Avtor: Marko

LETA 1595 UMRLSV. FILIP NERI

NEBEŠKI ZAVETNIK HUMORISTOV (* 1515)

»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ – in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.

več:
S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.

nekaj njegovih misli:

• Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
  
• O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
  
• Nobenega jasnejšega dokaza Božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.

 

LETA 1859 ROJEN JOSIP PAGLIARUZZI

PRAVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1885)

V Kobaridu rojeni Josip Pagliaruzzi s pesniškim imenom Krilan, je v svojem kratkem življenju (umrl je v 26. letu) napisal nad 300 pesmi, sam pa jih je objavil le kakih 20. Po smrti so prijatelji, med katerimi je bil tudi Simon Gregorčič, izdali njegovo zbrani delo v treh knjigah. Pesem mu je bila kakor dnevnik: vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili za javnost.

nekaj njegovih verzov:

• Resnica še tukaj kraljuje, / Nedolžnost še tu se pozna; / Poštenost pa vsakemu tukaj / Nad vse je zaklade sveta. (Na domu)
• Ne maram jaz tvojega, morje, čaru, / Naj dalje še skrit ti počiva na dnu – / Jaz rajša ko vse to mornarja imam, / Za nič ti ga, morje, za nič ga ne dam!» // In morje kipi, kipi in ječi, / Z usmiljenjem strast se v morji bori – / «Oj dobro morje, oj mogočno morje, / Oh pusti, oh pusti ga sem na srce! // Na sredi morja, glej, vzdiguje se val, / Na valu pa ziblje čolniček se mal. / Črez morje pripluje val s čolnom na kraj, / Prinese dekletu ljubljenca nazaj. (Zaljubljeno morje)
• Kakor hrast na rebri / Jaz sem vzrastel bil, / Kakor on ponosen, / Raven, zdrav in čil. // Strt ko hrast mladostni / Nem zdaj plakam jaz; / Težke smrti zgodnje / Bridko čakam jaz. (Mladi hrast)

 

LETA 1887 ROJEN ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (†1947)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

 

LETA 1891 ROJEN JANEZ JALEN

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK (* 1966)

»Kolikokrat sem gledal slovenski svet s Triglava, ga premeril v daljo in šir, vsega, kar je nagega in kar so nam ga odtrgale meje, vsakikrat se mi je zdel lepši,« se je na večer svojega življenja spominjal pisatelj Janez Jalen, pevec pravljičnih lepot naših gora in pripovedovalec idi­ličnih zgodb iz življenja pastirjev, planšarjev in lovcev, ki so jim bile gore drugi dom. Na vrh Triglava se je povzpel blizu osemdesetkrat, da se je njegova duša ‘napila lepote’, ki ga je navdihovala pri pisanju. Ko je bil župnik v Grahovem pri Cer­knici – na Notranjskem (1948- 1958), je njegova muza zaspala, ko pa je šel ‘past duše’ v Ljubno na Gorenjskem, se je spet prebudila. »Pet let še ne utegnem umreti, zakaj napisati moram še povest o furma­nih – Vozarji se bo imenovala – s katero se ukvarjam že leta in leta, pa bi jo nerad odnesel v grob,« je razkladal svoje pisateljske načrte po prihodu v svoj domači svet. Vozarji naj bi obsegali šest knjig – večerniških povesti za Mohorjevo, izšle pa so le tri: nekoliko predelani Ov­čar Marko (1958), pa še Tri za­obljube (1959) in Izpodkopana cesta (1960). Smrt mu je vzela pero iz rok 12. aprila 1966, poldrugi me­sec pred petinsedemdesetim rojst­nim dnem.

več:
S. Čuk, Janez Jalen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1991), 67.
S. Čuk, Jalnova hiša. Rodine pri Žirovnici: Domače ognjišče, v: Ognjišče 4, (2016), 131.

nekaj njegovih misli:

• Že kot otrok v ljudski šoli, ob mohorjevih knjigah, sem sanjal, kako bi pisal. Študiral sem v Kranju, sam sebi prepuščen. Moj študij je bil zelo pomankljiv. Po maturi sem razmišljal, kam. Smernica mi je bila: pojdi tja, kjer boš najlažje pisal Bogu v čast, ljudem v dobro.
  
• Ovčarja Marka je moj oče prav zares pisal, deloma s svojim življenjem, še bolj pa s pripovedovanjem. Moj oče je bil, kljub temu, da je bil nepremožen, spoštovan mož. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in pripovedovali…
  
• Cvetkova Cilka, tako naj bo naslov povesti bohinjskega dekleta, ki za svojo na pol otroško lahkomiselnost dolga leta dela krvavo pokoro.
  
• Po lastni izbiri sem se odločil, da grem duše past v Notranje Gorice, v srce Barja. Za novo leto 1933 sem bil že tam. In začele so se mi odpirati oči. /…/ Barje me je privezalo nase. Začel sem iskati njega davnino (k prvi izdaji Bobrov).

 

LETA 1909 ROJEN MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE († 1974)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik “barvnega realizma”; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

 

LETA 1920 ROJEN ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG († 2011)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

 

LETA 1924 ROJEN ANTON BIRTIČ

PESNIK, PEVEC, SKLADATELJ, OČE SKUPINE BENEŠKI FANTJE († 2011)

Po rojstni vasi Mečani v Nadiški dolini si je privzel vzdevek Mečanac. Glasbo je študiral v Čedadu in Ljubljani, kjer je leta 1952 ustanovil narodnozabavni ansambel Beneški fantje. Uglasbil je celo vrsto beneških pesmi, svojih izvirnih in drugih avtorjev. Prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu je leta 1966 izdalo pesniško zbirko Oj božime, v katero je Birtič uvrstil beneške narodne, svoje in druge pesmi. Veliko je tudi snemal za radio in TV.

 

LETA 1942 USTRELJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK (* 1878)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• “… Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati …” (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski… Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev … (dr. Janez Juhant)

 

LETA 1972 UMRL PAVEL BREŽNIK

PROFESOR, PISEC ZNANSTVENE FANTASTIKE IN PUBLICIST

Po nižji in višji gimnaziji v rodni Ljubljani je na Dunaju študiral francoščino in nemščino. Med prvo svetovno vojno je bil srednješolski profesor v Beogradu, zatem od 1919 do 1929 na realki v Ljubljani. Leta 1930 se je preselil v Beograd, kjer je poučeval na osrednji gimnaziji. V letih 1936–1938 je bil tudi domači učitelj kralja Petra II. Pisati je začel že kot dijak. Med obema vojnama se je posvečal predvsem pisanju znanstvene fantastike, ki človeka sooča s sovražnimi vesoljskimi bitji.

