Goreči škof
Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila dokumentarni film Goreči škof, ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015, premierno predstavitev je doživel sredi leta 2017.
Goreči škof
Režija: David Sipoš
Nastopajoči: Klemen Demšar, Assija Sultanova, Aleksander Jovetić, duhovniški oktet Oremus idr.
Žanr: dokumentarni film
Produkcija: Nadškofija Ljubljana / Slovenija (2017)
Spletna stran: https://www.antonvovk.si/
Ocena: 5
Primernost za družine: 5[/rspot]
Od Vrbe do Ljubljane
Dokumentarec se začne s prizorom sekanja drevesa v gozdu – gre za igrano in simbolno nabito vzporedno zgodbo, ki se nato postopno razvija skozi ves film in se pri tem prepleta z osnovno, dokumentarno zgodbo. Slednja medtem kronološko prikazuje življenje Antona Vovka vse od rojstva leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem, kjer se je rodil v isti hiši kot 100 let prej njegov prastric France Prešeren, do smrti leta 1963 v Ljubljani.
Na svoji bogati duhovniški poti je bil med drugim kaplan v Metliki in župnik v Tržiču, v Ljubljani pa nato stolni kanonik, vodja Bogoslovnega semenišča, generalni vikar ter nazadnje škof in prvi ljubljanski nadškof. Po drugi svetovni vojni je bil s svojo pokončnostjo in karizmatičnostjo trn v peti takratni komunistični oblasti, ki so ga ovirale na številne načine, tudi z mukotrpnimi nočnimi zasliševanji in poskusi umora. Pri tem najbolj izstopa dogodek iz leta 1952, ko so ga na novomeški železniški postaji napadli, polili z bencinom in zažgali. Posledice napada je čutil do konca življenja.
- Knjiga Goreči škof
Tudi življenjepis škofa Antona Vovk (1900–1963) v knjižni obliki izpod peresa Aca Jeranta, ki je izšel pri založbi Ognjišče, naj pripomore, da bo Božji služabnik Anton Vovk čimprej prištet med blažene. 256 strani, dokumentarne fotografije in barvna priloga, trda vezava, cena 5,95 €
»Pomenljiv se mi zdi naslov filma o nadškofu Vovku – Goreči škof. Najbrž nam ob tem vsem pride na misel dogodek v Novem mestu, ko je šel blagoslavljat orgle v Stopiče in je na železniški postaji doživel napad in zažig. Ampak ta ogenj je bil pravzaprav zgolj nekakšen protipožar tistega ognja, ki ga je škof Vovk nosil v sebi – ognja za Boga, ognja za človeka, ognja za Cerkev, ognja za pravico in resnico,« je ob premierni predstavitvi povedal zdajšnji ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Postopek beatifikacije
V letu 1999 se je nato uradno začel postopek za beatifikacijo Antona Vovka. »Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove, lahko mu rečemo tudi božji služabnik, včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa. Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran,« 
je na premieri povedal Blaž Jezeršek, postulator zdajšnje faze postopka za beatifikacijo Vovka.
Škofijski del uradnega postopka za beatifikacijo nadškofa Vovka se je zaključil leta 2007, zdaj pa se postopek po navedbah Jezerška nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih božjega služabnika. Gre za razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika. To je dokaj zahtevno obdobje, ki zahteva več let dela.
Vzporedno s tem uradnim procesom po besedah Jezerška medtem teče drug, manj formalen, a vendar prav tako pomemben proces. Gonilna sila tega procesa je Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čimbolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik.
Molitev
k božjemu služabniku Antonu Vovku
O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje.
Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Dokumentarni film
Prav v ta namen se je odbor leta 2015 odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka, katerega realizacijo je zaupal režiserju Davidu Sipošu in scenaristu Roku Andresu z ekipo. Slednja se je, tako kot pri preteklih dokumentarnih uprizoritvah velikanov slovenske Cerkve, izkazala z odlično fotografijo, izdatno obogateno s številnimi posnetki lokacij iz zraka. Nadpovprečna je glasbena plat filma, za katero je poskrbel Tim Žibrat, pohvaliti gre tudi animirane oziroma ilustrirane prizore, ki sta jih ustvarila Vid Planinc in Rok Malovrh, ter vključitev arhivskega tonskega posnetka ene od Vovkovih pridig.
Potek zgodbe je zelo dinamičen in umetniško usmerjen, pri čemer pa lahko marsikaterega gledalca zmoti prehitro nizanje kratkih kadrov. Mestoma je to tako intenzivno, da moti spremljanje govorjenega dela zgodbe. Omeniti gre tudi veliko število objektivnih pripovedovalcev in pričevalcev, ki se skozi film pojavijo z več ločenimi izjavami. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da bi bil izpis z imenom in funkcijo osebe, ki govori, podana ob vsaki njegovi izjavi, ne samo ob prvi. Zaradi velikega števila različnih sogovornikov si namreč gledalec težje zapomni ta podatka skozi ves film.
Pod črto gre za ogleda vreden dokumentarni film o izjemnem možu iz polpretekle zgodovine slovenske Cerkve. 
»Naj nas zgodba življenja Božjega služabnika Antona Vovka nagovori, da bomo svoje življenje v tem našem času, v viharjih sedanjega trenutka, živeli z vsem potrebnim pogumom, zvestobo in ljubeznijo,« so sklepne besede nadškofa Zoreta, ki dobro nakazujejo glavno vrednost dokumentarnega filma Goreči škof.
Rehar A., Film, v: Ognjišče (2017) 07, str. 94.
Splošno o »družinskem zgledu«. Vsak majhen otrok doživlja svoje starše kot idealne, kot najboljše, najpopolnejše starše. Napak svojih staršev preprosto ne vidi. To sicer ne pomeni, da jih ne občuti – občuti, doživlja prav vse, kar se dogaja v družini. 
Dobri starši so tisti starši, ki znajo, zmorejo tudi morebitne resne primanjkljaje iz svoje družine do neke mere blažiti s pomočjo pravljic. 
Mladost v varstvu Bogu posvečenih sorodnikov
Po prvi svetovni vojni je bilo Prekmurje po tisočletnem madžarskem gospostvu priključeno Sloveniji. Oktobra 1919 so odprli v Soboti slovensko gimnazijo in s tem je bila Prekmurju dana možnost, prvič v zgodovini, priti do lastnih izobražencev, šolanih v slovenskem jeziku. v slovenski kulturi. Vilko je na tamkajšnjo gimnazijo odšel jeseni 1920 in začel se mu je odpirati slovenski svet znanja. Z očmi in ušesi je poslušal profesorja Franca Sušnika, ki ga je učil slovenščine. V Soboti je Vilko končal pet razredov gimnazije, preostale tri razrede pa v Ljubljani. Po maturi je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko, kjer je leta 1933 diplomiral in se usposobil za gimnazijskega profesorja. To službo je opravljal petnajst let in sicer v Mariboru, Soboti, Kranju, spet v Soboti, med vojno v vojvodinski Senti, ponovno v Soboti in Kranju ter končno v Ljubljani. Vmes je na univerzi v Budimpešti leta 1944 obranil doktorsko tezo Štefan Kuzmič, slovenski prevajalec Biblije, leta 1947 pa je na univerzi v Ljubljani dosegel doktorat iz etnologije s tezo Ljudska prehrana v Prekmurju. Leta 1955 je bil Vilko Novak izvoljen za docenta na oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 za izrednega profesorja, leta 1972 pa za rednega profesorja. Leta 1975 je bil upokojen, vendar je nekaj let še predaval. Dolga leta je bil edini redni učitelj na oddelku in vsi tedanji diplomiranci med slovenskimi etnologi so se strokovno oblikovali pod njegovim vodstvom. Po njegovi sodbi je bila etnologija od nekdaj ena najbolj humanističnih znanosti, saj razglaša enakost vseh ljudstev, ki imajo vsa svojo kulturo in niso “divjaki, primitivni”.
“Moje življenje in delo določata rodna pokrajina in moj rod,” je dejal v pogovoru za Družino ob svoji osemdesetletnici. Svet onkraj Mure, ki mu danes pravimo Prekmurje, je nekdaj nosil lepo ime Slovenska krajina in njej je posvetil večino svojih del. “Med štirinajstimi Novakovimi samostojnimi publikacijami se jih kar devet nanaša na prekmursko oziroma porabsko problematiko,” je zapisal etnolog Slavko Kremenšek. “Znanje madžarskega jezika, ki je bolj redko med slovenskimi izobraženci, mu je omogočalo celovit vpogled v literaturo in vire, ki se nanašajo na njegovo rodno Prekmurje in na Slovensko Porabje.” Bil je izredno plodovit pisatelj. Jože Zadravec v spominskem zapisu v prekmurskem koledarju Stopinje (Novak je bil njegov zvest sodelavec) našteva: njegove bibliografske enote vsebujejo pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva (Izbor prekmurske književnosti, 1936; Izbor prekmurskega slovstva, 1976), ljudsko izročilo (Štefan Kuhar, Ljudsko izročilo Prekmurja, 1988), preglede kulture in omike, vrednotenje za Prekmurje in Porabje najpomembnejših osebnosti iz preteklosti, slovar stare knjižne prekmurščine, vrelce duhovnosti (Slovenske ljudske molitve, 1983), najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice (Martjanska pesmarica, 1997), orise verskih in narodnostnih tokov ob prelomu stoletja, obsežne preglede etnološkega gradiva. “Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo, približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji” (J. Zadravec).
Leta 2000 je izbral “nekaj pesmi vsega življenja” in jih v samozaložbi izdal v knjigi s pomenljivim naslovom Zbogom, življenje. To življenje, ki je štelo nad štiriindevetdeset rodovitnih let, se je izteklo 8. oktobra 2003.
Z vzgojo »brez vrednot« se tu ne bomo ukvarjali – starši, ki tako vzgajajo svoje otroke, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo brali teh sestavkov!
Človek torej ne živi v skladu s svojimi vrednotami šele takrat, ko »postane popoln«, ampak ko živi zavestno in odgovorno, ko se trudi živeti v skladu z vrednotami in ko pri tem čim bolj zavestno izbira med sprotnimi možnostmi, ki jih ima na voljo! Kaj pa Jezusov poziv »Bodite popolni…!«? Jaz ga razumem v luči prej povedanega: torej, prosto povedano, zavestno se trudite postajati vse bolj popolni, vse bližje temu idealu popolnosti – pa čeprav je bolj ali manj jasno, da tega ideala do konca svojih zemeljskih dni ne bomo uspeli uresničiti!
Tavčar je po nekaterih ocenah najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Široko izobražen in razgledan je kljub doktoratu s področja prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. Njegovo najznamenitejše pripovedno delo je zgodovinski roman Visoška kronika.
Čeprav si ga prikličemo v spomin tudi zaradi znamenitega filma Cvetje v jeseni, kjer je nepozabna čista in hrepenenja polna ljubezen do Mete, jih malo ve, da je bil poročen z Ljubljančanko Franjo Koženina. Nekateri viri navajajo, da so prav njene spodbude bile gonilo njegovega udejstvovanja v številnih narodnih društvih (med drugim je načeloval prvi slovenski kolesarski organizaciji). Iz javnega življenja se je umaknil zaradi napredujočega raka in v času boleni veliko zahajala na Visoko v Poljanski dolini, na danes imenovani Tavčarjev dvorec (na fotografijah), s katerim imajo menda v Poljanski dolini smele načrte, kako ga spet obuditi v življenje. Streljaj od dvorca pa so za goste odprti turistični apartmaji z imenom Cvetje v jeseni. Tudi pokopan je na Visokem.
Tavčarja, ki si je pridobil velik družben in političen ugled, je kot pisatelja odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Morda je tudi zato najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se kasneje povsem predal pisateljevanju. V zrelem ustvarjalnem obdobju se je kljub redkejšemu pisanju osredotočil na zgodovinske in kmečke povesti; v tem obdobju je ustvaril najboljša dela; nekatere knjige pa je podpisoval celo s psevdonimom Emil Leon.
“Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali.”
Po novi maši je nastopil službo kaplana v župniji Spinadesco pri Cremoni, kjer je ostal približno eno leto, nato so ga poslali v rojstno župnijo Boschetto, a že čez nekaj mesecev je bil imenovan za profesorja filozofije v semenišču. To nalogo je opravljal do leta 1915, ko je Italija vstopila v prvo svetovno vojno na strani antante. Prijavil se je kot prostovoljec in služil kot sanitejec po raznih vojaških bolnišnicah, nazadnje kot vojaški kaplan. Po koncu vojne je prosil svojega škofa, naj ga ne pošilja nazaj v semenišče kot profesorja, kajti srce ga je vleklo na duhovniško delo med ljudi. Nekaj mesecev je upravljal župnijo Bozzolo, potem pa je deset let deloval v župniji Cicognara, kjer je vel duh proticerkvenega socializma. Mladi župnik je iskal novih poti do ljudi, ki so se od Cerkve oddaljili. Skušal je ovrednotiti ustaljene običaje, kot praznik žita in grozdja, v zimskih večerih je prirejal razne tečaje, ustanovil je župnijsko knjižnico. Ko je leta 1922 prišel na oblast Mussolini s svojimi fašisti, je to označil za “vračanje novega poganstva”. Fašisti so ga vzeli na piko in ga hoteli spraviti s poti. 1. avgusta 1931 so ga ponoči poklicali k oknu župnišča in streljali nanj, a ga na srečo niso zadeli. Devet mesecev se je moral skrivati pred njimi. Leta 1932 ga je škof poslal v župnijo Bozzolo, kjer je ostal vse do svoje smrti. Župljanom se je predstavil s knjižico Moj župnik, v kateri je razkril svoj pogled na delo med njimi in zanje. Tukaj je veliko pisal. V svojih spisih je skušal prikazati Cerkev kot občestvo ljudi, ki se morajo nenehno boriti s svojimi slabostmi in napakami, in ne kot “popolno družbo”, kar mnogim ni šlo v račun, zato so bile nekatere njegove knjige prepovedane. Don Primo tudi ni smel hoditi pridigovat po drugih župnijah. Vse te omejitve so ga seveda zelo prizadele, vendar je ostal “svoboden človek”, trdno stoječ na tleh evangelija, in nikoli ni podvomil v svoje duhovniško poslanstvo.
Ko pomislim na Marijo, pomislim (skoraj) vedno na Kano Galilejsko, na svatbo, kjer je Mati »prisilila« svojega Sina k prvemu čudežu. Trideset let je Božji Sin živel v zakotju, trideset let je Odrešenik sveta živel življenje slehernika, trideset let je Kralj vesoljstva živel nepoznan in nespoznan in pričakovati je bilo, da bo stopil na pot oznanjevanja vesele novice v vsej polnosti božjega sijaja, da se bo razodel kot Večni in Močni, v glavnem mestu, v templju… A vsa pričakovanja je podrla materina prošnja, ki ne pozna ugovarjanja (kako znano zveni to, kaj?!) in Moč se je prvič razodela v zakotni vasici, še bolj zakotni od te, v kateri je živel do sedaj…
Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo “največje delo” za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko, ki se je rodil pred sto leti, je kot slikar “v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta” (Stane Mikuž).
Ob izidu knjige Materina ruta smo Lojzeta Perka obiskali v Dolenji vasi pri Cerknici, kjer si je leta 1968 v nekdanji mežnariji ob podružnični cerkvi sv. Lovrenca uredil bivališče in atelje. Odprl je svoje srce in se razgovoril o svojem nelahkem otroštvu, mladosti in težavni poti do umetniškega poklica, ki ga je čutil v sebi. Ta pogovor smo objavili v aprilski (velikonočni) številki Ognjišča leta 1973, ko je bil “gost meseca”. Lojze je govoril tako prisrčno, da se mi zdi najbolje, da se predstavi sam. Rodil se je 21. aprila 1909 v Starem trgu pri Ložu. Oče Dragotin je bil brivec, mati Terezija roj. Telešman pa gospodinja in predvsem pogumna mati. “Mati je bila svetnica, naravna svetnica. Posebna dobrota ji je iz oči sijala; zdaj se mi zdi, da je bila kot Mati Božja. Polna žrtve, darovanja.” Družina se je iz leta v leto množila. “Rojenih je bilo šestnajst otrok, a so umirali majhni. Ostali smo le trije fantje pa še ena sestra; druga sestra, ki je bila pri meni, pa je umrla lani.. Od bratov sem bil jaz deseti, se pravi, deseti brat, interesantno! Mladost pa je bila lepa, joj, kako je bila lepa! Bili smo siromaki, ampak radi smo se imeli. Starši so nas čudovito učili.” Potem je povedal, kako zapletena je bila pot in kako dolga so bila leta, da so se uresničile sanje o poklicu umetnika. “Po osnovni šoli sem bil nekaj časa pleskarski vajenec, potem fotograf, poskusil sem priti na neko šolo na Dunaj, pa ni bilo sredstev. Ko sem bil star sedemindvajset let, so me sprejeli v Ljubljano na srednjo tehnično šolo, na kateri je bil oddelek za oblikovanje, nekakšna šola za umetno obrt. Njen predstojnik je bil slikar in kipar France Kralj. Bil je čudovit človek; tako plemenitega umetnika po srcu še nisem srečal: bila ga je sama dobrota.”
Po končanem šolanju v Ljubljani (1939) je hotel nadaljevati študij na umetnostni akademiji v Zagrebu. Tja je poslal svoja dela, ki so jih ugodno ocenili, vendar so ga odklonili, češ, da je prestar. Lojze je šel na akademijo v Sofijo, toda vmes je prišla vojna in vrnil se je v domovino. Po letih ne več mladi študent je pridno delal. Leta 1940 so nastale njegove znamenite ilustracije Levstikovega Martina Krpana. Po svoje je hotel “povedati” zgodbo o tem notranjskem silaku, narodnem junaku. Jeseni 1945 se je vpisal na beograjsko akademijo, kjer je leta 1949 diplomiral. Novembra 1945 se je poročil z učiteljico Jožefo Gabrovec. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Veronika (1946), Tomaž (1947), Tine (1950) in Andrej (1953). Prvorojenka Veronika, ki je postala učiteljica izraznega plesa, je bila “otrok njegovega srca”; Tomaž je šel po očetovi poti kot akademski slikar (“zdaj (1972), ko je končal, je mlajši kot jaz takrat, ko sem začel šole”); Tine se je izšolal za filmskega snemalca, Andrej pa je izbral poklic psihologa. Svoje otroke je tudi upodobil. Iz Beograda se je svojim oglašal s pismi, ves čas pa je tudi pisal dnevnik, iz katerega razberemo, kako je komaj čakal, da se vrne v domače kraje in začne ustvarjati. “Zavedal sem se: poslanstvo imam v sebi in moram doseči cilj, ki sem si ga zastavil, moram dati vse od sebe, to je moja dolžnost, da ne bom zastonj rojen.” Leta 1973 je v pogovoru za Ognjišče vzkliknil: “Kakšne želje, kakšne sanje so v meni! Če bom v zgodovini slovenske umetnosti pomenil samo majhen kamenček, bom sila srečen. Umetniško poslanstvo je poslanstvo, ki ga moraš vršiti kot svečenik… V sebi le čutim neki razvoj, čeprav mi očitajo, da se ponavljam.”
“Sem notranjski domačin,” je dejal o sebi Lojze Perko. “V tej zemlji sem pognal korenine in ne morem biti drugačen kot sem.” Kot slikar bi bil rad “pesnik notranjske zemlje in njenih ljudi”, zato se je leta 1968 za stalno naselil pri cerkvici sv. Lovrenca v Dolenji vasi. Bil je doma. “Čutim s temi ljudmi,” je dejal, “zraščen sem z njimi.” Pri srcu mu je bila rodna pokrajina. “Danes sem skiciral v Dolenji vasi. Nebo, polje – vse je ena sama pesem… Ko sem se pred leti vračal iz Egipta, kjer sem bil na študijskem potovanju, sem opazil, da mi nobena piramida ni pomenila toliko kot en naš zelen hrib.” Prijatelj kipar Marjan Keršič-Belač je ob slovesu od Lojzeta Perka dejal o njem, da je “na platnice knjige svojega življenja in ustvarjanja” z veliki črkami zapisal človeka in naravo. “Kadar je za svoj motiv iskal človeka, je najraje izbiral tiste, ki se upognjenih hrbtov sklanjajo k svoji zemlji, koščeni, zgarani in trdih potez, z vilami, srpi, grabljami in drvarskimi cepini v žuljavih rokah.” Njegove krajinske slike, za katere so se ljudje kar tepli in jih čuvajo kot dragocene svetinje doma in po svetu, so “pričevanja o tem, kakšna je bila še pred koncem dvajsetega stoletja slovenska pokrajina. Vse življenje je slikal predvsem s srcem, nikoli zgolj z razumom, in ob vsakem motivu je čustvoval, kot bi s svojo krvjo mešal barve za vse tiste jesenske motive okrog čistih voda Cerkniškega jezera.” Slikar Lojze Perko se je ljudem priljubil zato, ker je njegov čopič “pel” tiste naše pesmi, ki vedno bolj tonejo v pozabo. “Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev.”