Štefan Modrinjak
* 23. december 1774, Središče ob Dravi, † 8. oktober 1827, Sv. Miklavž.
Na gostijo življenja, ki pa ni potekala vselej po njegovih željah, je vstopil dva dni pred božičem – 23. decembra 1774 v Središču ob Dravi. Prvo šolsko modrost je prejel v domačih krajih, potem pa je šolanje nadaljeval med kajkavci v Varaždinu (1788-1791), zatem pa najbrž tudi v Zagrebu. Kot gimnazijec je vedno govoril, da se hoče posvetiti posvetnemu poklicu. Toda pod pritiskom razmer se je po maturi odločil za duhovništvo. Bogoslovje je študiral v Gradcu, kjer je bil 20. septembra 1800 posvečen v duhovnika. Poldrugi mesec kasneje je nastopil službo kaplana v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal manj kot pol leta. “Svoboden duh, bolj naklonjen življenjski radosti ko odpovedi, s svojim poklicem ni bil zadovoljen,” je zapisal o njem Janko Glazer (Slovenski biografski leksikon). Vse kaže, da Štefan Modrinjak res ni bil duhovnik z vsem srcem. Škofija ga je pogosto premeščala in nikjer ni mogel “pognati korenin”. Od Sv. Miklavža je odšel v Veliko Nedeljo, leta 1805 ga najdemo kot kaplana v Ormožu, zatem je bil provizor (upravitelj) pri Sv. Tomažu pri Ormožu, kjer je 10. julija 1806 postal župnik, 24. aprila 1814 je to župnijo (v tej župniji se je rodil pisatelj Ksaver Meško) menjal z župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer je ostal do smrti 8. oktobra 1827. Večkrat si je nakopal sitnosti pri ordinariatu (škofiji), kjer je bilo v njegovi kartoteki zapisano, da je v javnem in zasebnem življenju nereden (“demoralisiert”). Vedno pa je veljal za dobrega gospodarja; ki je tudi sam rad prijel za delo. S pohvalo se omenja, da je bilo župnišče in gospodarsko poslopje pri Sv. Miklavžu ob njegovem prihodu podobno “razbojniški jami”; pa ga je v kratkem času lepo obnovil.
Kot škrjanec se tudi pevec poganja proti nebu
Nobenih zanesljivih podatkov ni, kdaj je Modrinjak začel pisati pesmi. Verjetno kot mlad duhovnik, ko je najprej “predeloval” Volkmerjeve upesnitve (Popevka od tobaka, Kmetički stališ, Napitna). Tudi njegove prve izvirne pesnitve so v glavnem samo nadaljevanje Volkmerja, tako po prozaični vsebini, kakor tudi po pomanjkljivi izbranosti, pogosto celo banalnosti v izrazu (Mož tuži prijatelji svojo ženo, Popevka od pet pijanih bab). Pozneje pa je napredoval in je prav prijetno domač v opevanju narave, kjer poje o jugu, ki se igra po lozah, o cvetočem sadnem drevju po goricah, o škrjancu, ki pozdravlja sonce. Kakor škrjanec se tudi pesnik poganja s hrupne zemlje proti nebu, da se sprosti v božji bližini. Hrepeni po doživetju čiste sreče, a je ne more doseči, ker je le “pleva in prah”. Ta pesem (vključena v veliko antologijo slovenske lirike Živi Orfej – Ljubljana 1970) se začenja: “Tam, kjer čista sapca piše, / kjer se s traki zrak zlati, / tam škrjanec zmirom više / proti nebu se vrti.” Ko govori o moči ljubezenskega čustva, se Modrinjak primerja s Petrarcom in njegovo ljubeznijo do Lavre, pa še z nesrečnim Abelardom, ki mu plamenečega nagnjenja do Heloize ni moglo pogasiti tudi najbolj kruto srednjeveško preganjanje. Svoje pesmi, ki jih odlikuje tudi gladka spretnost v verzu, je Modrinjak utegnil širiti le ustno in v zapisu. Precej tega je po njegovi smrti uničil neki uradnik iz sovraštva do slovanstva. Tiskanih je bilo le nekaj njegovih stvari in sicer dolgo po pesnikovi smrti.
