Avtor: Marko

Lojze Spacal

Napisal Marko na 26. junija 2007. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 15. junij 1907 Trst, † 6. maj 2000 Trst.

Deček brez očeta z mnogimi poklici

Lojze Spacal v številnih svojih umetninah razodeva globoko navezanost na kraško pokrajino in na življenje njenih ljudi. To bomo razumeli, če vemo, da so tam korenine njegovega rodu. Njegovo rojstno mesto je Trst, kjer je zagledal luč sveta 15. junija 1907. Oba starša, tako oče Andrej, kamnosek in zidar, kakor tudi mati Marija Novak, sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu. Lojze je že v nežni mladosti okusil grenkobo življenja: ko mu je bilo komaj štiri leta, je umrl oče in mati vdova je le stežka preživljala družino. Enajstletni deček je bil prisiljen poiskati delo in se sam preživljati. Opravljal je najrazličnejše “poklice”: pomagal je pri pleskarstvu, nato je delal kot elektrikar, mizar, klepar in trgovski pomočnik.

Obenem pa je hodil v šolo: najprej v Ciril-Metodovo osnovno šolo, nato pa v meščansko (srednjo) šolo pri Sv. Jakobu v Trstu. Kot zavednega Slovenca in antifašista so ga fašistične oblasti leta 1929 aretirale in ga za tri leta konfinirale (izgnale) v južno Italijo. Ko je bil tako daleč od doma in svojih ljudi, je nenadoma začutil v sebi veselje do slikarstva. Odkril je izpovedno moč likovnega jezika in je tudi ta čas izkoristil za učenje. Začel se je pripravljati na maturo, ki jo je po vrnitvi iz konfinacije opravil na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1932, ko je bil star petindvajset let. Študiral je še naprej in dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja. Zatem je tri leta (1934-1937) poučeval na srednjih šolah v Trstu, obenem pa je obiskoval Akademijo Brera v Milanu in Visoko šolo za dekorativno umetnost v Monzi. S samostojno slikarsko razstavo se je javnosti predstavil leta 1940.

Kot slikar rojen v rimskih zaporih

Spacal je rad poudarjal, da se je kot slikar in grafik rodil v samotni celici rimskih zaporov. Odločilnega pomena je bilo tudi njegovo srečanje s člani skupine “Corrente” med študijem v Milanu in Monzi. Sprva se je ukvarjal z oljnim slikarstvom, pozneje pa se je posvetil grafiki in v njej dosegel umetniški vrh. Prelomnico v njegovih likovnih iskanjih in preverjanjih je pomenila razstava njegovih del v milanski galeriji Il Milione leta 1944, ki je vzbudila veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih umetnosti. “Odslej se njegova umetniška pot samo strmo vzpenja,” piše Nelida Silič Nemec, “saj je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki in prav tako odlično mesto zavzema tudi v Sloveniji.” Ljubljanskim ljubiteljem umetnosti se je predstavil na razstavi slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov leta 1950. Sodeloval je na vseh Mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani. Vedno več samostojnih razstav je v Italiji in Sloveniji ter drugod po Evropi. V svojem dolgoletnem ustvarjalnem obdobju je Lojze Spacal dokazal, da je “nedvomno umetnik evropske razsežnosti, a močno navezan na lastne korenine, saj zna poiskati ustvarjalni navdih v sožitju s pokrajino” (Nelida S. Nemec). Umetnostni zgodovinar in kritik Jure Mikuž je zapisal, da pri Spacalu sprva prevladuje človeška postava, ki pa v petdesetih letih začenja izginjati, “umetnika vse bolj priteguje pokrajina Krasa… Samosvojo prepesnitev Krasa vedno bolj učinkovito podaja v grafiki, predvsem v barvnem lesorezu.” Zanimive so njegove dekorativne stvaritve za javna poslopja (mozaiki), z velikimi tapiserijami in lesenimi panoji je leta 1969 opremil italijansko čezoceansko ladjo Leonardo da Vinci.

Galerija v Štanjelu, dom v Škrbini

Lojze Spacal je bil “pesnik kamna, morja in sonca”. Dolga leta je bil razpet med Piranom in Škrbino, kjer si je uredil dom po okusu svoje kraške duše. Kras je bil njegov svet. Znani italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi je v razstavnem katalogu leta 1986 o Spacalu, ki ga je visoko cenil, zapisal, da svojo kraško pokrajino “preobrazi v čiste prostorske slutnje: gre za daljna obzorja, za terasaste planjave, za polja, ki jih v svetli mesečini ograjujejo zidovi in plotovi”. Lepota morja z zibajočimi se čolni, s solinami in dišečim rastlinjem ga je prevzela za nekaj časa. Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. “Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti” (Magda Jevnikar).

Ob bližajočem se osemdesetem dnevu svojega rojstva je umetnik občini Sežana maja 1988 podaril 130 svojih del: tapiserijo, olja, monotipije, slike v mešani tehniki ter grafike – lesoreze in linoreze. Ta so kot stalna postavitev razstavljena na štanjelskem gradu v galeriji, ki nosi umetnikov ime. V Škrbini pri Komnu, kjer je (občasno) v svoji lepo urejeni hiši prebival, si je izbral zadnji dom. Po srečanju s sestro smrtjo 6. maja 2000 v Trstu so ga 13. maja v Škrbini položili v naročje kraške zemlje z blagoslovom za verne pokojne.

(obletnica meseca 06_2007)

Marjan Kozina

Napisal Marko na 2. junija 2007. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo. Edino človek govori in lahko tedaj združi z muziciranjem prepričevalno moč besede ter tako zajame še eno mogočno izrazno sredstvo. Zato je področje vokalne glasbe v vseh dobah ogromno. Od preproste narodne pesmice do velikih kantat in oper sega polje vokala; nepoznani ljudski umetniki in največji mojstri so v neštetih odtenkih s pomočjo glasbe in besede izrazili vse, kar je občutilo človeško srce.« Tako je v svoji knjigi ABC glasbe (Lipa, Koper 1957) zapisal skladatelj Marjan Kozina, ki je bil na glasbenem področju vsestranski ustvarjalec: od opernega in simfoničnega do vokalno-instrumentalnega in filmskega. Pomemben je zlasti zaradi svojega tehtnega prispevka slovenski glasbeni kulturi. Njegovo bogato zapuščino sta sin Jurij in hči Metka leta 1986 podarila Zgodovinskemu arhivu v Novem mestu, kjer se je rodil pred sto desetimi leti.

