Avtor: marko

LETA 1313 ROJEN GIOVANNI BOCCACCIO

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST († 1375)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo …

 

LETA 1890 ROJEN STAN LAUREL

ANGLEŠKI KOMIK, REŽISER, PRVA POLOVICA KOMIČNEGA PARA STAN IN OLIO († 1965)

Arthur Stanley Jefferson se je mojstrovin komedije učil od nekaterih največjih angleških komikov tistega časa. Počasi je napredoval v stranskih vlogah, dokler se mu ni odprla pot in je celo nastopil kot zamenjava za Charlieja Chaplina. Leta 1912 se je preselil v Ameriko in spremenil ime (Stan Laurel). Uresničil je svojo mladostno željo in posnel skoraj 190 filmov. Z Oliverjem Hardyjem sta bila kor Stan in Olio hudomušni par črno-belega filma. Slavna sta postala v zgodnji polovici dvajsetega stoletja (1927) in veljata za enega najbolj uspešnih in najboljših parov v zgodovini filma (skupaj sta snemala 30 let).

 

LETA 1896 UMRL ANTON NEDVED

ČEŠKI SKLADATELJ in glas. učitelj, PISEC PRVE SLO. PEVSKE VADNICE (* 1829)

Češki glasbeni učitelj in skladatelj Anton Nedved je leta 1856 postal glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve (1890). Poučeval je petje na ljubljanski gimnaziji, v Alojzijevišču in v bogoslovnem semenišču. Za razvoj slovenske glasbe je pomemben zlasti kot učitelj. Napisal je prvo slovensko pevsko vadnico Kratek nauk o glasbi (1863), namenjeno bodočim učiteljem. Bil je tudi ploden skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov.

 

LETA 1914 ROJEN LADO PIŠČANC

DUHOVNIK IN PESNIK, ŽRTEV CERKLJANSKE TRAGEDIJE († 1944)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. “Ni jih več!” je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za ‘osvobojeno ozemlje’ in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je ‘oblikovala’ mlade ‘revolucionarje’. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna ‘zgodovina’ še vedno ponavlja trditev, da so bili ‘izdajalci’ tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu ‘komunistične ere’ na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci ‘v imenu ljudstva’ izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
  
• Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete… Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
  
• Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
  
• Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.
  
  
• Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

 

LETA 1977 UMRL WERNHER VON BRAUN

nemško-ameriški raketni inženir, pionir in vizionar astronavtike (* 1912)

Wernher von Braun, je v Nemčiji sodeloval pri izdelavi avtomatsko vodenih raket na tekoče gorivo V-2, po vojni pa je v ZDA sodeloval pri projektu Apollo. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Raziskovanje vesolja, kjer je celo naše ozvezdje le skromen delec ga je navdihovalo s skromnostjo: »V vesolju je več sonc kot je peščenih zrnc v vseh sedmih velikih morjih sveta. To nas mora privesti k meditaciji, ponižnosti in skromnosti … Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi vrstica iz psalma: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,1).

več:
S. Čuk, Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni (Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš), v: Ognjišče 3 (1967), 7-10.

njegove misli:

• Življenje je božji dar, ki nam je izročen, da iz njega napravimo nekaj koristnega. Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni poklicani pred posebno sodbo, kot pravi sveto pismo, nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.
  
• Znanost ne pozna popolnega razpada ali uničenja; pozna samo spreminjanje. Tisto torej, česar me uči znanost – in nikoli me ne neha učiti – me potrjuje v veri v nadaljevanje našega bivanja po smrti. Kajti nič ne izgine, ne da bi pustilo za seboj kakšno sled, in minevanje je samo spreminjanje.
  
• Prvi požirek iz kozarca naravoslovne znanosti te napravi ateističnega, toda na dnu kozarca čaka Bog.
  
• Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
  
• Vera v Boga in nesmrtnost nam daje moč in moralno vodilo, ki je potrebno za vsako dejanje v našem vsakdanjem življenju.
  
• Vera in znanost sta dve dominantni sili našega časa. Skušati moramo razumeti njuno naravo, če hočemo razumeti nekatere najbolj pereče probleme stoletja, v katerem živimo.

 

LETA 1912 USTANOVLJENA GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA

Planinca in zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar sta v Kranjski Gori ustanovila »reševalno postajo«, prvo postajo Gorske reševalne službe v Sloveniji. Nastala je v času Tičarjevega zdravniškega dela in županovanja v Kranjski Gori. Bila je del Tujskega prometnega društva v Kranjski Gori, ki ga je prav tako ustanovil Josip Tičar. Po njem so leta 1946 poimenovali dom na Vršiču, saj je bil zaslužen za njegovo gradnjo. Odprt je bil leta 1912, predstavljal pa je protiutež nemški Vossovi planinski koči na Vršiču.

 

 

LETA 1995 UMRL BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1929)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1723 UMRL JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR (* 1673)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, “ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu” (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več ‘romantično’ kot nekdanje čase.

Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar ‘prebujena’, saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste … ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih … Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih ‘junakov’, med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.

“Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana,” piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). “Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott.” V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje… Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

 

LETA 1843 ROJEN EDVARD GRIEG

NORVEŠKI SKLADATELJ, “CHOPIN SEVERA” († 1907)

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek “Chopin severa”. Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka, napisal je tudi 66 liričnih skladb.

 

LETA 1867 ROJEN IVAN GROHAR

SLIKAR († 1911)

“Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke … Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost.” Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar “naslikal” svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

več:
S. Čuk, Ivan Grohar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1997), 28-29.

