Amerika
Kraju smo rekli Amerika. Ne vem natančno, odkod kraju to ime, mislim pa, da ga je dobil zaradi svoje skrivnostnosti in oddaljenosti od vasi. Amerika, ki leži ob vznožju Jelovice, je bila nekoč prostrana senožet, poraščena s travo in obdana s smrekami, brinjem in grmičevjem Ameriko so sosedje kosili le enkrat na leto in takrat so rabili veliko ljudi. Tudi po tistem, ko so kose zamenjale kosilnice, ni bilo nič drugače. Površina za grabiti je ostala ista.
V Ameriko sem rada šla vedno, kadar so me povabili zraven. Ko smo se tja vozili s konji, je bila pot prijetna. Na vozu smo se otroci vedno radi peljali, kričali od veselja in navdušenja, tako da je bila pot tja kar prekratka.
Kadar sem šla sama tja, pa mej bilo vedno zelo strah. Pot, ki je držala v Ameriko, je bila samotna in nevarna, cesta je vodila le do zadnje hiše v vasi, naprej pa je bila gozdna pot, polna ostrega kamenja in strmih kotanj. Na sredi najožje in najbolj nevarne poti sta se križala dva hudournika. Divje vode, ki so vsako leto prihrumele z Jelovice, so izdolble dve globoki, strmi strugi. Če sem hotela priti v Ameriko, je bilo treba prečkati obe strugi in vsakič bolj strašljivi sta se mi zdeli. Ko se je na koncu tistih skal svet odprl, so se mi oči vedno znova razprle od navdušenja. Pred mano je ležal prostran travnik, tak kot najlepše pregrinjalo božjega stvarstva. Na travniku v Ameriki so rasle rože vseh vrst, med njimi veliko zdravilnih, pa tudi zelo strupenih. V Ameriki sta rasli hermelika in šentjanževka, rasla je arnika in materina dušica, više, pod smrekami, pa divji volčin. Na eni strani travnika so bezgovi cvetovi pokrivali skoraj ves svet, ki se je strmo spuščal, na drugi strani, proti gori, pa sta se razraščala volčja češnja in češmin.
Sredi tega pisanega razkošja so stale svisli, narejene iz ozkih lesenih brun, streha je bila iz skodel. Tudi žlebovi, ki so bili pritrjeni pod napuščem, so bili leseni, globoko izdolbeni. Kadar je bila še posebej dobra seča, se je veliko sena natlačilo v svisli. Otroci smo skakali po senu, da smo ga tlačili in da je šlo več noter, skakali pa smo tudi iz čistega veselja.
Travnik je bil bogat tudi s kumino, ki so jo ljudje radi hodili nabirat in včasih so pomendrali veliko trave, ki se je potem težko kosila. Opojni vonj zelišč in cvetja pokošenih trav pa je ostal, vsepovsod se je razlezel, v nosu sem ga čutila še zvečer, ko smo utrujeni šli spat. Košnja ali seča v Ameriki je bila vsako leto znova posebno doživetje.
Po delu tam smo ob koncu dneva posedli k malici. Na široke rjuhe iz domačega platna je sosedova mama pogrnila prt, nanj pa je na sredino položila veliko skledo s fižolom, zraven je dala hleb doma pečenega kruha in na lesenem krožniku posušeno gnjat. Vedno se je od te svinjine en kos pojedel ob Veliki noči, drugi pa se je hranil za srečo v Ameriki. Vse nam je šlo v slast, vse je bilo tako dobro, veliko boljše kot doma. Moški so pili sadjevec; zlato rumen mošt, ki je že odvrel, je bil naše domače vino, otroci pa smo pili malinovec, tudi ta je bil narejen doma. Maline smo nabirali na Jelovici, zrele smo potem doma stiskali skozi gazo, da je iz njih nastal gost malinov sirup. Najboljša in najbolj osvežila pijača v Ameriki pa je bila voda. Mrzla studenčnica, ki je pritekla skozi skale izpod Jelovice. Kadar je vode zmanjkalo, smo jo hodili iskat v eno od tistih strašljivih sotesk. Hudournik tam se je v poletnem času spremenil v studenec, ki je mirno in ponižno tekel z gore. Po ostro izdolbenem koritu je šumljala bistra studenčnica in se natakala v plitve tolmunčke, poraščene z mahom.
Nekega poletja sem morala po vodo sama. Vzela sem rdečo kanglico, služila je samo za to, in šla. Do gozda je še šlo, tekla sem, ne da bi se ozirala nazaj, ko sem prišla do prvega korita in strmine, pa se je zataknilo. Okoli mene se je kar naenkrat stemnilo zaradi visokih in gostih smrek, ki so rasle tam, je postalo senčno in hladno. Visoke smreke je obraščal tudi bršljan, ki smo mu pravili vršelc. Fantje so tam vršelc, ki je bil zelo bogat s črnimi jagodami, velikokrat nabirali pred cvetno nedeljo, da so ga vpletali v boganice, butarice, ki smo jih nosili k žegnu na cvetno nedeljo. Kljub sončnemu poletnemu dnevu je bilo tam zelo temno in hladno. Hlad mi je prijetno del, le ostro kamenje se mi je zajedalo v bose noge in prečkati sme morala tisto ozko pot, da sem prišla do druge. Do hudournika, do korita, kjer je studenčnica tekla izpod jeloviških skal. Stala sem sredi korita tistega hudournika in gledala navzgor. Vrh korita se je dobro videl, skale tam so se bleščale v soncu, med njimi je bila luknja, podobna vhodu v rov. »V luknji v Ameriki so bele žene!« sem slišala velikokrat govoriti starejše. »Včasih se pokažejo ljudem, vendar to ni dobro! Takrat se vedno kaj slabega pripeti,« sem slišala. »Ja, nevarno je tam,« je govorili tudi babica, ki je za tisto votlino vedela. »Ampak dobrim ljudem se nič ne more zgoditi. Jih angel varuje! Angel varuh!« Ob tej misli sem prestavila ročaj kanglice iz ene roke v drugo, obe sta bili potni in obe sta se tresli. »Ampak če hočem priti do vode, moram više gor!« sem pomislila. »Nič ne pomaga! Treba bo čez in navzgor …« Spet sem stisnila ročaj kanglice z obema rokama. »Gotovo so že žejni! Moram priti do vode! Visoko moram priti, najvišje, da bo voda čim bolj bistra!« Prestopila sem graben, pogledala navzdol, tam je bil prepad, voda, ki je tekla med čermi, mi je bila nedosegljiva. Pogledala sem še enkrat navzgor in pogumno naredila prvi korak čez … Kamni, položeni čez strugo, zdaj, poleti ponižnega hudournika, so se mi zdeli kot brv. Kakor nevarna ozka brv, tista, ki sem jo imela na sliki v frčali, svoji podstrešni sobici, kjer sem spala. Na tisti sliki se je penila deroča voda v soteski, čez tisto vodo je bil postavljen lesen mostič, nekaj desk vmes je že manjkalo, na mostiču pa sta stala dva otroka, držala sta se za roke in stopala po ozki, nevarni brvi. Nad njima je bil naslikan angel, velik in lep, z visokimi krili. Njegov mili obraz je zrl na otroka spodaj in roke, ki jih je imel sklenjene, so govorile, da moli zanju, da ju varuje. Skozi glavo mi je kar naenkrat stekel tisti prizor dveh pogumnih otrok na razkopani brvi in angela nad njima. Dvignila sem glavo in odločno stopila na prvi kamen nad deročo vodo … »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani …« sem šepetala, nazadnje pa že na glas izgovarjala svojo prvo otroško molitev.
Po nekaj težkih, a zanesljivih korakih sem srečno prešla čez, na drugo stran. Tam sem se sklonila nad plitev tolmunček z vodo in v pokrovček zajela mrzlo, dragoceno vodo. Najprej sem sama pila, toliko da sem se odžejala, nato pa sem hitro začela polniti kanglico. Ko je bila polna, sem se spet vzravnala, pogledala navzgor, proti votlini, pa se tam ni nič zganilo. Še enkrat sem pogumno pogledala tja. Nič! Nobene žene ni bilo tam, ne bele ne kakšne druge. Bila sem samo jaz in hudournik, ki se je zlival kot potoček mirno pod mojimi nogami v dolino in dolbel naprej, proti Savi …
Ko sem prinesla vodo na senožet, je mama vanjo vmešala malinovec. Zadišalo je po pravih, gozdnih malinah in po sladkem. Drug za drugim so hlastno pili mrzlo, osvežujočo pijačo in govorili, kako sem pogumna, da sem si upala sama v korito po vodo.
Spet smo se lotili dela. Ko smo pograbili in naložili še zadnji voz, je sosedov ata čez seno pritrdil dolgo žrd in vse skupaj še močno prevezal z vrvjo. Tako naložen in z vrvjo prepreden voz je bil varnejši. Če bi se zvračal, bi se moški uprli vanj in ga celega dvignili. Tudi to se je že zgodilo, vendar tistikrat ne. »Bog in sveti križ božji, pa je za letos končano!« je rekla mama in se pokrižala. Potem smo šli. Konj z vozom je templjal naprej, mi pa za njim. Ko je pot postala bolj varna, gladka in položna, je oče ustavil. Drug za drugim smo splezali na voz, vsi smo bili zelo utrujeni, vendar zadovoljni. Domov na pod smo peljali že četrti voz, svisli v Ameriki pa so bile tudi do vrha natlačene s senom, ki bo še kako prav prišlo pozimi, ko bo začelo zmanjkovati krme. Takrat bo spet treba tja, v Ameriko, vendar s konjem in sanmi …
Danes v Ameriki nihče več ne kosi. V senožet se je že kdaj zajedel gozd, robove okrog sta prerasla glog in brin, redki se še podajo tja, a le po arniko in šentjanževke. Te so ostale, kumina pa se je porazgubila. Izgubila se je, tako kot mi, vsak na svoji poti čez čeri in hudournike smo šli in le še lep spomin mi tu in tam prinese Ameriko v misli. Posebno v lepih in vročih poletnih dneh.
Ko pogledam okrog v času košnje, povsod brnijo traktorji in kosilnice; ko gremo k malici, so to jedi z žara; odžejamo se s kokakolo in podobnimi napitki, ponarejenimi in obarvanimi. Nič preprostega ne more biti več, ker tisto ni več dobro. Da bi se kdo odžejal z vodo, s studenčnico, pa tudi ne verjamem, ker ni več izvirov, presahnili so … Kadar doma omenim Ameriko, pravijo: »Ali ni ta kraj prav daleč, pod Jelovico? Tam, kjer zdaj vikend stoji? Z dobrim terencem se da priti do tja, drugače ne! Cesta je obupna in vse je že zaraščeno.« »Vem,« rečem medlo, »saj tako ne morem več tja.« Potem se mi prizanesljivo nasmehnejo in rečejo, da naj mi ne bo hudo za to. Da v Ameriki tako nimam več kaj videti. Le grmovje in skale! Nič takega ni tam da bi morala iti gledat. Staro pa naj gre v pozabo … Ali je prav tako?
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 22-23.
V svetu, polnem dokazil,
Odnos med dvema osebama lahko vključuje zelo različne življenjske položaje, srečne trenutke pa tudi preizkušnje. Vaš opis odnosa s fantom prav gotovo sodi med tiste najbolj pretresljive dogodke, ki si jih človek komajda predstavlja, kaj šele, da bi razumel, kako človek doživlja takšno preizkušnjo na osebni ravni. Prometna nesreča, nezavest, bolnišnica, trajne poškodbe, invalidnost, vse to je prekinilo vajin globok in iskren odnos. Prav tako pa ste zapisali, da nobeden izmed vaju ni bil kriv za nastanek omenjene nesreče. Takšne življenjske preizkušnje daleč presegajo zmožnost človeškega razumevanja in raje kot besedi, odpirajo prostor molku in molitvi. V pismu ste tudi zapisali, da fanta ne morete preboleti in da si želite vajinega skupnega življenja navkljub spoznanju, da je takšno življenje v praksi nemogoče uresničiti. Čeprav se tega na tiho zavedate, pa je v vas še vedno hrepenenje in upanje, da bo mogoče živeti tisto, kar ste mu obljubili.
Že Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ko razmišljam, kakšno gorje je prinesla druga svetovna vojna prav v našo Slovenijo, si ne morem kaj, da ne bi zapisal: kako nizko lahko pade človek, naš človek! Saj je bila grozna tudi prva svetovna vojna, vendar le ni bilo sovraštva med ljudmi iste slovenske matere. Ti si razgrnila tančico skrivnosti enega človeka, eno usodo. Kaj pa je z množico, ki so jih kruto pomorili bratje iste slovenske matere? Biti v tujini, je bridko, ker mati domovina je samo ena. Če ti pa je domovina grob, je še bolj kruto; za pomorjene, za njihove očete, matere, brate in sestre, otroke, prijatelje. Verni ljudje imamo še eno Mater, Kraljico mučencev, ki je trpela ob svojem Sinu, našem Odrešeniku. To je mati Marija, h kateri se zatekamo na Brezjah, na Sveti Gori, na Ptujski Gori in v številnih drugih njenih cerkvah. Marija je povsod ista, trpeča in sočutna mati. Mož, ki živi daleč od domovine, ni pozabil za to Mater. Dala mu je moči, da je premagoval težave, bridkosti, ločenost od domovine, od svojih domačih … S seboj je odnesel vero, ki mu jo je dala rodna mati, domača hiša. To je ohranjal kot najdragocenejši zaklad. Še sedaj na stara leta črpa moč iz tega zaklada.
Prav ta pojem politike in političnega delovanja je v ljudskem umevanju dokaj kontroverzen. Kar pogosto slišimo kritike na račun politike in politikov ter političnega delovanja. V tem pogledu obstajajo velike razlike med posameznimi narodi, državami … Pravimo, da imamo države z »visoko politično zavestjo«, kjer uživa politika velik ugled, in prav tako tudi politiki. Imamo pa tudi države z »nizko politično zavestjo«, kjer tudi politika nima ugleda. Različne raziskave nam kažejo, da se Slovenci ne uvrščamo ravno med države z visoko politično zavestjo. Zadnje čase celo slišimo pozive nekaterih politikov in uglednih ljudi, ki opozarjajo, da bi bilo dobro nekaj narediti za dvig te politične kulture in politične zavesti. No, med preprostimi ljudmi slišimo kar veliko zelo pikrih, zajedljivih pripomb na račun politike. Najbolj znana je morda tista, da »je politika kurba«.
Človek je občestveno, skupnostno, družbeno bitje, kot pravijo sociologi. Od pradavnine živi v nekih skupnostih in v teh skupnostih je potrebno tudi urejati vprašanja, ki zadevajo nekak »skupen interes«. Če sledimo našemu kulturno – civilizacijskemu sistemu, ki je zgrajen na judovski, grški in rimski tradiciji, vidimo, da so vse te kulture, kolikor daleč nazaj sega zgodovinski spomin, imele neke trdne oblike »političnih sistemov« – torej sistemov, ki so na eni strani zagotavljali opravljanje nalog skupnostnega pomena, na drugi strani pa so tudi imele neke prepoznavne oblike vključevanja posameznikov v te »politične funkcije«. Pri vseh teh treh civilizacijah tudi vidimo, da je bilo politično delovanje tesno povezano z vero, oziroma z verskimi, duhovnimi vrednotami, kar naj bi varovalo politiko (predvsem pa politike), da se ne spridi. In vendar nas zgodovina uči, da se je to »spridenje« političnih veljakov dogajalo vedno v zgodovini, v vseh treh civilizacijah. Tudi Sveto pismo je polno poročil o teh spridenjih, pa čeprav so politični veljaki, kralji in drugi voditelji ljudstva za osnovo svojega delovanja uporabljali deset božjih zapovedi!
Vzgoja za politične vrednote se začne nekoliko kasneje, ne tako zgodaj, kot to velja za vzgojo večine temeljnih vrednot. Toda zato je vzgoja teh vrednot, kot so poštenje, mir, spoštovanje, red, pravičnost … predpogoj za zdravo vzgojo političnih vrednot. Otrok lahko začne razumevati politične vrednote šele takrat, ko se odpre v širši družbeni prostor, torej z vstopom v šolo ali še kasneje. Tu se znajde v skupnosti z drugimi, kjer je potrebno začeti urejati neka »skupna vprašanja«. V vrtcu so tudi neka taka skupna vprašanja, vendar jih urejajo drugi, vzgojiteljice. V šoli pa se začne otrok zavedati, da lahko tudi sam aktivno sodeluje pri urejanju nekih skupnih zadev. Pomemben delež vzgoje političnih vrednot je torej postavljen v šolo in šolski sistem. Morali bi si prizadevati, da je tovrstnih dejavnosti čim več – od različnih solidarnostnih projektov, programov, do športnih in kulturnih, ki so namenjeni skupnosti, vsem, pa tudi do reševanja sporov, konfliktov, znotraj razreda. Menim, da uvajanje različnih oblik mediacije v šolski prostor znatno prispeva tudi k vzgoji političnih vrednot.
Družina smo: druži nas ista kri,
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju …), ki jih misel sproži.