Materin pogled
Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd – vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje…
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu…”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin… tam… tam je tvoja sreča…”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala…
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.
“Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake,” je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: “Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII.” V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 – pred sto leti – v večnem mestu posvečen v duhovnika.
Leta 1910, dve leti po svoji novi maši, je Anton Prešeren vstopil v jezuitski red. Noviciat je, kot član avstrijske province, opravil v Št. Andražu na Koroškem. V letih 1913 do 1918 je deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je zapustil Innsbruck. Šel je v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in katehetike. Čeprav kot jezuit še “mlad”, je leta 1922 postal provincial jugoslovanske jezuitske province. Odprl je nekaj novih ustanov: dijaško semenišče v Travniku, na Jordanovcu v Zagrebu največjo jezuitsko stavbo v provinci, v Ljubljani dom duhovnih vaj. Leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti (6 Hrvatov in 12 Slovencev, zadnji je bil Jože Cukale, ki je umrl leta 1999).
Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala p. Antona Prešerna je vrhovni predstojnik (general) Družbe Jezusove p. Vladimir Ledochowski, po rodu Poljak, poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je opravljal vse do svoje smrti – polnih štiriintrideset let in sicer pod tremi generali. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da je lahko z jezuiti slovanskih provinc in romunske govoril v njihovem jeziku. Pred Prešernovim prihodom je bila slovanska navzočnost v Rimu neznatna, po njegovi zaslugi pa se je kmalu povečala, zlasti v jezuitskih ustanovah. Pater Prešeren je bil zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah že v času papeža Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. S papežem Janezom XXIII. (1958-1963) pa se je p. Prešeren osebno poznal iz Bolgarije, kjer je bil nadškof Angelo Roncalli apostolski delegat. Zadnji del zgoraj omenjene knjige je posvečen delu p. Antona Prešerna za Cerkev na Slovenskem. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem po drugi vojni. Ko je škof Anton Vovk leta 1960 prišel v Rim na obisk “ad limina”, so ga sprejeli kot pričevalca vere v času komunizma. V rimskih arhivih so ohranjena temeljita poročila o verskem življenju v Sloveniji, ki jih je škof Vovk pošiljal “Beleju” (hišno ime) – p. Antonu Prešernu, ta pa jih je dostavljal ustreznim vatikanskim uradom. Bil je duša občestva rimskih Slovencev, ki so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.
“Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen”
To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”
Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: “Tu je Božji prst.” Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton “za napredek vere”. Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi “železno zaveso”. Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je “obšla” tudi s svojimi spisi – v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.
Z revnimi na njihovem križevem potu
Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on “kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob”, kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. “Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve.” Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.
Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za “konzervativnega” in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo “vznemirjal” z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli “varnostne službe” (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne “campesinose”, naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. “Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: ‘Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti’.” In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.
Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan, policijski uradnik, čigar predniki so bili iz Slavonije, se je v Trstu oženil z Matildo de Matei, hčerko nekdanjega Napoleonovega častnika, ki je bil z njim v Rusiji, pozneje pa je postal major avstrijske vojske. Doma so najbrž govorili italijansko in Viktor se je šele dokaj pozneje naučil slovenščine in je kot dijak tretjega gimnazijskega razreda v Novem mestu celo padel iz tega predmeta. Tekoče pa je govoril italijansko, nemško in nekoliko hrvaško (po očetovih prednikih). Njegovo življenje je bilo eno samo romanje: najprej so se selili iz kraja v kraj, kamor je bil premeščen oče Ivan, kasneje pa je enaka usoda čakala Viktorja, ki je pristal v istem poklicu. Družina se je selila iz Trsta v Zadar, od tam v Novo mesto, v Metliko, pa spet v Zadar, od tam pa v italijanski Trento, kjer je Viktor leta 1876 maturiral in odšel na Dunaj študirat pravo. Na počitnice je odhajal v Celovec, kamor je bil medtem premeščen oče. Ko je leta 1881 končal študij prava, je postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Kmalu pa so se začela romanja po raznih slovenskih krajih: od Ljubljane, Kočevja, Kranja, Krškega, Litije, Postojne, Logatca, Litije, Kamnika, Črnomlja in še tretjič Litije. Vlada pač ni rada gledala uradnika, ki je delal na narodnem, kulturnem in umetniškem področju. Njegovim prošnjam, da bi ga po sedemindvajsetih letih službovanja po podeželskih krajih prestavili v Ljubljano, niso ugodili. Po kazenski upokojitvi leta 1915 se je preselil na Dunaj, leta 1920 je prišel k sinu na Pragersko, kjer je dobil vabilo, da pride kot častni kapelnik v opero v Maribor.
Tako oče kot mati sta bila glasbeno nadarjena in odlična pianista, zato ni čudno, da je to podedoval tudi njun sin Viktor. Kot dijak je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. Kot gimnazijec je v Novem mestu nastopal kot violinist. Ustanovil in vodil je dijaški orkester in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tam je pri Brucknerju študiral kompozicijo, v knjižnici pa je študiral operne partiture. Kot študent je med počitnicami v Celovcu napisal koračnico Duh slovenski. Čeprav se je po njegovih žilah pretakala (tudi) italijanska kri, je bil odločen Slovenec in prav zaradi njegovega narodnostnega delovanja so ga tolikokrat službeno premeščali, ga celo suspendirali in predčasno upokojili. Viktor Parma je bil po značaju tak, kot njegova glasba: veder, živahen, blag in ljubezniv.
Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko pozornost posvečal melodiji po vzoru italijanskih skladateljev. V njegovih delih je težišče na spevnih melodijah in bleščečih pevskih linijah ter spretni instrumentaciji. To jim je zagotavljalo uspeh pri poslušalcih ne samo na Slovenskem, ampak tudi po drugih slovanskih deželah takratne monarhije. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, po vojni je dobil službo kapelnika Narodnega gledališča v Mariboru, kjer je dirigiral mnoge svoje opere in operete. Tam je tudi ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski orkester. V mestu ob Dravi se je njegovo življenje izteklo na božični praznik, 25. decembra 1924.
Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Njegova opera Urh, grof celjski (1895) na libreto pesnika Antona Funtka je namreč prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera. Njegova enodejanka Ksenija (1896) je bila poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka največkrat izvajana slovenska opera (libreto sta napisala F. Goestl in A. Funtek). Na prošnjo gledališča deželnemu predsedniku, če bi lahko skladatelj dirigiral eno od predstav, je dobil dovoljenje samo pod pogojem, da plakati ne navajajo njegovega uradnega položaja (okrajni komisar) in da se po predstavi ne pojavi na odru. Ob koncu je občinstvo priredilo tako viharne ovacije, da je bil Parma prisiljen priti na oder in se zahvaliti. Naštejmo vsa Parmova dela na področju scenske glasbe: poleg dveh že omenjenih oper je napisal še operi Stara pesem (1897) in Zlatorog (1919), nedokončana je ostala opera Pavliha; bil je tudi mojster operete, napisal je štiri: Caričine Amazonke (1902), Nečak (1906). Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Napisal je tudi markantno scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarje (1903) in Mogočni prstan (1923). Po sodbi glasbenih poznavalcev je Parmovo najboljše in najbolj zrelo operno delo Zlatorog, za katero mu je besedilo napisal avstrijski pisatelj Richard Brauer. Med vsemi odrskimi deli Viktorja Parme so daleč največji uspeh doživele Caričine Amazonke. Krstna izvedba je bila 24. marca 1903 v Deželnem gledališču v Ljubljani, potem pa so osvajale poslušalce v Pragi, Zagrebu, Plznu. Besedilo sta posodobila in “očistila” Kozma Ahačič in Igor Grdina in v tej verziji je opereta doživela krstno koncertno izvedbo 8. februarja
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag – vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje – stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
