Angel varuh v človeški podobi
Ali kaj molita k svojemu angelu?” sem vprašal nečakinji Kajo in Evo, ko sta se mi spet motali okrog nog. Stari sta šest in pet let in sta neutrudni radovednici.
“Seveda moliva, saj znava Sveti angel že sto let!” reče Kaja in se drži, kot da je z veliko žlico zajela vso modrost tega sveta. “A ti zmolim? Boš videl, da znam.”
“No, pa daj, če ga res znaš že sto let,” rečem. In že žebra molitvico med mojim brkljanjem po garaži. Takoj se ji pridruži Evin zvončkljajoči glas in Sveti angel dobi dodatna krila. Poplesuje okrog nas in prešerno frfota, da ga skoraj otipljivo začutim.
“Lepo,” pohvalim mali nečakinji, ko končata. “Pa vesta, zakaj se je treba priporočati svojemu angelu varuhu?”
“Zato, da pazi na nas, da se nam ne zgodi kaj hudega,” odgovori Kaja.
“Da nas avto ne povozi,” doda Eva.
“Da ne pademo v vodo, ko gremo čez potok,” še našteva Kaja. Najbrž ima pred očmi znamenito sliko, na kateri angel varno vodi otroka čez brv.
“Res je,” prikimam. “Pa vidve vidita vajinega angela varuha?”
“Jaz ga ne,” reče Eva.
“Jaz tudi ne,” pravi Kaja. “Ampak je nekje zadaj, za mojim hrbtom. Ali pa bolj zgoraj. Ko se obrnem, ga ne vidim, ker je spet zadaj.”
“Pa so tudi taki angeli varuhi, ki jih vidimo,” rečem resno.
“Kaj res? Ne verjamem! Pokaži mi enega,” reče Kaja nejeverno.
“Pusti strica, naju spet vleče za nos,” se namrdne Eva, v njenih očeh pa vendarle preberem hudo zanimanje za stvar.
“No, prav, povedal vama bom zgodbo o tem.
Stopimo iz garaže in se usedemo na klopco na dvorišču. Sonce prijetno greje, njegovi žarki prebujajo naravo. Sadno drevje cveti. Češnja je vsa v belem, breskev ob vrtu steguje svoje nežne roza cvetove proti garažni strehi.
“Glejta, danes je 27. april, državni praznik, ki pa meni pomeni mnogo več. Na ta dan namreč praznujem svoj drugi rojstni dan.”
“Kako drugi rojstni dan?” se začudi Eva. “A ti si se dvakrat rodil?”
“Kako drugi rojstni dan?” vpraša še Kaja, preden jima uspem pojasniti. “Saj nisi šele dve leti star!”
“Nisem tako mislil,” ju mirim. “Poslušajta, pa bosta razumeli.”
***
“Bilo je davnega leta 1971. Bil sem star nekaj manj kot trinajst let. Na današnji dan smo tudi takrat imeli državni praznik, zato ni bilo pouka in otroci smo se veselili prostega dne. Za nas je bil “prost dan” vsak dan, ko ni bilo treba iti v šolo, čeprav smo morali doma pomagati staršem pri kmečkem delu. Tistega dne je ata odločil, da bomo vozili gnoj na njivo, na kateri bomo posadili koruzo. Tistega leta smo bili brez vprežne živine, bili smo brez konja, vole pa smo prodali. Zato je ata zbil posebno napravo – imenovali smo jo gepelj – in jo postavili na cesto, petdeset metrov nad njivo in hišo. Gepelj je sestavljalo vreteno z debelo jekleno vrvjo, zobatim prenosnim kolesom in ogrodjem. S klinastim jermenom je bil povezan na električni motor, ki je poganjal to čudo. S pomočjo geplja smo vlačili lesen voz z gnojem od gnojišča pri hlevu na njivo. Ko je ata z mojima bratoma odkopal gnoj na kupčke po njivi, so prazen voz spet spravili do gnojišča in ga znova naložili.
Dopoldne sem sam upravljal z gepljem. Ko so naložili voz do vrha, je ata zažvižgal in vklopil sem pogon. Potem sem izklapljal na mestih, kjer je ata dvignil roko. To se je ponavljalo, dokler nas ni mama poklicala h kosilu.
Po kosilu se mi je pridružila mlajša sestra Zalika, ki je bila takrat v desetem letu. Sedaj je ona vklapljala motor, jaz pa sem se ukvarjal z vitlom in jekleno vrvjo, ki se je rada preveč odvila z vretena. Dal sem Zaliki znak, naj vklopi motor. Sam sem uravnaval vrv, da se je lepo navijala, saj še ni bila napeta. Nosil sem moške rokavice, ki so bile za moje deške roke prevelike. Nenadoma se je zgodilo…”
“Kaj se je zgodilo?” sta v en glas vprašali Kaja in Eva, Njune očke so bile polne pričakovanja.
“Jeklena vrv je zgrabila moje rokavice in me potegnila za sabo. Ovilo me je trikrat okrog vretena, kot bi bil sam del vrvi. V teh trenutkih sem nekaj vpil sestri, najbrž, naj izklopi motor. Zalika je skočila do motorja in ga izklopila. Ročico je bilo treba dvakrat preklopiti, da je vse skupaj obstalo..”
“Se ti je kaj zgodilo?” je zanimalo Evo.
“Obležal sem v geplju, trikrat prevezan z debelo jekleno vrvjo, in nisem se mogel ganiti. Imel sem zlomljeno nadlaket, zlomljeno nogo, nalomljena rebra… Če bi me zavrtelo še enkrat, bi se vrv napela. In spodaj, pri hlevu, je bil nanjo pripet poln voz težkega gnoja…”
“Kaj bi se zgodilo?” je vprašala Kaja. Eva je sklenila roke in zavzeto poslušala.
“Jeklena vrv bi me razrezala na štiri kose,” sem dejal, “in danes me ne bi bilo tukaj. Ne bi vama mogel pripovedovati stvari, ki vaju zanimajo.”
“In midve bi ostali nevedni,” je rekla Eva. “Marsičesa ne bi vedeli.”
“To ravno ne,” sem se nasmehnil. “A vendarle bi bilo škoda, če se ne bi poznali. Meni bi že bilo žal.”
“Nama tudi,” je dejala Kaja.
“No, prej sem rekel, da obstajajo angeli tudi v človeški podobi…”
“Že vem, kaj misliš: teta Zalika je tak angel. Ona te je rešila, da nisi umrl.”
“Res je, to sem vama hotel povedati. Bog me je hotel rešiti in poslužil se je moje sestre Zalike. Zato vsako leto na ta dan praznujem svoj rojstni dan še enkrat. Ne sicer na zunaj, praznujem ga v sebi, v svojem srcu.”
Deklici sta za nekaj trenutkov utihnili. Bog ve, kaj se je pletlo v njunih glavicah. Potem pa me je Kaja svetlo pogledala: “Mogoče bom tudi jaz kdaj videla svojega angela varuha. Mislim, da se ne bo vedno skrival za mojim hrbtom.”
TACER, Aleš. (zgodbe) Ognjišče (2008) 09, str. 52
Z nami se veseli, z nami se žalosti, njegov plašč nas varuje. Ko pademo, nas spet dvigne; ko zablodimo, nam spet pokaže pravo pot. Kajti angel ve: ljudje so ubogi, treba je imeti usmiljenje in potrpljenje z njimi…
Ob Solženicinovi smrti je ruski patriarh Aleksej dejal: “V življenju je prehodil zelo težko in naporno pot. Vse, kar ga je v življenju doletelo in se mu pripetilo, je prenašal pogumno, umirjeno in s krščanskim dostojanstvom. Prenašal je vso krivico vojne, od krivičnih sodišč do gulagov… Veliko časa je preživel v prisilnem izgnanstvu in bil priča kalvarije, ki jo je prestajala Rusija dvajsetega stoletja.” O tej “kalvariji” pričajo njegova dela, med katerimi so najbolj znana: En dan Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust 1914 (1971), Arhipelag Gulag (174-1975), niz Rdeče kolo (1983). Pri pisanju ga je vodilo načelo: “Literatura mora izražati trpljenje posameznika v družbi, drugače ne zasluži tega imena.” Že po izidu njegove prve knjige En dan Ivana Denisoviča, v kateri je opisal en dan v nečloveških stalinskih zaporih in so jo ljudje dobesedno razgrabili, so kritiki zapisali: “Od zdaj naprej ne moremo več pisati kakor doslej.”
O svojem življenju naj spregovori sam. “Rodil sem se 11. decembra 1918 v Kislovodsku. Moj oče, študent filološkega oddelka moskovske univerze, ni končal študija, ker je leta 1914 kot prostovoljec odšel na vojno. Postal je topniški častnik, ostal ves čas na vojni in umrl poleti 1918, pol leta pred mojim rojstvom. Vzgajala me je mati Taisja Ščerbakova, strojepiska in stenografinja v Rostovu ob Donu, kjer so mi tekla tudi otroška in deška leta. Tam sem 1936 končal srednjo šolo.” Aleksander, ki ga je mati klicala Sanja, se je v srednji šoli zanimal predvsem za naravoslovje. Zelo rad je bral. “Že od mladih nog sem čutil v sebi željo po pisateljevanju, ki je ni v meni nihče posebej zbujal, pisal veliko navadnih mladostnih neumnosti in že v tridesetih letih poskušal kje kaj objaviti, vendar moji rokopisi niso bili nikjer sprejeti.” Želel je študirati književnost v Moskvi, zaradi skromnih finančnih možnosti se je vpisal na matematični oddelek rostovske univerze. “Matematika je odigrala blagodejno vlogo v mojem življenju. Vsaj dvakrat mi je rešila življenje; bržkone bi ne bil preživel osem let taborišč, če me ne bi bili kot matematika vzeli v tako imenovano ‘šaraško’.” Od leta 1939 do 1941 je vzporedno s fiziko in matematiko študiral tudi na dopisnem oddelku moskovskega inštituta za zgodovino, filozofijo in književnost. Ko je po uspešno končanem študiju matematika dobil štipendijo, se je leta 1940 skrivaj poročil z Nataljo Aleksandrovno Rešetovsko, ki mu je rodila dva sina. Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne je bil vpoklican v Rdečo armado, kjer je bil po zaslugi matematike prestavljen na topniško šolo, ki jo je po skrajšanem postopku končal novembra 1942.
Postal je komandir izvidniške topniške baterije in v mnogih bojih se je tako izkazal, da je bil dvakrat odlikovan. Februarja 1945 pa je bil v Vzhodni Prusiji aretiran zaradi “nespoštljivih izrazov o Stalinu” v dopisovanju s prijateljem. Obsojen je bil na osem let taborišč. Kazen je prestajal v različnih taboriščih. Marsikaj tega, kar je doživel v teh ustanovah, je Solženicin popisal v romanu Prvi krog. V taborišču v Kazahstanu je zbolel za rakom, od katerega je čudežno ozdravel (Rakov oddelek). Ko je “odsedel” svojih osem let taborišč, je od službe državne varnosti dobil odločbo, da ne sme biti izpuščen na prostost, temveč mora biti poslan v “večno izgnanstvo”. Ko je po Stalinovi smrti (1953) postal prvi sekretar sovjetske partije Nikita Hruščov, ki sprožil boj za destalinizacijo, je bil Solženicin uradno rehabilitiran. Leta 1962 je izšel njegov roman En dan Ivana Denisoviča. Odjuga ni trajala dolgo – leta 1964 je Hruščova zamenjal Brežnjev, ki je Solženicina označil tudi za fizično nenormalnega človeka in shizofrenika. Snov njegovih del, ki so naperjena proti Sovjetski zvezi, so “njegova fiksna ideja”. V Sovjetski zvezi niso smeli objaviti nobenega Solženicinovega dela. Njegovo spisi so se širili “pod roko” v tako imenovanih samizdatnih prepisi in nekateri so prišli tudi v tujino. Leta 1969 so ga izključili iz zveze sovjetskih pisateljev, kmalu zatem pa je prejel Nobelovo nagrado za književnost za leto 1970, vendar ni šel v Stockholm iz upravičene bojazni, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino. Februarja 1974 so ga nasilno izgnali: najprej ga je sprejel nemški nobelovec Heinrich Holl, potem je bil nekaj časa v Švici, od tam pa se je z družino preseli v ZDA. Brž ko je bilo mogoče, se je vrnil domov. To je bilo leta 1994. In iz domovine je odšel v večnost.
Bogastvo nekdanjih skromnih prekmurskih domov so bili številni otroci. Tako je bilo tudi pri Ciganovih v Žižkih v župniji Črensovci, kjer sta starša Jožef in Terezija roj. Horvat za prvorojencem Francem, našim slavljencem, rojenem 18. septembra 1908, kot božja sodelavca podarila življenje še enajstim otrokom. Ob pogrebu matere Terezije je župnik dejal: “Ciganova mati je za vsakega otroka napisala čudovit list v knjigo življenja. Zato potrebujemo še več takšnih mater, da bo življenje bolj božje in bolj sveto.” Franc je ljudsko šolo obiskoval v rojstni vasi. Leta 1920 je prišel v salezijanski zavod v Veržeju kot gimnazijec. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 se je posvetil bogoslovnemu študiju na teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je zaključil z mašniškim posvečenjem 7. julija 1935 v ljubljanski stolnici. Med drugo svetovno vojno je bil učitelj, vzgojitelj in zborovodja pri salezijancih na Rakovniku, na Radni in v Lisičjem pri Škofljici, kjer je s svojimi fanti pomagal na kmetijah, ki so ostale brez gospodarjev, ker so jih internirali Italijani. Maja 1945 je zaradi neutemeljenih groženj odšel kot begunec na Koroško, ki je postala njegova druga “domačija”.
Ljubezen do petja je France Cigan prejel v domači družini, kjer so bili vsi glasbeno nadarjeni, zlasti še oče in teta Verona. Če se je v vasi slišala pesem, so ljudje rekli: “Pri Ciganovih pojo.” Leta 1968 je France Cigan zapisal: “Dokler bomo peli, bomo obstali. Ne more biti drugače, ker naša pesem je naša vez na vse strani. Veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino – našo bodočnostjo. Če teh vezi ni, smo kakor list, ki se je odtrgal od drevesa.” To je sam skušal uresničevati kot župnik med koroškimi rojaki in profesor glasbene vzgoje na slovenski gimnaziji v Celovcu. kjer je leta 1959 ustanovil mešani pevski zbor Jakob Gallus-Petelin, v katerega so bili vključeni pevci iz vse južne Koroške. Znal jih je navdušiti, da so imeli res veselje do petja. V okviru Koroške dijaške zveze, ustanovljene decembra 1961, je France Cigan ustanovil mladinski mešani in fantovski zbor, ki sta nastopala na raznih prireditvah. Zelo odmevne so bile akademije Slovenske gimnazije ob zaključku šolskega leta, ki so bile zamisel profesorja Franceta Cigana. Na njej so nastopili vsi zbori, ki jih je on ustanovil in vodil. Krščanska kulturna zveza se je po Ciganovi smrti odločila, da vsako leto ob obletnici njegove smrti pripravi osrednji koncert Koroška poje. Pri akademijah je spravil na oder tudi do 250 pevcev in pevk. Kot glasbeni pedagog je trdil, da glasbeno nenadarjenih mladih ljudi ni, razlika je le v stopnji glasbene kvalitete. Za njegovo glasbeno delo med našimi rojaki na Koroškem, dolgo časa “neopaženo”, mu je bila po smrti podeljena Gallusova plaketa, najvišje pevsko odličje Republike Slovenije.
