Avtor: Marko

LETA 1804 ROJEN MIHAIL IVANOVIČ GLINKA

RUSKI SKLADATELJ, ZAČETNIK RUSKE NARODNE GLASBE († 1857)

Glinka je bil prvi ruski skladatelj, ki je gorel za ideal, da bi pisal rusko glasbo. Njegov edini cilj je bil: postaviti rusko nacionalno glasbo na čvrste temelje, upoštevajoč prvine ruske ljudske glasbe. To je uresničil v svoji operi Ivan Susanin (1836) s pripovedjo o pogumnem kmetu, ki se je žrtvoval, da bi rešil carja in domovino. Opero Ruslan in Ljudmila (1842) je napisal na besedilo Puškinove pesnitve. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da je to prva resnično ruska opera.

 

LETA 1854 UMRLA JOSIPINA TURNOGRAJSKA

PISATELJICA, PESNICA IN SKLADATELJICA (*1833)

»Slave dan je veselo zabliščal. Njeni sinovi hite ji vsak svoj davek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele? Ta misel je vzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, – da se predrznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati in Vas prositi, da bi jo v svojo pridno Bčelo vzeli. Ljubo bi mi bilo, da bi že v februarskem zvezku natisnjena bila, in sicer, ako je le mogoče, brez da bi se oblike popravile. Josipina Turnograjska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom. Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajinega peresa dopadla, hočem še nektere njenih sestric vaši marljivi Bčeli poslati. Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke.« Tako je v svojem pismu 11. januarja 1851 nagovorila še ne osemnajstletna Josipina Urbančič urednika celovškega lista Slovenska bčela Antona Janežiča, ko mu je poslala svojo prvo povestico Nedolžnost in sila. Njena želja je bila izpolnjena.

več:
S. Čuk, Josipina Turnograjska: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2013), 48-49.

 

LETA 1884 ROJEN IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM († 1971)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu …Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
  
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

več:
S. Čuk,  Ivan Vurnik (1884-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 38-39.

 

LETA 1939 ROJEN JOŽE TRONTELJ

NEVROLOG, PROFESOR, PREDSEDNIK SAZU, AKADEMIK († 1913)

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave … Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« To je nekaj stavkov iz razmišljanja, ki ga za revijo Božje okolje zapisal nekaj dni pred nenadno smrtjo, 9. decembra 2013, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike. Ko je akademik pisatelj Alojz Rebula ta njegov sestavek prebral, je zapisal: »Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.«

več:
B. Rustja, dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (2008), 8-12.
S. Čuk, dr. Jože Trontelj. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 30-31.

nekaj njegovih misli:

• Nesprejemljivo je, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen.
  
• Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.
  
• Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.
  
• Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče.
  
• Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu.
  
• Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti dal ljudem v roke.
  
• Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti.

o njem:

• Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor. (škof Anton Jamnik)
  
• Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika. (Alojz Rebula)

 

LETA 1901 UMRLA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA Z ‘ŽENSKO’ TEMATIKO (* 1854)

V italijanskem mestu Pavia rojena Pavlina Doljak (9. aprila 1854) se je začela učiti slovenščine pri šestnajstih letih. Po poroki (1872) s filozofom in politikom Jankom Pajkom je veliko živela v tujini ter prijela za pero. Pisala je sentimentalne ljubezenske pesmi ter novele in črtice z meščansko družinsko ‘žensko’ tematiko. Njena dela je ostro zavrnil pisatelj Fran Govekar.

več:
S. Čuk, Pavlina Pajkova (1854-1901). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 48-49.

njena misel:

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

 

LETA 2021 UMRL TONI GAŠPERIČ

UČITELJ, HUMORIST, VODITELJ, PISATELJ (* 1945)

Tretji od šestih otrok revne belokranjske družine iz Metlike je hodil skozi življenje »z nasmejanimi usti, s svetlobo v srcu«. Po poklicu je bil učitelj, po poslanstvu humorist, pisatelj, pisec besedil za zabavno in narodno glasbo, sodelavec in voditelj različnih slovenskih radijskih oddaj (Veseli tobogan, Prizma optimizma). Objavil je več zbirk humoresk, leta 2002 avtobiografske spomine Povej jim, leta 2012 pa zbirko humoresk z naslovom Njen zlati nasmeh.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1764 UMRL FRANC JELOVŠEK

SLIKAR, “PEVEC” MARIJINE SLAVE (* 1700)

Ustvarjalni vrh slovenskega baročnega slikarja Franca Jelovška (1700-1764) je poslikava romarske in župnijske cerkve na Sladki Gori, kjer je v slikah združil Marijino slavo in zahvalo romarjev. Upodobil je tudi samega sebe: v rokah drži srce in čopič, ob sliki pa je latinski napis: “Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek.”

več:
S. Čuk, Franc Jelovšek: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2000), 20-21.

 

LETA 1809 UMRL FRANZ JOSEPH HAYDN

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, AVTOR ORATORIJA “STVARJENJE” (* 1732)

Veliki avstrijski skladatelj Joseph Haydn je bil globoko veren. Svoje rokopise je začenjal in končeval z besedami In nomine Domini (V Božjem imenu) in Laus Deo (Bogu hvala). Njegova največja umetnina je oratorij Stvarjenje (1798), ki v mogočnem glasbenem jeziku podaja svetopisemsko poročilo o stvarjenju. Pisal ga je z veliko pobožnostjo. “Vsak dan sem pokleknil in prosil Boga, naj mi pokloni moči, da bi srečno dokončal delo.”

več:
S. Čuk,Pred 250 leti se je rodil skladatelj Franz Joseph Haydn, Aktualnosti, v: Ognjišče 3 (1982), 22-25.
E. Škulj, Franz Joseph Haydn, Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 5 (1990), 62-64.

njegovi  misli:

• Ko hodim gor in dol po svojem stanovanju in pri tem molim rožni venec, se mi porodijo najlepše melodije.
  
• Ko mislim na Boga, je moje srce tako polno veselja, da note kar bruhajo iz mene kot iz izvira; ker mi je Bog dal veselo srce, mi bo že odpustil, da sem mu veselo služil.
  

 

LETA 1854 UMRL VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE (* 1819)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

 

LETA 1888 ROJEN ALOJZIJ FILIPIČ

DUHOVNIK, LJUDSKI MISIJONAR, BOTANIK, RODOLJUB, HUMORIST, REŠITELJ SVETOGORSKE MILOSTNE PODOBE († 1963)

Kot župnik v Grgarju (1919–1945), rojstnem kraju Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici-Sveti gori prikazala Marija, si je Alojzij Filipič z vsem duhovniškim žarom prizadeval za češčenje Svetogorske Kraljice. Ko so septembra 1943 s Svete gore odstranili patre, je Filipič pohitel na Goro ter iz zapuščene bazilike sredi noči spravil na varno Najsvetejše in milostno Marijino podobo, ki se je vrnila na Sveto goro leta 1951. Filipič se je ukvarjal tudi z botaniko. Rastline je zbiral že v Grgarju, a je bila botanična zbirka uničena ob letalskem napadu na Grgar leta 1945. Po drugi svetovni vojni je zbiral rastline po Primorski: od Istre do Julijskih Alp, od Snežnika do Nanosa in po celem Trnovskem gozdu. Naredil je bogat herbarij, ki ga hrani Škofijska gimnazija Vipava. Vsebuje okrog 3000 herbarijskih pol z več kot 600 rodovi rastlin.

… več o njem preberite v knjigi Alojzij Filipič (Irena Breščak, Graditelji slovenskega doma 9, Ognjišče, Koper 2013)

 

LETA 1892 UMRL TOMAŽ FANTONI

FURLANSKI SLIKAR, POZLATAR, REZBAR (* 1822)

Iz hiše očeta slikarja in rezbarja Petra Fantonija v Huminu je odšel v Benetke, kjer se je izučil za slikarja. Leta 1857 se je pridružil furlanskim slikarjem, ki so hodili na delo v tedanjo Avstrijo. Tomaž Fantoni in Jakob Brollo sta na tem območju poslikala številne cerkve po vzoru starejših zgodovinskih slogov. Leta 1861 sta poslikala župnijsko cerkev v Brežicah, leta 1865 božjepotno cerkev v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Leta 1868 sta se slikarja ločila, Fantoni je delal sam s svojimi učenci.