 

LETA 1876 ROJEN SILVIN SARDENKO

S PRAVIM IMENOM: ALOJZIJ MERHAR, DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK († 1942)

“Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo,” je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. “Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka.” Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Silvin Sardenko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2006), 38-39.

nekaj njegovih verzov:

• Ali se tudi tebi godi / v dolgih nočeh kakor meni: / vse nabrekle zapro se oči / komaj ob eni? // Ali nemirno tebe srce / zgodaj prebuja kot mene, / ali samotne daljne gore / z doma te žene? // Ali ne misliš sredi prevar / da bi ne bila si toli / – ako se ne bi poznala nikdar – / tuja nikoli? (Prelest)
  
• Zvoni. / A hiše božje / nikjer ne vidijo oči. // Dehti / po rožni sreči. / A sreče od nikoder ni. // Šumi / pod starim mlinom. / A mlin stoji že leto dni. (Pesem)
  
• Lepa naša domovina, / oj junaška zemlja mila, / stare slave dedovina, / da bi vedno častna bila! / Mila, kakor si nam slavna, / mila si nam ti edina, / mila, koder si nam ravna, / mila, koder si planina. / (…) / Blagoslov se naj razliva / v tvojih poljih in lesovih / Bog ljubezni naj prebiva / v tvojih selih in domovih! / V božjem dihu, v božjem varstvu / tvoja ladja mirno plava. / Mir s teboj po vsem vladarstvu! / Tvojim sinom večna slava! (Lepa naša domovina)
  
• Noč je stala na planini / in lase si je česala, / razmotane, mehke, črne, / kakor prst na novem grobu. // in lasje so padali / kakor dolge, tenke sence / po planini, po dolini. / In zapletali so se vanje / žarki – pa so ugasnili, / ptice – pa so umolknile, / rože – pa so se zaprle, / in ljudje – pa so pospali … // Noč je zrla, kak ji vdano / med lasmi je vse zaspalo; / ginjena je pokleknila / pod planino in se lahno / naslonila na planino / in molila s toplim dihom. // Kar je črna noč prosila, / stvarnica je vse razkrila: / Ko so zjutraj se zbudili / žarki – pa so se smejali, / rože – pa so žarko pile, / ptice – pa so rožam pele / in ljudje so se ljubili / lepše, dražje kakor pred. ( Tiha noč pred Njim poklekuje)

 

LETA 1885 ROJEN FRAN BRADAČ

PROFESOR, PREVAJALEC IZ GRŠČINE IN LATINŠČINE († 1976)

Fran Bradač, rojen na Jami pri Žužemberku, je študiral klasično filologijo na Dunaju, izpopolnjeval se je še na Univerzah v Pragi in Berlinu. Najprej je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, zatem pa je predaval grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Sestavljal je grške in latinske učbenike in slovarje.

 

LETA 1886 ROJEN IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK († 1951)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

 

LETA 1902 ROJEN MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU († 1964)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

 

LETA 1903 ROJENA VIDA TAUFER

PESNICA († 1966)

“Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale.” Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Vida Taufer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2003), 42-43.

njeni verzi:

• Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot – uvod in sklep).

 

LETA 1907 ROJEN LOJZE SPACAL

SLIKAR IN GRAFIK († 2000)

Svetovno znan slovenski slikar in grafik, ki je ustvarjal skoraj šest desetletij (1937 – 1995). Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Svet pozna njegova dela v vseh tehnikah: olja, risbe s tempera barvami, monotipije, slike v mešani tehniki, kolaže, akvarele, tapiserije, skulpture v lesu in steklu, matrice, lesorezi in linorezi ter sitotiski. Hranijo jih številni muzeji in galerije po Evropi in Ameriki. Posebne vrste “galerija” je župnijska cerkev sv. Jurija v Gradnem v Goriških Brdih, katere notranjščino je Lojze Spacal poslikal s freskami leta 1942, na začetku svoje umetniške poti. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva

več:
S. Čuk, Lojze Spacal. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2007), 32-33.

o njem:

• “Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti” (Magda Jevnikar)

 

LETA 1936 UMRL ANTON LEVEC

PRAVNIK in PUBLICIST (* 1852)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

 

LETA 1947 SE MARIJA POMAGAJ VRNE NA BREZJE

Nemci, ki so prve dni aprila 1941 zasedli Gorenjsko, so po nekaj tednih z Brezij pregnali frančiškane. Milostna podoba Marije Pomagaj je bila v nevarnosti. Konec maja 1943 je kot “begunka” našla zavetje v ljubljanski stolnici. Tedanji ljubljanski pomožni škof božji služabnik Anton Vovk jo je spravil nazaj “domov”, v njeno kapelo na Brezjah.

 

LETA 1982 UMRL JOŽEF KETE

ZIDARSKI in PLESKARSKI MOJSTER (* 1909)

Rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, poklica se je učil pri mojstru Batiču v Ajdovščini, kasneje je hodil na učno obrtnško šolo in leta 1931 postal zidarski in pleskarski mojster ter prevzel samostojno obrt. Med vojno so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo … Po vrnitvi (1945) je bil nekaj časa pri Remontu, nato pa odprl samostojno obrt. Poklic je opravljal z vestnostjo in njegovo ime je bilo znano daleč naokoli. Svoj pečat je pustil v številnih cerkvah (160 jih naštejemo) po  vsej Primorski, z gradnjo, prezidavo, restavracijskim delom in popravilom, od leta 1936 (obnova cerkve sv. Duha – žup. Podkraj) do 1981 (nedokončana obnova zvonika v Renčah). Omenimo le obnovo fresk v Logu pri Vipavi, obnovo cerkve na Sveti gori ter kapele za glavnim oltarjem, obnovo stare cerkve sv. Petra v Dobravljah s Cebejevimi freskami …

o njem:
Z Jožefom Ketejem je legel v grob eden uglednih mojstrov stare šole, ki so svoje delo opravljali s poklicnim zanosom… Desetine slovenskih cerkva bodo še dolgo nosile sledove njegovega dela« (Drago Klemenčič)

 

LETA 1993 UMRL BOŠTJAN KEKEC (* 1959)

EDEN NAJBOLJŠIH ALPINISTOV

Član alpinističnega kluba Škofja Loka, udeleženec številnih odprav v Himalajo – od leta 1976 je doma in v tujini opravil preko 900 vzponov. Leta 1993 je bil v slovenski odpravi, ki naj bi osvojila K2 (8.611 m), drugo najvišjo goro na svetu. Poleg njega so bili v odpravi še Stipe Božič, Viki Grošelj in Zvonko Požgaj. Sto metrov pod vrhom jih je zajel snežni vihar, morali so sestopiti. Kekec je zbolel za višinsko boleznijo, soplezalci so ga poskušali spraviti v dolino, toda med sestopom je umrl.

 

LETA 2009 UMRL RUDOLF FRANCL

OPERNI PEVEC IN TENORIST (* 1920)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1782 ROJEN ANTON ALOJZIJ WOLF

LJUBLJANSKI ŠKOF, PODPORNIK ŠOLSTVA, KULTURE, VELIKODUŠEN MECEN († 1859)

“Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška,” meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. “Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. stoletja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi” (Marijan Peklaj).

več:
S. Čuk, Anton Alojzij Wolf. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2002), 16-17.

 

LETA 1811 ROJENA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA († 1896)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa ‘živi’ njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 160 leti.

 

LETA 1837 UMRL GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK (* 1798)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

 

LETA 1884 ROJEN VASILIJ MIRK

SKLADATELJ PRAVOSLAVNE LITURGIJE († 1962)

Skladatelj, zborovodja in glasbeni pedagog, po stroki profesor zgodovine in zemljepisa, je najprej deloval v rojstnem Trstu. V letih 1925–1928 je vodil zbor srbske pravoslavne Cerkve in zanj napisal Liturgijo sv. Jovana Zlatoustoga. Ko so fašisti ukinili slovenske šole v Trstu, je leta 1928 odšel v Maribor, od tam pa se je leta 1941 pred Nemci umaknil v Ljubljano. Bil je vrhunski mojster slovenske zborovske glasbe.

 

LETA 1936 UMRL GILBERT KEITH CHESTERTON

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK, FILOZOF, PUBLICIST, KRŠČANSKI MISLEC (* 1874)

Eden najizvirnejših pisateljev angleške in svetovne literature. Najprej se je uveljavil kot ilustrator, potem pa je začel pisati (romane, drame, pesmi, literarne kritike, eseje …), predaval je, pričeval … Njegov um je bil izjemno bister, iskriv, humoren, predvsem pa je bil globok iskalec resnice. Čeprav je sam o sebi dejal, da je bil pri dvanajstih letih pogan in pri šestnajstih agnostik, ga je poroka s Frances Blogg pripeljala do tega, da se je oklenil anglikanstva, leta 1922 pa je prestopil v katoliško vero. V svojem delu Pravovernost (leta 2001 je izšlo pri Mohorjevi) je razgrnil zgodovino svojega zorenja v veri. Zanimiva knjiga, polna prebliskov, utemeljuje verovanje v vsepresežnega Boga, ugotavlja svobodnost stvarjenja in enkratnost krščanskega odrešenja. Konec leta 2013 je škof iz Northamptona s prošnjo začel postopek za njegovo beatifikacijo. Znano je, da je angleški esejist tudi eden od najljubših avtorjev papeža Frančiška. Ko je bil še buenosaireški nadškof se je Mario Jorge Bergoglio udeležil simpozija o Chestertonu.

nekaj njegovih misli:

• Lahko je biti težak, težko je biti lahek. Angeli lahko letijo, ker se jemljejo na lahko. Hudič je padel zato, ker je bil pretežek.
  
• Najslabši in najnevarnejši svetohlinec ni tisti, ki hlini nepriljubljeno krepost, temveč tisti, ki hlini priljubljeno napako.
  
• Odkar ljudje ne verujejo več v Boga, nikakor ne verujejo v nič; verujejo v vse!
• Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo “srce na pravem mestu”.
• Življenje je sijajno kot diamant, toda krhko kot okensko steklo.
• Z najglobljimi skrivnostmi vere je podobno kot s soncem: ne moremo gledati vanj, toda v njegovi luči vidimo vse drugače.
• Optimist je človek, ki gleda v oči, pesimist pa gleda vaše noge.
• Ne morete si misliti, kako dobro bi se lahko počutili na tem našem planetu z malo potrpežljivosti, z malo razumevanja, z malo veselja in z malo ponižnosti.
• Ko ljudje nehajo verovati v Boga, s tem ne prenehajo verovati, temveč začenjajo verovati v kar koli.

o njem:

• “Chesterton se je rad družil z ljudmi, ker so predstavljali resničnost, in ta resničnost ga je spominjala na Boga. To pa je v njem vzbujalo močan občutek hvaležnosti. Od tega se moramo tudi mi nekaj naučiti, saj je bilo vse njegovo življenje en sam način zahvaljevanja. Mislim, da ne obstaja boljši način življenja kot ta, da izrekamo ‘hvala’.« (Marco Semarini)

 

LETA 1954 UMRL ANTON KOŽELJ

slikar in ilustrator (* 1874)

Ilustracija pomeni “osvetlitev”, ponazoritev besedila v knjigah z risbami, ki pripoved naredijo bolj privlačno. Knjižna ilustracija se je pojavila okoli leta 1470, nekaj desetletij po Gutenbergovem izumu tiska. Razcvet je doživela sredi 16. stoletja v Nemčiji (Cranach, Durer, Holbein). Na Slovenskem zasledimo prve pomembne ilustracije v protestantskih knjigah, posebej v Dalmatinovi Bibliji, nato pri Valvasorju in njegovem krogu. Med novejše mojstre knjižne ilustracije pri nas spada Anton Koželj, ki je opremil številne koledarje Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, in mnoge njene knjige. Spominjamo se dne, ko mu je »smrt zagrnila barvno podobo sveta”.

več:
S. Čuk, Anton Koželj. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri Koledarju je največja nevarnost, da zaradi neke stalnosti čisto koledarskega dela, torej pri ilustraciji zaglavij za posamezne mesece, kjer je ilustrator omejen na majhen prostor, zaidemo v neko obliko, katere se bralci počasi naveličajo. Koledar bero in gledajo otroci, zreli možje in žene ter starčki, kmetje, delavci in izobraženci – koliko različnih gledanj, okusov, dojemanj in seveda tudi kritik! … Umetniku lahko predlagamo, naj opravi svoje delo tako, da ga bo mogel doumeti in razumeti vsak povprečen bralec mohorskih knjig, ne moremo ga pa prisiliti, da bi napravil nekaj, česar ne more oblikovati s svojo likovno govorico (Jože Dolenc, Ilustracije mohorskih knjig).

 

LETA 1977 UMRL ANTON BITENC

arhitekt, naslednik Jožeta Plečnika (* 1920)

Arhitekturo je študiral na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete ljubljanske univerze v seminarju Jožeta Plečnika. Leta 1949 je postal Plečnikov asistent, po njegovi smrti (1957) pa v določenih vidikih njegov naslednik. Varovanje njegove dediščine je razumel kot svoje življenjsko poslanstvo. Ob spomeniškem delu na svetnem področju se je veliko posvečal cerkveni arhitekturi: po koncilu je preurejal številne cerkve in zasnoval nove v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko, Idriji ter v Šentvidu v Podjuni na Koroškem.

 

LETA 1988 UMRL VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ (* 1894)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1231 UMRL SV. ANTON PADOVANSKI

PORTUGALSKI FRANČIŠKANSKI REDOVNIK, TEOLOG, CERKVENI UČITELJ IN SVETNIK (* 1195)

Umrl je frančiškanski menih sveti Anton Padovanski, eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov in zaščitnik revnih. Ali ima danes smisel pisati o življenju sv. Antona Padovanskega, svetnika, ki se je rodil in je živel pred več kot 800 leti, torej svetnika, ki je živel v zelo oddaljenem obdobju, v popolnoma drugačnih razmerah, poleg tega pa še čisto kratek čas – samo 36 let (1195-1231)? Ali nam lahko pomaga bolje razumeti sebe in svet okoli nas, da živimo bolje, smo bolj človeški in bolj krščanski, da se s svojim življenjem in delom zavzemamo za boljši svet?

Kaj lahko pove in da takšen svetnik nam, ki živimo in delamo z “astronomsko” hitrostjo, imamo ogromno obveznosti in težav? Skoraj vedno hitimo, nikoli nimamo časa zase, še manj za druge. In vendar živimo v razvitem času in prostoru, vse nam je na dosegu roke: radio, televizija, telefon, internet, avtomobili, vlaki, ladje, narodni in mednarodni poleti…

Zakaj sv. Antona vsi in povsod tako poznajo, častijo in ljubijo? Kaj je naredil Fernando Bulione, poznejši sv. Anton Padovanski, da je tako velik, da si zasluži celo naziv “svetnik vsega sveta”? Mnogi, predvsem v Italiji, mu pravijo kar “Svetnik” (II Santo), tudi “Svetnik za prvo pomoč”. “Svetnik čudežev”, “Svetnih vseh časov”, “Svetnik vsega sveta”, “Svetnik vseh”.

Sv. Anton je za Marijo morda svetnik vseh in za vse. Razloge za to lahko odkrivate tudi v knjižici, ki jo je izdalo Ognjišče Sveti Anton – svetnik vsega sveta

več:
S. Čuk, Sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2013), 27.

nekaj njegovih misli:

• Živa je govorica, kadar govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede, govorijo naj dela. Polni smo besed, smo pa brez del, zato nas zadene Gospodovo prekletstvo: preklel je namreč smokvino drevo, na katerem ni našel sadu, ampak le listje.
• Nebeški Kralj ne plačuje svojih služabnikov po imenitnosti službe, ki jo opravljajo, temveč po ljubezni in ponižnosti, s katero jo opravljajo.
• Življenje dobrega kristjana se obarva z različnimi krepostmi, ki se nežno zlivajo, a nad vsemi izstopata rdeči plamen Božje ljubezni in modra mehkobe bratske ljubezni.
• Molitev je izkušnja ljubezni človeka do Boga… Kdor ljubi, vedno moli.
• Ni dovolj, da znamo dobro govoriti o Jezusu, moramo ga ljubiti in pričevati zanj s svojim življenjem, to pomeni, da po nas živi in govori današnjemu svetu.
• “Kdor ne pozna Svetega pisma, je neuk… Sveto pismo je ogledalo življenja… Kdor oznanja resnico, pričuje za Kristusa. Kdor zamolči resnico, zataji Kristusa.
• “Pravični je vedno pripravljen vrniti se v Očetovo hišo, ‘vrniti ‘ svojo dušo Stvarniku tedaj, kadar je njegova volja. Kdor živi in dela z Božjim mirom v srcu, bo gotovo umrl v Gospodovem miru. . . Kakor otrok jokajoč steče v materino naročje in mu mama obriše solze, tako sveti ljudje hitijo, da ubežijo pred zemeljskimi solzami in objamejo Boga, ki bo obrisal vsako solzo z naših oči. . .

o njem:

“Sveti Anton je namreč na odličen način učil, kako naj Kristus in njegov evangelij postaneta neprestano vodilo v vsakdanjem življenju, pri moralni izbirah zasebne in javne narave ter vsem kazal, naj pri tem viru hranijo svoj pogum za dosledno in privlačno oznanjevanje odrešenja” (Janez Pavel II. 13. junija 1994).

“Potrebno je, da vsi, pastirji in verniki, z iskreno pobožnostjo znova odkrijejo osebnost svetega Antona, preučujejo njegovo pot, znajo razumeti njegove kreposti, učljivo prisluhnejo sporočilu, ki izhaja iz njegovega življenja. . . Tudi danes kot takrat, je nujno potrebna nova kateheza, sloneča na božji besedi, posebej na evangelijih, da bi krščanskemu svetu znova dali razumet. vrednost razodete vere (Janez Pavel II. ob 800-letnici rojstva svetega Antona Padovanskega)

 

LETA 1831 ROJEN JAMES CLERK MAXWELL

ŠKOTSKI FIZIK, MATEMATIK († 1879)

Rojen v znani škotski družini je že kmalu kazal nadarjenost za matematiko. Že s petnajstimi leti je reševal probleme ovalnih krivulj, diplomiral je na Cambridgu in 1871 začel tam predavati eksperimentalno fiziko (brez posebnih uspehov), ukvarjal pa se je s teorijo treh barv in s kinetiko plinov. Znan je predvsem po tem, da je odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v Maxwellovih enačbah. Dokazal je, da je svetloba elektromagnetno valovanje in po njem se imenuje merska enota za magnetni pretok (Maxwell – M)

 

LETA 1852 ROJEN ANTON LEVEC

PRAVNIK in PUBLICIST († 1936)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

 

LETA 1865 ROJEN WILLIAM BUTLER YEATS

IRSKI PESNIK IN DRAMATIK, EDEN NAJPOMEMBNEJŠIH LITERATOV 20. STOLETJA († 1939)

