dr. Stane Granda
SLOVENCI MORAMO SAMI VZETI V ROKE SVOJO USODO
– Kritično razmišljate o odnosu Slovencev do lastne domovine. Niste ostali samo pri problemu (ne)izobešanja zastav, ampak tudi pri poimenovanju nekaterih institucij in opozarjate na nespoštovanje države same do sebe.
Nikoli nisem bil navdušen Jugoslovan. Bil pa sem lojalen do vsake oblasti. Imel sem to srečo, da sem bil že prvi dan vojne za Slovenijo mobiliziran in sem ostal vojak vse do srede julija. Zelo sem vesel, da imamo lastno državo. To moje veselje ni nič manjše ob težavah in dejstvu, da stvari niso take, kot smo pričakovali. Me pa zelo preseneča, da Slovenci ne znamo živeti z lastno državo. Najbolj me preseneča, da te zavesti nimajo niti državni organi, ki bi morali skrbeti za to, da se državna zavest širi. Tako bomo letos spet poslušali o republiški volilni komisiji, kot da smo še vedno ena od republik nekdanje države. Sploh imamo še veliko »republiških« organov. Od ministrstva za kmetijstvo do šolskega ministrstva (na primer, republiška maturitetna komisija, namesto državna). In če bi kmetijskemu ministru to še lahko odpustili, pa šolskemu ministru, ki bi moral skrbeti za vzgojo, tega ne moremo.
Moti me tudi zamenjava pojma nacionalni in državni. Pri nas se besede država bojimo in uporabljamo le besedo nacionalni. V srednjeevropskem prostoru beseda nacionalni pomeni narodni. V anglosaškem svetu je morda pravilno uporabljati samo besedo nacionalni, v srednjeevropskem pa ne. Slovenci smo od leta 1848 nacija. To so nam takrat priznali v dunajskem parlamentu. Avstrija je bila večnacionalna država in mi smo bili eden od narodov. Bili smo nacija kot so bili Čehi ali Italijani v večnacionalni Avstriji. Nismo postali nacija šele z osamosvojitvijo, kakor bi nekateri radi videli.
– Ali vpliva k tej nedržavljanski drži tudi pomanjkanje državljanske vzgoje? Ali kot zgodovinar iščete korenine take drže tudi v preteklosti?
V državah, kjer smo Slovenci živeli, je bilo veliko državljanske vzgoje in mi smo bili najboljši Avstrijci, potem (tako v stari kot v novi Jugoslaviji) Jugoslovani… Sedanja prevladujoča ideologija seveda ne mara ne narodne ne državljanske vzgoje. Sodim med pogoste kritike šolskega ministra. Odkrito in jasno povem, da ga ne kritiziram zaradi njegovih ideoloških opredelitev, do katerih ima on enako pravico kot jaz do svojih. Vendar ne sme svoje ideologije zlorabljati za to, da pri nas ni ustrezne državljanske in domovinske vzgoje v šolah. Včasih smo imeli družbeno politično vzgojo, ki je bila gojitev ljubezni do revolucije in do njenih voditeljev. Ta sedaj ne pride več v poštev. Ta državljanska vzgoja mora sloneti na ljubezni do državljanskih, pravnih razmerij, da državljan spoštuje svojo državo kot pravno državo. Slednje pa spet mnogim ne diši in smo v začaranem krogu. Verjetno se bodo te stvari uredile, ko bo Slovenija pravna država. Državljanska vzgoja pomeni vzgojo za ljubezen in za veselje, da živiš v neki državi in te država osrečuje v materialnem, duhovnem in kulturnem pogledu. Menim, da je to naša največja pomanjkljivost pri vstopanju v Evropo. Vsi namreč vstopajo tja kot Avstrijci, kot Italijani ali Estonci itd, mi pa kot neka neizoblikovana, amorfna masa, ki ne ve, od kod prihaja, kaj je in kaj naj bi bila.
SLOVENSKA ZASTAVA IN GRB
Dr. Stane Granda je strokovnjak za prelomno leto 1848, ko je nastala sedanja slovenska zastava. Zato nas je zanimalo njegovo mnenje o njej in o spremembah, povezanih z njo.