 

LETA 1976 UMRL MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF (* 1889)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice …

nekaj njegovih misli:

• Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
  
• Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
  
• Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

 

LETA 1993 UMRL PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG (*1912)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).

več:
B. Rustja, Živahna 140-letnica: Sprašujemo za vas, v: Ognjišče 12 (1991), 16-17.
S. Čuk, Pavle Zablatnik (1912-1993): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1681 UMRL PEDRO CALDERON DE LA BARCA

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1600)

Največji pisec španske baročne dramatike se je rodil se je v plemiški družini v Madridu. Študiral je umetnost, pravo in teologijo, leta 1623 pa je začel pisati igre za španski dvor. Leta 1640 je služil v konjenici in sodeloval v bojih s katalonskimi uporniki, potem pa je postal leta 1651 redovnik in bil kraljev dvorni kaplan. Ostal je samo dvorni dramatik, njegovo obsežno delo (200 dram) je razdeljeno na verska in posvetna dela. V prvih je z globoko vero v Božji red na zemlji opisoval dramatičen konflikt med strastjo in razumom, Božjo previdnost in svobodno voljo človeka; med drugimi pa so bila najbolj popularne alegorične igre (autos sacramentales – svetopisemski motivi in zgodovinske legende). Slog njegovih iger je retoričen, bogat metafor in slikovit. Glavna dela pa so: Sodnik Zalamejski (najboljše delo), Življenje je sen (alegorija premagovanja strasti z razumom), Dama škrat, Češčenje križa, Hči zraka, Zdravnik svoje časti, Veliko gledališče sveta … Med misteriji, ki so se nekdaj predvajali na prostem pa: Baltazarjeva večerja, Gospodov vinograd, Veliki oder sveta.

 

LETA 1803 ROJEN RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (+ 1882)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela … Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko …, vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

 

LETA 1887 ROJEN SV. PATER PIJ IZ PIETRELCINE

kapucinski redovnik, spovednik, stigmatik in svetnik († 1968)

“Jezusove besede: ‘Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko’, moremo razumeti kot čudovit povzetek celotnega življenja patra Pija iz Pietrelcine, ki je bil danes razglašen za svetega,” je dejal papež Janez Pavel II. 16. junija 2002 med veličastnim slav­jem, na katerem se je v Rimu zbralo nad 300.000 vernikov iz vseh koncev sveta, ki so tega ponižnega kapucina, zaznamovanega s Kri­stusovimi ranami, že dolgo imeli za svetnika. Ko je ob 10.25 prebral latin­sko formulo: “Beatum Pium a Pietrelcina sanctum esse decernimus et definimus” (Blaženega Pija iz Pietrelcine razglašamo in dolo­čamo za svetnika), je zbor zapel zahvalno Alelujo, množica na Trgu sv. Petra v Rimu in v številnih ulicah okoli njega ter mili­joni gledalcev pred televizijskimi zasloni pa so zavriskali od veselja. Pater Pij iz Pietrelcine je bil 465. svetnik, ki ga je raz­glasil Janez Pavel II. V svoji homiliji je nove­ga svetnika predstavil kot redovnika, ki je bil vse življenje povezan z Gospodovim križem in zaznamovan z njegovimi ranami. V moči križa je bil kot spovednik “velikodušni delivec božjega us­miljenja”, pri maši pa se je poistovetil s Kristusom-žrtvijo.
V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pija: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto ‘pater’ (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Bil je mistik, čutil pa se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga med njimi. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim privržencem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: “Molite!”. Sam ni hotel biti nič drugega kot samo “ubog brat, ki moli”.
Nekdo je za patra Pija dejal, da je “svetnik tretjega tisočletja”. Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.

več:
S. Čuk, Sveti pater Pij: Priloga, v: Ognjišče 8 (2002), 45-55.
S. Čuk, Posebna priloga ob letu usmiljenja, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.
knjiga: L. de Fara, Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni, Ognjišče, Koper 2007.

nekaj njegovih misli:

• Dobrota, naj pride od koderkoli, je vedno hčerka iste matere — Božje previdnosti.
  
• Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.
  
• Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.
  
• Bolečina ni samo delo Božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.
  
• O Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.
  več:
  

 

LETA 1901 ROJEN ANTON KACIN

ŠOLNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK IN PREVAJALEC († (?) 1984 (?))

“Šole so gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja,” je zapisal dr. Anton Kacin, šolnik, literarni zgodovinar, urednik in prevajalec. Razdajal se je na vse strani, večino svojih darov in moči pa je posvečal slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem. Bil je mož resnega dela, toda tisti, ki so delali z njim, so čutili toplino njegovega očetovskega srca. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Anton Kacin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2001), 22-23.

 

LETA 1936 ROJENA MARJANA DERŽAJ

PEVKA ZABAVNE GLASBE († 2005)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

 

LETA 1971 UMRLA VERA ALBREHT

PESNICA, PISATELJICA, PREVAJALKA (*1895)

Iz znane družine Kessler, pri kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki, med njimi Ivan Cankar in Oton Župančič, ki se je poročil z njeno sestro Ano. Vera se je leta 1919 poročila s pesnikom in pisateljem Franom Albrehtom. Svoje pesmi, uganke in prozo, zlasti za mladino, je objavljala v raznih revijah in časopisih. Pisanju za otroke je ostala zvesta vse življenje, objavila je dvanajst pesniških in tri prozne zbirke. Otrokom je namenila svoje spomine Nekoč pod Gorjanci (1960). Bila je tudi odlična prevajalka.

 

LETA 2005 UMRL ZORAN MUŠIČ

SLIKAR SVETOVNE SLAVE, (* 1909)

Slovenski slikar Anton Zoran Mušič, rojen v Bukovici pri Gorici, je bil bolj priznan na tujem kot doma. Veljal je za enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja na svetu. Ta veliki mojster čopiča je leta 1942 skupaj s prijateljem Avgustom Černigojem poslikal župnijsko in božjepotno cerkev Srca Jezusovega v Drežnici.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1543 UMRL NIKOLAJ KOPERNIK

ASTRONOM (* 1473)

Življenje poljskega astronoma je bilo v celoti prežeto z astronomijo. Vneto je zagovarjal delo antičnih astronomov ter njihovo marljivost in natančnost. Zgled potrpežljivega in natančnega astronomskega merjenja so meritve astronomske enote. Kopernikovo tiho in neutrudno delo upravičeno imenujemo revolucija, saj po njem naša slika zgradbe Osončja ni bila nikoli več tako zavita v meglo, čeprav so jo za dolgo časa tudi prepovedali in izbrisali s seznama ‘učenosti’.

 

LETA 1851 UMRL STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA (* 1810)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v “vsakdanjem” življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot “ilirski” pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti – tudi glede jezika.

več:
S. Čuk, Stanko Vraz: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2000), 20-21.

 

LETA 1856 UMRL BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK (* 1811)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

 

LETA 1904 ROJEN STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI († 1976)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

 

LETA 1905 ROJEN MIHAIL ŠOLOHOV

RUSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1965 († 1984)

Mihail Aleksandrovič Šolohov je bil eden največjih ruskih pisateljev po oktobrski revoluciji. Njegove novele o bojih med donskimi kozaki med revolucijo so bile priprava na njegovo glavno delo, obsežni roman Tihi Don (1928–1940), ki povezuje epopejo kozaškega življenja pred prvo svetovno vojno, med njo in med revolucijo ter družinsko kroniko. Zanj je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1965 “za umetniško moč in vsestranskost, s kakršno je dal v epu o Donu izraza eni od zgodovinskih faz v življenju ruskega ljudstva”.

 

LETA 1907 ROJEN FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1. SEPTEMBER)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi “veliki” svet seznanil s književnostjo “malega” slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: “Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud.”

več:
S. Čuk, Ferdinand Kolednik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2007), 32-33.

 

LETA 1914 ROJENA BRANKA JURCA

PISATELJICA IN PEDAGOGINJA ( † 1999)

»Težko govorim o kakšnem temeljnem sporočilu svojih pripovedi, saj je sporočil več. Nikoli nisem pisala z izrazitim namenom, da bi otrokom sporočila kaj pomembnega, moje pisanje je bilo bolj spontano. Kljub temu pa seveda vsebina vsake zgodbe vendarle izraža ali odseva kakšno sporočilo. V knjigi Rodiš se samo enkrat sem povedala, kako sem preplavala široko, deročo, mogočno Dravo, kako sem to takrat, šibko dekletce, zmogla. V tej pripovedi je nemara življenjska skušnja, značilna za vse moje življenje. Sporočilo moje pripovedi: Trdna volja in vztrajnost premikata gore / ali Branka je preplavala deročo reko,« je v pogovoru z Berto Golob maja 1994 povedala Branka Jurca, priljubljena mladinska pisateljica. Spisek njenih knjig (doživljale so ponatise in bile prevedene v tuje jezike) je zelo dolg. Na vprašanje, katera ji je najbolj pri srcu, je lepo odgovorila: »Ne morem reči, da mi je katera knjiga zares ljubša od druge. To je kakor pri otrocih: vsi so tvoji in vse imaš rad.«

več:
S. Čuk, Branka Jurca (1914-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2014), 48-49.

 

LETA 1941 ROJEN BOB DYLAN

(S PRAVIM IMENOM ROBERT ZIMMERMAN) EDEN NAJVEČJIH GLASBENIKOV MODERNE DOBE

»Kako daleč moraš iti, da kot človek nekaj veljaš? Odgovor ve samo veter.” Tako je v svoji pesmi Blowin’ in the Wind leta 1962 zapel tedaj 21-letni Bob Dylan. S to pesmijo je zaslovel kot protestni pevec, kot prerok mlade generacije. Pesem so prevedli in peli v domala vseh jezikih, da je znana kot kakšna ljudska pesem. Verjetno je to najlepša, prav gotovo pa najuspešnejša pesem moža, ki je začel novo dobo v rock glasbi, ki je na glasbenem področju postal legenda kot Beatlesi ali Elvis Presley. V svoji pol stoletja dolgi karieri je z akustično, bas in električno kitaro, orglicami, klavirjem in klaviaturami, vtisnil svoj pečat v folk, rock, blues, country, rhythm & blues in gospel glasbi. Leta 2012 je izdal svoj 35. album The Tempest. Maja je postal častni član ameriške akademije umetnosti in književnosti. Leta 2013 pa je prejel visoko francosko odlikovanje red častnika legije časti …Tudi po 70. letu je še vedno aktiven, na leto ima tudi 100 koncertov …

več:
S. Čuk, Bob Dylan: Popevka, v: Ognjišče 10 (1978), 46-47.
J. Weber, Sveto pismo in Bob Dylan: Glasba, v: Ognjišče 4 (2002), 62.63; 72.

nekaj njegovih misli:

• Vse kar lahko naredim je, da sem jaz, jaz, kdorkoli že to je.
  
• Nihče ni zares svoboden, celo ptice so priklenjene na nebo.
  
• Lahko si v mojih sanjah, če sem jaz lahko v tvojih.
  
• Nič ni tako stabilno kot sprememba.
  
• Vsako lepa stvar se vedno rodi v trpljenju.
  
• Kaj je denar? Človek je uspešen, če zjutraj vstane in gre zvečer spat, medtem pa počne kar želi početi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1707 ROJEN CARL LINNE

ŠVEDSKI BOTANIK, ZDRAVNIK IN ZOOLOG († 1778)

Ustanovitelj in prvi predsednik švedske akademije znanosti in prirodoslovnega muzeja, je uredil celoten sistem rastlinstva in živalstva in vpeljal tudi način dvojnega poimenovanja (binarne nomenklature) v botaniki in zoologiji, kakršnega poznamo še danes. Živa bitja je razporedil po medsebojni podobnosti. Njegovo najbolj znano delo je Systema naturae.

 

LETA 1722 ROJEN ANTON CEBEJ

BAROČNI SLIKAR († PO LETU 1774)

Leta 1768 se je s ponosom podpisal na steno cerkve sv. Petra v Dobravljah pri Ajdovščini neki domači umetnik, ki pa je pomemben za vso slovensko baročno slikarstvo: “PER ANTONIUM ZEBEY PICTOREM LABACEN: HAYDOVIAE NATUM” »(Naslikal) Anton Cebej, ljubljanski slikar, rojen v Ajdovščini.« Poudaril je tako pripadnost ljubljanskemu umetnostnemu krogu kot ajdovsko rojaštvo. Cebej se je namreč rodil leta 1722 v Šturjah (‘kranjskem’ delu Ajdovščine na levem bregu Hublja); prava oblika njegovega priimka se je najbrž glasila ‘Čibej’, ta priimek je tod še dandanes živ. Sicer pa o umetnikovem življenju zelo malo vemo. Noben zapisek ne pove, kje se je izučil slikarstva. Morda mu je prve nauke vcepil kak goriški slikar? Vsaj leta 1750, če ne že prej, je Cebeja pritegnila slava ljubljanskega mesta, ki je bilo tedaj prava ‘prestolnica’ slovenskega baroka. Z vipavskim mojstrom se je torej v Ljubljani naselil tretji od velike četverice kranjskih baročnih slikarjev. Živel pa je menda bolj sam zase; ni se vključil v umetniški ceh in tudi o kakšni ženitvi ne vemo ničesar. In kje je umrl? Nobena mrliška knjiga še ni tega razkrila, vsekakor pa je zapustil svet leta 1774 ali 1775.

… več o njem v rubriki Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980

 

LETA 1874 UMRL JURIJ FLAJŠMAN

SKLADATELJ IN NARODNI BUDITELJ (* 1818)

Rojen v Beričevem pri Ljubljani, bil je zelo nadarjen, zanimala ga je tudi glasba in že pri štirinajstih je igral na orgle. Študiral je na ljubljanski realki, postal učitelj (poučeval na Vrhniki), hkrati je v Ljubljani na učiteljišču študiral tudi glasbo. Takrat je bilo (po revoluciji 1848) v Ljubljani še malo narodno zavednih slovenskih izobražencev, slovenska kultura se je rojevala in Flajšman, ki je bil vzgojen v zavednega slovenskega rodoljuba, je razumel znamenja časa: začel je orati ledino tudi na glasbenem področju. Dotlej je bila živa le narodna pesem in prepričan je bil, da morajo ljudje glasbo vzljubiti in razumeti. Zato je začel umetno pesem ustvarjati kot nadaljevanje ljudske, in ljudje so imeli radi predvsem viže, ki so šle v uho. Tako je ustvaril nekaj pesmi, ki so danes ponarodele (En starček je živel, Kranjski fantje, Od železne ceste, Prešernova Lunca sije ...). V Ljubljani je ustanovil Čitalniški pevski zbor in štiri leta izdajal Slovensko gerlico in v njej objavljal šolske pesmi in zdravice …

 

LETA 1892 ROJEN FRAN LIPAH

IGRALEC, REŽISER, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1952)

Najbolj znano delo Frana Lipaha je tridejanka Kralj Matija Gubec (1916). Kot vojna prispodoba je delo zaradi cenzure izšlo samo v odlomkih. Ta drama je pogumna izpoved mladega rodu, ki teži po svobodi. Ljudski odri so radi uprizarjali njegovo veseloigro Glavni dobitek (1930). Pisal je tudi gledališke ocene in o začetkih slovenskega filma.

 

LETA 1898 ROJEN VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF († 1984)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

 

LETA 1902 ROJENA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA († 1984)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

 

LETA 1906 UMRL HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE (* 1828)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode – to sta stebra družbe.

 

LETA 1920 UMRL SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

AVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI (* 1856)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

 

LETA 1921 ROJENA s. PAVLA BAJEC

REDOVNICA, GLASBENICA, SLIKARKA, OBLIKOVALKA († 2017)

Rodila se je v kmečki družini v Skriljah, župnija Kamnje na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskovala v različnih krajih, nato učiteljišče pri šolskih sestrah v Mariboru. Leta 1943 je postala članica tega reda. Po vojni je privatno študirala klavir in violino. Dve leti je poučevala violino na šoli v Šentvidu, potem pa študirala slikarstvo v Zagrebu. Z mlajšo sestro Darinko, tudi redovnico, se je vrnila v rodni dom k bolni materi, kjer se je posvečala raznovrstnemu likovnemu ustvarjanju in otroke poučevala igranja na flavto in violino.

 

LETA 1930 ROJEN MILOŠ MIKELN

PISATELJ IN ČASNIKAR († 2014)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom

 

LETA 1937 UMRL IVAN PRIJATELJ

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC (* 1875)

Študij slavistike in klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1902 z doktoratom. Odločil se je za znanstveni poklic in nekaj časa je bil uradnik v Dvorni knjižnici na Dunaju. Leta 1919 je z veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Čudovito je predaval našemu slavističnemu naraščaju. Ivan Prijatelj velja za preroditelja slovenskega literarnega zgodovinopisja in kulturnega raziskovanja.

več:
S. Čuk, Ivan Prijatelj (1875-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2015), 48-49.

nekaj njegovih misli:

• Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.
  
• Skromnost je v nasprotju z velikim – in vendar so vsi veliki ljudje skromni.
  
• Lepota je nad resnico.
  

 

LETA 1941 UMRL SLAVKO OSTERC

SKLADATELJ (TUDI RELIGIOZNI) IN GLASBENI PEDAGOG (* 1895)

Od številnih del Slavka Osterca, ki je kot skladatelj spadal v hipermoderno strujo in je bil močna umetniška osebnost, je verjetno najbolj znana njegova opera Krst pri Savici (1921). Pisal je predvsem svetne skladbe, ima pa tudi nekaj religioznih, kot Oče naš, kompozicijo za mešani zbor z modernim občutjem na besedilo Rajka Nahtigala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 337 UMRL KONSTANTIN I. VELIKI

RIMSKI CESAR, KI JE DAL KRISTJANOM SVOBODO (* 280)

Prestol je zasedal v času, ko je rimski imperij že tonil v propad, kljub temu pa je v času svojega vladanja (skoraj 31 let) izpeljal več pomembnih reform. Za kristjane, ki so do leta 313 veliko pretrpeli pod Decijem, Valerijanom in Dioklecijanom, je bila gotovo najvažnejša ta, da je Konstantin leta 313 v Milanu s cesarjem Licinijem izdal tolerančni edikt, s katerim so kristjani dobili svobodo. Konstantin je cesar postal leta 306, po smrti svojega očeta Konstancija I. Hlora, vendar pa je moral za popolno oblast v Z delu cesarstva premagati Maksimijanovega sina Maksencija, ki so ga za cesarja oklicali pretorijanci. Oktobra leta 312 se je odločil, da se spopade z Maksencijem. V molitvi je prosil »vsevišnjega Boga«, naj mu pomaga in noč pred bitko je dobil odgovor: na nebu je videl znamenje križa in napis »V tem znamenju boš zmagal!«. Naslednji dan je krenil proti Rimu, Maksencija zvabil ven iz mesta in ga pri Milvijskem mostu porazil v veliki bitki. Z vzhodnorimskim cesarjem Licinijem sta naslednje leto v Milanu (Mediolanum) sklenila dogovor o enakopravnem položaju krščanstva z drugimi verami. Leta 325 je bil Konstantin tudi med škofi, ki so se zbrali na prvem nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru in sprejeli veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši. Konstantin je sicer spoštoval krščanstvo, toda kaj hitro so ga na svojo stran dobili arijanci (Kristus ni ne pravi Bog, ne pravi človek, ampak nekaj vmes – nauk obsojen v Niceji), pa tudi krstiti se je dal šele na smrtni postelji (v Nikomediji). Bolj dejavna kot Konstantin je bila njegova mati Helena , ki je gradila cerkve, živela pobožno in skromno, zavzemala se je za uboge in jetnike in romala v Sveto deželo, kjer je obiskala tudi Kalvarijo, kjer je bil že skoraj tri stoletja zakopan Jezusov križ. Odkrili so ga in Konstantin pa je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev božjega groba (posvečeni 13. septembra 335 – v spomin praznik povišanja sv. Križa).