 

LETA 1932 UMRL IVAN PENGOV

KIPAR in PODOBAR (* 1879)

Ivan Pengov je po uspešno končanem študiju na kiparskem oddelku obrtno strokovne šole v Ljubljani prevzel podobarsko delavnico tamkajšnjega mojstra Rovška. Leta 1909 izdelal veliki oltar za župnijsko cerkev v Ihanu, kjer je bil krščen, kasneje še krstilnik in več stranskih oltarjev. Za ljubljansko stolnico je iz domačega peščenjaka izdelal štiri velike kipe: sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventure, ki stojita v nišah zahodne fasade (ob glavnih vratih) ter kipa škofov Tomaža Hrena in Sigismunda Lamberga v nišah severne fasade.

 

LETA 1980 UMRL JOSIP DEMŠAR

DUHOVNIK IN PEDAGOG (* 1877)

“Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali,” je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. “Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov.” Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. “Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik,” je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

več:
S. Čuk, Josip Demšar. Utelešenje Božje ljubezni in človeške dobrote: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2007), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vse življenje naj vas spremlja zaupanje do Božje Matere Marije.
  
• Nedeljska maša osrečuje.
  
• Žrtve, katere komu naloži njegov poklic, dajejo poklicnemu delu obilen blagoslov.
  
• Duhovnikom iz vsega srca želim, da bi bili dobri, saj nam Bog to vedno poplača.
  
• Katekizem je, podobno kot Sveto pismo, vedno živa in vedno nova knjiga, potrebna vsak čas in vsakemu kristjanu.

 

LETA 1995 UMRL PAVEL ŠIVIC

SKLADATELJ, PIANIST, PEDAGOG (* 1908)

Ob študiju germanistike se je tudi glasbeno izobraževal na konseravtoriju – pri Slavku Ostercu i n L. M. Škerjancu (kompozicijo) in Janku Ravniku (klavir), izpopolnjeval se je tudi v Pragi. Poučeval je na ljubljanskem konservatoriju, pozneje pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1946–1978). Šivic je bil izjemno razgledan, umetniško se je odzival tako na sodobne glasbene tokove kot na družbene probleme svojega časa. Ustanovil in vodil je Collegium musicum, leta 1966 je ustanovil oddelek za glasbeno pedagogiko, bil je tudi predsednik Društva glasbenih pedagogov Slovenije, izdal je tudi več priročnikov … Posebno bogat je njegov opus scenskih del (opera Cortesova vrnitev, Samorog, baletna glasba Dogodek v mestu Gogi), številna orkestralna dela ter veliko kantat, zborovska in komorna dela. Bil je mojster klavirja , zato ima klavirska glasba posebno mesto, pisal je tudi za mlade …

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1265 ROJEN DANTE ALIGHIERI

ITALIJANSKI PESNIK VELIČASTNE BOŽANSKE KOMEDIJE († 1321)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
S. Čuk, Nesmrtni Dante: Priloga, v: Ognjišče 9 (2021), 44-49.

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

 

LETA 1640 UMRL PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1577)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu,Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske …

 

LETA 1816 ROJENA JULIJA PRIMIC POR. PL. SCHEUCHENSTUEL

PESNIŠKA MUZA IN NEUSLIŠANA LJUBEZEN FRANCETA PREŠERNA († 1864)

Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica, ki ga je pobrala jetika, ko je bila stara dva meseca. Z mamo Julijano, ki je naprej vodila trgovino, sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (današnja Wolfova). Na veliko soboto (6. aprila 1833) je v trnovski cerkvi prvič srečala Prešerna, kar je pesnik obudil v sonetu Je od vesel’ga časa.  Mati pa je Juliji prepovedala srečanja s Prešernom, ki ga je imela za »gorenjskega kmetavzarja«. 2. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Mati Julijana je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa, ki ji je že ob zaroki dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Po slovesni poroki v ljubljanski stolnici (1839) je Julija Jožefu rodila pet otrok. Leta 1949 je mož dobil službo na okrožnem sodišču v Novem mestu in družina se je s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico, kjer je Jožef kupil lepo ohranjen gradič Neuhof. Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. Kmalu so spoznali, da ni hujšega sodnika na Kranjskem, prijateljev ni imel, za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Julija je umrla 2. februarja 1864, vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

več:
S. Čuk, Julija Primic (1816–1864): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 28-29
knjiga: I. Sivec, Julija iz Sonetnega venca, Karantanija, Ljubljana (2006)

o srečanju Julije in Prešerna:

• Bil vel’ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. (Prešeren: Je od vesel’ga časa)
• Za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje … Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja. (Ivan Grafenauer)
• Ljubezen do Julije, ki je bila za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje. (Anton Slodnjak)

 

LETA 1862 ROJEN ANTON AŽBE

SLOVENSKI SLIKAR, KI JE IMEL SLIKARSKO ŠOLO V MÜNCHNU († 1905)

Slovenski slikar Anton Ažbe se je šolal najprej pri J. Wolfu v Ljubljani, študij je nadaljeval na Dunaju in v Münchnu, kjer je leta 1891 je odprl lastno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike, med njimi tudi slovenski impresionisti Jakopič, Jama, Grohar in Sternen. Znana je Ažbetova slika Zamorka (1895).

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_2005

 

LETA 1873 UMRL FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI (* 1852)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

 

LETA 1876 ROJEN VLADIMIR NAZOR

HRVAŠKI PESNIK, ESEJIST, ROMANOPISEC IN PREVAJALEC († 1949)

Eden najpomembnejših hrvaških pesnikov je etične in narodnostne ideje nakazal že v prvih pesmih in ustvaril svoj osebni lirski stil že v prvi pesniški zbirki Lirika (1900). Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Upiral se je dekadentnemu valu modernizma in ostal pesnik življenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

 

LETA 1897 ROJEN JAKOB ALEKSIČ

DUHOVNIK IN PROFESOR SVETEGA PISMA († 1980)

“Veste, čim dlje se ukvarjam s Svetim pismom, tem rajši ga imam, tem bolj sem navdušen in tem lepše se mi zdi.” Tako je v pogovoru za Ognjišče januarja 1977 povedal tedaj 80-letni dr. Jakob Aleksič, dolgoletni profesor Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec in razlagalec Knjige vseh knjig. Njegov naslednik na katedri za svetopisemske vede na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Jože Krašovec je v spominskem članku ob njegovi smrti (2. oktobra 1980) poudaril troje potez dr. Jakoba Aleksiča: bil je ” duhovnik z vsem srcem, zaveden Slovenec in strokovnjak v Svetem pismu”. S hvaležnostjo se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_1997

nekaj njegovih misli:

• Čim bolj znanost odkriva neslutene razsežnosti vesoljstva in človekovega duha, tem bolj postane zgovorna hvalnica neskončnemu Stvarniku.
  
• V Svetem pismu opažamo štiri temeljna religiozna čustva: čustvo občudovanja Boga, čustvo hvaležnosti in zahvale Bogu, čustvo prošnje oziroma nebogljenosti in pa čustvo upanja.
  
• Dejstvo, da je bilo Sveto pismo s psalmi družinska knjiga, se najbolj vidi iz Marijinega življenja. Ona je zelo dobro poznala Sveto pismo in psalme.

 

LETA 1905 ROJENA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE († 1994)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

 

LETA 1948 UMRL JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1874)

“O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj.” Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, povedal: “Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti… Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom.”

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu … Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje … Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

 

LETA 1960 UMRL BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1890)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado “prostovoljno” odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je “neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden”.

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

 

LETA 2022 UMRL BORIS PAHOR

SLOVENSKI PISATELJ IN NARODNI DELAVEC (* 1913)

Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade …

več:
B. Rustja, Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1992) 6-12.
M. Turk, Pisatelj Boris Pahor: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2010), 22-24.
B. Pahor, Ob doživetem zadoščenju: Odmev, v: Ognjišče 3 (2015), 97.
B. Rustja, Vera Borisa Pahorja in Ognjišče, v: Ognjišče 11 (2022), 43.

njegove misli:

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

 misel:

Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1829 ROJEN JANEZ MADON

ZNAN KOT SERAFIN GORIŠKI, REDOVNIK KAPUCIN, MISIJONAR V BRAZILIJI († 1918)