Buditeljska “molitva na božico slovenko”
Modrinjak je bil narodni buditelj in preporoditelj. Prvo poročilo o teh njegovih stremljenjih imamo iz leta 1803: bil je med devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 30. novembra tega leta sestali pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za prečiščevanje slovenskega jezika. Modrinjak je svetoval, naj se najprej (pred slovarjem) izdelata “narodni pravopis” in slovnica. Modrinjak je sam prevzel izdelavo pravopisa in del slovarja, ker pa se je (zaradi šolanja v Varaždinu in Zagrebu) nagibal h kajkavskim Hrvatom, je načrt propadel. Kajkavskega izvora je tudi njegov črkopis. Za to področje se je znova ogrel pod vplivom Janeza Primica, profesorja slovenščine v Gradcu. Tedaj je želel, da bi se s pomočjo Jerneja Kopitarja obnovila “svetourbanska akademija” – družba ljudi, ki jim je pri srcu slovenski knjižni jezik. Glede tega je Modrinjak svoje poglede izpovedal v pesmi Molitva na božico Slovenko, za katero mu je po vsej verjetnosti dala pobudo Vodnikova Ilirija oživljena. Modrinjak se strinja z Vodnikom, naj se namesto kulturnega zastoja, sužnosti in brezpravnosti vrnejo Slovencem (in Slovanom) časi nekdanje slave in lepote. Enako preporoditeljsko miselnost izraža tudi znamenita poslanica, ki jo je Modrinjak zapel ob novi maši prijatelja Cvetka leta 1813. V njej je ostro obsodil narodno odpadništvo. Zapisal je besede, ki jih lahko podpišemo še danes: “Zadnji človek je na sveti, / ki svoj rod za nič drži… / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec ne.”
obletnica meseca 12_2004
Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava – prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je “ponarejen” kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava – spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo – važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa – odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo… Maščevanje – si danes nadeva “sodobne” preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili…, v prevarah bližnjega… Ljubezen do sovražnikov – tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi… Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) – je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na nagrado, ki nam bo prinesla “stolček” v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.
Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju… Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak…
“Kje je Bog?” Na to vprašanje navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava – v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz “ki si v nebesih” pomeni “ki si povsod”, “vedno ob nas”. In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod…
Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe …
Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar. Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka…
Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
→ Kadar moliš: “Kakor v nebesih tako na zemlji”, obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove “staromodne” ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu… Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Neki trgovec je imel zelo lepo hčerko. Oče se je odpravil na pot, da bi poživil svoje trgovanje, ki je v zadnjem času rahlo upadlo. Na potovanju se je izgubil v gozdu. Prišel je do zapuščenega dvorca, kjer je našel pogrnjeno mizo, pri kateri je jedel, pripravljeno spalnico, kjer je prespal, in lep vrt, v katerem je utrgal veliko vrtnico, da bi jo odnesel hčerki. Komaj jo je utrgal, se je pred njim pojavila zver, ki mu je z renčečim glasom dejala: “Jaz sem zver in vse to pripada meni. Ne moti me, da si jedel pri moji mizi in spal v moji sobi, ne morem pa ti odpustiti, da si na mojem vrtu utrgal rožo. Zato moraš umreti.”
Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: “Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev.” Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: “Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela.” V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen “misijon”.
Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi “pred vrati pekla” (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi “zločina proti narodu in državi” obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.
Po ilegalnem prebegu čez mejo (“Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo”) je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. “Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje,” je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. “Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo.” Nekdo drug pa je o njem dejal: “Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel.”
V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: “Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi.” Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.
Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar “edino veselje bila kerčma”. Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.
Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. “Peli smo, da so nas angelci poslušali,” je zapisal Josip Stritar.
V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem “Naprej zastava Slave”, prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: “Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!” Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.
Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi “opus” z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila “častni večer” v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.
Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. “Beogradsko pevačko društvo” mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro “Markova sablja” napisal zborovsko skladbo “Bože pravde”. Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo “srpska himna”, leta 1882 je tudi uradno postala “srpska kraljeva himna”, kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.
Slovenska zastava na novomašnem slavju
Mašniško posvečenje je Jožef Klekl prejel v sombotelski stolnici 11. julija 1897, 25. julija pa je imel novo mašo v domači župniji na Tišini. Štajerski rodoljub Franc Gomilšek je v Slovencu (leta 1929) zapisal, da je bil na Kleklovi novi maši, kamor je prinesel dve slovenski zastavi in ju dal pritrditi zraven madžarske zastave. “V uti pa sem dobremu ljudstvu poudarjal pomen tega trenutka, ko sta prvikrat na ogrsko-slovenski zemlji zaplapolali slovenski narodni zastavi. Ljudstvo je bilo izredno veselo in navdušeno.”
Tam je imel vernike Hrvate, Nemce in Madžare, posvečal se je vsem, največ z osebnimi stiki. Naslednje leto (1903) ga že najdemo kot kaplana v Črensovcih, kjer je na Ivanocyjevo pobudo 8. decembra 1904, na praznik Brezmadežne, izdal prvo številko Marijinega lista, ki je izhajal do leta 1941. Kmalu po prihodu se lotil obnove župnijske cerkve in z vso vnemo se je trudil za duhovno življenje v župniji. Uvajal je češčenje Jezusovega in Marijinega srca, priporočal je pogosto spoved in obhajilo. Leta 1905 je bil Klekl – ne da bi za to prosil – spet premeščen in sicer za župnika k Sv. Sebeščanu v Pečarovcih. V razmeroma kratkem času je obiskal vse družine in jih navduševal za pristno krščansko življenje. Ob tem je spoznaval tudi socialne razmere ljudi. Obnovil je cerkev in župnišče, še naprej je izdajal Marijin list. “Delo je požrlo moje moči. Zgubil sem popolnoma zdravje… Živci so mi popolnoma odpovedali, še posebej mi je oslabelo srce.” Zaprosil je za upokojitev in 1. oktobra 1910 se je preselil v Črensovce.
Tako je napisano na Kleklovem nagrobniku na soboškem pokopališču. “Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhovnika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja” (S. Zver). Ko si je nekoliko opomogel, je spet začel delati in sicer po zelo “železnem” dnevnem redu. Vstajal je ob štirih, sledila je ura premišljevanja in molitve, zatem maša, navadno doma, kjer je imel oltarček, včasih pa tudi v cerkvi. V cerkev je šel vsak dan molit pred Najsvetejše. Tu je črpal moč za svoje poslanstvo. Poleg Marijinega lista je ustanovil in dalj časa urejal tednik Novine, “pobožen, družbeni, pismeni list za vogrske Slovence”. Prva številka je izšla 8. decembra 1913, na “Marijin den”. Poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Jezušovega (1904) imata Kleklov Marijin list in Novine največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matičnemu narodu. Leta 1919 so si Novine za nekaj časa prisvojili boljševiki so Kleklu stregli po življenju, med drugo svetovno vojno pa so ga preganjali Nemci in Madžari. V letih 1920-1929 je bil Klekl poslanec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko delal na socialnem področju. 20. julija 1947 je v Črensovcih obhajal zlato mašo, 30. maja 1948 pa je v Murski Soboti sklenil svojo življenjsko pot.
