Pavel Kunaver
* 19. december 1889, Ljubljana, † 19. april 1988, Ljubljana
“Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje – življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega,” je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih “spominov” na drugem programu Radia Ljubljana. “V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje.” Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil pred dvajsetimi leti – 19. aprila 1988 – v devetindevetdesetem letu starosti.
Prva ljubezen: domače in tuje gore
Očak Pavel Kunaver je imel tri velike ljubezni: ljubezen do gora, ljubezen do kraških jam in astronomije, ljubezen do mladine, ki jo je modro vzgajal v šolskih klopeh in v veliki učilnici narave. Rodil se je 19. decembra 1889 v Ljubljani, ki je bila tedaj še “dolga vas” in je bil zrak čist, do so se lepo videle gore. “Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto in mogočnostjo kar vsiljevalo – do gora,” piše v svoji knjigi Brezna in vrhovi. V družini je bilo pet bratov in ena sestra. Starejša brata Franc in Jože sta ga uvajala v gore zelo počasi. Najprej sta z Jožetom obhodila hribe okoli Ljubljane.
Zanj je bil nepozaben dan, ko je dobil nahrbtnik, znak, da ga imajo za zrelega za kaj večjega. Dobro se je izkazal pri vzponu na Grintovec in v očeh brata Jožeta je bil “zrel za Triglav”, na katerega se je povzpel leta 1908, in predstavil se mu je kot “po lepoti neprekosljivi kralj naših gora”. Po obveznem šolanju je najprej končal učiteljišče v Ljubljani; med službovanjem na osnovnih šolah je opravil tečaj za učitelje na srednjih šolah; v letih 1913-1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju, obenem pa študiral geografijo na dunajski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu, kjer so primerne jame uporabljali za zaklonišča in bolnišnice. Po vojni je poučeval geografijo na srednji šoli v Šiški, zatem je bil dolga leta profesor in ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je najprej poučeval geografijo na klasični gimnaziji v Ljubljani, nazadnje (1961-1970) pa astronomijo na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.
Druga ljubezen: kraške jame in zvezdnato nebo
Pavel Kunaver je bil že od otroških let zaljubljen v višine gora, kmalu pa se je začel vnemati tudi za lepote podzemlja. Bil je med ustanovitelji Društva za raziskovanje jam (1910) ; v njegovem okviru je pred prvo svetovno vojno raziskoval jame na Dolenjskem in jih “risal”. Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu (Kraški svet in njegovi pojavi) . Med prvo svetovno vojno je bil, kot že rečeno, v skupini avstrijske vojske, ki je raziskovala podzemeljske jame na soški fronti. Med tem raziskovanjem je prišel ne vrh Skalnice Svete gore. “Stara, sloveča cerkev na vrhu gore je stala v razvalinah – za spomin sem si vzel košček lepo izrezljanega marmorja od zdrobljenega oltarja.” Podzemeljski svet je odkrival tudi svojim dijakom na ekskurzijah in skavtom/tabornikom. Bil je med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam, za ohranitev Cerkniškega in Planinskega polja.
“Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube,” je potožil Pavel Kunaver leta 1974. Kaj bi šele rekel danes! Bil je med pionirji slovenske astronomije, ki jo je “oznanjal” s pisano in govorjeno besedo. Astronomsko znanje je širil zlasti med šolsko mladino. Zanjo je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji. S področja astronomije je napisal osem poljudnih knjig, med najbolj znanimi je knjiga Pravljica in resnica o zvezdah, ki je bila že večkrat ponatisnjena.
Tretja in največja ljubezen: mladina
“V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo,” je bil trdno prepričan Pavel Kunaver, zato je goreče vodil mladino v naravo, v gore. Po prvi svetovni vojni se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo takratne mladine. Za uradni začetek skavtstva na Slovenskem velja 22. oktober 1922, ko je skupina devetih fantov ustanovila svojo skavtsko skupino. Število skavtov na naših tleh je naraščalo in leta 1923 so slovenski skavti prvikrat dvignili zastavo na taboru v Kamniški Bistrici leta 1923. Njihov starešina je postal Pavel Kunaver – Sivi volk, ki je, kakor sam piše, ves vzradoščen ter poln svežih načrtov prevzel ponujeno mesto. Za mlade skavte je prirejal tabore, vodil jih je po izbranih poteh v gorah in ob morju. Skavte so močno povezovali taborni ognji, ob katerih so tiho obsedeli. Za veselo razpoloženje so s svojim naravnim humorjem skrbeli mladi Milčinski (sinovi pisatelja Frana Milčinskega, ki je njihovo skavtsko izkušnjo na humorističen način prikazal v svoji knjigi Skavt Peter). “Seveda je bila gojitev planinstva posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave”. Pavel Kunaver je bil prijatelj in vzgojitelj mladih tako v šoli kot izven nje: na taborjenjih, ekskurzijah ali izletih, Vedno je hotel dati od sebe vse najboljše, kar je vedel in znal, da bi tudi mladi, ki so ga obdajali, odnesli iz narave čim več doživetij in vtisov. V mnogih mladih Slovencih, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, je Pavel Kunaver zapustil globoko sled.
(obletnica meseca 04_2008)
Svetilka njegovega življenja se je prižgala 19. novembra 1929 v kmečki hiši v Krki na Dolenjskem. “Imeli smo majhno kmetijo in veliko dela. Sam sem delal, zato imam še zdaj delovne roke,” je povedal v pogovoru za Ognjišče po svojem škofovskem posvečenju 6. januarja 1987 v Rimu. Pet razredov ljudske šole je končal na Krki; med vojno je hodil na gimnazijo v Škofovih zavodih, ki pa takrat niso bili več v Šentvidu, ampak v Baragovem semenišču v Ljubljani. Leta 1945 je prešel na državno klasični gimnazijo v Ljubljani in tam leta 1949 maturiral. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje kot študent teološke fakultete. “To so bila burna leta: stalno smo imeli preiskave, enkrat so nas zadržali v Ljubljani med počitnicami.” 29. junija 1953 je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po novi maši je bil poklican k vojakom. Ko je “cesarja odslužil”, je bil, nedolžen, obsojen na pet let zapora. “Odsedel” je tri leta: najprej v Beogradu, nato v Požarevcu, nazadnje v Ljubljani in Mariboru. “To je bil zame strašen udarec, toda ko gledam nazaj, vidim, da je bil zapor dragocena življenjska šola.”
Ko je bil po treh letih (26. decembra 1957, dan po Božiču!) izpuščen na svobodo, je bil zelo potrt: modri škof Anton Vovk ga je najprej poslal pred milostno podobo Marije Pomagaj na Brezje, potem pa mu zaupal službo kaplana v župniji Šenčur na Gorenjskem, kjer so v stiku z dobrimi ljudmi ugasnile vse njegove skrbi. Nekaj časa je bil kaplan v ljubljanskem Trnovem, nato pa je prišel v Vodice nad Ljubljano, kjer je bil duhovni oče soseske Skaručina. V tem času se je posvetil študiju in leta 1963 na teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral s tezo Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda. Prav tisti dan je umrl njegov mentor dr. Franc Grivec, mednarodno priznan strokovnjak za ekumenska vprašanja. Že februarja 1964 je bil dr. Franc Perko imenovan za predavatelja osnovnega in vzhodnega bogoslovja ter starocerkene slovanščine na teološki fakulteti v Ljubljani. V letih 1965-1968 se je študijsko izpopolnjeval v Rimu. Po vrnitvi iz Rima se je vrnil kot profesor na teološko fakulteto, kjer so ga spoštovali zaradi njegove vsestranske razgledanosti v teoloških vprašanjih, zaradi njegove odprtosti in pripravljenosti za dialog. Poleg predavateljskih in drugih dejavnostih je pet opravljal službo dekana (1976-1978, 1981-1983, 1983-1984). Odločilno je sodeloval v prizadevanjih za prenovo taološkega študija v duhu koncilskih in pokoncilskih smernic. “Bil je odličen kolega, sodelavec in svetovalec” (Rafko Valenčič).
Vzhodno bogoslovje – znanje o Cerkvah krščanskega Vzhoda – je profesor Perko razširil v “ekumensko” bogoslovje – iskanje poti do edinosti. Bil je med pobudniki ekumenskih simpozijev, ki so jih od leta 1974 organizirale beograjska, zagrebška in ljubljanska teološka fakulteta. Na njih je dr. Franc Perko s svojo človeško toplino navezal številne stike. “Poznal sem skoraj vse pravoslavne škofe v Jugoslaviji in vse profesorje teologije.” Ta njegova dragocena poznanstva so spodbudila papeža Janeza Pavla II., da ga je 19. decembra 1986 imenoval za nadškofa in prvega metropolita v Beogradu; tri dni poprej je namreč papež ustanovil beograjsko metropolijo s sufraganskima škofijama Subotico in Zrenjaninom.
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib – nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
Včasih smo bili prepričani, da je preklinjanje lastnost manj kulturnih in manj razvitih narodov. O tem smo se prepričali, ko smo služili vojaški rok na jugu nekdanje Jugoslavije. Zanimivo, da Slovenci sploh nimamo kletvic v domačem jeziku in se jih moramo izposojati pri Srbih, pri Nemcih, Italijanih … To pa podre prepričanje, da preklinjajo manj kulturni narodi. Danes pa se je celo v javnih sredstvih, kot je televizija, udomačilo preklinjanje in opolzko govorjenje.
Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
“Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake,” je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: “Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII.” V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 – pred sto leti – v večnem mestu posvečen v duhovnika.
Leta 1910, dve leti po svoji novi maši, je Anton Prešeren vstopil v jezuitski red. Noviciat je, kot član avstrijske province, opravil v Št. Andražu na Koroškem. V letih 1913 do 1918 je deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je zapustil Innsbruck. Šel je v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in katehetike. Čeprav kot jezuit še “mlad”, je leta 1922 postal provincial jugoslovanske jezuitske province. Odprl je nekaj novih ustanov: dijaško semenišče v Travniku, na Jordanovcu v Zagrebu največjo jezuitsko stavbo v provinci, v Ljubljani dom duhovnih vaj. Leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti (6 Hrvatov in 12 Slovencev, zadnji je bil Jože Cukale, ki je umrl leta 1999).
Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala p. Antona Prešerna je vrhovni predstojnik (general) Družbe Jezusove p. Vladimir Ledochowski, po rodu Poljak, poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je opravljal vse do svoje smrti – polnih štiriintrideset let in sicer pod tremi generali. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da je lahko z jezuiti slovanskih provinc in romunske govoril v njihovem jeziku. Pred Prešernovim prihodom je bila slovanska navzočnost v Rimu neznatna, po njegovi zaslugi pa se je kmalu povečala, zlasti v jezuitskih ustanovah. Pater Prešeren je bil zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah že v času papeža Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. S papežem Janezom XXIII. (1958-1963) pa se je p. Prešeren osebno poznal iz Bolgarije, kjer je bil nadškof Angelo Roncalli apostolski delegat. Zadnji del zgoraj omenjene knjige je posvečen delu p. Antona Prešerna za Cerkev na Slovenskem. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem po drugi vojni. Ko je škof Anton Vovk leta 1960 prišel v Rim na obisk “ad limina”, so ga sprejeli kot pričevalca vere v času komunizma. V rimskih arhivih so ohranjena temeljita poročila o verskem življenju v Sloveniji, ki jih je škof Vovk pošiljal “Beleju” (hišno ime) – p. Antonu Prešernu, ta pa jih je dostavljal ustreznim vatikanskim uradom. Bil je duša občestva rimskih Slovencev, ki so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.
“Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen”
To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”
Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: “Tu je Božji prst.” Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton “za napredek vere”. Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi “železno zaveso”. Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je “obšla” tudi s svojimi spisi – v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.