Mahatma Gandhi
* 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija
“Kristusov govor na gori mi seže do srca”
Mohandas Gandhi se je rodil 2. oktobra 1869 v Porbandurju v Indiji kot četrti in zadnji otrok očeta Karamchanda in matere Putlibai, ki je bila globoko verna hindujka. Njen zgled je odločilno vplival na vse njegovo življenje. Pod vplivom njene vere je razvil svoje spoštovanje do vseh oblik življenja in svoje ideje o miroljubnosti in nenasilju. Otroštvo je preživel v srečni družini. Ko je imel komaj trinajst let in je bil še šolar, so ga starši – po takratni indijski navadi – poročili s Kasturbo, hčerko tamkajšnjega trgovca. Njun zakon je trajal 62 let. Po šestih letih se je rodil njun prvi sin in tedaj je Mohandas odšel študirat pravo v Anglijo, ki ga je končal leta 18 91 in postal odvetnik. 
Po vrnitvi v Indijo sta zakonca dobila drugega sina, pet let kasneje tretjega, leta 1900 pa še četrtega in zadnjega, ker sta se Gandhi in Kasturba sporazumno odpovedala spolnemu življenju. Po vrnitvi v domovino se je Gandhi hotel uveljaviti kot pravnik, toda brez uspeha. Ko so mu ponudili priložnost, da bi branil bogatega indijskega trgovca v Južni Afriki, je odšel tja ter tam ostal 21 let. Hitro je spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). “Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo.” Leta 1915 se je Gandhi vrnil domov v Indijo z ženo in štirimi sinovi. Priredili so mu slovesen sprejem. 
Gandhi se je odločil, da se ne bo bojeval za indijske pravice, dokler ne bo poznal vseh težav v Indiji. V Sabarmatiju blizu Ahmedabada je zgradil svoj “ashram”, skupnost ljudi, odločenih, da bodo živeli po njegovih pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija so kmalu spoznali kot vodilnega borca za človekove pravice. Odločil se je, da se bo boril proti angleški vladavini v Indiji. Ta boj je po osemindvajsetih letih prinesel Indiji osvoboditev izpod angleške nadvlade. Vzel je v roke palico in začel potovati po Indiji, ki naj bi postala svobodna vseh njenih ljudi. Simbol vere in zaupanja v zmago je postal preprost kolovrat. Da bi bojkotirali angleško blago, je Gandhi rotil Indijce, naj ga doma tkejo sami. Sam je vsak dan izdelal dvesto vatlov preje.
Leta 1930 je angleška vlada v Indiji razglasila državni monopol nad soljo: Indijci ne smejo pridobivati soli iz lastnega morja, to pravico imajo le Angleži, ko lahko prodajajo sol za vsako ceno. Gandhi je šel z osemdesetimi tovariši na pohod proti morju. Ko so prišli so obale, so zajeli vodo iz Indijskega oceana, ki bo dala indijsko sol. Posnemali so jih milijoni Indijcev in dosegli so pravico do predelave soli. Gandhi je vztrajal pri svoji borbi za neodvisnost svoje domovine, čeprav so ga vedno znova zapirali. Organiziral je molitvena srečanja, sprejemal je odposlance, pridigal je hrabrost, odpuščanje in resnicoljubnost. Njegovo delo je obrodilo sad: opolnoči med 14. in 15. avgustom 1947 je Indija postala samostojna. Gandhi ni bil srečen, kajti povsod so se vneli krvavi boji med hindujci in muslimani. Odločil se je, da bo gladoval do smrti. “Post bom zaključil, ko bom pomirjen vedel, da so povsod, v vseh skupnostih, srca združena.” Tega ni dočakal, kajti prehitela ga je nasilna smrt po strelih hindujca, ki ni mogel razumeti Gandhijeve ljubezni do muslimanov.
pričevanje 01_2008
“O rodni dom, o hiše očetove streha ti”
Ivan Cankar, s katerim se je seznanil pri Kreku, ga je pritegnil v svobodomiselno Zadrugo, kjer se je seznanil s Kettejem in Murnom. Julija 1898 je maturiral in jeseni odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis; študij je absolviral, diplomiral pa ni. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se poročil z Ano Kessler in v zakonu imel tri otroke, ki so navdihovali njegove čudovite pesmi, namenjene otrokom.
V njegovi prvi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) je opazen vpliv ljudskega pesništva, nove romantike in dekadenčnih tokov. “Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim,” je priznal v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. “Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi.” V zbirki Čez plan (1904) prevladuje volja do življenja in pojavijo se domovinski motivi. Umetniški vrh je Župančič dosegel s svojo zbirko Samogovori (1908), v kateri je na veličasten način izpovedal svojo ljubezen do domovine v pesmih Prebujenje, Z vlakom, predvsem pa z veličastno pesnitvijo Duma. “V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje.” Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Mlada pota in V zarje Vidove. Potem je kot pesnik dalj časa molčal, ker se je ukvarjal z gledališčem in s prevajanjem.
Oton Župančič velja za našega najboljšega pesnika za otroke, v katerih kaže čudovit posluh za otroško dojemanje sveta. Spodbude za svoje najboljše otroške pesmi je dobil v domačem družinskem krogu. Navdih se mu je sprožil ob mladi ženi in prvorojencu Marku, ki je postal vse do danes priljubljeni Ciciban. Za njim sta prišla še sin Andrej in hčerka Jasna. Župančič je izdal štiri pesniške zbirke za otroke: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915). O otrocih kot bralcih je Župančič zapisal: “Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu.”
Njegove pesmi v Pisanicah so polne sonca in pomladi, sproščenosti in veselja, šaljivosti in hudomušnosti. Župančičevi najboljši knjigi za otroke sta Sto ugank in Ciciban; Župančičev junak Ciciban je najbolj priljubljen še danes. V teh pesniških biserih se je Župančič čudovito približal otroškemu mišljenju in čustvovanju ter načinu izražanja. To mu je omogočilo, da je otrokom neprisiljeno in prepričljivo spregovoril o nekaterih temeljnih vrednotah, kot so dobrota, resnicoljubnost, ljubezen do matere, do domače besede in domovine.
Najprej spregovori o svojem bridkem otroštvu in težki mladosti. Rodil se je 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije Mladkovič. Kmalu po njegovem rojstvu je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Spominja se njenega pogreba: “Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo šli več na svoj dom.” Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, kjer je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe.
V tej službi je bil najožji sodelavec škofa Rožmana in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. “Po svoji naravi je bil Rožman človek z dobrim in mehkim srcem”, se spominja Lenič, “nikdar pa ni bil politik.” Ko je pri italijanskih okupatorjih prosil za zaprte slovenske ljudi, je Leniču zaupal: “Nihče ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.” Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil zaprt in, kot rečeno, obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. V tej samoti je pričakoval žalosten veliki teden. “Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe: Bog je z menoj, jaz tu nisem sam.”
Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo. Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. “To so bila najlepša duhovniška leta. Zelo hitro sem se vživel v te naravno zdrave in brihtne ljudi. Poznal sem vse njihove družine, poznal radosti in bridkosti. Vse so mi zaupali.” Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo “Blagor Gospodove črede” je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna “desna roka”, je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence.
Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru. Ob njegovi smrti je nadškof Šuštar zapisal: “Ponovno je škof Lenič poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti.”
iz vsebine:
V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri – tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici – skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Ko poslušam Radio Ognjišče, slišim veliko lepega, številna obvestila in vabila za duhovne vaje in dneve verskega poglabljanja. Za mnoge te informacije niso zanimive in radio prestavijo na drug program.