Avtor: marko

LETA 1577 ROJEN PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1640)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu, Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske …

 

LETA 1586 UMRL PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ (najverjetneje * 1508)

Primož Trubar velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: “Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.” Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: “Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.”

več o njem:
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

 

 

LETA 1801 UMRL JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR – V AVSTRIJI IN PRI NAS (* 1718)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja … Za slov. slikarstvo ima K.-Sch. velik pomen, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

 

LETA 1867 ROJEN LUIGI PIRANDELLO

PISATELJ, NOBELOVEC (+ 1936)

Italijanski pisatelj in dramatik Luigi Pirandello je svoje knjižno ustvarjanje začel z manj pomembno poezijo, nadaljeval z realističnimi novelami in romani iz življenja preprostih ljudi na rodni Siciliji (Pokojni Matija Pascal). Najpomembnejša pa so njegova dramska dela, ki veljajo za začetek modernih struj v evropski dramatiki. Vseh dram je nad 40, zbrane so v desetih knjigah z naslovom Maschere nude (Gole maske). Leta 1934 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

 

LETA 1873 ROJEN ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK († 1944)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih “nitke” ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. “Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani,” si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo “postavljen pred dejstvo”. Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: “Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka.”

več:
S. Čuk, Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval, Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2010), 14-15.
v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

• »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)
  
• Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.
  
• Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.
  
• Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo … Moj Bog, da bi ne bilo prepozno … Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje …

 

LETA 1889 UMRL JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF IN ŠKOF (* 1815)

Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.

 

LETA 1903 ROJEN PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (+ 1984)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

 

LETA 1914 JE STREL GAVRILA PRINCIPA

SPROŽIL SVETOVNO VOJNO

Prvo svetovno vojno so povzročila skrajno zaostrena nasprotja med imperialističnimi silami, ki so ustanovile dve nasprotni vojaški zvezi: antanto (Anglija, Francija in Rusija) in trojno zvezo (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija). povod zanjo je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvoda Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914, na katerega je streljal bosanski študent Gavrilo Princip.

 

LETA 1949 UMRL MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR (* 1870)

v svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

 

LETA 1980 UMRL LINO LEGIŠA

JEZIKOSLOVEC IN SLOVSTVENI ZGODOVINAR; (* 1908)

V pravopisni komisiji Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je leta 1962 pripravila novo izdajo Slovenskega pravopisa 1950, je bil tudi Lino Legiša. Ta neutrudni delavec je bil tudi urednik in soavtor odlične Zgodovine slovenskega slovstva, ki obsega sedem knjig in je izhajala pri založbi Slovenska matica v letih 1956-1971.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1526 UMRL VITTORE CARPACCIO

ITALIJANSKI SLIKAR BENEŠKE ŠOLE (*1460)

Najdragocenejša umetnina v koprski stolnici je velika slika “Madona z Detetom in svetniki” nad kornimi klopmi na desni strani prezbiterija, ki jo je leta 1516 (slika je signirana in datirana) naslikal beneški zgodnjerenesančni slikar Vittore Carpaccio. Med svetniki na sliki je tudi sv. Nazarij, po izročilu prvi koprski škof in zavetnik Kopra.

 

LETA 1881 ROJEN ANTON BREZNIK

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, OČE SLOVENSKE SLOVNICE IN PRAVOPISA († 1944)

“Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.” Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2013, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v “davnem” letu 1943. … Kot mlad duhovnik je šel na željo škofa Jegliča v Gradec študirat slavistiko. Leta 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Trideset let je poučeval slovenščino ter latinščino in grščino. Takoj ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Sestavil je Slovensko slovnico (1916), ki je slovenskim dijakom delala družbo do konca druge svetovne vojne. Njena največja novost je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zdela nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala družbo vse do konca druge svetovne vojne. Pripravil je tudi Slovenski pravopis (1920), dopolnjeno izdajo z dr. Franom Ramovšem (1935), ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950.

več o njem si preberite v obletnici meseca 06_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov, in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev.
  
• Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodove siromaščine.

 

LETA 1892 ROJEN JUŠ KOZAK

PISATELJ, ESEJIST, GLEDALIŠKI KRITIK IN UREDNIK († 1964)

Med najbolj znana dela pisatelja Juša Kozaka, profesorja zgodovine in zemljepisa, je roman Šentpeter (1931). V njem je hotel podati pripoved o domačem rodu do svojih dni. Dogajanje je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, ko se v še napol kmečko faro vrivajo novi ljudje in na bregu Ljubljanice že raste iz obrti industrija. Roman o njegovem rojstnem kraju pa je več kot kronika.

 

LETA 1892 ROJENA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA († 1973)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost “za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem”. V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto … Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

 

LETA 1907 ROJEN IGNAC KOPRIVEC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK († 1980)

Sin Slovenskih goric, rojen v Drbetincih, ni imel možnosti, da bi se redno šolal. V 30. letih je izredno študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani. Za pero je prijel že pred drugo svetovno vojno: leta 1939 je izšla njegova prva knjiga Kmetje včeraj in danes, narodopisne črtice in Slovenskih goric. Po vojni je napisal vrsto romanov, v katerih protestira zoper nasilno preobračanje kmečkega gospodarstva (zadruge), obenem pa odkriva, da mladi rod ne ljubi več zemlje kot njihovi predniki.

 

LETA 1945 USTANOVLJENA OZN

Prve osnutke Organizacije združenih narodov, ki naj bi vse države sveta povezovala za mirno sožitje, so zarisali že med drugo svetovno vojno. Ustanovljena pa je bila na konferenci v San Franciscu, ki se je končala 26. junija 1945, ko je 50 držav podpisalo ustanovno listino.

 

LETA 1954 UMRL IVAN TRINKO-ZAMEJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, BUDITELJ NARODNE ZAVESTI (* 1863)

Na današnji dani je v svoji rojstni vasi Tarčmun pod Matajurjem umrl 91-letni očak Ivan Trinko s pesniškim imenom Zamejski. Ta odlični in vsestransko delavni duhovnik upravičeno velja za “očeta Beneških Slovencev”: sam se je naučil slovenskega jezika, zanj je vnemal svoje učence, dušne pastirje naših rojakov v Benečiji, “Čedrmace”, ki so ohranjali tam slovenstvo pod fašizmom.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_1994

o njem

• Bil je izreden mož. redkokdaj srečamo človeka, ki bi živel 91 let in bi bil 68 let duhovnik ter bi 57 let poučeval. Prav tako poredkoma srečamo v isti osebi toliko različnih darov, ki so krasili du{o in življenje Ivana Trinka. Tako je o največjem sinu Beneške Slovenije ob njegovi smrti leta 1954 dejal njegov prijatelj in sodelavec A. Venturini.

nekaj njegovih misli:

• Dobra žena lahko izboljša slabega moža, slaba žena lahko pokvari dobrega.
  
• To pa si dobro zapomnite, če se ženska pokvari in postane hudobna – potem ni tako kmalu zdravila ne družini, ne družbi.
  
• Lahko se reče, da ima žena v svoji roki usodo družine in naroda. Če ima družina na čelu pošteno, delavno, vzorno gospodinjo – blagor ji! A zopet gorje družini, ki jo vodi slaba, pokvarjena mati.
  
• Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem ni več pravica, ampak nasilje brutalne moči.
  
• Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi; kakor vsakomur določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme.
  
• Ljubezen je vir vse bolečine.
  
• Pomagaj si in ne žaluj brez konca, / po burnem tem vremenu Bog milobni / ti zopet pošlje sonca.
  
• Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi resnice in pravice, in ni odvisen od človeka, pač pa od samega Stvarnika.
  
• Resnica ni odvisna od uma niti od volje, pač pa je um odvisen od resnice, a volja bi morala biti odvisna od uma, ko bi se ne dala čestokrat zapeljati.
  
