Molitev
Zgodba
Podnevi me ni strah
Dedek je vprašal vnuka: »Ali moliš vsak večer?«
»Seveda, vedno, preden skočim v posteljo,« je fant kot iz topa izstrelil odgovor.
»Tudi zjutraj?« je še vprašal stari oče.
»Zakaj pa?« je zamahnil z roko otrok. »Podnevi me ni strah.«
Misel
Podobno kot ta otrok se številni ljudje obrnejo k Bogu, samo tedaj, ko ga potrebujejo, ko jim gre kaj narobe, sicer pa se ne spomnijo nanj in ne molijo. Boga imajo za zdravnika, ki ga pokličejo le, ko zbolijo.
K Bogu pa bi se morali obračati kakor se obračamo na svojo mater ali očeta. K staršem ne gremo le, ko jih potrebujemo, ampak tudi zato, da jim pokažemo svojo ljubezen, da se jim zahvalimo za skrb in prijaznost, da z njimi delimo svoje veselje in svoje skrbi, svoje uspehe in neuspehe.
Podobno se ne bi smeli na Boga spomniti samo, ko smo v težavah, in moliti samo, kadar kaj prosimo. Pojdimo k Njemu, da ga slavimo, se mu zahvaljujemo in mu pokažemo svojo ljubezen.
Seveda pa ga bomo, ko bomo pogosto prihajali k njemu, prosili, naj nas spremlja njegova skrb ter se bomo pustili voditi njegovi ljubezni.
Molitev
Gospod Bog,
ti si ustvaril vse stvari
in vse, kar si ustvaril, je dobro.
Zahvaljujemo se ti, da lahko delamo, študiramo
in opravljamo vse
druge dolžnosti.
Hvala ti za vsak dan,
ki ga doživimo.
Želimo te slaviti za svetlobo
in za temo,
za sončni vzhod in zahod,
za zvezde in luno
ter za sonce in za stvari,
ki si jih ustvaril,
da jih občudujemo in uporabljamo.
Prosimo te,
odpusti nam, ker se ti tolikokrat nismo zahvalili
in ti pokazali hvaležnosti za vse,
kar si naredil za nas.
Radi bi bili zmeraj hvaležni za tvojo ljubečo skrb,
pomagaj nam, da nikoli ne pozabimo nanjo.
Iskra
Vse stvari imajo svoj dom: ptica ima gnezdo, lisica brlog, čebela panj. Duša, ki ne moli, je duša brez doma.
Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, … glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga.
(5 Mz 8,12)
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 32-34.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
In vendar vse to ne zmanjšuje dejstva, da je v naši kulturi največ zasvojencev prav – zasvojencev z alkoholom! Nedvomno pri nas največ gorja, največ osebnih in družinskih stisk, pa tudi največ otroškega trpljenja, povzroči prav alkohol! Strokovnjaki vedo povedati, da prav alkohol botruje največjemu deležu prometnih nesreč…
Poti do alkoholizma so v naši družbi zelo različne. Ker je alkohol nekaka obredna pijača, se z njim prej ali slej sreča zelo velik del mladih. Mnogi kar doma v družini, brez slabe vesti staršev, brez zlih namenov in pričakovanj. Pitje alkoholnih pijač postane tako navada, vzorec – pijemo pri jedi, »za prebavo«, pijemo v družbi »za dobro voljo«, pijemo »na zdravje«… In nikoli ne moremo vnaprej vedeti, kdo od teh mladih ljudi, ki začne piti kar tako, ker pač živi v okolju, ki je naklonjeno pitju alkoholnih pijač, bo postal alkoholik. Pijemo pa tudi zato, da »bi si pomagali«, ob različnih težavah: prebavnih, razpoloženjskih… In spet nikoli vnaprej ne vemo, kdo ob teh, ki »pijejo samo za zdravje« bo postal alkoholik…
Jud, ki je postal kardinal katoliške Cerkve
Mladi Aaron je bil bister učenec, zelo so mu bili pri srcu jeziki in književnost. Mati mu ni dovolila brati stripov, oče pa mu je prepovedal iti iz hiše ob krščanskih praznikih. Aaron je skrivaj prebiral Sveto pismo. Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sta starša zaupala Aarona in Arlette v varstvo neki ženi v Orleansu, sama pa sta se umaknila v nezasedeno cono. Mati Giselle se je kmalu vrnila v Pariz, kjer jo je policija aretirala. Odpeljana je bila v koncentracijsko taborišče Auschwitz in tam bila leta 1943 umorjena. Oče pa se je ves čas vojne skrival in dočakal osvoboditev.
