Zgodba o drenu
Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren – Cornus – baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti…
KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.
Marko Anton Kappus (tudi Kapus), ki mu posvečamo ta zapis ob 350-letnici njegovega rojstva, je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. “Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti,” je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). “S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini.” Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).
Papež Gregor XV. je leta 1622 ustanovil Sveto kongregacijo za širjenje vere (Propaganda fide), ki je iz Rima vodila vso misijonsko dejavnost katoliške Cerkve (zdaj se imenuje Kongregacija za evangelizacijo narodov). To je storil z namenom, da bi misijonsko delo potekalo bolj načrtno in da bi zmanjšal tekmovalnost posameznih redov na tem polju. Od druge polovice 16. stoletja so vodilno vlogo v misijonih prevzeli jezuiti. Njihovi ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski je že leta 1540 določil za misijonarja v Indiji svojega tovariša sv. Frančiška Ksaverija, ki ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.
Jezuitsko misijonsko delo v Mehiki je takrat imelo že bogato in razgibano zgodovino. Tamkajšnja provinca, ustanovljena leta 1572, je ob prihodu p. Kappusa štela že okoli 500 članov, ki so delovali med Indijanci v redukcijah in v drugih ustanovah. Njegovo misijonsko delovanje, ki je trajalo trideset let, je v glavnih črtah opisal Zmago Šmitek. Naš misijonar je nekaj časa ostal v mehiškem glavnem mestu, marca 1688 pa je bil poslan v pokrajino Pimerio Alto (današnjo Sonoro), kjer je začel delati na misijonski postojanki Cucurpe, ki je bila ena najodročnejših. S sodelavcem p. Adamom Gilgom z Moravske sta leta 1691 ustanovila novo misijonsko postojanko, ki sta jo imenovala Sv. Tadej. Tam je naš misijonar dobro spoznal tamkajšnja indijanska plemena. Februarja 1694 je s tirolskim misijonarjem p. Kühnom in španskim stotnikom Mangejem prehodil 600 kilometrov do Kalifornijskega zaliva. Po školjkah, ki jih je p. Kappus našel pri Indijancih in ki so lahko izvirale le s tihomorske obale, nikakor pa ne iz zaliva, sta misijonarja sklepala, da so jih Indijanci dobivali po kopni poti. Torej mora obstajati kopenska zveza Kalifornije s celino, čeprav so dotlej mislili, da je Kalifornija otok. Novembra 1694 je p. Kappus postal voditelj in predstojnik vseh misijonarjev ob reki Sonori. Nekaj let je bil profesor in rektor kolegija v kraju Matape, krajši čas je deloval na drugih misijonskih postojankah, a se je kmalu vrnil v Matape, kjer je 30. novembra 1717 umrl.
Živimo v svetu, kjer se zdi, da so vse stvari zgolj prehodnega značaja. Zavedamo se, da je naše znanje nepopolno, da se spreminja in nadgrajuje iz dneva v dan. Prav tako so tudi naši dosežki nekaj začasnega, saj bo tisto, kar je danes novost, jutri že zastarelo, preseženo. Pomislimo samo na računalnik. Vsi se zavedamo, da bo računalnik, ki smo ga kupili, kmalu zastarel. Programov, ki so bili pred desetimi leti neprekosljivi, danes sploh ne moremo več uporabljati. Svet se izjemno hitro vrti in spreminja, zato se zdi, da ni nič trdnega, nič dokončnega, nič stalnega. Vse, kar je, je samo začasno, jutri bo lahko drugače, upajmo, da boljše.
Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Dve leti starejši brat je preminil nekje v Rusiji med drugo svetovno vojno, sestra pa se je poročila na domu. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo “Milosti polna, spomni se”. Ko je bil sedanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger leta 1980 v tedanjih težkih razmerah imenovan za škofa ordinarija, mu je generalni vikar Smej dejal: “Ne boj se, saj ti bomo pomagali, vse bo dobro.” Nadškof Kramberger se spominja: “Tega kratkega, a zame bogatega srečanja ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da sem slišal Božji glas, ki se v Svetem pismu tolikokrat sliši: ‘Ne boj se! Jaz sem s teboj!'”
Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, “prekmurskega Slomška”. Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko piše za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: “Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo.”
Vse osvoji z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, “kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer”.
V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
