Avtor: Marko

LETA 1717 ROJENA MARIJA TEREZIJA

vladarica habsburških dežel († 1780)

Avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je vladala štirideset let (1740-1780), se je kot prosvetljena absolutistka zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. Leta 1774 je bila uzakonjena splošna šolska uredba, s katero je bil uveden obvezni pouk, ki naj bi zajel otroke obeh spolov od začetega 6. do končanega 12. leta.

 

LETA 1859 ROJEN IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, († 1944)

Rodil se je v Mokronogu, leta 1883 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Služboval je v Beli krajini in na Dolenjskem. Kot župnik je raziskoval zgodovino (izdal je knjigi o župnijah Sv. Peter-Otočec in Adlešiči). Skrbno je zbiral ljudsko izročilo. Blago iz Bele krajine je izdal v dveh knjigah. Iz lastnega gradiva in drugih zbirk, zlasti Frana Kocbeka, je pripravil knjigo Slovenski pregovori, reki in prilike (1934), do tedaj največje zbirke slovenskih pregovorov, rekov in prilik. Pregovori “svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno” je zapisal Fran Kocbek.

 

LETA 1879 UMRL JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, PEDAGOG (* 1844)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

 

LETA 1898 ROJENA VIKA PODGORSKA

NAŠA GLED. IN FILM. UMETNICA V ZAGREBU († 1984)

Njeno pravo ime je Ana Hedvika Čus, rodila se je v Mačah pri Svečah na Koroškem, v Gorici je obiskovala učiteljišče. Po prvi svetovni vojni je kot uradnica v Mariboru hodila v dramsko šolo Hinka Nučiča, se z njim poročila ter z njim leta 1921 odšla v Zagreb. V Hrvaškem narodnem gledališču se je razvila v eno največjih dramskih umetnic. Igrala je skoraj vse velike ženske vloge svetovne dramatike, najbolj doživeto tragične. Igralsko ime Podgorska si je izbrala po vasi Podgora pri Gorici, kamor je rada hodila na sprehod med šolanjem v Gorici.

 

LETA 1907 UMRL JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1842)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo ‘nekdanje čase’. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko ‘kriv’ tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali ‘na dušek’ kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

… več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici… Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.

 

LETA 1917 SE JE LUCIJI, JACINTI, IN FRANČIŠKU

V FATIMI NA PORTUGALSKEM PRVIČ PRIKAZALA MARIJA

Trije fatimski pastirčki so Marijo prvič videli okoli poldneva 13. maja leta 1917. Lucija je bila stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni. Z Gospo se pogovarja Lucija, Jacinta vse vidi in sliši, Francek pa vidi samo podobo in premikanje ustnic. Marija se jim je prikazala na kraju, kjer danes stoji fatimska bazilika. Povabila jih je k molitvi rožnega venca in jim naročila, naj se na isti kraj vrnejo na trinajsti dan naslednjega meseca. Marija se je otrokom prikazala še petkrat, nazadnje 13. oktobra 1917. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. Dogodku je bilo poleg treh otrok priča tudi veliko število drugih ljudi. Francek in Jacinta (brat in sestra) sta umrla kmalu po prikazovanjih in sta bila leta 2000 razglašena za blažena, Lucija pa je postala redovnica. Umrla je leta 2005, v starosti 97 let.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

 

LETA 1920 ROJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1947)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni … Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

… več o njem preberite v pričevanju 09_2013

 

LETA 1927 ROJEN FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK († 2020)

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig … nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) …

 več
BOLE, Franc, predsednik SAZU dr. France Bernik (Gost meseca), Ognjišče. 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

 

LETA 1974 UMRL MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE (* 1909)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik “barvnega realizma”; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

 

LETA 1978 UMRL MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA (* 1903)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: “Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on… Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo.”

… več o njem preberite v pričevanju 05_2003

nekaj njegovih misli:

• Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
  
• Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
  
• Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
  
• K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu… Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
  
• Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova “vera” – brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
  
• Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
  
• Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
  
• Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
  
• Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

 

LETA 1979 STOPITA NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA

PRVA SLOVENCA: ANDREJ ŠTREMFELJ IN NEJC ZAPLOTNIK

Zlati dan slovenskega alpinizma, saj sta se iz jugoslovanske odprave, ki jo je vodil Tone Škarja na vrh Mount Everesta najprej povzpela Zaplotnik in Štremfelj, dva dni za njima pa še Stane Belak Šrauf, hrvaški alpinist Stipe Božić in nepalski šerpa Ang Phu.

... več o Nejcu Zaplotniku: aktualnosti, v: Ognjišče (1983) 6

… o Mariji in Andreju Štremflju: moj pogled, v: Ognjišče (2010) 8

… o Mariji in Andreju Štremflju, prvima zakoncema na Everestu v pogovoru: gosta meseca, v: Ognjišče (2016) 4

 

LETA 2020 UMRL BERT PRIBAC

SLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR (* 1933)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1842 ROJEN JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI († 1912)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi “glasbenik ženske in ljubezni”. Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

 

LETA 1845 ROJEN JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA († 1915)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

 

LETA 1852 ROJENA AVGUSTA ŠANTEL st.

SLIKARKA († 1935)

Avgusta Šantel st. je slikarski dar dobila po materi Eriki, nečakinji odličnega slikarja Josipa Tominca. Slikarstvo je študirala v Gradcu in Münchnu do leta 1873, ko se je poročila in živela z družino v Gorici do leta 1915, ko so morali bežati pred fronto. Od sedmih otrok so kar trije postali slikarji. Sama je v goriških letih napravila veliko portretov v pastelu ali barvnimi kredami, risbe s črno kredo kot dekorativno nadomestilo za fotografije. V počitnicah je risala tudi pokrajine.

 

LETA 1866 ROJEN LEOPOLD MANDIĆ

ROJEN KOT BOGDAN MANDIĆ, HRVAŠKI KAPUCIN, SPOVEDNIK IN SVETNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA († 1942)

Ko je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil patra Leo­polda Mandića za svetnika, ga je postavil za vzornika spovednikov. Nekateri so patru Leopoldu očitali, da je do grešnikov preveč ve­likodušen, pa jim je odgovoril tako, da je pokazal na križ: “Vidite, on nam daje zgled. Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš..” Potem se je malo pošalil: “Če bi mi Jezus oči­tal preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: ‘Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskonćne ljubezni do duš umrl na križu.'” “Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo,” je pisal enemu svo­jih spovedancev. Njega je Bog izbral za orodje svojega usmiljenja. Pater Leopold je dvainpetdeset let svojega duhovništva presedel v spovednici in Bog je po njem delal prave čudeže. Ko prebiramo nje­gov življenjepis (izšel je leta 1983 in ponatis leta 2000 v zbirki Žepna knjižnica Og­njišča, dopolnjeni drugi ponatis iz leta 2012 pa je še na razpolago, od­krivamo, kako dragocen je zakrament sprave.

več:
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2001), 72-73.
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2016), 58-63.
knjiga: Bernardi P., Sv. Leopold Mandić. 2012. Žepna knjiga Ognjišča. Ognjišče. Koper.
podobica sv. Leopold Mandić

nekaj njegovih misli:

• Kdor pobožno živi v Kristusu, mora nujno pretrpeti različno gorje človeškega življenja in se z Jezusom darovati v prijetno daritev nebeškemu Očetu. Če je kristjan podoben Kristusu v njegovem trp­ljenju, mu bo tudi v vstajenju.
  
• Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prene­sle sijaj evharistične skrivnosti!
  
• Če lahko gremo z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko lju­bimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj.
  
• V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
  
• Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospo­dar! On dobro ve, kaj dela.
  
• Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si vendar moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič za to; zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
  
• Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.
  več:

 

LETA 1872 ROJEN ANTON KOROŠEC

duhovnik, narodni buditelj in politik († 1940)

“V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo … Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo … Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim.” – To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem “posvetnem” delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

 

LETA 1884 UMRL BEDRICH SMETANA

ČEŠKI SKLADATELJ (* 1824)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

 

LETA 1912 ROJENA ZORA PIŠČANC

PISATELJICA IN KULTURNA DELAVKA († 1989)

»Zora Piščanc je s svojo nadarjenostjo, s svojskim čustvovanjem, z živahnimi dialogi, s smislom za nazornost in stvarnost upodobila vrsto primorskih ljudi, da so se bralcem prikupili,« je zapisal literarni zgodovinar Martin Jevnikar. »V svojih delih je ljudem razumljiva, realistična, preprosta, iz vseh pa veje velika ljubezen do slovenske zemlje in jezika, globoka vera, dobrota in človečnost. Ni se povzpela na vrh literarnega ustvarjanja, ostala pa bo zapisana v literaturo kot dobra ljudska pripovednica.« Priljubila se je tudi našim bralcem. Leta 1982 je v Ognjišču v nadaljevanjih izhajala njena povest Na obalah morja, ki je nato izšla v knjigi, ki je hitro pošla. Največja uspešnica naše založbe pa je bila njena Pastirica Urška, roman o Marijinem prikazanju na Sveti gori pri Gorici. V zbirki Žepna knjižnica je leta 1980 izšla v nakladi 15.000 izvodov, čez nekaj mesecev pa dodatnih 5.000 izvodih. Pošla je tudi dopolnjena izdaja te knjige iz leta 2003. Pri naši založbi je izšel tudi njen življenjepisni roman Blagovestnika Slovanov (1985). Naše drage sodelavke se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Zora Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2012), 50-51.

 

LETA 1915 ROJEN BRAT ROGER SCHUTZ

USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA († 2005)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, “iskalci Boga” in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: “Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine.” Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem.

več:
Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949.

S. Čuk, Taizé in brat Roger Schutz. Iskalci Boga so vir upanja: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2005), 22-23.

njegove misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem ‘danes’, da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en “Božji danes”.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1228 USTANOVLJENA

LAVANTINSKA/MARIBORSKA ŠKOFIJA

Slovensko ozemlje severno od Drave je od leta 811 spadalo pod nadškofijo Salzburg. Nadškof Eberhard je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v Št. Andražu v Labotski dolini, nemško Lavanttal, zato je dobila ime lavantinska. Škofija je bila zelo majhna. Njene meje so se razširile na slovensko ozemlje za časa jožefinskih reform (1787–1789). To je bila njena druga ustanovitev. Za tretjo je poskrbel škof bl. Anton Martin Slomšek, ki je leta 1859 prenesel sedež škofije v Maribor in takrat so bile preurejene tudi meje.

 

LETA 1876 ROJEN IVAN CANKAR

PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK († 1918)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se “spoveduje” svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi … Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved.
  
• Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali.
  
• Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
  
• Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso… Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.
  
• Veliko prenese človek (…), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
  
• Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
  
• Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
  
• Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
  
• Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana … Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
  
• Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
  
• Paradiž ni moj dom, pot je moj dom … Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
  
• Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
  več:

 

LETA 1886 ROJEN KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1968)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Gottingenu, v Munstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda … Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

• Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.
  
• Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.
  
• Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

 

LETA 1928 UMRL IVAN MERZ

PROFESOR, PISATELJ IN PRIČEVALEC EVANGELIJA, BLAŽENI (* 1896)

“Kristusova luč sije v enem od sinov te banjaluške škofije – v Ivanu Merzu, ki bo med današnjim slavjem razglašen za blaženega… Želim vam ga dati kot Kristusovega pričevalca in priprošnjika, obenem pa kot spremljevalca na poti v vaši zgodovini v ponovni izgradnji tistega, kar je porušilo nasilje, v spravi med posamezniki in družinami… Od danes bo vzornik mladim in zgled vernim laikom.” Tako je med bogoslužnim slavjem v Banja Luki 20. junija 2003, med katerim je razglasil za blaženega dr. Ivana Merza, prvega hrvaškega laika, dejal papež Janez Pavel II.

več:
S. Čuk, Blaženi dr. Ivan Merz. Božji orel, ki kaže pot k Soncu: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Mati večna, ki si utelešenje Poezije, vsega lepega in neminljivega, daj, da bom še naprej sposoben sprejemati darove lepote!
  
• Ni dovolj samo verovati. Naša vera mora biti kažipot življenja, da ne delamo proti načelu pravičnosti in večnosti.
  
• Prepričan sem, da ima vse svoj namen: to delo, te moje male bolečine. Skozi bolečino človek vse drugače in bolj globoko razume bridko besedo življenje.
  
• Za nas kristjane je tudi ta svet nekakšna mala domovina, ker je Bog navzoč v njem in deluje v njem, le da se tega ne zavedamo popolnoma. Toda bolj ko bo božje kraljestvo v naših srcih raslo, globlje bomo doumeli, da se mora uresničiti tudi v naravi.
  
• Narod brez vere spada v zoologijo. Ne misli na smrt, ropa in je. Kadar ga zadene trpljenje, ga zajame malodušje in preti Bogu.
  
• Skrb za zdravje in telesno lepoto je pomembna. Nova generacija mora biti zdrava, vesela in lepa. Kar je grdo, je posledica greha. Zato se mora človek obvladovati in skrb za zdravje in lepoto imeti za sredstvo, da postane gospodar samega sebe in da si okrepi voljo.
  
• Svetnike pogosto prikazujejo kot mrke ljudi koščenih obrazov, kot ljudi, ki se bičajo. Dejansko pa so svetniki svetla bitja, polna notranjega veselja in sreče, katerih lepota se odraža tudi na zunaj. To so idealna bitja, nadljudje v pravem pomenu besede, oni so luči in stebri Cerkve.
  
• Katoliška vera je moj življenjski poklic in mora biti vsakemu verniku brez izjeme. Če se zavedamo, da je to življenje samo kratka priprava na večnost, je naravno, da gredo vsa naša prizadevanja v to smer.
  
• Največja stvar, ki obstaja na svetu je sveta Cerkev; največja stvar v Cerkvi je maša, v maši pa spremenjenje. In kot je Kristus v svojem zemeljskem življenju vse svoje misli usmerjal proti KaIvariji, tako
• Kristusove zaročenka Cerkev upira svoj pogled proti oltarju.
  
• Človek vsak trenutek vidi, kako je majhen, in kako velik je On, ki je umrl za nas; ki daje samega sebe kot božji Kruh. Ni mogoče povedati, kaj čutimo, ko se On združi z nami.

 

LETA 1979 UMRLA IDA KRAVANJA

FILMSKA IGRALKA ITA RINA (* 1907)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

 

LETA 1991 UMRL JOŽE KRIVEC

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK (* 1916)

Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1610 UMRL MATTEO RICCI

IT. JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR (* 1552)

V času, ko je bila misijonska dejavnost na Kitajskem popolnoma prepovedana, je italijanski jezuitski učenjak Matteo Ricci ta zid prebil. Prisvojil si je jezik, vedenje in običaje Kitajcev, oblečen kot učenjak. Po zgledu apostola Pavla je postal “Kitajec med Kitajci”. Izstopal je predvsem kot matematik. S svojim znanjem je naredil velik vtis, saj so Kitajci izredno cenili matematiko, astronomijo in mehaniko. Po naročilu cesarja Wanlija je izdelal svetovni zemljevid s kitajskimi črkami.

 

LETA 1676 ROJEN AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK († 1741)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2006)

 

LETA 1784 ROJEN URBAN JARNIK

DUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1844)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:
Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

• “Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla.” 
  (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

 

LETA 1834 UMRL JOŽEF BALANT

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI (* 1763)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

 

LETA 1904 ROJEN SALVADOR DALÍ

ŠPANSKI (KATALONSKI) SLIKAR († 1989)

Študiral je v Madridu, leta 1927 odšel v Pariz in se tam seznanil s Picassom in nadrealističnim gibanjem. Ob začetku druge svetovne vojne je emigriral v ZDA in se po vojni vrnil v Francijo. Bil je izurjen risar, umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Študiral je psihoanalizo in razvil kritično metodo slikanja, naturalistične slikovne detajle je združeval v nemogoče kombinacije, ki jih je sam imenoval »ročno naslikane fotografije sanj«. Svoje delo je znal tržiti, sodeloval je tudi na snemanjih filmov, bil je znan kot zelo domiseln, in imel je sposobnost delati nenavadne stvari, da je z njimi pritegnil pozornost nase. Njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Najbolj znana dela: Stopljeni čas, Goreča žirafa … ciklus ilustracij iz Dantejeve Božanske komedije …

 

LETA 1981 UMRL BOB MARLEY

JAMAJŠKI KITARIST, PEVEC IN SKLADATELJ (* 1945)

Na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved …

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Ena ljubezen, eno srce, ena usoda.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni ‘biti močen’ tvoja edina možnost.”
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

 

LETA 2020 UMRL TONE ŠKARJA

ALPINIST, GOR. VODNIK in REŠEVALEC, PISATELJ, FOTOGRAF (* 1937)

Tone Škarja je dve tretjini svojega življenja posvetil goram, alpinizmu in delu v Planinski zvezi Slovenije. Opravil je več kot 1000 alpinističnih vzponov, od tega prek 30 prvenstvenih. Bil je član odprave Everest 1979, prejel je najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado. Bil je tudi pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Objavljal je v Planinskem vestniku in drugih revijah in časopisih, bil je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah (1984), avtor knjig Stene mojega življenja (1975) in Julang Kang (1987) ter soavtor knjig Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981) in Na vrhovih sveta (1992). PZS mu je leta 2014 podelila nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, leta 2011 je dobil tudi Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu …

njegova misel:

• Če upoštevam misel Nejca Za­plotnika, da je cilj že pot, potem moram reči, da temu ni ravno tako. Pomembno je, da imamo jasno določen cilj in se trudimo, da ga dosežemo. Včasih nam uspe, drugič ne. Če cilja ni, potem je tako kot z novodobnimi odpravami – vse obvisi nekje v zraku in bi vsak po svoje malce pohajal naokrog. Cilj oplemeniti in osmisli pot.

o njem:

• Po trdi »vajeniški« in ustvarjalni »mojstrski« dobi v domačih in tujih gorah je Tone Škarja uspešno posegel po himalajskih lovorikah in pomagal Sloveniji k ugledu alpinistične velesile. Udeležil se je enaindvajsetih himalajskih odprav in ogledniških pohodov, večine kot vodja, in  zabeležil svojo gorniško pot v sedmih knjigah in vrsti delno potopisnih delno idejnih in realistično ocenjevalnih člankov. (Stanko Klinar)

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1638 UMRL CORNELIUS JANSEN

NIZOZEMSKI ŠKOF, OČE JANZENIZMA (*1585)

Gibanje, ki je oznanjalo pretirano strogost v verskem življenju, se po nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (lat. Jansenius) imenuje janzenizem. V svojem glavnem delu Augustinus, ki je izšlo po njegovi smrti (1640), je pod vplivom kalvinizma učil, da je človeška narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem. Friderik Baraga se je kot mlad duhovnik boril proti janzenizmu z oznanjevanjem Božjega usmiljenja.

 

LETA 1788 UMRL GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC (* 1723)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem …

več:
S. Čuk, Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2018), 42-43.

 

LETA 1794 UMRL ANTOINE LAURENT LAVOISIER

FRANCOSKI KEMIK, OČE MODERNE KEMIJE (* 1743)

Francoski kemik Antoine Laurent Lavoisier spada med ustanovitelje moderne kemije. Dokazal je, da je zrak zmes kisika in dušika ter ugotovil vlogo kisika pri gorenju – spajanju snovi s kisikom. Umrl je kot nedolžna žrtev med francosko revolucijo (1789-1795). 8. maja 1794 je njegova glava padla pod giljotino, napravo za izvrševanje smrtne kazni med to revolucijo.

 

LETA 1828 ROJEN JEAN-HENRI DUNANT

ŠVICARSKI MIROVNIK IN HUMANIST, OČE RDEČEGA KRIŽA (†1910)

Švicarski človekoljub Jean-Henri Dunant je po bitki pri Solferinu (1859) ustanovil društvo za pomoč vojnim ranjencem. To je bil zametek mednarodne organizacije Rdečega križa. Za njen rojstni dan velja 26. oktober 1863. Leta 1901 so prvič podelili Nobelovo nagrado za mir. Prejel jo je Henri Dunant, ki je ves denar podaril vojaškim bolnišnicam.

 

LETA 1880 UMRL GUSTAVE FLAUBERT

FRANCOSKI PISATELJ (* 1821)

Kot nezaželen otrok je že v mladosti doživel trpljenje in umiranje drugih ljudi. Začel je pisati kratke zgodbe, v katerih so bili opisi zelo realistični, pripoved je izdelal do popolnosti, preden jo je objavil. Na očetovo željo je moral študirati pravo, toda šele ko se je iz Pariza preselil na podeželje, kjer je začel pisati in so nastala njegova najbolj znana dela. Roman Gospa Bovary, je Flaubert izdal leta 1857, po potovanju po Tuniziji je napisal zgodovinski roman Salammbô, ki slikovito opisuje vojaške boje v Kartagini v času po prvi punski vojni. Pomemben je tudi njegov roman Tri priče. Flaubert je v svojih delih razgaljal meščansko družbo in njen življenjski slog. Velja za glavnega predstavnika francoskega realizma in za enega največjih svetovnih romanopiscev.

njegove misli:

• Srce je bogastvo, ki ga ni mogoče niti prodati niti kupiti, mogoče ga je samo podariti.
  
• Prepričan sem, da bi nam, če bi nenehno imeli svoj pogled uprt v nebo, konec koncev zrasle peruti.

 

LETA 1895 ROJEN FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK († 1979)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu in televiziji. Rad je govoril, da je “radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš – televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas”. V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: “Bog te ljubi!” Če bi sveti Pavel, veliki “apostol narodov”, živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. “Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu.”

več:
S. Čuk, Fulton J. Sheen, Prvi televizijski pridigar: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2022), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

 

LETA 1898 ROJEN KARDINAL ALOJZIJ STEPINAC

BLAŽENI NADŠKOF IN KARDINAL, POGUME­N PASTIR BOŽJEGA LJUDSTVA († 1960)

Med svojim drugim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. v soboto, 3. oktobra 1998 v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bi­strica razglasil za blaženega kardinala Alojzija Stepinca, ki je bil nadškof v Zagrebu (1934-1960). Pogumnega pastirja, ki se je boril za temeljne človeške pravice, so komunistične oblasti na insceniranem sodnem procesu obsodile kot “vojnega zločinca”, on pa je svojim sod­nikom z dostojanstvenim mirom dejal: “Moja vest je čista!”

več:
S. Čuk, Kardinal Alojzij Stepinac: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (1998), 62-63.

njegova misel (na sodišču):

• Moja krivda je v tem, da ne klonim pred vašimi zahtevami. Toda če bi moral dati svoje življenje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, ga bom dal, zagrebški nadškof zna ne samo trpeti, ampak tudi umreti za svoje ideje.

o njem:

• Izpolnil je svoje poslanstvo oznanjevanja predvsem s trpljenjem za Cerkev in potrdil sporočilo vere s smrtjo. Raje je imel temnico kot svobodo, le zato, da je branil svobodo in edinost Cerkve. Ni se bal verig, da ne bi bila uklenjena beseda evangelija. (Janez Pavel II.)
  
• Bil je pastir Božje črede v posebno težavnih časih zgodovine hrvaškega naroda, ko so protikrščanske ideologije pustošile po vsej Evropi, sejale sovraštvo med rasami in borbo med razredi. Kardinal Stepinac je v odnosu do njih zavzel jasno stališče, brez človeških ozirov in političnih računic, v absolutni zvestobi evangeliju, cerkvenemu nauku in svoji vesti kot katoliški škof. Za kardinala Stepinca je bilo oznanjevanje evangelija in biti njegova priča osebna obveza, notranja zahteva, ki jo je v polnosti sprejel, sad neomejenega podarjanja sebe Bogu, Cerkvi in svojemu narodu. (kardinal Rode)

 

LETA 1902 ROJEN JOŽKO TISCHLER

ŠOLNIK IN POLITIK, OČE KOROŠKIH SLOVENCEV († 1979)

Priznanje za požrtvovalno delo med našimi rojaki na avstrijskem Koroškem je Tischlerjeva nagrada. Ime nosi po dr. Jožku Tischlerju, ki je bil po drugi svetovni vojni “oče” koroških Slovencev. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev,danes najstarejšo predstavniško organizacijo slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Precejšen del koroških Slovencev se namreč ni strinjal s politiko tedanjega pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte, ki je takoj po drugi svetovni vojni prevzel vlogo edine predstavniške organizacije. NSKS so zato ustanovili na temelju demokratičnih in krščanskih načel. Bil je tudi prvi ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je bila na njegovo pobudo ustanovljena leta 1957.

o njem:

• Dr. Jožko Tischler, ustanovni ravnatelj šole, je med letoma 1957 in 1967 opravil pionirsko delo. Moral si je poiskati učiteljski in dijaški kader, skrbeti za učbenike v slovenščini, se uveljaviti na koroškem pedagoškem prizorišču, ki slovenščini tedaj ni bilo bogve kako naklonjeno. (Reginald Vospernik)

 

LETA 1914 ROJEN JANKO MODER

PREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST († 2006)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel “več kot sedem ton knjig”; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

več:
S. Čuk, Janko Moder (1914-2006): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 48-49.

 

LETA 1989 V LJUBLJANI PREBRANA MAJNIŠKA DEKLARACIJA

Pesnik Tone Pavček je na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral izjavo slovenske politične alternative oziroma nastajajoče demokratične opozicije. Besedilo se imenuje Majniška deklaracija 1989, podpisali so jo Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. V izjavi so poudarili prelomnost zgodovinskih dogodkov in odgovornost Slovencev za njihovo prihodnost, zahtevali samostojno Slovenijo in postavili temelje političnemu programu poznejše koalicije Demos.

besedilo:

Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:
– da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
– kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;
– glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:
* spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
* demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
* družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1711 ROJEN DAVID HUME

ŠKOTSKI FILOZOF, ZGODOVINAR, EKONOMIST († 1776)

Empirizem (gr empereia – izkustvo) je spoznavno teoretična smer, ki vse spoznanje izvaja iz čutnega izkustva. Eden najpomembnejših predstavnikov angleškega empirizma je bil škotski filozof in zgodovinar David Hume, ki se je ukvarjal tudi s politično ekonomijo.

njegova misel:

• Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo.

 

LETA 1792 rojen JANEZ CIGLER

DUHOVNIK, PISATELJ IN PESNIK († 1869)

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna …« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja ‘Svetina’ – to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, ‘fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori’. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je ‘postala narodna’, potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

… več o njem v obletnici meseca 05_1992

iz Sreče v nesreči:

• »Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta… Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti, Boga poznati, njega moliti in mu služiti…« (France Svetin pred odhodom na vojsko)

 

LETA 1833 ROJEN JOHANNES BRAHMS

NEMŠKI SKLADATELJ, AVTOR NEMŠKEGA REKVIEMA († 1897)

Nemški skladatelj Johannes Brahms, ki ga je “odkril” skladatelj Robert Schumann, je eden zadnjih velikih romantikov. Bil je vsestransko plodovit. Znano je njegovo veličastno zborovsko delo Nemški rekviem, ki ga je navdihnila smrt prijatelja Schumanna. To je povsem protestantsko delo, ki namesto latinskega uporablja nemško besedilo.

 

LETA 1936 IZŠLA “SREČA V NESREČI”

PRVA SLOVENSKA POVEST

Iz šolskih klopi vemo, da je prva slovenska povest Sreča v nesreči, ki jo je napisal Janez Cigler, župnik v Višnji Gori. Njen polni naslov se glasi “Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov”. V podnaslovu pa je Cigler zapisal, da je pripoved zapisana v “podučenje starim in mladim, revnim in bogatim”. V knjigi je obilo naukov. Čeprav je zgodba preprosta z neverjetnimi obrati, si je vendarle zaslužila pohvalo strogega kritika Frana Levstika. Knjiga je doživela več izdaj.

 

LETA 1840 ROJEN PETER ILJIČ ČAJKOVSKI

RUSKI SKLADATELJ († 1893)

(* 25. april in † 25. oktober po julijanskem koledarju)

Predstavnik ruske klasike, v svojih simfonijah, koncertih, operah, baletih, komorni glasbi in zborovski liturgični glasbi ruske pravoslavne cerkve je združil značilnosti zahodne romantike z rusko narodno melodiko, osebnim lirizmom in mehkobo slovanske duše. Med koncerti in simfoničnimi deli je najbolj znan po prvem klavirskem koncertu, Italijanskem capricciu, 4., 5. in 6. simfoniji, Uverturi Romeo in Julija, prvim godalnim kvartetom… Med njegova najbolj znana baletna dela dela spada Labodje jezero (1875), s katerim je prišel na skladateljsko področje, na katerem so mu bili namenjeni izredni uspehi in kjer je postal začetnik močnega toka velikih ruskih skladateljev baletne glasbe. Labodje jezero velja za eno od mojstrovin romantične šole, predvsem zaradi prijetne glasbe, polne neizčrpnega čara in svežine, ki se prilega lepemu plesu. Poleg tega sta zelo uspešna še baleta Trnuljčica in Hrestač … Tudi opernemu odru je Čajkovski namenil vrsto uspelih del, svetovno slavo pa dosegel z Jevgenijem Onjeginom in Pikovo damo (po Puškinovih literarnih predlogah).

 

LETA 1861 ROJEN RABINDRANAT TAGORE

INDIJSKI PESNIK, FILOZOF, SLIKAR, SKLADATELJ, GLASBENIK († 1941)

Tagore je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost za svojo pesniško zbirko religiozne lirike Gitandžali (Darovanjke). Ključ, ki nam odpira svet Tagorove poezije, je misel iz te zbirke: “Prižgi s svojim življenjem svetilko ljubezni!” Pesmi je začel pisati že pri osmih letih; računajo, da je v svojem dolgem življenju napisal okoli sto tisoč verzov. Bil pa je tudi pisatelj in dramatik.

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bogastvo in slava izvirata od tebe in v tvoji moči je da ju daješ ali pridržuješ. Moja bridkost pa je samo moja in če ti jo prinesem v dar, me nagradiš s svojo milostjo.
  
• Prišli smo na svet, ne samo, da ga spoznamo, temveč tudi, da mu pritrdimo. Mogočnost lahko dosežemo z znanjem, popolnost pa samo po poti ljubezni. Najvišja vzgoja je tista, ki nam ne nudi samo znanja, temveč spravi naše življenje v harmonijo z vsem, kar obstaja.
  
• Čebele srkajo med iz cvetlic in jim brenčijo zahvalo, ko jih zapuščajo. Pisani metulj pa je prepričan, da so mu cvetlice doIžne hvalo.
  
• Ustvaril si me neskončnega, tako ti je bilo všeč. Spet in spet prazniš to krhko posodo in jo venomer polniš z novim življenjem.
  
• Marsikakšen prazen dan sem jokal za izgubljenim časom. A nikoli ni izgubljen, Gospod. Ti si vzel vsak trenutek mojega življenja v svoje roke.
  
• Živim v tem svojem malem svetu in se bojim, da ga, četudi za malenkost, zmanjšam. Dvigni me v svoj svet in daj, da bom tako svoboden, da z radostjo izgubim svoje vse.
  
• V kakšnem jeziku govoriš, o morje? V jeziku vašega spraševanja. V kakšnem jeziku odgovarjaš, o nebo? V jeziku večnega molčanja.
  
• Noč je črna kakor skala. Naj ne minevajo ure v temi! Prižgi svetilko ljubezni s svojim življenjem
  več:
  

 

LETA 1866 ROJEN IVAN LAHARNAR

ORGANIST, SKLADATELJ († 1944)

Skladatelj Ivan Laharnar, rojen na Šentviški Gori, je bil trgovec, krčmar in nekaj časa župan. Njegovo nadarjenost za glasbo so opazili domači duhovnik, ki so mu omogočili zasebni študij. Skladati je začel zelo zgodaj. Proti koncu življenja je Laharnar sestavil seznam svojih skladb: 252 tiskanih, 77 delno tiskanih, 273 v rokopisu. Večji del njegovih skladb je cerkvenih in so izšle v raznih pesmaricah. Njegova je priljubljena majniška pesem V sveto mesto nazareško.

 

LETA 1867 ROJEN WLADISLAW S. REYMONT

POLJSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1924 († 1925)

Poljski pisatelj, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1924, je bil sin vaškega organista, izučil se je za krojača, se pridružil potujoči igralski skupini, bil meniški novic in nazadnje postajni načelnik na železnici. Svojo pisateljsko pot je začel z naturalističnimi novelami iz kmečkega življenja. Vrh njegovega pripovedništva pomeni tetralogija Kmetje, roman v štirih knjigah, obsežna socialna in moralna podoba sodobne poljske vasi, pisana v sočnem ljudskem jeziku. Roman primerjajo z Mickiewiczevim epom Gospod Tadej: kakor je Mickiewicz ustvaril epopejo malega plemstva, tako je Reymont napisal epopejo kmečkega ljudstva. Pri tem je šel bolj v širino kot pa v globino, vendar je ustvaril z mogočnimi prizori iz kmečkega življenja in barvitimi opisi narave v jedrnatem, sočnem, napol literarnem, napol dialektičnem jeziku močno delo, edinstveno tudi v svetovnem merilu.

njegova misel:

• Globoko verujem, zato sprejemam vse, kar me doleti, kot Božjo voljo. (leta 1924 ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost )

 

LETA 1891 ROJEN JANKO RAVNIK

PIANIST, SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, FOTOGRAF IN FILMSKI REŽISER († 1982)

NA današnji dan se je rodil Janko Ravnik, skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Skladatelj Marijan Lipovšek, njegov učenec na Akademiji za glasbo in njegov sopotnik na skalnih poteh naših gora, pričuje: “Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, pri natančnosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, pa obenem poklicni strogosti, to je šola, to je učenje in izkustvo, ki je nepozabno in ki je obenem sijajen nauk za življenje. Ravnikov življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje.” Bil je velik ljubitelj gora, ustvarjalen na področju glasbe in fotografije. Značilnost Ravnikovega ustvarjanja, tako v glasbi kot fotografiji, je čut za kompozicijo. Njegovo najobsežnejše glasbeno delo – Requiem (maša za rajne) je doživelo krstno izvedbo leta 2007, ob petindvajseti obletnici njegove smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2011

 

LETA 1893 ROJEN IVAN ALBREHT

SLO. KNJIŽEVNIK, PUBLICIST († 1955)

Luč sveta je zagledal kot najmlajši od devetih otrok v Hotedršici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v gimnazijskih letih se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v pisateljske vrste. Študija fizike na univerzi v Gradcu pa ni dokončal. Opravljal je razne javne službe. Pesmi je začel objavljati že v dijaških letih v Angelčku in Vrtcu, objavil je štiri pesniške zbirke ter precej krajših pripovednih del. S pesmimi, zgodbicami in pravljicami je sodeloval v skoraj vseh tedanjih slovenskih mladinskih revijah.

 

LETA 1893 ROJEN JAKOB SOKLIČ

DUHOVNIK , UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ZBIRATELJ († 1972)

“Gospod Soklič ni bil samo odličen duhovnik, z vsem srcem predan svojemu poklicu, bil je tudi srčno dober človek, enak do vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Prisluhnil je prav vsakemu človeku, ki se je želel pogovarjati z njim, in si zanj vzel svoj dragoceni čas.” “Gospod Soklič je imel prijatelje, kamorkoli je prišel. Veliko jih je bilo med njegovimi duhovniškimi sobrati, veliko med umetniki in umetnostnimi zgodovinarji, veliko med ljudmi na položaju…” To je dvoje pričevanj ljudi, ki so osebno poznali Jakoba Sokliča, dolgoletnega župnika v Slovenj Gradcu, rojenega na današnji dan.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2003

Jakob Soklič, Zadnji dnevi Ksaverja Meška:

• Meško se je do zadnjega mučil s pisanjem. Na očeh se mu je naredila mrena, da skoraj nič ni videl, a pisal je še in še. Ganljivo ga je bilo videti, kako se je trudil s pisateljevanjem, a do zadnjega je odgovoril na vsako pismo in do božiča popravljal svoj roman Kam plovemo za nov natisk. Šele smrt mu je potegnila pero iz rok… Seveda je bila njegova pisava nazadnje skoro nečitljiva in mnogo njegovih prijateljev je kot svetinjo spravilo tako težko pisano pismo v spomin na pisatelja.

 

LETA 1945 KONČANA 2. SVETOVNA VOJNA

Prve dni maja se spominjamo konca druge svetovne vojne, ki jo je začela leta 1939 nacistična Nemčija in je terjala na milijone žrtev. Nacistična Nemčija je podpisala kapitulacijo 7. maja 1945, kot dan zmage pa se praznuje 9. maj.

 

LETA 1952 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA VERSKEGA LISTA DRUŽINA

Ustanovitelj Družine je bil goriški administrator Mihael Tóroš, prvi urednik pa Jože Premrov in sprva je izhajala za vernike goriške apostolske administrature. Prva naklada je bila v 15.000 izvodih, z vsako naslednjo številko pa je naraščala, takrat je izhajala kot štirinajstdnevnik.  V letih med 1956 in 1961 je zaradi političnega pritiska izhajala le kot mesečnik. Od leta 1962 pa spet kot štirinajstdnevnik. Dne 20. maja 1965 je takratni apostolski administrator za slovensko Primorje škof dr. Janez Jenko Družino zaupal vsem trem slovenskim ordinarijem, ki je takrat tudi formalno postala glasilo vseh slovenskih škofij. Naslednje leto Družina prvič izide v 100.000 izvodih. Vsebina, ki je bila dotlej pretežno omejena na nabožne članke, pridige in kvečjemu domoljubne spise, je svojim bralcem začela širiti obzorje s poročili o dogodkih v Cerkvi doma in po svetu. To je doba pomladne rasti in bujnega razcveta, ki se kaže v rekordnih nakladah. V letu 1971 je štela 130.000, za božič 1971 pa celo rekordnih 147.000 izvodov. Januarja 1973 je začela Družina izhajati kot tednik.

Družina sedemdesetih in osemdesetih let je, kot je dejal dr. Drago Klemenčič, »kazalec svoboščin pri nas«. Tudi policijska zaslišanja, preiskave prostorov uredništva in sodno preganjanje takratnim urednikom ni vzelo poguma, da ne bi ostali kritični spremljevalci družbenih dogajanj. Zaradi zavzemanja za pravice vernih v družbi je bila Družina 26. januarja 1975 zaplenjena. Ob uvedbi demokracije leta 1990 je Družina podpirala osamosvajanje slovenske države.

»Slovenskemu človeku hočemo oznanjati besedo odrešenja,« je ob jubileju 2011 zapisal odgovorni urednik msgr. mag. Franci Petrič. »Naše poslanstvo je povezovati krajevno občestvo Cerkve na Slovenskem z vesoljno Cerkvijo, širiti obzorja, odgovarjati na duhovne, verske, kulturne, narodnostne pa tudi politične potrebe vernega človeka. Z vstopom v jubilejno leto smo 18. maja 2011 dali tedniku novo zunanjo podobo. Vsebinsko je danes Družina obogatena še z različnimi prilogami, kot so: Naša družina (namenjena družini in vzgoji), Kažipot (medijska priloga), Slovenski čas (priloga za družbo in kulturo), Berem bereš (knjige in založniška dejavnost) ter Vodnik po duhovnih vajah.

 

LETA 1988 UMRLA TONČKA MAROLT

OPERNA PEVKA; FOLKLORISTKA, ZAPISOVALKA PESMI IN PLESOV

Tončka Marolt je po končanem učiteljišču in študiju glasbe nastopala kot operna pevka v Ljubljani, Mariboru in Osijeku. Leta 1936 se je poročila s Francetom Maroltom, vodjem Folklornega inštituta, in se začela zanimati za slovensko glasbeno izročilo. Po moževi smrti (1951) je nadaljevala njegovo delo z zapisovanjem pesmi in plesov po Sloveniji – nastalo je okoli 2000 zapisov. V letih 1948–1974 je bila glasbena voditeljica Akademske folklorne skupine France Marolt in mentorica mnogih podeželskih plesnih skupin.

… več o njenem delu, delu njenega moža in folklorni skupini v obletnici meseca 04_1991

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1740 ROJEN GABRIEL GRUBER

JEZUIT, HIDROTEHNIK IN ARHITEKT († 1805)

Filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, leta 1755 je vstopil k jezuitom in leta 1769 prišel v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko … Bil je član Kranjske kmečke družbe in ima veliko zaslug za ureditev gradbeništva na Kranjskem. Pomagal je tudi urejati plovbo po Ljubljanici in po njem se imenuje prekop za Gradom v Ljubljani, ki so ga začeli graditi leta 1772, da bi rešili mesto pred poplavami (Gruberjev prekop). Načrtoval je tudi palačo v kateri je arhiv Slovenije (Gruberjeva palača), v palači je bila šola za mehaniko in hidravliko in celo astronomska opazovalnica … Vodil je tudi obnovo jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu v Ljubljani, po letu 1784 pa je živel v Sankt Petersburgu v Rusiji, kjer je postal jezuitski general ruske province.

 

LETA 1788 ROJEN ANDREJ ŠUSTER DRABOSNJAK

PESNIK IN LJUDSKI DRAMATIK – BUKOVNIK († 1825)

Najpomembnejši koroški bukovnik, kakor so tam imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali z zapisovanjem živega jezika, je koroški kmet, pesnik in ljudski dramatik Andrej Šuster, po domače Zvrhnji Drabosnjak iz Drabosinj ob Vrbskem jezeru. Pisal je pesmi, ki jih je “iz zemlje oral” (Oton Župančič). Najbolj znan je po svojih igrah verskega značaja. Največkrat uprizarjajo njegovo Pasijonsko igro (1818), znani pa sta še drami Igra o izgubljenem sinu in Pastirska (božična) igra.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_1995

 

LETA 1856 ROJEN SIGISMUND FREUD

AVSTRIJSKI PISATELJ, ZAČETNIK PSIHOANALIZE († 1939)

Psihoanaliza (“razčlenjevanje duše”) je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj s tem, bolnik spregovori o neprijetnih doživetjih, ki jih je potisnil v podzavest. Začetnik psihoanalize je avstrijski psihiater Sigismund Freud, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen in delo … to je vse, kar obstaja, to sta stebra človeštva.
  
• Če ima kdo sebe za skeptika je dobro, da kdaj podvomi tudi v svoj dvom.
  
• Ko bi mladost vedela, ko bi starost zmogla!
  
• Biti popolnoma iskren do sebe, to je dobra vaja!
  
• Nikoli nismo tako brez moči pred trpljenjem kot takrat, ko ljubimo.
  
• Prvi človek, ki je nasprotnika zadel z žalitvijo namesto s kamnom, je bil začetnik civilizacije.

 

LETA 1840 IZŠEL “ČRNI PENI”

PRVA POŠTNA ZNAMKA NA SVETU

Prva poštna znamka na svetu, znana pod imenom “črni peni”, je izšla v Angliji 6. maja 1840. Že leta 1836 je Lovrenc Košir, poštni uradnik v Ljubljani, avstrijski vladi predlagal uvedbo znamk, a je naletel na gluha ušesa. Koširjevo idejo je angleški vladi z uspehom predložil Rowland Hill. Kmalu za Anglijo so skoraj vse države uvedle poštne znamke; Avstrija je to storila leta 1850.

 

LETA 1893 ROJEN SREČKO BRODAR

NARAVOSLOVEC IN ARHEOLOG, KI JE ODKRIL POTOČKO ZIJALKO NA OLŠEVI († 1987)

Srečko Brodar je bil prvi raziskovalec paleolitika (starejše kamene dobe) v Sloveniji; njegovo znanstveno delo se je začelo leta 1928 z odkritjem jame Potočka zijalka na gori Olševi v Karavankah (v nadmorski višini 1700 m), v kateri so našli več kot 130 koščenih konic in veliko drugega orodja iz starejše kamene dobe. Odkritje je močno odmevalo v znanstvenem svetu. Kasneje je odkril še vrsto drugih paleolitskih postaj v Sloveniji.

 

LETA 1915 ROJEN ORSON WELLES

AMERIŠKI FILMSKI REŽISER, IGRALEC, NOVINAR IN RADIJEC († 1985)

George Orson Welles je svojo kariero začel v gledališču. Postal je svetovno znan, ko je leta 1938 po radiu predvajal igro Vojna svetov, prirejeno po romanu angleškega pisatelja Herberta G. Wellsa. Igra je v slogu poročil zelo prepričljivo opisovala invazijo Marsovcev. Ta uspeh mu je odprl pot v Hollywood, kjer se je preizkusil v več vlogah. Najbolj je znan po filmu Državljan Kane (1941), ki ga mnogi kritiki ocenjujejo kot najboljši film vseh časov.

 

LETA 1919 UMRL FRANJO MALGAJ

BOREC ZA SEVERNO MEJO (* 1894)

V Šentjurju pri Celju rojeni Franjo Malgaj je med prvo svetovno vojno prejel najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost. Po vojni je kot poročnik v Celju in okolici zbral prostovoljce, z njimi odšel na Koroško in osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je osvobodil tudi Velikovec, a poslan je bil v zaledje. V boje se je spet vključil med avstrijskim protinapadom. 6. maja 1919 je padel pri Tolstem Vrhu, kjer so mu kasneje postavili spomenik.

 

LETA 1952 UMRLA MARIA MONTESSORI

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, UČITELJICA, FILOZOFINJA IN DOBRODELNICA (* 1870)

Osnovno šolo je končala v Rimu, hotela je študirati medicino, postala je asistentka na Psihiatrični kliniki Univerze v Rimu, imela nekaj časa zasebno kirurško prakso, potem pa ravnateljica šole za duševno prizadete otroke v Rimu. Posvečala se je študiju psihično zaostalih otrok, po dveh letih se je spet posvetila študiju, proučevala je metode poučevanja, zanimala pa sta jo tudi higiena in psihologija. Bila je v stiku z otroki in videla vse probleme v javnih šolah – zato se je začela ukvarjati z otroki in njihovo vzgojo. Začela je iz prepričanja, da otrok ne smemo siliti k učenju, oni se namreč želijo učiti, če jim le ponudimo primerne pripomočke in omogočimo ustrezne izkušnje, primerne stopnji razvoja in starosti otrok. Leta 1907 je ustanovila prvo Otroško hišo − Casa dei Bambini, v San Lorenzu, predmestju Rima, kjer so živeli predvsem otroci, ki so bili prepuščeni samim sebi. Pri delu z otroki s posebnimi potrebami v zavodih je razvila pripomočke, s katerimi so se otroci učili prek vseh čutov. Tako je razvila svoj lasten vzgojni sistem, ki je nastal iz opazovanja otrok. Spontano početje otrok jo je pripeljalo do novih spoznanj o otroškem vedenju in učenju – otroci potrebujejo občutek varnosti, red in čistočo, saj predmet, ki ga je uporabljal, lepo pospravi na svoje mesto na polici. V učilnici torej vladata red in mir. »Pomagaj mi, da naredim sam« je glavni in vodilni motiv pedagogike Montessori. Otrok lahko svobodno izbere material, sam popravlja svoje napake in si izbira prostor za delo. Učenci se svobodno odločajo, kaj želijo početi, postopno spoznajo, da je delo čudovita stvar. Pomagajo tudi pri pripravljanju in strežbi kosila ali skrbi za rože in domače živali ter tudi za predmete, ki se lahko razbijejo. S čutnimi pripomočki otrok razvija in pridobiva izkušnje z vsemi čuti, deluje z rokami in razumom in gradi svoje znanje (ponavljanje, popravljanje napak …) Otrok tudi ne potrebuje prisotnosti ali posredovanja učitelja. Okolje pomaga otroku, da začne samostojno oblikovati svoj duševni svet, da razvija koncentracijo, medtem ko opravlja delo po svoji izbiri. (…) Zelo pomembne so tudi vaje za gibanje. Otroci imajo potrebo po gibanju. Če opazujemo otroke, lahko vidimo, da se razum razvija prek gibanja, saj sta inteligenca in gibanje močno povezana.

njena misel:

• Otrok prične raziskovati okolico z gibanjem, zato mu moramo omogočiti motorično aktivnost s primernimi vajami. Temeljne opore pri njegovem samostojnem delu so torej okolje, učitelj, ki to okolje pripravi, in razvojni material.

 

LETA 2000 UMRL LOJZE SPACAL

SLIKAR IN GRAFIK, PESNIK KAMNA, MoRJA IN SOINCA (* 1907)

Svetovno znan slovenski slikar in grafik, ki je ustvarjal skoraj šest desetletij (1937 – 1995). Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Svet pozna njegova dela v vseh tehnikah: olja, risbe s tempera barvami, monotipije, slike v mešani tehniki, kolaže, akvarele, tapiserije, skulpture v lesu in steklu, matrice, lesorezi in linorezi ter sitotiski. Hranijo jih številni muzeji in galerije po Evropi in Ameriki. Posebne vrste “galerija” je župnijska cerkev sv. Jurija v Gradnem v Goriških Brdih, katere notranjščino je Lojze Spacal poslikal s freskami leta 1942, na začetku svoje umetniške poti. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva

več:
S. Čuk, Lojze Spacal. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2007), 32-33.

o njem:

• Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti. (Magda Jevnikar)

 

LETA 2002 UMRLA VIDA JERAJ HRIBAR

VIOLINISTKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1902)

Rodila se je na Dunaju leta 1902 očetu violinistu Karlu in materi pesnici Vidi. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala z glasbenim šolanjem, izpolnjevala se je v Parizu. Ko je doštudirala, je poučevala na konzervatoriju za glasbo, leta 1953 (po ustanovitvi Srednje glasbene in baletne šole), pa je postala njena ravnateljica. Leta 1991 je napisala avtobiografijo z naslovom Večerna sonata: spomini z Dunaja, Pariza in Ljubljane in zanjo prejela Levstikovo nagrado. Leta 1992 je bila izbrana za Slovenko leta.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1813 ROJEN SOREN KIERKEGAARD

DANSKI FILOZOF, OČE EKSISTENCIALIZMA († 1855)

Eksistencializem je filozofska smer, ki uči, da je eksistenca to, kar določa človeka kot človeka. Med »očete eksistencializma« spada danski filozof Soren Kierkegaard, eden najbolj prodornih religioznih mislecev zadnjih dveh stoletij. Bil je veliki zagovornik ‘posameznika’ nasproti univerzalnemu človeku nemškega filozofa Hegla. V dvanajstih letih je napisal svoja glavna dela, med katere spada Dejanja ljubezni (1847), ki so izšla pri založbi Družina.

nekaj njegovih misli:

• Če naj označimo stopnjevanje, ki se kaže v razmerju med grehom in obupom zaradi greha, bi mogli reči, da je prvi prelom z dobrim, drugi pa prelom s kesanjem.
  
• Veličina ni v tem, da si ta ali oni, ampak je v tem, da si to, kar si; in to zmore vsakdo, če le hoče.
  
• Čim boljši je kdo, tem globlje ga posamičen greh prizadene in tem nevarnejše je zanj, če se ne obrne v pravo smer.
  
• Krščanstvo prav gotovo ni malodušnost, nasprotno, je veselo oznanilo za malodušne. Za lahkožive gotovo ni veselo oznanilo, kajti najprej jih hoče zresniti.
  
• V tem življenju se odločaš o svoji večnosti!
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta krili vrat, ki se lahko odpreta in zapreta samo skupaj.
  
• Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti.
  
• Življenje lahko razumemo le s pogledom nazaj, živimo pa ga lahko le s pogledom naprej.
  
• Prava molitev ni tedaj, ko Bog posluša, kar prosimo, temveč takrat, ko prosilec moli tako dolgo, da postane poslušalec: posluša, kaj hoče Bog od njega.
  
• Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi.
  več:
  

 

LETA 1821 UMRL NAPOLEON BONAPARTE

FRANCOSKI VOJSKOVODJA, GENERAL IN CESAR (* 1769)

Na samotnem otoku Sv. Helene sredi brezbrežnega Atlantika je pred 190 leti kot izgnanec umrl Napoleon Bonaparte, francoski vojskovodja, ki se je oklical za cesarja (1804). Leta 1797 je zasedel papeško državo, leta 1798 je dal kot ujetnika privesti v Francijo papeža Pija VI., ki je leta 1799 umrl v Dijonu. Niso se uresničile govorice, da je bil to ‘zadnji’ papež, kmalu je bil v Benetkah izvoljen njegov naslednik Pij VII.

več:
S. Čuk, 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

njegova misel:

• Obstajajo tatovi, ki jih nobeni zakoni ne kaznujejo, čeprav kradejo ljudem najdragocenejše – čas.

 

LETA 1824 UMRL FRANC BILC

DUHOVNIK, LJUBITELJSKI JEZIKOSLOVEC IN ZBIRALEC (* 1786)

Po študiju teologije v Ljubljani je bil leta 1812 posvečen v duhovnika tržaške škofije. Služboval je kot kaplan v Tomaju in v Trnovem pri rojstni Ilirski Bistrici, nato pa bil do zgodnje smrti vikar v Harijah. Zanimal se je za jezikoslovje in bil v pisnih stikih z Vodnikom, Kopitarjem in Ravnikarjem, ogreval se je za prenovo črkopisa in pravopisa. nabiral besede za slovar slovenskega jezika. Zlagal je tudi pesmi, med drugim elegijo ob Vodikovi smrti (1819).

 

LETA 1846 ROJEN HENRYK SIENKIEWICZ

POLJSKI PISATELJ († 1916)

Na današnji dan se je rodil poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz, avtor romana Quo vadis, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona (54-68). Preveden je bil v številne jezike. Pisatelj, ki je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je zaslovel s svojo “veliko trilogijo” (Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez).

nekaj njegovih misli:

• Kdor neutrudno ne dela in se neprestano ne bori, da ne bi utonil, se neizbežno utaplja.
  
• Misel je dobra, če so posledice dobre.
  
• Zdravilo za življenjsko brezciljnost je delo.
  
• »Tako daleč ste prišli, da so volkovi bolj usmiljeni kot ljudje, kajti tu že trava poti kri, vetrovi ne pihajo, ampak tulijo, po rekah se pode valovi solza in ljudje kličejo smrt kot zavetnico …« (obsodba vojne v knjigi Mali vitez)

o njem:

• Sienkiewicz je predvsem kronist, pa ne suhoparni kronist, saj junake, dogajanje in okolje popiše tako, da kmalu zaživiš sredi poljskih ravnin, se pridružiš junakom na bojnih pohodih, trepetaš za usodo dveh, ki se ljubita, pa jima nesrečna doba daje udarec za udarcem, iz srca zasovražiš slavohlepne in sebične ljudi, ki ne vidijo dlje kot do vrha svojega trebuha, iskreno vzljubiš junake, ki jim je usoda domovine ljubša od lastnega življenja … (Silvester Čuk o knjigi Z ognjem in mečem)

 

LETA 1893 UMRL JOSIP CIMPERMAN

PESNIK, PREVAJALEC (* 1847)

Pesnik in prevajalec Josip Cimperman, rojen v Ljubljani, je po končani osnovni šoli (1859) popolnoma ohromel, s prijateljem gimnazijcem se je privatno učil gimnazijskih predmetov in se dokopal do precejšnje izobrazbe. Kot pesnik je sprva posnemal Prešerna in Levstika, v šoli Levstika, ki mu je bil tudi osebno dobrotnik, je dozorel. Njegove pesmi pričajo o pogumu, s katerim je moško prenašal svoje trpljenje. Preživljal se je zlasti s prevajanjem za gledališče.

 

LETA 1910 ROJEN JANEZ JENKO

PRVI ŠKOF OBNOVLJENE IN POVEČANE KOPRSKE ŠKOFIJE († 1994)

“Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje,” je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost – zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo “Vera – zmaga” (Fides – victoria) po besedah apostola Janeza: “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera” (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.” Ob obletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

več:
S. Čuk, Janez Jenko. “Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj za zmago: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2010), 14-15.
knjiga: dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije, zbornik, (uredil dr. Rafko Valenčič, Ognjišče, Koper, 2010.

nekaj njegovih misli:

• V Bogu je vse človeštvo ena sama velika družina, v kateri vlada zakon medsebojne ljubezni in vzajemne pomoči.
  
• Bog zahteva od ljudi, tudi našega časa, da se sami trudijo pri reševanju življenjskih vprašanj, Cerkev pa lahko s svojo modrostjo in nadnaravnimi sredstvi vedno najuspešneje pomaga.
  
• Če hočemo svojo nalogo krščanskega pričevanja dobro opravljati, moramo vedeti, kaj morajo kristjani danes delati. Bog nagrajuje predvsem našo dobro voljo in ne zunanjih uspehov.
  
• Za Kristusa moramo ogreti človeka tako, da ne vidi v njem samo najvišje resnice, ampak tudi največjo vrednoto in da začuti zanj največjo privlačnost.

 

LETA 1945 ROJEN TONI GAŠPERIČ

UČITELJ, HUMORIST, VODITELJ, PISATELJ († 2021)

Tretji od šestih otrok revne belokranjske družine iz Metlike je hodil skozi življenje »z nasmejanimi usti, s svetlobo v srcu«. Po poklicu je bil učitelj, po poslanstvu humorist, pisatelj, pisec besedil za zabavno in narodno glasbo, sodelavec in voditelj različnih slovenskih radijskih oddaj (Veseli tobogan, Prizma optimizma). Objavil je več zbirk humoresk, leta 2002 avtobiografske spomine Povej jim, leta 2012 pa zbirko humoresk z naslovom Njen zlati nasmeh.

 

LETA 1969 UMRL RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS (* 1894)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran.

 

LETA 1975 UMRL FRANCE TOMŠIČ

JEZIKOSLOVEC, RAZISKOVALEC SLOVENSKEGA PISMENSTVA (* 1905)

Jezikoslovec in literarni zgodovinar France Tomšič se pri svojem znanstvenem delu posvetil zlasti obdobju slovenskega pismenstva, raziskoval je starocerkvenoslovansko slovstvo. Bil je tudi soavtor odličnega Slovenskega pravopisa (1962) in v uredniškem odboru Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Znana sta njegova Nemško-slovenski in Slovensko nemški slovar.

 

LETA 1985 UMRLA ANGELA VODE

UČITELJICA, DEFEKTOLOGINJA, POLITIČARKA IN PUBLICISTKA (* 1892)

Izobražena in razgledana Angele Vode je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev. Njena idealistična prepričanja so jo pripeljala v nacistično taborišče in komunistične zapore. Po vojni je bila ena izmed obsojenih v zloglasnem montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Obtožena narodnega izdajstva je bila obsojena na dvajsetletno zaporno kazen in petleten odvzem vseh državljanskih pravic, kar je pomenilo, da tudi potem, ko je s pomilostitvijo po šestih letih le prišla iz zapora, ni smela delati, celo pisalnega stroja ni smela imeti. Do smrti jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, v kateri je popisala svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Po knjigi z naslovom Skriti spomin (izdala založba Nova revija l. 2004) je bil leta 2009 posnet film, ki se prične z letom 1929, ko je dejavna, znana in zelo angažirana v družbi, ter konča z letom 1953, ko v izolaciji Angela Vode skrivaj napiše 330 strani dolg tipkopis, tragično zgodbo svojega življenja. Film je bil na Televiziji Slovenija prvič prikazan ravno v času odkritja pobojev v Hudi Jami, o katerih zelo jasno govori tudi Angela Vode. Zelo jo je zanimalo, kaj se je dogajalo ob prevzemu oblasti, »kaj se je zgodilo z ljudmi, ki jih je pogoltnila noč«, zapisovala si je govorice in ugotovitve, iz dokumentov pa je mogoče razbrati, da sta s Pavlo Hočevar prišli tudi na misel, da bi po ženski liniji o masakrih in komunističnem klanju desettisočev ljudi obvestili svet.

več:
S. Čuk, Angela Vode (1892-1985): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2015), 48-49.

nekaj misli iz knjige Skriti spomin

• Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo … Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti, ker so bile često povsem nepremišljene.
• Naj končam. Omenim naj samo, da mi teh vrst ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz..

iskalec in zbiralec Marko Čuk