Ko te nekdo podpre v tebi samem
2. marca goduje sv. Neža Praška (1205-1282), klarisa. S svojim načinom življenja nam sporoča, kako dragoceno je ko te nekdo podpre v tebi samem.
Kar naprej telefonarim v Nazarje in jih nadlegujem. Ne le zase. Toliki so, ki jih je življenje izpilo in jim je potrebno dodati moči – ne navzven, pač pa v njihovo notrino. In sestre klarise, ki noč in dan ‘dežurajo’ pred tabernakljem, so za to specialistke. Po njihovi povezanosti z Jezusom (v svoji molitvi te preprosto Nanj navežejo) se dogajajo izjemne stvari – umirjajo in razrešujejo se tudi najtežje notranje zagonetke.
Ujetniki racionalizma stavimo veliko le na svojo pamet. Z njo bi radi obvladali vse: ne le tehniko, pač tudi človekovo psiho, pa naše duhovne razsežnosti … In se gremo razne tehnike in analize. A je očitno tako, da človeka ne moreš ‘obvladati’ le z razumom, prav tako mu ne moreš pomagati le s pametovanjem. Ob vsem racionalnem potrebuje, da ga imaš rad (empatija) in v njegovi duhovni razsežnosti ga lahko okrepiš, če zanj tudi moliš – ga navezuješ ne nase, pač pa na Boga.
Vem, da ste se nekateri ob tej trditvi zdrznili. Drznil sem si zapisati: da v našem času tako močni in poveličevani človek ne zmore vsega obvladati. Še več, zavestno dodajam, da nimamo za to niti pravice. Človek sega v presežno in si mu lahko najbližji in v oporo, če ga v povezanosti z njim duhovno navezuješ na Boga – če zanj moliš. V Bogu so namreč tiste svete moči, ki svetlijo in okrepijo. Iz svoje izkušnje lahko zatrdim, da je tako.
Številne (tudi telesne) bolezni koreninijo v psihi – pravzaprav so le pokazatelj duševne razbolelosti ali preobremenjenosti. Sam sem pred tremi leti začel izgubljati zavest (izklapljalo me je, ker je bilo preveč vsega). Da je razlog temu psihična preutrujenost, sem sklepal tudi po tem, ker nisem mogel več voziti skozi predore. V nepozabnem mi ostaja spomin, ko sem prvič komaj prevozil avtocestni tunel – s skrajnim naporom sem se ohranjal pri zavesti. Po tistem sem obvozil sleherno možnost, da doživim kaj podobnega in s tem ogrožam sebe in druge.
Pokazatelji izčrpanosti so postali tako mučni, da sem prosil za pomoč duhovnika, ki se ukvarja tudi s psihoterapijo. Da se bova morala srečevati enkrat tedensko kakšna tri leta mi je pojasnil. Še isto popoldne sva se slišala s prijateljem, ki ni duhovnik. Razložil sem mu situacijo, on pa me je vprašal: »Pa sta kot duhovnika za razrešitev tvoje stiske tudi kaj molila?« Nisva. Šla sva se samo psihoterapijo. Moški raje pametujemo, manj molimo.
Po nekaj dneh me je zopet poklical: »Pridi v Dramlje!« In sem šel. Začel mi je pripovedovati: »Te dni sem zate molil. In ko sem rekel Gospodu, naj ne dopusti, da bi te tri leta mrcvarili, sem zaznal, naj prosim zate.« Zazrl se je vame in vprašal: »Veruješ, da je Jezus Rešitelj?« Seveda verjamem! »Veruješ, da te lahko s svojo močjo odreši in s svojo ljubeznijo notranje ozdravi in okrepi v tvoji preizčrpanosti?« Ob tem vprašanju sem se zdrznil. Menda ne bo rekel, da me je Jezus rešil. A kaj naj mu odgovorim? Če bi ne bil duhovnik, bi se verjetno takrat v odgovoru izmaknil – tako pa … »Verjamem!« sem rekel in upal, da se ne bo nadaljevalo, kot se je: Povabil me je k molitvi. Vem, sliši se čudno. Če bi zapisal, da sva samo razglabljala o mojih težavah, bi bilo v normah naših predstav. Midva pa sva molila. Mnogi, ki niso duhovniki, mnogo bolj kot jaz stavijo na svete moči, ki svetlijo in ozdravljajo. In zato molijo za tolike. V Bogu ni daljav, ni ločenosti .. Jezus pravi, da smo v Njem eno!
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa … Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in …
Nič ni bilo. Pravzaprav mi je postal predor proti svojemu koncu celo čarobno lep – s tistimi lučmi se mi je zdel kot praznično ozaljšan. Tudi viadukte proti sledečemu tunelu sem prevozil notranje miren. »Veš,« je rekel prijatelj, ko sva se bližala svetlobi na koncu drugega tunela, »predor je samo bližnjica od ene svetlobe k drugi.« In sem vedel, da sem od-rešen. Od takrat vozim notranje miren tudi skozi najdaljše predore. Nekdo je molil zame in svete moči so me okrepile in sem ozdravel!
Ko sem končal tale zapis me je poklical prijatelj, ki je pediker mojima konjičema (kovač, ki jima ureja kopita). Prosil sem ga za odmev na prispevek. Ko sem mu prebral zapisane vrstice, je rekel: »Hotel si povedati, da te je molitev odrešila. To je super!« »A prispevek?« sem želel potrditev, on pa je odgovoril: »Ne – super je to, da nas molitev odrešuje!«
GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (3) 2011, str. 36-37
Tudi dan, ki se zdaj začenja,
Katekizem navaja štiri glavne (človeške) kreposti: modrost, srčnost, zmernost in pravičnost. Krepost zmernosti goji človek z obvladovanjem poželjivosti na vseh področjih. Na začetku postnega časa, ko imamo pred očmi telesni post, pritrgovanje v jedi in pijači, se bomo ustavili pri zmernosti pri jedeh. Pri tem moramo upoštevati tri temeljne resnice: 1. pravilnost dejanja presojamo najprej po namenu, ki ga hočemo doseči; 2. smoter hranjenja je telesno zdravje; 3. telo mora biti v takšnem stanju, da služi duši, smoter duše pa je nadnaraven. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Narava sama nas uči, kako naj se ponašamo. Rastline in živali iščejo in jemljejo toliko hrane, kolikor jo potrebujejo, nič več in nič manj. Človek kot razumno bitje bi se tega naravnega zakona, ki se sam po sebi uresničuje v nerazumni naravi, moral držati zavestno in svobodno, z namenom, da bi dosegel cilj, kakršnega hoče z njim doseči Bog.«
Zibelka mu je tekla v vasi Drstelja pri Ptuju, ki spada pod župnijo Sv. Urbana (Destrnik), kjer se je rodil 10. februarja 1861, na pustno nedeljo. “In tako sem za vse življenje prinesel s seboj na svet nekaj veselosti in optimizma.” Oče Martin, ki se je k hiši priženil, je bil sedem let mlajši od matere Lize Kramberger. Njihov dom je bil lesen, pobeljen z apnom in s slamnato streho. Dan po rojstvu je bil krščen na ime apostola Matija. Oče je bil dolga leta župan in je umrl že pri 59 letih, mati pa je učakala 83 let. V družini se je rodilo devet otrok, trije pa so umrli kot dojenčki. “Prvih deset let sem preživel bogato in pestro življenje podeželskega fantiča, ki je moral pasti živino in pomagati pri vseh poljskih in drugih delih.” Prve korake v svet učenosti je napravil v šoli, ki je bila za vso župnijo pri cerkvi sv. Urbana. Kot šolar je bil tudi ministrant v cerkvi in na pogrebih, saj je bila družina – kot vse družine tedaj – verna. “Molili smo pred jedjo in po jedi in zvečer, zlasti pozimi, je oče molil naprej in z nami času ustrezajoči del rožnega venca. V cerkev smo hodili redno sleherno nedeljo in praznik.” Na dom je ohranil prijetne spomine. Ko je kot desetleten fantič odšel od doma v šole, se je o počitnicah in za praznike rad vračal domov. “Tako sem ostal do neke mere vse življenje podeželan; ohranil sem spoštovanje do težkega kmečkega dela.” Jeseni 1871 je odšel na Ptuj, kjer je končal štiri razrede nižje gimnazije. Večinoma se je preživljal sam z majhno štipendijo in številnimi inštrukcijami. Zaradi svoje pridnosti je zvabil za sabo v študij tudi oba mlajša brata. Višje razrede gimnazije je obiskoval v Mariboru in tudi tam se je vzdrževal sam z inštrukcijami.
