Avtor: Marko

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Ne moremo začeti našega sprehoda skozi vzgojo konkretnih vrednot drugače, kot pri družini. Problem je kar večplasten: v družini otrok dobi prve in najpomembnejše informacije o svetu, dobi temelje vseh vrednot – in si tudi postavlja temelje precej širokemu krogu vrednot, ki mu pravimo kar »družinske vrednote«. Gre za vrednote, ki se tako ali drugače povezujejo z družino, njenim obstojem, pomenom, vlogo, načinom vzpostavljanja, vzdrževanja, prekinjanja medsebojnih odnosov, posebej odnosov do otrok in starejših…

Obče znana resnica je, tudi v naših sestavkih o vrednotah smo jo že nekajkrat ponovili, da je najpomembnejše vzgojno sredstvo zgled. To pomeni, da najpomembnejše temelje družinskih vrednot otrok dobiva – pač s tem, da odrašča v nekem družinskem okolju. Kakršni so odnosi v tem okolju, tak zgled otrok dobiva, in takšne temelje družinskih vrednot si postavlja.
Toda to zveni preveč trdo, togo, nekako deterministično, na način »vdanosti v usodo«. Posebej je to pomembno v našem času, ko dobra tretjina vseh naših otrok ne odrašča v popolnih družinah. Torej odrašča ob zgledu, da je »družina« nekaj nejasnega, neotipljivega, krhkega, neobstojnega… Toda, da ne bom krivičen: tudi med »popolnimi« družinami je zelo velik del takih, v katerih otroci niti slučajno niso deležni »zgleda lepe, dobre, zdrave, varne… družine«. Ali lahko vse te otroke kar »odpišemo«, ker niso deležni dobrih zgledov? Nikakor ne! In še več kot to! Življenje nas uči, da si tudi z odraščanjem v družinah, ki nikakor niso »zgled dobre družine« ,otrok lahko privzgoji zdrave družinske vrednote.
Prav o tem želim spregovoriti – ne na način nekega idealiziranja in izključevanja, ampak z zavedanjem in sprejemanjem resničnosti časa in razmer, v katerih živimo. Pač: v neki »dobri« družini otrok dobi temelje družinskih vrednot nekako »mimogrede«, tako da se zgleduje po svoji družini. Kjer temu ni tako – je pač potrebno, da starši (ali vsaj eden od njiju) nameni vzgoji družinskih vrednot posebno skrb! In o tem želim nekaj spregovoriti!

Splošno o »družinskem zgledu«. Vsak majhen otrok doživlja svoje starše kot idealne, kot najboljše, najpopolnejše starše. Napak svojih staršev preprosto ne vidi. To sicer ne pomeni, da jih ne občuti – občuti, doživlja prav vse, kar se dogaja v družini.
Vzemimo primer nasilja v družini. Tudi otrok, ki s strani svojih staršev, ali enega od njiju, doživlja nasilje, ali je priča nasilju med staršema, to nasilje občuti, doživlja kot nasilje, ob tem trpi, v njegovi osebnosti se oblikuje travma nasilja. Toda kljub temu doživlja tudi tega svojega nasilnega starša kot »najboljšega« – in v njem se počasi oblikuje »zgled« nasilja – nasilje začne sprejemati kot način družinskih odnosov. Podoba družine bo v njem povezana z nasiljem. To je zgled nasilja, ki se na ta način prenaša iz roda v rod. Želel si bo tudi sam ustvariti družino, kasneje se bo morda na razumski ravni celo opredelil za nenasilje. Toda, v nekih kritičnih, obremenjujočih situacijah se bo, zaradi izkušnje (zgleda) nasilja kot načina za reševanje zapletenih problemov – tudi sam zatekel k nasilju. Če se bo hotel tega rešiti, zgolj deklaratorna opredelitev za nenasilje ne zadošča, potrebna je terapevtska predelava izkušnje nasilja – a to je že druga zgodba. Kako pa lahko pomagamo otroku, ki odrašča v takem okolju? Če je eden od staršev nasilen, je zelo pomembna vloga drugega starša. Če je drugi starš (običajno mama) v taki družini pretirano prestrašen, nemočen, ostaja v vlogi žrtve – s tem le utrjuje pri otroku zgled nasilja, saj otrok »vidi, da se na drugačen način nič ne doseže«. Če taka mati grdo govori čez očeta, ga vpričo otroka kritizira in podobno – spet v bistvu pritrjuje izkušnji nasilja (otrok si ustvari lažno sliko, po kateri je očetovo nasilje upravičeno . ker sta z mamo grda v odnosu do njega). Če mati skuša na različne načine otroka zaščititi pred nasiljem, pa to otrok občuti, doživlja kot oporo, varnost, ob mami se počuti varen. Očetovo nasilje mu je še vedno travma, očetovega nasilja ne razume. Vendar bo zmogel kasneje, z odraščanjem, tudi to sprejeti. Imel bo oba zgleda – zgled nasilja in zgled občutka varnosti na nenasilen način. Zato se bo do izkušnje nasilja lahko opredelil – in lahko sam sploh ne bo nasilen, ampak bo znal lepo razreševati družinske konflikte. Zgled nasilja, ki ga je doživljal, mu bo pomembna, koristna (čeprav boleča) izkušnja, ki mu bo pomagala pri oblikovanju svojega življenjskega odnosa do nasilja, torej si bo lahko kljub tako obremenjujočim izkušnjam, zgledom, lahko oblikoval zdrave družinske vrednote.

Zgled je torej vedno celosten odnos, odnos v kontekstu tudi drugih družinskih vrednot. To pa pomeni, da za oblikovanje zdravih družinskih vrednot otroci pravzaprav ne potrebujejo nekih idealnih, popolnih družin brez napak. Škodljiv vliv vzgojnih napak ali »slabih zgledov« je mogoče blažiti, zmanjševati, če se teh napak zavedamo, si jih priznavamo, in se temu primerno odzivamo. Pri tem si lahko izdatno pomagamo z različnimi vzgojnimi pripomočki.

Pravljice. Pravljice so od nekdaj veljale za močno, pomembno vzgojno sredstvo. Še prav posebno so pomembne pri vzgoji vrednot. Zato pa ni vseeno, kakšne pravljice otrok posluša. Družina naj bi bila za otroka prostor, v katerem se počuti varen, sprejet. Delček svojih morebiti nezadovoljenih potreb po varnosti otrok lahko prepoznava in nadomestno zapolnjuje prav s pomočjo pravljic. Otrok se vedno istoveti z nekimi junaki iz pravljice, s tistimi, ki so mu po nekih njegovih merilih najbližji. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da majhen otrok še ne loči dobro med neresničnim svetom pravljic in resničnim, svetom – in prav v tem je nekaka moč pravljic. Pomembno je torej, da otrok posluša pravljice, v katerih najde, prepoznava pozitivne junake, s katerimi se lahko istoveti. To velja tudi za družine. Pomembno je, da otrok posluša pravljice, v katerih »nastopajo dobre družine« – pri čemer je čisto vseeno, ali gre za ljudi, živali ali neka pravljična bitja. Pomembni so lepi, dobri odnosi, v katerih se junak, s katerim se on poistoveti, počuti varen, sprejet.

Dobri starši so tisti starši, ki znajo, zmorejo tudi morebitne resne primanjkljaje iz svoje družine do neke mere blažiti s pomočjo pravljic.
Naj to ilustriram z dvema primeroma! Če ostanem pri primeru nasilnega očeta – mama lahko otroku pomaga z različnimi pravljicami: s takimi, pri katerih nastopajo ljubeči, skrbni, nenasilni očetje (drugačna, pozitivna pravljična izkušnja); tudi s pravljicami, pri katerih nastopajo nasilni očetje, a za izbruh nasilja ni kriv »poredni otrok«, ampak kaki drugi, zunanji sprožitelji, in se izbruh za otroka konča ugodno. Vsekakor se mora taka mama izogibati pravljicam, v katerih je vzrok za izbruh očetovega nasilja »poredni otrok«! Drug primer, primer enostarševske družine, matere z otrokom. Tudi ta mati naj otroku pripoveduje pravljice, v katerih nastopajo popolne družine. Naj se izogiba indoktrinarnim pravljicam: takim, v katerih »hudobni oče zapusti družino«, v katerih »je lepo in mirno, ker ni očeta, ki bi delal zgago« in podobno.
Seveda bodo takšne pravljice izzvale pri otroku vprašanja, ki se nanašajo na svojo družino. Mati mora biti na takšna vprašanja pripravljena – že postavitev takšnega vprašanja pomeni, da se otrok počuti dovolj varen! Otroku naj odgovori, starosti primerno – in le to, kar otrok od nje pričakuje. Nikar naj pri tem ne prehiteva, in otroku razlaga stvari, ki jih on ne more razumeti in sprejeti. Otrok se zadovolji tudi z delnim, skopim odgovorom -. Da le ohranja občutek, da JE MATI NJEGOVO VPRAŠANJE SPREJELA, GA RAZUME, MU GA DOVOLJUJE – DA JE TOREJ S SVOJIM VPRAŠANJEM SPREJET!
Pri pravljicah pa ni pomembno le to, da otrok posluša primerne pravljice. Pomembno je tudi, da ima poslušalca, da pravljice lahko tudi sam pripoveduje, da si jih celo sam izmišlja. Dobri starši bodo v teh otrokovih izmišljenih pravljicah vedno lahko prepoznavali svojo lastno družinsko situacijo, sebe, svoje družinske odnose. Seveda, skozi otrokovo doživljanje! Pravljica je sedaj za otroka postala nekak ventil, s pomočjo katerega sprošča svoje napetosti. Pri tem se bo lahko včasih zgodilo, da bo otrok povedal kaj zelo »čudnega«, izkrivljenega, morda celo kaj takega, kar se nam bo zdelo v nasprotju z družinskimi vrednotami. A ga zaradi tega ne kritizirajmo! Če se kak njegov pravljični zaplet ali razplet zdi »prehud«, se poskušajmo sami postaviti v vlogo nekega junaka iz pravljice, morda tistega ki je največja žrtev, in s pomočjo sporočil tega junaka spodbudimo otroka, da išče drugačen razplet, takšen, ki bo tega junaka bolj razveselil! Tudi to je način, kako s pomočjo pravljic otrok oblikuje zdrave nastavke družinskih vrednot, do neke mere pa blaži tudi škodljive vzgojne vplive!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Razmišljanje o tem, kako delujejo vrednote, smo sklenili z ugotovitvijo, da je delovanje vrednot odvisno od tega, kako so ponotranjene. Če vrednote delujejo le kot neki skupek pravil, načel, stališč…, je njihova vloga v posameznikovih odločitvah vprašljiva.

Srečujemo se s kar veliko pestrostjo védenja in delovanja ljudi, ki kaže na velika odstopanja od vrednot:
V prvi skupini so ljudje, ki so vzgojeni brez vrednot in vrednot ne poznajo. Takim ljudem so pač osnovno vodilo v življenju njihove potrebe. V razmišljanju o potrebah pa smo ugotavljali, kako nejasno je razlikovanje med človekovimi pristnimi, naravnimi potrebami – torej tistimi, katerih zadovoljevanje je nujno potrebno za življenje posameznika – in potrebami, ki so umetno vsiljene z zunanjimi vplivi, v resnici pa za človekovo življenje niso zelo pomembne. Tak človek je nezmožen prepoznavanja svojih lastnih potreb in svobodne izbire med njimi, saj so človeku najpomembnejša opora pri tem prav vrednote. V naši družbi, v našem času je tak človek tipični potrošnik, ki zlahka prestopa moralne in tudi zakonske norme.
V drugi skupini so ljudje, ki so vzgojeni v zelo togem okolju, kjer vrednote pomenijo pravzaprav »nedotakljiva pravila«, kjer so vse vrednote strogo podrejene verskim ali drugim prepričanjem – in so tudi ta prepričanja skrčena na skupek pravil, norm, načel, ki urejajo vsakdanje življenje. Tak človek postane suženj svojih vrednot, načel – torej fundamentalist. Če se tak človek po kakršnihkoli okoliščinah znajde v drugačnem okolju, z drugačnim načinom življenja, je v nevarnosti, da zavrže vse svoje vrednote – in postane »goreč pristaš novih prepričanj« – torej fundamentalist nove ideologije.
V tretji skupini so ljudje, ki so vzgojeni v okolju, ki jim ponuja preveč očitna dvojna merila: eno so deklarirana načela, deklarirane resnice – drugo pa je resnično življenje. Tak posameznik vrednote lahko sicer dobro pozna – jih pa ni sprejel za svoje, torej tudi sam živi »dvojno življenje«. Pozna in priznava vrednote, pričakuje od drugih, da bodo živeli v skladu z njimi, sam pa živi le pod vplivom svojih potreb, resničnih in tistih, ki jih pač postavi v ospredje svojih življenjskih ciljev. Vrednote so torej v tem primeru podrejene potrebam!

Torej smo pri vzgoji! Vzgoja pa je zapleten proces, ki ga sooblikujejo zavestni, načrtni vplivi staršev, učenje, nezavedni procesi, ki jim je otrok pasivno ali aktivno priča, v katere je vključen (od prenosa vzorcev, do travmatskih izkušenj), vplivi vrstniškega okolja, vplivi učiteljev in vzgojiteljev, vplivi širšega okolja (od vplivov medijev, do vplivov, ki jih imajo živi stiki z okoljem).
Z vzgojo »brez vrednot« se tu ne bomo ukvarjali – starši, ki tako vzgajajo svoje otroke, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo brali teh sestavkov!
O togi vzgoji kaže vsaj nekoliko spregovoriti! Včasih imam občutek, da se tudi znotraj krščanskih skupnosti srečujemo s pogledi in razmišljanji, ki podpirajo takšno vzgojo – pa čeprav je ta podpora zelo prikrita, skrita za zelo lepimi idejam… Pri tem se morda celo sklicujejo na svetopisemske odlomke, ki podpirajo trdo vzgojo, na nekaterih mestih celo nasilno. Nikakor ne mislim trditi, da si ta svetopisemska mesta zgrešena – gre le za to, da jih ne smemo uporabljati iztrgano iz konteksta in celote. Ne samo na drugih mestih – celo tudi v istih knjigah in istih poglavjih Sveto pismo govori tudi o ljubezni, o spoštovanju otrokove osebnosti in o preizkušnjah. Predvsem pa o svobodni volji, o svobodi: že na samem začetku, v poglavjih o stvarjenju sveta, beremo, da je Bog dal človeku svobodno voljo. Taki starši pa s preveč togo, avtoritarno vzgojo to svobodo, ta izjemni božji dar, v otroku uničijo, zlomijo – in vzgajajo svojega otroka v podredljivo osebnost, ki nima samospoštovanja, ki ne živi v svobodi, ampak v strahu. Otrok, ki se pretirano boji svojih staršev, se tudi (če je verno vzgojen) pretirano boji Boga. Vrednote, ki jih ob tem prevzame, temeljijo na tem strahu. Ko tak otrok odraste, lahko ostane in živi kot toga, podredljiva, nesamostojna, nezaupljiva osebnost – ali pa se ob srečanju s svobodo, ki jo danes zunanji svet poudarja v tako sprevrženi obliki – navidezno »osvobodi« tega strahu – in s tem, ko odvrže strah, odvrže tudi vrednote!
Ko govorimo o vzgoji z »dvojno moralo« moramo spet razlikovati vsaj med dvema velikima skupinama te dvojnosti.
Prva je dokaj obče znana in prepoznavna – gre za tisti znani vzorec, ki ga tako lepo zna prav vsakdo prepoznati in opisati – pri drugih: za vzorec »eno delati – drugo učiti«. Za vzorec torej, kjer starši otroke sicer lepo vzgajajo, v pravih vrednotah – ampak sami ne živijo skladno s temi vrednotami. Že stara ljudska modrost ve, da je najmočnejše vzgojno sredstvo zgled. Z življenjem, ki je v nasprotju z deklariranimi vrednotami, pa dajemo otroku zgled, da se vrednot ni treba držati. In velika verjetnost je, da bo ta otrok vrednote dobro poznal, jih načelno priznaval, sam pa se jih s svojim načinom življenja ne bo držal, bo živel mimo teh vrednot!

Druga skupina pa so starši, ki svoje otroke vzgajajo s pretirano popustljivostjo, permisivnostjo, z razvajanjem. Tudi ti otroci se vrednot »naučijo«, jih torej poznajo, lahko celo zelo cenijo, spoštujejo, jim vrednote »zelo veliko pomenijo«, toda sami ne živijo v skladu z njimi, saj tega starši od njih niso zahtevali, in živijo v neki življenjski drži, kot da vrednote veljajo le za druge!
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pomeni »življenje v skladu z vrednotami«. Ali to pomeni, da bomo vedno, povsod in dosledno živeli tako, da bomo uresničevali vrednote? To je resnično nemogoče! Najprej že zato, ker že vrednote same tega ne dopuščajo! Vzemimo kot primer dve zelo »močni« vrednoti: skrb za svoje zdravje in dobrodelnost. Če hočem »zelo dosledno« skrbeti za svoje zdravje, bom kaj hitro prišel do situacije, ko mi bo za karkoli drugega zmanjkalo časa, predvsem pa se bo hitro začel nevarno širiti krog tistih dejavnosti in opravil, ki ogrožajo moje zdravje! Če se zelo zagnano predam dobrodelnosti, se pa lahko kaj hitro znajdem v situaciji, ko zanemarim skrb zase, za svoje zdravje (tu ne mislim le na telesno, ampak tudi duševno zdravje). Potrebna je torej »prava mera«, »zdrava mera« vsega. A kje je ta »zdrava mera«? Odgovora na to vprašanje ni! Odgovor je v tem, čemur rečemo: človekova svobodna izbira!
Človek torej ne živi v skladu s svojimi vrednotami šele takrat, ko »postane popoln«, ampak ko živi zavestno in odgovorno, ko se trudi živeti v skladu z vrednotami in ko pri tem čim bolj zavestno izbira med sprotnimi možnostmi, ki jih ima na voljo! Kaj pa Jezusov poziv »Bodite popolni…!«? Jaz ga razumem v luči prej povedanega: torej, prosto povedano, zavestno se trudite postajati vse bolj popolni, vse bližje temu idealu popolnosti – pa čeprav je bolj ali manj jasno, da tega ideala do konca svojih zemeljskih dni ne bomo uspeli uresničiti!

Sedaj pa je že čas, da rečemo nekaj o tem, kako otroka vzgajati, da bo kot odrasel človek živel v skladu z vrednotami in da se bo kot svoboden človek zavestno trudil v svoji rasti, v približevanju popolnosti!
Strokovnjaki nas učijo, da se vrednote oblikujejo pri otroku v najstniških letih, v adolescenci. Toda to ne pomeni, da se vzgoja za vrednote začne šele v najstniških letih in še manj, da se v najstniških letih konča. Vzgoja za vrednote je proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo! Starši s svojim vzgojnim poslanstvom torej krmilijo, uravnavajo ta proces le do določene stopnje, do otrokove odraslosti, osamosvojitve. Od tu dalje ga pelje posameznik sam. Seveda ne povsem samostojno, še vedno pod vplivom celotnega okolja (v katerega sodijo še vedno tudi starši), vendar ima glavno vlogo sam! Prav to dejstvo pa še posebej poudarja vzgojno vlogo staršev: ta del procesa, ki se začne v najzgodnejšem otroštvu, namreč zelo pomembno vpliva na to, kako ga bo otrok sam nadaljeval, ko odraste!
Proces vzgoje za vrednote se začne s postavljanjem meja in pravil, z zapovedmi in prepovedmi! To se morda čudno sliši, pa vendar drugače ne gre. Otrok vrednot ne razume, ne dojema. Vrednote so abstraktne, niso stvarne, konkretne, otrok pa dozori, postane zmožen abstraktnega mišljenja in dojemanja šele okrog 9., oz. 10. leta starosti. Pred tem pa je zmožen razumeti, dojeti konkretna pravila, zapovedi, prepovedi, navodila, pojasnila… Otrok sicer zelo želi dobiti pojasnila, tolmačenja, razlage; radoveden je, in po tem sprašuje. Zmore pa sprejeti, dojeti, razumeti le zelo konkretne, stvarne razlage. To velja tudi za vrednote. Že majhen otrok se srečuje s temeljnimi vrednotami: s tem, kaj je lepo in kaj ni lepo, kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj pomeni delati dobro, kaj delati škodo, krivico…, pa tudi, kaj pomeni dom, družina, vera… A vse to otrok sprejema na zelo konkretnem nivoju. Večino tega otrok sprejme preprosto na čustveni podlagi – ker prihaja od staršev, ker si s spoštovanjem nekih starševskih zahtev, zapovedi, prepovedi, pridobi naklonjenost staršev, se izogne kazni… Vzgoja vrednot se začne torej sila preprosto – s tem, kar čisto vsak od staršev dobro zna in obvlada! Pomembno je, da starši zanjo otroku pojasniti, utemeljiti, zakaj nekaj od njega zahtevajo, da torej dopuščajo, spodbujajo njegovo radovednost. Ko dozori otrokova zmožnost abstraktnega mišljenja, pa je pomembno, da ta pojasnila presegajo nivo stvarnega, da se premikajo v polje duhovnih, presežnih razlag.
Že zgodaj v otroštvu, še posebej poudarjeno pa v najstniških letih, pa se dogaja proces ponotranjenja vrednot. Tudi ta proces traja vse življenje. V otrokovem življenju pa je ta proces v veliki meri določan z njegovimi možnostmi eksperimentiranja in s tem bogatitve lastnih izkušenj. Dokler otrok spoštuje neko prepoved, ker starši od njega to zahtevajo – to ne bo njegova vrednota. Če pa bo z lastno izkušnjo prišel do spoznanja, uvida v to, da je spoštovanje tega načela nekaj dobrega, koristnega, pomembnega – bo vrednota postala – NJEGOVA, se bo z njo poistovetil. In prav to naj bi bil poglavitni cilj vzgoje za vrednote: ustvarjanje pogojev, možnosti, da otrok vrednote ponotranji.

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk