Božjepotna svetišča
Sredi meseca avgusta je praznik Marijinega vnebovzetja, najstarejši Marijin praznik. Množice romarjev se ta dan zbirajo v večjih pa tudi manjših Marijinih božjepotnih svetiščih. Zanima me, kdo lahko ‘razglasi’ neko cerkev za božjepotno svetišče? (Helena)
Slovenci radi romamo v domača in tuja svetišča. Večji domači romarski kraji so najbolj obiskani prav ob prazniku Marijinega vnebovzetja ali velikem šmarnu. Številne Marijine cerkve, na gosto posejane po naših tleh, so za božjepotna svetišča ‘razglasili’ pobožni ljudje sami, ko so tja romali. Zdaj pa glede tega veljajo določila Zakonika cerkvenega prava (1983), kjer beremo: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki« (kan. 1230). »Da se božjepotno svetišče lahko imenuje narodno, mora to potrditi škofovska konferenca; da se lahko imenuje mednarodno, je potrebna potrditev Svetega sedeža« (kan. 1231). V Cerkvi na Slovenskem so škofijska božjepotna svetišča tale: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). Za slovensko narodno božjepotno svetišče je bila 1. januarja 2000 razglašena bazilika Marije Pomagaj na Brezjah. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 08, str. 34
Četrta božja zapoved se ne omejuje na to, kot navadno mislimo, »ubogati starše«, ampak naroča: »Spoštuj očeta in mater.« V »spoštovati« ni poudarek na »ubogati«, kar je razumljivo za otroke, ampak na odnosu, ki ga moramo imeti do staršev. Spoštovati pomeni ceniti, upoštevati, imeti rad, vključuje seveda tudi pokorščino, torej »ubogati« in biti hvaležen, ne postavlja pa te v neko podrejeno vlogo.
Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Ob obisku raznih cerkva, posvečenih naši nebeški Materi Mariji, sem opazila, da niso posvečene Mariji kot taki, ampak po raznih dogodkih ali skrivnostih njenega življenja in njene vloge v načrtu odrešenja. Ali ima Marija različne naloge tudi kot naša priprošnjica? (Terezija)
Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu. “Nisem pričakoval, da bom doživel tako visoko starost,” je dejal pred šestimi leti. “Večkrat sem doživel hude bolezni ali nesreče. Pa je Božja previdnost čudovito skrbela zame.” Rodil se je 14. novembra 1920 kot prvorojenec očeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil mali Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. Za njim sta zakonca Šuštarjeva posredovala življenje še devetim otrokom. Od teh so še žive tri sestre, ki so brata nadškofa spremljale na zadnji poti. Na svoje otroštvo je imel najlepše spomine. “Nikdar ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini. Posebno živo mi je v spominu moja mama, ki je doživela visoko starost. Tik pred smrtjo sem bil na obisku pri njej. Spominjam se zelo prisrčnega nasmeha, preden je umrla.” V večnost je odšla 29. julija 1983; dobra tri leta prej je bila navzoča pri njegovem škofovskem posvečenju v ljubljanski stolnici. Ko ji je šel povedat, da je imenovan za škofa, mu ni hotela verjeti! Oče je umrl razmeroma mlad leta 1957.
Po končani ljudski šoli v Trebnjem je nadarjeni Lojze po posredovanju dekana Tomažiča prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot sedmošolcu (1939) zapisal: “To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati… Je res dober in mnogo obeta.” Lahko rečemo: preroške besede! Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Tri leta prej, 27. oktobra 1946 pa je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel (mimogrede: prav ta dan je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.).
Med študijem v Rimu je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, tamkajšnji škof Johannes Vonderach ga je imenoval za svojega vikarja. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. Navezal je stike z mnogimi pomembnimi cerkvenimi in civilnimi osebnostmi, ki so bili zelo dobrodošli v času osamosvajanja Slovenije, za katero je imel nadškof Šuštar velike zasluge.
V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo “Božjo voljo spolnjevati”. Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih “pokoja”, ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti.
“Ni ga skladatelja pri nas, ki bi tako široko ‘pokrival’ vsa področja cerkvene pesmi; vse od njene vsebinske naravnanosti v bogoslužno dogajanje cerkvenega leta, do široke uporabe vseh uveljavljenih pevskih zasedb,” je zapisal skladatelj Jože Trošt ob stoletnici rojstva skladatelja Lojzeta Mava, ki mu posvečamo ta zapis ob tridesetletnici njegove smrti. “Pri Mavu najdemo vse: prvovrstne božične, postne in velikonočne pesmi, odlične Marijine, obdobne in praznične skladbe. Premore tako latinske kot slovenske maše, ki jih je pisal že davno pred koncilsko prenovo. Ima pesmi vseh vrst: lahke za podeželske zbore, kot tudi reprezentančno mogočne, ki lahko brez zadrege zastopajo našo pesem kjerkoli zunaj domovine.” Vernim ljudem se je izredno priljubila njegova pesem Marija, mati moja, ki so jo iz hvaležnega srca peli vsi ob njegovem pogrebu. V melodiji te pesmi, ki jo – pogosto s solznimi očmi – pojemo ob sklepu raznih cerkvenih slovesnostih in ob pogrebih, je Lojze Mav povedal nebeški Materi Mariji, kako rad jo ima.
“Mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava,” je ob njegovem pogrebu na ljubljanskih Žalah 25. julija 1977 dejal dr. Franc Rode, tedanji predstojnik slovenskih lazaristov, kasneje ljubljanski nadškof in metropolit ter sedanji kardinal, skladateljev rojak. Lojze (uradno Alojzij) Mav se je rodil 21. junija 1898 v “mežnariji” v Grobljah pri Domžalah očetu Francu in Mariji roj. Sirnik. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano je leta 1919 opravil “vojno maturo”, ker je bil proti koncu prve svetovne vojne vpoklican na fronto, s katere se je vrnil ranjen. Vpisal se je teološko fakulteto novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Po prvem letu študija je leta 1920 vstopil v Misijonsko družbo (lazariste), ki je imela svojo hišo v Grobljah. Po noviciatu je nadaljeval bogoslovni študij in 29. junija 1924 ga je tedanji ljubljanski škof Anton B. Jeglič posvetil v duhovnika. Na dan nove maše v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 30. junija 1924, je na spominsko podobico zapisal molitev:”Ne zlatih strun, Gospod, le dno mi pravo daj; preveč je drugih strun povsod, a (čisto) vse brez dna: napuh duha, zavist srca, strast in blesk ter grešna tla. Ne takih strun, Gospod, bojim se jaz zlata; ponižne strune prosim Te vrh čistega srca.” Po novi maši je nastopil prvo službo pri sv. Jožefu v Celju. Ljudje so ga vzljubili kot dobrega pridigarja in vnetega spovednika. Po šestih letih delovanja v Sloveniji so ga predstojniki poslali na Čukarico v Beograd. Tam je prišlo do nesporazuma z vodstvom Misijonske družbe lazaristov, ki je preobrnil njegovo življenje.
Po nedolžnem obsojeni Lojze Mav je po prestani kazni leta 1938 prišel v Ljubljano in prevzel službo organista na frančiškanskem koru, kjer je pomagal br. Kaniziju Friclju. Dokler so mu moči dopuščale, je bil organist in dirigent v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V teh letih trpljenja je ustvaril nekaj najlepših pesmi, med njimi že omenjeno “Marija, mati moja”. Za mnoge pesmi je sestavil tudi besedilo (Zvonovi so zopet zapeli, Sveti Jožef naš čolnič vesla, Bodi nam pozdravljena). Zaradi zglednega življenja in predanosti cerkveni službi mu je škof Anton Vovk od Svetega sedeža izposloval, da je ponovno smel maševati, sicer le zasebno v samostanski kapeli. Pri tem postopku je posredoval dr. Jakob Ukmar iz Trsta, osebni prijatelj papeža Janeza XXIII. Svojo drugo “novo mašo” je Lojze Mav daroval na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1959. Kmalu zatem je bil sprejet med kler ljubljanske škofije. Bil je otroško srečen. Tisti, ki so ga osebno poznali, pričujejo, da je bil kljub vsem udarcem otroško igrive narave. “Koliko lepih in na moč šaljivih uric smo mladi doživeli v njegovi družbi” (Marjan Ribič). Ko je služboval v Celju, je poročil svojega brata Franca, ki je živel na rojstnem domu in je imel družino s trinajstimi otroki. Stric Lojze je rad prihajal k njim in njegovi nečaki so ob stoletnici njegovega rojstva odkrili nekaj lepih spominov nanj. Pri igri jih je učil, da morajo znati tudi mirno izgubljati; za Miklavža jim je podaril lastnoročno izdelane igrače. “Nikoli ne bom pozabila, kako je stric jokal, ko smo poslušali njegove pesmi,” se spominja nečakinja.
Ko ga je proti koncu življenja v njegovi sobici pri frančiškanih obiskal skladatelj Jože Trošt, mu je Lojze Mav pripovedoval, kako je sam komponiral. “Ko ga je ‘prijelo’, je skladbo naredil v eni sapi, nekako instinktivno in brez kakšnega globljega razmišljanja. Tako nastale skladbe so po njegovem mnenju najboljše.” Priznani skladatelj Matija Tomc se sprašuje, kako to, da so Mavove pesmi, posebej še Marijine, tako prirasle k srcu pevcev, ko vendar ni imel kake posebne glasbene izobrazbe. Sam odgovarja: “Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je komponiral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh.” Sedanji kardinal Franc Rode, takrat predstojnik slovenskih lazaristov, je ob Mavovem pogrebu, 25. julija 1977, dejal: “Te mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava.”
Od tam so ga domov v Groblje vzeli naš brat, sestri in naši starši, ki so takrat še bili doma, in so skupaj skrbeli za strica. Mama je tudi trikrat na teden hodila peš k maši v Domžale in od tam s pooblastilom župnika prinesla stricu sveto obhajilo… Njegovo stanje se je še poslabšalo in junija 1975 so ga vzeli lazaristi v svojo hišo, kjer so mu stregle sestre usmiljenke. Ponj sta prišla predstojnik slovenskih lazaristov dr. Franc Rode in dr. Anton Štrukelj. Hvala Bogu in vsem, ki so pomagali, da je stric 23. julija 1977 zaspal v Božjem miru.” Ob odprtem grobu so mu zapeli njegovo pesem: “Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma.”
Njena z Bogom tesno povezana pot na tem svetu se je pričela 10. decembra 1892 v Blatu na Korčuli. Oče Antun Petkovič se je kot vdovec z dvema hčerkama poročil z Marijo Marinovič: njun zakon je bil blagoslovljen z osmimi otroki (štirimi sinovi in štirimi hčerami), Marija je bila šesta. Krščena je bila dvanajst dni po rojstvu, sveto birmo je prejela, ko še ni dopolnila šest let, pri prvem obhajijilu pa je bila skoraj trinajstletna. Nanj se je skrbno pripravljala in to je bil najsrečnejši dan njenega življenja. Po obhajilu se se je tako zatopila v molitev, da je ostala v cerkvi sama, ko so že vsi odšli. Bila je zelo bister otrok. Končala je triletno osnovno šolo, potem pa se je izpopolnjevala pri italijanskih redovnicah, ki so odprle svojo hišo v Blatu leta 1903. Zgodaj je začutila, da jo Bog kliče v posvečeno življenje. Štirinajstletna je napravila zasebno zaobljubo čistosti. Starši so želeli, da bi se Marija poročila. Oče je bil zelo bogat posestnik in je vsakemu od svojih otrok zgradil hišo. Julija 1918 je Marija v Blatu srečala dubrovniškega škofa Josipa Marceliča in mu zaupala, da je razdvojena med klicem oditi v samostan kontemplativnih redovnic in željo delati za ljudi, ki trpijo. Škof ji je svetoval, naj počaka, da jasneje spozna božjo voljo.
Novembra je hudo zbolela in vsi so mislili, da bo umrla, pa je skoraj čudežno ozdravela. Leta 1919 so italijanske redovnice zapustile svojo hišo v Blatu in škof Marcelič je prosil Marijo, naj prevzame skrb za izpraznjeno hišo. Marija, ki je bila zelo dejavna v župnijskem življenju, je njegovo željo izpolnila. S prijateljicami je prevzela skrb za hišo, za otroški vrtec in ljudsko kuhinjo. Škof ji je posredoval svoj načrt, da z njeno pomočjo ustanovi novo redovno družbo, katere prvo jedro bo ona s svojimi petimi sodelavkami. Po opravljenih duhovnih vajah je skupaj z njimi izrekla redovne zaobljube, prejela redovniško obleko in redovniško ime “od Razpetega Jezusa”. 4. oktobra 1920, na god sv. Frančiška Asiškega, je bila rojena domača redovna družina Hčera usmiljenja tretjega reda sv. Frančiška, katerega poslanstvo je po delih dejavne ljubezni in usmiljenja razširjati oznanilo božje ljubezni. Prva redovna hiša je bila v Blatu na Korčuli, zato te redovnice imenujejo tudi “blatske sestre”. Za prvo predstojnico hiše in družbe je bila izvoljena s. Marija od Razpetega Jezusa Petkovič.
Škofijskopravno je nova redovna družba zaživela 15. junija 1923 in kmalu je začela širiti področje svojega dela ter odpirati nove hiše po tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Sestre so skrbele predvsem za revne otroke, posvečale so se tudi bolnikom. V začetku leta 1930 je sestra Marija dobila pismo iz Argentine s prošnjo, da pošlje tja dvajset svojih redovnic. Brž jih je poslala sedem, potem pa še sedem, nazadnje je, leta 1940, v misijone odšla tudi sama. “Za Kristusa bi želela obleteti ves svet, oznanjujoč Jezusovo ljubezen in lepoto moje mile domovine.” Odprla je več hiš v Argentini, Paragvaju in Čileju. V Južni Ameriki je ostala dvanajst let. Leta 1952 se je preselila v Rim, kjer je Družba odpla generalno hišo. Januarja 1953 je sestro Marijo prvič zadela možganska kap, na priprošnjo patra Pija iz Pietrelcine se je njeno zdravstveno stanje občutno izboljšalo. Vesela je bila, ko je Kongregacija za redovnike 6. decembra 1956 priznala in potrdila njeno Družbo hčera usmiljenja. Septembra 1959 je zadnjikrat obiskala domovino, kjer je ostala nekaj mesecev, potem pa se vrnila v Rim. Zaradi bolezni so njene moči pešale, zato je breme vrhovne predstojnice leta 1961 preložila na mlajša ramena. Njen prehod iz zemeljskega v večno življenje se je izvršil 9. julija 1966. V letih 1989-1997 je bil končan škofijski postopek za njeno beatifikacijo v Rimu. Njene posmrtne ostanke so leta 1998 prenesli iz Rima v rojstno Blato, Po razglasitvi njenih junaških kreposti in priznanju čudeža na njeno priprošnjo je bila 6. junija 2003 razglašena za blaženo.
Ko je sestra Elvira je 21. januarja 2007 dopolnila sedemdeset let življenja, je na vprašanje, kako se počuti, za bralce znanega hrvaškega verskega tednika Glas koncila odgovorila: “Počutim se vedno bolj živa, ne pa mlajša, saj se v ogledalu vidim, da so moje gube vedno globlje in tudi hrbet se krivi… življenje pa ne! Srce je vedno mlado, pogum je vedno večji in s tem tudi sposobnost, da tvegam v veri, v veri, ki je ljubezen ter daje življenju okus in smisel. Čutim v sebi silno moč, moč, da darujem življenje, moč, ki me sili, da najprej mislim na druge, ne pa na svoje strahove, lakoto, žejo in utrujenost.” Skoraj šestdeset let je že redovnica. Božji klic je začutila v zelo težkih družinskih razmerah. Bila je četrti otrok med sedmimi brati in sestrami. “Ko danes gledam na svojo preteklost kot na svetlobo srečanja z Bogom, moram priznati, da je On že deloval v mojem življenju in da je Sveti Duh vodil moje starše in vse, kar se je dogajalo, da bi me naučil, kako naj z dobroto in ljubeznijo živim poslanstvo, ki sem ga morala odkriti. Bog pripravlja svoje ‘poslance’ po dobro zasnovanem načrtu.” Njo je pripravljal na dokaj “krut” način.
Oče je bil alkoholik in breme družine je bilo na ramenih matere, ki je bila bolničarka in je zaradi tega bila zelo malo doma in tako so morali otroci misliti drug na drugega in si med seboj pomagati. Borili so se z revščino in sestra Elvira (njeno krstno ime je Rita) se spominja, da je do petnajstega leta hodila v šolo bosa. Kasneje se ji je “posvetilo”, da je Sveti Duh vodil njeno življenje po slabostih njenega očeta.”Če ne bi bil takšen,” je pričevala pred mladimi, “s v meni verjetno ne bi rodila tolikšna ljubezen do vseh drugih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače: prav iz stanja v družini se je rodila moja posebna ljubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovnemu oživljanju.”
Ko je svojim domačim povedala, da gre v samostan, so se vsi postavili proti njej. Malo se je zamislila, čez nekaj dni pa je zbrala skupaj nekaj svojih reči in zgodaj zjutraj šla od doma, ne da bi se od koga poslovila. Mama je prihitela za njo na železniško postajo, vendar je ostala pri svojem sklepu. “Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od zemeljskih vezi in slediš Bogu.” Mlada redovnica je s svojimi redovnimi sestrami veliko molila. Sestra Elvira je med molitvijo vedno jasneje slišala Božji klic, naj naredi nekaj za mlade. Ni pa vedela, kako naj ta klic uresniči. Večkrat se je s svojo predstojnico pogovarjala, da bi odprla hišo za mlade, ki jih je potrošniška družba potisnila na rob. Ta jo je poslušala in jo skušala strezniti: “Saj nimaš nobene specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla!”
Božji klic je preglasil vse pomisleke. Leta 1983, kot smo že zvedeli, je s. Elvira skupaj z neko drugo redovnico ter mladim dekletom “odprla” prvo hišo občestva Cenacolo (to je italijansko ime za dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu). “To ime sem izbrala zato, ker je bila v dvorani zadnje večerje navzoča Marija, ki je v molitvi z učenci pričakovala prihod Svetega Duha.” Hiša je bila brez vrat in oken in brez vsake opreme. “Jaz sem jo videla pred seboj prenovljeno, polno mladih ljudi,” se spominja s. Elvira. “V začetku smo živeli zelo revno, ker nismo imeli ničesar, razen vere v Boga.” Prav z bogastvom vere, ki se razodeva v dejavni ljubezni, se v občestvu Cenacolo dogajajo vedno novi čudeži.