Do svojega dvanajstega leta je Matija Murko v svojem srcu pestoval misel, da postane duhovnik, kajti duhovniki so bili tedaj najbolj ugledne osebnosti na podeželju. V srednji šoli ga je najprej zamikalo naravoslovje, nazadnje pa se je ogrel za študij slavistike in germanistike. “Za vseučiliški študij si nisem izbral najbližjega mesta Gradca, marveč Dunaj, deloma zato, da bi poslušal Miklošiča, deloma pa kot glavno mesto države … Najbolj me je zanimal Franc Miklošič … Miklošič je postal ustanovitelj slovanskega primerjalnega jezikoslovja enako kot Jakob Grimm za germansko.” S tem velikim učiteljem sta kot rojaka Prleka hitro našla skupen jezik.
“Obilo so mi koristili osebni stiki z Miklošičem, ki me je zaposloval s prepisovanjem raznega gradiva za svoja dela zlasti za besednjake.” Miklošič je deloval na dunajskem vseučilišču 35 let in bil deležen največjega spoštovanja profesorskega zbora, v Akademiji znanosti in v vsem svetu. Murko je leta 1886 doktoriral kot študent germanistike z delom Nemški vplivi na začetke slovanske romantike. Češka romantika in sicer s posebnim priznanjem: s čestitkami cesarja. Le redkokdaj je bil slovenski študent na Dunaju deležen te časti. S štipendijo dunajske univerze je še istega leta odpotoval v Rusijo, kjer je ostal osemnajst mesecev, se temeljito seznanil s starejšo rusko literaturo ter navezal stike z odličnimi ruskimi učenjaki. Leta 1897 je postal docent za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi, leta 1902 pa je bil imenovan za rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na univerzi v Gradcu, kjer je ostal petnajst let. Leta 1903 je ustanovil družino: poročil se je z Gabrijelo (Jelo), hčerko znanega celjskega odvetnika Janka Serneca. Sad njune zakonske ljubezni so bili trije sinovi in hčerka.
Proti koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa redni profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Leipzigu, od 22. julija 1920 pa do upokojitve (15. februarja 1931) pa je bil redni profesor za jugoslovanske jezike in slovstva na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Slovanskega inštituta v Pragi. Kot uglednega znanstvenika so ga svojega člana imenovale številne akademije in znanstvene ustanova. Profesor Murko je veliko pisal (v Spominih je na koncu bibliografija njegove slovstvene dejavnosti, ki obsega 32 strani).
“Zbirajmo in hranimo svoje starine, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki.” Veliko delo je opravil kot raziskovalec jugoslovanske narodne pesmi. Od leta 1912 do leta 1932 je opravil sedem daljših potovanj po hrvaškem in srbskem jezikovnem področju ter z zapisovanjem, fonografom in fotografijo neposredno na terenu ugotavljal stanje in značilnosti južnoslovanske ljudske epike. Med drugo svetovno vojno je v češčini napisal knjigo, ki pa je zaradi povojnih razmer na Češkem izšla leta 1951 v Zagrebu z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Njegovo dolgo in bogato življenje se je izteklo 11. februarja 1952 v “zlati” Pragi.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
Dobri Bog.
Rodil se je 7. septembra 1945 v mestu Priverno na jugu pokrajine Lazio kot tretji otrok v družini mesarja in gospodinje. Že v zgodnji mladosti se je šel za Božjim klicem v semenišče. Študij bogoslovja je končal na papeški lateranski univerzi v Rimu in 18. oktobra 1970 je prejel mašniško posvečenje. Svoje duhovniško poslanstvo je začel opravljati v rimskem predmestju, kjer se je posvečal predvsem malim in ubogim. Leta 1980, po diplomi na papeškem inštitutu za arabsko kulturo in islam, je šest mesecev preživel na Bližnjem Vzhodu (Izrael, Jordanija, Sirija, Egipt, Libanon, Turčija), kjer se je poglabljal v svetopisemski svet. Po duhovnosti mu je bil zelo blizu bl. Charles de Foucauld.
Po vrnitvi v Rim leta 1981 je v mestni četrti Verderocca, kjer je bila ustanovljena nova župnija Jezusa iz Nazareta, je zgradil cerkev in dom duhovnih vaj, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Abrahamu. Tam je bil župnik dvanajst let in 15. junija 1992 je sprejel papeža Janeza Pavla II., ki je prišel na pastirski obisk. Jeseni 1993 je znova šel na Bližnji Vzhod in tam kot romar ostal pet mesecev. Nato je sprejel župnijo v rimskem predmestju, kjer je ostal šest let. V teh letih je spoznal škofa Ruggera Franceschinija, apostolskega vikarja Anatolije. Na njegovo prošnjo je dobil dovoljenje predstojnikov, da gre kot misijonar v Turčijo.
Pred odhodom je ustanovil molitveno združenje “Okno za Bližnji Vzhod”. 11. septembra 2000 je prišel v Sanhurfo (nekdanjo Edeso). S škofovim dovoljenjem je najel hišo, grajeno v armenskem slogu, ki ji je dal ime “Abrahamova hiša” in vanjo je sprejemal manjše skupine romarjev. Iz tega mesta je don Andrea skrbel tudi za katoliško občestvo v velikem pristaniškem mestu Trabzon ob Črnem morju, leta 2003 pa se je tja preselil, ker je bilo nujno potrebno rešiti cerkev in nekdanji kapucinski samostan. Poskrbel je, da je bila cerkev, posvečena Materi Božji, vedno odprta in številni meščani, ki krščanstva niso poznali, so prihajali tja. Ljubeznivo jih je sprejemal in odgovarjal na njihova vprašanja. Ta njegova odprtost pa je motila skupino mladih islamskih skrajnežev, ki so mu začeli na vse načine nagajati ter mu groziti. Tudi mestne oblasti so mu delale težave. On je na sovraštvo odgovarjal z ljubeznijo in nenasiljem. V enem svojih pisem prijateljem v Rim je zapisal: “Sveti Janez Krizostom je v 4. stoletju tukaj v Turčiji govoril: ‘Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani.”
V nedeljo, 5. februarja 2006, sredi popoldneva je šel Andrea Santoro skupaj s svojim mladim turškim pomočnikom v cerkev. Tedaj so vdrli v sveti prostor trije mladi razgrajači. Ko so odšli, je duhovnik pokleknil v klop in začel moliti. Ko sta z mladim pomočnikom molila, je vstopil v cerkev neki moški s pištolo, naperjeno v duhovnikov hrbet. Na ves glas je zakričal: “Alah je velik!” ter sprožil dva strela, ki sta duhovniku prebila pljuča in bil je na mestu mrtev. Morilec je zbežal iz cerkve, ko je tekel čez dvorišče, je s klicem: “Alah je velik!” ustrelil v zrak. Ko so ga kasneje prijeli, so objavili, da je to storil šestnajstletnik iz maščevanja zaradi karikatur Mohameda, objavljenih v nekem danskem dnevniku. Mučeniška smrt vzornega duhovnika je močno odjeknila v svetovni javnosti. Na pogrebu, ki ga je v lateranski baziliki Rimu vodil kardinal Camillo Ruini, se je zbrala ogromna množica ljudi. V svoji homiliji je napovedal, da bo rimska škofija februarja 2011 – pet let po krvavi daritvi življenja za Kristusa – začela s postopkom za njegovo beatifikacijo.
Sin ‘slavnega’ očeta in češke matere
Kot pripadnik levičarskih političnih organizacij po diplomi ni dobil državne profesorske službe, za kar se je šolal. “Moj prijatelj Ivo Brnčič je mojo generacijo imenoval “generacija pred zaprtimi vrati”, kajti po diplomi smo bili skoro vsi brez posla. Tako sem se osebno rešil v časnikarstvo, ker zaradi puntarskega slovesa nisem mogel računati na državno službo,” je povedal Jaro Dolar ob svoji sedemdesetletnici. Sodeloval je kot časnikar in publicist pri raznih časopisih, delal je kot urednik kulturne rubrike liberalnega časnika Mariborski večernik, Jutra in socialističnega tednika Edinost v Mariboru. Po nemški okupaciji Maribora se je umaknil v Ljubljano, kjer je kot brezposelni pregnanec prebil prvo leto vojne, naslednja tri leta pa je preživel pri sorodnikih v Zagrebu, kjer je bil občasno zaposlen kot blagovni knjigovodja. Marca 1945 je prišel v ustaške zapore v Zagrebu, iz katerih se je rešil ob osvoboditvi mesta. Vrnil se je v rodni Maribor in prevzel uredništvo časnika Vestnik, nastopal kot predavatelj na strokovnih tečajih (nekaj tednov je bil profesor ruščine na gimnaziji). Leta 1946 so se začele uresničevati njegove mladostne sanje o gledališču: postal je dramaturg in direktor Drame ter nazadnje upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. To nalogo je opravljal do leta 1957. Ob delu v gledališču je veliko prevajal dramska besedila iz številnih jezikov. Temeljiti analizi dramskih besedil se je posvečal tudi kot režiser. Veliko je pisal, največ o domačih in tujih dramatikih ter poročila o gledaliških predstavah.
Ljubezen do knjige, ki jo je nosil v srcu od otroštva, ga je nagnila, da je leta 1957 prestopil na področje knjižničarstva. V knjižnicah je delal zadnji devetnajst let svoje uradne delovne obveznosti: najprej sedem let kot bibliotekar in upravnik Študijske knjižnice v Mariboru, potem pa kar tri mandatna obdobja (1964-1976) kot ravnatelj Narodne in univerzitetne (NUK) v Ljubljani. Prizadeval si je za čimbolj popolno zbiranje vseh slovenskih tiskov, uvedel je njihovo centralno katalogizacijo, okrepil delo za slovensko bibliografijo. Predaval je na pedagoški akademiji univerze v Ljubljani, kjer so se izobraževali višji knjižničarji. V zadnjem obdobju se je močneje posvetil zgodovini knjige in knjižnic, sad tega študija je obsežna in odmevna knjiga Spomin človeštva (1982). “V zgodovini knjige, sem sodil, se kakor v vzvratnem zrcalu zrcali vsa kulturna pa tudi obča zgodovina,” je zapisal v Spominih. Po upokojitvi je delu s knjigo in za knjigo posvetil še nadaljnjih triindvajset let. Pripravljal je razne knjižne razstave, napisal spominsko-strokovni knjigi Spomini: v preddverju literature, 1995 in Prijateljice imam, 1999 in se posvetil urejanju samostanskih knjižnic v Krškem, Kamniku in Nazarjah. “Kar mi je pri tem delu posebno všeč,” piše v Spominih, “je druženje z menihi, ki živijo brez “prirojene sle po lastnini” in se dobro zavedajo, da se moj svetovni nazor bistveno razlikuje od njihove vere, in to razliko spoštujejo.” Ob njegovi smrti, s katero se je srečal 7. aprila 1999, je njegov dolgoletni sodelavec Mihael Glavan zapisal: “Na bolj osebnem področju smo pri njem občudovali izredno toplino in skromnost, ljubeznivost v medosebnih stikih in hkrati spoštovali njegovo znanje in izkušnje častitljivega svetovalca.”.
Kljub temu, da tvoj spomenik krasi središče našega prestolnega mesta, si lahko prepričan, da je ob gornjem stavku v pričakovanju vztrepetalo srce vsaj polovici slovenskih pesnikov. Kajti skromnost res ni lastnost, ki bi krasila sodobnega slovenskega umetnika, kaj šele, da bi jo imeli za čednost. In ko smo že pri skromnosti in čednosti … Tudi ti nisi bil ne eno ne drugo. Torej: ne skromen, ne čednosten. In če za skromnost res nisi imel posebnega razloga, mi ni znano, še manj pa jasno, kaj je šlo narobe s čednostjo. Res je, da vse, kar vem o tebi, vem iz druge roke, kot se reče, in da ti morda s svojim nepoznavanjem delam krivico. A res je tudi, da čeprav v tvojih časih niste poznali »rumenega časopisja« in paparazzov, stvari niso šle mimo neopažene in nezabeležene, saj so vaške, še bolj pa mestne opravljivke vestno opravljale svoje sveto poslanstvo. V naši ljubi samostojni deželici, o kateri si ti samo sanjal, mi pa pod njeno zastavo zdaj že dvajset let ob vseh praznikih in zmagah naših športnikov vzneseno prepevamo tvojo napitnico, se tako otroci že od malih nog učijo ne le o (ne)srečni Vrbi, ampak tudi, če ne predvsem, o tvoji (ne)srečni ljubezni, nekaj malega se jim pove o Nezakonski materi, še več pa o tvojih nezakonskih otrocih, nasmehnejo se ob Povodnem možu, a se še bolj režijo, ko se jim pove, da si bil ti menda večkrat »fajhten«!