Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Avtor: Marko

12. junij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1828 ROJENA LUIZA PESJAKOVA

12 06 1828-Luiza-PesjakovaPISATELJICA IN PREVAJALKA († 1898)

“Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In to mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam, da ne bodete krivo umeli mojih besed… Ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (Pajkova) svojo moč, kaj šele – Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka.” Tako je leta 1870, ko je na Dunaju začel izdajati svoj literarni časopis Zvon, pisal v Ljubljano pisateljici in pesnici Luizi Pesjakovi, ki je tedaj s svojimi spisi polnila razne slovenske liste in zbornike, čeprav je njeno pero “pisalo” slovensko šele komaj kakšnih šest let. Sodelovanje v Stritarjevem Zvonu in osebni stiki z Josipom Stritarjem, ki je bil tiste čase prva avtoriteta slovenske književnosti, pomenijo nov korak v njenem pesniškem razvoju. V Zvonu je objavila nekatere svoje najboljše pesmi.

več:
S. Čuk, Luiza Pesjakova. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2008), 30-31.

 

LETA 1838 ROJEN ANTON UMEK-OKIŠKI

12 06 1838-Anton-Umek-OkiskiPESNIK († 1871)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

 

LETA 1881 ROJEN GVIDON BIROLLA

12 06 1881-Gvidon-BirollaSLIKAR, ILUSTRATOR († 1963)

Zelo dolg je seznam knjig, pretežno mladinskih, ki jih je s svojimi ilustracijami obogatil slikar Gvidon Birolla. Njegovih 19 ilustracij (15 jih je ustvaril Maksim Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1911) sodi med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegov slog je čisto svojevrsten. V bistvu je realist, ki pa z nekim ‘domotožjem po starem’ upodablja slovensko zemljo in človeka, njegove slike preveva domačnostno in pravljično razpoloženje.

 

LETA 1909 ROJEN PATER PLACID GREBENC

12 06 1909-Placid-GrebencREDOVNIK CISTERCIJAN, PRIČEVALEC ZA VERO, MUČENEC († 1943)

Rojen v družini, kjer so poleg Alojza (p. Placida) še trije (brat in sestri) izbrali duhovni poklic. Leta 1919 je prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube in čez leto prejel mašniško posvečenje. Za novo mašo (pri božični polnočnici) mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Nekaj časa je bil v samostanu kaplan, potem pa postal ekonom. Okupacijo Slovenije so komunisti izrabili za to, da bi z revolucijo prišli po vojni na oblast, zato so načrtno zatirali vero v slovenskem narodu, pobijali so verne ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njimi. To se je zgodilo tudi v okolici Stične (umorili so 17 nedolžnih ljudi), zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati vaške straže in za duhovno oskrbo je bil določen p. Placid, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije (1943) so komunisti »patra Placida Grebenca zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana ‘belih menihov’ v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.

… več o njem preberite v pričevanju 12_2013

 

LETA 1929 ROJENA ANNE FRANK

12 06 1929-Anne-FrankJUDOVSKO-NEMŠKA deklica, PISATELJICA († 1945)

“Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty.” Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov …

več o njej preberite v pričevanju 07_2002

nekaj njenih misli:

  • Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.
  • Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.
  • Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.
  • Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ… Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.
  • Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.
  • Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.
  • Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.
  • Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.
  • Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.
  • Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

 

LETA 1958 UMRL FRANC KSAVER LUKMAN

12 06 1958 Franc Ksaver LukmanTEOLOG IN PATROLOG (* 1880)

Dr. Franc Ksaver Lukman je bil doma v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, po maturi (1899) jer na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905, bil kaplan v Slovenski Bistrici in hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah, bil 1919 ri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve, od 1920 do upokojitve (1952), je bil profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani Bil je profesor dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je poleg svojega rednega dela skrbel tudi za prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona … V letih 1938-1944 je izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; prav toliko jih je ostalo v tipkopisu (prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana). Bil je tudi odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

več:
ČUK, Silvester. Franc Ksaver Lukman (1880-1958). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43

 

LETA 1960 UMRL ANTON ČADEŽ

09 06 1870 Anton CadezDUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL (* 1870)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

 

LETA 1982 UMRL ALBERT STRUNA

12 06 1982 Albert StrunaINŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG (* 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

 

LETA 1991 UMRL BRANKO HOFMAN

12 06 1991 Branko HofmanPESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PRVI PISAL O GOLEM OTOKU (* 1929)

Rodil se je v Rogatcu, po končani gimnaziji v Mariboru in študiju primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani je deloval kot novinar in urednik na Radiu Koper ter mariborskem Večeru, dolga leta je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni upal pisati o Golem otoku ter grozljivem komunističnem mučenju zapornikov v romanu Noč do jutra. Roman je bil napisan in natisnjen že leta 1975, vendar so ga tik pred izidom prepovedali; izšel je leta 1981.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

zgodba1 06 2014

Ko pride Jezus na obisk

Napisal Marko na . Objavljeno v zgodbe.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
zgodba1 06 2014Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

pismo-06-2014a

Je duhoven človek samo tisti, ki je redovnik in ima neskončno veliko časa za molitev?

Napisal Marko na . Objavljeno v Pisma.

Sem mlad fant, ki je v času odraščanja doživel veliko preizkušenj. Zdaj ugotavljam, koliko posledic je pustilo na meni to naporno odraščanje (kompleksi, strahovi, prizadetosti …) Moral sem se zavestno odločiti, da grem v drugo smer, da popolnoma obrnem list v knjigi svojega življenja. Odrinil sem na globoko. Začel sem veliko moliti, da bi čim prej začel z normalnim življenjem. Nekje sem našel knjigo Pripoved ruskega romarja, primer romanja po poti duhovnega življenja, od krsta do vse večje popolnosti, do združitve z Bogom (molitev srca). Ta molitev se je v skladu s tradicijo pravoslavnih vernikov odvijala v samostanih, avtor je lahko celo menih, ki se je svoje poti do polnosti molitve lotil iz potrebe. Tudi jaz sem se je, ker sem hotel spremeniti svoje življenje. Ko pa zdaj poznam smer in bi se rad po tej izkušnji intenzivne molitve vrnil nazaj v normalno življenje, se sprašujem, kako naprej v verskem in duhovnem smislu… Kako naj nadaljujem tako, da bom lahko normalno živel in bil tudi duhoven človek? Občutek imam, da si lahko tako zelo duhoven človek samo tedaj, če si redovnik, če imaš neskončno veliko časa za molitev, medtem ko te vsakdanje življenje zelo raztresa in v njem ne moreš popolnoma uresničiti vsega tistega, kar molitev od mene zahteva. Ali je torej za take radikalne duhovne spremembe nujno potrebno, da se človek tudi v vsakdanjem življenju popolnoma spremeni (okolje …).

