Rože na skali
Zelo rada se v svoji starosti – kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ – sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš – jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«…
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje – hišo in žago – pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi – usmiljenje.
A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.
Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: “O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel … Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka … Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov.” Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914). Ta slikar, ki ga je “strašni objem umetnosti dušil do obupa” (Cankar) stopa pred nas ob 150-letnici rojstva.
Slikarjev oče Andrej Petkovšek se je rodil leta 1793 na Vrhniki, leta 1819 se je poročil s 24-letno premožno vdovo Nežo Vehar na Verdu. Imela sta pet otrok. Po smrti žene Neže (1845) se je Andrej leta 1852, ko je bilo Matevžu, najstarejšemu otroku iz prvega zakona, že 32 let, vnovič poročil z dvajsetletno Marijo Stopar, gostaško hčerko. Iz tega zakona so bili trije otroci: Frančiška, Ivana in Jožef, naš slikar, ki se je rodil 7. marca 1861. Že tri leta po njegovem rojstvu je oče umrl in posestvo je prevzel Veharjev Matevž, a je že dve leti zatem umrl in posestvo je prešlo na polbrata Jožefa. Zaradi njegove mladoletnosti so gospodarili razni varuhi. Jožef je obiskoval osnovno šolo najprej na Vrhniki in potem v Idriji z dobrimi spričevali. Na realki v Ljubljani je slabo napredoval in po treh letih je šoli dal slovo. Doma se je družil s kmečkimi tovariši in zapravljal čas. Zaradi nenehnih materinih opominov je pri osemnajstih letih (1879) kot prostovoljec odšel k vojakom v Bosno. Vojaščina mu je pomagala do večje samostojnosti. Ko se je leta 1882 vrnil domov, se je začel ukvarjati s slikarstvom in znanci so ga napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Ta je odkril njegov slikarski talent, ga nekoliko poučeval v slikarstvu in ga poslal v Benetke. Že jeseni tega leta ga najdemo v Münchnu, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Spričevala, izdana pa prvih dveh semestrih študija potrjujejo “veliko marljivost, mnogo zmožnosti ter zelo lep napredek”. Spomladi leta 1884 je odšel v Pariz, kjer se je v galerijah seznanjal s francoskim “kmečkim” slikarstvom. Januarja 1885 se je vrnil v München, a zaradi težav z očmi se je kmalu vrnil na Verd. Naslednja leta je slikal doma in v okolici.
Jožef Petkovšek je s prijatelji rad zahajal v gostilno Pri Marjančniku, ki jo je vodila njegova sestrična Ivana. Jožef se je zaljubil v njeno hčerko Ivanko, ki pa se je poročila z drugim, kar ga je močno prizadelo in pospešilo izbruh njegove duševne bolezni. Nekateri menijo da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Jeseni je odšel v zdravilišče Lipik na Hrvaškem in nekega dne “skočil” v Zemun, kjer je srečal sedemnajstletno Marijo Filipescu, ji sledil do doma, se tam zaročil in se 2. oktobra 1888 poročil. Poročno potovanje ju je vodilo po vsej Italiji, vse do Sicilije. Na povratku je v Benetkah dobil napad bolezni, da sta se morala naglo vrniti domov. Jeseni je Petkovšek dokončal svojo Beneško kuhinjo ter izdelal celopostavni ženin portret v poročni opravi (sliko je kasneje v bolezenskem napadu sam uničil). 20. septembra 1889 so ga prvikrat odpeljali na Studenec, a se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Verjetno je tedaj nastala njegova najbolj znana slika Doma, na kateri je naslikal domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, nečaka in sebe. “Med njimi ni navidezno nobenega duševnega kontakta, otožni in obtožujoči pogovor se plete skrivnostno od duše do duše” (Stane Mikuž). Zaradi velikih stroškov, ki so jih imeli z njim domači, je Petkovšek sam maja 1889 uvedel delno razprodajo premoženja ter del posestva. Takrat je nastal tudi spisek njegovih obstoječih slik, o katerih je varuh Gregor Maček zapisal, da je “njihova umetniška vrednost enaka ničli”. 10. maja 1892 so ga zadnjič odpeljali na Studenec. 20. avgusta 1892 so prodali Petkovškovo posestvo, poravnali dolgove, tako da je slikarju ostala samo domačija. Po šestih letih “ždenja” v bolnišnici se je njegovo nemirno srce 22. aprila 1898 ustavilo.
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa … Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in …
Tudi dan, ki se zdaj začenja,
Katekizem navaja štiri glavne (človeške) kreposti: modrost, srčnost, zmernost in pravičnost. Krepost zmernosti goji človek z obvladovanjem poželjivosti na vseh področjih. Na začetku postnega časa, ko imamo pred očmi telesni post, pritrgovanje v jedi in pijači, se bomo ustavili pri zmernosti pri jedeh. Pri tem moramo upoštevati tri temeljne resnice: 1. pravilnost dejanja presojamo najprej po namenu, ki ga hočemo doseči; 2. smoter hranjenja je telesno zdravje; 3. telo mora biti v takšnem stanju, da služi duši, smoter duše pa je nadnaraven. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Narava sama nas uči, kako naj se ponašamo. Rastline in živali iščejo in jemljejo toliko hrane, kolikor jo potrebujejo, nič več in nič manj. Človek kot razumno bitje bi se tega naravnega zakona, ki se sam po sebi uresničuje v nerazumni naravi, moral držati zavestno in svobodno, z namenom, da bi dosegel cilj, kakršnega hoče z njim doseči Bog.«
Zibelka mu je tekla v vasi Drstelja pri Ptuju, ki spada pod župnijo Sv. Urbana (Destrnik), kjer se je rodil 10. februarja 1861, na pustno nedeljo. “In tako sem za vse življenje prinesel s seboj na svet nekaj veselosti in optimizma.” Oče Martin, ki se je k hiši priženil, je bil sedem let mlajši od matere Lize Kramberger. Njihov dom je bil lesen, pobeljen z apnom in s slamnato streho. Dan po rojstvu je bil krščen na ime apostola Matija. Oče je bil dolga leta župan in je umrl že pri 59 letih, mati pa je učakala 83 let. V družini se je rodilo devet otrok, trije pa so umrli kot dojenčki. “Prvih deset let sem preživel bogato in pestro življenje podeželskega fantiča, ki je moral pasti živino in pomagati pri vseh poljskih in drugih delih.” Prve korake v svet učenosti je napravil v šoli, ki je bila za vso župnijo pri cerkvi sv. Urbana. Kot šolar je bil tudi ministrant v cerkvi in na pogrebih, saj je bila družina – kot vse družine tedaj – verna. “Molili smo pred jedjo in po jedi in zvečer, zlasti pozimi, je oče molil naprej in z nami času ustrezajoči del rožnega venca. V cerkev smo hodili redno sleherno nedeljo in praznik.” Na dom je ohranil prijetne spomine. Ko je kot desetleten fantič odšel od doma v šole, se je o počitnicah in za praznike rad vračal domov. “Tako sem ostal do neke mere vse življenje podeželan; ohranil sem spoštovanje do težkega kmečkega dela.” Jeseni 1871 je odšel na Ptuj, kjer je končal štiri razrede nižje gimnazije. Večinoma se je preživljal sam z majhno štipendijo in številnimi inštrukcijami. Zaradi svoje pridnosti je zvabil za sabo v študij tudi oba mlajša brata. Višje razrede gimnazije je obiskoval v Mariboru in tudi tam se je vzdrževal sam z inštrukcijami.
Do svojega dvanajstega leta je Matija Murko v svojem srcu pestoval misel, da postane duhovnik, kajti duhovniki so bili tedaj najbolj ugledne osebnosti na podeželju. V srednji šoli ga je najprej zamikalo naravoslovje, nazadnje pa se je ogrel za študij slavistike in germanistike. “Za vseučiliški študij si nisem izbral najbližjega mesta Gradca, marveč Dunaj, deloma zato, da bi poslušal Miklošiča, deloma pa kot glavno mesto države … Najbolj me je zanimal Franc Miklošič … Miklošič je postal ustanovitelj slovanskega primerjalnega jezikoslovja enako kot Jakob Grimm za germansko.” S tem velikim učiteljem sta kot rojaka Prleka hitro našla skupen jezik.
“Obilo so mi koristili osebni stiki z Miklošičem, ki me je zaposloval s prepisovanjem raznega gradiva za svoja dela zlasti za besednjake.” Miklošič je deloval na dunajskem vseučilišču 35 let in bil deležen največjega spoštovanja profesorskega zbora, v Akademiji znanosti in v vsem svetu. Murko je leta 1886 doktoriral kot študent germanistike z delom Nemški vplivi na začetke slovanske romantike. Češka romantika in sicer s posebnim priznanjem: s čestitkami cesarja. Le redkokdaj je bil slovenski študent na Dunaju deležen te časti. S štipendijo dunajske univerze je še istega leta odpotoval v Rusijo, kjer je ostal osemnajst mesecev, se temeljito seznanil s starejšo rusko literaturo ter navezal stike z odličnimi ruskimi učenjaki. Leta 1897 je postal docent za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi, leta 1902 pa je bil imenovan za rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na univerzi v Gradcu, kjer je ostal petnajst let. Leta 1903 je ustanovil družino: poročil se je z Gabrijelo (Jelo), hčerko znanega celjskega odvetnika Janka Serneca. Sad njune zakonske ljubezni so bili trije sinovi in hčerka.
Proti koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa redni profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Leipzigu, od 22. julija 1920 pa do upokojitve (15. februarja 1931) pa je bil redni profesor za jugoslovanske jezike in slovstva na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Slovanskega inštituta v Pragi. Kot uglednega znanstvenika so ga svojega člana imenovale številne akademije in znanstvene ustanova. Profesor Murko je veliko pisal (v Spominih je na koncu bibliografija njegove slovstvene dejavnosti, ki obsega 32 strani).
“Zbirajmo in hranimo svoje starine, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki.” Veliko delo je opravil kot raziskovalec jugoslovanske narodne pesmi. Od leta 1912 do leta 1932 je opravil sedem daljših potovanj po hrvaškem in srbskem jezikovnem področju ter z zapisovanjem, fonografom in fotografijo neposredno na terenu ugotavljal stanje in značilnosti južnoslovanske ljudske epike. Med drugo svetovno vojno je v češčini napisal knjigo, ki pa je zaradi povojnih razmer na Češkem izšla leta 1951 v Zagrebu z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Njegovo dolgo in bogato življenje se je izteklo 11. februarja 1952 v “zlati” Pragi.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
Dobri Bog.
Rodil se je 7. septembra 1945 v mestu Priverno na jugu pokrajine Lazio kot tretji otrok v družini mesarja in gospodinje. Že v zgodnji mladosti se je šel za Božjim klicem v semenišče. Študij bogoslovja je končal na papeški lateranski univerzi v Rimu in 18. oktobra 1970 je prejel mašniško posvečenje. Svoje duhovniško poslanstvo je začel opravljati v rimskem predmestju, kjer se je posvečal predvsem malim in ubogim. Leta 1980, po diplomi na papeškem inštitutu za arabsko kulturo in islam, je šest mesecev preživel na Bližnjem Vzhodu (Izrael, Jordanija, Sirija, Egipt, Libanon, Turčija), kjer se je poglabljal v svetopisemski svet. Po duhovnosti mu je bil zelo blizu bl. Charles de Foucauld.
Po vrnitvi v Rim leta 1981 je v mestni četrti Verderocca, kjer je bila ustanovljena nova župnija Jezusa iz Nazareta, je zgradil cerkev in dom duhovnih vaj, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Abrahamu. Tam je bil župnik dvanajst let in 15. junija 1992 je sprejel papeža Janeza Pavla II., ki je prišel na pastirski obisk. Jeseni 1993 je znova šel na Bližnji Vzhod in tam kot romar ostal pet mesecev. Nato je sprejel župnijo v rimskem predmestju, kjer je ostal šest let. V teh letih je spoznal škofa Ruggera Franceschinija, apostolskega vikarja Anatolije. Na njegovo prošnjo je dobil dovoljenje predstojnikov, da gre kot misijonar v Turčijo.
Pred odhodom je ustanovil molitveno združenje “Okno za Bližnji Vzhod”. 11. septembra 2000 je prišel v Sanhurfo (nekdanjo Edeso). S škofovim dovoljenjem je najel hišo, grajeno v armenskem slogu, ki ji je dal ime “Abrahamova hiša” in vanjo je sprejemal manjše skupine romarjev. Iz tega mesta je don Andrea skrbel tudi za katoliško občestvo v velikem pristaniškem mestu Trabzon ob Črnem morju, leta 2003 pa se je tja preselil, ker je bilo nujno potrebno rešiti cerkev in nekdanji kapucinski samostan. Poskrbel je, da je bila cerkev, posvečena Materi Božji, vedno odprta in številni meščani, ki krščanstva niso poznali, so prihajali tja. Ljubeznivo jih je sprejemal in odgovarjal na njihova vprašanja. Ta njegova odprtost pa je motila skupino mladih islamskih skrajnežev, ki so mu začeli na vse načine nagajati ter mu groziti. Tudi mestne oblasti so mu delale težave. On je na sovraštvo odgovarjal z ljubeznijo in nenasiljem. V enem svojih pisem prijateljem v Rim je zapisal: “Sveti Janez Krizostom je v 4. stoletju tukaj v Turčiji govoril: ‘Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani.”
V nedeljo, 5. februarja 2006, sredi popoldneva je šel Andrea Santoro skupaj s svojim mladim turškim pomočnikom v cerkev. Tedaj so vdrli v sveti prostor trije mladi razgrajači. Ko so odšli, je duhovnik pokleknil v klop in začel moliti. Ko sta z mladim pomočnikom molila, je vstopil v cerkev neki moški s pištolo, naperjeno v duhovnikov hrbet. Na ves glas je zakričal: “Alah je velik!” ter sprožil dva strela, ki sta duhovniku prebila pljuča in bil je na mestu mrtev. Morilec je zbežal iz cerkve, ko je tekel čez dvorišče, je s klicem: “Alah je velik!” ustrelil v zrak. Ko so ga kasneje prijeli, so objavili, da je to storil šestnajstletnik iz maščevanja zaradi karikatur Mohameda, objavljenih v nekem danskem dnevniku. Mučeniška smrt vzornega duhovnika je močno odjeknila v svetovni javnosti. Na pogrebu, ki ga je v lateranski baziliki Rimu vodil kardinal Camillo Ruini, se je zbrala ogromna množica ljudi. V svoji homiliji je napovedal, da bo rimska škofija februarja 2011 – pet let po krvavi daritvi življenja za Kristusa – začela s postopkom za njegovo beatifikacijo.