Claire se je rodila 26. oktobra 1953 v Parizu, toda prvih pet let svojega življenja je preživela v Rabatu (Maroko). Imela je štiri brate in sestre, ki so bili od nje starejši od petnajst do štiriindvajset let. Vse od takrat, ko se je začela zavedati sebe, je bilo v Claire izjemno veselje do življenja. Starši so jo skrbno vzgajali tudi v veri. Božje stvari so se ji tako vedno zdele nekaj naravnega. Ko ji je bilo dve leti in pol, ji je mama nekoč v cerkvi dejala, da bo med obhajilom za trenutek morala ostati sama, Claire pa ji je povsem mirno rekla: “Nisem sama, skupaj sem z Jezusom.” Že v nežni mladosti je zbolela in dolgo časa so jo mučile hude bolečine.
Po vrnitvi v Francijo je pri petih letih in pol prejela prvo sveto obhajilo. Zaradi bolehnosti je prva štiri leta osnovne šole končala doma prek dopisnega tečaja. Učenje ji ni delalo težav in tako ji je ostalo dovolj časa za igro, branje, risanje, učenje klavirja ter navdušeno ukvarjanje z otroki iz sosedstva v počitniških dneh. Pri osmih letih in pol je nekoč pri mizi vprašala očeta: “Očka, ali veš, kaj bi rada po-stala kasneje?” Odgovoril je: “Mislim, da sem uganil: želiš si postati redovnica.” Nasmehnila se je: “Hočem postati sveta, to je to! To je več.. kot postati redovnica, kaj?” Po četrtem razredu osnovne šole je septembra 1964 vstopila v internat sester Srca Jezusovega v Toulousu, kjer je obiskovala višje razrede osnovne šole. V teh štirih letih se je njeno duhovno življenje lepo razvijalo. Ker je bila zelo družabna, si je pridobila veliko prijateljic. Iz tega časa je ohranjen njen dnevnik, ki so ga našli šele po njeni smrti. Zapisi v njem razodevajo njeno izredno duhovno zrelost, ki je ne bi pripisovali trinajstletni deklici. Nekega dne je zapisala: “Daj, da bi človeštvo tudi zaradi mene napredovalo proti Bogu.” Ko je prišla v najstniška leta, je pogosto mislila na misijonarski poklic, vendar ne kot redovnica.
Po končani osnovni šoli se je vrnila v objem svojih staršev, katerim se je vedno priporočala v molitev. Silno je trpela, ko sta zbolela -najprej oče, potem pa mama, ki je ostala v bolnišnici priklenjena na posteljo več kot eno leto. Leta 1971 je bila več mesecev bolna tudi Claire. Ko je bila odpuščena iz bolnišnice, je uspešno opravila maturo, potem pa se je odločila za študij umetnostne zgodovine in restavratorstva v Toulousu. Za restavratorstvo je takrat obstajala ena sama zares dobra šola in sicer v Rimu. Odlično je prestala sprejemni izpit in maja 1972 je šla študirat v Rim. Med romanjem v Lurd, ki se ga je udeležila kot bolniška strežnica, je “napolnila svoje baterije”, da je povsod izžarevala veselje božjega otroka. Prišlo pa je obdobje, ko se je začela nevarno prilagajati duhovno površni in zanemarjeni okolici, kar so drugi opazili prej kot ona sama. Ko se je zavedla nevarnosti, v katero se je podajala, je iz krize izšla še močnejša in hvaležna je bila staršem za njihove molitve. Najsrečnejše obdobje njenega življenja so bili tedni, ko je delala v asiški baziliki kot restavratorka.
Pred tem je romala v Sveto deželo in od tam je staršem pisala: “Mislim, da me je Bog izbral, da postanem najsrečnejše bitje v svoji generaciji.” Kipeča od sreče in veselja je prišla 18. decembra 1974 domov za božične počitnice. 4. januarja 1975 je zvedela, da ima meningitis, 22. januarja pa je za to boleznijo umrla. V rojstni škofiji Auch v Franciji je pred leti postala svetniška kandidatka.
Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: “Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko” (Mt 5,11-12) 
Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.
Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: “Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je “ponarejen” kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk – evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta – ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.