 

LETA 1803 UMRL ANTON MUZNIK

ZDRAVNIK, KI JE UVAJAL CEPLJENJE PROTI KOZAM (* (?) 1726)

Pisatelj Ivan Pregelj je tri svoja dela (Zgodbe zdravnika Muznika, Runje, Zdravnika Muznika štiri vigilije) posvetil svojemu znamenitemu rojaku Antonu Muzniku. Najprej je bil vojaški zdravnik, od leta 1763 do smrti je deloval v Gorici kot deželni zdravnik. Uvajal je preventivno cepljenje proti kozam. Izkušnje svojega delovanja je popisal v knjigi Clima goritiensis (Goriško podnebje, 1781), katere vsebina je razdeljena na dvanajst poglavij. Ni izrazito medicinsko, ampak bolj domoznansko delo.

 

LETA 1813 ROJEN RICHARD WAGNER

NEMŠKI OPERNI SKLADATELJ, DRAMATIK, PESNIK, DIRIGENT … († 1883)

Nemški skladatelj Richard Wagner je bil po sodbi mnogih največji odrski skladatelj. Z njim je Nemčija prevzela od Italije vodilno mesto v opernem svetu. Sam je pisal librete (besedila) za svoje opere, v katerih je povzdigoval nemško mitologijo in legende. Naštejmo nekaj naslovov: Leteči Holandec ali Večni mornar, Lohengrin, Mojstri pevci nürnberški, Parsifal, Nibelunški prstan, Rensko zlato, Tristan in Izolda. Z njimi je Wagner ustvaril čisto samosvoj začarani svet.

 

LETA 1873 UMRL ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1785)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

… več o njem si preberite v članku iz Ognjišča 03_1985

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog nikoli ne kali veselja svojih otrok, razen če jim hoče podariti bolj gotovo in večje veselje.

 

LETA 1885 UMRL VICTOR HUGO

FRANCOSKI PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, AKADEMIK IN DRŽAVNIK (* 1802)

Francoski pesnik, pisatelj in dramatik Victor Hugo, osrednja osebnost francoske romantike, je najbolj znan po romanih Notredamski zvonar (1831) in Nesrečniki (1862). Bil je sin Napoleonovega generala.

 

LETA 1906 ROJEN PADRE MARIANO

ITALIJANSKI REDOVNIK, KAPUCIN, PRVI TELEVIZIJSKI MISIJONAR († 1972)

“Če bi sveti Pavel, veliki apostol narodov živel danes,” pravijo mnogi, “bi oznanjal evangelij po televiziji in drugih sodobnih sredstvih družbenega obveščanja.” Tako je pred več kot petdesetimi leti, ko je bila televizija še “v povojih”, delal slavni italijanski kapucin Padre Mariano, ki je od zadnje nedelje v januarju leta 1955 pa vse do svoje smrti, 27. marca 1972, vodil najbolj uspelo in najbolj gledano versko oddajo v Evropi – oddajo “Vera danes”, ki je bila na sporedu italijanske televizije vsak torek in jo je redno spremljalo okoli 15 milijonov ljudi, vernih, manj vernih pa tudi nevernih. Vsem se je priljubil s svojo človeško širino in prisrčnostjo, zabeljeno s kančkom humorja. Do srca jim je šel njegov pozdrav “Mir in dobro vsem” (Pace e bene a tutti).

… več o njem si preberite v pričevanju 05_2006

nekaj njegovih razmišljanj:

• Nenehno imamo Kristusa v ustih, toda veliko premalo v srcu in v dejanjih.
  
• Nikoli se ne pritožujmo, da nimamo priložnosti biti bližnji Jezusu! On mi je nenehno blizu v mojih bratih in sestrah.
  
• Ne govori: to se mene ne tiče. Vsi smo na neki način odgovorni za duše, ki jih Previdnost pošilja na našo pot. Dajmo vsaj živ in prepričljiv zgled (mar ni to največ?) resnično krščanskega življenja.
  
• Veliko lažje je umreti ustreljen ali obglavljen za neko idejo, kot pa za to idejo živeti dvajset, trideset let, ne da bi je nikoli ne zatajili.
  
• Pozabljamo na nadnaravno vrednost trpljenja; pozabljamo, da nam Jezus pošilja trpljenje ne zaradi trpljenja samega, ampak zato, da bi se po trpljenju bolj približali Njemu.
  
• Kdo so svetniki? Ljudje, kakor mi. Spočetka so pogosto celo manjši od nas. Toda verovali so ljubezni, verovali so v moč ljubezni in so se trudili to ljubezen živeti.
  
• Odpuščanje je več kot dar. Samo kdor je sposoben darovati, ampak zares darovati, lahko svoj dar povzdigne do viška odpuščanja.
  
• Svetnik je tiho glasbilo v rokah Ljubezni.
  
• Ljudje? Vedno bolj sem prepričan, da so vsi, najsi bodo rumeni, rdeči, črni ali beli, bolj nesrečni kot pa krivi. Vsi bi bili boljši, če bi bil boljši jaz.

 

LETA 1962 UMRL OSIP ŠEST

REŽISER, IGRALEC,  PUBLICIST (* 1893)

Rodil se je v učiteljski družini v Metliki, osnovno in srednjo šolo je obiskoval v različnih krajih, nato pa odšel na gledališko šolo v Gradec. Leta 1914 je postal redni član ljubljanskega gledališča, med vojno je bil ruski ujetnik, od sezone 1919–1920 je ostal igralec in režiser v SNG v Ljubljani do upokojitve (1952). Kot igralec je v duhu časa ljubil fantastične, nenavadne, živčno razrvane osebnosti. Po letu 1925 je bil predvsem režiser. Njegov največji uspeh je bilo uprizarjanje Shakespeara.

 

LETA 1967 UMRL JOSIP PLEMELJ

MATEMATIK (* 1873)

Matematiko, fiziko in astronomijo je študiral na Dunaju in leta 1898 doktoriral iz diferencialnih enačb, študij pa je nadaljeval v Nemčiji in na Švedskem. Najprej je bil docent na dunajski univerzi, nekaj časa tudi v Ukrajini, po prvi svetovni vojni je prišel v Ljubljano in bil prvi rektor ljubljanske univerze (1919-20), kasneje pa je bil redni profesor matematike na (naravoslovni) fakulteti v Ljubljani (do leta1957). Raziskoval je predvsem diferencialne in integralne enačbe, biu pa je tudi odličen pedagog, saj je vzgojil vrsto odličnih matematikov. Bil je član SAZU in leta 1954 je dobil tudi Prešernovo nagrado.

 

LETA 1970 UMRL BOJAN STUPICA

ARHITEKT, REŽISER IN IGRALEC (*1910)

Ljubljančan Bojan Stupica je bil po poklicu arhitekt (kot študent je sodeloval pri načrtih za ljubljanski nebotičnik), toda posvetil se je gledališču kot režiser in igralec; za večino dram, ki jih je režiral, je oskrbel tudi scensko opremo. Deloval je v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in se uveljavil kot odličen igralec. V vseh povojnih letih je spremljal razvoj domačega filma kot igralec in režiser. Za celovečerni film Jara gospoda (1952) je po Janku Kersniku napisal scenarij, ga režiral in v njem nastopil kot igralec.

 

LETA 1970 UMRL GOJMIR ANTON KOS

SLIKAR, PROFESOR IN AKADEMIK (* 1896)

Po študiju na Dunaju in Zagrebu je slikar Gojmir Anton Kos opravljal razne službe v Ljubljani, najprej je bil srednješolski profesor, zatem pa dolga leta na Akademiji za upodabljajočo umetnost, kjer je bil tudi rektor. Slikal je krajine, portrete in tihožitja. Bil je najpomembnejši slikar monumentalnih kompozicij iz slovenske zgodovine (Umestitev na Gosposvetskem polju, Boj pri Krškem in Prihod Slovencev), s katerimi je v letih 1939–1940 poslikal vladno palačo v Ljubljani.

 

LETA 1975 UMRL BORIS KALIN

KIPAR (* 1905)

Starejši brat kiparja Zdenka Kalina, doma iz Solkana. Ustvarjal je v kamnu (eden redkih naših kiparjev, ki so obvladali klesanje) in bronu, znan predvsem po svojih številnih spomenikih NOB, ki jih je ustvaril v duhu tedanjega socialističnega realizma (Talec v Begunjah, Gramozni jami…), naj omenim še nekatera njegova druga znana dela: kip Splavarja na Bledu in Celju, Primoža Trubarja v Celju, in kipi literatov Rajka Nahtigala, Frana Ramovša … (pred NUKom v Ljubljani).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1471 ROJEN ALBRECHT DURER

NEMŠKI SLIKAR, GRAFIK IN MATEMATIK († 1528)

Bil je najpomembnejši likovni umetnik nemške renesanse, izjemen risar in odličen opazovalec, odlikoval se je tudi z izredno domišljijo. Največji uspeh je dosegel v bakrorezih in lesorezih, izredno zanimive pa so tudi akvareli, ki so nastali na njegovih potovanjih, največ iz rastlinskega in živalskega sveta. Tudi njegove oljne slike so barvno izredno bogate in za takratni čas nenavadne, vendar takega mojstrstva kot v grafiki z njimi ni dosegel. Znani so njegovi bakrorezi Adam in Eva, Vitez, smrt in hudič, Sveti Hieronim v študijski sobi in Melanholija I. Znamenit je tudi lesorez Štirje jezdeci apokalipse, Marijino življenje, med risbami portret matere, med oljnimi slikami pa Marijino kronanje, Sv. družina, Poklon Treh kraljev, naslikal je tudi več avtoportretov. Ukvarjal se je tudi z likovno teorijo, pisal o pojmu lepote , zanimala pa ga je tudi geometrija.

 

LETA 1799 ROJENA MARY ANNING

PALEONTOLOGINJA IN ZBIRALKA FOSILOV († 1847)

Doma v obmorskem mestecu Lyme Regis na JZ obali Anglije. Njen oče je bil mizar, ki je poleg dela v delavnici rad hodil okrog po obali in izkopaval fosile, ki jih je razstavljal in prodajal turistom. Tega veselja se je nalezla tudi Mary, ki je hodila z njim. Po očetovi smrti je morala skrbeti za družino, zato ni hodila v šolo in v skrbi za vsak funt, je še naprej zbirala fosile. Njeno prvo odmevno odkritje je bilo okostja ihtiozavra, ki ga je, dvanajstletna, prodala zbiratelju fosilov za 25 £. Zelo dobro je znala opazovati okolico, vedela je, kje naj išče in tako je našla še veliko pomembnih primerkov, ki jih je znala tudi vedno bolje vnovčiti (leta 1828 tudi prvi primerek pleistozavra). V svoji trgovini je prodajala drobnarije predvsem turistom, prihajali pa so tudi uveljavljeni znanstveniki, ki so pri sicer neizobraženi Mary izvedeli marsikaj novega o fosilih, … postala je tudi častna članica londonskega Geološkega združenja. Šele po njeni smrti so se znanstveniki zavedli, kako veliko delo je opravila in kako pomembna je njena zapuščina. V rojstnem kraju so postavili cerkev z barvnim oknom v njen spomin, na kraju, kjer je bila njena rojstna hiša pa je danes muzej, kjer se ohranja spomin na to, za paleontologijo in znanost o fosilih, tako pomembno žensko 19. stoletja.

 

LETA 1820 ROJEN URBAN GOLLMAYER

DUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ († 1905)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

 

LETA 1851 ROJEN ANTON KODER

PISATELJ, PESNIK, “CMOKAVZAR IN UŠPERNA” († 1918)

Poštni uradnik Anton Koder je imel vesele do pisanja, pri katerem je želel sila nespretno posnemati Jurčiča. Privlačili so ga nenavadni dogodki, izjemni ljudje, človeške strasti, pogosto je zašel v robatost. Njegov slog je satirično zavrnil pisatelj Janez Mencinger s svojim ‘izvirnim romanom’ Cmokavzar in Ušperna (1883), o katerem je ironično zapisal, da ga je poslovenil ‘iz kanibalščine’.

 

LETA 1853 ROJEN IVAN VRHOVEC

PROFESOR, ZGODOVINAR, PUBLICIST († 1902)

Rodil se je leta 1855 v Ljubljani, v kmečki družini, po osnovni šoli in gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino. Svoje znanje je posredoval gimnazijcem v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen učitelj. Veliko je tudi pisal: za Mohorjevo družbo poučne članke ter preglede dogodkov doma in na tujem. Pri svojem zgodovinskem pisanju se je med prvimi pri nas opiral na arhivske vire. Njegov slog je bil tako privlačen in jasen, da so ga imenovali “mojster poljudnega sloga”.

 

LETA 1879 UMRLA IVANKA FERJANČIČ

PRVA UČITELJICA ČIPKARSTVA (* 1850)

Idrija velja za zibelko čipkarstva, v mestu živega srebra je bila 17. oktobra 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki se je že naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Prva učiteljica na tej šoli je bila domačinka Ivanka Ferjančič, ki je to službo nastopila po strokovnem izpopolnjevanju na Tirolskem. S sestro Antonijo in z bratom Jožetom je začela izdelovati nove vzorce, ki so idrijskim čipkam še bolj odprle pot v širni svet. Po zgodnji smrti (29 let) je Ivanko nasledila sestra Antonija.

