Avtor: Marko

* 31. januar 1901, Luče v Savinjski dolini, † 1. februar 1970, Ljubljana

Samotni svet pod Raduho – vir njegovega navdiha

Blaž Arnič se je rodil 31. januarja 1901 na samotni kmetiji Zalesnik v Strmcu nad Lučami v zgornji Savinjski dolini. Prve korake v svet glasbe je napravil v domačem krogu, kajti vsa družina je bila muzikalična. Otroštvo in mladost je preživel na rojstni kmetiji sredi gorskega sveta, v katerem kraljuje Raduha (2062 m). To je oblikovalo njegov značaj in njegovo glasbeno govorico. “Arnič je bil in je do konca ostal romantični realist, tesno povezan z zemljo,” je o njem zapisal muzikolog Danilo Pokorn. “Zajemal je predvsem iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njenih pripovedk in legend ter iz narodne zgodovine med vojno in po njej.”

O svojem glasbenem ustvarjanju je sam dejal: “Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem potreboval niti iskal.” Želja, da bi šel študirat glasbo se mu je izpolnila šele po prvi svetovni vojni. Začel je na orglarski šoli v Ljubljani, ki jo je z odliko končal ter bil nato skoraj poldrugo leto organist v župnijah Bučka in Krka na Dolenjskem. Leta 1925 se je vpisal na ljubljanski konservatorij. Med študijem je že skladal. Študij je nadaljeval na Dunaju, kjer je ustvaril nekaj pomembnih skladb. Po končanem študiju v avstrijski prestolnici je leta 1934 poučeval na gimnaziji na Bolu na otoku Braču, potem pa je svoje glasbeno znanje izpopolnjeval v Varšavi in v Parizu. V letih 1940-1943 je poučeval na srednji šoli Glasbene matice v Ljubljani.

Konec druge svetovne vojne je kot zaveden Slovenec po zaporu v Ljubljani dočakal v nemškem taborišču Dachau. Po vrnitvi v Ljubljano je postal redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To poslanstvo je opravljal do 1. februarja 1970, ko je v prometni nesreči izzvenel zadnji takt njegovega življenja.

Devet simfonij in sedem simfoničnih pesnitev

“Arničev glasbeni izraz je izliv neposrednih čustev,” je o njegovo glasbeno ustvarjanje označil Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem (1960). Svoja dela je naslonil na ljudske povesti, risal je okolje, iz katerega je izviral, ne da bi se povezal z ustaljenimi glasbenimi oblikami, ampak je svoja velika dela gradil vzporedno s pesniškimi predlogami.

Značilno zanj je bilo, da se v komponiranju ni posvečal majhnim in kratkim oblikam, temveč so ga privlačile velike, posebej simfonija. Na tem področju je bil v 20. stoletju na Slovenskem najpomembnejši. Napisal je devet simfonij, ki jih je na kratko predstavil muzikolog dr. Edo Škulj v svojem Leksikonu cerkvenih glasbenikov (2006). Vse imajo značilne naslove. Poleg četrte so najbolj znanje zadnje štiri. Prva simfonija, Te Deum (1932), je pravzaprav kantata, ker jo zaključuje zbor z besedilom latinske hvalnice (zahvalne pesmi). Druga, Simfonična rapsodija (1933), se vsebinsko veže na Psalm 136 Svetega pisma. Tretja je Simfonia Resurrectionis (1931-1942); četrta, Duma (1933), obsega štiri stavke, od katerih je zadnji uglasbitev Župančičevega besedila. Peta ima naslov Vojne vihre (1941); šesta, Samorastnik (1950), je avtobiografska, naslov pa je iz Prežihovega Voranca. Sedma je Simfonija dela (1948), v osmi, Na domači grudi (1951), je skladatelj v štirih stavkih prisluhnil utripom narave. Posamezni stavki devete simfonije, Vojna in mir (1960), učinkujejo kot samostojne simfonične pesnitve. V zakladnici Arničevega glasbenega snovanja je sedem simfoničnih pesnitev: Zapeljivec, Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož, Divja jaga, Vasovalec in Gozdovi pojejo. Za slednjo je Blaž Arnič leta 1947 prejel Prešernovo nagrado.

Vsi trije otroci po očetovih stopinjah

Blaž Arnič si je med drugo svetovno vojno ustvaril družino. V zakonu z Marijo Finžgar so se skladatelju rodili trije otroci, danes vsi trije uveljavljeni glasbeniki: Lovrenc (1943), Jernej (1946) in Blaženka (1947). Lovrenc je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in dirigiranje. Študij dirigiranja je nadaljeval na Glasbenem konservatoriju v Leningradu, zatem pa se je izpopolnjeval še v ZDA. Njegova dirigentska kariera se je začela z ansamblom Opere in Baleta SNG Ljubljana. Kot izredni profesor je nekaj časa poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zadnja leta se posveča očetovi glasbeni zapuščini. Njegov mlajši brat Jernej se je uveljavil kot odličen violinist. Nastopa doma in na tujem. Najbolj “hodi za očetom” hči Blaženka, poročena Lemež, ki je skladateljica.

Glasbi se je posvetila šele po očetovi smrti in po študiju ruščine in angleščine. Po začetnem študiju v Ljubljani je leta 1976 diplomirala na zagrebški Glasbeni akademiji, izpopolnjevala se je v Rusiji. Diplomirala je na Dunaju z javno izvedbo kantate In principio erat Verbum (V začetku je bila beseda). Živi in deluje na Dunaju kot pianistka, klavirski pedagog in skladateljica. Leta 1998 je ustanovila Fundacijo Blaža Arniča, ki podpira glasbeno nadarjena slovenske otroke s podeželja.

Ob stoletnici njegovega rojstva je bila 31. januarja 2001 v osnovni šoli v Lučah, ki nosi ime po njem, spominska kulturna prireditev. Blažu Arniču so bili posvečeni Slovenski glasbeni dnevi 2001 (20.- 23. marca). V šentjakobski cerkvi v Ljubljani so Simfonični orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor in zbor Consortium musicum izvedli Arničevo tretjo simfonijo Dumo. Zbor je vodil Mirko Cuderman, dirigiral pa je skladateljev sin Lovrenc Arnič.

(obletnica meseca 01_2011)

* 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici; † 14. december 1940, Beograd.

“V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo … Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo … Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim.”

To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem “posvetnem” delu pa je ostal duhovnik.

Bolj kot za šolske predmete se je zanimal za druge reči

Anton Korošec je bil sin Prlekije, pokrajine v severovzhodni Sloveniji, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric in Ptujsko polje, njena “prestolnica” je Ljutomer. Iz te pokrajine so izšli pomembni možje, ki so zaznamovali slovensko zgodovino: Fran Miklošič, Božidar Raič, Stanko Vraz, Fran Ksaver Meško, Edvard Kocbek, Janez Janžekovič. Zibala ga je kmečka mati. Rodil se je 12. maja 1872 v Biserjanah v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Na svoj kmečki rod je bil nadvse ponosen in očitno je na tem temeljila njegova narodna zavest. Osnovno šolo je obiskoval v domači fari, zadnje leto pa na Ptuju, kjer je nadaljeval tudi gimnazijski študij, katerega je končal na mariborski klasični gimnaziji. Že kot gimnazijec se je začel zanimati za politična dogajanja, zato njegove šolske ocene sploh ne ustrezajo njegovi nadarjenosti, ki se je pokazala v njegovem življenju. Po maturi se je jeseni 1892 odločil za duhovniški poklic. Od vsega začetka se je Korošec zanimal ne le za bogoslovni študij, temveč tudi za socialna vprašanja, ukvarjal se je tudi s pisanjem o tem. Po tretjem letu bogoslovnega študija je Anton Korošec prejel mašniško posvečenje in 25. julija 1895 je imel novo mašo v domači fari.

Jeseni se je vrnil v Maribor, da je dokončal četrti letnik bogoslovnega študija. Potem je bil nekaj mesecev kaplan na Sladki gori, zatem v Marenbergu (Radljah ob Dravi), od tam pa je šel za študijskega prefekta v mariborsko semenišče. Junija 1902 si je zaradi časnikarske dejavnosti vzel neplačan in časovno neomejen dopust. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da bo ta dopust “dosmrten” v njegovem glavnem poklicu – dušnopastirskem delu. Od tega dne se je Korošec posvetil politiki, ki ji je služil najprej v avstro-ogrski monarhiji in potem v Jugoslaviji.

Vodilni slovenski politik pod Avstrijo in v stari Jugoslaviji

Politiki, kateri se je posvetil sredi leta 1902, je Anton Korošec služil sprva kot časnikar in urednik, pozneje kot narodni poslanec v deželnem in državnem zboru, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa kot večkratni minister in nekaj mesecev (1928) celo kot ministrski predsednik v Beogradu. Za njegovo duhovno rast in politično zorenje je bilo odločilnega pomena srečanje z Janezom Evangelistom Krekom okoli leta 1895. Sedem let mlajšega Korošca je prevzela Krekova osebnost in njegovi družbeni nazori. Sledil mu je z največjim spoštovanjem, čeprav sta se po značaju bistveno razlikovala. Pozneje je zavladalo med njima prisrčno prijateljstvo, ko sta se kot državna poslanca skupno borila v dunajski politični areni. Med prvo svetovno vojno sta s Krekom tesno sodelovala pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke (SLS). Maja 1917 je bil Korošec izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba in v njegovem imenu je 30. maja v državnem zboru prebral znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. To je pri nas vzbudilo živahno deklaracijsko gibanje v podporo slovenskim politikom. Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) je usmerjal slovensko državniško politiko predvsem Korošec. 16. avgusta 1918 je v Ljubljani prevzel predsedstvo Narodnega sveta, nove slovenske oblasti, ki je 29. oktobra 1918 oklical samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V prvi vladi te nove države je bil podpredsednik, kasneje pa je vodil razna ministrstva, nazadnje je bil predsednik senata in prosvetni minister. Tudi po njegovi zaslugi je Ljubljana dobila univerzo in Akademijo znanosti in umetnosti.

Tudi kot politik je ostal dober duhovnik

Pri svojem političnem delovanju je svoja temeljna načela – ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere – dosledno zastopal tako na Dunaju kot v Beogradu. Od tam je 14. decembra 1940 prišla žalostna vest, da so 68-letnega Antona Korošca, predsednika senata in prosvetnega ministra, našli mrtvega. V Ljubljani so se od zaslužnega moža poslovili s pogrebno mašo v stolnici in z veličastnim sprevodom na pokopališče Navje. Škof Rožman je v svojem nagovoru pri maši poudaril, kako je Korošec ostal tudi kot politik vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.

To potrjuje tudi pričevanje Jožka Krošlja (v Slovenčevem koledarju 1944), ki je bil zadnjih dvanajst let kot osebni tajnik vsak dan tesno povezan z Antonom Korošcem. Tam naslika človeško podobo tega velikega moža, predstavi pa ga tudi kot duhovnika. Med drugim piše: “Doktor Korošec je bil resnično zelo pobožen človek … Bilo ga je treba opazovati samo pri maševanju. K oltarju je pristopil vedno zbran in pobožen, vse molitve je opravljal s tako otroško prisrčnostjo in zbranostjo, da je dostikrat pozabil na petje … Molitev mu je bila res pogovor z Bogom. Z njo je pričel sleherno delo. V stanovanju je imel precej lepih umetniških slik, Bog je med njimi zavzemal vedno častno mesto. V svoji spalnici je imel nad posteljo obešen samo križ, nad zglavjem pa lepo Marijino sliko, gobelin, ki ga je dobil v darilo za god od prijateljske družine. In rožni venec ga je spremljal na vseh potih. Na potovanjih, na vsakdanji poti v ministrstva ali pa na poti na dvor. Prav povsod. Skrbno je vedno pazil, da mu ga je strežnik gotovo spravil v žep obleke, ki jo je izbral za tisti dan.”

(obletnica meseca 12_2010)

* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci

“Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti”

“Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči,” je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je – kot je izpovedal v svojih dveh knjigah – grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal “babilonsko izgnanstvo” na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.

Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje

V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: “Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev.” O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, “dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili”. Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: “Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj … B

rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo.” Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, “ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave”. Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.

“Pišem vedno zato, da ljudi dvigam”

Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve – Materina ruta in Babičina topla dlan – je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: “Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran.” Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:

“Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.” Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel “mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji”. Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.

ČUK, Silvester. Lojze Kozar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 40-41.