»Dejansko je bila sedanja slovenska zastava potrjena leta 1848. Obstajajo trditve, da je celo starejša, vendar počakajmo na objavo dokumentov, da bomo to lahko z gotovostjo rekli. Zastave ne moreš menjati, kakor ne moreš menjati priimka. To prineseš s seboj. Zastava mora imeti pravilne proporce in mora biti na njej grb na ustreznem mestu. Problemi z našo zastavo niso v barvah, ampak v dimenzijah. Tu pa naj strokovnjaki povedo, kakšno mora biti razmerje med dolžino in širino, da zastava pravilno plapola v vetru. Več problemov je z grbom, kajti slovenskega grba ni. Sedanji grb meni ni všeč, a to ni bistveno, saj so okusi različni. Heraldiki, strokovnjaki za grbe, pa pravijo, da je hieraldično zgrešen. Zato bi ga morali popraviti. Tu nima »ljudska volja« kaj govoriti, ampak naj problem reši stroka. Lahko se dogovorimo glede vsebine, obliko pa določa stroka. Saj ne morejo ljudje »odločati«, kako bodo komu amputirali nogo. Tudi ni stvar »ljudske volje«, kako bodo nekomu popravili zob. To odloči stroka. Zato je politična razprava o obliki grba, čista politična manipulacija.«
– Kot zgodovinar ste natančneje obdelali obdobje prelomnega leta 1848. Slovenci smo takrat tudi politično jasneje izoblikovali narodne zahteve. Takrat smo bili združeni v Avstrijski monarhiji. Kaj bi se lahko od takrat naučili koristnega za naše sedanje vključevanje v Evropo.
Večina Slovencev je bila takrat res del avstrijskega cesarstva in pod istim vladarjem. Od takratne izkušnje se lahko naučimo, da moramo svojo usodo vedno sami držati v svojih rokah. V tistem času Slovenci nismo imeli nobene skupne organizacije, ki bi nas vsaj na nekem nivoju povezovala. Tudi cerkveno smo bili takrat razdrobljeni med številne škofije. Mohorjeva družba je prva organizacija, ki je povezala vse Slovence, do tedaj jih je povezoval samo jezik! In vendar smo Slovenci postavili najbolj radikalen program v tedanjem avstrijskem cesarstvu. Noben drug narod ni bil tako radikalen v svoji zahtevi kot je bila radikalna zahteva po Združeni Sloveniji. Predvideli smo tudi jasen cilj: svojo državno enoto s svojim parlamentom in slovenščino kot uradnim jezikom. In iz te osnove je zrasla slovenska država. Zato me zelo moti, ko želijo danes nekateri ustvariti mit, kako se je partija že od 70-ih let prejšnjega stoletja trudila za slovensko državo. Imela je škarje in platno, lahko bi karkoli izpeljala. Pa ni naredila nič! Kardelj se v grobu obrača ob teh besedah, kajti on je bil Jugoslovan, čeprav je bil Slovenec, in njegov cilj je bil jugoslovanski delavski razred. To se vidi tudi po tem, da so na obrobje slovenskega ozemlja v okviru nekdanje Jugoslavije, načrtno naselili ogromno neslovencev (Obala, Nova Gorica, Jesenice, Maribor…), da bi načeli slovenski etnični prostor.
V LUČI EVROPSKEGA ZDRUŽENJA
– V zgodovini smo bili Slovenci zelo pozorni na svoj jezik. Kako gledate na to v luči evropskega združevanja?
Kolikor poznam evropske razmere in kolikor sem se z nekaterimi ljudmi pogovarjal, nam samo vključevanje v Evropo ne ogroža jezika samo po sebi. V evropskih institucijah bodo prevajali. V tem bomo na boljšem kot nekoč v Beogradu, kjer tega niso delali. Bojimo pa se lahko naših politikov, ki nimajo narodne zvesti. Pravzaprav smo Slovenci samim sebi največja nevarnost. Ker vemo, kakšna je vzgoja pri nas, smo upravičeno zaskrbljeni nad našo usodo. Če kdo na odgovornem mestu reče, da komaj čaka, da bomo postali dvojezični, nas je lahko upravičeno strah za našo prihodnost.
– Zagovarjate misel, da Slovenci ne smemo pričakovati, da bo naše nerešene probleme reševala Evropa. Ali se ne v takem slepem zaupanju v Evropo ponavlja naivnost Slovencev, ki smo ji bili priče že v preteklosti?
Te naivnosti je pri nas zelo veliko. Že slovenska odločitev za Jugoslavijo leta 1918 je bila zelo naivna. Ta drža se ponavlja. Tudi danes mnogi mislijo, da nima smisla politično delovati, češ, saj nam bo Evropa rešila stvari. Poglejte, Italija je še vedno Italija z vsemi svojimi dobrimi in slabimi stvarmi. Še vedno ima mafijo, čeprav je v Evropi. Podobno imajo druge države v okviru Evrope še vedno vrsto prejšnjih problemov. Mi bomo morali sami sebe »evropeizirati« v smislu, da bomo sami vzpostavili pravno državo… Evropa bo poskrbela samo za to, da je ne bomo motili. Vse drugo pa bodo prepustili nam. Stvari, ki bodo ostale v naši avtonomiji, bomo morali urejati sami.
Pri nas je problem, ker nihče ne skrbi za delavce in njihove pravice. Žal je tudi res, da bodo delavci raje stopili v sindikat, ki jim bo obljubil klobaso in vino, kot pa v tistega, ki se bo zavzemal za njihovo boljšo plačo.
– Proučevali ste socialne razmere na Slovenskem v 19. stoletju. Ali lahko povlečemo kakšne vzporednice med obdobjem po uveljavljanju kapitalizma takrat in danes?
Kapitalizem je začel v Slovenijo prodirati z izgradnjo železnice Dunaj – Trst (1857). V začetku prodira zelo počasi, v 80 in 90 letih pa se začenja njegov pospešen razvoj. V tam času se pod vplivom Janeza Evangelista Kreka, kardinala Missie, pozneje Šušteršiča organizira krščansko socialno gibanje, ki je Slovence rešilo pred kapitalističnim odiranjem, kakršnega so poznali drugod po Evropi. Meni je zelo žal, da velikih naporov teh ljudi in te tradicije danes ne poznamo. V drugih predelih takratne Avstrije so bili delovodje in drugi vodilni delavci krščanski socialisti, delavci pa socialisti ali komunisti, pri nas je bilo ravno obratno. Delavci so bili krščanski socialisti. Pravzaprav se danes ta zgodba ponavlja. Večina direktorjev je članov vladajoče stranke, prej partije. Delavci pa so neorganizirani. Nobena od pomladnih strank ni poskusila resno organizirati delavstva in še vedno je velika večina delavstva v bivših sindikatih. Tudi delavci ne kažejo prave volje, da bi pri nas ustanovili neke demokratične sindikate, ki bi se borili za delavske plače in boljše delovne pogoje. Delavci, ki v neki tovarni izgubijo delo, ne morejo kolektivno tožiti tovarne ali kogarkoli, ampak morajo to narediti posamično. Medtem ko, na primer, problem odpisanih lahko kolektivno rešujejo. To samo pomeni, koliko je pri nas delavec brezpraven. Pred nedavnim sem našel podatek, da so v 18. in 19. stoletju takrat ko je neko gospostvo propadlo, morali najprej poskrbeti za delavce. Danes je ravno obratno – za delavca ne poskrbi nihče. Pomanjkljivost pomladnih strank je, da ne znajo delavstva organizirati in se zavzemati za njihove pravice.
Zelo sem vesel, da imamo Slovenci lastno državo. To moje veselje ni nič manjše ob težavah in dejstvu, da stvari niso take, kot smo pričakovali.
– V preteklosti smo Slovenci imeli veliko dobrih politikov, ki so se naslanjali na katoliško tradicijo. Zakaj so bili v zgodovini tako uspešni?
Eno je verska, drugo je ideološka opredelitev, spet drugo pa je znanje. Naši politiki so lahko odlični kristjani ali so osebno pošteni ljudje, a so politično neizobraženi, ker so se vzgajali v prejšnjem političnem sistemu in poznajo samo njegov vzorec obnašanja. Da ne bi koga užalili, vzemimo krščanske demokrate, ki jih ni več. Nekdo lahko nastopa kot tak, obnašal pa se je kot nekdanji socialistični politik. Nimajo pravih vzorcev obnašanja. Mislim, da bi se morali tega naučiti na zahodu. Graditi bi morali na mladih, ki bi se zunaj naučili in bi tako dobili evropsko izobražene kadre. Volje je veliko, vendar brez znanja še taka volja ne pomaga nič.
– Isti direktorji in politiki, ki so včasih govorili o samoupravljanju in o pravicah delavcev, o jugoslovanskem bratstvu in pomenu JLA, danes govorijo o tržnem gospodarstvu in kapitalu ter evropskih integracijah in NATU. Ste si kdaj postavili podobno vprašanje kot jaz: Kdaj so lagali: sedaj ali prej. Ali obakrat?
Demos je bil sam presenečen nad svojo zmago in tisti, ki so pripravljali osamosvojitev Slovenije, na socialna vprašanja niso bili dovolj pozorni. Prej so bili zlasti zdravstvo in štipendije, pa tudi stanovanjsko vprašanje razmeroma na dobri poti urejevanja. Potem je prišlo do privatizacije – Hrvati jo duhovito imenujejo prihvatizacija. Politični voditelji, ki so veliko govorili o samoupravljanju in delegatskem sistemu, so bili samo z eno nogo v tistem sistemu. To se je kazalo tudi v njihovem privatnem življenju. Že v socializmu so si nekateri privoščili standard, o katerem tudi na Zahodu normalen direktor ni mogel niti sanjati. Čim se je zastava obrnila, so pozabili na to, na kar so prej prisegali in so postali kapitalisti. Niso postali kapitalisti, kot jih poznamo v Severni Italiji ali Avstriji, ki sta nam kulturno blizu, ampak po vzorih najbolj grozljivega (turbo) kapitalizma. Naši novi kapitalisti so poznali zgodnji kapitalizem, ki je bil v Evropi v prvi polovici 19. stoletja. Po tem grobem kapitalističnem sistemu so se tudi ravnali. Najbrž so ga socialistični zgodovinarji nekoliko karikirali in ga prikazali še bolj grobega, kot je v resnici bil. Ne smemo pozabiti, da delavska zakonodaja izvira od utopičnih socialistov, ne pa od marksistov.
