Vrednote in vera
iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo: S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.
Vrednote od nekdaj povezujemo z vero. Morda je prav s tem povezano tako razširjeno pisanje in govorjenje o »krizi vrednot«. Takšno razmišljanje prihaja predvsem od tistih, ki pojem »sodobnega« in »naprednega« povezujejo z ateizmom, antiteizmom, zavračanjem sleherne vere in duhovnosti… Če je vera nekaj »nazadnjaškega«, potem so nujno »nazadnjaške tudi vrednote«, seveda tiste, ki so tesno povezane z vero. In zato ti sodobni ateisti govorijo o potrebi po oblikovanju »novih« vrednot, ker – bojda – stare ne veljajo več… Seveda, saj je to tudi razumljivo: človek izvor vrednot vedno in povsod, v vseh verskih sistemih tega sveta, povezuje z nadnaravnim, večnim, izvornim. Vrednote po vseh verovanjih niso nekaj, kar bi si človek preprosto izmislil, ampak prihajajo od Boga, ali od bogov, božanstev, višjih sil – od tam pač, od koder tudi vse prihaja in izvira… Človek, ki ne verjame v ne-materialni izvor vsega materialnega, ne more kar tako sprejemati tudi vrednot, ki imajo – ali naj bi imele tak nadnaravni, presežni, transcendentni, večnostni izvor… Ti materialistično usmerjeni ljudje sodobnega časa zato skušajo izumljati neki drugačen sistem vrednot – takšen, ki bo »čisto človeški«…
Pa vendar se nam ponuja tudi še drugačno gledanje in razmišljanje. Vsi raziskovalci vrednot prištevajo med vrednote tudi – vero! Kako to? Je res vera le ena izmed vrednot? Kaj potem sploh je vera? In v kakšnem razmerju so vrednote do vere?
Zavedam se, da pri takšnem razmišljanju presegam okvire čisto psihološkega in segam na področje teologije. Pa kljub temu ne nameravam pametovati z nekimi teološkimi temami, ki jim nisem kos. Ne nameravam odpirati nikakršnih polemik s teološkimi pogledi in razlagami. Kljub poseganju na teološko polje, bom poskušal ostajati v okvirih psihologije, ali še ožje, v okviru psiholoških tem, ki so pomembne za vzgojo. S tem teoloških pogledov niti ne zavračam, niti jih ne skušam po svoje obračati. Preprosto menim, da se teološko polje začne tam, kjer se moje, psihološko – ustavi!
Tudi s psihologi – raziskovalci vrednot ne nameravam polemizirati. Če raziskovalci uvrščajo vero med vrednote – to sprejemam! Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot…
Tudi če pogledamo v preteklost, najdemo nešteto lepih zgledov, ki nam izpričujejo vero kot vrednoto. Poglejmo si samo tisti znani avstroogrski rek, ki je tako zelo zaznamoval naš kulturni prostor: »Vse za vero, dom, cesarja!« Rek torej v neko sistemsko celoto povezuje tri vrednote, ki naj bi v tedanji dobi najbolj odločilno usmerjale človekovo življenje in delovanje. Ljudje so za vero živeli, za vero so se vojskovali – ne samo za obrambo vere, ampak tudi za širitev vere; za vero so umirali, se žrtvovali… in če se za hip zaustavimo ob tem, hitro ugotovimo, da so vero v vseh zgodovinskih obdobjih tudi zlorabljali – v politične, ekonomske ali kakršnekoli namene pač. Tako, kot je mogoče zlorabiti tudi katerokoli drugo vrednoto, pri čemer se vrednota, seveda sprevrže v nekaj nasprotnega, v »antivrednoto«, kot včasih slišimo…
Toda vera ni samo in zgolj vrednota. Vprašanje je, kje je črta ločnica, če sploh je, vprašanje je, kako razlikovati med vero kot vrednoto in vero kot »veliko več«, kot bistvo in izvor vrednot – če je takšno razlikovanje sploh potrebno in smiselno.