• Brat daj roko bratu, / sosed pa sosedu: / delajte vzajemno, / a po starem redu.
  
• Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini.
  
• Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo.

 

LETA 1963 UMRL FRAN GRIVEC

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC TER EKUMENSKI DELAVEC (* 1878)

Prvi slovanski papež sv. Janez Pavel II. je leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope; ob 1100-letnici smrti sv. Metoda pa je izdal okrožnico Apostola Slovanov (1985). Vanjo so vtkana tudi dognanja Franca Grivca, profesorja vzhodnega bogoslovja in nauka o Cerkvi na teološki fakulteti v Ljubljani. Njegovo življenjsko delo je knjiga Sv. Ciril in Metod (1963). Grivec je redno sodeloval na srečanjih v Velehradu na Moravskem, kjer naj bi bil škofovski sedež sv. Metoda. Ta veliki Slovenec, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, se je vse življenje poglabljal v nauk o Cerkvi, katerega profesor je bil na teološki fakulteti ljub­ljanske univerze; temeljito je raziskoval življenje slovanskih apos­tolov sv. Cirila in Metoda in močno si je prizadeval za edinost kri­stjanov.

… več o njem preberite v obletnici meseca 10_1998

 

LETA 1975 UMRL SV. JOSEMARIA ESCRIVA DE BALAGUER

ŠPANSKI DUHOVNIK, SVETNIK (* 1902)

Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika španskega duhovnika Josemaria Escriva de Balaguer, ki je leta 1928 ustanovil gibanje Opus Dei (Božje delo) z namenom, da bi kristjani spoznali, kako se morajo posvetiti vsak v svojem poklicu. Ob tem slavju je papež dejal: “Zanesljiv pokazatelj svetosti je zvestoba pri izpolnjevanju božje volje vse do skrajnih posledic. Za vsakega izmed nas ima Gospod načrt, vsakomur zaupa poslanstvo na zemlji. Svetnik izven božjega načrta ne more dojeti niti samega sebe, živi samo za to, da bi ga uresničil. Svetega Josemaria je Gospod izbral, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajne dejavnosti pot posvečevanja.”

… več o njem v pričevanju 07_2004

nekaj njegovih misli:

• Tvoje življenje naj ne bo jalovo. Bodi koristen: Pusti svojo sled za seboj. Sveti s plamenico svoje vere in svoje ljubezni.
  
• Praviš, da si podoben pokvarjeni uri, ki bije narobe: kadar moliš, čutiš duhovno sušo in si popolnoma hladen, nasprotno pa, kadar najmanj pričakuješ, na cesti, v delavnici ali v tovarni, naenkrat začutiš, da moliš… Narobe? O ne, kar prav! Nikar ne zamujaj, kadar bije tvoja ura, saj Duh veje, kjer hoče!
  
• Nevidnega Boga najdemo v najbolj vidnih in tvarnih stvareh.
  
• Vsakdanje življenje vernega kristjana, kadar dela ali počiva, kadar moli ali kadar spi, v vsakem trenutku, je življenje, v katerem je Bog vedno navzoč.
  
• Na prvem mestu molitev, potem zadoščevanje, ne tretjem mestu, zelo na tretjem mestu pa dejanje.
  
• Svetost ni namenjena samo peščici, Gospod kliče vse ljudi, od vsakogar pričakuje ljubezen; od vsakogar, kjer koli je že, ne glede na položaj, izobrazbo ali poklic.
  
• Nihče se ne rodi kot svetnik. Svetost se oblikuje v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo.
  
• Če hočeš biti dosleden kristjan, se moraš z izredno skrbnostjo posvetiti najmanjšim podrobnostim, kajti svetost, ki jo Gospod zahteva od tebe, boš dosegel tako; da boš z ljubeznijo do Boga vršil svoje delo in vsakdanje obveznosti, ki so skoraj vedno stkane iz majhnih stvari.
  
• Naša poklicanost k božjemu otroštvu sredi sveta ne zahteva od nas samo iskanja osebne svetosti, temveč nas žene tudi k temu, da pre­hodimo vse zemeljske poti in jih spremenimo v odprte prehode, ki sredi težav vodijo duše h Gospodu.
  
• Vaš človeški poklic je pomemben del vašega duhovnega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati in istočasno prispevati k posvečevanju soljudi, tako da dosledno posvečujete vaše delo in okolje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1874 ROJEN JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ († 1953)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za ‘jako resnega’ človeka. “Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega,” je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. Njegovo življenjsko potovanje, ki je trajalo devetinsedemdeset let, se je pričelo v Železnikih.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2003

nekaj njegovih misli:

• “Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji… Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo.” (Moje življenje)
  
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
  
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej god<130>; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

 

LETA 1889 ROJEN ALOJZIJ TOME

DUHOVNIK, KATEHET († 1970)

Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.

 

LETA 1895 UMRL ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1827)

“Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo.” Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

 

LETA 1905 ROJENA SILVA TRDINA

LIT. ZGODOVINARKA, ZNANSTVENICA, PISATELJICA, PEDAGOGINJA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1991)

Nečakinja Janeza Trdine, literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica … Poučevala italijanščino na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na Teološki fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po učbeniku in antologiji – književni teoriji Besedna umetnost.

njena misel:

• Pametno molčanje zahteva več pameti kot pametno govorjenje. Kdor hoče dobro govoriti, se mora naučiti dobro molčati.

 

LETA 2009 UMRLA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA (* 1921)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

 

LETA 1940 UMRL MATIJA MALEŠIČ

PISATELJ IN PRAVNIK (* 1891)

“Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! … Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti.” Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji “sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko”.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 06_2010

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: “Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje … Latinski pregovor pravi: ‘Honores mutant mores’ (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini.”

 

LETA 1945 UMRL NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1891)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_1991

misel:

• Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: “Zunaj ostani!” O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: “Zunaj ostani!” Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

 

LETA 1958 UMRL FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1881)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

 

LETA 1966 PODPISAN BEOGRAJSKI PROTOKOL

SPORAZUM MED VATIKANOM IN JUGOSLAVIJO

Načelo ‘ločitev Cerkve in države’ je Cerkvi na Slovenskem odrekalo pravico do nastopa v javnosti. Po kritičnem obdobju (1948-1953) so nastopilo leta iskanja koeksistence, sožitja (1953-1966), kar je pripravljalo pot ‘beograjskemu protokolu’, posebnemu sporazumu med Cerkvijo in državo pri nas, ki je bil podpisan 25. junija 1966. Država priznava Cerkvi ‘pravico javnosti’, za Cerkev pa je protokol na liniji koncila, ki je uzakonil dialog Cerkve s svetom, ki mu je pripravljena služiti.

 

LETA 1991 SPREJETA DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI SLOVENIJE

DAN DRŽAVNOSTI

25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki podrobneje pojasnjuje odločitev za samostojno in neodvisno državo ter opredeljuje nadaljnje ravnanje Republike Slovenije po osamosvojitvi. Z njim je Slovenija razglasila neodvisnost in prevzela pristojnosti SFRJ na ozemlju Slovenije, priznala obstoječe meje SR Slovenije kot državne meje, zagotovila varstvo človekovih pravic vsem državljanom, pripadnikom manjšin pa tudi posebno varstvo, kot sledi iz meddržavnih pogodb. V spomin na ta dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna praznujemo Dan državnosti.

 

LETA 1999 UMRL GEORGES HOURDIN

STOLETNI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ (* 1899)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustano­vitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej “dekan” francoskih in ev­ropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj. “Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različ­nimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati živ­ljenju,” je zapisal v tej svoji knjigi.

… več o njem preberite v pričevanju 02_1999

nekaj njegovih misli:

• Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi – se pravi, ne dolgo – ni sreča, temveč silo­vito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
  
• Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je pre­šla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k za­upni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščan­stvu, ki se uresničuje sredi sveta.
  
• Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, že­lja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
  
• Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem za­pustil… Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomiri­lo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
  
• Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do greš­nikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
  
• Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbriž­nost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij to­liko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

 

LETA 2014 UMRL VIKTOR BLAŽIČ

ČASNIKAR, ESEJIST, BOREC ZA DEMOKRATIČNO DRUŽBO

Luč sveta je zagledal 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Med vojno je zbiral novice za partizanske in zavezniške radijske postaje, po vojni je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Ljubljani, kjer se je vključil v krog kritičnih pisateljev. Zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom leta 1975 ob objavi intervjuja, v katerem je razkril povojne poboje, je bil obsojen na dve leti, nato pa petnajst mesecev zapora. Leta 1988 se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in bil med ustanovitelji slovenskega krščanskega socialnega gibanja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1881 ROJEN ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK († 1948)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

 

LETA 1905 ROJEN BORIS KALIN

KIPAR († 1975)

Izobraževal se je na tehnični srednji šoli v Ljubljani, študij pa nadaljeval v Zagrebu in ga končal pri Ivanu Meštroviću. Od leta 1945 je bil profesor za kiparstvo na ljubljanski akademiji, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa je postal leta 1953. Umrl je 22. maja 1975 v Ljubljani. Med njegovimi deli so najvažnejša: Splavar na Bledu in v Celju, nepostavljeni spomenik kralju Aleksandru I v Mariboru (…) , Deček s piščalko, sicer simbol RTV Slovenija.

LETA 1908 ROJEN DANIJEL HALAS

DUHOVNIK IN MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1945)

Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. “Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec,” je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomer in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
  
• Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
  
• Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Mladost in smrt – nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
  
• Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo – za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
  več:

 

LETA 1908 ROJEN SLAVKO PENGOV

SLIKAR († 1966)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

 

LETA 1911 ROJEN JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1995)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi – Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. – S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

 

LETA 1922 ROJEN JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST († 1989)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

 

LETA 1925 POSVEČENA BREZJANSKA CERKEV

“Do nastanka brezjanske božje poti (1863) so bile osrednja slovenska božja pot Svete Višarje” (Niko Kuret). V svoji dolgi zgodovini so Višarje veliko pretrpele; med prvo svetovno vojno je bila cerkev uničena, 24. junija 1925 pa je bila obnovljena cerkev posvečena.

 

LETA 1982 UMRLA DUŠA POČKAJ

FILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1924)

Rodila se je v Gornji Lendavi, v šolo je začela hoditi v Nišu, po maturi se je najprej vpisala na arhitekturo, nato na Akademijo za igralsko umetnost. Že kot študentka je postala članica ljubljanske Drame in to ostala do smrti. Veljala je za eno naših največjih igralk modernega obdobja. Vrhunec kariere je dosegla z nastopom v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf? Markantne so bile tudi njene vloge v slovenskih filmih (Tistega lepega dne, Cvetje v jeseni, Ples v dežju). Med predstavo Gozd v ljubljanski Drami je 24. junija 1982 doživela srčni infarkt.

 

LETA 1987 UMRL MIHA MALEŠ

SLIKAR (* 1903)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši … Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval ‘slikajoči pesnik’. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

… več o njem v obletnici meseca 01_2013

 

LETA 1989 UMRL BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK (* 1907)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

 

LETA 1998 UMRL STANKO KOCIPER

PISATELJ DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST (* 1917)

Beseda goričanec pomeni vinogradnika, prebivalca vinskih goric, kot je poljanec poljski ali ravninski kmetovalec. Roman Goričanec je osrednje pripovedno delo, ki ga je Stanko Kociper napisal pri 24 letih kot študent prava na ljubljanski univerzi. V njem je upodobil Prlekijo, njene ljudi in njihovo navezanost na zemljo. V Mariboru rojeni Kociper je mladost preživel pri Sv. Miklavžu v Prlekiji. Po vojni se je umaknil v Italijo, od koder je leta 1948 odšel v Argentino.

 

LETA 2018 UMRLA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA (* 1923)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk