Pomagaj nam vstati
iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €
Gospod Jezus,
pod težo križa
si padel na zemljo.
Teža našega greha,
teža našega napuha
te priklepa k tlom.
Tvoj padec ni
znamenje zle usode,
ni preprosta slabost
zaradi poteptanosti.
Hotel si priti naproti
nam, ki zaradi svojega
napuha ležimo na tleh.
V svoji oholosti mislimo,
da smo sposobni
proizvesti človeka.
V resnici vedno globlje
ponižujemo človekovo
dostojanstvo.
Gospod, pomagaj nam,
ker smo padli.
Pomagaj nam, da bomo
zapustili svojo rušilno
oholost in se
ob tvoji ponižnosti učili,
kako na novo vstati.
J. Ratzinger, Molitev, v: Ognjišče 4 (2011), 2.
Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!
izbira in pripravlja Marko Čuk
Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo “drinske mučenke”. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.
Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same.
Sestra Marina Krizina Bojanc
To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala “rožni venec Marijinih solz”. Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: “Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti.” Ta njena želja je bila uslišana.
Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.
Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same. V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili.
V uvodu smo že zapisali, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji ‘zabavati’ s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: “Sestre, za menoj! … Jezus, usmili se nas!” Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla – v Božje naročje …
Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona. Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja “dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino … Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga.” To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.
Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo “drinske mučenke”. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.
V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili. Povedali smo že, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji ‘zabavati’ s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: “Sestre, za menoj! … Jezus, usmili se nas!” Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla – v Božje naročje …
In kot se ti sekira zlepa ne skrha, tudi z jezikom prav nič ne ‘šparaš’: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?« (Lk 3, 7) In kot si svojčas opominjal ljudi, cestninarje, učitelje, vojake … (Lk 3, 10-14), tudi nas opozarjaš, da pride Ta, ki je močnejši od tebe, z velnico v roki, ki bo počistil svoje mlatišče! (Lk 3, 16-18).
Metijahu je zastokal: »Auuu!« in s tem povedal, kako bi ga bolelo, če bi mu padel kamen na prst. Vsi so se zasmejali in pokimali. Da, bolelo bi in bolečina bi se sprostila v krik ali pa vsaj v ječanje.
Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: “Gospod, Gospod”, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Jezus sam je rekel o sebi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,34). Ti si lepo zapisala: »Danes vem, da je takšna Božja volja.« Rečemo tudi Božji načrt z nami. Iz Svetega pisma vemo, da nas Bog ljubi. Lahko smo torej prepričani, da je Bog, ker nas ljubi, za naše življenje naredil najboljši načrt. Prvi človek v raju je pokvaril njegov načrt, ker se ni držal Božjega ukaza, ampak je nasedel zapeljevanju hudiča, ki se je pojavil pod podobo kače. To se vleče skozi vso zgodovino in se ponavlja tudi danes. Človek s samovoljo pokvari načrt, ki ga ime Bog z njim. Zares srečen bi bil, če bi se zvesto držal Božjega načrta. To velja za človeštvo in za vsakega posameznika. Človek zavrača Božji načrt, ker misli, da mu bo ‘njegov načrt’ prinesel srečo, veselje in zadovoljstvo. Zato hlasta po tem, kar mu ponujajo nagoni. Niso vsi nagoni slabi: na primer nagon po hrani nas ohranja pri življenju. Toda z izvirnim grehom se je tudi narava uprla in zato so tudi naši nagoni neurejeni in jih moramo obvladovati. To so nagoni jeze, maščevalnosti, sebičnosti, nevoščljivosti in še mnogi drugi. Če trezno premislimo, lahko ugotovimo, kam nas pripeljejo. Večina vsega zla prihaja prav iz teh neurejenih nagonov: trpljenje naših bližnjih in tudi naše: vojne, prepiri, uboji, kraje krivice, sovraštvo, ljubosumnost, nevoščljivost … kako bi bilo lepo na svetu, če tega ne bi bilo. So pa tudi stvari, ki niso odvisne od ljudi, na primer bolezni, potresi, poplave … Če bi se znali obvladati v tistem, kar je odvisno od nas, bi bilo veliko manj trpljenja. Tudi v tvojem primeru. Če bi fantje ne iskali samo zadostitve svojih nagonov, ampak bi znali videti in ceniti v tebi prave vrednote, ti ne bi bila razočarana, ne bi ostala sama.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Kaj je človek, da se ga spominjaš s svojo tolažbo, ko je na milost in nemilost prepuščen sočloveku? Zakaj mu daješ mir, ko ga najmanj pričakuje? Zakaj mu daješ kraljevsko dostojanstvo, ko je najbolj ponižan? Zakaj se ti zdi vreden, da se ga dotakneš s svojo milostjo? Da pobožaš z mehkimi rokami njegovo razgreto čelo, njegovo razbolelo dušo. Da mu sredi največje bolesti odvzameš trpljenje in oživiš upanje. 
Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo – čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti – izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil – spomin … Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?