NOTE JE POZNAL PREJ KOT ČRKE
Zibelka mu je tekla v Novem mestu v ugledni meščanski družini. Očetu Juriju, sodnemu pristavu, in materi Mariji, rojeni Rozina, se je rodil 4. junija 1907. Leta 1910 se je družina preselila v Vipavo, kjer je oče postal predstojnik okrajnega sodišča. Marjan je tam obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Ko je bil oče Jurij leta 1915 vpoklican k vojakom, je družino poslal nazaj v Novo mesto, kjer je Marjan nadaljeval šolanje vse do mature na novomeški gimnaziji. Odraščal je v družini, ki je ljubila glasbo. Starša sta bila glasbeno izobražena in sta rada muzicirala. Marjan je poznal note, še preden je začel hoditi v šolo. Kot gimnazijec je hodil k uram petja, učil se je klavir in violino in kasneje tudi orgle pri skladatelju Ignaciju Hladniku, organistu v kapiteljski cerkvi. Poleg glasbe je bila njegova strast matematika in po maturi je najprej vpisal matematiko in fiziko na ljubljanski univerzi. Jeseni 1928 je začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. Študij je nadaljeval v Pragi: pri Josefu Suku kompozicijo, pri Nikolaju Malku dirigiranje. Oboje je končal z odliko (leta 1931 in 1932). Ko se je vrnil domov, je bil dve leti korepetitor v ljubljanski Operi, nato pa se je preselil v Maribor. Prevzel je mesto dirigenta zbora in orkestra pa tudi ravnatelja Glasbene Matice. Leta 1935 se je poročil s kolegico, pianistko Nedo Andrijaničevo in v zakonu sta se jima rodila sin Jurij (1937) in hči Metka (1939). Jeseni so se preselili v Beograd, kjer je dobil mesto profesorja na glasbeni akademiji, veliko je tudi komponiral; po drami Iva Vojnovića je pisal opero Ekvinokcij in jo do leta 1943 dokončal. Vrnili so se v Ljubljano, septembra 1943 se je po razpadu Italije priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Organiziral je zborovske tečaje, ustanavljal godbe, veliko je tudi komponiral.

NAJVEČKRAT IZVEDENA SLOVENSKA SIMFONIČNA SKLADBA
»Svet ob Krki, Dolenjska, na obeh straneh Gorjancev, pa še posebej Novo mesto s svojim čarom, s posebno romantično okolico in mehkobo pokrajine, vse to je odločilno vplivalo na bodočega skladatelja in ga oblikovalo kot človeka,« je o Marjanu Kozini zapisal Primož Kuret. Po vojni je bil nekaj časa profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, toda želel se je vrniti domov in z veseljem je sprejel povabilo, da pride v Ljubljano za prvega upravnika novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Vodil jo je tri leta, dokler ni bil leta 1951 imenovan za profesorja kompozicije na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Najgloblje in najveličastneje se je izpovedal v simfonični pesnitvi s stavki Ilova gora, Padlim, Bela Krajina, Proti morju. Nastajala je med letoma 1946 in 1949. Vse štiri skladbe – stavki v simfoniji – so med seboj vsebinsko povezani in predstavljajo pretresljiv spomenik boja slovenskega ljudstva za svobodo (P. Kuret). Bela Krajina, ki jo je skladatelj označil kot simfonični scherzo, je s svojim optimizmom predstavljala voljo do življenja vsega naroda. Glasbeniki so jo izvajali v vseh mogočih glasbenih zasedbah. Po tej pesnitvi, ki je koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, so nastala še nekatera druga dela. Njegovo zadnje večje simfonično in nedokončano delo je simfonična pesnitev Davnina (1960), zamišljena kot prvi del cikla O Novem mestu, njegovem rojstnem kraju, ob praznovanju šeststoletnice. Bil je tudi mojster samospeva. Uglasbil je nekaj pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

SKLADATELJ FILMSKE GLASBE – KEKČEVA PESEM
Marjan Kozina je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni igrani film Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju pisatelja Cirila Kosmača režiral France Štiglic. Ocene so bile zelo pohvalne. Po uspehu tega filma, je glasbeno opremil film Dolina miru (1956), za kar je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato Areno. Še prej, leta 1951, je napisal glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kozinova glasba v tem filmu ni doživela takega priznanja kot tista v filmu Na svoji zemlji, čeprav so Kekčevo in Mojčino pesem slovenski otroci vzeli za svojo po vsej naši domovini. Kritiki so tudi tej pesmi, ki ji radi prisluhnemo še danes, očitali, da “tako kot Kekec in Mojca ne pojo kmečki fantiči in dekliči pod Špikom in Jalovcem”. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je v njej pokazal veliko posluha in razumevanja za otroško dušo, kar potrjujejo tudi druge pesmi za otroke. O glasbi za film Dolina miru je dejal, da se mu je posrečila, ker je z njo zajel svojo dolino, kakor jo je gledal iz svoje zidanice na Trški gori.
Leta 1960 je bil upokojen. Leta pokoja je preživljal v Piranu ali na svoji Trški gori. Nenehno je snoval, toda ustvarjalna moč je zaradi bolezni pojemala, ugasnila je v novomeški bolnišnici 19. junija 1966. »Nemirni romar je odšel pogledat dežele onstran tuzemskega bivanja,« je o njem zapisal njegov dolenjski rojak pesnik Tone Pavček. »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem, Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Gospod, ti veš, kako mora biti

Napisal Marko na 2. junija 2007. Objavljeno v zgodbe.