Slovenski duhovnik Ludvik Ceglar (1917-1998), doma iz Metlike, ki je dolga leta živel in delal v Braziliji, je tam “odkril” našega rojaka Janeza Madona – kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan, v rojstni domovini pa je bil še popolnoma nepoznan. Ta mož orjaške postave in širokega srca je petinštirideset let (1873-1918) deloval kot misijonar med brazilskimi Indijanci v pragozdu Amazonije. Po zgledu svetniškega škofa Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig in za civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Sad Ceglarjevih raziskovanj je zajetna knjiga Apostolski misijonar oče Serafin Goriški, ki je izšla leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi. Po tej knjigi je pisateljica Zora Piščanc tega velikana vere predstavila v knjižici Apostol brazilskih Indijancev, ki je izšla leta 1987 v Mali knjižnici Ognjišča, leta 2020 pa v prenovljeni izdaji.

več:
S. Čuk, Misijonar Janez Madon_ Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2008), 30-31.
knjiga: L. Cegnar- Z. Piščanc, Apostol brazilskih Indijancev, Ognjišče, Koper, prenovljena izdaja 2020. (RAZPRODANO)

 

LETA 1830 ROJEN JANEZ TRDINA

PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1905)

Janez Trdina velja za začetnika in mojstra folklorne proze v slovenski književnosti. Do visoke stopnje jo je razvil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih (1882-1888). “Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil… Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo. Obenem pa sem se odločil udrihati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kristvo in jo tišči k tlom ter preti, da jo ugonobi s svojimi izmišljotinami.” Tako je zapisal v svoji nadvse zanimivi avtobiografiji Moje življenje.

… več o njem preberite v obletnici meseca 07_2005

nekaj njegovih misli:

• Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta.«
  
• Pred smrtjo se ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Prisrčna ti hvala, blagi
• Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka … in vzvišen poklic in namen njegov.Ž
  
• Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen.
  
• Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka druge zaničevati, sebe povzdigovati.

 

LETA 1850 ROJEN ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

ŠKOF IN PUBLICIST († 1937)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada
• Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  
• Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje … Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  
• Gospod vse stori, kar Marija zaželi … Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  
• Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

 

LETA 1863 ROJEN IVAN ŠUŠTERŠIČ

ADVOKAT IN POLITIK († 1925)

Med obstoječimi strankami, ki ima poslance v slovenskem parlamentu, je najstarejša SLS (Slovenska ljudska stranka). S tem imenom je zaživela leta 1905. Takrat je bil za njenega načelnika izvoljen odvetnik Ivan Šušteršič in je to ostal do leta 1917. Leta 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, zatem pa vnet organizator Katoliške narodne stranke (KNS), predhodnice SLS. Leta 1917 je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanskega kluba in pri sestavljanju majniške deklaracije.

 

LETA 1871 UMRL BLAŽ KOCEN

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1821)

Šolal se je v Celju in Gradcu, po študiju bogoslovja v Celovcu je bil posvečen v duhovnika leta 1845. Nekaj let je deloval v raznih župnijah, potem pa je na željo vlade, ki je po reformi šolstva potrebovala večje število profesorjev, poučeval na gimnaziji v Celju. Bolj se je uveljavil kot kartograf, avtor zemljevidov avstrijskih dežel, ki so do leta 1918, do razpada monarhije, doživeli 42 izdaj. Njegove karte so bile preglednejše, z imeni manj natrpane. V atlantu iz leta 1875 je tudi posebna karta slovenskih dežel.

 

LETA 1874 ROJEN GILBERT KEITH CHESTERTON

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK, FILOZOF, PUBLICIST, KRŠČANSKI MISLEC († 1936)

Eden najizvirnejših pisateljev angleške in svetovne literature. Najprej se je uveljavil kot ilustrator, potem pa je začel pisati (romane, drame, pesmi, literarne kritike, eseje …), predaval je, pričeval … Njegov um je bil izjemno bister, iskriv, humoren, predvsem pa je bil globok iskalec resnice. Čeprav je sam o sebi dejal, da je bil pri dvanajstih letih pogan in pri šestnajstih agnostik, ga je poroka s Frances Blogg pripeljala do tega, da se je oklenil anglikanstva, leta 1922 pa je prestopil v katoliško vero. V svojem delu Pravovernost (leta 2001 je izšlo pri Mohorjevi) je razgrnil zgodovino svojega zorenja v veri. Zanimiva knjiga, polna prebliskov, utemeljuje verovanje v vsepresežnega Boga, ugotavlja svobodnost stvarjenja in enkratnost krščanskega odrešenja.

nekaj njegovih misli:

• Lahko je biti težak, težko je biti lahek. Angeli lahko letijo, ker se jemljejo na lahko. Hudič je padel zato, ker je bil pretežek.
  
• Najslabši in najnevarnejši svetohlinec ni tisti, ki hlini nepriljubljeno krepost, temveč tisti, ki hlini priljubljeno napako.
  
• Odkar ljudje ne verujejo več v Boga, nikakor ne verujejo v nič; verujejo v vse!
  
• Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo “srce na pravem mestu”.
  
• Življenje je sijajno kot diamant, toda krhko kot okensko steklo.
  
• Z najglobljimi skrivnostmi vere je podobno kot s soncem: ne moremo gledati vanj, toda v njegovi luči vidimo vse drugače.
  
• Optimist je človek, ki gleda v oči, pesimist pa gleda vaše noge.
  
• Ne morete si misliti, kako dobro bi se lahko počutili na tem našem planetu z malo potrpežljivosti, z malo razumevanja, z malo veselja in z malo ponižnosti.
  
• Ko ljudje nehajo verovati v Boga, s tem ne prenehajo verovati, temveč začenjajo verovati v kar koli.

 

LETA 1930 ROJEN SAMO VREMŠAK

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, PEVEC, PEDAGOG († 2004)

Rodil se je v Kamniku, njegov oče Ciril je bil skladatelj, Samo pa je v Ljubljani obiskoval najprej srednjo ekonomsko, zatem srednjo glasbeno šolo, na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo in petje. Najprej je poučeval na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, bil nekaj časa svobodni umetnik, nato vodil glasbeno vzgojo na osnovni šoli v Kamniku. Od leta 1973 je bil dirigent Zbora Slovenske filharmonije v Ljubljani in od 1978 profesor za solfeggio na glasbeni akademiji. Kot baritonist velike pevske kulture je več let pel v Komornem zboru RTV Ljubljana.

 

LETA 1935 UMRLA AVGUSTA ŠANTEL st.

SLIKARKA (* 1852)

Avgusta Šantel st. je slikarski dar dobila po materi Eriki, nečakinji odličnega slikarja Josipa Tominca. Slikarstvo je študirala v Gradcu in Münchnu do leta 1873, ko se je poročila in živela z družino v Gorici do leta 1915, ko so morali bežati pred fronto. Od sedmih otrok so kar trije postali slikarji. Sama je v goriških letih napravila veliko portretov v pastelu ali barvnimi kredami, risbe s črno kredo kot dekorativno nadomestilo za fotografije. V počitnicah je risala tudi pokrajine

 

LETA 1953 PRVI ČLOVEK STOPIL NA STREHO SVETA

Na vrh Mount Everesta, najvišje gore na našem planetu (8.850 m), sta 29. maja 1953, kot prva stopila Edmund Hillary, novozelandski častnik in raziskovalec, in Nepalec Tensing iz plemena Šerpasov.

 

LETA 1963 UMRL GVIDON BIROLLA

SLIKAR IN ILUSTRATOR (* 1881)

Zelo dolg je seznam knjig, pretežno mladinskih, ki jih je s svojimi ilustracijami obogatil slikar Gvidon Birolla. Njegovih 19 ilustracij (15 jih je ustvaril Maksim Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1911) sodi med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegov slog je čisto svojevrsten. V bistvu je realist, ki pa z nekim ‘domotožjem po starem’ upodablja slovensko zemljo in človeka, njegove slike preveva domačnostno in pravljično razpoloženje.

 

LETA 2001 UMRL VINKO KOBAL

MLADINSKI DUHOVNIK IN USTANOVITELJ GIBANJA POT (* 1928)

“Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel… Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala.” Tako je zapisal v svoji duhovni oporoki Vinko Kobal, začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti.

več:
S. Čuk. Vinko Kobal: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2001), 52-53 .
v knjigi: Pripoved starega, modrega bobra, Ognjišče, Koper, 2011.

nekaj njegovih misli:

• Mladi kristjani, vzgojeni v zavezi z Bogom, morejo imeti pozi­tiven odnos do življenja. So optimisti življenja, ki se povsod za življenje zavzemajo, ga ljubijo in pospešujejo, verjamejo v Življenje.
• V mladih dušah je globoko usidrana potreba po prijateljstvu, po pristni in trdni ljubezni, po varnem občestvu.
• Mladi so željni pristnih odnosov, kjer vladajo prava pozornost, iskrenost, potrpežljivo čakanje in spoštovanje vsake človeške osebe.
• Vsako srečanje je dar. Bog je za njim. Le zdi se kakor slučaj. Božja dobrota načrtuje vsa srečanja. Celo vse pogoje razporedi, da lahko nastanejo.
• Krščanstvo daje trpljenju najvišjo vrednost. Mladim ne smemo ponujati lahkega krščanstva, brez napora in brez trpljenja, ampak ravno nasprotno.
• Značilnost mladih je velikodušnost in samo v naporu in sprejemanju trpljenja lahko pokažejo svojo velikodušnost.
• Na dnu svojega srca nosi človek temeljno potrebo po srečanju s sočlovekom. Kolikor polnejša je osebnost, ki se z njo sreča, toliko večjo mero sreče prinaša. Kdor nima možnosti za srečanje, ne more pravilno oceniti niti samega sebe.
• Ko se Bog odkriva človeku, razsvetljuje s svojo lučjo njegovo pravo vrednost. Kliče ga k nalogam, ki mu jih je v svetu zanj prihranil. Kliče ga po imenu, ker ga hoče potegniti iz anonim­nosti, v kateri se utaplja.
• Kot temelj svojega oznanila je Jezus postavil skrb, da bi spremenil človeka v notranjosti… Človek, ki bo notranje nov, predelan v Kristusu, bo tudi drugače ravnal v svojem vsakdanjem življenju.
• Če je življenje prazno in dolgočasno, ni mogoče resnično praznovati. Polno življenje praznike izoblikuje v resnična doživetja človeškosti.
  več:

 

LETA 2009 UMRLA ADA ŠKERL

PESNICA IN PISATELJICA (* 1924)

Otroštvo in mladost je preživela v rojstni Ljubljani. Po vojni se je posvetila študiju slavistike, študirala pa je tudi na igralski akademiji. Zaman je iskala profesorsko službo v Ljubljani; v drugi polovici življenja je bila lektorica na radiu. Osebnoizpovedne pesmi je pisala že med vojno. Njena prva pesniška zbirka Senca v srcu (1949) je zasebni dnevnik intimnih izpovedi o sebi. Ada Škerl je znana kot pesnica za odrasle, napisala pa je tudi nekaj del za otroke in mladino. Priznavajo ji pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1641 KRŠČEN JANEZ VAJKARD VALAVASOR

KRANJSKI PLEMIČ, POLIHISTOR, ČLAN KRALJEVE DRUŽBE († PRED 16. NOVEMBROM 1693)

Glavno delo Janeza Vajkarda Valvasorja je zajetna Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogstums Krain, 1689), toda izdal je še številna druga manjša dela, zlasti so pomembne njegove krajepisne knjige, ki obsegajo Kranjsko in Koroško. Na gradu Bogenšperk pri Litiji je uredil veliko knjižnico, zbirko grafičnih listov. V bakrorezni delavnici je leta 1678 zaposlil nad deset domačih in tujih mojstrov in začel tiskati zbirke bakroreznih podob.

 

LETA 1835 ROJEN IVAN NABERGOJ

POSESTNIK IN POLITIK († 1902)

Rojen na Proseku pri Trstu, bil je državni in deželni in mestni poslanec in v tistem času voditelj tržaških Slovencev. Končal je le osnovno šolo, toda izobraževal se je sam, pomagal je pri gradnji miramarskega gradu, spoznal nadvojvodo Maksimilijana, pisal v Bleiweisove kmečke in rokodelske novice in sodeloval pri čitalniškem in taborskem gibanju na Tržaškem … Bil je tudi govornik na šempaškem taboru in se zavzemal za samostojnost in enakost slovenskega jezika v javnem prostoru ter rabo slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Na Tržaškem si je prizadeval za slovensko šolstvo po vaseh, pomagal je ustanavljati gospodarske organizacije in petnajst let vodil društvo Edinost.

 

LETA 1883 ROJEN VACLAV TALICH

ČEŠKI DIRIGENT IN PEDAGOG († 1961)

Študiral je na konservatoriju v Pragi, nato pa je kot violinist in dirigent deloval v Odesi, Tbilisiju in Pragi. Leta 1908 je prišel v Ljubljano in postal dirigent na novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Odločal se je zlasti za dela slovenskih in slovanskih avtorjev. Dirigiral je tudi operetne predstave v Deželnem gledališču, ustanovil godalni kvartet, bil prvi kapelnik v Operi ter nasploh razširil glasbeno dejavnost v mestu in dvignil njeno raven. Po štirih letih je odšel iz Ljubljane in pozneje vodil Češko filharmonijo v Pragi ter Slovaško v Bratislavi.

 

LETA 1895 ROJEN ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA († 1989)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

 

LETA 1896 ROJEN JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1964)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

 

LETA 1901 ROJEN ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK († 1965)

Rodil se je na današnji dan v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju … Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila … Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno … Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja … njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali … Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«…

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči – / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja – / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami …

 

LETA 1921 ROJENA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA († 2007)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

 

LETA 1981 UMRL STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, “OČE” PAPEŽA POLJAKA (* 1901)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. “Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, “prerokoval”, da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v pre­kipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

 

LETA 2004 UMRL SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR (* 1920)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1564 UMRL JEAN CALVIN

FRANCOSKI TEOLOG IN REFORMATOR, OZNANJEVALEC STROGEGA BOGA (* 1509)

Med pobudniki reformacije ima ob Martinu Luthru pomembno mesto Jean Calvin (Kalvin). Rodil se je v Franciji, deloval pa je v Švici, največ v Ženevi, kjer je ustanovil “po Božji besedi reformirano Cerkev”. Njegovo glavno teološko delo je Nauk krščanske vere. Naslonil se je na Luthrovo teologijo, le da je pri njem v središču Bog, ki je predvsem strogi sodnik. Kalvin je učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje (predestinacija).

 

LETA 1821 UMRL MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC, BUKOVNIK IN TKALEC (* 1762)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

 

LETA 1924 ROJEN JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2009)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

 

LETA 1926 UMRL SREČKO KOSOVEL

PESNIK NAŠEGA KRASA (* 1904)

V pomladi življenja – dopolnil je komaj dvaindvajset let – v Tomaju umrl Srečko Kosovel, “pesnik našega Krasa”. Umetniško je bil pa že zrel in njegove pesmi razodevajo duhovno globino tega mladega moža, ki je študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Čeprav je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. “Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut,” je dejala o njem njegova sestra Tončka, “nekaj njegove lirike je prav religiozne.”

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

o družini Kosovel:
B. Rustja, Raziskovalka primorske zgodovine – dr. Mira Cencič. Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati: Gostja meseca, v: Ognjišče 7 (2015), 10-15.

• Tomajski župnik Albin Kjuder je popisal vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji … Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok … Piše tudi o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajsetleten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis. Veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj:

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

 

LETA 1927 ROJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1943)

“Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe… Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov.” Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina ‘krivda’ je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: “Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.« 13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije.” S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

več:
S. Čuk, Lojze Grozde: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1993), 52-53.
S. Čuk, Lojze Grozde. Divjaj življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam…: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2009), 18-19.
S. Čuk, Blaženi Alojzij Grozde. Proč mračne misli, nov se dan rodi …: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2011), 20-21.

… v pričevanje, v: Ognjišče (2009) 2

… v pričevanje, v; Ognjišče (2011) 7

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!
  
• Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.
  
• Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.
  
• Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.
  
• Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

 

LETA 1964 UMRL DŽAVAHARLAL NEHRU

UČENJAK ALI UČITELJ, INDIJSKI POLITIK, OČE SAMOSTOJNE INDIJE (* 1889)

Mohandas Karamčand Gandhi, imenovan Mahatma (“velika duša”) je duhovni oče sodobne Indije. Kakor je bil on predvsem verski voditelj in je snoval boj proti Angležem na moralnih in etičnih načelih (nenasilje), tako je ta boj na političnem področju vodil Pandit Džavaharlal Nehru, ki je po letu 1947, ko je bila Anglija prisiljena dati Indiji neodvisnost vodil to ogromno deželo kot ministrski predsednik vse do svoje smrti.

 

LETA 1973 UMRL VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC (* 1906)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih … Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

iskalec in zbiralec Marko Čuk