsko delo.” Pa se je vrnila v Bangkok in ko je opravila potrebne izpite, je postala ravnateljica šole, s. Rafaela Vurnik pa predstojnica vseh uršulinskih misijonov na Tajskem in Kitajskem. Na šoli, ki je dobila pravico javnosti, potem ko je sprejela državni učni načrt, je s. Ksaverija delovala 25 let. Učila je matematiko, fiziko, risanje, glasbo in angleščino. Šola in zavod Mater Dei sta uživala velik ugled.

Pirc Ksaverija4Uršulinke so imele otroški vrtec, osnovne šole, srednjo šolo in dve leti pred-univerze. Na njihovi šoli so pridobivali znanje mnogi poznejši tajski kulturniki in politiki. S. Ksaverija je leta 1958 sprejela vodstvo nove šole za dekleta na severu Tajske. Ob koncu šestdesetih let se je vrnila v Bangkok, kjer je ostala do smrti. »Uršulinke na Tajskem imajo sedaj tudi po zaslugi slovenskih sester v Bangkoku tri ugledne šole, eno pa v Chiang Maiu; vsaka ima okrog tisoč otrok,« je v svojem zapisu o s. Ksaveriji Pirc v knjigi Pozabljena polovica (Založba Tuma, Ljubljana, 2007) navaja s. Marija Jasna Kogoj.

»Življenjski krogi se krčijo«

Pirc Ksaverija5»Življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki – Bogu. Gledala ga bom, kakršen je. O, neskončna blaženost! Ne more biti več daleč … Veselite se z menoj!« Tako je v pismu Katoliškim misijonom leta 1982 zapisala tedaj 88-letna misijonska veteranka. Zadnja leta, ko ni več učila na šoli, je še naprej s pridom uporabljala svoje umetniške darove. Poučevala je petje in klavir, uglasbila je celo vrsto tajskih cerkvenih pesmi in bila skoraj do konca življenjska tudi organistka. Njena soba je bila slikarski atelje: izdelala je veliko oljnatih slik na platno in les, ki krasijo cerkve in uršulinske šole. Opremila je pesniški zbirki slovenskih uršulink m. Elizabete Kremžar in s. Aleksandre Hreščak. Leta 1969 je pripravila pregled misijonskega dela na Tajskem v sliki in besedi, ki je izšel v Buenos Airesu v knjigi Skoraj 50 let v misijonih.

Istega leta je prvič obiskala domovino in tudi izseljenstvo. Bila je v nenehnih stikih s Katoliškimi misijoni. »Njena pisma so bila vedno pisana z vso skrbnostjo in urejenostjo in v perfektni slovenščini ter v čudovitem lepopisu, pa kot izraz vedno povsem enako svežega duha« (Lado Lenček). 18. januarja 1987, ko so imele sestre proslavo v šoli, je šla s. Ksaverija zvečer sama k maši. Na pločniku je zijala luknja, sestra je padla in si zlomila nogo v levem kolku. Operacija je uspela, kmalu pa so se pokazale posledice operacije pri tako visoki starosti: izgubila je tek, srce ji je oslabelo, trudna pljuča so odpovedala. Na prvo soboto, 7. februarja 1987 je odšla v večnost. Na pot jo je pospremila slovenska molitev njene mlajše sodelavke s. Frančiške Novak.

(obletnica meseca 07_2014)

pismo meseca 07-2014

»Pa naju dajte v dom«

Napisal Marko na . Objavljeno v Pismo meseca.

Veliko berem Ognjišče od začetka do konca. Zelo mi je všeč, še posebno Pismo meseca, Naši preizkušani bratje …

Oče, imam vprašanje za vas in vas prosim, če mi odgovorite. Z možem imava štiri otroke: dve hčere in dva sinova. Zavedava se, da je danes ‘težek’ čas in hiter tempo življenja. Pa vendar se sprašujeva, kaj bo z nama?! Kot mnogi drugi, sva delala cele dneve in skoraj bi tudi po noči, da sva zgradila dom in otroke spravila do kruha. Otroci so poročeni, hvala Bogu, v službah, na domu je najmlajši sin z družino. Midva seveda nisva več tako zdrava in že v letih. Otroci se izgovarjajo, da za naju ne morejo skrbet, če slučajno obnemoreva. Da je to naporno zanje. Tudi sin, ki je na domu, se tega brani. Seveda, sva rekla: »Ja, pa naju dajte v dom. Potem ali bo šla hiša, ali pa plačajte vsak nekaj.« Ne, tudi to ni v redu. Midva z veseljem popaziva na vnuke, ni važno, od katerega otroka je. In tako rekoč morava biti vedno na razpolago, da gredo po nakupih, v službo, na sprehod … A otroci ne morejo za nas skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati.