Po vojni se je Aaron Jean-Marie Lustiger vpisal na Sorbono, kjer je hotel študirati književnost. Kmalu se je odločil za študij teologije, ker je hotel postati duhovnik. Nekaj časa je bil v semenišču pri karmeličanih v Parizu, potem pa je študij nadaljeval na tamkajšnjem Katoliškem inštitutu. Na veliko noč leta 1954 je bil posvečen v duhovnika. Obred je od cerkvenih vrat spremljal tudi oče Charles, ki se je kasneje s svojim “izgubljenim” sinom spravil. Mladi duhovnik je bil do leta 1959 študentski kaplan na Sorboni, potem pa deset let direktor Richelieujevega centra v Parizu. Nadaljnjih deset let (1969-1979) je bil župnik pri Sv. Ivani Šantalski v Parizu, kjer je bil nekaj časa njegov kaplan Andre Vingt-Trois, zdaj njegov naslednik kot pariški nadškof. Svojega nekdanjega župnika se spominja kot ognjevitega pridigarja: “Ko je on govoril, si začutil, da pridiga nekemu anonimnemu občestvu. Vsakdo od poslušalcev je imel občutek, da nagovarja njega osebno.” Papež Janez Pavel II. ga je 10. novembra 1979 imenoval za škofa v Orleansu, kjer je nemudoma znova ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče, ker je skrb za duhovniške poklice smatral za eno svojih prvenstvenih nalog. Že po petnajstih mesecih se je od Orleanska poslovil, kajti papež ga je imenoval za nadškofa v Parizu, naslednika umirjenega kardinala Françoisa Martyja, ki je zaradi starosti odstopil. Dve leti zatem je novi pariški nadškof postal član kardinalskega zbora.
Kardinal Lustiger je bil znan kot izredno energičen delaven človek in zaradi tega se ga je prijel vzdevek “buldožer”. Deloval je v duhu svojega škofovskega gesla “Bogu je vse mogoče”. Kot pariški nadškof je uvajal novosti pri vzgoji duhovnikov (v 25 letih svoje škofovske službe je posvetil okoli 200 duhovnikov, tretjino vseh, ki zdaj delujejo v Parizu), v sekulariziranih predelih francoskega glavnega mesta je dal graditi nove cerkve, ustanovil je katoliško radijsko postajo Notre-Dame in katoliško TV postajo. Udeleževal se je demonstracij v podporo človekovih pravic. Eno najlepših doživetij njegove škofovske službe v Parizu je bilo svetovni dan mladih leta 1997, kjer se je ob “starem” papežu Janezu Pavlu II., njegovem prijatelju, zbralo milijon mladih z vsega sveta. Zaradi starosti se je 11. februarja 2005 odpovedal svoji službi.
Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat – za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot “Cankar mlajši”. Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno “mizo”, kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu – kot smo že zvedeli – ni bilo prav nič všeč.
Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.
Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej “suh” in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.
Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.
Duhovniško poslanstvo je v številnih odgovornih nalogah in službah z veseljem vršil več kot 66 let od triindevetdesetih, ki mu jih je Gospodar življenja naklonil. Rodil se je pred sto leti – 26. septembra 1907 v Idriji v rudarski družini. Oče Jožef je bil doma iz Šebrelj, mati Ivana Tušar pa iz Žirov. Imel je sedem let starejšo sestro Pavlo, s katero je bil vseskozi prisrčno povezan. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, tam je končal tudi znamenito realko, na kateri so se izšolali številni nadarjeni rudarski sinovi. Po maturi se je, kot že omenjeno, odločil za študij matematike na univerzi v Bologni, ki ga je končal z doktoratom. Kot diplomirani matematik je jeseni 1930 vstopil v goriško bogoslovje in z mašniškim posvečenjem 17. marca 1934 dosegel svoj pravi poklic. Na novi maši v Idriji dva dni kasneje je pridigal sam. V začetku julija 1934 je nastopil službo župnijskega upravitelja v Črnem Vrhu nad Idrijo, ker so fašistični oblastniki tamkajšnjega župnika Filipa Kavčiča poslali v konfinacijo. Čeprav je tam ostal le enajst mesecev, se je tako vživel, da se je še po desetletjih spominjal mnogih družin po tej raztreseni župniji.
Leta 1935 ga je nadškof Margotti poklical za župnijskega upravitelja v Vrtojbo in sicer zato, da bi poučeval matematiko v malem semenišču v Gorici. Po dobrih dveh letih je bil imenovan za slovenskega vikarja v goriški stolnici, kjer je deloval do leta 1943, ko je bil imenovan za spirituala (duhovnega voditelja) bogoslovcev v Centralnem semenišču, kjer so bili bogoslovci slovenske, italijanske, hrvaške in furlanske narodnosti. Bil je iskan pridigar za duhovne vaje in ljudske misijone, ker je svoje prisrčne besede potrjeval s svojim zgledom duhovnika po Božjem Srcu.
Komunistična oblast s tem ni bila zadovoljna in nahujskana drhal ga je dvakrat z brcami vrgla čez mejo. (Za to barbarsko dejanje se mu je novogoriška občina uradno opravičila leta 1991.) Po drugem izgonu je šel v Rim, kjer je s temi žalostnimi dogodki seznanil papeža Pija XII. Rekli so mu, naj se vrne v Gorico. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Začel je poučevati matematiko najprej v nižjih razredih, potem pa na klasični gimnaziji in liceju. Za slovenske srednje šole je napisal Fiziko v štirih delih. “Lepo je bilo delati z mladino. S tistimi, ki so prihajali iz vernih družin, sem navezal stike tudi izven šole.” Kot profesor je začel zbirati fante v krožkih, s krožki pa se je rodila tudi potreba po letovanju. Na lastne stroške je dal zgraditi kočo sv. Jožefa v Žabnicah pod Svetimi Višarjami, kamor je hodil z mladimi poleti in tudi pozimi. Leta 1967 je postal ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče, kjer je pomagal že dolga leta. Ko je bila leta 1972 ustanovljena slovenska personalna župnija v Gorici pri Sv. Ivanu, je postal njen prvi župnik – voditelj pastoralnega središča. Zaradi izrednih zaslug na cerkvenem področju je leta 1963 prejel papeško odlikovanje – naslov monsinjorja, ki se je vsem zdelo tako upravičeno, da je ta naziv pomenil isto kot “Franc Močnik”. Veliko si je prizadeval za slovensko pisano besedo kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe, zlasti pa kot dolgoletni urednik tednika Katoliški glas, za katerega je tudi veliko pisal.