Največji irski pesnik, družil se je z imenitnimi literati tistega časa, tudi z Oscarjem Wildom. Je predstavnik magičnega simbolizma. Zanimala ga je tudi drama, zato je leta 1899 ustanovil gledališče Abbey Theatre in velja za obnovitelja poetične drame. Med pesniškimi zbirkami so najbolj znane Oisinova potovanja, Veter v trsju, V sedmih gozdovih … Izbor njegove lirike je izšel tudi pri nas (1993), v prevodu Vena Tauferja.

njegovi verzi:

• Ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; / svet preplavlja popolna anarhija, / krvavo kalna plima preplavlja in povsod / obred nedolžnosti se utaplja. (pesem Drugi prihod /The second coming/, prevod: Veno Taufer)

 

LETA 1889 ROJEN ANTON TROST

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1973)

Doma v Vodicah pri Ljubljani, študiral je klavir (Ljubljana, Dunaj) in poučeval na ljubljanski Glasbeni matici in na Dunaju. Leta 1940 je postal prvi rektor Akademije za glasbo v Ljubljani. Veliko je nastopal tudi v tujini in prejel številna priznanja, leta 1949 je tudi Prešernovo nagrado.

 

LETA 1898 ROJEN ANTON PODBEVŠEK

PESNIK IN ESEJIST († 1981)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

 

LETA 1899 ROJEN ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC († 1983)

Danes, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Antona Padovanskega, bi praznoval svoj rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovinarjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo. “Od zemlje in kmetov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in žilavno delavnost,” ga je kleno označil Joža Mahnič. Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uveljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezikoslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiščem na 19. in prvi polovici 20. stol. Njegov učenec Jože Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: “Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševnosti… Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vsega človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada.«

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

 

LETA 1897 ROJEN PAAVO NURMI

FINSKI ATLET († 1973)

Paavo Nurmi je v svoji bogati športni karieri na poletnih olimpijskih igrah leta 1920, 1924 in 1928 osvojil 9 zlatih in 3 srebrne kolajne. Postavil je kar 18 svetovnih rekordov.

 

LETA 1902 ROJEN ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, KANONIST, PUBLICIST PREVAJALEC CERKVENEGA ZAKONIKA († 1953)

Po ljudski šoli v Bohinjski Bistrici je drsal gimnazijske klopi v Škofovih zavodih v Šentvidu. Študij teologije na univerzi v Ljubljani je zaključil z doktoratom, nato pa je v Rimu študiral cerkveno (kanonsko) pravo. Med leti 1931–1945 je bil docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani. V maju 1945 je odšel v izgnanstvo najprej v Italijo, nato v Argentino kot dekan Teološke fakultete v izgnanstvu. Po njegovi zaslugi smo Slovenci med prvimi dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944).

 

LETA 1913 ROJEN LOJZE OPEKA

OČE MISIJONARJA PEDRA († 2006)

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim “malgaškim čudežem” – z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni “rdeči” zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril “preroške” besede: “Tudi jaz bom nekoč gradil hiše.” Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali. Tokrat se spominjamo njegovega očeta, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Pedro Opeka. Tudi jaz bom nekoč gradil hiše. (Pričevanje), v: Ognjišče 8 (2006), 22-23.

nekaj misli njegovega sina, misijonarja Pedra…

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?

 

LETA 1965 UMRL MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE (* 1878)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici “in”. Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je “resnično življenje”«.

nekaj njegovih misli:

• Brez “ti” je “jaz” nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem “ti”.
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. – – Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

 

LETA 1967 UMRL JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine (*1889)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

 

LETA 1984 UMRL PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (* 1903)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

 

LETA 1999 UMRL KAREL CEGLAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, BIBLIOGRAF (*1912)

Zibelka mu je tekla v Stični. Bil je najstarejši od treh sinov, ki vsi postali duhovniki (Stanko – 1915, Ludovik – 1917). Po končani osnovni šoli se je na Radni pri Sevnici pripravljal na vstop v salezijansko družbo. Po duhovniškem posvečenju leta 1939 je opravljal različne službe v salezijanskih ustanovah. Po vojni je odšel v ZDA, od tam v Kanado, kjer se je posvetil zbiranju gradiva o škofu Baragi, ustanovil je založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1828 ROJENA LUIZA PESJAKOVA

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1898)

“Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In to mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam, da ne bodete krivo umeli mojih besed… Ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (Pajkova) svojo moč, kaj šele – Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka.” Tako je leta 1870, ko je na Dunaju začel izdajati svoj literarni časopis Zvon, pisal v Ljubljano pisateljici in pesnici Luizi Pesjakovi, ki je tedaj s svojimi spisi polnila razne slovenske liste in zbornike, čeprav je njeno pero “pisalo” slovensko šele komaj kakšnih šest let. Sodelovanje v Stritarjevem Zvonu in osebni stiki z Josipom Stritarjem, ki je bil tiste čase prva avtoriteta slovenske književnosti, pomenijo nov korak v njenem pesniškem razvoju. V Zvonu je objavila nekatere svoje najboljše pesmi.

več:
S. Čuk, Luiza Pesjakova. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2008), 30-31.

 

LETA 1838 ROJEN ANTON UMEK-OKIŠKI

PESNIK († 1871)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

 

LETA 1881 ROJEN GVIDON BIROLLA

SLIKAR, ILUSTRATOR († 1963)

Zelo dolg je seznam knjig, pretežno mladinskih, ki jih je s svojimi ilustracijami obogatil slikar Gvidon Birolla. Njegovih 19 ilustracij (15 jih je ustvaril Maksim Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1911) sodi med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegov slog je čisto svojevrsten. V bistvu je realist, ki pa z nekim ‘domotožjem po starem’ upodablja slovensko zemljo in človeka, njegove slike preveva domačnostno in pravljično razpoloženje.

 

LETA 1909 ROJEN PATER PLACID GREBENC

REDOVNIK CISTERCIJAN, PRIČEVALEC ZA VERO, MUČENEC († 1943)

Rojen v družini, kjer so poleg Alojza (p. Placida) še trije (brat in sestri) izbrali duhovni poklic. Leta 1919 je prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube in čez leto prejel mašniško posvečenje. Za novo mašo (pri božični polnočnici) mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Nekaj časa je bil v samostanu kaplan, potem pa postal ekonom. Okupacijo Slovenije so komunisti izrabili za to, da bi z revolucijo prišli po vojni na oblast, zato so načrtno zatirali vero v slovenskem narodu, pobijali so verne ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njimi. To se je zgodilo tudi v okolici Stične (umorili so 17 nedolžnih ljudi), zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati vaške straže in za duhovno oskrbo je bil določen p. Placid, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije (1943) so komunisti »patra Placida Grebenca zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana ‘belih menihov’ v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.

… več o njem preberite v pričevanju 12_2013

 

LETA 1929 ROJENA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKA deklica, PISATELJICA († 1945)

“Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty.” Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov …

več o njej preberite v pričevanju 07_2002

nekaj njenih misli:

• Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.
  
• Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.
  
• Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.
  
• Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ… Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.
  
• Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.
  
• Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.
  
• Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.
  
• Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.
  
• Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.
  
• Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

 

LETA 1958 UMRL FRANC KSAVER LUKMAN

TEOLOG IN PATROLOG (* 1880)

Dr. Franc Ksaver Lukman je bil doma v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, po maturi (1899) jer na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905, bil kaplan v Slovenski Bistrici in hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah, bil 1919 ri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve, od 1920 do upokojitve (1952), je bil profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani Bil je profesor dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je poleg svojega rednega dela skrbel tudi za prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona … V letih 1938-1944 je izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; prav toliko jih je ostalo v tipkopisu (prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana). Bil je tudi odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

več:
ČUK, Silvester. Franc Ksaver Lukman (1880-1958). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43

 

LETA 1960 UMRL ANTON ČADEŽ

DUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL (* 1870)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

 

LETA 1982 UMRL ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG (* 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

 

LETA 1991 UMRL BRANKO HOFMAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PRVI PISAL O GOLEM OTOKU (* 1929)

Rodil se je v Rogatcu, po končani gimnaziji v Mariboru in študiju primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani je deloval kot novinar in urednik na Radiu Koper ter mariborskem Večeru, dolga leta je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni upal pisati o Golem otoku ter grozljivem komunističnem mučenju zapornikov v romanu Noč do jutra. Roman je bil napisan in natisnjen že leta 1975, vendar so ga tik pred izidom prepovedali; izšel je leta 1981.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1844 UMRL URBAN JARNIK

DUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1784)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:

• Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

• “Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla.” (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

 

LETA 1864 ROJEN RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1949)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo … Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

 

LETA 1867 ROJEN CHARLES FABRY

FRANCOSKI FIZIK († 1945)

Francoski fizik je odkril ozonsko plast, ki deluje kot zaslon, ki življenje na površju Zemlje varuje pred škodljivimi učinki ultravijoličnih žarkov (umrl 1945).

 

LETA 1881 ROJEN FRAN TRATNIK

slikar († 1957)

Slovenski slikar in risar Fran Tratnik je v slovensko slikarstvo vnesel ekspresionizem. Ukvarjal se je s socialno tematiko v risbi in karikaturi. Slikal je portrete in akte. Rihard Jakopič je ob Tratnikovi 50-letnici napisal: »Boj in trpljenje okoli njega, boj in trpljenje v njem samem, sta mu postala pravo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost. Tako nam je danes Tratnik najizrazitejši oblikovalec sodobne človeške mizerije, umetnik še hrepenenja in strasti, kakor nekdaj, ko je začel svojo trnjevo pot.«

 

LETA 1871 ROJEN ANTON DOKLER

KLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC († 1943)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

 

 LETA 1894 UMRL FRANC KOSAR

DUHOVNIK, TEOLOG IN FILOZOF, PRVI SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1823)

Med bogoslovci, ki jih je škof Anton Martin Slomšek leta 1846, v prvem letu svoje škofovske službe, posvetil v duhovnike, je bil Braslovčan Franc Kosar. Po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859, ga je Slomšek poklical na škofijo, kjer mu je kot zanesljivemu sodelavcu zaupal razne naloge. Bil je navzoč ob Slomškovi smrti. Svetniškemu škofu je posvetil dva življenjepisa: krajšega v slovenščini in daljšega v nemščini.

 

LETA 1910 ROJEN ZORAN DIDEK

SLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG († 1975)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

 

LETA 1910 ROJEN JACQUES COUSTEAU

FRANCOSKI RAZISKOVALEC, OCEANOGRAF, INOVATOR, REŽISER († 1997)

Že leta 1942/43 je skupaj z Émilom Gagnanom skonstruiral potapljaško opremo (vodna pljuča), s katerimi je postavil temelje sodobnega potapljanja. Življenje je posvetil raziskovanju življenja v oceanih. Življenje je posvetil raziskovanju življenja v oceanih. Podvodna raziskovanja je kot kapitan ladje Calypso posnel tudi na filmski trak in nastali so številni dokumentarni filmi in serije (Podvodni svet Jacquesa Cousteauja). S tem smo lahko vsi navdušenci pobliže spoznali morski svet in njegove skrivnosti. Za filma Svet tišine (Le monde du silence, 1956) in Svet brez sonca (Le monde sans soleil, 1964) je prejel Oskarja za najboljši dokumentarec. Novembra 1988 je postal član Académie française, dolgo časa je bil tudi vodja oceanografskega muzeja v Monaku.

 

LETA 1915 ROJEN ALOJZIJ GERŽINIČ

SKLADATELJ IN PROFESOR († 2008)

Številni ugledni Slovenci, ki so zaradi svoje zvestobe vere in krščanskim načelom morali po zavladi komunizma morali zapustiti domovino, je bil tudi skladatelj, slavist in pisec znanstvenih del Alojzij Geržinič. Bil je vsestranski delavec med Slovenci v Argentini kot profesor in pisec šolskih ter drugih knjig. V matični domovini je nepoznan, ker je spadal med ‘zamolčane’. Kot odličen skladatelj je napisal oratorij Irenej Friderik Baraga na besedilo pesnika Vladimira Kosa.

več:
S. Čuk, Od Save do Srebrne reke. (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2016), 120.

 

LETA 1921 ROJEN JANEZ REMIC

PESNIK, KRITIK, ŽRTEV POVOJNIH POBOJEV († 1945)

Njegovo kratko življenje se je začelo v Bohinjski Bistrici. Kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu je sodeloval v glasilu Domače vaje. Sprva je pisal pesmi, zatem pa se je posvetil kritiki in delu v literarnem krožku. Po maturi 1940 je pričel na ljubljanski univerzi študirati klasično jezikoslovje. Po okupaciji je študij nadaljeval na Dunaju. Posvečal se je Platonu in se pripravljal na doktorat. Maja 1944 je bil vpoklican v nemško vojsko, stopil marca 1945 med gorenjske domobrance in bil junija 1945 ubit med množičnimi poboji.

 

LETA 1949 UMRL OTON ŽUPANČIČ

PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK REVIJE LJUBLJANSKI ZVON (* 1878)

Oton Župančič, pesnik slovenske moderne, ki ga po izrazni moči njegove poezije upravičeno postavljamo ob bok Francetu Prešernu, “kralju” slovenskih pesnikov. “Prešeren stoji na zemlji, Župančič plava nad njo,” je zapisal Josip Vidmar. Od »pevcev iste pomladi”, je Oton Župančič res “poletel” najviše. Bil pa je edini med njimi, ki jo dočakal “normalno” število let – enainsedemdeset. Ivan Cankar (1876-1918) je umrl v 43. letu življenja, Dragotin Kette (1876-1899) je legel v grob pri 23. letih, Josip Murn Aleksandrov (1879-1901) pa je ugasnil v svoji triindvajseti pomladi. “Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjenju se človek bliža Bogu… Svet je takrat kot velikanska klaviatura… Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet.” Tako je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1911) svoj pogled na pesniško ustvarjanje izpovedal.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2008) 1 – in rubriki mojstri besede 11_2009

nekaj njegovih verzov

• Če sonca ni, od kod to hrepenenje, / ki v srcih burno nam kipi in vre? / Od kod v očeh mladini to žarenje, / ki sivi dvom pred njim se v nič razspe? / O, sonce je! Je, ker ga slutimo, / ker ga v globini duše čutimo.
• Je: kdor je šel do konca s smerjo, / kdor smeri ostal je do kraja zvest / in ves se pognal je v samo rast: / tak, kadar nazadnje razpne roke / kot mož, ki se pretegne v dan, / mereč tkanino večnih sanj, / pokaže nam svojo podobo: križ.
• Sonce je zašlo za goro, / mesec je odšel za soncem, / ogenj v hiši je ugasnil, / sam ostal si brez besede; / odgovori, Ciciban: / kaj je naša zadnja luč? /
• Naša zadnja luč je duh: / vse je mračno, duh nam seva, / k Bogu pota razodeva.
• Usode nisi sam gospod: / pospravi vse, / pripravi se, / ne veš, kdaj treba bo na pot.
• Najskrivnostnejša med vsemi / je ljubezen; in resnica / je med vsemi najsvetlejša, / a povsod na dnu – grenčica.
• Ne, tam ni vsega konec, / na dnu gomile: / tak poln pričakovanja / je sen mrličev. // Blesteča večnost / posipala je z žarki / globine temne.
• Kuj me, življenje, kuj! / Če sem kremen, se zaiskrim, / če jeklo, bom pel, / če steklo – naj se zdrobim.
  In pred vsakim obrazom stoji / kruto zrcalo: / nič ti ne bo pomagalo, / daj račun za svoje dni!
• Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega… V ustvarjanju se človek bliža Bogu.
• Otresite zaduhlih se sanj! / Po bliskovo gre vseh živih dan, / kdor ga je zamudil – ves klic zaman – / doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!
• Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da mora sama zapeti; sicer je lažniva in zato slaba.
• Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! / Kdo je tebe v težki uri tešil? / “Hvalimo te, častimo te, o Kriste, / ki si z ljubeznijo ves svet odrešil.”
• Glej, in ceste se križajo / vsepovsod, vsepovsod – / voli – svobodna je pot – / zvezde nebeške se bližajo, / čuvajo potnika zmot …
  več:

 

LETA 1998 UMRL JOŽE PRIVŠEK

SKLADATELJ, DIRIGENT IN JAZZOVSKI PIANIST (*1937)

Glasbeno pot je začel kot vibrafonist in pianist, kasneje pa največje glasbene uspehe doživljal kot vodja Big Band-a RTV Slovenija, ki ga je vodil več kot trideset let. V tem času so nastale številne zimzelene slovenske popevke, ki jih (tudi mlajši) pevci še danes izvajajo: Nad mestom se dani, Vozi me vlak v daljave, Silvestrski poljub, Mati bodiva prijatelja …

 

LETA 2008 UMRL TARAS KERMAUNER

LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST, KRITIK, FILOZOF (* 1930)

Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, po diplomi bil tam nekaj let asistent, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Bil je eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše smeri v miselnosti in književnosti. Sodeloval je v skoraj vseh slovenskih in mnogih jugoslovanskih revijah. Njegova vodilna ideja je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti dramatiko, o čemer je napisal nad sto knjig; vseh njegovih knjig pa je okoli 150.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1538 ROJEN SEBASTIJAN KRELJ

JEZIKOSLOVEC, TEOLOG, PROTESTANTSKI PRIDIGAR, PREVAJALEC IN PISATELJ († 1567)

Med slovenskimi protestantskimi pisci so poleg Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenske tiskane besede, najbolj zaslužni in znani še trije: Jurij Dalmatin (1547-1589), ki je opravil velikansko delo s prevodom celotnega Svetega pisma v slovenščino (1584); Adam Bohorič (1520-1598) je spisal prvo slovensko slovnico Zimske urice (1584); Sebastijan Krelj (1538-1567) pa si je prizadeval za izboljšanje slovenskega jezika in pisave. Literarni zgodovinar Mirko Rupel, dober poznavalec naše protestantske književnosti, je zapisal: “Sebastijan Krelj je bil človek s širšimi pogledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Ker je moral (zaradi prezgodnje smrti) odložiti pero, ko je komaj nakazal nove smernice, je upravičeno trditi, da bi krepkeje uveljavil svoje jezikovne reforme, ko bi mu bilo dano daljše življenje.”