Z možem se sprašujeva, ali sva res tako slaba starša, ali kaj je narobe. Oprostite, oče urednik, ali bomo morali stari ljudje živi v grob? Smo verna družina, še vedno vsak dan molimo, z možem sva skrbela za najine starše tudi v bolezni, do zadnje ure. Še na misel nama ni prišlo, da bi jih dala v dom. Tudi težke bolezni so bile, a sva čez dan delala v službi in doma. V času bolezni očeta in tašče sva se menjavala. Nekaj časa sem jaz ponoči spala, potem pa mož. Seveda so nama priskočili na pomoč sorodniki. Bog jim povrni! Ne razumem, kaj je z današnjimi mladimi. Veva, da je težko in niso samo naši takšni, a vseeno naju skrbi in ne razumeva svojih otrok, kaj šele drugih. Misliva, da sva jima dala dober zgled, kaj pa oni? Še posebno sin, ki je na domu kakšen zgled dajejo svojim otrokom?! Njegova hčerka, stara devet let, mi veliko krat pravi: »Babi, zakaj pravita ati in mami, da nimata časa za vaju?« Jaz tebe pa dedija ne dam v dom. Oče urednik, prosim, povejte nama, svetujte, kaj storiti.

Spomnim se pregovora: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.« Nekako takole. A žal, misliva, da so se moralne in družinske vrednote RAZVREDNOTILE.

Hvala za odgovor in lep pozdrav, prosim ne napišite imena, saj bova kregana.

Oba zaskrbljena starša, Marjeta in Anton

pismo meseca 07-2014 

Glede imen bodita brez skrbi, zamenjujemo jih redno, ker vemo, kako smo Slovenci ‘radovedni’ in bi radi na vsak način izvedeli, kaj sosed “kuha za kosilo”. Ta naš način ‘skrivanja’ podatkov tudi večkrat povemo. Spremenimo ne samo imena, ampak tudi druge podatke (število otrok in njihov spol, starost itd.). Stvari, ki niso bistvene za razumevanje problema, ki ga postavlja pismo. Smešno je to, da kljub vsemu mnogi ugibajo, kdo bi to bil, in ali pisca pisma poznajo. Velikokrat mislijo, da vedo, kdo je pisal, in se spravijo na osebe, ki nimajo pojma o pismu. Nas zanimajo dejstva ter problemi, ki jih načenjajo in nič drugega. Zato nikar ne bodite ‘vsevedi’, prepričani, da ste prepoznali pisca. Skrbi naj vas raje, kaj ima problem povedati tudi vam ali vašim najbližjim.

Uvod je bil nekoliko daljši, pa morda ne brez učinka.

Različne dobe imajo različne načine razmišljanja in tudi način življenja. In ta način se hitro spreminja. Tisti, ki smo malo več potovali po svetu, zlasti po tretjem svetu – misijonih, vemo, kako so v tem svetu, ki ga imamo za zaostalega, prav odnosi med generacijami drugačni kot pri nas. Ostareli ljudje uživajo ugled in so deležni velikega spoštovanja. Priznavajo jim njihovo življenjsko modrost in izkušnje. Starejši so tisti, ki odločajo o najbolj važnih zadevah v družini in v rodbini. Zdi se nam, da je to povsem razumljivo in v redu. Vemo, da tega pri nas ni. Pri nas velja samo pridobitnost, zaslužek, denar. Dokler starši prinašajo v hišo denar, so ‘glavni’. To pa se v današnjem načinu življenja lahko hitro spremeni. Starši delajo v tovarni na polju, skrbijo, da prehranijo otroke … Po večini niso imeli prilike, da bi se izobrazili, dosegli bolj važno mesto v službi. Mladi imajo veliko več možnosti za izobrazbo. Če se potrudijo, če imajo talent, lahko hitro pridejo do bolj donosnega dela, kot njihovi starši. Danes je sicer precej drugače, ker je toliko brezposelnosti, zlasti med mladimi. Tudi tisti, ki imajo talent ali izobrazbo, se morajo zadovoljiti z bolj skromnimi dohodki ali čakati na priložnost.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Starši, ki so že v pokoju, ali se bližajo tej dobi, so lahko velika pomoč svojim otrokom in vnukom. To omenjata tudi vidva. Lepo je, če si člani družine med seboj pomagajo, posebno ko imajo še majhne otroke. Vendar ima ta medalja tudi naličje, ki ga vidva postavljata v tem pismu. Kaj pa, ko stari starši onemorejo ali zbolijo? Včasih je bilo zelo enostavno: ostali v družini so skrbeli zanje. Ne gre za vprašanje prehrane ali hiše nad glavo, tople sobe ali postrežbe. Gre za medčloveške odnose. Pozornost, ki so jo lahko deležni, ali pa je ni. Moreč je že ta občutek, ki ga imata po pogovorih s otroci, da “za naju ne morejo skrbeti, če slučajno obleživa, da je to naporno zanje”. To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za hišo in za njihovo preživetje, šolanje … Mar niso oni dolžni ničesar vračati? Trenutno tega najbrž niti ne potrebujeta, vendar bi morali biti pripravljeni vračati vsaj delček ljubezni, ki sta jim jo dala. To je tisto, česar ne razumem. Morda bo kdo rekel, da so danes pač drugačne razmere, ni stanovanj, ni služb, plače so nizke… Nihče me ne bo prepričal, da se danes živi slabše, kot pred petdesetimi ali več leti. Problem je nekje drugje: hoteli bi imeti čim več, hoteli bi imeti vse. Če je od tega odvisna naša sreča, potem razumem, da je sreča staršev za otroke nekaj obrobnega. Toda potem bo tudi sreča nekaj ‘obrobnega’!

Poznam nešteto družin, katerim je sreča drugih, staršev … njihova sreča. Če je treba za to žrtvovati nekaj prostega časa, nekaj denarja, nekaj pozornosti, nekaj ugodja ali tudi nekaj svoje svobode, to naredijo z veseljem.

Ko včasih grem v domove za starejše, vidim dvojne prizore: postelje, ki so oblegane od domačih, otrok, starčke z nasmejanim obrazom, na žalost pa je mnogo več takih, ki ležijo osamljeni ali bulijo v strop, se nimajo s kom pogovarjati. Na srečo nekatere te osebe, zlasti ženske, držijo v rokah rožni venec in prebirajo jagode, se pogovarjajo z Bogom.

Vnuki najbolje razumejo: »Jaz dedija ne dam v dom«. Nihče ne oporeka, da morajo Domovi za ostarele biti. Sodobnih domov imamo celo premalo. To je vsekakor napredek od tistih časov, ko so starčki in starke hodile od hiše do hiše proseč ‘vbogajme’. Vendar to ni dovolj. Dati kos kruha lačnemu in streho brezdomcu, je bilo premalo še za tiste čase, ki se jih komaj spominjamo. Bilo pa je več starih ljudi, ki so v svoji hiši dobili ne samo kos kruha, ampak tudi spoštovanje in razumevanje. Tega pa nam danes primanjkuje bolj kot v ‘starih časih’.

oče urednik Franc Bole

2. julij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1566 UMRL NOSTRADAMUS

02 07 1566 NostradamusFRANCOSKI ZDRAVNIK IN ASTROLOG (* 1503)

Astrologija je lažna veda, razširjena zlasti v srednjem veku, ki je napovedovala človekovo usodo in prihodnost iz položaja zvezd (danes je spet zelo v modi). Med najbolj znamenite astrologe spada francoski zdravnik Michel de Notredame, imenovan Nostradamus.

 

LETA 1778 UMRL JEAN-JACQUES ROUSSEAU

02 07 1778 Jean Jacques RousseauŠVICARSKO-FRANCOSKI FILOZOF (* 1712)

Francoski pisatelj in filozof, ena najvidnejših osebnosti 18. stoletja, je v svojih filozofskih in pedagoških spisih zagovarjal prepričanje, da je človek po svoji naravi dober, pokvarila ga je civilizacija, ki je povzročila socialno neenakost in zlo. Če se hoče človek rešiti, se mora vrniti k naravi.

njegove misli:

  • Vest je glas duše, strasti so glas telesa.
  • Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.
  • Veliko bolj dragoceno je, če te ljudje vedno spoštujejo, kakor da te včasih občudujejo.

 

LETA 1877 ROJEN HERMANN HESSE

02 07 1877 Hermann HesseNEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC, ZGLED IN VODITELJ ISKALCEV († 1962)

Nemški pisatelj Hermann Hesse je s svojimi številnimi deli, ki so povečini avtobiografske izpovedi (Stepni volk, Siddharta, Pod kolesom, Peter Camenzind…) osvojil množice mladih bralcev. V njihovih očeh je – proti svoji volji – dobil “avreolo posvetnega svetništva”, postal je zgled in voditelj iskalcev resnice in življenjskih idealov.

nekaj njegovih misli:

  • Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo.
  • Vsak človek ni le on sam, temveč je tudi tisto enkratno, čisto posebno, v vsakem primeru pomembno in nenavadno mesto, na katerem se križajo pojavi sveta, le enkrat tako in nikoli več. Zato je zgodba vsakega člo-veka pomembna, večna, božja.
  • Večkrat so mi rekli, da danes ni več nobenega pobožnega človeka. Prav tako bi lahko rekli, da danes ni več glasbe ali sinjega neba.
  • Ni druge resničnosti kakor ta, ki jo imamo v sebi. Zato živi večina ljudi tako neresnično, ker imajo slike zunaj za resničnost, sploh pa ne pustijo spregovoriti svojega sveta v sebi.
  • Mladi mislijo, da bodo večno živeli in da zato lahko opirajo svoja pričakovanja in zahteve le na lastne sile. Starejši pa so že opazili, da je nekje vsemu konec in tisto, kar imaš in počneš le zase, nazadnje pade v prazni-no in nič ne velja. Zato iščejo neko večnost, neko vero, da ne delajo le za črve v jami.
  • Človek ima možnost, da se docela preda duhovnemu, da se poskusi približati božanskemu, idealu svetega. Narobe pa ima tudi možnost, da se docela preda nagonskemu življenju, poželenju svojih čutov in da vse svoje hotenje usmerja v pridobivanje trenutnega ugodja. Ena pot vodi k svetniku, druga vodi k razbrzdancu.
  • Naučite se za nekaj časa bolj misliti na druge kot nase! To je edina pot do ozdravljenja … Naučiti se morate nekoga tako ljubiti, da vam bo njegova blaginja pomembnejša od vaše.
  • Biti star je prav tako lepa in sveta naloga kot biti mlad. Naučiti se umirati in umreti je prav tako dragoceno kot vsako drugo dejanje. Seveda pod pogojem, da se dopolni s spoštovanjem pred smislom in svetostjo vsega življenja.
  • Ničesar, kar je minilo, ni škoda, škoda je tega Zdaj in Danes, vseh teh neštetih ur in dni, ki jih izgubljam, ki jih samo prenašam, ki ne prinašajo ne daril ne pretresov.
  • Tako si mislim: mi, kar nas je ljudi z velikimi zahtevami, sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi bilo mogoče poleg zraka tega sveta dihati še nekega drugega zraka, ko ne bi poleg časa obstajala še večnost, in ta je kraljestvo pristnega. Temu pripada Mozartova glasba in pesmi velikih pesnikov, temu pripadajo svetniki, ki so delali čudeže, ki so pretrpeli mučeniško smrt in dali ljudem velik zgled.
  • Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu bodo odprle in bodo postale njegove. Kar bere, bo ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo in tolažilo, kot znajo samo prijatelji.
  • Osamljenost in hudobija se vedno porajata tam, kamor ne pride ljubezen.
  • Srečo lahko občuti edinole duša, ne razum, ne želodec in ne nabita denarnica.
  • Zakon ljubezni je bolj kot zapoved povabilo k sreči.
  • Življenje vsakega človeka je pot k samemu sebi.
  • Vsakdo ima v življenju svojo nalogo, toda nihče tiste, ki bi jo hotel sam izbrati.
  • Vsakdo ve in je tudi že doživel, s kakšno lahkoto se je mogoče zaljubiti, toda kako težko je resnično ljubiti. Ljubezni ni mogoče kupiti, kakor ni mogoče kupiti nobene resnične vrednote.
  • Življenje vsakega čistega in velikodušnega človeka je vedno sveta in čudežna stvar; sprošča dotlej neznane sile, ki delujejo tudi na daljavo.
  • Kolikor bolj smo zmožni ljubiti in se žrtvovati, toliko smiselnejše postane naše življenje.
  • Mehko je močnejše od trdega. Voda je močnejša od skale. Ljubezen je močnejša od nasilja.
  • To, kar moremo in moramo spremeniti, smo mi sami: našo nepotrpežljivost, našo sebičnost, našo užaljenost, naše pomanjkanje ljubezni in obzirnosti.

 

LETA 1896 ROJEN CIRIL DREKONJA

02 07 1896 Ciril DrekonjaPISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM († 1944)

“Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči.” Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas – svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

… več o njem v obletnici meseca 07_2006)

 

LETA 1897 ROJEN ANTON SUHADOLC

14 03 1983 Anton Suhadolc»PLEČNIKOV INŽENIR« († 1983)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

  • Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

 

LETA 1905 UMRL URBAN GOLLMAYER

21 05 1820 Urban GollmayerDUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ (* 1820)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

 

LETA 1913 ROJENA VERA BRNČIČ

02 07 1913 Vera BrncicPREVAJALKA IN LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA RUSKE KNJIŽEVNOSTI ( † 1977)

Vera Brnčič se je pred poroko s pesnikom, pisateljem, kritikom in esejistom Ivom Brnčičem pisala Šermazanova – po rodu je bila Rusinja. Po drugi svetovni je poučevala ruščino na srednjih in višjih šolah, nato pa predavala rusko književnost na univerzi v Ljubljani. Veliko je prevajala iz ruščine in pisala študije o ruskih pisateljih 19. in 20. stoletja. Raziskovala je zveze med rusko in slovensko književnostjo.ž

 

LETA 1937 UMRL ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

02 07 1937 Bonaventura JeglicŠKOF, USTANOVITELJ ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE (* 1850)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

  • Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  • Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje … Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  • Gospod vse stori, kar Marija zaželi … Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  • Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

 

LETA 1961 UMRL ERNEST HEMINGWAY

02 07 1961 Ernest HemingwayAMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 (* 1899)

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

njegova misel:

  • Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.

 

LETA 1994 UMRL GREGOR ZAFOŠNIK

02 07 1994 Gregor ZafosnikDUHOVNIK, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1902)

Glasbo je študiral na glasbeni akademiji na Dunaju, kjer je leta 1936 diplomiral iz gregorijanskega korala, orgel in dirigiranja. Med vojno je bil organist v Beogradu, kjer je vodil tudi slovenski pevski zbor. Po vojni je organiziral tečaje za organiste, in kasneje na mariborskem oddelku Teološke fakultete (ustanovljen 1968) predaval glasbo. Kot skladatelj si je prizadeval, da bi pisal preproste skladbe, da bi jih lahko peli tudi zbori, ki niso prav močni. Napisal je več maš, prazničnih in priložnostnih pesmi (Kratka slov. maša, Maša za ljudsko petje, Koralna maša za rajne, Velikonočne pesmi (1983), Postne pesmi (1984), Adventne in božične pesmi (1985)) … Ob njegovi 90-letnici je leta 1992 pri Slomškovi založbi v Mariboru izšla zbirka njegovih skladb z naslovom Cerkvene pesmi in spevi za mešani zbor.

 

LETA 2009 UMRL JOŽA MAHNIČ

01 10 1918 Joza Mahnicliterarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ (* 1918)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

 

LETA 2015 UMRL SLAVKO AVSENIK

26 11 1929-Slavko-AvsenikGLASBENIK IN SKLADATELJ NARODNOZABAVNE GLASBE (* 1929)

Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. Na očetovo željo so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Navdušil se je za smučarske skoke, bil član državne reprezentance (osebni rekord 74 m). Na Radiu Ljubljana uspel na avdiciji, ustanovil trio, pozneje je ob pomoči brata Vilka trio razširil v kvartet (Gorenjski kvartet) v katerem so poleg Slavka igrali njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franci Ogrizek na baritonu. Leta 1955 se jim je pridružil kitarist Lev Ponikvar in nastal je Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Avseniki so nastopali po celem svetu … leta 1988 je prevzel gostilno Pri Joževcu v Begunjah, zaradi težav z zdravjem je nehal igrati. Ansambel Avseniki je dobil v štiridesetih letih delovanja 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Leta 1999 je bil na pobudo Marjana Legata, Slavka in Gregorja Avsenika ustanovljen Hišni ansambel Jožovc predvsem za potrebe izvajanja Avsenikove glasbe v dvorani Pod Avsenikovo marelo. Zaradi prepoznavnosti se je preimenoval v Hišni ansambel Avsenik …

več:
TURK, Miha. Slavko Avsenik (Moj pogled). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 24-26.

 

LETA 2016 UMRL ELIE WIESEL

30 09 1928-Elie-WieselJUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 (* 1928)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: “Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!” Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub “molku Boga” ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. “Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja,” je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

  • Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  • Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru… Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
  • Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  • Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
  • Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  • Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja… Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
  • Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

 

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

razsuti 07 2014

Moški poklic

Napisal Marko na . Objavljeno v Razsuti tovor.

Vročina je prav pasje pritisnila in človek postane siten, da še sam ne ve zakaj.
Pa sem se spravil gnjavit sina …
Kaj pa se zamudim? V sorodu sva si … vse se lomi v njem … najstnik bo kmalu …
»Imaš še kaj domače naloge?«
»Imam.«
»Kaj pa?«
»Opisati moram moški poklic.«
»Kaj moraš?!!?«
»Opisati moški poklic.«
»Moški poklic?«
»Ja.«
»Aha …«
razsuti 07 2014Priznam, dolgo je že, kar sem hodil v šolo: Marsikaj sem pozabil in o marsičem, o čemer se mi podučuje deca, se mi še sanja ne. Staram se in vsak dan kaj pozabim. Je pa to priložnost, da vsak dan kaj novega izvem. Pa tudi: Če pametno kimaš, izgledaš pametno in kljub temu, da si zgolj pametnjakovič, se jih vedno nekaj najde, ki mislijo, da si dejansko pameten.
Zato sem pametno pokimal. In vprašal:
»In kateri poklic boš opisal?«
»Tvojega!«
»Mojega?«
»Ja.«
»To pa ne bo prav.«
»Zakaj ne? Saj si moški.«
»No, to že … A moj poklic opravljajo tudi ženske in … Sploh pa me čudi ta delitev na moške in ženske poklice. Si prepričan, da si si prav zapomnil?«
»Ja. Saj imam zapisano v zvezku.«
»No, prinesi pokazat, da bom videl.«
Da bi kar takole pozabili na emancipacijo … Potem, ko smo “vsi drugačni, vsi enakopravni” prišli tako daleč, da nam je vse eno in vseeno … Za vse! Tako star pa še nisem!
»No, poglej!« se je mali šolar vrnil in bral:
»Domača naloga: opiši samski poklic.«
»Samski poklic? Potem lahko opišeš kaj dela naš župnik! Ali pa moraš morda opisati sanjski poklic, kaj?!«
»A??! Aja?… Mogoče pa res.«
Ja, mogoče pa res!
In ko sem zvečer, ko se je primerno shladilo, v izključno moški družbi med salvami smeha (in vrčki piva) pripovedoval kako je iz sanjskega nastal samski in nato še moški poklic, smo po novi rundi smeha (in piva) seveda začeli debatirati, če je samsko res sanjsko in kaj je danes sploh še moško. Pa je nekdo, ki mu je prvemu zmanjkalo besed (in piva), na glas začel ugibati, ali danes dejansko obstaja moški poklic.
In smo se mu v ugibanju pridružili še drugi.
In ugotavljali, da so ženske vsepovsod: doma in v politiki, v vesolju in v rudnikih, da vozijo vlake, ladje in letala, da učijo in zdravijo, izumljajo in dobro zgledajo, načrtujejo in rušijo, predvsem pa nas ovijajo okrog malega prsta … Da, če že ne v praksi, pa vsaj teoretično, ženske lahko opravljajo vse poklice in, presneta reč, da tudi sam rad pogledam ženski hokej. Igra je čisto prava, le pretepanja ni!
In smo se, čeprav smo bili izključno moška družba, nenadoma počutili kar malo ogrožene. Pa tudi to našo izključno moško družbo je na vsake toliko zmotila ženska: in sicer natakarica, z vprašanjem, če bo kdo še kaj spil.
»Ne, hvala.«
Potem pa je nekdo zinil:
»Papež!«
»Kaj?«
»Papež! Ženska ne more biti papež!«
»Pa res!«
»Mislim … So vere in sekte, skupnosti in organizacije kjer so ženske posvetili v duhovnice in škofe …«
»Ti, a če je ženska škof … a se imenuje škofinja ali škofija?«
» … ampak papež pa ne more biti!«
»Je ni papežinje. Ni je!«
»A bomo še eno rundo?«
Volja se je kar nekako povrnila. Toda …
»Papež gor ali dol! Če ne bom čez dvajset minut doma, mi bo naša brala levite ali pa bom deležen tihe maše, čeprav ne hodim v cerkev!«
In smo se kar strinjali. Smo približno vsi na istem. Vsi drugačni, a se nam vsem enako godi. Ubogi dedci!
Jaz pa sem, potem ko sva z natakarico moško poračunala zapitek, še premišljeval o papežu.
Da je to moški poklic! Samski. In sanjski.
In da v tem poklicu, čeprav to za papeža ni najlepši in najprimernejši izraz, moški mora pokazati, koliko ga je v hlačah!
In da nam je, vsaj kakor zaenkrat kaže, Sveti Duh izbral možaka in pol.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 17.

razsuti 10 2014

Kdo je kdo?

Napisal Marko na . Objavljeno v Razsuti tovor.

Tistemu, ki laže, rečemo lažnivec. A ga moramo na laži ujeti in mu laž dokazati. Sicer se lahko izgovarja, da ima bujno domišljijo in navdih … da je umetnik, skratka, in da ne more drugače. In je takih ‘umetnikov’ precej in dosti in preveč: v raznih službah in na mnogih položajih!
Tistemu, ki goljufa, rečemo goljuf. In prevarant. Čeprav je res, da ni prevarant vsak, ki vara! Kdor vara v zakonu, je prešuštnik. A je prešuštnik tudi tisti, ki sploh ni poročen. In če tak vara, sploh ne vara, saj ni nikomur nič obljubil. Je pa koruznik.
Koruznik je koruzni kruh, a tu se logika zgubi in zaustavi. Mislim: ne pri kruhu, ampak pri koruzništvu!
Kdor vara, tudi ni varilec. Saj varilec združuje, medtem ko prevaranti, prešuštniki in koruzniki trgajo, razbijajo in ločujejo.
Čeprav je vsak, ki vozi voznik, ni vsak, ki misli mislec. Mislec je ta, ki misli dobro in lepó. Kdor hoče biti voznik, mu ni treba voziti dobro in lepó, še manj po pravilih … zadostuje le izpit. Za mislece ni izpita. In čeprav mnogi tako mislijo: ne misli že vsak, ki misli, da misli. Za kaj takega je potrebno mišljenje. Tega pa zadnje čase primanjkuje. Sploh pravega in zdravega mišljenja. Večina ljudi zgolj melje tuje in prežvečene misli. In čeprav meljejo, niso mlinarji. Saj mlinar melje zrnje in ne mlati prazne slame.

razsuti 10 2014Kdor mlati, je mlatič. A kdor udari, ni udarnik, temveč nasilnež. In so se včasih, tako: udarniško, gradile ceste, danes pa se rušijo mostovi!
Ni govorec vsak, ki govori. Pa čeprav govori lepó, veliko in hitro. Govorec govori pametno. In spet ni pameten vsak, ki pametuje in se ima za pametnjakoviča. Pameten je tisti, ki je moder. In to ni barva, pa čeprav najdeš modre med črnimi in rdečimi. Med slednjimi sicer manj, a to je zgolj moja subjektivna opazka.
Če nam kdo teži, mu rečemo, da je težak. Pa ne opravlja težkega in napornega dela. O, ne! Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto nam ljudje težijo. (Hecno, če pomislim: težko in naporno delo je pravzaprav prenašanje tistih, ki nam težijo. A če to poveš na glas, ti ne bodo rekli, da si težak, ampak nestrpnež!) In so ljudje težki, čeprav niso težki. Težaki so dostikrat in vse bolj pogosto suhi ljudje. Sitni! (Sitno v nekdanjem bratskem jeziku pomeni drobno!) No, vsaj meni težijo suhi ljudje. Moram pa odkritosrčno priznati, da le malo ljudi v primerjavi z mano, ni suhih!
Ni vsak, ki zna pisati, že pisec, kot tudi ni vsak pisec že pisatelj. Marsikateri pisec ni niti pismen, ali pa je polpismen, kar je še slabše!
Ni vsak, ki so ga vzgajali, vzgojen.
Ni vsak, ki je bil deležen izobrazbe, izobražen.
In kljub lepemu in urejenemu videzu je mnogo brezobraznih!
Ni vsak, ki ga ozmerjamo s slepcem, tudi zares slep. In res ne vem, zakaj ljudje tako radi naredimo zmerljivke iz tujih težav in nadlog? Smo res do te mere zaslepljeni? Poleg tega je treba vedeti, da zgodovina beleži mnogo slepih ljudi, ki so veljali za vidce!
Tudi slepi potnik ni slep. Vsaj ne nujno. Slepi potnik je goljuf, te pa sem že omenil.
Je pa resnici na ljubo treba priznati, da marsikateri slepi potnik je, kar je, ne iz želje po goljufiji, marveč iz nuje! In torej ni goljuf. Oziroma je goljuf po črki zakona, ne pa v srcu! Ne vem pa kako je po tej plati s preostalimi goljufi iz drugega odstavka?
Je že tako, da smo vsi ljudje grešniki. Vsi grešimo. Tudi svetniki. In čeprav so vsi svetniki tudi grešniki, nismo vsi ljudje tudi svetniki. Še manj – sveti. Kar je hecen nesmisel. Ne zaradi besedne igre, ampak zaradi bistva. Zaradi vsebine.
Večina je dostikrat manjšina, ki je bolj glasna. Ki kriči.
Da sem enakovreden, ni treba, da sem enak! Ali, Bog ne daj, celo isti!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 17.

1. julij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1646 ROJEN GOTTFRIED WILHELM LEIBNIZ

01 07 1646-Wilhelm-LeibnizNEMŠKI FILOZOF, FIZIK IN MATEMATIK († 1716)

Najbolj znan nauk Gottfrieda Wilhelma Leibniza je monadologija: monade so žive, enostavne enote, iz katerih je sestavljena celota sveta, ki je po Leibnizovem mnenju “najboljši možni svet”.

 

LETA 1711 ROJEN KAREL MIHAEL ATTEMS

01 07 1711-Karel-Mihael-Attemsnadškof ,  državnik , grof († 1774)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Trikrat je prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku. Ta “mož po božji volji” se je rodil na današnji dan.

… več o njem v obletnici meseca 07_2001

 

LETA 1858 ROJEN IGNACIJ BORŠTNIK

01 07 1858-Ignacij-BorstnikGLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG († 1919)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo “teden slovenskih gledališč” in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje “Borštnikovo srečanje” po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume… Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen …

… zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008

 

LETA 1871 ROJEN IVAN ROBIDA

01 07 1871 Ivan RobidaPSIHIATER, NEVROLOG, LEPOSLOVEC IN ZNANSTVENIK († 1941)

Gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani, nato pa je na Dunaju in v Gradcu študiral medicino, kot nevrolog-psihiater se je izpopolnjeval na raznih klinikah. Služboval je v zavodih za živčne in duševne bolezni. Za znanstveno delo je prispeval iz svoje stroke članke in spise o živčnih in duševnih boleznih, o sodni medicini. Leta 1920 je postal docent za nevrologijo in psihiatrijo na univerzi v Krakovu. Kot leposlovec je pisal pesmi in črtice ter ocene literarnih del. Bil je skoraj polihistorski izobraženec.

 

LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ RES

17 05 1936 Alojzij Respisatelj, lit. kritik, umetn. kritik, urednik, publicist († 1936)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

 

LETA 1896 UMRLA HARRIET BEECHER-STOWE

01 07 1896-Harriet-Beecher-StoweAMERIŠKA PISATELJICA (* 1811)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa ‘živi’ njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 159 leti.

 

LETA 1903 SE JE ZAČELA PRVA KOLESARSKA DIRKA PO FRANCIJI

01 07 1903 prvi-Tour-de-FranceSLOVITI TOUR DE FRANCE

Prvi Tour de France je trajal 19 dni, kolesarji pa so morali prevoziti 2.500 km. Dirko je začelo 60 kolesarjev, do cilja jih je prišlo le 21. Zmagal je domačin Maurice Garin.

 

LETA 1921 ROJENA DOLORES TERSEGLAV

05 01 1995 Dolores TerseglavPISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA († 1995)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih

.

LETA 1922 ROJEN PHIL BOSMANS

01 07 1922-Phil-BosmansBELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI DELI VITAMINE ZA SRCE († 2012)

“Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo.” To svojevrstno “veroizpoved” je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so “shranjeni vitamini za srce”. V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove “vitamine” izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: “Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. – Poskrbi za svoje srce! – Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! – Za vsakim obrazom išči človeka! – Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?”

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi “vitamini za srce”: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

  • Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  • So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  • Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  • Smeh in humor – najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  • Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  • V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo “luč”, besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede “orožje”, tam si stojijo nasproti sovražniki.
  • Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  • Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  • Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  • Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
    več:

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni …
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

 

LETA 1924 ROJEN EMIL KETE

01 07 1924-Emil-KeteBOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK († 1944)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2012) 6

 

LETA 1942 UMRL FRAN ILEŠIČ

01 07 1942-Fran-IlesicLITER. ZGODOVINAR, UNIV. PROF., ZAGOVORNIK NOVOILIRIZMA (* 1871)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, zlasti na Hrvaškem, s težnjo po združitvi južnih Slovanov. Zamisel je znova zaživela sto let pozneje. Zanjo se je ogreval slovenski literarni in kulturni zgodovinar Fran Ilešič, doma od Sv. Jurija ob Ščavnici, ki je bil dolga leta profesor za slovenski jezik in književnost na zagrebški univerzi.

 

LETA 1944 UMRL JOSIP VANDOT

01 07 1944-Josip-VandotPISATELJ, OČE POGUMNEGA IN VESELEGA KEKCA (* 1884)

Pred kakšnim desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar ‘oče’ je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

 

LETA 1945 UMRL SAŠA ŠANTEL

01 07 1945-Sasa-SantelSLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1883)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega ‘pojava’ je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški ‘geni’ so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise…

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 3

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Aron

Napisal Marko na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Aron na 886. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 s tem imenom poimenovanih 50 (1994: 13; 2008: 36) prebivalcev Slovenije. Različice: Aaron (2012: 22), Aaron Andrej, Aaron Josef, Ari, Aron Mark, Harun (1994: 16; 2008: 39; 2012: 53, 855. mesto).

God:

  • 1. julij

Aron z različico Aaron je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Aaron in grškega Aárōn iz hebrejskega Aharon z domnevnim pomenom ‘skrinja zaveze’; ‘prevzvišeni, razsvetljeni’. Harun je arabska oblika imena Aron.

Po Stari zavezi je bil Aron starejši brat Mojzesa, kateremu je pomagal odvesti Izraelce iz Egipta prek Rdečega morja in Sinajske puščave. Bil je zgovornejši od Mojzesa (svojo zgovornost je podkrepil s čudeži, ki jih je delal s svojo palico, ki se je enkrat spremenila v kačo, spet drugič je vzbrstela in pognala plodove), in je postal govornik Izraelcev ob izhodu iz Egipta. Med Mojzesovo odsotnostjo je ustregel svojemu ljudstvu in na Sinaju postavil zlato tele. Bil je prvi izraelski veliki duhovnik, praoče duhovniškega stanu. V koledarju je 1. julija Aron (skupaj z Julijem), mučenec v Britaniji (Angliji) (iz 3. stol.).