Ko je leta 1957 postal profesor glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, je postal tudi vzgojitelj v dijaškem domu Mohorjeve družbe. “Kot vzgojitelj je bil po don Boskovem zgledu vedno med nami, od jutra do večera,” se spominja koroški duhovnik Ivan Olip. “Revne in uboge dijake je nesebično podpiral in skoraj ves denar, ki ga je zaslužil kot profesor, razdal za dijake in v dobrodelne namene.” Vzgojiteljski dar je pokazal že v begunskem taborišču na Vetrinjskem polju, kjer je zbiral okoli sebe dečke, “da bi se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili”, kot je zapisal eden od njih (Tone Oblak). “Bogu sem hvaležen, da sem bil rojen tako, da je bil dr. Cigan vzgojitelj mojih dijaških let, saj nam je bil močan steber in dragocena opora v času, ki je za človeka zelo važen,” pričuje inženir Franc Kattnig. “Veselil se je z nami, če nam je v šoli kaj posebnega uspelo, trpel pa je tudi z nami, če je kaj spodletelo. Grajal je, bolj pa prigovarjal, bodril in pozival. Skratka: čutil si, da ga malomarnost boli. In to nam je po moje bilo dovolj vzgojno, da smo se potrudili.”
Njegove številne načrte za delo na vseh področjih, ki so mu bila pri srcu, je prekrižala težka bolezen. Zdravja je iskal v Ljubljani in v Celovcu, vendar zaman. Njegovo plemenito srce se je ustavilo 23. februarja 1971. Vstajenja čaka med svojimi sobrati salezijanci na ljubljanskih Žalah. Ob njegovi smrti so natisnili spominsko podobico z napisom, ki ga je sestavil sam in zveni kot njegova oporoka: “Vaša molitev, bratje in sestre, naj bo v pomoč moji duši; vaša ljubezen do slovenske pesmi in mladine spomenik mojemu delu.”
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Iz rodovine poštenih in pridnih ljudi
V tej samoti se je posvetil pesnikovanju in študiju tujih jezikov ter filozofije. Šele z doktoratom v Gradcu je opozoril nase in leta 1852 je postal dekan v Šmohorju, kjer je ostal enaintrideset let, vse do svoje smrti 9. maja 1883.
Za pisanje pesmi ga je spodbudila Krajnska čbelica, katere sotrudnik je bil v vseh štirih “bukvicah”. Literarni zgodovinar Lino Legiša o njegovih pesmih sodi, da “ne tečejo brez zatikanja, kažejo pa višje prizadevanje, naj gre za hrepenenje po lepšem duhovnem svetu ali za žalovanje po padlem prijatelju”. Prešeren je pismu Čopu iz Celovca 13. februarja 1832 omenil “usodo” svojih pesmi iz študentskih let; ko jih je kasneje vzel iz predala, je razen treh vse vrgel v ogenj. Tam piše: “V metričnem in jezikovnem pogledu so bile približno take, kakršne so morda Levičnikove kantilene.” Levičnik je pisal pesmi tudi potem, ko je Čbelica “umrla”, nekaj jih je objavil v celovški Carinthiji. Literarne stike je ohranjal s Prešernom in Kastelcem. Na Prešernovo pobudo se je lotil prevajanja Schillerjeve Device Orleanske in mu je poslal nekaj strani svojega prevoda, da ga kot “najbolj klasični pesnik slovenskega vkusa” oceni. Dolgo je snoval svojo “epopejo” z nasloom Katolška cerkuv v 15 spevih z okoli 9800 verzi, ki je ostala v rokopisu.
Do Prešerna je bil Levičnik poln vdanega spoštovanja in občudovanja. Skoraj gotovo sta se osebno spoznala že v Ljubljani, ker je bil Jernej sošolec Prešernovega brata Jurija, srečevala pa sta se tudi v Celovcu, kjer se je Prešeren leta 1832. Levičnik se je imel za Prešernovega učenca in pozneje se v njegovem jeziku pozna Prešernov vpliv. Kot zvest Prešernov častilec je ob drugi obletnici Prešernove smrti (1851) kot nekrolog za celovško Carinthijo spisal prvi Prešernov življenjepis, ki ga France Koblar označuje kot “najzaslužnejši dokument Levičnikovega literarnega dela” in pravi: “Ta življenjepis je značilen zaradi iskrenega osebnega razmerja do predmeta in dovolj točnega poznanja glavnih življenjskih dogodkov, zlasti pa Prešernove notranjosti. Kakor vemo, sta bila njegova informatorja Jurij Prešeren oz. njegove sestre in Kastelic… Levičnik omenja pokrajino, iz katere je vzrasel Prešeren, družinske razmere, predvsem omenja očeta in mater ter navaja glavne točke iz znamenitega dunajskega pisma staršem leta 1824, očrtava pesnikovo zunanjost in njegov značaj, svobodomiselnost, pomanjkanje metafizičnih osnov v njegovem praktičnem življenju, njegovo radikalnost ter označuje Prešernovo življenje kot brezuspešno borbo s časom in usodo.” Ko slavi Prešerna kot pesnika, poudarja, da je s svojimi pesmimi “usposobil slovenščino za vse vrste pesništva, pokazal je veliko preprostost in prisrčnost v mislih in izrazu”. V ta življenjepis je Levičnik vložil veliko svoje osebne bolečine. Kot duhovnik je bil Levičnik vnet in požrtvovalen. Ljudi je pridobival s prisrčnostjo in nesebičnostjo. V Šmohorju je zapustil sloves velikega ljudskega dobrotnika.
Ignacij Borštnik je na oder življenja, da se izrazimo po gledališko, stopil 11. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je najprej obiskoval gimnazijo, vendar le nekaj razredov, nato je presedlal na učiteljišče, ki ga tudi ni končal. Zgodaj si je začel služiti kruh kot uradnik banke Slavija v Ljubljani in kot ljubiteljski igralec je ob večerih nastopal v ljubljanski čitalnici pri družabnih prireditvah, ki so jih spremljali ugledni meščani, med njimi tudi pisatelj Ivan Tavčar, takrat tajnik Dramatičnega društva in poznejši ljubljanski župan. Zapazili so njegov izredni igralski dar in dali so mu priložnost nastopiti na “pravem” odru. Prvič se je to zgodilo 10. decembra 1882 in od tedaj je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V sezoni 1885/86 ga je Dramatično društvo poslalo v igralsko šolo na Dunaj. Od profesorjev je najmočneje vplival nanj igralec R. Tyrolt z nepatetično, naravno igro, kakršni je ostal tudi sam zvest vse življenje.
Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Vodil je tudi igralsko šolo, ki jo je leta 1869 ustanovilo Dramatično društvo, “ker šele dramatična učilnica nam bode položila pravi temelj narodnemu gledališču”. Bodoči igralci so se učili lepega branja in deklamiranja, omike, gledališkega gibanja, dramatičnega prednašanja in petja. Borštnik je pri vzgoji opuščal patetično teatralnost in se je nagibal k realizmu. Kot igralec je Ignacij Borštnik v mejah možnosti, ki mu jih je nudil takratni ljubljanski gledališki spored, ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru; priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, čisti pravilni izrek.
V tej igri se križajo različne snovi in oblike: dosledni realizem in naključja, trdi značaji in mehka čustvenost, pisano praznično življenje in v ljudskem duhu zložena pesem. Za gledalca je privlačna napeta vsebina. Zgodba je zgrajena na podlagi maščevalne spletke – pri tem nedolžni pade v nesrečo, na koncu pa vendarle zmaga dobra človeška narava in do sreče pridejo tisti, ki so dotlej trpeli krivico. “V tem svojem delu je Borštnik zajel veliko tipike svojega rojstnega kraja in porabil celo resnične osebe. V igri so nekateri slikoviti prizori: pred cerkvijo med semanjo mašo in po maši, slišimo cerkveno petje in vaške godce. Ilija poje pesem o svojem življenju, priča smo gostilniškemu praznovanju in večernemu plesu. Poseben značaj dajejo vložne pesmi, ki jih je uglasbil ljudski skladatelj Andrej Vavken” (France Koblar).
“Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu, vselej cenjen in priznan,” piše Dušan Moravec. “V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v prvih domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev.” Tudi nastopil je še nekajkrat na odru – zadnjikrat v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Vlogo Cankarjevega župnika iz Hlapcev je prizadevno študiral na bolniški postelji, na odru pa je ni več mogel upodobiti, kajti 29. septembra 1919 je padel zastor pred odrom njegovega življenja. “Bil je naš prvi dramski umetnik, interpret najrazličnejših vlog,” je zapisal poznavalec našega gledališča Dušan Moravec. “Dunaj bi bil lahko ponosen nanj. tako so pisali, uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru.”
“Vsakdo je edini vladar svojega vesolja”
Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je že med sošolci začutil strankarska nasprotja. Bil je član dijaške Marijine kongregacije pri Sv. Jožefu, ki jo je vodil jezuit p. Venčeslav Vrtovec. Miha je veliko bral in duhovno zorel. Po maturi je 3. oktobra 1941 stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Tam je tudi končal študij filozofije in teologije ter bil 22. avgusta 1951 posvečen v duhovnika. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Pavla: “Tako nas vsakdo imej za služabnike Kristusa in oskrbnike božjih skrivnosti.” Teh zagrebških deset let je zaznamovala druga svetovna vojna s krvavo revolucijo, ki je besnela še leta po končani vojni (temu posveča precejšen del svojih spominov). Nepozabno je bilo njegovo srečanje z nadškofom Alojzijem Stepincem v Krašiču, kjer je bil v hišnem zaporu. Ko so se duhovniki pogovarjali o težki preizkušnji za Cerkev pod komunističnimi oblastniki, jih je nadškof vprašal, če verujejo v Boga in v to, da svet teče po tirnicah, kakor jih je položil Bog. “Potem ni treba ugibati. Rešitev bo prišla takrat in tako, kot bo hotel Gospod.” Potem je šel k vojakom. “V Skopju so me razporedili med minerje in diverzante, kot nalašč za jezuita.”
Prvih šestnajst let svojega duhovniškega dela je posvetil mestu Maribor v novoustanovljenih župnijah Brezje in Radvanje. Pogumno je delal, čeprav so mu metali polena pod noge. V veliko oporo so bile “slovenske babuške”, ki so izgorevale za vero in Cerkev. Ob delu na župniji je vodil misijone in duhovne obnove, sodeloval pri raznih komisijah mariborske škofije. Slovenski jezuiti, ki so po vojni spadali pod hrvaško provinco, so se začeli osamosvajati: 2. februarja 1963 je bil ustanovljen Slovenski distrikt Družbe Jezusove, katerega predstojnik je bil p. Miha Žužek. V tej vlogi je 15. avgusta 1969 razglasil ustanovitev samostojne slovenske jezuitske province. Prvi provincial je bil p. Pavel Berden. Bil je čas po koncilu: “Cerkev mora postati spet živo žarišče vere, okamenele navade naj se prilagode današnjim potrebam”, je začutil p. Miha Žužek in se z vsemi močmi in ognjem vrgel na delo. Iz Maribora je prišel v Borovnico, kjer je bil tudi jezuitski noviciat, od tam v Ljubljano. V teh letih je sodeloval pri medškofijskem odboru za družino, slovenskem pastoralnem svetu, pri družinskem centru Betanija, v študentskih skupinah, v številnih zakonskih skupinah, pri organizaciji tečajev za zakon in tečajev za govorništvo.
Njegove duhovne vaje in tedni duhovnosti, predvsem na Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko, v Logu pod Mangartom in v Srednji vas v Bohinju so prebudili mnogo duhovniških in laiških apostolskih poklicev. Kakor govorjena, mu je tekla tudi pisana beseda. Napisal je več šmarničnih beril: Kraljica duhovnikov, Mati mnogoterega življenja, Mati krščanskih družin; knjiga Kristjanov dan – praktičen vodnik za posvečevanje vsakdanjega življenja – je doživela tri izdaje. Sledile so knjige: Četrta dimenzija, Božja beseda je živa, Vzvalovana bit, V Njem živimo, Sredi vsega, Vabilo na večni ples, Gospod je blizu, Končno zorenje in Novi Jeruzalem. Zadnji dve je napisal, ko je bil že bolan v duhovniškem v domu, od koder je 14. maja 2008 odšel v večni dom.
Mlinarjev sin gre v šole za duhovnika
Po dveh letih ga srečamo v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot dober pevec je postal član pevskega zbora v stolnici in nadaljeval je svoje študije. Škof ga je počasi uvajal v dušno pastirstvo. Ta humanist je imel smisel za žive jezike in pri pouku je uporabljal tudi slovenščino. Svojim učencem je razlagal tudi spise Erazma Rotterdamskega, čigar nazori so bili v marsičem blizu Lutrovim. Bonomo je bil Primožu zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo v Loki pri Radečah; z dohodki te župnije mu je omogočil študij na Dunaju, a zaradi turške nevarnosti se je leta 1530 vrnil v Trst, kjer ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal za vikarja v župnijo sv. Martina v Laško.
Čeprav ni študiral sistematično, si je mladi Trubar pridobil znanje, ki je presegalo povprečno izobrazbo tedanjih duhovnikov. Poleg prirojenega pevskega in govorniškega daru mu je kasneje prišlo prav znanje jezikov (latinščine, nemščine, italijanščine), pri prevajanju Svetega pisma pa je zelo pogrešal znanje hebrejščine in grščine. Ko je prišel kot vikar v Laško, je pridigal in deloval drugače, kakor so bili verniki vajeni. Bil je že močno pod vplivom novega verskega gibanja, ki ga je sprožil v Nemčiji Martin Luter. V iskrenem prizadevanju, da bi postal čim boljši redovnik, je zašel v duhovno krizo. Ob prebiranju Pisma apostola Pavla Rimljanom ga je prevzel stavek: “Pravični bo živel iz vere” (Rim 1, 17). Nenadoma se mu je zazdelo, da je našel v njih rešitev iz svoje stiske: zveličan bo samo tisti, ki z močno vero zaupa v Kristusa in se da neposredno voditi Svetemu Duhu. Za zveličanje torej niso potrebna dobra dela. Nepotrebna je tudi Cerkev kot srednica med Bogom in človekom, nepotrebna in prazna je Marijina pomoč in priprošnja svetnikov, brez vrednosti so odpustki. Te misli in še mnoge druge je javno razglasil leta 1517.
Mladi vikar Trubar je bil že takrat prepričan o tem, kar je o svojih rojakih zapisal leta 1562: “To je dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev. Toda preveč in premočno je praznoverno, zakaj kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, s soljo… z daljnim romanjem in z zidanjem novih cerkva.” To prepričanje je navdihovalo njegove pridige tudi v Ljubljani, kamor je prišel pred letom 1536 kot vikar in slovenski pridigar v stolni cerkvi sv. Nikolaja.
Leta 1540 mu zaradi njegovih nazorov grozi zapor, zato se zateče v Trst k svojemu zaščitniku škofu Bonomu, ki ga imenuje za svojega dvornega kaplana in slovenskega pridigarja. Koprski škof Peter Pavel Vergerij sproži zoper njega gonjo, zato se Trubar umakne iz Trsta. Škof Bonomo posreduje, da protestantizmu naklonjeni ljubljanski škof Frančišek Kacijanar doseže Trubarjevo imenovanje za ljubljanskega kanonika. Kapitelj ga pošlje v Šentjernej na Dolenjskem, da uredi gospodarstvo te župnije. Od tam je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, ker mu je od cerkvenega sodišča grozil zapor.
V svojih spisih je Trubar večkrat poudaril, da se slovenski jezik pred njim ni tiskal niti pisal, ker so ga imeli za tako “surovega in barbarskega”, da ga ni mogoče na pisati ne brati, kaj šele, da bi se moglo v njem prevesti vse Sveto pismo. Do svojega begunstva na Nemško Trubar ni nič napisal; “ker iz tujine ni mogel več z živo besedo širiti protestantstva med Slovenci, se je po zgledu nemških luterancev oprijel tiska,” piše literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. “In tako sta izšli leta 1550 iz Trubarjevih rok prvi slovenski knjigi: droben, le eno polo obsegajoč “Abecedarium und der klein Cathechismus. In der Windischen Sprach” in “Cathechismus. In der Windischen Sprach”. Pisatelj se ni imenoval: prva knjiga pravi, da je spisana ‘od aniga perjatila useh Slouvenzov’, druga pa ‘durch Philopatridum Illiricum’.
Tiskar Ulrich Morhart v Tübingenu pa se je skril za izmišljenim imenom ‘In Siebenburgen durch den Jernei Skurjantz.” S prvo knjižico je hotel Trubar mladini in ljudstvu, ki ni znalo nemščine, dati pripomoček, da se nauče brati, in obenem tudi že glavne točke luteranskega verskega nauka. Druga knjiga pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: “farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in starišem, da bi po njej učili mlade ljudi prave stare vere in prave stare maše”. Knjigi sta se slabo razpečavali, kajti med tistimi, ki sta jim bili – zlasti prva – namenjeni, so bili povečini nepismeni.
“Kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?” sprašuje literarni zgodovinar Mirko Rupel, strokovnjak za zgodnjo slovensko književnost. Odgovarja: “Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine… O svojih rojakih govori zmeraj lepo, nikoli jih ne zmerja tako kakor npr. Luter, ki je ob kmečkem uporu govoril, da je treba kmete ‘pobiti kot stekle pse’. Pravi jim ‘naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo’ in boli ga njegova praznovernost.” Ljubezen do slovenskega ljudstva se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih: “lubi Slovenci”, “muji lubi Slovenci”, “lubi bratje”, “muji lubi bratje inu Slovenci”. Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov njegovih knjig zveni njegovo toplo čustvo in povezanost z rojaki, ki presega versko čutenje.
“Ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati.” Njegova odločitev, povzdigniti govor svoje rojstne vasi, torej osrednje narečje, v knjižni jezik, je bila nadvse posrečena,” pravi Mirko Rupel. Odločil se je za preprost domač jezik in slog. O prvem delu Novega testamenta je trdil: “Tale knjiga je dobro kmečko sestavljena in prevedena… Pri prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsa Slovenec… Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil.” Mirko Rupel v zvezi s tem piše: “Prava sreča je bila, da je Trubar ujel v knjigo naše osrednje narečje… Tako je Trubarjev in njegovih sodelavcev beseda postala zdrav temelj, ki je na njem zrasla stavba žlahtne knjižne slovenščine.”
Uspešno je rešil tudi vprašanje pisave. Računal je, da je tistim redkim ljudem, ki na Slovenskem znajo brati, najbolj domača nemška pisava, zato sta njegovi prvi slovenski knjigi natisnjeni v gotici. Njegov prevod Matejevega evangelij – Ta evangeli svetiga Matevsha (1555) in naslednje knjige pa so natisnjene v latinici. Bralce prvih knjig je poučil, kako se mora brati njegov črkopis. “Kot prvi je uvedel vrsto poimenovanj za tedanje jezikoslovne pojme. Pravopis je imenoval ortografija, pisavo je imenoval pismo, črko puhštab, glasove pa je delil na konzonante (soglasnike) in štimovce (samoglasnike), ki potem tvorijo silabe (zloge). Prvi je v slovenščini uporabil besede, kot so: gramatika, dialektika, retorika” (Kozma Ahačič).
Ko ni dobil potrebnih pomočnikov, se je Trubar sam lotil prevoda Nove zaveze: najprej je dokončal in dal natisniti Ta evangeli svetiga Matevsha (1555). S prevajanjem je nadaljeval in leta 1557 je izšel Ta pervi deil Noviga testamenta, tri leta za njim pa še Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta. Trubar je že pred natisom svoje prve knjige razmišljal o potrebi tiska za hrvaške protestante. Sprva je mislil, da bi njegove slovenske prevode Svetega pisma hrvaščino in jih natisnili v glagolici. Načrt je denarno podprl baron Hans Ungnad (1493-1564), bivši štajerski deželni glavar, ki se je leta 1555 odpovedal vsem upravnim in vojaškim funkcijam in se leta 1558 naselil v Urachu na Württemberškem. Tam je na svojem novem domu Amandenhofu v začetku leta 1561 ustanovil Biblijski zavod. Ungnad je postal lastnik in blagajnik, Trubar ravnatelj, Hrvat Štefan Konzul prevajalec in korektor. Že januarja 1560 je Trubar dobil poziv deželnih stanov, naj se vrne v domovino za superintendenta (predstojnika) slovenske protestantske Cerkve. Odhod v Ljubljano je začasno odložil, ker je bila njegova navzočnost v zavodu zelo potrebna. Trubar je dobil v Urachu župnijo in se z družino preselil tja. V Biblijskem zavodu se je razvila živahna dejavnost, vendar bolj glede na hrvaške knjige. Od slovenskih je na njegove stroške izšel le Trubarjev prevod obeh Pavlovih pisem Korinčanom in Galačanom.
Sredi junija 1561 je mogel Trubar nastopiti službo kranjskega superintendenta v Ljubljani. Škof Seebach je takoj zahteval od njega pojasnila, na čigav poziv je prišel. Ko je škof dobil odgovor, ki ga je zadovoljil, se je Trubar lotil organizacije slovenske protestantske Cerkve. Poskrbel je, da so nastavili pridigarje v Ljubljani, v Kranju, na Bledu in drugod. Sam je pridigal v špitalski cerkvi (blizu današnjega Tromostovja), nadomeščala sta ga Jurij Juričič in Janž Tulščak. Kot predstojnik je potoval po deželi. Novembra 1563 je bil na Goriškem; med drugim je pridigal na gradu Rubije in v vipavskem Svetem Križu. Tudi s peresom ni miroval.
Njegovo glavno delo iz teh let je Cerkovna ordninga (1564), ki je bila natisnjena v 400 izvodih, ohranil pa se je le en primerek, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Med podiplomskem študijem v Rimu ga je to dragoceno knjigo, ki je veljala z izgubljeno, odkril goriški duhovnik Jože Markuža. Cerkovna ordninga (Cerkveni red) je zakonik, ki vsebuje obrednik in določila o cerkvenih službah, organizaciji cerkvene uprave, o šolstvu in zakonskih zadevah, upravljanju cerkvenih posestev, o skrbi za revne. Knjigo je Trubar sestavil po nemških virih, vendar precej svobodno, ker je imel pred očmi slovenske potrebe. Izvirno je poglavje o šolstvu, poudarjanje slovenščine kot bogoslužnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah. Trubar si je nakopal težave. Tak red je smel v protestantskih deželah objaviti samo deželni knez, ker je po značaju sodil med deželne zakone. Ko je kranjski katoliški nadvojvoda Karel zvedel za to knjigo, je ostro prijel deželne stanove in jih poučil, da gre njemu izdajati odločbe glede vere. Knjigo je ukazal zapleniti in Trubarja izgnati.
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je v svoji Kratki zgodovini slovenskega slovstva (1917) izrazil pomislek o sadovih luteranstva na splošno in pri nas, ker oznanjevalci nove vere “pri širjenju in brambi svojih naukov” ostro napadali katoliško vero, duhovnike in vernike. To je netilo razdore, kajti “nasproti njim so potem nastopili s podobnimi sredstvi tudi katoličani”. Njegov strokovni kolega Mirko Rupel, raziskovalec našega protestantizma, je zapisal: “Trubarjevo slovstveno delo ga je preživelo, ostalo je in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja.”
Izgnanec Trubar se je junija leta 1565 z družino najprej zatekel v Tübingen. Ko je čakal na primerno službo, je porabil priložnost, da je izdal prevod psalmov Ta celi psalter Dauidou (1566). Kmalu je dobil faro v kraju Lauffen ob Neckarju, kjer pa je ostal le pol leta. Proti koncu leta 1566 se je odločil za Derendingen pri Tübingenu, da bi bil bliže tiskarni. Sezidal si je hišo in zasadil vinograd in tam je kot župnik ostal do konca svojih dni. Ves čas je pridno prevajal in pisal. Leta 1567 je izdal kar štiri knjige: Ta celi catehismvs, Svetiga Pavla listuvi, Ena duhovska peissen svbper Turke ter Eni psalmi, ta celi katehismus inu… pejsni. To je druga, razširjena izdaja protestantske pesmarice, v kateri je bilo 25 Trubarjevih, 10 Kreljevih, 1 Dalmatinova, 1 Klinčeva in 6 brezimnih pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju bistveni del, zato so naši protestantski pisci postali pesniki iz potrebe. Niso šli niti čisto mimo starih ljudskih nabožnih pesmi, vendar so včasih besedila popravljali. Ta pesmarica se je ljudem priljubila in doživela je sedem izdaj. V vseh je tista znana predreformacijska velikonočna pesem “Jezus ta je od smrti vstal, od svoje bridke martre.”
Po sedmih suhih letih (zaradi stiske z denarjem in bolezni) je Trubar izdal še nekaj knjig. Leta 1575 je izšel Katehismus z dvejma izlagama, v katerem zelo ostro in ognjevito zavrača očitke in obdolžitve nasprotnikov. Zaključek njegovega življenjskega prizadevanja, da bi prevedel in razložil Novi zakon je knjiga Noviga testamenta pusledni dejl (1577), ki je v drugi, popravljeni izdaji izšel leta 1582 v dveh delih z naslovom Ta celi novi testament. Prevedel je še obsežno Lutrovo Hišno postilo, ki jo je dal natisniti njegov sin Felicijan leta 1595. Primožu Trubarju, očetu slovenske knjige in začetniku naše književnosti, je 28. junija 1586 božja dekla smrt iztrgala pero iz rok. Zadnje počivališče je našel v župni cerkvi v Derendingenu.
