Kardinal Alojzij Ambrožič
»Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu.«
»Pred časom sem gledal fotografije, ki so bile posnete ob mojem mašniškem posvečenju in novi maši. Ko sem gledal ljudi za ‘glavno mizo’ na pogostitvi, sem pretresen ugotovil, da so vsi razen moje nečakinje v maminem naročju in mene že umrli: moj oče in moja mama, moj stric duhovnik, župnik moje rojstne župnije in župnik župnije, v kateri sem imel novo mašo, in vsi drugi. Vsakdanje spominjanje se je spremenilo v oster opomin moje umrljivosti in umrljivosti vseh nas.« Tako je v svojem razmišljanju Ko umirajoč ležim novembra 1997 zapisal naš rojak Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Potem si zastavlja vprašanje: “Kakšna bo moja smrt in smrt drugih? Takšno vprašanje nima odgovora, preprosto zato, ker se smrt vsakemu od nas zgodi samo enkrat.” In še: “Ali bom pustil Bogu, da me bo ljubil, ko bom umrl?” Njemu je bil odgovor na ti vprašanji dan 26. avgusta 2011, ko se je po dolgem in posvečenem življenju v dveh domovinah – Sloveniji in Kanadi – preselil v večno domovino vseh ljudi in vseh narodov.
V knjigi Kdo kakor Bog (Družina, Ljubljana 2005) je med njegovim izbranimi mislimi tudi Razmišljanje o otroštvu, zabeleženo marca 1993. Rodil se je 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, ki spada pod župnijo Dobrova pri Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok. Čeprav je kot šolar doživljal strahote vojne, “z nedvomno gotovostjo lahko trdim, da sem imel srečno otroštvo,” je zapisal. »Hotel sem samo pohajati po gozdovih, nabirati kostanj in ga peči, se med pašo izgubiti v knjigi pripovedk … Vse podeželje je bilo moje, prav tako gobe in jagode, ki so kar vabile, da bi jih nabral. In čudoviti občutek svetega spokoja na nedeljsko popoldne. Kako bi bil tedaj poimenoval te občutke, ne vem, se jih pa dobro spominjam.« Ta zaklad spominov ga je spremljal, ko je moral maja leta 1945 kot petnajstleten deček skupaj s svojimi zapustiti »raj« svojega otroštva in iti v begunstvo. 
V stiskah in težavah begunskih taborišč je družino še tesneje povezovala medsebojna ljubezen in močna vera. »Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da mama in oče nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet. da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbrati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre: imeli smo svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih. Lojze je v Ljubljani začeto gimnazijo končal v begunskem taborišču v Spittalu. Septembra 1948 so se Ambrožičevi izselili v Kanado, kjer so prvo leto občutili ‘neizmerno osamljenost’. Ustvarili so si nov dom v bližini Toronta. Lojze je kmalu vstopil v bogoslovno semenišče in bil 4. julija 1955 posvečen v duhovnika. 
Po dveh kaplanskih letih je za tri leta odšel na študij v Rim, po vrnitvi v Toronto je bil sedem let profesor Svetega pisma v semenišču, pa spet v Evropo, tokrat v Nemčijo in leta 1970 je v Würzburgu dosegel doktorat iz teologije. Šest let je predaval Sveto pismo nove zaveze, potem pa je kot strela z jasnega prišlo imenovanje za torontskega pomožnega škofa. Škofovsko geslo Kdo kakor Bog mu je navdihnil zavetnik torontske stolnice nadangel Mihael, čigar ime pomeni prav to. »Bil sem prepričan, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bilo zelo zadovoljen.« To je bilo leta 1976 in v tej novi službi je bil odgovoren predvsem za priseljence, ki je v tej največji kanadski škofiji ogromno (v Torontu vsako nedeljo mašujejo v 28 jezikih!). Leta 1986 ga je papež imenoval za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva, za torontskega nadškofa in metropolita pa leta 1990. Ko je prijel za krmilo, je torontska nadškofija štela 1,1 milijona, v šestnajstih letih (1990-2006) njegove pastirske službe pa je njihovo število predvsem zaradi priseljencev z vseh koncev sveta naraslo na 1,8 milijona katoličanov. 
Kot drugi Slovenec v zgodovini Cerkve je leta 1998 postal član kardinalskega zbora. V škrlatu papeževih svetovalcev je oktobra 1998 obiskal Slovenijo, svojo prvo domovino. Svojim rojakom na Dobrovi je zagotovil: »Ne bi znal biti Neslovenec, čeprav že nad petdeset let živim zunaj Slovenije. Seveda nisem Slovenec, kot bi bil, če bi ostal doma – vmes sem postal še kaj drugega, toda Slovenec ostajam z dušo in srcem.« Najvišje je sijalo sonce nad Torontom od 22. do 29. julija 2002, ko je mesto preplavila množica 600.000 mladih, zbranih ob papežu Janezu Pavlu II. za 17. svetovni dan mladih. Kardinal Alojzij Ambrožič, njihovih gostitelj, je po koncu SDM dejal: »Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje.« Po smrti papeža bl. Janeza Pavla II. aprila 2005 je bil kot prvi Slovenec med volivci novega papeža – Benedikta XV. Leta 2006 se je upokojil in zadnje obdobje življenja preživel v starostnem domu, imenovanem po njem Hiša Previdnosti kardinala Ambrožiča, kjer se je 26. avgusta 2011 srečal s smrtjo in se, kot je zapisal, “svobodno predal Očetovemu ljubečemu objemu”.
Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 10, str. 20.
Neka žena se je oglasila pri svojem zdravniku in se pritoževala nad boleznimi, ki naj bi jo težile. Zdravnik jo je natančneje pogledal in se prepričal, da z njenim zdravjem ni nič narobe. Sumil je, da je glavni vzrok za njene težave njen negativen pogled na svet, zagrenjenost in slaba volja.
Nemško mesto Bonn. Noseča žena je prišla k zdravniku, da bi ji naredil splav. Mož je imel nalezljivo spolno bolezen. Imela sta že štiri otroke. Najstarejši je bil slep. Drugi je umrl kmalu po porodu. Tretji otrok je bil gluhonem. Četrti pa je imel – tako kot mati pljučno bolezen – jetiko. Zdravnik je tako dal malo upanja, da bi bil peti otrok zdrav.
Kdor je počasen za jezo, kaže na veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. (Prg 14,29)
Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši…”
“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Rojstno mesto Boža Voduška je slovenska prestolnica Ljubljana, kjer je zagledal luč sveta 30. januarja 1905. Iz te družine sta znana tudi njegova dva mlajša brata: Vital in Valens. Prvi je bil le dobro leto mlaj Vital je bil pesnik, nabožni pisec in prevajalec. V Ljubljani je študiral bogoslovje in bil leta 1929 posvečen. Leta 1936 je odšel v Združene države Amerike, kjer je skrbel za slovenske izseljence, prevzel je slovensko župnijo v San Franciscu in jo upravljal do smrti (1973). Kot mlad duhovnik si je v domovini prizadeval za liturgično prenovo. Valens, najmlajši od teh bratov Voduškov, pa je bil etnomuzikolog. Po študiju je bil pravnik, vendar je večji del svojega življenja posvetil glasbi, zlasti preučevanju ljudske glasbe. Dolgo časa je bil umetniški vodja Slovenskega okteta, ki je ponesel “slavo” slovenske pesmi po vsem svetu. Bil je tudi urednik glasbenega dela izdaje Slovenske ljudske pesmi I-II (1970, 1981).
Umrl je na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1989. – Božo se je po ljudski šoli in srednješolskem guljenju klopi odločil za študij romanistike na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, kjer je že s triindvajsetimi leti diplomiral. Tedanja oblast ga je kot radikalnega kulturnega in političnega demokrata nameščala zunaj Slovenije. Dobil je suplentsko mesto v Banjaluki, ko pa so ga hoteli prestaviti še bolj daleč od doma, v Črno goro, je službo odpovedal in se prepisal na ljubljansko pravno fakulteto. Po diplomi je delal v odvetniških in sodnijskih službah po raznih slovenskih krajih (Ljubljana, Višnja Gora, Ptuj, Maribor). Leta 1939 je odprl lastno odvetniško pisarno v Črnomlju.
Božo Vodušek se je kot pesnik oglasil zelo zgodaj, okoli leta 1920, in pripadal je mlajši generaciji katoliških – ekspresionistov, a ga je od vsega začetka motila bivanjska groza in praznota, kar je izrazil med drugim v pesmi Prečute noči, kjer je zapisal: “Mi smo žejni vodnjaki / v zapuščenih dolinah suše”. Prve pesmi je objavil v rokopisnem dijaškem listu Pramen, potem pa je nekaj let objavljal v Domu in svetu, ko se je pridružil katoliškemu kulturnemu krogu, v katerem je ostal do začetka tridesetih let. V polemiki o odnosu med umetnostjo in svetovnim nazorom, ki je zlasti okoli leta 1929 potekala med Josipom Vidmarjem in katoliškimi besednimi umetniki, se je Vodušek odločno postavil na katoliško stran. Vidmar je zagovarjal misel: umetnik ne sme dovoliti, da bi ga pri njegovem ustvarjanju zavestno vodil njegov svetovni nazor. Vodušek mu je očital, da “v spopadu s krščanstvom ravna kot ‘prosvetljenec’ iz Goethejevih časov ter ‘naravno metafiziko in moralo’ presaja v XX. stoletje. Zato pač ne vidi, da se vprašanje katoliškega pisatelja nikakor ne pojavlja kot umetniški problem, ampak le kot moralni” (Franc Zadravec). Prav tiste čase pa je preživljal hudo krizo razmerja do nazorske skupnosti, iz katere je prihajal. Po svojem izstopu je v proznem sestavku Mladinski problem (Sodobnost 1934) zapisal, da je volja po etični doslednosti njega in vrstnike pripeljala v katoliško mladinsko gibanje.
Po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Voduškov Odčarani svet je najpomembnejša pesniška zbirka pri nas tik pred drugo svetovno vojno in je bila lepo sprejeta, razen pri skrajno konservativnih desničarjih in na komunistični levici. Vanjo je sprejel tudi nekatere pesmi iz zgodnjih let, ne pa religioznih pesmi, ki jih je do leta 1931 objavljal v Domu in svetu, v katerih nemirni iskalec včasih še najde kolikor toliko pomirljiv stik z Bogom. Po letu 1934 svoja iskanja in razmišljanja preliva v sonete in spada med največje slovenske sonetiste po Prešernu. Voduškova pesem je pesem “bolečega razuma”, ki izpoveduje tesnobo in trpnost slovenskega razumnika. Ko se je pesnica Lili Novy zgrozila nad njegovimi “podivjanimi” pesmimi, ji je v sonetu Poet v zadregi odgovoril, da poezija ni le “božanska iskra”, da ne raste le iz tega, kar je moč le v slutnji doživeti, kakor je trdila Novyjeva, temveč mora v njej imeti prostor tudi “trda kost” – najbolj vsakdanja vsakdanjost, ki jo mora pesnik “glodati” tudi z jedko besedo. Vodušek je trdil, da pesniška slava pripada le tistemu, kdor drzno razkriva dušo, nikar pa nežnim, polepotenim glasovom, ki življenje idealizirajo. – Vodušek se je leta 1943 pridružil partizanom v Beli Krajini, po vojni je delal najprej v raznih upravnih službah, nato pa dvajset let (1953-1973) kot znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU. Leta 1976 je za svoje pesniško delo prejel Prešernovo nagrado. Vzporedno z izvirnim pesnenjem je potekalo tudi Voduškovo prevajalsko delo. Že v dijaških letih je prevajal nemškega pesnika Georga Trakla, po drugi svetovni vojni pa se je posvetil prevajanju Goetheja (prvi del Fausta, 1955) in francoskega pesnika Baudelaira. Smrt mu je iztrgala pero iz rok 28. julija 1978.
Rojstni kraj Alberta Schweitzerja je bilo mestece Kayserberg v Alzaciji, pokrajini, ki je bila tedaj še nemška, zdaj pa je francoska. Rodil se je 14. januarja 1875. Oče Louis je bil protestantski pastor, ki mu je zelo zgodaj vlil v srce ljubezen do glasbe. V šolo je šel nerad, saj je bilo s tem konec njegove svobode, učil pa se je lahko. Bilo mu je nerodno, ker so bili njegovi sošolci oblečeni bolj revno kot on. Že od malih nog se je vedno postavil na stran tistih, s katerimi so grdo ravnali ali jim kaj hudega prizadejali. Sovražil je vsako nasilje. Ko mu je bilo dobrih šest mesecev, se je družina preselila v Gunsbach, kjer so se v cerkvi zbirali protestanti in katoličani, ki so složno živeli skupaj. Malega Alberta so pri nedeljskem bogoslužju očarale orgle, na katere je igral njegov oče. Sinka je vzel v šolo in v glasbenem znanju je napredoval tako naglo, da je pri desetih letih že igral pri bogoslužju namesto očeta. Že kot gimnazijec je zaslovel kot največji mojster za orgelske skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Kasneje je napisal izčrpno študijo o tem velikem skladatelju – osem knjig Zbranih orgelskih del J. S. Bacha.Z orgelskimi koncerti Bachovih skladb je gostoval po Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji.
Ob veselju do glasbe je Albert čutil tudi poklicanost, da bi ljudi učil častiti Boga in živeti po Jezusovem nauku, zato se je odločil za študij filozofije in teologije. Oboje je končal z doktoratom. Postal je profesor teologije na univerzi v Strasburgu. Nekega dne je s pošto prejel knjižico protestantske družbe o misijonih v afriški državi Gabon. Tam je bilo ogromno bolnih ljudi, pa nobenega zdravnika. “Tja me kliče Bog,” si je dejal in se odločil za študij medicine, da bi mogel ljudem tam doli pomagati. V tem času je spoznal Helene Breslau, hčerko profesorja zgodovine na univerzi v Strasbourgu. Odkrito ji je povedal, da namerava iti kot misijonski zdravnik v Afriko. Ona pa mu je odgovorila: “Kot bolničarka se bom specializirala za tropske bolezni in tako ti bom tam doli koristna.” Poročila sta se in sredi marca 1913 sta se odpeljala v misijone – v Afriko. S sedemdesetimi zaboji medicinskega materiala sta aprila 1913 prispela v Lambarene, otok sredi ogromne reke Ogowe v afriški državi Gabon. Naslednji dan sta si ogledala stavbo, kjer naj bi začela svoje misijonsko poslanstvo: to je bil napol podrt kokošnjak!
Šele čez mesec dni je mogel postaviti barako, v kateri je bilo prostora za šestnajst bolnikov. Teh pa je bilo ogromno. V prvih devetih mesecih po prihodu v Lambarene, je doktor Albert Schweitzer pomagal skoraj sedem tisoč pacientom, proti koncu šestdesetih let pa je k njemu prihajalo na zdravljenje okrog pet tisoč ljudi na leto. S štiriletnim presledkom zaradi prve svetovne vojne, ko sta bila zakonca Schweitzer kot nemška državljana konfinirana, je Albert Schweitzer vodil svojo bolnišnico v džungli do konca svojega življenja, dolgih petdeset let. Čez dan je delal s svojimi temnopoltimi pacienti, ponoči pa je pisal svoje knjige, ki so jih brali ljudje po vsem svetu. Bolnišnica, ki jo je zgradil doktor Schweitzer, je bolj spominjala na afriško vas kot pa na moderno bolnišnico po zahodnem okusu. Sčasoma je zrasla na petinsedemdeset hišic in v njej so lahko dnevno oskrbeli tisoč pacientov. Od Schweitzerjevega prihoda v Afriko pa do njegove smrti leta 1965 so tam poskrbeli za več kot milijon in pol bolnikov in izvedli skoraj dvajset tisoč operacij. Ta afriški doktor, ki je postal slaven po vsem svetu, je bil mož nadvse smešnega videza.
Le redko si je počesal svoje goste lase, njegove kot zemlja stare hlače so bile stokrat pokrpane, žepe je imel natlačene s pismi. Večkrat je prihajal v Evropo, kjer je imel koncerte Bachove glasbe in srečanja, na katerih je zbiral pomoč za svojo misijonsko bolnišnico. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Denar, ki ga je s to nagrado prejel, je porabil za gradnjo posebne stavbe za gobavce v svoji bolnišnici v Lambareneju. Ob prejemu te nagrade je dejal, da naj se vsak človek potrudi biti preprostejši; pravičnejši, čistejši, miroljubnejši, prijaznejši, krotkejši, sočutnejši – do drugih ljudi in do vsega stvarstva. Večer svojega življenja je preživel v svoji bolnišnici v Lambareneju, kjer je 4. septembra 1965 tiho zaspal po devetdesetih letih svojega življenjskega popotovanja.
Neki misijonar je pripovedoval, kako je pred časom potreboval fotografijo za potrdilo. Ko se je fotografiral, je poskrbel, da je bila fotografija natančno takega formata, kot je potrebno za dokumente. »Osebno sem jo skupaj s potrdilom izročil uslužbencu za okencem. Ta pa mi je dejal: prinesti morate potrdilo, da je to res vaša fotografija.« Vzel sem fotografijo, jo obrnil proti njemu ter jo postavil ob svoj obraz. Nato se mu z vsem spoštovanjem, ki ga dolgujemo uradnikom, rekel: »Prosim, samo za trenutek poglejte in se prepričajte, da sem na fotografiji zares jaz.« Toda pisar je odgovoril: »Seveda je to fotografija vašega obraza. Toda na hrbtni strani fotografije mora biti podpis odgovornega uslužbenca in žig, da je fotografija res vaša.« Globoko sem se priklonil pred birokratom in se umaknil.
Ana Katarina Emmerich se je rodila na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1774 v vasici Koesfeld v Vestfaliji. Bila je peta od devetih otrok bolj revne kmečke družine in staršem.od vseh otrok najljubša. Mati je bila odločna žena, odprtih oči in treznega mišljenja in taka je bila tudi Antrinka. Tudi po očetu je podedovala nekatere poteze: zamišljeno, pobožno, vizionarsko čud. Prva skrb staršev je bila jedrnata vzgoja otrok v krščanski veri. Antrinka je bila za to izredno dovzetna. Že kot majhna deklica je na paši, pa tudi ponoči cele ure molila in se poglabljala v Kristusovo trpljenje. Družina je bila revna in Antrinka je morala že pri trinajstih letih iti služit kot dekla na kmetijo sorodnika. V šolo je hodila samo štiri mesece. Potem se je izučila za šiviljo in na željo staršev naj bi se čimprej poročila. Njena želja pa je bila vstopiti v samostan. Starši, zlasti oče, so bili gluhi za njene prošnje, toda Ana Katarina je vztrajala. S šivanjem si je prislužila potrebno doto za vstop v samostan, toda šibke šivilje noben samostan ni hotel sprejeti. Ko je zvedela, da avguštinke v samostanu Agnetenberg potrebujejo organistko, zato je sklenila, da se bo naučila orglati pri organistu Sontgenu.
Vendar z učenjem ni bilo nič, saj je v revnem gospodinjstvu vse vpilo po pridni roki in dobrosrčno dekle je garala kot služkinja. Organistova hčerka Klara se je odločila, da gre k avguštinkam v Agnetenbergu. Dobro je igrala orgle in v samostanu so nujno potrebovali organistko. Klara je dejala, da vstopi takoj, če obenem z njo sprejmejo tudi Katarino. Pogoj je bil sprejet in Ana Katarina je pri osemindvajsetih letih pričela svoj noviciat. Po enem letu je opravila prve zaobljube in bila je presrečna.
Ana Katarina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi “razkrinkal prevaro”, toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Ane Katarine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje “dopolnjeval”, kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: “Pomagaj, Gospod Jezus!”