V vseh verstvih in verskih sistemih poznamo tako imenovani fundamentalizem – gre za zelo ozko, nestrpno, izključujoče pojmovanje verskega sistema, ki vodi v konflikte z drugimi, z drugače mislečimi. Kaj hitro v takšnem fundamentalizmu prepoznamo ozkost, ki se kaže v tem, da posameznik (ali še bolj običajno skupina) priznava in slepo izpolnjuje le del vrednot, ki jih oznanja ta njegova vera, druge pa zanemarja, spregleda. Toda tu se lahko vprašamo, če je to sploh še vera – jaz bi temu raje rekel ideologija! Kako se lahko to zgodi? Je to vprašanje vzgoje?
Da bi to razumeli, je potrebno odpreti neko čisto posebno vprašanje človekove osebnosti – človekovo radovednost. Prav to radovednost nekateri misleci označujejo kot najpomembnejše gibalo človekovega življenja. Človek želi vedeti, spoznati, odkriti, raziskati… vse, kar mu je še neznano. Radovednost je človeka v zgodovini silila v odkrivanje neznanih dežel, radovednost ga sili v odkrivanje skrivnosti našega planeta in vesolja, v odkrivanje skrivnosti življenja… radovednost poganja vso znanost.
Radovednost je res nekaj, kar je človeku »zapisano v genih«, kar je človeku dano, ne priučeno ali privzgojeno. Poglejmo dojenčka: komaj začne zaznavati svet okrog sebe, že se v njem zbudi radovednost in začne odkrivati svet okoli sebe – pač na način, ki ga s stopnjo svoje razvitosti zmore. Okolje začne raziskovati s pomočjo svojih čutov – vid, sluh, tip, sledita vonj in okus. Ko osvoji govor, se začne najbrž najlepše obdobje v otrokovem razvoju: obdobje neskončnih otroških »zakaj«, obdobje neskončnega spraševanja. Je sploh še kdo, ki se ob teh neskončnih in neskončno lepih otroških vprašanjih ni znašel v zadregi, ker ne bi znal odgovoriti? Kot je tako lepo zapel Lado Leskovar s tisto čudovito Ježkovo pesmico, v kateri potoži: »…ah, saj veš, tale tvoj ati tako malo ve…«.
In v tem otroškem spraševanju se skriva bistvo: človekov um drvi naprej v neskončna prostranstva. Misli, razmišlja, postavlja si vprašanja. Na nekatera uspe dobiti odgovore – še več pa jih ostane brez pravega odgovora. Vendar sla po odgovoru, po vedenju, po RESNICI – ostaja. Torej potrebuje nekaj, v kar verjame, da je resnica. Človek torej potrebuje vero, da v njej najde neki svoj notranji mir!
In kje so tu sedaj vrednote? Ja, prav tu so: v tej brezmejni človeški radovednosti. Ostanimo še nekoliko pri nedolžni otroški radovednosti! Ko otroku rečemo, da nekaj ni lepo – bo vprašal: »Zakaj?«. In ko mu rečemo, da nekaj ni dobro, bo enako vprašal. In ta zakaj se pojavi prav povsod. Tudi pri vrednotah.
V svoji psihoterapevtski praksi, še posebej pri delu z mladimi, sem se s tem velikokrat srečal. Naj tu omenim le nekaj takšnih »čudnih« vprašanj, s katerimi sem se srečal!
Ko sem se z mladimi pogovarjal o drogah, sem pogosto slišal vprašanje: »Saj vse vem, kar pravite, ampak zakaj jaz tega ne bi smel poskusiti?«
Ko sem se pogovarjal o zdravem življenju, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj si pa jaz sploh moram želeti biti zdrav?«
Ko sem se pogovarjal o poklicnem usmerjanju, sem slišal vprašanje: »Zakaj pa je sploh treba delati?«
Ko sem se pogovarjal o glasbi, o dobri glasbi, sem se ob komentiranju kake res sporne in slabe skladbe, srečal z vprašanjem: »Zakaj pa je to slabo, zakaj ne bi bilo to lahko dobro?«
Ko sem se pogovarjal o dobrodelnosti, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj bi pa jaz sploh moral drugemu nekaj delati, če on tega meni ne dela?«
Ko sem se pogovarjal o dobrih medsebojnih odnosih, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj je pa sploh dobro, da živimo v dobrih odnosih z drugimi?«
In tako naprej, in tako naprej!
No, nekomu se zdijo morda ta vprašanja neresna. In v tem je problem! Ne, niso neresna, ampak so zelo resna. Mladi jih postavljajo zelo resno. In če smo pošteni, tudi odrasli, le da si jih mladi upajo postaviti odkrito in glasno, odrasli pa se ob teh vprašanjih – sprenevedajo!
Tudi takšna vprašanja so resna, saj vsa izhajajo iz človekove brezmejne radovednosti! Da ne govorimo o čisto temeljnih bivanjskih vprašanjih: kdo sem, od kod sem, zakaj sem na svetu, zakaj je treba trpeti, zakaj je treba umreti, kaj bo po smrti… In tista, na videz »brezvezna« gornja vprašanja – so pravzaprav še kako povezana s temi temeljnimi bivanjskimi vprašanji.
Da, od kod so vrednote? Kdo jih je postavil? Zakaj jih je treba spoštovati? Kdo jih lahko spremeni?…
Vse to so vprašanja, na katera za gotovo ni znanstvenega odgovora, na katere znanost ne zna in brez dvoma tudi nikoli ne bo znala odgovoriti! Na to vprašanje odgovarja vera! In zato je vera veliko več kot le vrednota: vera je temelj, izvor vrednot! Če pade vera – padejo tudi vse vrednote, pade človeška civilizacija!
Brez temeljev vere so vrednote le nekak skupek pravil, predpisov. V življenju res srečujem tudi ljudi, ki niso verni v smislu pripadnosti neki verski skupnosti, živijo pa zelo v skladu z vrednotami. Vendar če jih spoznamo pobliže, bomo takoj ugotovili, da v te vrednote zelo – verjamejo! Torej SO verni! Tako kot, resnici na ljubo, srečujemo tudi ljudi, ki sami sebe razglašajo za verne – jim je pa njihova vera le skupek predpisov in običajev – z vero vred pa imajo zanje tako vrednost tudi vrednote!
ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 4, str. 72-74 .
pripravlja in izbira Marko Čuk
Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.
Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.
Pravljica je pripoved, ki je zgrajena izključno na domišljiji. “Življenje presoja otroško naivno, naravnih zakonov ne upošteva in vse pooseblja,” to pripovedno zvrst tolmači Silva Trdina. Med najbolj znane svetovne pravljice spada nemška ljudska pravljica o Sneguljčici, ki sta jo zapisala brata Jakob in Wilhelm Grimm. Slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia je to pripoved prelil v verze in tako je nastala pravljična igra v osmih slikah, ki je bila pogosto uprizorjena. Pavel Golia velja za največjega slovenskega mladinskega dramatika. Poleg Sneguljčice (1938) je napisal šest priljubljenih iger, ki se odlikujejo z živahno domišljijo, razposajenim humorjem in dobrim poznanjem otroške duševnosti. Večino svojega življenja je deloval v gledališču in pisal tudi igre za odrasel, vendar se je njegov dar bolj razživel v igrah za otroke. Uveljavil se je tudi kot pesnik in velja za nadaljevalca moderne, ki je hodil svoja pota ob ekspresionizmu.
Po mali maturi se je odločil za vojaško službo, zato je odšel na kadetsko šolo v Karlovcu. Za dosego častniškega čina avstro-ogrske vojske je moral nadaljevati šolanje še v Trstu in Ljubljani. Po izbruhu prve svetovne vojne (26. julija 1914) je odšel na fronto v Galicijo. Septembra 1915 je stotnik Golia s svojo enoto prestopil k Rusom ter se odločil za tamkajšnjo srbsko. Leta 1917 je nastopil proti velikosrbskemu vodstvu in bil sprejet v rusko armado. Leto kasneje ga najdemo v Moskvi, kjer je deloval kot časnikar, predvsem pa se je zanimal za gledališče. Leta 1919 se je po težavni poti vrnil v Ljubljano, kjer se je povsem posvetil književnost in gledališču. Ob vrnitvi je čutil, kar je položil na jezik junaku ene njegovih dram: “Ko sem po dolgih letih zaslišal govorico našega kraja in zagledal našo domačijo, sem se pokrižal in tako me je prevzelo, da so se mi ulile solze po licih.” Poročil se je s pianistko Dano Koblar. Opravljal je razne gledališke funkcije: bil je dramaturg in ravnatelj ljubljanske Drame (1919-1923), intendant Narodnega kazališta v Osijeku (1923-1925), ravnatelj Drame v Beogradu (1925), potem pa spet ravnatelj Drame v Ljubljani do upokojitve leta 1946. Bil je zelo uspešen ravnatelj, ki je znal delati z igralci.
Njegove prve pesmi so bile objavljene v Slovanu leta 1912; pod njimi se je Golia podpisal kot Pavel Ludovikov. V naslednjih letih je kar precej objavljal. Izid prve pesniške zbirke z naslovom Blodnje, ki jo je imel že pripravljeno, je preprečila prva svetovna vojna. Pesmi je pisal tudi kot vojak in kot časnikar v Moskvi. Ko je po vojni prišel v Ljubljano, je leta 1921 izdal kar dve pesniški zbirki: Pesmi o zlatolaskah in Večerna pesmarica. “V prvi je zbral ljubezenske motive in socialne slike iz moskovskega življenja, v drugi pa premišljanja in žalostinke osebnega in splošnega značaja,” je zapisal Anton Slodnjak, ki o našem pesniku pohvalno pravi: “Že s prvimi pesmimi je Golia izpričal lirsko nadarjenost in bolj otožno kakor dekadentno razpoloženje, ki ga je na bralce prenašal z lahkotnim muzikalnim ritmom ter s preprostimi in prisrčnimi podobami.” Literarni zgodovinar Lino Legiša je o njegovih ljubezenskih pesmih zapisal tole misel: “To je pravzaprav metuljevsko obletavanje, ki dela iz ljubezni skorajda pravljično, dvorljivo igro.” V “večernih” pesmih pa Golia začuti, da je “brez pesmi v srcu, brez Boga, brez vere” in zato obsojen na samoto. Izbrane in včasih predelane pesmi iz teh prvih dveh zbirk z nekaj novimi pesmimi je leta 1936 uredil Izidor Cankar, za tisk pa jih je pripravil Josip Vidmar, ki je zapisal, da ima Golia v svojih pesmih “veliko pristno človeškega, veliko iskrega veselja do življenja in resnične in tople ljubezni do vsega živega. Po tej in po svoji ironiji do samega sebe je ganljiv in očarljiv.” Leta 1951 so izšle njegove Izbrane pesmi.
S svojimi igrami za otroke je Pavel Golia zavzel prvo mesto med slovenskimi pisci mladinskih iger. Povečini so “zasnovane na znanih pravljičnih motivih, segajo pa s svojimi namigi v živo sodobnost,” je zapisal Lino Legiša. Vsi priznavajo, da je od vseh najboljša Petrčkove poslednje sanje, ki jo je napisal leta 1921 in so jo v ljubljanski Drami prvič igrali na Božič 1921 in tam se je na odru obdržala do leta 1943. Doživela je 72 ponovitev, česar ni dosegla še nobena druga slovenska mladinska igra. Igrali so jo tudi številnih podeželskih odrih. Igra je napisana delno v prozi, delno v verzih. Zgodba je postavljena v čas okoli Božiča. Bolnemu Petrčku se prikaže umrla mati in mu pove, da bodo prišle najlepše sanje. Jezušček pride na zemljo po pridnega otroka; vse skupaj poživljajo palčki, govoreča drevesa, nerodna luna. Vse je podano tako, kakor ustreza otrokovi predstavi. Igra je izšla v knjigi leta 1923. Njegova druga znamenita igra za otroke je Princeska in pastirček, ki jo je ljubljanska Drama prvič uprizorila na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1931, in je doživela 42 predstav. To je neke vrste otroška komedija, zgrajena največ na situacijski komiki. Golia pa ji je dal tudi socialno noto: princeska in pastirček se ljubita, pa jima ljudje branijo, ker je pastirček siromak. Leta 1932 so v ljubljanski Drami prvič (in pozneje še dvajsetkrat) uprizorili njegovo pravljično komedijo Jurček. Naslovni junak ni prav bistre pameti in tudi to ustvarja v igri napetost. Pavel Golia je napisal še štiri mladinske igre: Triglavska bajka (1927), ki je prenatrpana z mitologijo; Srce igračk (1932), v kateri nastopajo igračke; Uboga Ančka (1935), ki je Goljeva Pepelka, in Sneguljčica (1938). Veliki prijatelj otrok je umrl 15. avgusta 1959.
»Alma Sodnikova se je s svojo dejavnostjo na znanstvenem in pedagoškem področju trajno zapisala v zgodovino slovenske filozofije in ljubljanske univerze. Njeni bibliografski podatki pa tudi njene lastne izjave pričajo, s kakšno težavo si je izborila svoje mesto,« začenja Frane Jerman svojo spremno besedo v knjigi Izbrani filozofski spisi Alme Sodnik (Slovenska matica, Ljubljana 1975). Svojo pot je prehodila v tedaj prevladujočem moškem svetu. Dekletom v tistih časih še ni bilo omogočeno redno obiskovanje srednjih šol, zato je morala klasično gimnazijo obiskovati kot privatistka. (opravljala je samo izpite na šoli). Odločila se je za študij filozofije, ki velja bolj za ‘moško’ stroko, kot študentka je kmalu pokazala svojo prizadevnost in nadarjenost. Postala je prva doktorica filozofije, ena izmed prvih univerzitetnih profesoric in prva dekanja. Najbolj se je posvečala zgodovini slovenske filozofije in na tem področju postavila temelje. 
Pri svojem znanstvenem in pedagoškem delu je s pridom uporabljala svoje znanje latinščine in grščine ter več modernih jezikov. – Ta zapis ji posvečamo ob 120-letnici njenega rojstva.
Leta 1917 je rodila sinka, ki čez dve leti umrl zaradi neozdravljive bolezni. Mož se je vrnil iz vojne poškodovan, tako da ni mogel več imeti otrok, bil pa je tudi živčno prizadet. Spričo teh krutih udarcev je že pri tridesetih letih osivela. Leta 1919 se je vpisala na filozofsko fakulteto pravkar ustanovljene univerze v Ljubljani. Kot glavni predmet je izbrala filozofijo, kot dopolnilna predmeta pa pedagogiko in slovansko filologijo. Bila je najboljša učenka filozofa Franceta Vebra in začela je tudi s samostojnim raziskovanjem. Leta 1923 je uspešno zagovarjala svojo disertacijo Psihološka analiza akcenta in postala prva doktorica filozofije na slovenski univerzi. Vendar je morala dolgo čakati, da je na tej ustanovi dobila svoji izobrazbi ustrezno in pošteno nagrajeno službo. Leta 1933 je postala privatna docentka za zgodovino filozofije. Ta naziv je pomenil znanstveno in pedagoško delo, ki ni bilo plačano, tako da se je morala preživljati z moževo pokojnino. Po drugi svetovni vojni je prevzela vodstvo filozofskega seminarja, ker je bil France Veber prisilno upokojen. 
Leta 1945 je postala izredna, leta 1951 pa redna profesorica. V akademskem letu 1952/53 je bila izvoljena za dekanjo Filozofske fakultete, leta 1959 je bila na lastno prošnjo upokojena, vendar je honorarno predevala vse do svoje smrti 13. februarja 1965.
Imela je zelo trezen pogled na ‘žensko vprašanje’, o katerem je pisala leta 1924 v knjižici Smernice za vzgojo deklet, v kateri je razglabljala o mestu ženske v sodobni družbi. Gibanje sufražetk, fanatičnih bork za enakopravnost žensk, je imela za nepotrebno pretiravanje v splošnem ženskem gibanju. Odločno je nasprotovala nazoru, da je edina naloga ženske materinstvo in gospodinjstvo. Ni se zavzemala za politično enakopravnost žensk, ker se ji v tisti dobi pač ni zdela pomembna, je pa odločno zagovarjala potrebo po poklicni enakopravnosti žensk. Žensko neenakopravnost je dokazovala tudi na področju nazivov, ki so pretežno moškega spola. Vedno je zagovarjala mnenje, da mora ženska ohraniti značilnosti svojega spola, ne sme postati možača, temveč mora ostati ženska.
Verjetno najpomembnejši del njenega opusa predstavljajo spisi s področja zgodovine slovenske filozofije. Preučevala je, na primer, življenje in delo sholastikov, humanistično navdahnjenega Matijo Hvaleta, avtorja prve filozofske knjige, ki jo je napisal Slovenec (Hagenau, 1513), pa Andreja Erberja iz prve polovice 18. stoletja, zatem razsvetljenca Franca Karpeta († 1806), filozofski sistem Jožefa Misleja († ok. 1840).« Njene razprave o navedenih možeh so objavljene v tretjem delu njenih Izbranih spisov (1975). Gre za filozofe, ki so bili rojeni v tujini, a so delali in pisali pri nas; poseben pomen pa imajo filozofski pisci, ki so bili rojeni na Slovenskem, a so delali v tujini. Svojega življenjskega dela ni dovršila, za celotno zgodovino filozofije pri Slovencih, ki jo je imela pred očmi, je dala le kratko skico v Enciklopediji Jugoslavije (1958). »Alma Sodnik lastne filozofije ni ustvarila,« ocenjuje Bojan Žalec. »Bila je znanstvenica na področju filozofije, ne pa filozofski mislec … S svojim delom ni ravno razburkala javnosti. Morda res ni drla bregov, gotovo pa je bila tiha voda s trajnim učinkom. Njeno delo na področju slovenske filozofije ostaja trajni znanstveni dosežek prvovrstne kakovosti.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
“Da sklenem: Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija… Polje!… Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem,” je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova. Pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, posvečamo ta zapis ob 130-letnici njegovega rojstva.
“Prepričan sem, da bi jaz lahko mnogo dosegel, da bi imel dom in svojce. Tako me pa preganja čut osamelosti in mi izpodjeda vse,” je v pismu prijatelju Ivu Šorliju z Dunaja leta 1898 izpovedal Josip Murn. Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok Marije Murn, ki je bila doma iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem in je bila služkinja pri veletrgovcu Mayerju v Ljubljani. “Veste, lepa je bila, in takim je težko,” je njena sestra povedala Ivanu Prijatelju. Očitno so jo gospodarji imeli radi, kajti trgovec in soproga sta šla za krstna botra njenemu otroku, ki bi se po očetu pisal Cankar: njegov oče je bil Ignac Cankar z Vrhnike, hlapec pri Mayerjevih, ki pa se je po Josipovem rojstvu poročil z drugo, s katero je tudi imel otroka. Kmalu po rojstvu je Marija otroka oddala v rejo neki kmetici v Zadobrovi pri Polju, sama pa je šla služit kruh v Trst, kjer jo je Josip kasneje obiskal. S tem se je zanj začelo pravo brezdomstvo, ki je trajalo vse do prerane smrti in mu v življenju jemalo potrebno moralno oporo. Že kot otrok se je bal ljudi; pred njimi je bežal na polje in se skrival v visoki travi. Polje je kmalu vzljubil, ker je bil v njem varen. Ko mu je bilo štiri leta, ga je vzela k sebi na Poljansko cesto v Ljubljani Polona Kalanova, rojakinja njegove matere, denarno pa ga je največ podpirala teta Marijana. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani kot notranji gojenec v bližnjem cerkvenem zavodu Marijanišče. Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je spet nastanil pri svoji krušni materi Poloni Kalanovi; po ljubljanskem potresu, ki je prizadel tudi njeno stanovanje, se je morala s svojimi dijaki preseliti v staro cukrarno. Sprva je bilo to tovarniško poslopje za rafiniranje sladkorja, kasneje pa vojašnica. Ob potresu je bila prazna, zato so se lahko vanjo vselili ljudje, ki jim je potres uničil prejšnja domovanja.
V prvem letniku višje gimnazije, leta 1895, se je Murn spoprijateljil s Cankarjem in Župančičem, s Kettejem sta bila menda znana že od prej. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga. Najbolj se je zbližal z Župančičem – po rusko sta drug drugega nagovarjala z “batjuško” Njegov sošolec je bil tudi Ivan Prijatelj, ki je Murna uvedel v družino pisatelja Ivana Tavčarja; njegova soproga Franja je bila Murnova dobrotnica. Med počitnicami je že od prvih gimnazijskih let zahajal na Gorenjsko k Poloninim sodnikom, kjer se je njegova duša vsa razživela ob naravi in ljudstvu. “Ko sem ga med počitnicami 1899 obiskal,” pripoveduje Ivan Prijatelj, “sem se mu čudil: sedel je med kmetiškimi fanti v krčmi, pil in kadil in bil krepak kakor eden izmed njih.” Ko se je začela oglašati dedna bolezen – jetika, je nekajkrat šel iskat zdravja tudi v Vipavsko dolino. V Podragi, kjer je bil prvič leta 1895, se je seznanil s pesnikom Franom Žgurjem: na njegovem domu se je reklo Pri Aleksandrovih in po tem hišnem vzdevku si je Murn privzel svoj stalni psevdonim Aleksandrov.
Murn je začel pisati pesmi kot gimnazijec. Računajo, da je vsega skupaj napisal okoli 430 pesmi, kar je veliko, če pomislimo, da se je prvič oglasil v javnosti leta 1896, utihnil pa leta 1901. Pisal je tudi prozo, ki pa je manj obsežna in manj pomembna. Literarni zgodovinarji Murnovo poezijo delijo na ljubezensko, kmečko, razpoloženjsko in pripovedno. “Najpomembnejši in najbogatejši izmed njih sta kmečka in razpoloženjska lirika, medtem ko so ljubezenska, razmišljujoča in pripovedna pesem šibkeje zastopana” (Joža Mahnič). Vsi soglašajo, da noben slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in tako nadrobno opisoval narave in kmečkega življenja kakor Murn, Kot pesnik se je razvijal počasi, tako da sta bila celo Cankar in Župančič v dvomu, ali je “batjuška” sploh pravi pesnik. V pismu svojemu bratu Karlu je Cankar zapisal, da mu Murnove pesmi niso ugajale. “Vse so starokopitne.” Ko mu je Župančič poslal Murnove pesmi po pesnikovi smrti, je Cankar Zofki Kvedrovi priznal: “V rokah imam Murnove pesmi, nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa.” Svojemu bratrancu Izidorju Cankarju pa je leta 1911 dejal: “Ljudje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duše je, ki jih kasni časi odkrivajo.”