Luč sveta je zagledal v Belci pri Mojstrani na dan sv. Mihaela nadangela, 29. septembra 1907, zato so mu pri krstu dali ime Miha. Tam je preživel svoja otroška leta, se seznanil z zakonitostmi gorjanskega življenja in se že kot deček zagledal v “robe” – skalne stene in vrhove. Skoraj vsak dan je srečeval “triglavskega župnika” Jakoba Aljaža, ki je prišel za dušnega pastirja na Dovje leta 1889 in je tam ostal vse do smrti leta 1927. Aljaž je čuječe nadziral in usmerjal Mihove prve korajžne korake v gore. V osnovno šolo je hodil na Dovjem med prvo svetovno vojno. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1927 maturiral. Od leta 1924 do 1927 po bolj ali manj uhojenih stezah spoznal domala ves naš alpski svet, ponavadi s starejšim bratom Franjom. Leta 1925 se je že oglasil v Planinskem vestniku in poročal o svojih prvih vzponih. Istega leta je bil na Grossglocknerju, po vrnitvi pa je preplezal še nekaj domačih vrhov, ker ga je gnala želja po spoznavanju slovenske domovine. M
Miha Potočnik je že v mladih letih vneto prebiral Planinski vestnik, mesečno glasilo slovenskih planincev, ki je začel izhajati leta 1895. Prvič se je v njem oglasil leta 1925, po letu 1928 pa je postal eden njegovih najzvestejših sodelavcev. V svojih planinskih spisih in opisih je planinstvo predstavil kot šolo samovzgoje. Njegove vodilne misli povzema Tine Orel v uvodu knjige Srečanja z gorami (Cankarjeva založba, Ljubljana 1968), ki prinaša izbor Potočnikovih planinskih spisov, takole: “Kdor si za svoj prosti čas izbere gore, najde v njih sebi ustrezno okolje…, odkriva pa človek tudi sam sebe, uči se ceniti preprostost in užitke, ki jih civilizacija ne nudi. Etična vrednota planinstva so izkušnje in spoznanja, ki bi jih težko kje drugje dobil. Gora ne podarja ničesar, pač pa vzbuja v človeku najboljše, najbolj nesebične lastnosti.” Kdor zahaja v planine, ve, da so pravi planinci ljudje odprtega srca, vedno pripravljeni pomagati.
Miha Potočnik je bil med ustvarjalci prvega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak, scenarij je napisal pisatelj Janez Jalen (po poklicu duhovnik, ki se je slovenskim bralcem priljubil s svojimi knjigami Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Bobri), snemala pa sta Metod Badjura in dr. Stanko Tominšek. Film so prvič predvajali 9. decembra 1932. Eden od prizorov tega filma je poroka Miha Potočnika na vrhu Triglava. O snemanju filma je “triglavski ženin” poročal v drugi številki Planinskega vestnika leta 1933. Prisluhnimo mu. “Začeli smo ob koncu julija /1932/. Pisatelj Janez Jalen, gorenjska korenina in sam navdušen turist, ki se je poskušal že v plezanju, nam je izročil rokopis s preprostim dejanjem, ki film poživi in razgiba, da ni nikjer dolgočasen in enoličen, temveč zaokrožen in v skladu z našim ‘odrom’ – gorenjskimi planinami…
Sedem polnih delovnih dni smo se mudili od jutra do večera po triglavski steni… Dvakrat, trikrat smo potem oblezli še Martuljkovo skupino… Mnogo svojega časa smo prebili pri prijaznih ljudeh v Srednjem vrhu, kjer smo imeli pravi ‘teater’; filmali smo z vnemo in navdušenjem prizore iz kmečkega življenja ob delavnikih in praznikih… Naš namen je bil pokazati v filmu vse pristno in naravno, z domačimi ljudmi v domačem kraju, skromno in intimno…”
Pri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar – svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
Kar malo sem se zamislil ob vašem pismu. Najprej zato, ker sem mislil, da kristjani vendarle drugače razmišljamo kakor večina drugih ljudi. A očitno ni tako, ker je dejstvo, da tudi nekateri kristjani zagovarjajo splav in nekateri so celo soudeleženi pri tem. Težko tudi razumem vašo naperjenost proti otrokom. Pravite, da mnogi otroci po svetu trpijo lakoto, ker je preveč otrok. Čisto tako preprosto vendarle ni. Ne, tisti otroci so lačni, ker so njihovi državni voditelji nesposobni ali pokvarjeni. Navajate uboge dežele. Na primer Afriko. Nekatere države so tam zelo bogate z redkimi kovinami in podobnim. Samo od dobička tistih rudnikov bi država lahko s pravičnimi davki pobrala toliko sredstev, da bi nahranila otroke. Še boljše bi bilo, če bi rudarje in druge delavce pravično plačali, da bi lahko preživeli svoje družine, če bi začeli graditi ceste in drugo, kar je potrebno za izkoriščanje rud in bi tam spet zaposlili veliko staršev, ki bi s pravično plačo lahko preživljali sebe in svoje otroke. Torej za revščino ni krivo veliko število otrok, ampak nepravičnost in nepravilnosti v družbi.
Z vami se lahko strinjam, da v vojnah otroci zelo trpijo. Težko je gledati prizore ranjenih ali celo ubitih otrok. Težko gledati zapuščene in lačne otroke. A tega problema spet ne bi rešili s tem, da matere ne bi več rojevale. Niso te matere krive za vojne, ampak so krivi drugi, predvsem ljudje, ki imajo moč in bogastvo in odločajo o vojnah. Sprašujete se, kje je Bog, da ne vidi trpljenja otrok v vojni? Zapleteno vprašanje, kakor je zapleteno vprašanje zla v svetu, a na kratko naj zapišem, da Bog še kako dobro vidi to trpljenje in sliši jok otrok in krik mater. To trpljenje ni po njegovi volji, saj je posledica nespoštovanja njegovih zapovedi. Bog bi moral odvzeti človeku svobodno voljo in iz človeka narediti robota, da bi zatrl zlo. Zato je vsako tako trpljenje, kakor ga vi opisujete, krik vsem, da se spreobrnemo in zaživimo po Božjih zapovedih.
Naj ti najprej razložim besedo »tercijani«, ki jo uporablja tvoj mož. Navadno se srečujemo z izrazom tercijalka, ki prvotno pomeni članico tretjega reda. Mnogi redovi imajo poleg prvega in drugega reda, ki predstavljata moške in ženske člane reda z redovnimi zaobljubami, še tretji red, ki združuje tiste kristjane, ki nimajo zaobljub, jih pa privlači duhovnost ali karizma tistega reda. Karizma pomeni poseben dar, zavzemanje za določeno krepost ali delovanje na nekem področju življenja. Frančiškanska karizma je npr. uboštvo, za salezijance delo z mladino itd. Tretjeredniki so torej laiki, ki živijo v svetu in po zgledu redovnikov uresničujejo njihovo karizmo. Najbolj znan je tretji red sv.Frančiška. Včasih so ti člani v svoji pobožnosti in vnemi pretiravali, zato je ta beseda dobila slabšalni pomen: neživljenjsko pobožni.
Slovenci radi romamo v domača in tuja svetišča. Večji domači romarski kraji so najbolj obiskani prav ob prazniku Marijinega vnebovzetja ali velikem šmarnu. Številne Marijine cerkve, na gosto posejane po naših tleh, so za božjepotna svetišča ‘razglasili’ pobožni ljudje sami, ko so tja romali. Zdaj pa glede tega veljajo določila Zakonika cerkvenega prava (1983), kjer beremo: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki« (kan. 1230). »Da se božjepotno svetišče lahko imenuje narodno, mora to potrditi škofovska konferenca; da se lahko imenuje mednarodno, je potrebna potrditev Svetega sedeža« (kan. 1231). V Cerkvi na Slovenskem so škofijska božjepotna svetišča tale: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). Za slovensko narodno božjepotno svetišče je bila 1. januarja 2000 razglašena bazilika Marije Pomagaj na Brezjah. (sč)