Andrej

pismo-06-2014aHvala za vaše pričevanje o molitvi, ki sije iz vprašanja! Kratek odgovor na vaše vprašanje je, da vas občutek, da lahko globoko duhovno živijo samo redovniki, vara. Samo pomislimo, da v Jezusovem času ni bilo redovnikov in da Jezus sam ni bil redovnik. Njegovo oznanilo in njegov klic k hoji za Njim je veljal prav vsakemu in velja tudi danes vsem. V zgodovini Cerkve so nato nastajale mnogovrstne oblike življenja, ki so ljudem v določenih okoliščinah bolj pomagale živeti po Jezusovem nauku in v živi povezanosti z njim. A je osnovna oblika ostala tista, ki jo vi imenujete »normalno življenje«. Krščanstvo je bilo poklicano biti »duša sveta« sredi sveta. Biti v svetu in hkrati ne biti od sveta. Krščanstvo je tako univerzalno, da ga lahko živi prav vsak, ki si to svobodno želi in se za to trudi. Poročen in neporočen, ubog in bogat, zaposlen in nezaposlen, moški in ženska, politično levi in desni, zdrav in bolan, … vsak seveda na svoj način.

Spregovorili ste o molitvi, o vzhodni obliki Jezusove molitve, ki ste jo srečali v knjigi Pripoved ruskega romarja, ki tudi mene vedno prevzame, in o svoji želji po trajni molitvi. Prav k temu nas je Jezus vabil prav vse: »Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« (Lk 18,1) Če smo k temu poklicani vsi, tudi mame, ki se morajo pretežno časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja, mora biti način, ki to omogoča. Ker molitev ni v ponavljanju besed (te so lahko samo pripomoček), ampak v osebnem in živem odnosu z Bogom, ki je vedno in povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj drugega postoriti. Za lažje razumevanje si pomagajmo s primerom odnosa s sočlovekom. V odnosu sva lahko, ko se usedeva za mizo in se popolnoma posvetiva drug drugemu; a sva lahko v odnosu tudi, ko se na vrtu skupaj lotiva kakšnega dela; ali ko samo tiho sediva ali stojiva drug ob drugem … Ker je Bog vedno navzoč in se nam javlja na različne načine, smo lahko z njim v živem odnosu (kar je molitev) vedno in povsod. Le svojo pozornost moramo »strenirati«, da ga ne prezremo. Da ga ne prezremo v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – a v tistem trenutku jo ustvarja Stvarnik; torej lahko preko nje stopim v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim. In enako ali še bolj: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom … skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo. Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z Njim v stiku, v odnosu in čutim njegovo delovanje tudi v takšnih trenutkih … Vsi čuti in vse sposobnosti mi morejo pri tem pomagati.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

In na tak način življenje postaja vedno bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ko si potem vzamemo za izrecno molitev, pa je še toliko bogatejši in še bolj poglobljen, saj pomeni tiste trenutke, ki se med ljudmi uresničijo takrat, ko se usedemo ter se posvetimo samo drug drugemu.

Tudi veliki učitelji duhovnega življenja prav ta vidik našega odnosa z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je najvišja naloga vsakega meniha, da, kjer koli se nahaja, v koru ali na polju, vedno živi tak dialog z Bogom in s tem odseva Božje delovanje v svet. Prav tako tisoč let kasneje sv. Ignacij Lojolski postavi v vrh svojih duhovnih vaj meditacijo za dosego ljubezni, ki jo takole opiše: »Opazoval bom, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. In tako prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega Božjega veličastva … Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. … Gledal bom, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira … Nato pomislim nase in premislim, kaj moram jaz sam po vsej resnici in pravici ponuditi in dati njegovemu veličastvu; namreč vse, kar imam, in obenem še sebe, kakor tisti, ki daje z velikim žarom: Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« (Duhovne vaje 235-237.234)

Vse to jasno kaže, da seveda ne zadošča zgolj naše prizadevanje, ampak da je takšna molitev, ki je možna povsod, predvsem Božji dar, ki ga pa Gospod gotovo želi podariti vsakemu, ki hoče in si zanj prizadeva. Zatorej, Andrej, kar korajžno naprej: prosite in boste prejeli, prizadevajte si in vam bo dano.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014 leto 50, št. 6, str 90-92.

11. junij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1844 UMRL URBAN JARNIK

11 05 1784-Urban-JarnikDUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1784)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:

  • Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

  • “Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla.” (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

 

LETA 1864 ROJEN RICHARD STRAUSS

11 06 1864-Richard-StraussNEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1949)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo … Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

 

LETA 1867 ROJEN CHARLES FABRY

11 06 1867-Charles-FabryFRANCOSKI FIZIK († 1945)

Francoski fizik je odkril ozonsko plast, ki deluje kot zaslon, ki življenje na površju Zemlje varuje pred škodljivimi učinki ultravijoličnih žarkov (umrl 1945).

 

LETA 1881 ROJEN FRAN TRATNIK

11 06 1881-Fran-Tratnikslikar († 1957)

Slovenski slikar in risar Fran Tratnik je v slovensko slikarstvo vnesel ekspresionizem. Ukvarjal se je s socialno tematiko v risbi in karikaturi. Slikal je portrete in akte. Rihard Jakopič je ob Tratnikovi 50-letnici napisal: »Boj in trpljenje okoli njega, boj in trpljenje v njem samem, sta mu postala pravo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost. Tako nam je danes Tratnik najizrazitejši oblikovalec sodobne človeške mizerije, umetnik še hrepenenja in strasti, kakor nekdaj, ko je začel svojo trnjevo pot.«

 

LETA 1871 ROJEN ANTON DOKLER

22 10 1943 Anton DoklerKLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC († 1943)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

 

 LETA 1894 UMRL FRANC KOSAR

11 06 1894-Franc-KosarDUHOVNIK, TEOLOG IN FILOZOF, PRVI SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1823)

Med bogoslovci, ki jih je škof Anton Martin Slomšek leta 1846, v prvem letu svoje škofovske službe, posvetil v duhovnike, je bil Braslovčan Franc Kosar. Po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859, ga je Slomšek poklical na škofijo, kjer mu je kot zanesljivemu sodelavcu zaupal razne naloge. Bil je navzoč ob Slomškovi smrti. Svetniškemu škofu je posvetil dva življenjepisa: krajšega v slovenščini in daljšega v nemščini.

 

LETA 1910 ROJEN ZORAN DIDEK

11 06 1910 Zoran DidekSLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG († 1975)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

 

LETA 1910 ROJEN JACQUES COUSTEAU

11 06 1910 Jacques CousteauFRANCOSKI RAZISKOVALEC, OCEANOGRAF, INOVATOR, REŽISER († 1997)

Že leta 1942/43 je skupaj z Émilom Gagnanom skonstruiral potapljaško opremo (vodna pljuča), s katerimi je postavil temelje sodobnega potapljanja. Življenje je posvetil raziskovanju življenja v oceanih. Življenje je posvetil raziskovanju življenja v oceanih. Podvodna raziskovanja je kot kapitan ladje Calypso posnel tudi na filmski trak in nastali so številni dokumentarni filmi in serije (Podvodni svet Jacquesa Cousteauja). S tem smo lahko vsi navdušenci pobliže spoznali morski svet in njegove skrivnosti. Za filma Svet tišine (Le monde du silence, 1956) in Svet brez sonca (Le monde sans soleil, 1964) je prejel Oskarja za najboljši dokumentarec. Novembra 1988 je postal član Académie française, dolgo časa je bil tudi vodja oceanografskega muzeja v Monaku.

 

LETA 1915 ROJEN ALOJZIJ GERŽINIČ

11 06 1915 Alojzij GerzinicSKLADATELJ IN PROFESOR († 2008)

Številni ugledni Slovenci, ki so zaradi svoje zvestobe vere in krščanskim načelom morali po zavladi komunizma morali zapustiti domovino, je bil tudi skladatelj, slavist in pisec znanstvenih del Alojzij Geržinič. Bil je vsestranski delavec med Slovenci v Argentini kot profesor in pisec šolskih ter drugih knjig. V matični domovini je nepoznan, ker je spadal med ‘zamolčane’. Kot odličen skladatelj je napisal oratorij Irenej Friderik Baraga na besedilo pesnika Vladimira Kosa.

več:
S. Čuk, Od Save do Srebrne reke. (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2016), 120.

 

LETA 1921 ROJEN JANEZ REMIC

11 06 1921 Janez RemicPESNIK, KRITIK, ŽRTEV POVOJNIH POBOJEV († 1945)

Njegovo kratko življenje se je začelo v Bohinjski Bistrici. Kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu je sodeloval v glasilu Domače vaje. Sprva je pisal pesmi, zatem pa se je posvetil kritiki in delu v literarnem krožku. Po maturi 1940 je pričel na ljubljanski univerzi študirati klasično jezikoslovje. Po okupaciji je študij nadaljeval na Dunaju. Posvečal se je Platonu in se pripravljal na doktorat. Maja 1944 je bil vpoklican v nemško vojsko, stopil marca 1945 med gorenjske domobrance in bil junija 1945 ubit med množičnimi poboji.

 

LETA 1949 UMRL OTON ŽUPANČIČ

11 06 1949-Oton-ZupancicPESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK REVIJE LJUBLJANSKI ZVON (* 1878)

Oton Župančič, pesnik slovenske moderne, ki ga po izrazni moči njegove poezije upravičeno postavljamo ob bok Francetu Prešernu, “kralju” slovenskih pesnikov. “Prešeren stoji na zemlji, Župančič plava nad njo,” je zapisal Josip Vidmar. Od »pevcev iste pomladi”, je Oton Župančič res “poletel” najviše. Bil pa je edini med njimi, ki jo dočakal “normalno” število let – enainsedemdeset. Ivan Cankar (1876-1918) je umrl v 43. letu življenja, Dragotin Kette (1876-1899) je legel v grob pri 23. letih, Josip Murn Aleksandrov (1879-1901) pa je ugasnil v svoji triindvajseti pomladi. “Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjenju se človek bliža Bogu… Svet je takrat kot velikanska klaviatura… Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet.” Tako je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1911) svoj pogled na pesniško ustvarjanje izpovedal.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2008) 1 – in rubriki mojstri besede 11_2009

nekaj njegovih verzov

  • Če sonca ni, od kod to hrepenenje, / ki v srcih burno nam kipi in vre? / Od kod v očeh mladini to žarenje, / ki sivi dvom pred njim se v nič razspe? / O, sonce je! Je, ker ga slutimo, / ker ga v globini duše čutimo.
  • Je: kdor je šel do konca s smerjo, / kdor smeri ostal je do kraja zvest / in ves se pognal je v samo rast: / tak, kadar nazadnje razpne roke / kot mož, ki se pretegne v dan, / mereč tkanino večnih sanj, / pokaže nam svojo podobo: križ.
  • Sonce je zašlo za goro, / mesec je odšel za soncem, / ogenj v hiši je ugasnil, / sam ostal si brez besede; / odgovori, Ciciban: / kaj je naša zadnja luč? /
  • Naša zadnja luč je duh: / vse je mračno, duh nam seva, / k Bogu pota razodeva.
  • Usode nisi sam gospod: / pospravi vse, / pripravi se, / ne veš, kdaj treba bo na pot.
  • Najskrivnostnejša med vsemi / je ljubezen; in resnica / je med vsemi najsvetlejša, / a povsod na dnu – grenčica.
  • Ne, tam ni vsega konec, / na dnu gomile: / tak poln pričakovanja / je sen mrličev. // Blesteča večnost / posipala je z žarki / globine temne.
  • Kuj me, življenje, kuj! / Če sem kremen, se zaiskrim, / če jeklo, bom pel, / če steklo – naj se zdrobim.
    In pred vsakim obrazom stoji / kruto zrcalo: / nič ti ne bo pomagalo, / daj račun za svoje dni!
  • Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega… V ustvarjanju se človek bliža Bogu.
  • Otresite zaduhlih se sanj! / Po bliskovo gre vseh živih dan, / kdor ga je zamudil – ves klic zaman – / doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!
  • Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da mora sama zapeti; sicer je lažniva in zato slaba.
  • Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! / Kdo je tebe v težki uri tešil? / “Hvalimo te, častimo te, o Kriste, / ki si z ljubeznijo ves svet odrešil.”
  • Glej, in ceste se križajo / vsepovsod, vsepovsod – / voli – svobodna je pot – / zvezde nebeške se bližajo, / čuvajo potnika zmot …
    več:

 

LETA 1998 UMRL JOŽE PRIVŠEK

11 06 1998-Joze-PrivsekSKLADATELJ, DIRIGENT IN JAZZOVSKI PIANIST (*1937)

Glasbeno pot je začel kot vibrafonist in pianist, kasneje pa največje glasbene uspehe doživljal kot vodja Big Band-a RTV Slovenija, ki ga je vodil več kot trideset let. V tem času so nastale številne zimzelene slovenske popevke, ki jih (tudi mlajši) pevci še danes izvajajo: Nad mestom se dani, Vozi me vlak v daljave, Silvestrski poljub, Mati bodiva prijatelja …

 

LETA 2008 UMRL TARAS KERMAUNER

13 04 1930 Taras KermaunerLIT. ZGODOVINAR, ESEJIST, KRITIK, FILOZOF (* 1930)

Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, po diplomi bil tam nekaj let asistent, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Bil je eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše smeri v miselnosti in književnosti. Sodeloval je v skoraj vseh slovenskih in mnogih jugoslovanskih revijah. Njegova vodilna ideja je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti dramatiko, o čemer je napisal nad sto knjig; vseh njegovih knjig pa je okoli 150.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

10. junij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1538 ROJEN SEBASTIJAN KRELJ

10 06 1538 Sebastijan KreljJEZIKOSLOVEC, TEOLOG, PROTESTANTSKI PRIDIGAR, PREVAJALEC IN PISATELJ († 1567)

Med slovenskimi protestantskimi pisci so poleg Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenske tiskane besede, najbolj zaslužni in znani še trije: Jurij Dalmatin (1547-1589), ki je opravil velikansko delo s prevodom celotnega Svetega pisma v slovenščino (1584); Adam Bohorič (1520-1598) je spisal prvo slovensko slovnico Zimske urice (1584); Sebastijan Krelj (1538-1567) pa si je prizadeval za izboljšanje slovenskega jezika in pisave. Literarni zgodovinar Mirko Rupel, dober poznavalec naše protestantske književnosti, je zapisal: “Sebastijan Krelj je bil človek s širšimi pogledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Ker je moral (zaradi prezgodnje smrti) odložiti pero, ko je komaj nakazal nove smernice, je upravičeno trditi, da bi krepkeje uveljavil svoje jezikovne reforme, ko bi mu bilo dano daljše življenje.”

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2007

 

LETA 1580 UMRL LUIS VAZ DE CAMOES

10 06 1580 Luiz CamoesNAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK (* 1525(4?)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji ‘Glosi’ omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

misli in verzi

  • Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.
  • Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.
  • Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.
  • Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

 

LETA 1821 UMRL JANEZ DEBEVEC

10 06 1821 Janez DebevecDUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ (* 1758)

Debevec je bil leta 1782 posvečen v duhovnika, služboval je v Ljubljani. Sodeloval je z Jurijem Japeljem, Vodnikom in Kopitarjem. Leta 1795 je v ljubljanskem semenišču prvi predaval slovensko slovnico. Priredil je tudi več teoloških besedil, za staro zavezo Japčljevega prevoda Svetega pisma (Svetu pismu stariga testamenta, 1791) je sestavil predgovor (Govorjenje od branja S. pisma). Sam pa je na novo prevedel 2. del Nove zaveze (1804) in bil od leta 1799 član komisije za pregled prevoda Svetega pisma. Debevec je pisal tudi šolske učbenike: leta 1891 je sestavil abecednik Krajnski plateltof, leta 1809 je izšel prevod prvošolske čitanke Majhine perpovedvanja (org. Kleine Erzählungen, 1809).

 

LETA 1836 UMRL ANDRE AMPERE

10 06 1836 Andre AmpereFRANCOSKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1775)

Ampere je bil profesor na politehnični šoli v Parizu. Odkril je, da se tuljava, po kateri teče električni tok, obnaša podobno kot paličast magnet, da med dvema vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila … in tako velja za začetnika elektrodinamike Po njem imenovani amperov zakon pravi, da se vzporedni in enako usmerjeni električni tokovi privlačijo, vzporedni in nasprotno usmerjeni pa se odbijajo – z njim lahko m s pomočjo katerega lahko izračunamo jakost magnetnega polja v okolici vodnika, po katerem teče električni tok. Po njem se imenuje osnovna enota električnega toka – amper.

 

LETA 1884 ZAČNE IZHAJATI NOVI BRENCELJ

10 06 1884 BrenceljSLOVENSKI HUMORISTIČNO-SATIRIČNI ČASOPIS

Časopis Brencelj je začel izhajati leta 1869 (5. januarja), na današnji dan pa je spremenil ime v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Do 10. decembra 1986 je prvi slovenski satirični časopis izdajal pisatelj Jakob Alešovec. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej “vetril” politično ozračje na Slovenskem.

več o uredniku Jakobu Alešovcu v obletnici meseca Ognjišče 10_2001

 

LETA 1903 ROJEN SILVESTER ŠKERL

10 06 1903-Silvester-SkerlPREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK († 1974)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

 

LETA 1912 UMRL ANTON AŠKERC

10 06 1912-Anton-AskercDUHOVNIK, PESNIK (* 1856)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita “in s tirani se bojuje”. »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_2012

… v rubriki mojstri besede 10_2009

nekaj njegovim verzov, razmišljanj

  • Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! / Čaša tvoja je – življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!
  • Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / – le tega se mi vedno boj!
  • “Večno?!…” Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / “Večno?!… O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!”
  • Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.
  • Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.
  • To življenje naše pestro – / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!
  • Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!
  • Ostati človek – to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

 

LETA 1915 ROJEN SAUL BELLOW

10 06 1915-Saul-BellowAMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC († 2005)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za “hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

 

LETA 1949 UMRLA SIGRID UNDSET

10 06 1949-Sigrid-UndsetNORVEŠKA PISATELJICA (* 1882)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost “zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov”. Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk – bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. “V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati,” je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

… več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

  • Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.
  • Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa… v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami… Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.
  • V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.
  • Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.
  • Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici … Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.
  • Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.
  • Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.
  • Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj … Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

 

LETA 1962 UMRL MIRKO FILEJ

10 06 1962-Mirko-FilejDUHOVNIK, GLASBENIK IN PROSVETNI DELAVEC JE S PESMIJO POVEZOVAL LJUDI (* 1912)

Duhovnik Mirko Filej, rojen v Medani, je bil goreč duhovnik, glasbenik in prosvetni delavec. Ob svojem duhovniškem delu se je glasbeno izobraževal in povsod ljudi povezoval s petjem. V Gorici, kjer je deloval od leta 1950 do svoje prezgodnje smrti leta 1962 (bilo mu je komaj petdeset let!), je razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem, društvenem in organizacijskem področju.

 

LETA 1985 UMRL ANTON BAJEC

10 06 1985-Anton-BajecJEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR ( * 1897)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

 

LETA 1992 UMRL BERT SOTLAR

04 02 1921 Bert SotlarGLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (*1921)

Rodil se je kot četrti od devetih otrok rudarske družine v Kočevju. Njegova mati je bila po rodu kočevska Nemka. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem mestu, po vojni vihri je študiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nekaj časa deloval pri dramskem gledališču v Beogradu, od leta 1950 pa je bil igralec ljubljanske Drame. Nastopal je tudi v številnih jugoslovanskih in slovenskih filmih, med katerimi so najbolj znani Kekec (nova verzija), Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.

 

LETA 1997 UMRLO PET GORSKIH REŠEVALCEV

10 06 1997-nesreca-na-okresljuPri usposabljanju v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah se je smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev – inštruktorjev – Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Janko Kokalj in Boris Mlekuž.

 

LETA 2004 UMRL RAY CHARLES

10 06 2004 Ray CharlesAMERIŠKI PEVEC SOULA (* 1930)

Ko je njegov štiriletni brat nesrečno umrl, ga je to tako prizadelo, da je prosti čas preživljal v pivnici in poslušal igranje klavirja. Tudi sam je poskusil in tako je začel igrati. Že majhen je imel težave z vidom, pri sedmih letih pa je oslepel, zatekel se je h klavirju, po radiu poslušal jazz in blues in poskušal to tudi zaigrati … Po mamini smrti (1945) je pustil šolo in za preživetje igral klavir v gledališču , kasneje si je v Orlandu omislil band in začel nositi očala (kasneje zaščitni znak). Želel si je ustvarjati, zato se je preselil v Seattle, kjer je začel snemati skladbe, ki so kmalu postale uspešnice: I Got A Woman, I Love Her So, Yes Resl, Genius Sings The Blues…. Vrhunec slave je dosegel med 1960 in 1980 z uspešnicami, kot sta Georgia On My Mind, Hit The Road Jack in drugimi. V času svoje slave je posegal tudi po drogah, vendar se je zasvojenosti uspel rešiti in v zadnjem obdobju svojega življenja je veliko nastopal.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Gojko

Napisal Marko na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Gojko na 427. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 215 (1971: 172; 1994: 212; 2008: 223) prebivalcev Slovenije. Različice imena Gojko so: Gojmir (1971: 50; 1994: 45; 2012: 28), Gojan, Gojc, Gojčo, Gojimir, Gojislav. Ženske oblike: Goja (2012: 25), Gojislava, Gojka (8), Gojmira.

God:

  • 10. julij
  • 24. septembra

Ime Gojko je tvorjenka na ‑ko iz podstave goj- glagola gojiti ali iz imenske podstave Goj- ki je nastala po krajšanju zloženih imen Gojmir, Gojislav. Iz imenske podstave Goj- so s priponskimi obrazili ‑an, ‑c, ‑čo tvorjena imena Gojan, Gojc, Gojčo. Ime Gojmir z različico Gojimir je ime slovanskega izvora. Zloženo je iz občnih besed goj ‘mir; vzgoja’ (prim. gojiti, vzgojiti, vzgoja, gojenec) in mir. Pri imenu Gojimir bi lahko za prvo sestavino domnevali tudi velelnik goji glagola gojiti. Enako bi lahko domnevali tudi pri imenu Gojislav. V vsakem primeru naj bi bil nosilec imen Gojmir, Gojimir prvotno zelo miroljuben, medtem ko naj bi bil nosilec imena Gojislav slaven po gojenju ali se bolj zanimal za slavo. Imena iz imenske podstave goj’ ‘mir’ so po O. Kronsteinerju (Die alpenslawischen Personennamen, str. 49 d.) predvsem južnoslovanska in so v virih zapisana od začetka 11. stoletja.

V koledarju se ime Gojko z različicami uvršča k imenu Pacifik: 14. septembra Pacifik, italijanski redovnik († leta 1721), 10. julija Pacifik Asiški, italijanski redovnik († leta1234).

9. junij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

09 06 1508-Primoz-TrubarPROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: “Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.” Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: “Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.”

8. junija (na prvi domnevni datum Trubarjevega rojstva) praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran včerajšnji dan. Vseeno pa Trubarja omenimo tudi danes, če nima prav danes rojstnega dne, pa ima zagotovo god (sv. Primož in Felicijan)

… več o njem: priloga, v: Ognjišče (2010) 8 – … obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 6

 

LETA 1781 ROJEN GEORGE STEPHENSON

09 06 1781-George-StephensonBRITANSKI INŽENIR IN IZUMITELJ LOKOMOTIVE († 1848)

Izdelal je prvo uporabno lokomotivo in zgradil prvo železniško progo v Angliji. Do svojega tridesetega leta se je naučil izdelovati stroje. Za rudarsko varnostno svetilko je zaslužil tisoč funtov. Izdelati je želel parni stroj, ki bi bil dovolj močen, da bi premikal sam sebe in še tovor. Njegov izum se je obnesel in postal je donosen. Leta 1821 se je lotil gradnje železnice od Stocktona do Darlingtona, po njej pa je vozil njegov parni stroj Aktiv. Leta 1823 je zasnoval lastno tovarno lokomotiv, ki jo je kasneje vodil njegov sin Robert Stephenson, ki je med drugim zgradil Viktorijin most čez Reko Svetega Lovrenca.

 

LETA 1865 ROJEN CARL AUGUST NIELSEN

09 06 1865 Avgust NielsenDANSKI VIOLINIST, DIRIGENT, SKLADATELJ († 1931)

Carl August velja za največjega danskega skladatelja, slaven in občudovan pa je bil predvsem zaradi svojih simfonij (6), ustvaril pa je tudi dve operi, najbolj mu je uspela Maškarada. Glasbeno nadarjen fant je že s 14. leti igral v vojaškem orkestru (rog in pozavno). Meceni so mu omogočili študij na kraljevem konservatoriju v Københavnu, igral je violino v orkestru, ni pa dobil priložnosti, da bi lahko skladal. Med letoma 1908 in 1914 je bil kapelnik kraljevega gledališča, potem pa dvanajst let dirigent v københavnski glasbeni družbi. Od leta 1915 je tudi poučeval glasbo v kraljevem gledališču … Poleg oper in simfonij je napisal tudi tri koncerte za razne instrumente, vrsto komornih, klavirskih in zborovskih skladb.

 

LETA 1870 ROJEN ANTON ČADEŽ

09 06 1870 Anton CadezDUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL († 1960)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

 

LETA 1870 UMRL CHARLES DICKENS

09 06 1870-Charles-DickensANGLEŠKI PISATELJ (* 1812)

V svojih delih je slikal angleško meščansko in malomeščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja. Njihove odnose v družbi je opisoval stvarno, na trenutke humorno in včasih groteskno. Izrazito je izpostavljal socialne probleme tistega časa, kot so bile sirotišnice, šolstvo, uradništvo, ipd. Upravičeno ga štejemo med utemeljitelje socialno-kritičnega romana. Z velikim zagonom in strastjo je namreč slikal prizor najnižjega londonskega sloja, ki je živel v bedi, revščini in kriminalu. Bil je izredno plodovit pisatelj, njegovo najslavnejše delo Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživelo več izdaj. Izredno priljubljeno delo je bilo Božična pesem, ki jo je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski uporabil za podlago svojemu baletu Hrestač.

nekaj njegovih misli:

  • Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost … Po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. Kakor rastlina, ki uspeva v najrevnejši zemlji, lahko tudi v nas zraste žilavost, ki nazadnje rodi cvet in sad.
  • Delaj dobro, čim več moreš, in govori o tem, kar si storil, čim manj moreš.

 

LETA 1875 UMRL VALENTIN PLEMEL

09 06 1875-Valentin-PlemelDUHOVNIK IN BOTANIK (* 1820)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom ‘Beiträge zur Flora Krains’ (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

 

LETA 1875 ROJEN ANTON BRECELJ

09 06 1875-Anton-BreceljZDRAVNIK, PUBLICIST IN POLITIK († 1943)

Rojen v Žapužah (Šturje) pri Ajdovščini. V Gradcu je študiral medicino, po letu 1903 je živel in delal v Gorici. Že kot študent je sodeloval v katoliškem gibanju, pisal v Zoro in Katoliški obzornik. Kasneje je bil predsednik goriške Krščansko-socialne zveze. Ko se je leta 1920 preselil v Ljubljano je tam delal kot zasebni zdravnik za otroške bolezni. Veliko je pisal o tuberkulozi in zdravstvu v Sloveniji. Vseskozi pa je bil tudi politično dejaven v nekdanji SLS in ni odobraval takratne politike dr. Antona Korošca …

 

LETA 1879 ROJEN IVAN PENGOV

09 06 1879 Ivan PengovKIPAR in PODOBAR († 1932)

Ivan Pengov je po uspešno končanem študiju na kiparskem oddelku obrtno strokovne šole v Ljubljani prevzel podobarsko delavnico tamkajšnjega mojstra Rovška. Leta 1909 izdelal veliki oltar za župnijsko cerkev v Ihanu, kjer je bil krščen, kasneje še krstilnik in več stranskih oltarjev. Za ljubljansko stolnico je iz domačega peščenjaka izdelal štiri velike kipe: sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventure, ki stojita v nišah zahodne fasade (ob glavnih vratih) ter kipa škofov Tomaža Hrena in Sigismunda Lamberga v nišah severne fasade.

 

LETA 1907 UMRL BOŽIDAR FLEGERIČ

09 06 1907 Bozidar FlegericKNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC (* 1841)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

 

LETA 1973 UMRL ALIJA (Alojz) KOŠIR

26 04 1891 Alija KosirZDRAVNIK, OČE MEDICINSKE TERMINOLOGIJE (* 1891)

Rodil se je v Tržiču (Monfalcone), na Dunaju je študiral medicino, leta 1920 je prevzel predavanja in vaje iz histologije in embriologije na nepopolni medicinski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti se je začel zanimati za medicinsko terminologijo. Po drugi svetovni vojni je vztrajno zbiral in urejal slovensko zdravstveno izrazje. Njegovo največje delo je knjiga Nomina anatomica po naše (1966). Večina slovenskih izrazov, ki jih je sprejel iz latinskih, se bo trajno obdržala.

 

LETA 2016 UMRL RADKO RUDEŽ

31 01 1922 Radko RudezJEZUIT, MISIJONAR v ZAMBIJI (* 1922)

Rodil se je v hrvaški Istri blizu Pazina, rodbina Rudeževih pa je izhajala s Krasa (Kobjeglava). Oče je delal pri železnici, zato so se pogosto  selili. Po očetovi smrti se je z materjo vrnil v njeno domačo vas Koče pri Slavini, potem pa se kmalu preselili v Gorico, kjer je Radko kmalu vstopil v  goriško semenišče, končal osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1946, bil najprej kaplan v Cerknem, potem pa je vstopil v Družbo Jezusovo. Noviciat je končal v Zagrebu, bil nekaj časa v Italiji, Avstriji in  leta 1958 je odšle kot misijonar v Zambijo (takrat S Rodezija). Bil je prvi slovenski misijonar v tej državi, kasneje so mu pridružile sestre (Zora Škerl, Kristina Mlakar) in tudi sobratje (Kokalj, Tomažin, Rozman, Mujdrica …) Leta 1967 sta s p. Jožetom Kokaljem začela voditi župnijo Matera v glavnem mestu Lusaka. P. Rudež je organiziral mala krščanska občestva, spodbujal vernike, da so zgradili cerkev, dobro je govoril njihov jezik, bil je glasbeno nadarjen, kar mu je veliko pomagalo pri njegovem neutrudnem misijonskem delu. Gospod ga je poklical k sebi v 94. letu življenja (70 let duhovnik), pokopan je v Lusaki.

več:
F. Bole, Slovenske melodije v srcu Afrike. Razgovor s p. Rudežem, v Ognjišče 11 (1971), 7-9.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

8. junij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 632 UMRL MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (*OK. 570)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje)

 

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

08 06 1508 Primoz TrubarPROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: “Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.” Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: “Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.”

Na današnji domnevni datum Trubarjevega rojstva praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran današnji dan. Vseeno pa bomo Trubarja omenili tudi jutri, ko ima god (sv. Primož in Felicijan)…

več o njem
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

 

LETA 1794 UMRL GOTTFRIED AUGUST BURGER

08 06 1794-Burger-August-GottfriedPESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD (* 1747)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

 

LETA 1809 ROJEN ANTON MURKO

08 06 1809-Anton-MurkoDUHOVNIK, SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF († 1871)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

 

LETA 1810 ROJEN ROBERT SCHUMANN

08 06 1810-Robert-SchumannNEMŠKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1856)

Glasbeni zgodovinar David Ewen je o tem nemškem skladatelju zapisal, da po pravici zasluži vzdevek glasbeni pesnik. “Karkoli je napisal, je bilo globoko pesniško, polno domišljije, čustvenosti in nežnosti.” Sprva je pisal klavirske skladbe, po letu 1840 pa je začel skladati solo pesmi, ki se mu je zdela najprimernejša oblika, v kateri lahko izrazi globoka in iskrena čustva do ljubljene žene Clare.

 

LETA 1859 ROJEN ALOJZIJ GANGL

08 06 1859-Alojzij-GanglKIPAR († 1935)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici). prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani.

 

LETA 1882 ROJEN IVAN MOLEK

08 06 1882 Ivan MolekPESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1962)

Pri osemnajstih letih je iz rodne Metlike odpotoval v Ameriko. Delal je v jeklarnah in rudnikih. Postal je urednik tednika Glasnik in drugih socialističnih listov. Pri slovenskih ameriških socialističnih glasilih je sodeloval s pesmimi, povestmi in dramatičnimi prizori ter s poljudnoznanstvenimi razpravami. Izdal je tudi več knjig, med njimi povest Dva svetova (Ljubljana, 1933). Njegovi spisi so zavestno tendenčni: »Pisal sem ne zaradi literature, temveč za socialistično propagando.«

 

LETA 1883 ROJEN P. ANTON PREŠEREN

08 06 1883-Anton-PreserenJEZUITSKI DUHOVNIK, AMBASADOR CERKVE NA SLOVENSKEM († 1965)

Najpomembnejša slovenska cerkvena osebnost v Rimu pred drugo svetovno vojno in po njej (1931–1965) je bil jezuit p. Anton Prešeren. Bil je nečak škofa Jegliča; rodil se je v Zabreznici (župnija Breznica). V jezuitski red je vstopil leta 1910 in v njem kmalu dobil važne naloge. Leta 1931 ga je tedanji jezuitski vrhovni predstojnik poklical v Rim za svojega asistenta za slovanske province in v tej službi je ostal do smrti (1965). Po službi in položaju je imel dostop do visokih cerkvenih dostojanstvenikov, tudi do papeža.

… več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 08_2008 in v obletnici meseca – Ognjišče 03_2015

 

LETA 1891 ROJEN NARTE VELIKONJA

08 06 1891 Narte VelikonjaPISATELJ IN KULTURNI DELAVEC († 1945)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

… več o njem preberite v obletnici meseca Ognjišče 06_1991

nekaj njegovih misli:

  • Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: “Zunaj ostani!” O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: “Zunaj ostani!” Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

 

LETA 1896 ROJEN DANILO BUČAR

08 08 1971 Danilo BucarSKLADATELJ, GLEDALIŠČNIK IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

Doma je v Beli Krajini. Znan je kot zborovski skladatelj, njegova najbolj znana skladba pa je Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Manj znana je njegova simfonična glasba, ki dosega visoko kakovostno raven (Belokranjske pisanice). Napisal je tudi štiri operete (1932-39). Kot gledališčnik je deloval v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

 

LETA 1907 ROJEN SVETOZAR ILEŠIČ

08 06 1907 Svetozar IlesicGEOGRAF († 1985)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

 

LETA 1911 ROJEN TONE ŠIFRER

08 06 1911 Tone SifrerPESNIK, PISATELJ IN ESEJIST († 1942)

Kot študent slavistike in kasneje kot gimnazijski profesor se je oglasil najprej s pesmimi, bolj pa se je posvečal prozi, v kateri je zaživela njegova domača pokrajina – gorenjsko podeželje (rodil se je v Žabnici pri Kranju). To velja zlasti za njegovo avtobiografsko povest Mladost na vasi (1939) in lirsko delo sožitju kmeta z naravo Kmet in stvari, (1947), ki je izšlo po njegovi smrti v taborišču Mauthausen.

 

LETA 1918 ROJEN NACE SIMONČIČ

08 06 1918 Nace SimoncicLUTKAR, IGRALEC, REŽISER († 2002)

Po vojni je bil najprej član ljubljanske Drame, potem Mestnega lutkovnega gledališča (vloga kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki in več kot tisoč ponovitev), od leta 1963 do upokojitve pa je bil vodja lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija. Ljubiteljem lutk bo ostal v spominu predvsem po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine (50 nadaljevanj) in z Radovednim Tačkom, kateremu je dal posebno podobo in se priljubil številnim generacijam otrok. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

 

LETA 1929 UMRL JOSIP LIČAN

08 06 1929-Josip-LicanDUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (* 1874)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:
ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

 

LETA 1950 UMRL IVAN KNIFIC

08 06 1950 Ivan KnificDUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC (* 1875)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

 

LETA 1966 UMRL ANTON MELIK

08 06 1966 Anton MelikGEOGRAF, PROFESOR (* 1890)

Študiral je na Dunaju, kjer je leta 1916 diplomiral iz geografije in zgodovine. Najprej je bil gimnazijski profesor, leta 1926 pa je postal docent in 1938 redni profesor na ljubljanski univerzi. Po vojni je postal redni član SAZU, bil je pobudnik ustanovitve zemljepisnega muzeja Slovenije (1946 – danes del Geografskega inštituta) in urednik Geografskega zbornika, vestnika in predsednik Slovenske matice. Napisal je več kot trideset knjig, ukvarjal se je alpskimi in kraškimi pokrajinami, njegovo najpomembnejše delo je splošna monografija Slovenije (1935-36) in prva regionalna monografija Slovenije (v štirih knjigah). Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado (1947, 1949 in 1951), njegov sin Vasilij je bil priznani zgodovinar.

njegova misel:

  • Mi Slovenci imamo obmejne spore kar na tri strani, z Italijani, Nemci in Madžari. Ker ne razpolagamo sami s sredstvi, s katerimi se razrešujejo zlasti najtežji, najbolj komplicirani spori, smo stopili pred zmagovito zapadnoevropsko demokracijo, da razsodi ter nam prideli “kar nam gre po naravnih pravicah”.

 

LETA 1987 UMRL IVAN NEPOMUK ZORE

08 06 1987 Ivan Nepomuk ZoreJEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG (* 1893)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

 

Pripravlja Marko Čuk

7. junij

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 994 (993?) UMRL ABRAHAM

07 06 994-Abraham-freisinskiGROF, ŠKOF V FREISINGU (* OKOLI 940)

V obredni knjigi, ki je bila last škofa Abrahama iz Freisinga, so odkrili Brižinske spomenike, najstarejše zapiske v slovenskem jeziku in najstarejše ohranjeno slovansko besedilo. Bavarska škofija v Freisingu na Bavarskem, predhodnica škofije München (uradni naslov je München-Freising), je bila ustanovljena leta 724. Tedaj je bil tja poslan samostanski škof s. Korbinijan, po rodu Frank (+ 730). Eden najbolj slavnih škofov na freisinškem sedežu je bil Abraham, ki je škofijo vodil kar 37 let (957-994). Letnica njegovega rojstva ni znana (verjetno 29. maj 940), prav tako ne rojstni kraj. Po mnenju jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je bil eden prvih raziskovalcev Brižinskih spomenikov, naj bi bil doma iz Koroške ali Kranjske. Tega ni mogoče dokazati, res pa se je škof Abraham zanimal za slovenske kraje. V svoji škofiji je namreč imel precej vernikov slovenskega rodu. Prav v njegovem času – leta 973 – je cesar Oton II. freisinški škofiji podaril obsežno zemljiško posest okrog Škofje Loke (zajemalo je vso Poljansko in Selško dolino). Že prej pa je ta škofija imela posesti na Koroškem …

… več o njem v obletnici meseca 05_1994

misel

“Brižinski spomeniki so za Slovence že dolgo pričevanje o začetkih jezikovnega in duhovnega osamosvajanja, ki je v nadaljnem poteku pripeljalo do kulturne in končne državne samostojnosti” (dr. Janko Kos)

 

LETA 1719 ROJEN JANEZ KAREL HERBERSTEIN

07 06 1719-Karel-Janez-HerbersteinGROF, LJUBLJANSKI ŠKOF († 1787)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 – 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 – 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

 

LETA 1848 ROJEN PAUL GAUGUIN

07 06 1848-Paul-GauginFRANCOSKI SLIKAR († 1903).

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,… V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

 

LETA 1859 ROJEN STANKO PIRNAT

07 06 1859 Stanko PirnatPRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA († 1899)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

 

LETA 1863 UMRL FRANZ GRUBER

25 11 1787 Franz Gruberavstrijski učitelj, organist in skladatelj, ki je uglasbil Sveto noč (* 1787)

Rodil se je v družini tkalca platna. Učitelj je odkril njegovo glasbeno nadarjenost in mu je omogočil šolanje pri stolnem organistu v Burghausnu. Po končanem učiteljišču je bil najprej pomožni učitelj v Arnsdorfu, nato pa je dobil službo v Oberndorfu nedaleč od Salzburga. Na željo tamkajšnjega duhovnega pomočnika Josepha Mohra je uglasbil njegovo božično pesem Sveta noč, ki je zaslovela po vsem svetu. 24. decembra 1818 jo je Mohr zaigral na kitaro, kasneje je Gruber napisal orgelsko spremljavo.

več:
ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.
Bob Hartman, Zgodbe za božič. 126 strani, 22 x 28,5 cm, barvne ilustracije, trda vezava, redna cena: 14,90 €, s kartico zvestobe: 13,41 €

 

LETA 1879 ROJEN KNUD RASMUSSEN

07 06 1879-Knud-RasmussenDANSKI POLARNI RAZISKOVALEC, ETNOLOG († 1933)

Danski polarni raziskovalec in etnolog Knud Rasmussen (umrl 1933) se je posvetil raziskovanju Grenlandije in leta 1930 ustanovil polarno postajo Thule, odkoder je v letih 1912 do 1932 organiziral sedem odprav v notranjost Grenlandije in v kanadsko Arktiko. Potoval je s pasjo vprego od Hudsonovega zaliva do Beringovega preliva. Proučeval je tudi življenje Eskimov.

 

LETA 1900 ROJEN ALOJZIJ MLAKAR

17 12 1994 Alojzij MlakarREDOVNIK LAZARIST, MISIJIONAR, JEZIKOSLOVEC († 1994)

Živeti je začel 7. januarja 1900 v Divači, tri leta za bratom Ernestom, ki je padel na soški fronti; uredništvo Bogoljuba je leta 1921 o njem izdalo knjižico Rožica s Krasa. Alojzij je leta 1912 stopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Po mašniškem posvečenju leta 1926 je kot misijonar odšel na Kitajsko, od koder se je zaradi bolezni po dveh letih vrnil. Nastanil se je na Mirenskem Gradu. Leta 1934 so ga fašisti zaprli, ker so hoteli uničiti zadnji slovenski samostan v Italiji. Po drugi svetovni se je s sobrati trudil za obnovitev samostana in svetišča na Mirenskem Gradu.

 

LETA 1969 UMRL JOSIP RIBIČIČ

03 11 1886 Josip Ribicicučitelj, pisatelj, dramatik in urednik (* 1886)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

 

LETA 1972 UMRL ANDREJ BUDAL

07 06 1972-Andrej-BudalPESNIK, PISATELJ, PUBLICIST, POSREDNIK MED KULTURAMA (* 1889)

Po rodu iz Štandreža pri Gorici, je po študiju romanistike služboval kot srednješolski profesor v različnih krajih. Pisal je povesti (Križev pot Petra Kupljenika, Župan Žagar, Čigava si?) in pesmi, članke, kritike in eseje. Prevajal je tudi italijanščine; pomembna je njegova posredniška vloga med slovensko in italijansko kulturo.

 

LETA 1975 UMRL  RUDOLF KOLARIČ

07 06 1975 Rudolf Kolaricjezikoslovec, član skupine ‘čitankarjev’ (* 1898)

Po študiju slavistike in primerjalnega jezikoslovja v Ljubljani je bil najprej asistent na tamkajšnji slavistični stolici, zatem dolga leta gimnazijski profesor, nazadnje redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Bil je član skupine ‘čitankarjev’, ki so v letih 1931–1945 pripravljali učbenike slovenščine za šolo, nato slovnice za širšo uporabo ter nazadnje Slovenski pravopis (1950, 1962). Izdal je komentirana ponatisa Kopitarjeve slovnice (1971) in Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1974).

Pripravlja Marko Čuk

na kratko-06-2014a

Binkošti – zadnji velikonočni praznik

Napisal Marko na . Objavljeno v Kratki odgovori.

Sedem tednov po veliki noči, prazniku Jezusovega vstajenja, je na koledarju binkoštna nedelja (binkošti), s katero se v bogoslužju zaključuje velikonočni čas. Zanima me izvor imena ‘binkošti’. (Cveto)

na kratko-06-2014aSlovenski naziv za binkošti izvira iz staronemške ‘fimfhusti’, ki pa izhaja iz grškega izraza ‘pentekoste’, kar pomeni petdeseti dan. V latinščini je uradno ime tega praznika, ki ga obhajamo petdeseti dan po veliki nedelji, ‘dominica pentecostes’. V bogoslužju je to praznik Svetega Duha, ki ga je poveličani Jezus petdeseti dan po svojem vstajenju poslal svojim učencem in se je spustil nadnje v obliki ognjenih jezikov. (Apd 2,1-11). To je rojstni dan Cerkve, kajti Duh je napolnil apostole z modrostjo in pogumom, da so ljudem začeli oznanjati resnico o Jezusu in njegov nauk. Bogoslužna barva praznika je rdeča (ogenj, ljubezen). Kristjani so slavili binkošti vsaj v prvi polovici 3. stol. Do pokoncilske prenove bogoslužnega koledarja se je po binkoštih ravnalo cerkveno leto do adventa: nedelje so se imenovale ‘po binkoštih’. Po novem koledarju se takoj po binkoštih začenja čas ‘med letom’ z navadnimi delavniki. (sč)