NEMORALNOST SODOBNEGA KAPITALIZMA
Naši sedanji kapitalisti so se zgledovali po tem divjem sistemu in ga prignali do konca. Ker pravna država ni delovala in ker je veljalo, da je sedaj treba obogateti in ker so bili brez morale, se je to tudi zgodilo. Številni mlajši »kapitalisti« se nikoli niso učili desetih božjih zapovedi. Prav tako so nekatere stranke vedele, da se bo politični vpliv delil na podlagi kapitalske moči in so zelo spodbujale svoje funkcionarje, da so se povzpeli na vplivna mesta v gospodarstvu in jih sedaj trdno držijo v rokah. Pretresljivo je poslušati direktorja velikega sistema in se spominjati, kako je včasih vpil za delavske pravice, danes pa je največji zagovornik delodajalcev. Ob tem se človek sprašuje, kako je on postal iz upravljalca lastnik. Prepričan sem, da je bivšim oblastnikom kar najbolj ustrezalo, da so stvari postale nepregledne in slabe za delavce, da so lahko dokazovali, kako je bil prejšnji sistem dober, sedanji pa slab.
– Opozarjate na socialne probleme tudi mladih, ki se tudi zaradi tega ne odločajo za družinsko življenje. Se vam zdi, da je Cerkev v Sloveniji dovolj dvignila glas v prid tem ljudem, saj je končno med temi ljudmi veliko kristjanov?
Zelo občudujem zagrebškega nadškofa, ki je v tem oziru veliko bolj jasen in tudi oster. Mislim, da se pri nas premalo zavedamo tega problema, zlasti stanovanjskega problema in problema mladih. Pri nas se preveč zapletamo glede politike in podobnega in premalo gledamo naprej in mogoče preveč nazaj. Socialno vprašanje in mladi bosta stvari, ki bosta tudi Cerkev na Slovenskem »odpeljali« naprej. Mislim, da bi to morali bolj poudarjati. Manjka poznavanje slovenske zgodovine, ki nudi za te probleme dovolj izhodišč. Ne gre za posnemanje, ampak za to, da bi se toliko naučili iz nje, da bi pripravili nove modele. Dovolj gradiva imamo tudi v papeških okrožnicah. Prepričan sem, da so v Cerkvi številni ljudje, ki to poznajo, a se premalo oglašajo v javnosti.
Pred nedavnim sem našel podatek, da so v 18. in 19. stoletju takrat ko je neko gospostvo propadlo, morali najprej poskrbeti za delavce. Danes je ravno obratno – za delavca ne poskrbi nihče. Pomanjkljivost pomladnih strank je, da ne znajo delavstva organizirati in se zavzemati za njihove pravice.
– Kar je bilo nekoč »uzakonjeno« na revolucionarni način, to je danes na demokratičen. Tudi to ste napisali. Poudariti ste hoteli, da je v Sloveniji marsikaj ostalo enako ne glede na spremembe. Med to lahko prištevamo tudi odnos do kristjanov. Kaže, da se z njimi lahko vsakdo »poigra«, kakor hoče. Branil jih ne bo nihče. Kdo bi jih moral?
Prvi bi jih moral braniti pravni sistem. Drugo bi moralo biti ustrezno družbeno ozračje, za katero bi moral na prvem mestu skrbeti predsednik države, ki bi moral v takih primerih nujno reagirati. Mislim tudi na prejšnjega predsednika države. Drugi poklicani človek je varuh človekovih pravic, ki pa je v Sloveniji čisto odpovedal. Tudi strankarski voditelji bi se morali v takih primerih bolj jasno oglasiti. Vsaj njihovi ideologi ne bi smeli molčati. Tudi izobraženci bi se morali bolj oglašati. Zlasti katoliški izobraženci bi se morali bolj jasno in glasno pojavljati in biti bolj zahtevni. Nekaj možnosti, čeprav omejene, imamo. Ne samo, da ni prave volje, opažam tudi strah ljudi, da bi se oglašali in branili človekove pravice. Pa vendar je bila Cerkev na Slovenskem skozi vso zgodovino, tudi takrat, ko je bila še sama fevdalni gospod, v večini primerov braniteljica revnih in zatiranih. Samo nadaljevati bi morali to tradicijo.
Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2, str. 8.
Duhovnik, tesno povezan z ljudstvom
“Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo”
Začel je pisati poučne in nabožne knjige. Najbolj znana je Zber lepih ukov za slovensko mladino (1814), ki obsega nekaj pesmi in vrsto krajših poučnih sestavkov “Bila je to prva slovenska mladinska knjiga in hkrati prva slovenska knjiga, ki ima prevode iz slovanskih književnosti” (Ivan Grafenauer). Ko se je preselil v Blatograd, se je Jarnik z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Prešeren mu je menda dejal: “Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo (jezikoslovje)!”
V Vrazovem Kolu je objavil prvo razpravo o koroških slovenskih narečjih z naslovom Obraz slovenskega narečja u Koruškoj. Kot župnik v Šmihelu na Gosposvetskem polju se je Jarnik ob knežjem kamnu in vojvodskem prestolu posvetil raziskovanju koroške zgodovine: Z razpravo Narnigi o ponemčevanju Koroške je dregnil v nemško osje gnezdo. Po njegovi domnevi se je jezikovna meja od 15. stoletja naprej vsako stoletje pomaknila za eno uro hoda proti jugu. Dosledno je uporabljal izraz “slowenisch” namesto “windisch”. – Krščanska kulturna zveza v Celovcu je začetnika slovenskega narodopisja na Koroškem počastila s tem, da je svojo znanstveno ustanovo za narodopisno dejavnost Slovencev na Koroškem 2. marca 1992 poimenovala Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik.
Misel o združeni Evropi je v njem zorela počasi. Nekoliko so k temu pripomogle tudi okoliščine njegovega življenja. Rodil se je 29. junija 1886 v Clausenu v Luksemburgu. Oče Jean-Pierre je bil premožen posestnik francoskega rodu, mati Eugenie Duren pa je bila nemške krvi, rojena v Luksemburgu. Robert je bil njun edini otrok, imela pa je kar tri domovine, ločene le nekaj desetin kilometrov: Francijo, Nemčijo in Luksemburg. Hodil je v nemške šole: najprej v Luksemburgu, zatem v Metzu, ki je bil tedaj pod Nemčijo (po vojni 1870-71 je bila pokrajina Alzacija-Lorena priključena rajhu). Po maturi se je odločil za študij prava na univerzah v Berlinu, Munchnu, Bonnu in Strasbourgu, kjer je bil leta 1910 promoviran za doktorja civilnega in trgovinskega prava. Na svoje starše je bil zelo navezan, zato ga je močno prizadela smrt očeta leta 1900, še bolj pa materina smrt leta 1911, ko mu je bilo petindvajset let. Tedaj je menda pomislil celo na to, da bi postal duhovnik. Sicer pa je vse življenje ostal neporočen in je živel kot menih sredi sveta. Blizu mu je bila duhovnost sv. Frančiška Asiškega.
Leta 1912 je v Metzu odprl odvetniško pisarno. Dejavno se je vključil v karitativno delo Cerkve, kot odvetnik je v duhu katoliškega socialnega nauka branil pravice malih in zatiranih. Ko je bil leta 1913 v Metzu shod nemških katoličanov (Katholikentag), je bil mladi odvetnik član organizacijskega odbora. Med prvo svetovno vojno je bil rezervist. Po končani vojni je bila Alzacija-Lorena vrnjena Franciji in Metz, kjer je živel Schuman, ni bil več pod oblastjo Berlina, temveč Pariza. Postal je francoski državljan. Sprva tega ni bil prav vesel, saj je bila Francija antiklerikalna država. Sčasoma pa se je novega položaja navadil. Njegov duh se je začel bogatiti tudi s francosko kulturo.
Leta 1919 je postal poslanec svoje dežele v francoskem parlamentu, kjer je ostal vse do leta 1940. Zagovarjal je samostojnost Alzacije-Lorene na verskem in jezikovnem področju. Marca 1940 je postal državni tajnik za begunce, julija je izstopil iz vichyjske vlade maršala Petaina. Gestapo ga je kot vplivno osebnost interniral v badenskem mestu Neustadt, od koder mu je leta 1942 uspelo pobegniti v Francijo, kjer je živel v ilegali (po raznih samostanih) in imel stike z odporniškim gibanjem. Leta 1945 je bil ponovno izvoljen za poslanca v francoskem parlamentu na listi stranke Republikanskega ljudskega gibanja. Od junija 1946 do januarja 11947 je bil finančni mininister, od novembra 1947 do julija 1948 je bil predsednik francoske vlade, zatem pa pet iet (1948-1953) zunanji minister. V tej “funkciji” je z izjavo z dne 9. maja 1950, znano kot “Schumanova deklaracija”, dal pobudo za začetek evropskega združevanja.
Čeprav je bila njegova “evropska” politika deležna številnih kritik, Schuman ni odnehal: zavzemal se je za ustvarjanje evropske skupnosti ne le na gospodarski, temveč tudi na politični ravni. Junija 1955 je bil izbran za predsednika evropskega gibanja, marca 1958 je bil soglasno izvoljen za prvega predsednika Evropske skupščine (parlamenta) v Strasbourgu. Maja tega leta je prejel nagrado Karla Velikega, ki jo zaslužnim Evropejcem podeljuje mesto Aachen. Leta 1962 se je umaknil iz političnega življenja in tedaj je nastala njegova knjiga Za Evropo, ki je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Robert Schuman je umrl 4. septembra 1963 v kraju Chazelles pri Metzu in pokopali so ga v tamkajšnji cerkvi.
Dve leti bosta kmalu, kar sem Vaši presvetlosti z vso ponižnostjo ustno odkril svojo namero glede natisa nekakšne molitvene knjižice v našem jeziku, katere prevod mi je Vaša presvetlost ob isti priliki tudi blagovolila milostno dovoliti; vendar pa priznam, da sem doslej na čisto izpisal le štiri pole, ker nikakor nisem mogel najti zavetnika. Ko sem bil zaradi tega ves potrt, me je nedavno z največjim veseljem navdala novica iz pisma prečastitega gospoda lektorja, da je Vaša presvetlost preblagohotno izplačala 50 florenov za natis te knjižice; za ta velikodušni dar in za izredno ljubezen do slovenskega naroda vdano izrekam presvetlemu gospodu škofu neminljivo zahvalo. (Mikloš Kuzmič, Pismo škofu Szilyju, 13. februarja 1783)
“Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju… Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem – duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.” Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Spominjamo se ga ob 200-letnici smrti.
“Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko ludstvo ga ma vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenju drži.” Tako je o Miklošu Kuzmiču, začetniki nabožnega slovstva za katoličane v Prekmurju, zapisal Jožef Kosič (1788-1867). Ta narodni preroditelj prekmurskega ljudstva se je rodil 15. septembra 1737 na Dolnjih Slavečih na Goričkem. Bogoslovne študije je končal v Gyoru, kjer je bil sedež škofije, kamor je takrat spadalo gornje Prekmurje. Po novi maši je bil tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi (sedanjem Gradu). Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih (17. oktobra 1763). Po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 je svetobenediški plebanuš postal tudi dekan – vicearhidiakon “slovenske okrogline”, kakor je v svojih knjigah rad imenoval svojo rodno krajino. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika. Pri Sv. Benediktu, v ivanovskem dolu, je živel v lesenem župnišču precej daleč pod cerkvijo vse do svoje smrti 11. aprila 1804. V južno steno župnijske cerkve v Kančevcih je vzidan njegov nagrobni spomenik. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil Janos Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Na cerkvenih vizitacijah je z začudenostjo in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za cerkev in šolo.
Škof Szily, dobri pastir svojih vernikov; je Kuzmiča zelo cenil in o njem je zapisal, da mu “bogoljubnost s čela sije, v prsih pa mu domoljubno srce bije”. Spoštovanje je bilo obojestransko. Na škofovo pobudo je Mikloš najprej priredil evangelistar (Szveti evangelyoni za vse nedelne i svetešnje dni). Knjiga je bila natisnjena leta 1780 v Šopronu na škofove stroške. To je bila prva prekmurska katoliška knjiga. Za prekmurske evangeličane je Štefan Kuzmič (1723-1799) pripravil več knjig: leta 1752 Mali katekizem, leta 1754 pa prevod Novega zakona. Mikloš Kuzmič je prevodu evangelijev dodal razne molitve: za dež, za varstvo pred nevihtami ter nekatere litanije. Poleg Ewangelijev je najpomembnejše Mikloševo delo Kniga molitvena, natisnjena leta 1783 v Šopronu, ki je bila dolga leta edini katoliški prekmurski molitvenik. Istočasno z evangeliji je Kuzmič priredil tudi Szlovenszki Silabikar, abecednik za otroke (1780). Še pred evangeliji pa je isti tiskar v Šopronu natisnil Krako šummo velikega katekizmuša (1780) z vprašanji in odgovori; kakor je bila navada pri tedanjem katehetskem pouku. O svojih knjižnih načrtih je redno poročal svojemu škofu, katere ga je v iskreni hvaležnosti imenoval “najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta”. Škof je Mikloševo delo cenil in duhovnikom priporočal, naj berejo njegove knjige.
Rodil se je 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg in bil naslednji dan v župnijski cerkvi v Višnji Gori krščen na ime Viktor. Bil je najmlajši od šestih otrok iz drugega zakona očeta Andreja Kurenta in matere Ane roj. Vakselj. Iz očetovega prvega zakona sta bila Viktorjeva polsestra Marija in polbrat Alojzij (r. 1881), ki je bil leta 1904 posvečen v duhovnika. V svojem otroštvu je bilo Viktor velikokrat sam, ker je bil dosti mlajši od svojih bratov in sester, ki so bili že zdoma. Bil je tudi bolj rahlega zdravja. Pet razredno ljudsko šolo je obiskoval v Višnji Gori v letih 1916-1921. Po končani šoli je razmišljal, da bi se šel učit za mizarja, znanci, ki so poznali dečkovo izredno nadarjenost, pa so domače pregovorili, da so Viktorja poslali v ljubljanske šole. Šest let je bil dijak realne gimnazije na Poljanah. Že v tretjem razredu gimnazije je Viktor začel brati latinske knjige. Ko je leta 1926 romal v Rim, je kupil Teološko sumo (Summa theologica) sv. Tomaža Akvinskega v petih debelih knjigah, ki jih je potem z veseljem prebiral.