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2007

 

LETA 1580 UMRL LUIS VAZ DE CAMOES

NAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK (* 1525(4?)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji ‘Glosi’ omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

misli in verzi

• Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.
  
• Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.
  
• Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.
  
• Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

 

LETA 1821 UMRL JANEZ DEBEVEC

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ (* 1758)

Debevec je bil leta 1782 posvečen v duhovnika, služboval je v Ljubljani. Sodeloval je z Jurijem Japeljem, Vodnikom in Kopitarjem. Leta 1795 je v ljubljanskem semenišču prvi predaval slovensko slovnico. Priredil je tudi več teoloških besedil, za staro zavezo Japčljevega prevoda Svetega pisma (Svetu pismu stariga testamenta, 1791) je sestavil predgovor (Govorjenje od branja S. pisma). Sam pa je na novo prevedel 2. del Nove zaveze (1804) in bil od leta 1799 član komisije za pregled prevoda Svetega pisma. Debevec je pisal tudi šolske učbenike: leta 1891 je sestavil abecednik Krajnski plateltof, leta 1809 je izšel prevod prvošolske čitanke Majhine perpovedvanja (org. Kleine Erzählungen, 1809).

 

LETA 1836 UMRL ANDRE AMPERE

FRANCOSKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1775)

Ampere je bil profesor na politehnični šoli v Parizu. Odkril je, da se tuljava, po kateri teče električni tok, obnaša podobno kot paličast magnet, da med dvema vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila … in tako velja za začetnika elektrodinamike Po njem imenovani amperov zakon pravi, da se vzporedni in enako usmerjeni električni tokovi privlačijo, vzporedni in nasprotno usmerjeni pa se odbijajo – z njim lahko m s pomočjo katerega lahko izračunamo jakost magnetnega polja v okolici vodnika, po katerem teče električni tok. Po njem se imenuje osnovna enota električnega toka – amper.

 

LETA 1884 ZAČNE IZHAJATI NOVI BRENCELJ

SLOVENSKI HUMORISTIČNO-SATIRIČNI ČASOPIS

Časopis Brencelj je začel izhajati leta 1869 (5. januarja), na današnji dan pa je spremenil ime v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Do 10. decembra 1986 je prvi slovenski satirični časopis izdajal pisatelj Jakob Alešovec. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej “vetril” politično ozračje na Slovenskem.

več o uredniku Jakobu Alešovcu v obletnici meseca Ognjišče 10_2001

 

LETA 1903 ROJEN SILVESTER ŠKERL

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK († 1974)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

 

LETA 1912 UMRL ANTON AŠKERC

DUHOVNIK, PESNIK (* 1856)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita “in s tirani se bojuje”. »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_2012

… v rubriki mojstri besede 10_2009

nekaj njegovim verzov, razmišljanj

• Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! / Čaša tvoja je – življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!
  
• Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / – le tega se mi vedno boj!
  
• “Večno?!…” Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / “Večno?!… O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!”
  
• Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.
  
• Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.
  
• To življenje naše pestro – / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!
  
• Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!
  
• Ostati človek – to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

 

LETA 1915 ROJEN SAUL BELLOW

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC († 2005)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za “hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

 

LETA 1949 UMRLA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA (* 1882)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost “zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov”. Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk – bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. “V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati,” je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

… več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

• Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.
  
• Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa… v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami… Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.
  
• V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.
  
• Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.
  
• Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici … Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.
  
• Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.
  
• Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.
  
• Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj … Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

 

LETA 1962 UMRL MIRKO FILEJ

DUHOVNIK, GLASBENIK IN PROSVETNI DELAVEC JE S PESMIJO POVEZOVAL LJUDI (* 1912)

Duhovnik Mirko Filej, rojen v Medani, je bil goreč duhovnik, glasbenik in prosvetni delavec. Ob svojem duhovniškem delu se je glasbeno izobraževal in povsod ljudi povezoval s petjem. V Gorici, kjer je deloval od leta 1950 do svoje prezgodnje smrti leta 1962 (bilo mu je komaj petdeset let!), je razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem, društvenem in organizacijskem področju.

 

LETA 1985 UMRL ANTON BAJEC

JEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR ( * 1897)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

 

LETA 1992 UMRL BERT SOTLAR

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (*1921)

Rodil se je kot četrti od devetih otrok rudarske družine v Kočevju. Njegova mati je bila po rodu kočevska Nemka. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem mestu, po vojni vihri je študiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nekaj časa deloval pri dramskem gledališču v Beogradu, od leta 1950 pa je bil igralec ljubljanske Drame. Nastopal je tudi v številnih jugoslovanskih in slovenskih filmih, med katerimi so najbolj znani Kekec (nova verzija), Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.

 

LETA 1997 UMRLO PET GORSKIH REŠEVALCEV

Pri usposabljanju v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah se je smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev – inštruktorjev – Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Janko Kokalj in Boris Mlekuž.

 

LETA 2004 UMRL RAY CHARLES

AMERIŠKI PEVEC SOULA (* 1930)

Ko je njegov štiriletni brat nesrečno umrl, ga je to tako prizadelo, da je prosti čas preživljal v pivnici in poslušal igranje klavirja. Tudi sam je poskusil in tako je začel igrati. Že majhen je imel težave z vidom, pri sedmih letih pa je oslepel, zatekel se je h klavirju, po radiu poslušal jazz in blues in poskušal to tudi zaigrati … Po mamini smrti (1945) je pustil šolo in za preživetje igral klavir v gledališču , kasneje si je v Orlandu omislil band in začel nositi očala (kasneje zaščitni znak). Želel si je ustvarjati, zato se je preselil v Seattle, kjer je začel snemati skladbe, ki so kmalu postale uspešnice: I Got A Woman, I Love Her So, Yes Resl, Genius Sings The Blues…. Vrhunec slave je dosegel med 1960 in 1980 z uspešnicami, kot sta Georgia On My Mind, Hit The Road Jack in drugimi. V času svoje slave je posegal tudi po drogah, vendar se je zasvojenosti uspel rešiti in v zadnjem obdobju svojega življenja je veliko nastopal.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk