Ali naj se poročim s takim človekom?
Naj vam na kratko opišem svoj problem. Bila sem v zvezi s fantom, pravzaprav sem še. Imela sva se rada in sva se nameravala poročiti. Toda prišlo je do težke prometne nesreče. Fant ni bil nič kriv. Vanj se je zaletel vinjen voznik in ga močno poškodoval. Nekaj časa smo vsi strašno trepetali za njegovo življenje. Sprva so mi namreč zdravniki dali malo obetov. Čakali smo na najhujše in v tistem času sem zelo trpela, skupaj z njegovimi starši. Pozneje pa si je telesno kar opomogel. Bil je na rehabilitaciji in sedaj lahko sam jé, ne more pa se sam gibati. Kar pa je najhuje, ostala je prizadeta njegova osebnost in psiha. Lahko napišem, da je ostala njegova sposobnost razmišljanja na ravni otroka. Ne vem, če se bi bil sposoben poročiti.
Njegovi starši so mi rekli, naj ga pozabim. Naj ne hodim k njemu, saj ne more biti moj mož in ne oče najinih otrok. Oni tudi skrbijo zanj. Niso jezni name, mislim, da mi želijo dobro. Tudi sama sem si skušala dopovedati, da ne bova nikoli mož in žena. Imela sem že tudi novo zvezo in eno avanturo z drugim fantom. Pa sem oboje pustila. Zlasti tista avantura se mi je zdela neumna. Kakšno plehkost sem odkrila v tistem fantu in potem sem pomislila na bogastvo, ki ga je imel prvi fant. Bilo mi je težko. Več let sva resno hodila skupaj, se razumela, se nameravala poročiti. Zavedam se, da mi sedaj ne bo lahko najti drugega fanta, nisem več najmlajša.
Ko mi je fantov oče prvikrat rekel, naj pozabim na fanta, se mi je zdelo, da bom lahko. Toda ko sedaj včasih pomislim nanj, ga imam še rada. Veliko mi pomeni. Del mojega življenja je pri njem. Sedaj se že dolgo nisem srečala z njim, a mi manjka. Nisem si mislila, da ga bom tako pogrešala. Ali ga smem kar tako pustiti? Saj sem mu obljubila, da se bova poročila, da bova skupaj, da si bova pomagala … Če ga sedaj pustim, se mi zdi, da izdam svojo besedo in prelomim svojo obljubo, ki sem mu jo dala. Obenem pa se mi zdi, da se ne bom mogla z njim poročiti, saj je pretežak invalid. Kdo bo v bloku skrbel zanj, ko bom jaz v službi? Bi zmogla skrb zanj? Poglejte, to se prepleta v meni. Ne vem, kaj naj storim in ne vem, če delam prav. Hvaležna bom za vaš odgovor in nasvet.
Andreja
Odnos med dvema osebama lahko vključuje zelo različne življenjske položaje, srečne trenutke pa tudi preizkušnje. Vaš opis odnosa s fantom prav gotovo sodi med tiste najbolj pretresljive dogodke, ki si jih človek komajda predstavlja, kaj šele, da bi razumel, kako človek doživlja takšno preizkušnjo na osebni ravni. Prometna nesreča, nezavest, bolnišnica, trajne poškodbe, invalidnost, vse to je prekinilo vajin globok in iskren odnos. Prav tako pa ste zapisali, da nobeden izmed vaju ni bil kriv za nastanek omenjene nesreče. Takšne življenjske preizkušnje daleč presegajo zmožnost človeškega razumevanja in raje kot besedi, odpirajo prostor molku in molitvi. V pismu ste tudi zapisali, da fanta ne morete preboleti in da si želite vajinega skupnega življenja navkljub spoznanju, da je takšno življenje v praksi nemogoče uresničiti. Čeprav se tega na tiho zavedate, pa je v vas še vedno hrepenenje in upanje, da bo mogoče živeti tisto, kar ste mu obljubili.
Njegovi starši so vam rekli, da je njihov sin sedaj trajni invalid, nesposoben sklenitve zakonske zveze, prav tako pa ne bo mogel postati oče. Obenem so vas prosili, da ga pozabite in da vam v vaše dobro odsvetujejo obiske. Z vaše strani je to seveda lažje reči, kot pa to tudi storiti. Razlog vaše velike preizkušnje, je lahko za zunanjega človeka večplasten. Na eni strani je v tem, da se kot njegovo dekle dejansko soočate s t.i. nerešenim procesom žalovanja za vašim fantom. Podobno kot ovdoveli zakonci žalujejo za svojim pokojnim sozakoncem, tako se v vas in vajinem odnosu prebujajo podobna čustva in stanja. Preboleti sozakonca ni enostavno. Vključuje čas, molitev in podporo vaših najdražjih. Zato je vsak žalujoči povabljen, da se ne zapira v svoj miselni in čustveni svet, temveč najde kakšno osebo, kateri se bo lahko izpovedal, se v molitvi stalno obrača na Boga in mu izroča svojo bolečino kot tudi, da se zaveda dolgotrajnosti takšnega žalovanja. Popolnoma razumljivo je, da v bo v vašem primeru takšen proces žalovanja še posebej dolgotrajen in čustveno globok, saj je vaša ljubljena oseba še vedno živa in prebiva pri svojih starših. Prav tako pa je potrebno poudariti, da ob procesu žalovanja ni mogoče pričakovati, da boste pozabili na ljubljeno osebo. Dogodkov, besed, odnosa med dvema osebama ni mogoče nikoli pozabiti. Vse to se zapiše v naše telo in človek se vsega tega lahko vsak dan spominja in na svoj način znova in znova podoživlja. Res pa je tudi, da lahko te spomine skozi besede in molitve tako preoblikujemo, da nas osvobodijo notranjih napetosti in naredijo odprte za nove življenjske izzive in odločitve.
Druga misel, ki se poraja ob vaših besedah, je povezana s spoštovanjem vašega fanta in njegovih staršev. Vedno znova si je potrebno zastaviti vprašanje, kaj bi vaš fant od vas pričakoval v takšnem življenjskem položaju? Ali je res, da pričakuje vašo zvestobo do groba? Ali pa vas v svoji ljubezni vendar ne omejuje in vas pusti odprto za nova življenjska obzorja? Njegovi starši, ki ga verjetno dobro poznajo, se tega globoka zavedajo. Zato vam želijo tisto, kar si želi njihov sin – to je, da ste srečni in da na drugačen način uresničite svoje življenjsko poslanstvo. Obenem pa upravičeno pričakujejo, da spoštujete njihovo željo in v imenu vajine ljubezni storite tudi tisto kar je najtežje storiti – to je, zapustiti svojo najdražjo osebo.
V svojem pismu ste zapisali, da ste mu obljubili sklenitev zakonske zveze. To je prav gotovo dejanje, ki ga je potrebno spoštovati in ima svoje mesto v vajinem življenju. Ob tem pa seveda ni mogoče spregledati, da se zaradi tragično spremenjenih življenjskih okoliščin postavlja resno vprašanje, ali je v takšnih razmerah sklenitev zakonske zveze sploh mogoča in smiselna? Že sami ugotavljate, da si življenje z njim zelo težko predstavljate. Prav tako pa se zavedate, da se za sklenitev zakramenta zakonske zveze pričakuje, da je bodoči sozakonec sposoben treh stvari: medsebojne ljubezni, spoštovanja vas in vaših najdražjih ter starševstva. Vaš fant je, kot sami ugotavljate, telesno, intelektualno in osebnostno tako prizadet, da ni sposoben zadostiti tem pričakovanjem, prav tako pa na poroki verjetno ne bi bil zmožen privolitve. Takšen opis vajinega stanja prav gotovo ni spodbuden, je pa prav gotovo resničen in pošten. Zato je samo sprejetje takšnih razmer lahko tehtno izhodišče za kakršnekoli resne življenjske odločitve.
Mnogi ljudje, ki se znajdejo v podobnih življenjskih položajih, radi zapustijo svoje življenje in se umaknejo v svoj svet razmišljanja, spominov in čustev. Velikokrat so prepričani, da se jim je zgodila krivica, za katero niso krivi. Prav tako pa takšno preizkušnjo razumejo kot velik življenjski neuspeh. Ob takšnih razmišljanjih je pomembno, da se spomnimo na Jezusovo življenjsko zgodbo. Ko je bil na križevem potu, ni zaman trikrat padel. Nasprotno – na simbolni način nam je sporočil, da trije padci pod križem niso največja življenjska tragedija. Največja tragedija bi bila takrat, ko človek ne bi več vstal. Zato Jezus po vsakem padcu vstane in nam s tem sporoča, da nas življenjske preizkušnje vedno znova vabijo k ponovnemu vzponu in življenju. V vašem primeru to pomeni, da se osvobodite začaranega kroga bolečine in vstanete ter nadaljujete svojo življenjsko zgodbo. Zato naj bo vaša življenjska preizkušnja predvsem priložnost, da sprejmete ta križ, da pod njim ne obležite, temveč vstanete in ga v molitvi izročite Kristusu. Takšen napor je sestavni del vsake čustvene ozdravitve, ki je običajno dolgotrajna in ne vključuje pozabe. Dejansko je to duhovna pot, ko nas vera in sprejetje križa osvobaja teh notranjih napetosti in nam daje energije za nov življenjski začetek.
Znano je, da obstajajo ljudje, ki vedno trpijo in so celo zasvojeni s svojo bolečino in negativnimi čustvi. V takšnih položajih so molitev, osebni odnos z Bogom, prijateljevanje z bližnjimi in, če je potrebno, tudi strokovna pomoč, lahko pot, ki nas osvobaja za naše nadaljnje življenjsko poslanstvo. Prepričan sem, da si vaš fant ne želi vašega žalovanja kot tudi, da si ne želi zastoja v vašem življenju. Vaše življenjsko poslanstvo in ljubezen do njega sta odprta za več, kot je samo bolečina, neuresničeno hrepenenje in spomini, ki vam jemljejo življenjske energije. Zato vam želim, da bo vaša težka preizkušnja navkljub vsemu tudi duhovno rodovitna, če ne drugače, vsaj tako, da boste lažje razumeli in pomagali tistim, ki so se znašli v enakih oz. podobnih življenjskih položajih.
dr. Tadej Strehovec
Ognjišče (2011) 3, str. 107
Že Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ko razmišljam, kakšno gorje je prinesla druga svetovna vojna prav v našo Slovenijo, si ne morem kaj, da ne bi zapisal: kako nizko lahko pade človek, naš človek! Saj je bila grozna tudi prva svetovna vojna, vendar le ni bilo sovraštva med ljudmi iste slovenske matere. Ti si razgrnila tančico skrivnosti enega človeka, eno usodo. Kaj pa je z množico, ki so jih kruto pomorili bratje iste slovenske matere? Biti v tujini, je bridko, ker mati domovina je samo ena. Če ti pa je domovina grob, je še bolj kruto; za pomorjene, za njihove očete, matere, brate in sestre, otroke, prijatelje. Verni ljudje imamo še eno Mater, Kraljico mučencev, ki je trpela ob svojem Sinu, našem Odrešeniku. To je mati Marija, h kateri se zatekamo na Brezjah, na Sveti Gori, na Ptujski Gori in v številnih drugih njenih cerkvah. Marija je povsod ista, trpeča in sočutna mati. Mož, ki živi daleč od domovine, ni pozabil za to Mater. Dala mu je moči, da je premagoval težave, bridkosti, ločenost od domovine, od svojih domačih … S seboj je odnesel vero, ki mu jo je dala rodna mati, domača hiša. To je ohranjal kot najdragocenejši zaklad. Še sedaj na stara leta črpa moč iz tega zaklada.
Prav ta pojem politike in političnega delovanja je v ljudskem umevanju dokaj kontroverzen. Kar pogosto slišimo kritike na račun politike in politikov ter političnega delovanja. V tem pogledu obstajajo velike razlike med posameznimi narodi, državami … Pravimo, da imamo države z »visoko politično zavestjo«, kjer uživa politika velik ugled, in prav tako tudi politiki. Imamo pa tudi države z »nizko politično zavestjo«, kjer tudi politika nima ugleda. Različne raziskave nam kažejo, da se Slovenci ne uvrščamo ravno med države z visoko politično zavestjo. Zadnje čase celo slišimo pozive nekaterih politikov in uglednih ljudi, ki opozarjajo, da bi bilo dobro nekaj narediti za dvig te politične kulture in politične zavesti. No, med preprostimi ljudmi slišimo kar veliko zelo pikrih, zajedljivih pripomb na račun politike. Najbolj znana je morda tista, da »je politika kurba«.
Človek je občestveno, skupnostno, družbeno bitje, kot pravijo sociologi. Od pradavnine živi v nekih skupnostih in v teh skupnostih je potrebno tudi urejati vprašanja, ki zadevajo nekak »skupen interes«. Če sledimo našemu kulturno – civilizacijskemu sistemu, ki je zgrajen na judovski, grški in rimski tradiciji, vidimo, da so vse te kulture, kolikor daleč nazaj sega zgodovinski spomin, imele neke trdne oblike »političnih sistemov« – torej sistemov, ki so na eni strani zagotavljali opravljanje nalog skupnostnega pomena, na drugi strani pa so tudi imele neke prepoznavne oblike vključevanja posameznikov v te »politične funkcije«. Pri vseh teh treh civilizacijah tudi vidimo, da je bilo politično delovanje tesno povezano z vero, oziroma z verskimi, duhovnimi vrednotami, kar naj bi varovalo politiko (predvsem pa politike), da se ne spridi. In vendar nas zgodovina uči, da se je to »spridenje« političnih veljakov dogajalo vedno v zgodovini, v vseh treh civilizacijah. Tudi Sveto pismo je polno poročil o teh spridenjih, pa čeprav so politični veljaki, kralji in drugi voditelji ljudstva za osnovo svojega delovanja uporabljali deset božjih zapovedi!
Vzgoja za politične vrednote se začne nekoliko kasneje, ne tako zgodaj, kot to velja za vzgojo večine temeljnih vrednot. Toda zato je vzgoja teh vrednot, kot so poštenje, mir, spoštovanje, red, pravičnost … predpogoj za zdravo vzgojo političnih vrednot. Otrok lahko začne razumevati politične vrednote šele takrat, ko se odpre v širši družbeni prostor, torej z vstopom v šolo ali še kasneje. Tu se znajde v skupnosti z drugimi, kjer je potrebno začeti urejati neka »skupna vprašanja«. V vrtcu so tudi neka taka skupna vprašanja, vendar jih urejajo drugi, vzgojiteljice. V šoli pa se začne otrok zavedati, da lahko tudi sam aktivno sodeluje pri urejanju nekih skupnih zadev. Pomemben delež vzgoje političnih vrednot je torej postavljen v šolo in šolski sistem. Morali bi si prizadevati, da je tovrstnih dejavnosti čim več – od različnih solidarnostnih projektov, programov, do športnih in kulturnih, ki so namenjeni skupnosti, vsem, pa tudi do reševanja sporov, konfliktov, znotraj razreda. Menim, da uvajanje različnih oblik mediacije v šolski prostor znatno prispeva tudi k vzgoji političnih vrednot.
Družina smo: druži nas ista kri,
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju …), ki jih misel sproži.
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: “O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel … Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka … Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov.” Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914). Ta slikar, ki ga je “strašni objem umetnosti dušil do obupa” (Cankar) stopa pred nas ob 150-letnici rojstva.
Slikarjev oče Andrej Petkovšek se je rodil leta 1793 na Vrhniki, leta 1819 se je poročil s 24-letno premožno vdovo Nežo Vehar na Verdu. Imela sta pet otrok. Po smrti žene Neže (1845) se je Andrej leta 1852, ko je bilo Matevžu, najstarejšemu otroku iz prvega zakona, že 32 let, vnovič poročil z dvajsetletno Marijo Stopar, gostaško hčerko. Iz tega zakona so bili trije otroci: Frančiška, Ivana in Jožef, naš slikar, ki se je rodil 7. marca 1861. Že tri leta po njegovem rojstvu je oče umrl in posestvo je prevzel Veharjev Matevž, a je že dve leti zatem umrl in posestvo je prešlo na polbrata Jožefa. Zaradi njegove mladoletnosti so gospodarili razni varuhi. Jožef je obiskoval osnovno šolo najprej na Vrhniki in potem v Idriji z dobrimi spričevali. Na realki v Ljubljani je slabo napredoval in po treh letih je šoli dal slovo. Doma se je družil s kmečkimi tovariši in zapravljal čas. Zaradi nenehnih materinih opominov je pri osemnajstih letih (1879) kot prostovoljec odšel k vojakom v Bosno. Vojaščina mu je pomagala do večje samostojnosti. Ko se je leta 1882 vrnil domov, se je začel ukvarjati s slikarstvom in znanci so ga napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Ta je odkril njegov slikarski talent, ga nekoliko poučeval v slikarstvu in ga poslal v Benetke. Že jeseni tega leta ga najdemo v Münchnu, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Spričevala, izdana pa prvih dveh semestrih študija potrjujejo “veliko marljivost, mnogo zmožnosti ter zelo lep napredek”. Spomladi leta 1884 je odšel v Pariz, kjer se je v galerijah seznanjal s francoskim “kmečkim” slikarstvom. Januarja 1885 se je vrnil v München, a zaradi težav z očmi se je kmalu vrnil na Verd. Naslednja leta je slikal doma in v okolici.
Jožef Petkovšek je s prijatelji rad zahajal v gostilno Pri Marjančniku, ki jo je vodila njegova sestrična Ivana. Jožef se je zaljubil v njeno hčerko Ivanko, ki pa se je poročila z drugim, kar ga je močno prizadelo in pospešilo izbruh njegove duševne bolezni. Nekateri menijo da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Jeseni je odšel v zdravilišče Lipik na Hrvaškem in nekega dne “skočil” v Zemun, kjer je srečal sedemnajstletno Marijo Filipescu, ji sledil do doma, se tam zaročil in se 2. oktobra 1888 poročil. Poročno potovanje ju je vodilo po vsej Italiji, vse do Sicilije. Na povratku je v Benetkah dobil napad bolezni, da sta se morala naglo vrniti domov. Jeseni je Petkovšek dokončal svojo Beneško kuhinjo ter izdelal celopostavni ženin portret v poročni opravi (sliko je kasneje v bolezenskem napadu sam uničil). 20. septembra 1889 so ga prvikrat odpeljali na Studenec, a se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Verjetno je tedaj nastala njegova najbolj znana slika Doma, na kateri je naslikal domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, nečaka in sebe. “Med njimi ni navidezno nobenega duševnega kontakta, otožni in obtožujoči pogovor se plete skrivnostno od duše do duše” (Stane Mikuž). Zaradi velikih stroškov, ki so jih imeli z njim domači, je Petkovšek sam maja 1889 uvedel delno razprodajo premoženja ter del posestva. Takrat je nastal tudi spisek njegovih obstoječih slik, o katerih je varuh Gregor Maček zapisal, da je “njihova umetniška vrednost enaka ničli”. 10. maja 1892 so ga zadnjič odpeljali na Studenec. 20. avgusta 1892 so prodali Petkovškovo posestvo, poravnali dolgove, tako da je slikarju ostala samo domačija. Po šestih letih “ždenja” v bolnišnici se je njegovo nemirno srce 22. aprila 1898 ustavilo.