Po šestem razredu gimnazije je leta 1927 stopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je zaradi velike ljubezni do sv. Tomaža Akvinskega dobil redovno ime frater Tomaž. Po enoletnem noviciatu je privatno končal gimnazijo. Po maturi se je oktobra 1929 vpisal na Teološko fakulteto univerze v Ljubljani, leta 1931 je izpovedal večne redovne zaobljube, leta 1933 pa je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel najprej v Stični, potem pa še v Leskovcu pri Krškem, kjer je živela mati Ana po moževi smrti. Po novi maši je teološki študij nadaljeval na Vzhodnem institutu v Rimu in leta 1936 je postal doktor teologije z disertacijo Nauk sv. Cirila in Metoda o cerkvenem prvenstvu.
Po vrnitvi iz Rima je deloval v dušnem pastirstvu in pomagal je pri vzgoji samostanskih poklicev. V vojnih letih je moral kot stiški župnik veliko posredovati, da je pomagal ljudem. 21. septembra 1943 so ga komunisti aretirali skupaj s p. Placidom Grebencem in njegovim rodnim bratom Mavrom. P. Placida so 24. oktobra 1943 pri Grčaricah umorili (zdaj je v procesu za mučence), p. Tomaža in p. Mavra pa so izpustili iz kočevskih zaporov. Januarja 1944 so p. Tomaža poklicali v generalno hišo v Rim, kjer je na univerzi De propaganda fide dve leti predaval cerkveno pravo in duhovno teologijo. V letih 1947-1948 je bil profesor na redovni šoli v samostanu Hauterive v Švici, potem je bil nekaj časa magister novincev v samostanu Stams na Tirolskem, kjer je hudo zbolel. Zdravje se mu je okrepilo, ko je postal župnik (1949-1954) in je bil vsestransko dušnopastirsko dejaven. Vabili so ga v Ljubljano, da bi na Teološki fakulteti nasledil dr. Franca Grivca kot profesor vzhodnega bogoslovja, vendar si ni upal priti. Pri tedanjih oblastnikih je bil slabo zapisan, ker je papežu Piju XII. poročal o preganjanju vere in Cerkve v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekaj časa je še predaval na teološki visoki šoli v samostanu Mehrerau v Avstriji. Zadnjih trideset let je bil duhovni voditelj v samostanih cistercijank, nazadnje v samostanu Eschenbach pri Luzernu v Švici. Kot spiritual je vsak dan za sestre maševal, jim imel duhovni nagovor, bil na voljo za spoved ter duhovni pogovor.
Bil je duhovno bogat, trdno zakoreninjen v Bogu. Svoje varovanke je modro vodil k zdravi redovniški duhovnosti. Rad in veliko je molil. Ko je 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu umrl, so sestre in ljudje, ki so ga poznali, govorili: “Izgubili smo velikega molivca!” Vstajenja čaka v grobnici spiritualov v samostanu cistercijank v Eschenbachu.
“Moje življenje za življenje otroka”
Zelo jo je vleklo v misijone, pa ji je njen duhovni voditelj dejal, da jo čaka drugačna pot. Proti koncu leta 1954 se je zbližala z inženirjem Pietrom Molla, ki je bil od nje deset let starejši, po duši pa sta bila “sodobnika”. Kmalu sta se zaročila in po temeljiti duhovni pripravi sta se 24. septembra 1955 poročila. Poročil ju je Giannin brat Giuseppe, ki je tudi krstil njunega prvega otroka Pierluigija, rojenega 19. novembra 1956. Zakoncema je sin prinesel nepopisno veselje in še bolj utrdil njuno medsebojno ljubezen. Ta vez se je še okrepila, ko je decembra 1957 prišla v njuno družino Maria Zita, imenovana Mariolina (deklica je umrla v začetku leta 1964, slabi dve leti za svojo mamo). Sredi leta 1959 je prijokala na svet Lauretta. Mama Gianna je bila vesela, da je dobila deklico, kajti “želela sem sestrico za Mariolino”. To je bilo najlepše obdobje v življenju zakoncev Molla in njunih otrok. Ljubezen in veselje do življenja sta v Gianni vzbudili željo po četrtem otroku. Res je zanosila, toda pojavil se je rakasti tvor, ki je govoril: ali rešimo tebe ali tvojega otroka. Gianna se je odločila za otroka.
Ob tem pa je na vso moč prosila Boga, naj ji prihrani daritev življenja, ker bi rada še naprej.služila v ljubezni do moža in otrok. V porodnišnico je odšla 20. aprila 1962, na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti na križu. Naslednje jutro, na veliko soboto, je bila s carskim rezom rojena Giovanna Emanuela. Mama Gianna je po porodu hitro ugašala: umrla je 28. aprila 1962.
Njen mož Pietro pa je dejal: “Neizmerno sem hvaležen Bogu za ta dar božje previdnosti, v katerem vidim tudi priznanje tistim neštetim neznanim materam, ki so, kot je bila Gianna, junakinje materinske ljubezni in junakinje življenja… Nikoli mi ni prišlo na misel, da živim ob svetnici. Moja žena je brezmejno zaupala v božjo previdnost, toda bila je polna življenjske radosti. Ljubila je svojo družino, svoj poklic zdravnice. Ljubila je dom, glasbo, gore, rože, vse lepe stvari, ki nam jih je podaril Bog. Vedno je bila nasmejana. Njen nasmeh je žarel iz duše. Gianna je bila vedra žena, zadovoljna svetnica.”
V nekem mestu sredi stare Kitajske je živel cenjeni gospod Je. Njegovo veselje in strast so bili zmaji. Njihove risbe, slike in kipe je imel po celi hiši. Verjel je, da je zmaj dobrohotno bitje, simbol moči in znanilec dobrega, ki prinaša srečo vsem, kateri ga častijo z ljubeznijo in predanostjo, kakor je delal cenjeni gospod Je. Najvišji zmaj v nebesih je zvedel za češčenje, ki mu ga izkazuje gospod Je, in kako je njegova hiša polna številnih podob zmajev, ki jih je z vso skrbnostjo razporedil po hiši. Zato se je odločil, da ga osebno obišče.
Ko sem stopila zraven, je bila voda tam zmrznjena. Kovanci so bili vkovani v ledeno ploskev, motno so se lesketali pod njo in labodi in ptice iz gline ali iz plastike, nabrane nad tistim, so se mi zdeli še bolj neresnični in smešni.
»Vsak teden pridem sem, pa ni nič… Tudi molim za to…«
V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.
Rodil se je 7. marca 1907 v mestu Cres na otoku z enakim imenom. Oče Matteo Cortese je bil Italijan, mati Antonija Bataja pa je bila po rodu Hrvatica. Prvorojencu so pri krstu dali ime Nicolo. Za njim sta prišla na svet še brata Matteo/Mate in Antonio/Tone, nazadnje pa še sestra Antonia/Nina, s katero je bil Nicolo/Miko vse življenje tesno povezan. Nekaj let – do italijanske zasedbe otoka leta 1918 je hodil v hrvaško šolo in znanje hrvaškega jezika mu je prišlo zelo prav, ko je med vojno reševal hrvaške in slovenske trpine. Konec oktobra 1920 je trinajstletni Miko odšel v minoritsko semenišče v Camposampieru pri Padovi, kjer je z redovniško obleko dobil tudi redovno ime Placido (“miren, blag, veder”). Nadarjenega fanta so predstojniki poslali na teološke študije v Rim, kjer je leta 1930 prejel mašniško posvečenje. Po končanem študiju je leta 1931 začel pastoralno delovati najprej pri znameniti baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je bil moder in priljubljen spovednik. Zatem bil tri leta na minoritski župniji v Milanu. Januarja 1937 pa so ga poklicali nazaj v Padovo in mu zaupali zelo zahtevno službo urednika mesečnika Il Messaggero di S. Antonio (Glasnik sv. Antona) in ravnatelja vseh izdajateljskih dejavnosti, povezanih s tem listom. Posodobil je tiskarno, naklado Messaggera pa je dvignil najprej na 300.000 in nazadnje na več kot 800.000 izvodov!
Ko je Italija leta 1941 zasedla del Slovenije, so fašistične oblasti v padovanskem predmestju Chisanuova junija 1942 postavile eno svojih koncentracijskih taborišč, v katerem se je do kapitulacije Italije (8. septembra 1943) zvrstilo okoli 10.000 internirancev, povečini iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Istre in od drugod. Skupina študentk iz Slovenije, ki so na padovanski univerzi študirale medicino, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove svojce in znance. “Sprva je bil nezaupljiv, potem pa je razumel, kaj se dogaja v Sloveniji, koliko je trpljenja, nasilja in medsebojnih trenj. Skrivaj je v taborišče nosil pošto in denar, organiziral je dobavo hrane, obleke, knjig in seveda nudil duhovno tolažbo” (Ivo Jevnikar). Sodeloval je s slovenskim frančiškanskim patrom Atanazijem Kocjančičem, ki je bil vojaški kurat v taborišču.
“Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus”
“Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in marijanski apostolat med dušami,” je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: “Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku.” Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.
Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: “Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju.” Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: “Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili.” Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla “na oddih” pred tabernakelj. “Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj.” Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:”O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!” Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.