Zadnje tri dni je pri učnih urah končno zadihalo bolj sproščeno, skoraj počitniško vzdušje. Učni načrt je bil izpolnjen in ocene zaključene, le Topek je oznanil, da bo tu in tam še koga vprašal, tudi tiste, ki imajo eno negativno oceno več.
Preplavilo me je divje, noro upanje: tudi Simon se bo morda še lahko srečno izvlekel. Samo da bi izdelal… Skoraj nemogoče je, že zdavnaj prepozno, pa vendar… Kaj pa, če le…
V odmoru se je k meni prismejala Tejka iz sosednjega oddelka: »Fiziko in matematiko, oboje bom imela zaključeno dve! Ne veš, kako sem si oddahnila!« je vsa žarela zaradi očitnega olajšanja.
»Krasno!« sem se razveselila njenega uspeha. Ves najin trud, ko sva nešteto ur in dni presedeli skupaj pri učenju, ni bil zaman. »In kako je z drugimi, s tistimi, ki so tudi še viseli med pozitivnim in negativnim?«
»Kjer se je le dalo kaj pomagati, tiste je danes še enkrat vprašal. Vsi trije so se oddahnili, ker jim je obljubil dvojke.«
Nisem bila zadovoljna. Rada bi izvedela več, pa je nisem mogla vprašati. Tejka me je tudi tokrat razumela brez vprašanj.
»Mojca, veš… Pri Simonu ni mogoče nič več spremeniti, ne pri matematiki in niti pri fiziki,« mi je tiho zaupala. »Imel bo kar dve batini.«
»Torej je žal res… Ubogi revež, resnično ne bi marala biti v njegovi koži. Pa mi je pred kratkim Tončka omenila, da bo verjetno vsaj pri matematiki zvozil z dvojko.«
»Ja, verjetno bi, če zadnjič ne bi dobil tistega cveka, ali če bi sedaj oboje, šolsko in kontrolno, pisal vsaj dve. Verjetno bi ga Topek danes spet vprašal,« je razmišljala Tejka.
V meni se je še povečal vztrajno glodajoči občutek krivde. Če je bilo res tako, kot je pripovedovala prijateljica, potem bi mu v minulih tednih morda prav jaz lahko pomagala splezati iz pogubnega brezna, če bi le znala premagati svoj vase zagledani ponos, trmo in domišljavo sebičnost!
Če bi šolsko in kontrolko pisal vsaj dve… Pa ni, ker JAZ nisem ničesar storila za to! Vendar bi lahko, vsaj poskusila bi lahko, je moja vest postajala iz trenutka v trenutek bolj glasna. Toda kaj, ko se mi je kot dekletu zdelo nemogoče in neprimerno, da bi ponujala pomoč fantu, še posebno temu, ki zame ni samo navaden fant. Zdaj pa namesto dragocenega zadovoljstva že nekaj časa vso svojo neodločnost drago plačujem s solzami in s težkim občutkom krivde. Žal mi je, tako zelo žal, pa ne morem ničesar spremeniti… Zdaj nič več…
Matura je zame minila tako, kot sem zaradi težav z očmi pričakovala in zmogla – s prigarano zlato sredino.
Nobenega razloga za žalost in obup več ni bilo, pa vendar sem se na dan razdelitve spričeval po kosilu zavlekla v svojo sobo z obteženo, zlomljeno dušo in zdrsnila na posteljo.
Moje misli so blodile okoli Simona in okoli težko sprejemljivega dejstva, da njega šele čaka vse, kar sem sama že preživela, in še dosti več, česar si sploh nisem mogla predstavljati. Strah, solze in sočutje so bili močnejši od mene. Jokala sem, ker je bil tako grozno nesrečen, pa tudi zato, ker je bilo že zdavnaj prepozno, da bi karkoli koristnega storila zanj. Na poti do sreče mu nisem mogla čisto nič več pomagati. Vse možnosti sem že zapravila, vse pokvarila.
Le enega samega dragocenega spoznanja sem se na dnu bridkosti oklenila z vsemi močmi, z vso neomajno vero, zaupanjem in z vso svojo voljo: vsak dan bom zmolila vsaj en del rožnega venca zanj, za njegovo srečo in uspeh na ponovnem popravnem izpitu pa tudi na maturi. To bo pomagalo. Zagotovo!
Z iskreno molitvijo sem ga izročala v božje roke. To je bila edina stvar, ki mi je nihče na svetu ni mogel preprečiti in za katero sem vedela samo jaz ter moj in njegov Bog. Verjela sem, da mu bo avgusta uspelo. Tudi žalost in bolečina zaradi njegovega trenutnega poraza sta še vedno ostajali neločljivi del moje notranjosti, vendar sta vera in zaupanje vzhajala kot kruh. Za prežečo brezizhodnost je v mojih mislih zmanjkovalo prostora.
Vsak dan sem z vedno večjo vero in zaupanjem molila za Simona, še posebej pa za vso potrebno pomoč, voljo in uspeh pri vsem, kar je bilo pred njim. Nenehno sem se s svojimi prošnjami obračala na Boga – pri delu v hlevu ali v kuhinji, zjutraj in zvečer, kadarkoli, ko je le mogoče izkoristiti nekaj trenutkov tišine. Nikoli ni bilo pretežko, ko sem z nitkami ljubezni pletla vedno bolj trdno kito zaupanja v božjo pomoč.
Molila sem tudi zase in za izpolnitev svojih sanj, vendar sem ob tem vedno dodajala: »Če je mogoče, če je taka tvoja volja, naj se nekoč izpolnijo moje želje, čeprav bi v resnici rada samo to, da se zgodi tako, kot si želim jaz… Pa vendar le ti veš, kako mora biti…«
Jokala sem od sreče, da je Simon uspel na popravnem izpitu pa tudi na maturi.
Tistega dne je radost mojega srca zaigrala na najčistejše strune hvaležnosti. Niti takrat, ko sem držala v rokah svoje maturitetno spričevalo, moj svet ni bil tako bleščeč.
Neuničljiva sreča je vzbrstela iz spoznanja, da sem v svoji vase zagledanosti naredila nešteto napak, toda Gospod je uslišal moje molitve.
Majda Slavinec, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 06, str. 52.

Alojzij Matija Zorn

Napisal Marko na 2. junija 2007. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 13. januar 1837, Prvačina, † 8. julij 1897, Dunaj

»Kolika je luč, ki nam sveti v katoliški Cerkvi! Kako neprecenljiv je zaklad večnih resnic, ki ga ona hrani v svojem naročju! In vendar jih toliko ostane v temi, in sicer radovoljno! … V mladosti se sicer vsakdo, bodisi v družini, v šoli, seznani s krščanskimi resnicami, z dolžnostmi, ki jih človek ima do Boga in bližnjega, toda toliko bolj se pozneje zanemarja Božja beseda in posebno krščanski nauk … Zatorej se pa večkrat zgodi, posebno v nekaterih stanovih in po mestih, da osebe, kakor so npr. tiste, ki želijo skleniti sveti zakon, pokažejo pri izpraševanju največjo nevednost v glavnih resnicah svete vere. Pomislimo, da taki ljudje bodo enkrat starši in torej odgojitelji svojih otrok. Pa kako bodo svoje otroke krščansko odgojevali, ko sami od vere malo ali nič ne znajo! Tako prejde nevednost in nemarnost od staršev na otroke in obrodi čedalje bolj žalosten sad.« Tako je v enem svojih pastirskih pisem poučeval svoje vernike Alojzij Matija Zorn, goriški nadškof metropolit v letih 1883–1897. Pred začetkom posta je pošiljal dvojna pisma, za duhovnike v latinščini, za vernike pa v slovenščini in italijanščini, v katerih jih je spodbujal k poglobitvi vere in življenju po njej.

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA 23. ROJSTNI DAN
Rodil se je 13. januarja 1834 v Prvačini kot prvi od sedmih otrok učitelja in cerkovnika Antona Zorna in Marijane roj. Gregorič. Lojzek je bil bister, pobožen in ubogljiv otrok. Skrbna mati je zgodaj umrla. Največ zaslug za njegovo šolanje je imel župnik Matija Madon, ki je bil v Prvačini devetnajst let. Po ljudski šoli v domačem kraju je šel v Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo in jo zaključil z odličnim uspehom leta 1852. Želja očeta Antona in nekaterih profesorjev je bila, da bi študij nadaljeval na Dunaju, on pa se je odločil za semenišče. Tudi bogoslovni študij je končal z odliko. Nadškof Andrej Gollmayr ga je 13. januarja 1857, na 23. rojstni dan, posvetil v mašnika. Nadarjenega mladega duhovnika je poslal na višji bogoslovni zavod Avguštinej na Dunaju, ker je potreboval profesorje za centralno semenišče v Gorici. Dunajski študij je zaključil po treh letih z doktorsko disertacijo o darovih v antični Cerkvi. Ob podelitvi diplome leta 1861 ga je cesar Franc Jožef kot najboljšega absolventa imenoval za dvornega kaplana. Nadškof ga je brž poklical v Gorico. Opravljal je službo nadškofijskega tajnika, profesorja več teoloških predmetov. Leta 1874 je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, kjer so bili bogoslovci iz goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Za to službo ga je ‘priporočalo’ tudi znanje jezikov vseh gojencev. Službi profesorja in ravnatelja sta mu zelo ustrezali, toda 22. avgusta 1882 ga je cesar imenoval za poreško-puljskega škofa, papež Leon XIII. je imenovanje potrdil 25. septembra. Za imenovanje je Zorn zvedel od cesarja samega, ki se je 13. septembra mudil v Gorici in je pri večerji nazdravil novo imenovanemu škofu! Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1883 v goriški stolnici, v Poreču je nastopil 4. marca, v Pulju pa 13. maja 1883.

PRVI GORIŠKI SLOVENEC NADŠKOF V GORICI
Poreško-puljski škof je bil samo tri mesece, kajti po smrti nadškofa Gollmayra ga je cesar 22. junija 1883 imenoval za goriškega nadškofa, papež je imenovanje potrdil 9. avgusta, 6. oktobra pa je bil v goriški stolnici umeščen. V habsburški monarhiji so imeli vladarji od 15. stol. dalje pravico imenovati škofe za vse škofije, razen Salzburga in Olomouca, papež je nato imenovanja potrdil. »V svojem nastopnem pastirskem pismu duhovnikom in vernikom goriške nadškofije z dne 14. oktobra 1883 je posebej poudaril, da se zaveda razlik v značaju, navadah in jeziku zaupanih mu vernikov, vendar z zaupanjem nastopa odgovorno službo v zavesti, da nas druži ena vera, ki more premostiti vsa nasprotja« (Franc Kralj). Stanje v nadškofiji je dobro poznal, saj je tam 26 let opravljal razne odgovorne službe. Boleče je občutil pomanjkanje duhovnikov. V poročilih, ki jih je pošiljal v Rim, se vidi kričeče nasprotje mesto – podeželje: ljudstvo na podeželju je bilo ‘vdano Cerkvi’, ljudje po mestih pa so bili od verske prakse precej oddaljeni. V času hude gospodarske krize je ljudi svaril pred izselitvijo iz domovine in jih opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tujini. Znana mu je bila trpka usoda ‘aleksandrink’. Bil je predvsem dušni pastir, kar razodevajo tudi njegova vsakoletna pastirska pisma. Bil je velik častilec Matere Božje, zelo je priporočal molitev rožnega venca, v nadškofijo je uvedel majsko šmarnično in oktobrsko rožnovensko pobožnost. Dvakrat je vodil vseškofijsko romanje na Sveto Goro. V njegovem času se je zelo poživila tudi gradbena dejavnost: v 14 letih svojega škofovanja je nadškof Zorn posvetil 15 novih cerkva.

NJEGOVA OPORA SO BILI ODLIČNI SODELAVCI.
»Zorn je bil sicer vzoren duhovnik zvest Slovenec, toda mehkega srca in brez prave energije, da bi se mogel in znal postaviti po robu zapletenim narodnostnim in političnim razprtijam na domačih tleh. K sreči je takrat goriška nadškofija imela vrsto odličnih cerkvenih osebnosti, ki so učinkovito posegale v cerkvene in svetne zadeve« (Franc Kralj). Njegov najzvestejši sodelavec je bil Anton Mahnič, bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča, ki je bil ob njem od začetka pa skoraj do konca njegovega škofovanja. S svojo trdnostjo in načelnostjo mu je bil močna opora. Leta 1884 mu je nadškof Zorn zaupal urejanje škofijskega (latinskega) glasila Folium, ki je izhajal vsak mesec. Pod njegovim uredništvom je dosegel svoj višek tako po vsebini kot po tehtnosti razprav. Postal je prava kulturna revija, prva na Goriškem. V njem so bogoslovni profesorji objavljali svoja dela. Veliko je zanj pisal urednik Mahnič: njegovi jasni prispevki, ki so bili tudi kulturno zelo vplivni, so predstavljali mnenje nadškofijskega urada in samega nadškofa. Ko je bil Mahnič leta 1896 imenovan za škofa na Krku, je nadškof Zorn izgubil močno oporo pri svojem delovanju. Skoraj vsi pa so si edini, da je Mahničev odhod vplival tudi na že zelo načeto nadškofovo zdravje. Za njegovo bolezen in smrt je bila najbolj kriva njegova pretirana tankovestnost. Očital si je, da je za vse nerede v škofiji kriv osebno sam. Zadnje mesece pred smrtjo se ga je polastila akutna melanholija. 25. junija 1897 so ga odpeljali v privatni sanatorij za duševne bolezni na Dunaju, kjer je 8. julija zaradi možganske kapi umrl. Z Dunaja so ga z vlakom prepeljali v Gorico, kjer so ga 14. julija položili v grob na mestnem pokopališču. Od leta 1919 so njegovi posmrtni ostanki v kripti goriške stolnice.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.

On ne bi bil tak

Napisal Marko na 7. maja 2007. Objavljeno v zgodbe.

Bila je sončna pomladna sobota in topli sončni žarki so napovedovali, da se bliža poletje. Meta in Tomaž sta s svojimi tremi otroki izkoristila lepo vreme za nujna dela okrog hiše in na dvorišču. Otroci so bili že dovolj veliki, da so lahko pomagali in skupno delo jim je bilo v veselje.
Lepo vreme je še prispevalo k dobremu razpoloženju in Meta je pomislila, da je zadnje čase pri njih malokdaj tako prijetno. Navadno vsi nekam hitijo, mož je zaradi naporne službe in neštetih skrbi pogosto slabe volje. Tudi sama se večkrat počuti preutrujena, predvsem pa nezadovoljna, čeprav sama ne ve, zakaj.
To, da so otroci večji in vedno bolj samostojni, ji je v veliko olajšanje. Prej je veliko časa preživela samo z njimi, mož je bil v službi ali pri svojih opravilih. Včasih se je pošalila, da skoraj pozabi, da je Tomaž njen mož, ampak se ji zdi, da živita skupaj le kot dva človeka, ki skrbita za blagor otrok. In nemalokrat je bilo res videti tako. Vsaj Meti se je zdelo.
V takšnem razpoloženju se je včasih spraševala, zakaj se je sploh poročila s Tomažem?! Ali se nista poročila zato, ker sta se imela rada? Kje je zdaj tista ljubezen? Potiho je začela obtoževati Tomaža, da je nikoli ni imel rad, da je vedno mislil samo nase. Da se je poročil zato, ker se večina ljudi pač poroči, in ker ni hotel ostati sam. Ni mislil na to, da žena potrebuje moža, ki jo ljubi, ki jo posveča čas in pozornost.
Bolj ko je razmišljala na ta način, bolj je bila razžaloščena in njen vsakdan je postajal poln grenkih misli. Počutila se je prevarano. Ko se je mož vračal domov, ga je ošinila s skoraj sovražnim pogledom. Ves čas, ko ga ni bilo doma, je spletala temačne zgodbe o njem. Le kako bi ga mogla prijazno sprejeti, ko je postajala vedno bolj prepričana, da je vse, kar si je izmislila, res?!
Tomaž se je vračal z dela utrujen in si prav gotovo ni želel, da bi ga ob prihodu domov srečal ženin sovražni pogled. Tudi sam je že razmišljal, zakaj sta se sploh poročila. Nekoč ji je celo rekel: »Če ti kaj ni všeč, pa pojdi kam drugam!«
Takoj mu je bilo žal za izrečene besede, a tega ni hotel priznati. Ni se ji opravičil, čeprav je v srcu čutil, da bi se moral.
Zakon je postajal vse težje breme za oba. Meta je nekoč pomislila, da bi bilo morda res bolje, če bi se ločila. Razmišljala je, kam bi se lahko preselila. Sama bi že kam šla, a s tremi otroki bi bilo težko.
»Ko ne bi bilo najinih otrok, bi se takoj ločila. Samo zaradi njih sem še tukaj!« mu je rekla v upanju, da ga bo njena kruta izjava predramila in bo začel živeti drugače.
Čeprav ni pokazal, ga je s temi besedami prizadela tako močno, da odtlej ni zmogel niti kančka prijaznosti. Ne do nje, ne do otrok.
Stanje je bilo žalostno. Meta se je spomnila Jakoba, njunega znanca, v katerega je bila v rosno mladih letih zaljubljena. Od tega so ostali samo mladostni spomini. Zdaj se je teh davnih spominov začela oklepati kot rešilne bilke. Zanjo so bili edina prijetna stvar, na katero je bila sposobna misliti.
Vedno pogosteje je razmišljala: »Jakob ne bi bil tak! Jakob bi bil bolj prijazen! Jakob bi…«
V njenem namišljenem svetu je zaživel Jakob – tak, kot si ga je njena ranjena duša želela. Bolj ko si je v srcu utrjevala njegovo idealno podobo, težje je prenašala Tomaža. Zato, ker ni bil tak, kot »njen« Jakob! »Ko bi se zdaj prikazal Jakob, bi šla kar z njim,« je pomislila nekega dne. Potem pa se je nad svojimi mislimi zgrozila. Zazdelo se ji je, da jo vse to vodi v norost. »Ali sem sploh pri sebi?« si je rekla na glas. Kaj bi rekel Jakob, če bi zaslutil, kakšne nore misli se pletejo v njeni glavi? Vedela je, da se z ločeno žensko ne bi nikoli poročil, tudi če je to ona. Toliko ga je vendar še poznala!
Sklenila je, da ne bo več razmišljala o tem. Če se bo slučajno spet vrnila k mislim na Jakoba, se bo potrudila misliti na takšnega Jakoba, kot je v resnici bil. Kot na prijaznega moškega, ki pa za nič na svetu ne bi razdrl družine svojih prijateljev… To je bila njena dolžnost. Zakaj bi mu pripisovala nekaj, česar ne bi nikoli storil? Če bi on to vedel, bi bil gotovo prizadet.
Toda s čim zapolniti prazno mesto v njenih mislih? Kot preblisk ji je šlo skozi možgane: »Tudi Tomaž je bil nekoč prijazen fant! Če že fantaziram o prijaznih moških, potem naj bo glavni junak teh fantazij moški, ki mi je edini dosegljiv. Moj mož!«
In potem se je začelo.
Povsem naključno sta nekega dne s Tomažem v mestu srečala Jakoba. Povabil ju je na pijačo. Meta je skoraj zardevala ob spominu na svoje nekdanje misli o njem. Ko so se pogovarjali in je Jakob pripovedoval o svojem življenju, je Meto spreletelo: »Ja, kaj sem si pa mislila! Saj on ne bi bil nič boljši, kot je Tomaž. Delo, posli pa to in ono. Veliko skrbi, še več stresa. Najbolje, da se držim tega, ki ga imam. Čeprav mi gre velikokrat na živce…«
Takrat je Tomažu zazvonil mobilni telefon. Stopil je stran, da se je mirno pogovoril s poslovnim partnerjem. Meta in Jakob sta ostala sama.
»Kako se imaš pa ti, Meta? Danes nisi prav dobre volje. Ti pa kar malo zavidam. Moža imaš v redu, kot vidim. Pa tri otroke. Škoda, da jih nimata s sabo, bi jih prav rad videl. Vidiš, jaz sem sam, zato mi je včasih zares težko. Se spomniš kdaj na naša mlada leta?«
Meta je zardela: »Seveda se spomnim. Ampak povedati ti moram, da biti poročen ni ena sama sreča, kot misliš ti, ki si sam. Jaz bi včasih tebi zavidala.«
»Veš, ni mi treba. Vedno ne zgledam tako dobro kot danes. Vidva sta dva in še otroke imata. Jaz sem vedno sam. Ko pridem iz službe…«
»… imaš vsaj mir, za katerega bi dal Tomaž vse na svetu. Vedno godrnja, da nima miru,« ga je prekinila Meta.
»Saj to večkrat slišim tudi od drugih. Ampak Tomaž ni videti prav nadležen in mislim, da zares spadata skupaj.«
»Hm, a veš, da še sama ne vem, če res,« se je zamislila Meta.
Medtem se je vrnil Tomaž in pogovor je spet stekel o vsakdanjih stvareh. Ko so se poslovili, sta Meta in Tomaž povabila Jakoba, naj jih vendarle obišče.
Res jih je in od tedaj se večkrat srečujejo. Ob tem je Meti postalo jasno, da je Jakob sicer zelo v redu moški, a da bi jo, če bi živela z njim, tudi na njem marsikaj motilo.
»Torej,« je sklenila Meta, »mi je tudi s Tomažem lahko lepo, če se bom za to potrudila. Saj vem: do zdaj sem čakala samo nanj, da se bo kaj spremenil. Moj Bog pomagaj mi, da bi mogla sama začeti postajati drugačna!«

AMBROŽ, Katarina, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 56-57.

Ferdinand Kolednik

Napisal Marko na 7. maja 2007. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 24. maj 1907, Maribor, † 1. september 1981, Podgorje, Koroška.

“Oj ta dvakrat kolednik!”

Ferdinand Kolednik je bil pravi “svetovni popotnik”: v svojem življenju je obredel pol sveta, zato ga je Finžgar v enem svojih pisem imenoval “dvakrat kolednik”. Koledniki so tisti, ki med božičnimi prazniki hodijo od hiše do hiše in pojoč nabirajo darove, on pa je “koledoval” pri raznih vplivnih ljudeh, da bi podprli njegovo delo za širjenje slovenske književnosti v prevodih. Rodil se je pred sto leti: 24. maja 1907 v Mariboru, kjer je bil njegov oče železniški uradnik. Leto dni po očetovi smrti ga je mati odpeljala k salezijancem na Rakovnik; tam je bil ves čas prve svetovne vojne (1914-1919), nato pa tri leta prav tako pri salezijancih v Veržeju.

Od tam je odšel k trapistom v Rajhenburg (Brestanico), kjer je maturiral in končal študij filozofije. Od leta 1929 do 1933 je študiral bogoslovje na teološki fakulteti v Zagrebu, že 25. septembra 1932 ga je v duhovnika posvetil šibeniški škof Jeronim Mileta. Kot duhovnik je nekaj časa deloval v šibeniški in zadrski škofiji. Leta 1935 so ga jugoslovanski škofje poslali za izseljenskega duhovnika v Francijo. Tam je ostal pet let in v tem času je študiral ter dosegel doktorat. Leta 1940 se je vrnil v Šibenik, kjer so ga Nemci leta 1943 aretirali in odpeljali v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Francijo ter se od tam odpravil v ZDA in Kanado. Povsod je deloval med slovenskimi izseljenci. Nemiren romar, kot je bil vse življenje, je šel za misijonarja v Ekvador, od koder se je vrnil v Kanado. Leta 1955 je za stalno prišel v Evropo. Nazadnje se je naselil v Podgorju (Maria Elend) v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem, kjer si je postavil prikupen dom in nadaljeval s svojim prevajalskim delom vse do svoje smrti 31. avgusta 1981.

Prevod “Jurija Kozjaka” v 50 jezikih

Že kot srednješolec je kazal izredno nadarjenost za jezike – obvladal jih je celo vrsto v govoru in v pisavi. Ko je hodil po svetu, je z žalostjo ugotavljal, da svet Slovencev ne pozna, zato se je z vso njemu lastno žilavostjo, podjetnostjo in iznajdljivostjo zagnal v delo, da bi Slovence približal svetu. Že leta 1938 je prevedel v odlično francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak. Med vojno se je zaobljubil, da bo, če ostane pri življenju, oskrbel prevod te knjige v petdeset jezikov! Sam je Jurija Kozjaka prevedel v deset jezikov, za prevode v druge jezike (med drugim tudi v kitajščino in malgaščino) je znal poiskati spretne sodelavce. Skoraj vsem prevodom je Kolednik dodal spremno besedo o pisatelju Josipu Jurčiču, o slovenski zgodovini, o turških vpadih, o stiškem samostanu in o delu stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Cistercijanskemu samostanu Stična je Kolednik zapustil svoje rokopise in številne prevode Jurija Kozjaka.

Poleg Jurija Kozjaka je Kolednik prevedel v nemščino Desetega brata, Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem (izšel je z naslovom Iztok) in povesti Dekla Ančka in Strici, njegovih Sedem postnih slik pa je prevedel v dvanajst jezikov. Seznam njegovih prevodov se ne konča tukaj. Za svoje prevajalsko delo je leta 1955 prejel nagrado Francoske akademije. Leta 1960 je pisal Društvu slovenskih prevajalcev: “Nikdar še nisem od kakih slovenskih (ali jugoslovanskih) oblasti dobil kake podpore ali vsaj kako priznanje za vse to moje gotovo ogromno delo… Koliko idealizma je treba pri širjenju slovenske besede v tujini! Pa z vztrajno voljo gre, mora iti!”

Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku

Leta 1963 je pri založbi Steyler izšel v nemškem prevodu Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem z naslovom Iztok in s podnaslovom Roman um Justinian und Theodora (447 strani). Prevod je oskrbel dr. Ferdinand Kolednik, ki je Finžgarja visoko cenil. Polnih trideset let (1932-1962) sta bila v pisnih stikih. Ohranjenih je 86 pisem, razglednic ali dopisnic, ki jih je Finžgar pisal Koledniku. On jih je skupaj s svojimi odgovori shranil in leta 1971 jih je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala v knjigi, ki jo je uredil dr. Martin Jevnikar. Napisal je tudi uvod in nekaterim pismom dodal potrebna pojasnila. “Finžgarjeva pisma Koledniku se odlikujejo po izredni odkritosrčnosti, pa naj govori pisatelj o svoji bolezni in nadlogah, ki so z njo v zvezi, ali o razmerah, ki vladajo okrog njega.” Med vojno (1941-1945) si na Finžgarjevo željo zaradi cenzure in neurejenih razmer nista dopisovala. Kolednik je bil večkrat v Ljubljani in je pisatelja obiskoval.

Iz Finžgarjevih pisem se vidi, kako se je iz ljubezni do slovenstva živo zanimal za Kolednikova prizadevanja, da bi s prevodi seznanil tujce s slovensko literaturo in s slovenskim narodom. Občudoval je njegovo silno voljo in vztrajnost: “Vaše pisanje je pač tako, kakor je avtor Nande: vse mora iti v galop” (24. 1. 1953). “Dragi gospod Nande! Vam je res cel globus kakor vrtiljak, na katerem se vrtite krog zemlje!” (30. 6. 1956). “Ljubi gospod Nande! ‘Ko brez miru okrog divjam…’ Škoda, da ni več Prešerna, da bi o Vas naredil pesmico” (13. 2. 1956).

obletnica meseca 05_2007

Nedeljska sreča

Napisal Marko na 6. maja 2007. Objavljeno v zgodbe.

Sonce sije kot zlatnik na strehe hiš. Na stenah doma trepetajo pojoče sence drevja. Nedeljski mir plava nad zeleno dolino. V vaški cerkvi poje zvon.
Moje velike otroške oči zrejo na prašno cesto. Tam jo zagledam, ko gre od druge maše s počasnim, a trdnim korakom in se približuje. Stara mama Marija, V srcu mi zadrgeta sladek nemir pričakovanja.
Prišla je s hribov tam nad dolino. S skromne domačije, kjer je odrasel moj oče. Skoraj uro hoda daleč je prišla na nedeljski obisk, da bi videla našo družino. Zguban obraz ji krasi židana naglavna ruta, izpod katere ji silijo sivi lasje. Ena edina boljša obleka jo dela slovesno in resno. Otroci skačemo od veselja, da jo bomo spet videli. Pozdravi nas z nasmehom. Iz žepa potegne robček in si nerodno obriše potno čelo. Mati in oče jo zelo spoštujeta. Povabila jo v hišo. Sede za mizo in si utrujena oddahne.
Sedim na drugi strani in jo gledam, gledam. Dvanajst let mi je in razločno vem, da sem srečen. Božam jo s pogledi, ko – kot ponavadi – odlomi košček domačega črnega kruha, da bi naredila grižljaj ali dva, preden bo spila kupico domačega vina, ki ji ga z vso pozornostjo natoči naš oče. Ponosna je nanj, na njegovo pridno ženo in na petero nadebudnih otrok, ki jo obkrožajo kakor venec cvetja. Nikoli ni prinesla daril, ker je bila revna, a za nas je bila ona sama neizmerno dragoceno darilo, nepopisna sreča.
Stekel je običajen pogovor. Besede so mi božale dušo kakor glasba. Čisto navadne besede: o vremenu, o kmečkem delu, o vsakdanjih skrbeh. Toda takrat so se ljudje, ki so se imeli radi, pogovarjali drugače. V besedah je bil nekakšen mir, nekakšna resnica o življenju, ki je združevala, obljubljala…
Mati je skrbno pripravljala nedeljsko kosilo. Vsi smo se ga veselili, tudi naša draga stara mama. Goveja juha in meso je pomenilo v tistih časih pravo razkošje. Privoščil sem ji, da je bila del nas, da se je tudi sama veselila tega nedeljskega obiska.
Po kosilu, ko se je vse umirilo, smo posedli pred hišo. Pogovor je tekel dalje – o naši preteklosti, o naši prihodnosti. Potem jo je moja mati, kakor s kakšnim obrednim vzdušjem, povabila, da sta si ogledali njive, vrt, hlev. Zdelo se mi je, da je bil to vedno neki blagoslovljen, slovesen trenutek, ki je natančno označeval bistvo ljudi. Oče se je norčeval, da se žena samo hvali, kako ima na njivi lepe pridelke, in vsi smo se muzali in smejali. V resnici pa je vse to početje pomenilo življenjsko radost, nekakšno zaupanje in pripadnost.
Ko se je sonce začelo počasi spuščati proti obzorju in je nedelja izzvenela v blag odmev spominov, se je stara mati Marija poslovila. Zdelo se mi je strašno, da bo morala pešačiti eno uro do doma, toda na njenem obrazu je bilo isto, kar je bilo v mojem srcu – sreča.
Odhajala je s počasnim, trdnim korakom. Gledal sem za njo hvaležen Bogu za veliko prgišče iskrene ljubezni. Obljubila je, da bo spet prišla. Še prej pa jo obiščemo mi. Tam na hribu med gozdovi so na jasi zorele tiste nepopisno sladke temne češnje, ki so se kar topile v ustih. Kako malo je potrebno za resnično srečo. Samo otroška duša!..

Stanislav, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 55.

Konrad Adenauer

Napisal Marko na 4. maja 2007. Objavljeno v Pričevanje.

* 5. januarja 1876, Koln; 19. aprila 1967, Bad Honnef-Rhöndorf

(ob dnevu Evrope) “Doživetja, ki jih človek odnese iz svoje rojstne hiše, so zanj odločilnega pomena,” je zapisal Konrad Adenauer, ki se je rodil 5. januarja 1876 v Kölnu. “Moji starši so bili pobožni ljudje in so nas, otroke, vzgajali v krščanskem pogledu na življenje. Zjutraj in zvečer smo skupaj molili, vsako nedeljo je vsa družina dopoldne šla k maši, popoldne pa k večernicam. Otroci smo tudi dobro vedeli, da se naš oče vsak dan, ko se vrača iz službe (bil je tajnik deželnega sodišča), ustavi v Marijini cerkvi blizu našega doma.” Mali Konrad je bil v šoli vedno med najboljšimi učenci in dijaki. Rad je imel nemščino in latinščino, posebej pa mu je bila pri srcu botanika.

Po končani gimnaziji in maturi se je na očetovo željo zaposlil v banki, da je prišel do plače. To ga je zagrenilo: rad bi šel študirat na univerzo kot njegova starejša brata. Oče je kmalu sprevidel, kako je Konradu pri srcu in dovolil mu je, da gre za klicem svojega srca. Odločil se je za študij prava v Bonnu, Münchnu in Freiburgu. Študij je dokončal, ni pa doktoriral, ker je zmanjkalo denarja. To “pomanjkljivost” je pozneje obilno nadomestilo kar 21 častnih doktoratov, ki jih je prejel od raznih priznanih univerz!

Po končanem študiju prava se je zaposlil. Ko mu je bilo sedemindvajset let, se je poročil z Emo Weyer. V srečnem zakonu sta imela troje otrok, toda že leta 1916 mu je žena umrla. Prav tedaj je Konrad sprejemal vedno bolj odgovorne naloge v javnem življenju. Leta 1917 je postal župan Kölna in na tem mestu je ostal vse do leta 1933, ko je prišla na oblast Hitlerjeva nacistična stranka, s katero se kot poštenjak in kristjan ni mogel strinjati. Kot župan je za mesto Köln storil ogromno: dal je zgraditi nove stanovanjske četrti, novo univerzo, v okolici so gradili avtoceste, mesto je dobilo “zeleni pas”. Bil je med ustanovitelji in voditelji katoliške stranke Center, ki so jo nacisti prepovedali. Pod nacizmom je Adenauer prestal veliko hudega. Svoji ženi Gussie Zinser, s katero se je poročil tri leta po smrti prve žene, je v času največjih preganjanj govoril: “Bodi mirna, vsi smo v božjih rokah!”

Ko so spomladi 1945 Köln osvojili Američani, so prosili Adenauerja, naj spet prevzame službo župana. Težko nalogo je sprejel in ogromno se je trudil za obnovo mesta, ki je bilo med vojno večkrat zbombardirano. Začel je ustanavljati novo stranko – Krščansko demokratsko unijo (CDU), s katero je povezana nova, povojna Nemčija. Stranka je zmagala na prvih volitvah leta 1949 in 73-letni Konrad Adenauer je postal nemški kancler (predsednik vlade). “Veliki starec”, kot so mu rekli, je bil kancler še tri nove mandate – vse do leta 1963. Breme je odložil dobra tri leta pred smrtjo. V Bogu, kateremu je vse življenje služil, je mirno in vedro zaspal 19. aprila 1967, v 92. letu starosti.

Njegov sin Paul, ki je postal duhovnik, je o očetu dejal: “Nikdar se ni zgodilo, da bi glede verskega prepričanja ne bil trden. Zanj je bilo javno izpovedovanje vere del življenja, ki se mora ujemati s krščansko odgovornostjo.”

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 5, str. 20.

Ljubljanska stolnica praznuje

Napisal Marko na 4. maja 2007. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici posvetitve) Cerkve na slovenskih tleh – zelo veliko jih je, ne samo sredi mest in vasi, ampak tudi na številnih gričkih zunaj naselij – so spomeniki vernosti našega naroda nekdaj in tudi sedaj, saj so povečini obnovljene in lepo vzdrževane. So pa tudi priče njegove kulture: veren človek je hotel zgraditi Bogu najlepšo stavbo, jo okrasiti z najlepšimi slikami in kipi. Med najpomembnejše in najlepše cerkve, kar jih premore naša domovina, je veličastna ljubljanska stolnica, biser baročne arhitekture. Zrasla je na temeljih stare cerkve in bila posvečena 8. maja 1707. Ob tristoletnici njenega “rojstva” za bogoslužna slavja je založba našega verskega tednika Družina oskrbela umetnostni vodnik Ljubljanska stolnica, ki ga je sestavila umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, njeno besedilo je z odličnimi posnetki dopolnil mojster fotografije Marjan Smerke. Z njuno “pomočjo” je nastala ta priloga.

Ribiška cerkvica je postala stolnica

“Če bi tujec, ki mesta ne pozna, iskal v Ljubljani stolnico, bi jo težko našel, saj nima nobenega odličnega položaja,” piše umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar (Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I., Mohorjeva družba, Celje 1973). “Prav gotovo ne bi iskal stolnice na ozkem prostoru med Ljubljanico in grajskim hribom, vso stisnjeno med gosto zazidavo starega mesta, brez kakšnega trga pred seboj in brez fasade, ki bi že od daleč napovedovala njeno imenitnost. Resnično skrita lega ljubljanske stolne cerkve je pač posledica tega, da je na istem prostoru nasledila srednjeveško prednico, ki ob svojem nastanku v romanski dobi ni bila niti farna cerkev, temveč le mestna podružnica prastare predmestne župnije sv. Petra. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 jo je kot mestno cerkev pač po sili razmer doletela čast škofijske cerkve.”

Prvo, skromno enoladijsko cerkev, piše umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, so ljubljanski ribiči na bregu Ljubljanice postavili zelo zgodaj, zagotovo pa šele po letu 1087, ko so relikvije sv. Nikolaja iz maloazijske Mire prenesli v italijanski Bari, in se češčenje svetnika uveljavilo tudi na Zahodu. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1262 in tedaj je gotovo že imela obliko romanske triladijske sklopne bazilike: sodila je torej v skupino najpreprostejših triladijskih cerkva, kakršne so bile tedaj značilne za srednjeevropski prostor. V drugi polovici 14. stoletja je dobila gotski prezbiterij, pred zahodno fasado pa so postavili visok zvonik. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 (6. decembra, na god sv. Nikolaja) jo je kot mestno cerkev doletela čast škofijske cerkve-stolnice. Da bi ustrezala novi vlogi in potrebam, so jo povišali in ladjo prekrili z gotskim obokom ter enotno streho. Pozneje je niso več bistveno spreminjali, le kapele so ji dozidali ob vzdolžnih stenah. Za časa škofa Jožefa Rabatta so v letih 1674-1675 zgradili le nov prezbiterij, ker za posodobitev celotne stavbe ni bilo sredstev.

Potrebna je nova stolnica

Škofijska cerkev sv. Nikolaja je bila v drugi polovici 17. stoletja že tako razmajana, da je pretila nevarnost, da se podre, zato so mislili na njeno popolno prenovitev. Pobudnik in pogumni zagovornik tega velikega dela je bil tedanji stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar. Škof Žiga Herberstein, vnet za napredek škofije, je njegovo zamisel podprl in marca leta 1700 naložil župnijskim uradom in podružničnim cerkvam poseben prispevek za zidavo, da bi priskočile na pomoč svoji “materi” (stolnici), ki je bila zaradi starosti v slabem stanju in jo je bilo treba na novo zgraditi.

Prej so morali podreti staro cerkev, kar so storili postopoma. Janez Gregor Dolničar, brat graditelja Janeza Antona, je kot kronist spremljal dogajanja ob podiranju stare in zidavi nove cerkve ter sestavil znamenito delo Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. V njem poroča, da si je njegov brat zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru. Gradbeni odbor je iskal arhitekta, ki bi izdela ustrezen načrt za dvorano s kapelami in s kupolo na križišču glavne in prečne ladje. Oglasilo se je več načrtovalcev. Po izbiri novega ljubljanskega škofa Ferdinanda Kunburga (1701-1711) je dokončno obliko stavbe določil tedaj sloveči jezuitski arhitekt, slikar in teoretik Andrea Pozzo. Ta je svoj prvotni načrt predelal tako, da ga je bolj približal znameniti rimski cerkvi Al Gesu. Zato je stavbo zasnoval kot baziliko, uskladil sorazmerja in natančneje razčlenil notranjščino.

Novo raste na ruševinah starega

Staro stolnico so podrli v treh etapah: v aprilu in maju 1701 vzhodni del, spomladi 1703 zahodnega, leta 1704 pa še zvonik. Gradnjo so zastavili 6. junija 1701. Dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata, ki pa je že na začetku sporekel s polirjem Mihaelom Zamerlon. Namesto njega je Dolničar izbral Francesca Bombasija, v Ljubljano priseljenega Benečana. Z njim so sodelovali domači zidarski mojstri Mihael Zamerl, Pavel Jugovic in Gregor Maček. Bombasi je nekatere arhitektove zamisli po svoje oblikoval, kajti Pozzo ni nikoli prišel v Ljubljano.

Resen problem je predstavljala načrtovana kupola, kajti njena gradnja bi zahtevala izurjenega izvajalca in veliko sredstev. Dolničar je zato sklenil, da bodo njeno gradnjo odložili na poznejše čase in se zdaj zadovoljili z naslikano varianto. Pri vseh teh gmotnih stiskah pa je zbral pogum, da je dal leta 1704 ob zahodni fasadi nove stolnice postaviti dva mogočna zvonika, da je cerkev z njima vendarle dobila tudi ustrezen višinski poudarek – da se vsaj malo dviga iznad mestnih streh. Načrt zanju je napravil slikar Giulio Quaglio, ker ju arhitekt Andrea Pozzo ni predvidel.

Giulio Quaglio je s freskami “oblekel” stolnico

Oboke in stene baročne ljubljanske stolnice je z živahnimi freskami “oblekel” slikar Giulio Quaglio (1668-1751), ki je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

Veliko delo v kratkem dokončano

Hkrati s slikarjem Quagliem so v stolnici začeli z delom tudi štukaterji, ki so krasili obok prezbiterija, oblikovali kapitele in friz pod venčnim zidcem. Po petih gradbenih sezonah je bila nova stolnica dograjena in že toliko olepšana, da so lahko sredi leta 1706 v njej že uvedli bogoslužje. Začasno so se morali zadovoljiti z oltarno opremo iz stare cerkve. Sveto Rešnje telo so iz oratorija, kjer je bilo hranjeno med gradnjo, slovesno prenesli v stolnico 22. avgusta 1706. Ko so bila opravljena še nekatera nujna dela (tlak), je škof Ferdinand Kuenburg novo stolnico slovesno posvetil ob navzočnosti številnih cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov 8. maja 1707.

V naslednjih letih je stopnica dobila marsikaj novega: prižnico, balkona in orgelski omari na stranskih korih (1711), kipe emonskih škofov pod kupolo (1713), spomenik graditelju Janezu Antonu Dolničarju (1721), marmorno menzo oltarja sv. Rešnjega telesa z angeloma adorantoma, ki sodita med vrhunske dosežke kiparja Francesca Robbe (ok. 1750). Pod škofom Janezom Herbersteinom (1772-1787) so postavili marmornat veliki oltar, v prezbiterij pa nove kanoniške sedeže.

Nova stolnica dobi krono – kupolo

Jezuitski arhitekt Angelo Pozzo je ljubljansko stolnico zasnoval kot baziliko. Njegov načrt je na križišču glavne in stranske ladje predvideval kupolo. Zaradi pomanjkanja sredstev je bila kupola zgrajena šele pod škofom Antonom Alojzijem Wolfom (1824-1859). Leta 1836 je predstojništvo ljubljanske stolne cerkve povabilo dobrotnike k nabirki za zidavo kupole. Po dolgih pogajanjih z državnimi oblastmi se je cerkveno predstojništvo odločilo za načrt zidarskega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem, ki se je že bil izkazal z raznimi deli. Po odobritvi končnega načrta je Medved s svojimi zidarji delo zastavil aprila 1841, junija pa so na vrh kupole že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kot sijajen spomenik umetnosti so jo občudovali sodobniki, hvalili so jo tudi naslednji rodovi in tudi umetnostno zgodovinska stroka ji je dala priznanje za drzno izpeljavo. S kupolo je bila stavba končno uresničena po prvotni baročni zasnovi; na zunaj je dobila pomemben arhitektonski poudarek, navznoter pa nov vir dnevne luči. Kupolo je po Quaglijevem vzoru v letih 1843-1844 poslikal Matevž Langus. Leta 1845 je naredil tudi novo sliko sv. Nikolaja/Miklavža za glavni oltar. – Po velikonočnem potresu leta 1895 je stolnico obnovil Franc Faleschini.

Mojster Plečnik in drugi umetniki za “mater” ljubljanskih cerkva

Na pragu dvajsetega stoletja so s prenovitvenimi deli počastili 200-obletnico posvetitve stolne cerkve. Začeli so spomladi 1905 in končali jeseni 1906. Quaglieve freske je restavriral Anton Jebačin, obnovljeni so bili korni sedeži, cerkev je dobila nova okna. Po praznovanju obletnice se je predstojništvo posvetilo predvsem opremi cerkve (vrata, klopi, spovednice). Leta 1911 je stolnica dobila nove orgle in tedaj so obnovili tudi okras baročnih omar. Med umetniki, ki so delali za stolnico pred drugo svetovno vojno in med njo, je treba omeniti Ivana in Heleno Vurnik, Rika Debenjaka, Ivana Pengova. Po vojni pa je vidno sled v cerkvi zapustil tudi mojster Jože Plečnik. Leta 1952 ji je podaril škofovski prestol, štiri leta zatem, tik pred smrtjo, pa je napravil načrt za predelavo kapele sv. Križa (gotski križ je iz stare stolnice) in vanjo postavil tudi izvirno oblikovan krstni kamen. Sledil mu je slikar Stane Kregar, ki je vhod v kapelo okrasil s podobo sv. Antona Padovanskega, za okno nad velikim oltarjem pa je leta 1961, ko so za proslavo 500-letnice ustanovitve škofije st avbo obnavljali, prispeval nov vitraj (barvno okno). V letih 1969-1971 so po smernicah pokoncilskega bogoslužja preuredili prezbiterij po načrtih arhitekta Antona Bitenca. S svojimi upodobitvami križevega pota je ljubljansko stolnico leta 1973 obogatil kipar France Gorše. V spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je ljubljanska stolnica dobila dva monumentalna spomenika: dvoje bronastih vrat: “slovenska vrata” na glavnem pročelju, delo kiparja Antona Demšarja, ki predstavljajo zgodovino krščanstva med Slovenci, in “ljubljanska vrata”, delo Mirsada Begića, na katerih so upodobljeni ljubljanski škofi dvajsetega stoletja.

(priloga 05_2007)

Jakob Aljaž

Napisal Marko na 2. maja 2007. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.

DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”

NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.

SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Avtor: Marko

* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

* 13. januar 1837, Prvačina, † 8. julij 1897, Dunaj

* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing