Janez Pavel II. – leta papeževanja
OD “NE BOJTE SE!” DO ZADNJEGA “AMEN”
(ob obletnici izvolitve) Temu izrednemu papežu smo v Ognjišču posvetili veliko strani. Ko smo se od njega poslavljali, smo se na straneh priloge na kratko sprehodili skozi dolga leta njegovega papeževanja. Ob vsaki letnici smo navedli njegova apostolska potovanja po svetu in listine (okrožnice, spodbude, apostolska pisma), ki so pomembne za življenje Cerkve v sedanjem svetu.
1978 – 16. oktobra je bil izvoljen za papeža, 264. naslednika apostola Petra. 22. oktobra je svojo službo prvega pastirja katoliške Cerkve med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu začel in ob tem izrekel besede, ki so zaznamovale njegovo papeško službo. V svoji prvi božični poslanici je poudaril, da je od učlovečenja božjega Sina vsak človek vreden vsega spoštovanja.
1979 – Naslednik apostola Petra e čutil potrebo, da po zgledu apostola Pavla gre po svetu oznanjat evangelij. V prvem letu svoje papeške službe je opravil štiri apostolska/misijonska potovanja po svetu.
Najprej (od 25. januarja do 1.februarja) je obiskal Mehiko. Pomembno je bilo njegovo prvo potovanje v domovino Poljsko, ki pomeni začetek družbenih sprememb na evropskem vzhodu. Med svojim tretjim dolgim potovanjem na Irsko in v ZDA se je ustavil tudi v stekleni palači Združenih narodov. Proti koncu leta je šel še na krajše potovanje v Turčijo. Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik, ki je izšla 4. marca 1979 in katere bistveno sporočilo je: “Prva skrb Cerkve je človek.”
1980 – Štiri apostolska potovanja: prvo v Afriko – Zaire, Kongo, Kenija, Gana, Gornja Volta, Obala slonove kosti; Francija, Brazilija, Zvezna republika Nemčija. Dokumenti: okrožnica O božjem usmiljenju, tri apostolska pisma.
1981 – Eno samo, toda “maratonsko” apostolsko potovanje: od 16. do 27. februarja je obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko. Njegove načrte je preprečil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje na kliniki Gemelli, kamor se je pozneje večkrat vračal, zato je imenoval “Vatikan 3” (Vatikan 2 je poletna rezidenca Castelgandolfo). Dokumenti: okrožnica O človeškem delu ter dve apostolski pismi.
1982 – Papež rekonvalescent je opravil v tem letu kar sedem apostolskih potovanj: najprej je obiskal afriške države Nigerijo, Benin, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, nato Portugalsko (Fatima, ker je bil prepričan, da ga je Marija varovala pri atentatu), Veliko Britanijo, Argentino, Švico, San Marino in Španijo.
1983 – Apostolska potovanja: po osmih državah Srednje Amerike (Kostarika, Nikaragva, Panama, Salvador, Gvatemala, Honduras, Belize in Haiti); drugič je obiskal svojo domovino Poljsko; prvič je romal v Lurd; sredi septembra je prvič obiskal Avstrijo.
1984 – Štiri apostolska potovanja – najprej na Daljni Vzhod, najdaljše od vseh (38.500 km), med katerim je obiskal Južno Korejo, Papuo-Novo Gvinejo, Salomonske otoke in Tajsko; Švica (Svetovni svet Cerkva); Kanada; Srednja Amerika (Dominikanska republika in Portoriko). Od njegovih listin tega je najpomembnejše apostolsko pismo O odrešilnem trpljenju, ki ga je začel pisati v bolnišnici.
1985 – Apostolska potovanja: Venezuela, Ekvador, Peru ter Trinidad Tobago; Nizozemska, Luksemburg in Belgija; tretjič v Afriko (Togo, Obala slonove kosti, Kamerun, Centralnoafriška republika, Zaire, Kenija, Maroko); Švica in Liechtenstein. Najpomembnejši dokument tega leta: okrožnica Apostola Slovanov.
1986 – Apostolska potovanja: Indija; Kolumbija; Francija (Ars, Taize); Daljni Vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, Nova Zelandija, Avstralija in Sejšelski otoki). Pomemben dogodek tega leta je bila molitev za mir v Assisiju 27. oktobra, pri kateri so sodelovali predstavniki vseh velikih verstev sveta. Za binkošti (18. maja) je izšla okrožnica O Svetem Duhu.
1987 – Apostolska potovanja: Urugvaj, Čile, Argentina (drugi svetovni dan mladih); Zvezna republika Nemčija; tretjič Poljska; drugič v ZDA. To leto sta izšli dve njegovi pomembni okrožnici: O Odrešenikovi Materi, kateri je bil sinovsko vdan, in O skrbi za socialno vprašanje.
1988 – Apostolska potovanja: Urugvaj, Bolivija, Paragvaj in Peru; drugič v Avstrijo (v Krki na Koroškem smo se z njim srečali tudi romarji iz Slovenije); četrtič v Afriko (Zimbabve, Bocvana, Lesoto, Svazi, Mozambik); Francija (evropske ustanove v Strasburgu). Pomembna listina: apostolsko pismo o dostojanstvu žene.
1989 – Apostolska potovanja: petič v Afriko (Madagaskar, Reunion, Zambija, Malavi); v hladno Skandinavijo (Norveška, Island, Finska, Danska, Švedska); v špansko Kompostelo za četrti svetovni dan mladih; Južna Koreja (Seul), Indonezija in Mauricius.
1990 – Apostolska potovanja: šestič v Afriko mladega krščanstva (Kapverdski otoki, Gvineja Bissau, Mali, Burkina Faso, Čad); Češkoslovaška; Mehika; Malta; sedmič v Afriko (Tanzanija, Burundi, Ruanda, Yamoussoukro). Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo (o misijonski dejavnosti Cerkve).
1991 – Apostolska potovanja: Portugalska (Fatima); četrtič v domovini; Čenstohova (šesti svetovni dan mladih), Madžarska; drugič v Braziliji, katoliški deželi kričečih socialnih krivic. Datum 1. maja, mednarodnega praznika dela pa tudi sv. Jožefa Delavca, nosi okrožnica Ob stoletnici (okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju.
1992 – Apostolska potovanja: osmič v Afriki (Senegal, Gambija, Gvineja); pa še devetič na črni celini (Angola, Sao Tome in Principe); Dominikanska republika (ob petstoletnici odkritja Amerike). Dokumenta: apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev in pismo o uvedbi svetovnega dneva bolnikov 11. februarja.
1993 – Apostolska potovanja: že desetič v Afriki (Benin, Uganda, Kartum/Sudan); Albanija; Španija; Španija; Jamajka, Mehika in Denver/ZDA (osmi svetovni dan mladih; Litva, Latvija, Estonija. Okrožnica Sijaj resnice, ki na temelju evangeljske resnice razlaga moralna vprašanja našega časa.
1994 – Janez Pavel II. je v tem letu zaradi slabega zdravstvenega stanja obiskal samo Hrvaško (10. in 11. septembra) ob 900-letnici zagrebške škofije. Pomembna dokumenta tega leta sta Pismo družinam in apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja.
1995 – Apostolska potovanja: Filipini (pri papeževi maši v Manili 4 milijone ljudi!), Papua-Nova Gvineja, Avstralija, Šri Lanka; Češka; Belgija; Slovaška; enajstič v Afriko (Kamerun, Južna Afrika, Kenija); ZDA (govor v palači OZN). Dokumenti: dve pomembni okrožnici – Evangelij življenja, v kateri papež svari pred “civilizacijo smrti” in pričuje za “civilizacijo življenja”; in Da bi bili eno (o delu za edinost kristjanov).
1996 – Apostolska potovanja: Gvatemala, Nikaragva, Salvador, Venezuela; Tunis (nepredvideno); PRVIČ V SLOVENIJI (njegovo 71. potovanje, od 17. do 19. maja); Nemčija; Madžarska, Francija. Ob zlati maši je izšla njegova avtobiografska knjiga Dar in skrivnost, v kateri opisuje svojo pot do duhovništva.
1997 – Apostolska potovanja: Sarajevo, ranjeno v državljanski vojni; Češka; Libanon; Poljska (šestič); Pariz – dvanajsti svetovni dan mladih, ko se je okoli starega papeža zgrnilo več kot milijon navdušenih mladih z vsega sveta.
1998 – Apostolska potovanja: Kuba, kjer je nekoliko “omehčal trdega komunista” Fidela Castra; Nigerija (dvanajstič v Afriki); tretjič v Avstrijo; drugič na Hrvaškem – razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Pomembna dokumenta: apostolsko pismo Gospodov dan (o praznovanju nedelje) in okrožnica Vera in razum (o odnosu med vero in znanostjo).
1999 – Apostolska potovanja: Mehika in ZDA; Romunija; Poljska (sedmič); DRUGIČ V SLOVENIJI – 19. septembra v Mariboru razglasitev Slomška za blaženega; Indija in Gruzija. Pred božičem odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.
2000 – Apostolska potovanja: Egipt in Sinaj (24.-26. februarja); Sveta dežela (20.-26. marca) – to romanje je označil za najpomembnejše od vseh 91, kolikor jih je dotlej opravil; Fatima (razglasitev Francka in Jacinte za blažena). Številna srečanja s svetoletnimi romarji, najbolj veličastno z mladimi (15.-20. avgusta), ki se jih je zbralo nad dva milijona.
2001 – Apostolska potovanja: Grčija, Sirija in Malta (po stopinjah apostola Pavla); Ukrajina; Kazahstan, Armenija. Pomembna listina: apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja.
2002 – Apostolska potovanja: Azerbajdžan in Bolgarija; Kanada-Toronto, sedemnajsti svetovni dan mladih (22.-28. julija), kjer ga je pričakalo okoli 600.000 mladih, med katerimi se je stari in bolni papež čudežno pomladil. Na povratku iz Toronta se je ustavil v Mehiki in Gvatemali. Avgusta se je šel poslovit od svoje domovine Poljske. Pomembna listina tega leta je apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – “svetlih” – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca (od oktobra 2002 do oktobra 2003).
2003 – Apostolska potovanja: Španija; Hrvaška (tretjič), Bosna in Hercegovina; Slovaška. Pomembni listini: okrožnica Cerkev iz evharistije /živi/ in apostolska spodbuda Cerkev v Evropi. Na misijonsko nedeljo (20. oktobra) razglasitev matere Terezije iz Kalkute za blaženo.
2004 – Apostolski potovanji: Švica (Bern) in Francija-Lurd, kamor je 15. avgusta romal kot bolnik med bolniki ob 150-letnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. To je bilo 103. in tudi zadnje apostolsko potovanje pastirja sveta. Z apostolskim pismom Ostani z nami, Gospod je razglasil “leto evharistije” (od oktobra 2004 do oktobra 2005).
2005 – Stran, na kateri so zapisana apostolska potovanja, je prazna, kajti zdravje svetega očeta, ki se je krhalo vse od atentata 13. maja 1981, je vse bolj pešalo. Nekajkrat se je moral iz “Vatikana 1” preseliti v “Vatikan 3” (kliniko Gemelli). Prede cvetno nedeljo se je vrnil domov; za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov “mestu in svetu”, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo božjega usmiljenja, pa je ob 21.37 odšel na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo, kjer ga je pričakala Mati Marija.
Silvester Čuk
Prvo leto je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri bralcih “toplo sprejeto”, kot beremo v sporočilu iz uredništva na zadnji strani druge številke. “Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov.” Ustvarjali smo ga z ljubeznijo in z ljubeznijo je bilo sprejeto. Koprčani in Postojnčani smo si delo razdelili. Postojnska “redakcija” je skrbela v glavnem za besedila, risbe in razpečavanje svojih izvodov (800, Koper 500), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje in vezavo. Mladina v Kopru se je ob podpori nekaterih starejših vernikov z navdušenjem “vrgla” na delo. Delalo se je udarniško in velikokrat tudi ponoči.
Leta 1966 je naklada Ognjišča iz meseca v mesec naraščala in ob koncu leta je znašala že 18.000 izvodov. Prvo številko tretjega letnika (1967) smo tiskali 36.000, toda bilo je še premalo, kajti oglašali so se vedno novi naročniki. Koprska tiskarna s svojimi majhnimi zmogljivostmi ni bila več kos tolikšni nakladi, zato je z novim letom 1968 tiskanje Ognjišča prevzela tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto je Ognjišče dobilo barvni ovitek, naklada pa je še vedno rasla. Prvi presenetljivi “višek” je dosegla leta 1971, ko se je povzpela na 85.000, potem pa “sedem debelih let” vztrajala na tej razveseljivi številki.
Ognjišče je postopoma spreminjalo svojo podobo, kar je tudi pripomoglo k njegovi (številčni) rasti. Letnik 1970 je prinesel dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk je imelo 50 strani (+ 4 strani ovitka), nadaljnje pa 64 strani, tak obseg je ostal vse do leta 1991, ko se je ovitek tiskal posebej. Po vsebini pa je Ognjišče ostalo v bistvenih potezah zvesto svoji zasnovi “ob rojstvu”, izpovedani v uradni listini, poslani Sekretariatu za informacije pri Izvršnem svetu SRS: “Ognjišče je verski mesečnik, ki ga izdajajo slovenski škofje. Namenjen je obveščanju in oblikovanju mladine in tistim, ki se za mladinska vprašanja zanimajo. Predmet obravnave so verske in nravne resnice, kakor jih uči katoliška Cerkev, podane v obliki, ki je mladini primerna. V skladu s katehetskim pravilnikom ter koncilskimi in pokoncilskimi listinami obravnava tudi dejstva in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere upravičeno sodimo, da morejo tako ali drugače vplivati na versko in nravno vzgojo mladine. Del prostora posveča tudi zdravemu razvedrilu, ki ima važno vlogo v vzgoji za življenje mladih.”
Vsebinsko so bile (in so v glavnem še) ustaljene in nepogrešljive rubrike: Molitev, Pismo meseca, Gost meseca, Priloga, Naši preizkušani bratje, Predal dobrote, Pisma, Povest, Humor, Križanka. Zadnja leta se jim je pridružilo nekaj novih, ki so zelo povezane z vsakdanjim življenjem (Na obisku, Zgodbe s srcem, Življenje nas uči, Pričevanje, Obletnica meseca, Moj pogled, Potopis, Psiholog svetuje, Internet, Tehnika, Narava in zdravje). Med najbolj “vedno zelene” spada rubrika Priporočamo, berite, ki v vsaki številki vabi k branju treh novih knjig.
Naše delo ni bilo omejeno le na mesečnik Ognjišče, že leta 1966 smo začeli bralcem pošiljati tudi knjige z versko in vzgojno vsebino. Zaživeli sta zbirki Mala knjižnica Ognjišča in Žepna knjižnica Ognjišča: v prvi je izšlo enajst manjših del v skupni nakladi 255.000 izvodov, v drugi pa dvajset knjig v skupni nakladi 382.000 izvodov. V najbolj visoki nakladi (40.000 izvodov) je izšel življenjepis papeža Janeza XXIII. Pri bralcih so bili lepo sprejeti življenjepisni romani nemškega pisatelja Wilhelma Hunermanna o raznih svetniških osebnostih (sv. Pij X., sv. Janez Vianej, sv. Janez od Boga), ker na živih zgledih kažejo uresničene krščanske vrednote. Leta 1980 smo se vključili v mednarodno izdajo zbirke Cerkev in njena zgodovina italijanske verske založbe Jaca Book iz Milana. Slovenski prevod zbirke, ki obsega deset knjig velikega formata, je izhajal v nakladi 5.000 izvodov, ki so bili takoj razprodani. Enako tudi zbirka z naslovom Sveto pismo in njegova zgodovina. Obe zbirki smo poimenovali Mladinska verska enciklopedija.
Leta 1984 smo začeli sodelovati z angleško založbo Lion in tako je nastala zbirka Veroučna knjižnica Ognjišča, v kateri je izšlo osem knjig. Rekordno naklado je doživelo “rdeče” Kratko Sveto pismo s slikami: od leta 1979 do danes smo ga natisnili v nakladi okoli 80.000 izvodov! Prvi “veliki založniški podvig” Ognjišča je bila monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki je v kratkem doživela dve izdaji in dosegla naklado 20.000 izvodov. Posrečena je bila tudi monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.
Zadnja leta je knjižno snovanje pri Ognjišču vedno bolj živahno. Vsako leto “zagleda beli dan” kar precej knjig, ki jih bralci z veseljem sprejemajo. Naše “uspešnice” so zlasti razne zgodbe (z biserom, za pogovor, za dušo, s semeni upanja), ki jih nabira naš urednik Božo Rustja. To so knjige, ki jih lahko podariš tudi takim ljudem, ki z Bogom niso “domači”. Med knjige te vrste spada tudi Misel za lepši dan, za katero je Silvester Čuk izbral misli, ki lahko postanejo vodilo našega dneva; prav tako tudi njegova knjiga Svetnik za vsak dan v dveh delih. Naše knjige lahko naročite na upravo v Kopru, kupite pa jih lahko tudi v vseh knjigarnah z verskim tiskom v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, v Ajdovščini.
Povečana založniška dejavnost Ognjišča je terjala nove moči in tudi večje prostore. Leta 1984 smo dobili svežo moč: na uredništvo je prišel Marko Čuk, ki je postal tehnični urednik ali oblikovalec Ognjišča in to nalogo z veliko predanostjo opravlja še danes. Sredi leta 1989 se je začela uresničevati zamisel o novih prostorih Ognjišča, ker so bili dotedanji premajhni. Po načrtih arhitekta Iztoka Čančule je bil leta 1990 na desnem krilu škofijskega doma v Kopru zgrajen prizidek, ki se arhitekturno ujema s hišo, obsega pa prostore, ki jih potrebuje Ognjišče. V kletnih prostorih je veliko skladišče (ki pa je še premajhno), v prvem nadstropju je pisarna uprave (“dvor žena”), za njo pa je “presveto” – pisarna očeta urednika. V istem nadstropju je na desni priročno skladišče, kjer so na policah razstavljene vse naše izdaje (Ognjišče, knjige, glasbene in video kasete). V tem prostoru naša uslužbenka “pakira”, kar naročajo naši bralci. Poleg njega je manjša soba, v kateri je sedež knjigovodstva in računovodstva Sončne pesmi ter Radia Ognjišče. Na nasprotni strani je družabni prostor s francoskim imenom “foyer”, ki pomeni “ognjišče”. Tam se zberemo h kavici, malici ali ob kakšnem praznovanju.
V drugem nadstropju so trije prostori namenjeni tehničnemu uredništvu. Tam je na mizah in ob njih polno ekranov, računalnikov, tiskalnikov, ki so nepogrešljiva “orodja” za ustvarjanje Ognjišča in knjig. Z njimi dela dolgoletni tehnični urednik Marko Čuk, kateremu zadnje čase pomaga Matjaž Starc. Ena soba pa je nekakšen “fotografski arhiv”, kjer so shranjeni diapozitivi, fotografije, razglednice, zadnje čase tudi CD-ji z digitalnimi slikami. Na levi strani drugega nadstropja je knjižnica z leposlovnimi in strokovnimi knjigami, ki so dragocena pomoč pri našem pisanju. Poleg knjižnice je svetla delovna soba Boža Rustje, našega odgovornega urednika. V tretjem nadstropju prizidka je troje stanovanj. Nove prostore, v katere se je Ognjišče vselilo prve dni maja, je blagoslovil škof Metod Pirih 7. maja 1991.
Pojavile so se nekatere nove rubrike, kot Moj pogled (pogovor z znanimi slovenskimi osebnostmi), Internet (ki mladim veliko pomeni), Film, Mladi med seboj, So to res ponudbe? (o raznih verskih ponudbah po okusu sodobnega potrošniškega človeka).
Še bolj zanimiva je postala v letniku 2004, ko jo je prevzela Alja Napotnik. Ta letnik je prinesel “revolucionarno” novost: “dodatek” Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključene vse zgodbe naših dopisovalcev, ki so bile poprej razporejene na raznih straneh, ter povest v nadaljevanjih (zdaj pa tudi misli rubrike Zajemi vsak dan). Ognjišče ima od lanskega januarja 116 strani; vezani letnik 2004 šteje 1392 strani in je kar zajetna knjiga, ki tehta 1.850 kg (za primerjavo: vezani letnik Ognjišča 1985 – 768 strani na časopisnem papirju – tehta samo 0,750 kg).
Včasih je to “šlo” na roke, potem na pisalne stroje, danes pa že na računalnik. Tudi številni sodelavci nam pošiljajo svoje prispevke po elektronski pošti. Ne znam si več predstavljati časov, ko so ljudje pošiljali rokopise, nato so jih v uredništvu popravili, pa pretipkali in oddali v tiskarno. Danes “poje” elektronika. Saj veste, “moderni ljudje”, kot bi rekel “oče urednik”, oddajamo prispevke zadnji trenutek, ker pač moramo upoštevati še najnovejša dognanja znanosti… Prejeta besedila sodelavcev “prekopiramo”, po potrebi slovnično popravimo in v roke jih vzame tehnični urednik. Slednji dobi tudi fotografije v elektronski obliki (pdf obliki?). Če dobi slikovno gradivo v klasični obliki, ga mora še skenirati.
Postavljene strani je potrebno še enkrat pregledati, kajti elektronika lahko tudi kdaj zataji. Kaj pa tudi mi, ljudje. Prepričati se je treba, da niso pod fotografijami napačni podnapisi ali kaj podobnega. Več možnosti za napake je, če se mudi. Mudi pa se skoraj vedno, kajti datum oddaje Ognjišča neizprosno določa tiskarna.Včasih smo oddajali v tiskarno rokopise, danes pa potujejo v Ljubljano po elektronski pošti do najmanjše podrobnosti izdelane strani v “pdf” obliki. Kako lepo je, ko ni več treba v tiskarno nositi rokopisov in kasneje filmov, (no, kar precej let smo nosili “matirane strani” in “špigle”, to je, ogledala, kjer vidimo, kako bo izgledala natisnjena stran) in trepetati, ali bo okrog Razdrtega tako visok sneg z burjo, da bo oviran promet.
Danes se spominjamo obletnice rojstva slikarja, risarja in ilustratorja Jurija Šubica. Umetnostni zgodovinar France Stele je o njem zapisal: “Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo.” Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk.
Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza: rodil se je 13. aprila 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko. Tudi on je bil zaznamovan z umetniškim darom svojega rodu. “Risati je zanj pomenilo prav toliko kot brati ali pisati; risanje je bil tisti način, s katerim se že kot otrok izražal z zavzetostjo in veseljem in ta talent je kasneje razvil do resničnega mojstrstva” (Tomaž Brejc). Mladost mu je potekala podobno kot bratu Janezu: najprej je opravil “hišno” šolo očeta Štefana. Iz očetove podobarske delavnice je jeseni leta 1872 odšel k mojstru Janezu Wolfu v Šentvid nad Ljubljano. Mojster je brž spoznal nadarjenost svojega mladega učenca in nagovarjal ga je, naj gre študirat na Dunaj. Naslednje leto je res odšel tja gor, toda na umetniško akademijo se je mogel vpisati šele leta 1874. Študij ni trajal dolgo, kajti moral je obleči vojaško suknjo, ki jo je nosil tri leta. Komaj se je rešil, že jo je moral ponovno obleči in se iti vojskovat v Bosno, ki si jo je bila tedaj monarhija priključila. Tam je pridno risal.
V svojih “francoskih” letih je večkrat prihajal domov, kjer se je uveljavil tudi kot knjižni ilustrator (risal je za Stritarjev dunajski Zvon, za nekatere njegove pesnitve, upodobil je nekatere slovenske običaje in šege); z bratom Janezom je postal začetnik slovenske umetniške knjižne ilustracije. Med portreti, ki jih je v tem času naredil za domovino, izstopata upodobitvi pisatelja Ivana Tavčarja in njegove soproge Franje.
Ko je naslikal zgovorno podobo Marijinega obiskanja za veliki oltar ljubljanske cerkve na Rožniku, je dal Zahariju, očetu Janeza Krstnika, obraz pariškega hišnika, Elizabeti pa obraz hišnikove žene, tako se je slika ljudem še bolj približala. Tak neposredni življenjski utrip odlikujejo tudi druge Jurijeve oltarne slike. Našemu umetniku je bilo odločeno le kratko življenje, tako kot bratu Janezu. Odpravil se je v Leipzig, da bi tam poslikal neki gradič, toda 8. septembra 1890 mu je smrt iztrgala čopič iz rok in tujina mu je dala grob.
V očeh ljudi je že svetnica
Sedanji papež Janez Pavel II., Marijin poseben varovanec, na katerega se verjetno nanaša “tretja fatimska skrivnost”, ki jo zapisala sestra Lucija leta 1941 in jo izročila leirijskemu škofu, ta pa jo je poslal v Rim, se je s sestro Lucijo srečal trikrat: leta 1982, ko se je kot fatimski romar zahvalil Mariji, ker je ob atentatu 13. maja 1981 “prestregla” kroglo in mu rešila življenje; drugič 13. maja 1991 ob deseti obletnici atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, tretjič pa 13. maja 2000, ko je razglasil za blažena Franceka in Jacinto. Pred tem srečanjem ji je poslal posebno pismo, ki razodeva, kako globoka duhovna povezava je bila med papežem in to edinstveno redovnico.
Sestra Lucija, ki na videz sploh ni kazala svojih let, saj je bila videti mladostna, se zadnje mesece ni počutila dobro. 21. novembra 2004 jo je obiskal rektor božjepotne cerkve v Fatimi, ki je povedal: “Govorila je zelo potiho, toda bila je vedra.” Ko je zvedela, da so papeža odpeljali v bolnišnico Gemelli, je hotela imeti vesti o njem vsak dan. Ko so ji povedali, da se je papež vrnil domov, se je pomirila. V soboto, 12. februarja 2005, ko se je zdravstveno stanje sestre Lucije zelo poslabšalo, je zanjo prišel faks iz Vatikana: obsegal je eno samo stran z velikimi črkami, dejansko je bilo to zasebno pismo, očetovski blagoslov, napisan z velikimi črkami, ki pa ga sestra Lucija ni mogla več prebrati, kajti 13. februarja 2005 se je preselila v večnost. Dan njenega pogreba, 15. februarja, je bil dan narodnega žalovanja. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, čez eno leto pa naj bi njene posmrtne ostanke položili ob grobnico blažene Jacinte in Franceka. Saj vsi trije spadajo skupaj.
Most na reki Kwai je povezan z eno znamenitih zgodb druge svetovne vojne, ki je navdihnila tudi znani film. Razmere za jetnike v japonskem vojnem ujetništvu so bile zares nevzdržne in umrljivost zelo visoka. 
Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl pred sto leti, je bil prvi profesor te stroke.
Moral si je pomagati sam in sicer s pisanjem: postal je priden sodelavec Bleiweisovih Novic. Uredniku Bleiweisu je pošiljal razne članke, npr. napotek dijakom, kako naj zbirajo ljudsko slovstvo, objavil je tudi svoj zapis povedke Divji mož. Poglabljal se je v slovanske jezike in njihove književnosti. Leta 1858 je začel Anton Janežič izdajati literarno glasilo Slovenski glasnik, v katerem je objavljal literarne in poučne prispevke iz vse Slovenije in že v prvih številkah zasledimo med sodelavci tudi ime Gregorja Kreka. Najprej je v njem objavil dopis, kako se mladina na gimnaziji narodnostno prebuja, proti koncu leta pa je v svojem dopisu sporočal, da je v tisku zbornik ob stoletnici rojstva pesnika Valentina Vodnika. V Slovenskem glasniku je objavil tudi svojo prvo pesem Otožnost.
Gregor Krek je bil že v dijaških letih navdušen bralec Prešernovih Poezij “in začel je sam kovati podobne pesmi ter jih objavljati” (Janez Dolenc). Prva, Otožnost, je bila natisnjena, kot povedano, v Janežičevem Slovenskem glasniku. V njej je v sedmih kiticah izpovedal svoje domotožje po rojstnem kraju, ki ga je moral kot majhen zapustiti. Naslednje leto je objavil ljudsko pesem Rožmanova Alenčica, ki jo je “zapisal, kakor jo je čul”. Ob tem je povedal, da je zapisal še več starih izročil iz domačega okolja, toda ti zapisi se niso ohranili. Krek je “koval” pesmi, vendar pesniškega daru ni imel. To potrjujejo tile verzi iz njegove pesmi Pisarija, ki je nastala po Prešernovi Novi pisariji, in se v njej spomni na usodo našega največjega pesnika: “Lej, poezijo rajnega Prešerna / postrani gleda domovina verna, / ker se ubogi revež je spozabil, / da v lastnem ognju lastni glas je rabil.” Svoje pesmi je izdal v zbirki Poezije, ki je izšla v Ljubljani leta 1862. Za uvodom so bili oddelki: Pesmi, Jesenske žalostinke in Soneti – v tem oddelku je bil tudi sonetni venec z akrostihom Polakovi Milici. “Pesniške oblike, izraze in podobe, si je izposodil pri Prešernu, Levstiku in Jenku, jih dopolnil s ponesrečenimi primeri in koseskizmi ter zašel v prazno verzificiranje konvencionalnih občutkov” (A. Pirjevec).
Več uspeha kot pesnikovanje je imelo znanstveno delo Gregorja Kreka, ki je leta 1864 z doktoratom končal študij na graški univerzi in se potem začasno zaposlil na graški realni gimnaziji. Ves čas študija je načrtoval, da mora na graško univerzo priti tudi slavistika, zato je opustil poezijo in se posvetil slavističnim raziskavam. Z nekaterimi znanstvenimi delu mu je uspelo tudi šolsko ministrstvo na Dunaju prepričati, da je treba na univerzi v Gradcu ustanoviti stolico za slovansko filologijo (jezikoslovje). To se je uresničilo 20. marca 1870: Gregor Krek je bil imenovan kot edini predavatelj in je dobil naslov “izredni profesor”. “Vestno se je pripravljal na predavanja in raziskoval posebno ljudsko slovstvo vseh Slovanov. Leta 1874 je predavanja strnil v knjigo Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Uvod v zgodovino slovanske književnosti). To njegovo temeljno delo, ki je kasneje izšlo še enkrat močno razširjeno, mu je prineslo sloves učenjaka po vsej Evropi, osebno pa naslednje leto imenovanje za ordinarija, rednega profesorja za slovansko filologijo na graški univerzi” (J. Dolenc). Delo je vzbudilo splošno zanimanje zaradi obravnavanih etnografskih, mitoloških in literarnih vprašanj. “Druga predelana in pomnožena izdaja (1887), ki ima zlasti bogati bibliografijo, vsebuje v prvem delu najvažnejše vesti lingvistične paleontologije in starih piscev o jeziku, zgodovini in kulturi starih Slovanov, v drugem delu pa splošne opombe o slovanski tradicionalni književnosti in njenem odnosu do kulturne zgodovine” (A. Pirjevec). Gregor Krek je predaval vse do upokojitve leta 1901, 2. avgusta 1905 je v Gradcu umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah.
“Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi,” je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji.” Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem – latinsko mašo za rajne.
Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: “Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih.” Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.
Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga “neusmiljeno” obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb – prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale “ljudske”, naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal “krepkih” skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.
“Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus”
Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse “njegovo sodelovanje s komunisti” v tem, da jih ni hotel ovaditi. “Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več.”
Pisatelj Miško Kranjec (1908-1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih “begovcev”, pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, “neko noč po novem letu 1945” v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. “Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine.” To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. “Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!”
Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. “Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel,” je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! “Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa – mučenca,” je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.
Rodil se je 6. avgusta 1868 v kraju Villeneuve-sur-Fere. Oče je bil višji uradnik, zato se je družina pogosto selila. Njegova domača vzgoja je bila “brezbrižna”. Odraščal je v tistih letih, ko je bilo med francoskimi izobraženci v modi, da so bili brez vere. To je bila “žalostna doba scientizma”, nazora, da lahko sprejmemo za resnico samo tisto, kar se da videti ali z aparati zaznati. Zaradi “spodobnosti” je pri dvanajstih letih prejel prvo sveto obhajilo, ki pa je bilo za dolga leta tudi zadnje. Pod vplivom okolja in slabega čtiva je vero kmalu popolnoma izgubil. V velikem Parizu, katerega je sovražil, je bil osamljen. Štirikratni “brez” v njegovem mladem življenju: brez veselja, brez ljubezni, brez čistosti, brez smisla.