 

LETA 1907 SO USTANOVILI

MEDNARODNO NOGOMETNO ZVEZO FIFA

Nogomet je zelo stara igra, nekaj podobnega so igrali že v antični Grčiji in Rimu, v 7. stol. tudi na Japonskem, v 14. stol. pa o v Firencah igrali “calcio”. V srednjem vekum so v Evropi poznali igre med katerimi so brcali in nopsili napihnjen živalski mehur. Navadno so bile tekme med mesti in za gol so uporabljali mestne meje. V Angliji in na Škotskem so od 12. stol. naprej nogomet igrali na pustni torek. Pravila te igre so poenotili leta 1843 v Cambridgeu in ta so veljala tudi v prvih klubih. Zgodovina modernega nogometa se je začela pisati leta 1863, ko so ustanovili nogometno zvezo in leta 1972 odigrali tudi prvo mednarodno tekmo med angleško in škotsko reprezentanco. Ko se je nogomet razširil tudi v druge države, so se na današnji dan predstavniki nogometnih zvez iz Francije, Belgije, Danske, Nizozemske, Španije, Švedske in Švice zbrali in ustanovili Mednarodno nogometno zvezo FIFA …

 

LETA 1921 ROJEN ANDREJ DIMITRIJEVIČ SAHAROV

RUSKI FIZIK, OPOREČNIK, NOBELOVEC († 1989)

Doma iz Moskve, kjer je študiral in tudi doktoriral. Ukvarjal se je z raziskavami jedrske fizike in v petdesetih letih pomagal pri izdelavi prve sovjetske vodikove bombe. Po letu 1960 se je, zaskrbljen zaradi vpliva svojega dela na prihodnost človeštva, zavzemal za prepoved jedrskih poskusov, vedno bolj je bil dejaven v politiki, zaradi organiziranja protestov je izgubil vse ugodnosti, ki jih je imel v Sovjetski zvezi. Ustanovil je odbor za varstvo človekovih pravic in zaščito političnih žrtev. Proti oblasti je protestiral tudi z gladovnimi stavkami. Leta 1975 je dobil Nobelovo nagrado za mir, vendar ni smel odpotovati na podelitev. Kot nevaren element je bil celo pregnan v Gorki, rehabilitiral ga je šele Gorbačov, tri leta pred smrtjo. Evropski parlament od leta 1988 vsako leto podeli nagrado Saharov osebam, ki se borijo proti nestrpnosti, fanatizmu in zatiranju. Po zgledu Andreja Saharova dobitniki nagrade Saharov dokazujejo, koliko poguma je potrebnega za zagovarjanje človekovih pravic in svobodnega izražanja.

 

LETA 1922 ROJEN UROŠ KREK

SKLADATELJ, PEDAGOG († 2008)

Na Akademiji za glasbo je leta 1947 zaključil študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Na Radiu Ljubljana je bil urednik za simfonično glasbo in nekaj let vodja glasbenega programa. Na glasbeni akademiji v Ljubljani je do leta 1982 poučeval kompozicijo in teoretične predmete. Veljal je za enega najtehtnejših sodobnih komponistov. V svojo glasbo je rad vpletal tudi folklorne elemente, ki jih je zbiral in zapisoval na našem etničnem ozemlju od Rezije do Porabja.

 

LETA 1948 AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI

POSTALA ‘SLOVENSKA’

Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo v Ljubljani, kmalu zatem so se začele priprave na ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prošnje v Beograd so dolgo naletele na gluha ušesa. Šele 12. novembra 1938 je bila izdana uredba o njeni ustanovitvi, toda Akademija si ni smela nadeti imena ‘Slovenska’ in je bila samo AZU. Leta 1943 si je Akademija dodala razpoznavni pridevnik ‘Slovenska’, kar je bilo potrjeno 21. maja 1948 in od takrat je uradna kratica naše najvišje znanstvene ustanove SAZU.

 

LETA 1970 UMRL HINKO NUČIČ

GLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER (* 1883)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

 

LETA 1982 UMRL JOŽE KOŠAR

PUBLICIST, PREVAJALEC, ZALOŽNIK (* 1908)

Publicist, prevajalec in založnik Jože Košar, rojen v Stročji vasi pri Ljutomeru, je bil po diplomi iz klasične filologije v Ljubljani profesor v Mariboru. Po drugi svetovni vojni, med katero je bil v nemškem ujetništvu, je bil dolga leta (1960–1973) direktor in glavni urednik založbe Obzorja v Mariboru. Kot mož širokih obzorij je imel posluh za domače in tuje avtorje vseh generacijskih in slogovnih odtenkov in v njegovem času je imela ta založba res odličen knjižni program. Veliko je tudi prevajal.

 

LETA 1999 UMRL FULVIO TOMIZZA

ITALIJANSKI PISATELJ (* 1935)

Rojen v istrskem zaselku Juricani pri Materadi (blizu Umaga), maturiral je v Kopru, v Beogradu pa študiral romanistiko in dramsko umetnost, oktobra 1955 se je izselil v Trst, kjer je živela družina. Posvetil se je pisanju, ustvarjal je med hrvaško Istro, kjer je imel dom in Trstom, kjer je imel družino. Pogosto se je umaknil v ustvarjalno tišino deželice svojih prednikov in tam je nastalo veliko njegovih knjig. Čeprav italijanski pisatelj je bil široko odprt tudi za vrednote slovenske kulture. V svojih knjigah je opisoval tudi ljubezen do narave, pisal je o ljudeh, ki so živeli ob meji. Zanimal se je za zgodovino, raziskoval arhive, opisal je svoje kraje in ljudi v različnih zgodovinskih obdobjih in tako zbliževal italijansko in slovansko kulturo. Veliko je govoril o medsebojnem spoštovanju, na miru in sodelovanju in tudi prispeval, da se je Trst počasi otresal sovražnosti do vsega, kar je slovensko. Njegov ideal je bilo dostojno in svobodno življenje v Evropi. O naših krajih in ljudeh je pisal predvsem v romanih Prijateljstvo, Boljše življenje, Beneška dedinja …Njegova dela so prevedena v 15 jezikov in zanje je prejel veliko nagrad.

 

LETA 2017 UMRL MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV (* 1933)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1444 UMRL SV. BERNARDIN SIENSKI

Bernardin, hotelsko naselje v Portorožu, nosi ime po sv. Bernardinu (1380-1444), spokornem pridigarju iz reda sinov sv. Frančiška Asiškega. Tam so ostanki njemu posvečene cerkve. Svetnik je ljudem priporočal, naj v boju zoper zalezovanje satana na vhodna vrata svojih domov obesijo tablico z začetnicami Jezusovega imena (IHS) ali napis “Jezus je naš Odrešenik”. 

 

LETA 1506 UMRL KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC (* 1451)

Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike – “novega sveta”. Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

 

LETA 1734 ROJEN ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU († 1773)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: “Kaj imate res že roj?” “Saj vidiš,” se je pohvalil Vrbanek. “Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika.” Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: “De ne boste hudi name.” Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: “Ti pa znaš. Res znaš.” “Ne znam. Naučil bi se rad.” (Janez Jalen, Ovčar Marko)

“Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.” Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

 

LETA 1795 UMRL FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL (* 1726)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji …

 

LETA 1799 ROJEN HONORÉ DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ († 1850)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški “de” si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons …

 

LETA 1882 ROJENA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA, NOBELOVA NAGRAJENKA († 1949)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost “zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov”. Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk – bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. “V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati,” je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

… več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

• Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.
  
• Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa… v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami… Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.
  
• V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.
  
• Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.
  
• Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici … Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.
  
• Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.
  
• Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.
  
• Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj … Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

 

LETA 1913 ROJEN ALOJZ KOCJANČIČ

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1991)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi … O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

• Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  
• Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  
• O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / – Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  
• Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  
• Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

 

LETA 1927 CHARLES LINDBERGH PRELETI ATLANTIK

Med pomembne dosežke v zgodovini tehnike nedvomno spada prvi letalski polet čez Atlantski ocean, ki ga je 20. – 21. maja 1927 opravil 25-letni ameriški pilot Charles Lindbergh. Njegov neprekinjeni polet z enomotornim letalom Spirit of St. Louis od New Yorka do Pariza (5836 km) je trajal 33 ur in 37 minut.

 

LETA 1934 UMRL JOSIP KOSTANJEVEC

PRIPOVEDNIK, UČENEC NATURALISTIČNE ŠOLE (* 1864)

Uka žeja ga je iz rojstne Vipave gnala v Gorico na gimnazijo in v Koper na učiteljišče. Kot učitelj je deloval v raznih primorskih krajih, od leta 1901 do upokojitve pa v Ljubljani. Leta 1887 je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prvi pripovedni spis Na Silvestrov večer. Po devetih letih molka se je oglasil s povestico Kmetiška ljubezen. Najbolj plodna so bila leta 1897–1902, ko je objavljal v raznih revijah in časopisih. V nekaterih delih je privzemal pripovedne in vsebinske obrazce naturalizma pod vplivom Frana Govekarja (Kotanjska elita).

 

 LETA 1940 ODPRT AUSCHWITZ/OSWIECIM

Med svojim prvim obiskom poljske domovine se je papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 ustavil tudi v Oswiecimu/Auschwitzu, mestu, 50 km zahodno od Krakova. Tam so nacisti postavili koncentracijsko taborišče, v katerem je od junija 1940 do konca vojne po strahotnem mučenju umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti v plinskih celicah in krematorijih. To največje taborišče smrti je papež imenoval “Golgota sodobnega sveta”.

 

LETA 1953 UMRL ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST (* 1902)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

 

LETA 1991 UMRL MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM (* 1905)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil ‘prirojen’, saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

 

LETA 2003 UMRL JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (* 1913)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1869 ROJEN ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK IN DRAMATIK († 1910)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj, verzov:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere – kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si – v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  
• Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  
• Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  
• Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  
• Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? – V trpljenja šoli.
  
• Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  
• Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  
• Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si – v meni!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.

 

 

LETA 1900 ROJEN NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši – pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv “pričevalec”. Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica nmeseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO … pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo – ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas… Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje – to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

 

LETA 1922 ROJEN JOŽE ŠIFRER

LIT. ZGODOVINAR IN KRITIK († 2009)

Rodil se je v kmečki družini v Žabnici pri Kranju. Leta 1949 je na Univerzi v Ljubljani diplomiral slavistiko. Najprej je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, leta 1952 so ga premestili na Jesenice. V letih 1950–1970 je bil ravnatelj jeseniške gimnazije, ki je pod njegovim vodstvom postala ugledna srednješolska ustanova. Leta 1973 se je moral posloviti od prosvetne službe. Pisati je začel leta 1954. Njegovo najpomembnejše delo je bilo urejanje zbranega dela Frana Saleškega Finžgarja.

 

LETA 1929 ROJEN BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1995)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

 

LETA 1965 UMRLA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA (* 1889)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

 

LETA 1984 UMRL JOŽEF ŽABKAR

DUHOVNIK, NADŠKOF IN DIPLOMAT, PRVI PAPEŠKI NUNCIJ SLOVENSKEGA RODU (* 1914)

Rojen je bil v Ljubljani, mladost pa je preživel na Jesenicah (oče je bil lekarnar in župan), leta 1933 je maturiral v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu (doktorat iz cerkvenega prava). Duhovnik je postal 23. septembra 1939 v Ljubljani. Med vojno je nadaljeval študij v Rimu. Kot prvega Slovenca so ga sprejeli na akademijo, kjer se šolajo vatikanski diplomati. Leta 1948 je že v službi na vatikanskem diplomatskem predstavništvu v Pragi, po tamkajšnjem državnem udaru se preseli v Kongo, a ga zaradi bolezni kmalu pokličejo v Rim, kjer vrsto let opravlja pomembne naloge. Leta 1967 postane stalni opazovalec apostolskega sedeža pri UNESCO v Parizu, naslovni škof pri Gospe Sveti (Virunum) in apostolski pronuncij na Finskem in apostolski delegat za skandinavske dežele (takrat je bil tam pri njem v službi tudi sedanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz). Kasneje zaradi bolezni do konca življenja ostane v Rimu kot svetnik na državnem tajništvu. Med diplomati je užival velik ugled, bil je zelo izobražen in govoril je vse glavne evropske jezike. Pokopali so ga v družinski grobnici v (stari) Gorici. Na pobudo sorodnikov pa so 13. oktobra 2012 njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale, kjer čaka vstajenja na duhovniškem pokopališču …

 

LETA 1996 PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ NA OBISKU V SLOVENIJI – 3. DAN

V Slomškovem mestu in škofiji

Organizatorji srečanja s svetim očetom pri letališču Maribor v Slivnici, kjer je bila ob desetih nedeljska maša, so bili pred papeževim prihodom v skrbeh, da bo udeležba majhna. Povod za ta “strah” je bila vest, da papež med to mašo božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška ne bo razglasil za blaženega. Strah je bil odveč, saj se je na prostranem travniku ob letališču zbralo okoli 100.000 ljudi. K temu je veliko pripomoglo lepo vreme, številne omahljivce pa je veličastno srečanje papeža z mladimi v Postojni, ki so ga spremljali po televiziji, spodbudilo, da so šli na mariborsko srečanje. Med romarji je bilo tudi nekaj tisoč mladih, ki so iz Postojne ponoči potovali z vlakom v Maribor. Nekaj ur pred mašo se je molilo, pelo, slišati je bilo tudi koračnice in narodne “viže”. Papež je prispel na mariborsko letališče z airbusom, ki je poletel z Brnika. Ko je letalo pristajalo, ga je pozdravilo ploskanje in mahanje s “papeškimi” šali. Bogoslužno slavje je ob podpori pihalnega orkestra bogatil zbor okoli 1.400 pevcev. S papežem je somaševalo nad 400 duhovnikov ter nad 40 škofov. Na začetku evharističnega slavja je papeža pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je poudaril, da je mariborsko škofijo “neizbrisno zaznamoval s pastoralnim delom, z apostolsko gorečnostjo in osebnim svetniškim življenjem škof Anton Martin Slomšek”.

… več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

 

LETA 2007 UMRL EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER (* 1912)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk