Cvetana Priol
* 19. februar 1922, Maribor, † 11. avgust 1973, Maribor
Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka) globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Ribarič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, po njej pa je postal direktor tamkajšnjega Inštituta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obiskovale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je potem vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem često piše v svojem dnevniku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir, kasneje pa je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Proti koncu leta 1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.
Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. “Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem,” piše njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906-1984), “je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973.” Ta križev pot, ki ga je ona imenovala “moj misijon”, se je začel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj, ki jim je Cvetala pravila “sestrice”.
V teh tednih je dozorela njena odločitev: “Hočemse žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem.” Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče Topolščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih “misijona” vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapisala: “Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi.” Nekaj časa je šlo kar dobro, čeprav ji “vsakdanja doza” trpljenja nikoli ni manjkala.V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhovne višine, kakor pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v začetku marca 1953.
“Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov.” Leta 1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske upokojitve leta 1969. Potem pa je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.
Silvester Čuk, Cvetana Priol. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 82-83
Njen dnevnik – zaupna prijateljica
Ni pa mogla v svojih zapisih, sestavljenih v obliki pisem prijateljici Kitty, poročati veliko veselih stvari. Vendar je treba reči, da je vse preizkušnje kar junaško prestajala. Poleg težkih časov in utesnjenih razmer je trpela zaradi nerazumevanja z mamo, kot se dekletom v obdobju pubertete pogosto dogaja. Njen zaveznik pa je oče, kot potrjuje tudi v zapisu “svoje življenjske zgodbe” v dnevniku 20. junija 1942. “Moj oče Otto Frank, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli v Frankfurtu. Ker smo Judje, je oče leta 1933 (tedaj je v Nemčiji prišel na oblast Hitler, smrtni sovražnik Judov) odšel na Nizozemsko.Postal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama Edith Frank-Hollander se je septembra tudi odpeljala na Holandsko, midve z Margot pa sva odšli v Aachen, kjer je živela naša babica.”
Margot je šla k staršem na Nizozemsko decembra leta 1933, Ana pa februarja naslednje leto. Tam sta deklici hodili v šolo. Ana je bila silno živa in velika klepetulja. Okoli sebe je vedno imela veliko deklic in kasneje roj oboževalcev. “Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulacija in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas Jude pričela nesreča.” V skrivališču niso lenarili, temveč so se pridno učili, upajoč, da jim bo dano dočakati svobodo in uresničiti življenjske sanje. “Če me bo Bog pustil pri življenju,” je zaupala Ana svojemu dnevniku 11. aprila 1944, “bom dosegla več, kot je moja mama kdajkoli dosegla. Ne bom ostala nepomembna, delala bom za svet in za ljudi.”
Manj kot štiri mesece kasneje, 4. avgusta 1944, so v njihovo skrivališče, ki ga je nekdo (izdajalca niso odkrili) izdal, vdrli štirje gestapovci in osem bledih Judov je z dvignjenimi rokami stalo pred pištolami. Med njimi je bila tudi petnajstletna Ana Frank. Gestapovci so jim pobrali vse dragocenosti, na tleh pa je ostal Anin dnevnik. Miep Gies, dolgoletna tajnica Aninega očeta, ga je zaklenila v svojo pisalno mizo, da bi ga po koncu vojne vrnila Ani. Toda Ana se ni vrnila: kmalu za sestro Margot je v začetku marca 1945 umrla za tifusom v taborišču Bergen-Belsen. Že v začetku leta 1945 pa je v Auschwitzu umrla njuna mati Edith. Iz taborišča se je vrnil le oče Otto in njemu je Miep izročila Anin dnevnik. Na prigovarjanje prijateljev ga je (v skrajšani obliki) objavil v knjigi, ki je izšla leta 1947. Izpovedi plemenite judovske deklice so ljudje brali s solzami v očeh. Začela se je zmagoslavna pot po vsem svetu: knjiga je prevedena v 55 jezikov. Po smrti Otta Franka (1980) je Dnevnik Ane Frank izšel v neokrnjeni celoti (slovenski prevod 1994). Hiša, kjer je ta Dnevnik nastajal, je spremenjena v muzej in v sedež Ustanove Ana Fran, katere namen je vzgajati otroke in mlade ljudi za svet brez sovraštva in razlikovanj.
“Ko sem septembra leta 2000 prišel v dom za ostarele duhovnike v Maribor, to mesto zame niti malo ni bilo novo, saj sem v njem osem let obiskoval gimnazijo in na pragu vojne leta 1941 maturiral,” je o mestu, kjer sedaj živi, povedal Rafko Vodeb, upokojeni duhovnik z zelo razgibanim življenjem. Po gimnaziji se je namreč za dalj časa poslovil od mesta ob Dravi.
Freyerjev rod izvira, kot rečeno, s Češkega. Ernest Freyer je iz mesteca Žatec (nedaleč od svetovno znanega zdraviliškega kraja Karlovy Vary) sredi 18. stoletja prišel v živosrebrno Idrijo. Rudniško lekarno, katero je ustanovil, je za njim prevzel njegov sin Karel, oče našega Henrika, ki se mu je rodil 7. julija 1802. Tako Ernest kot Karel sta bila odlična botanika in imela sta stike z več naravoslovnimi strokovnjaki. Tako se je Henrik že v domači hiši navzel ljubezni ne le do lekarniškega pokloca, ampak tudi do naravoslovja. Po končanem šolanju v rodni Idriji je Henrik leta 1815 odšel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji evropsko znani botanik Franc Hladnik. Stanoval je pri družini deželnega lekarnarja Vondraška in že tedaj se je odločil za lekarniški poklic. Po končanem študiju se je vrnil v Idrijo in do jeseni 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi lekarno, potem pa je odšel na Dunaj, kjer se je v svojem poklicu še izpopolnil. Upal je, da bo za očetom prevzel vodstvo idrijske lekarne; ker se to ni zgodilo, je leta 1832 postal kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani, kjer je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1853 je postal kustos v Zoološko-anatomskem muzeju v Trstu. Naslednje leto se je v Ljubljani poročil z Marijo Pajkovo, hčerko uglednega tesarskega mojstra. Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati (morda zaradi zastrupitve s kemikalijami) in 21. avgusta 1866 je umrl v Ljubljani. Zapustil je vdovo s tremi mladimi otroki.
Henrik Freyer je kot botanik, zoolog in geolog veliko potoval po naših tleh. Hotel je “spoznati vso Kranjsko, zato je moral zaradi njene gorate površine neštetokrat tudi navkreber,” piše botanik Tone Wraber. “Polagoma se je razvil v izurjenega hodca in tudi drznega plezalca. Med največje uspehe Freyerjevega alpinističnega delovanja smemo šteti njegove vzpone na Mangart in na Triglav.” Mangart je prvič obiskal leta 1836 in sicer zato, da bi spoznal njegovo bogato floro. To svojo pot je natančno opisal v tedanjem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, v katerem je bralce seznanil tudi s svojima dvema vzponoma na Triglav. Na vrh očaka slovenskih gora se je povzpel iz Mojstrane, osvojil ga je 10. avgusta 1837 in sicer kot prvi turist brez vodnika, ker so se njegovim spremljevalcem “tresle hlače”. Na vseh svojih izletih v gore je Freyer pridno nabiral rastline, kamnine in živali. Za pokrajino, po kateri je potoval kot naravoslovec, se je zanimal tudi v geografskem smislu: risal je skice, si zapisoval slovenska imena krajev, gora, hribov, rek in jam, kajti v glavi je nosil misel o “zemljepisni karti Kranjske”, ki jo je uresničil v letih 1844-1846. Izšla je pod naslovom Spezial-Karte des Herzogthums Krain in obsega 16 listov. “Največja vrednost te karte za nas je v velikem bogastvu najrazličnejših imen. V tem pogledu se jasno vidi, da je Freyer sam opravil veliko delo s tem, da je nabral večino gradiva, ki ga je prenesel v prerisano osnovo. Poudariti je treba, da je povsod označil kraj najprej s slovenskim imenom in mu šele nato dodal nemško ime” (Vladimir Leban).
Po lastni izjavi sta bili naravoslovcu Henriku Freyerju najljubši stroki botanika in zoologija. Poleg ljubezni do gora, katere se je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja, Vedno je nosil s seboj svojo “botanično škatlo”, ki jo je neutrudno polnil. Bil je ves blažen, ko je zagledal kakšno rastlino, katere še ni poznal. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas: Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik, Krim, Gorjance, Kum in celo Učko v Istri. Kot botanik je najbolj povezal svoje ime z odkritjem Blagajevega volčina (Daphne blagayana) nad Polhovim Gradcem leta 1837. – Že v mladih letih je v okolici Idrije poleg rastlin zbiral tudi žuželke. Kot kustos Deželnega muzeja v Ljubljani je prepariral
Radovednost ga je že sedemnajstletnega gnala v Postojnsko jamo, kjer je poleg kosti jamskega medveda našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Zanimale so ga tudi druge jame, zlasti Ravenska jama nad Cerknim. Vsi priznavajo, da je bil izredno razgledan in neverjetno delaven naravoslovec.
Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja
“Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in natančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval,” je zapisal o njem France Kidrič. “Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dijakov.” Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s pripravljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh tedanjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč poudarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. – Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohorjevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.
Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila “na svitlo dana” leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Žižek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špicarjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo slovenskega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za “zgodbo” malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje “žilavosti in vztrajnosti”, kot je zapisal Jakob Sket v “zgodovinskem dodatku” ob koncu povesti. “Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali junaški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za najsvetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domovino.” Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.
Aleluja, aleluja!
Rodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril “Duhovnik bom!” Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripomoglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.
Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na župniji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teologije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semenišču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d’Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem področju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je vedno bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj ‘”dober tisk’. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaobljube, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot leto dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo – Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz ‘pavlinskega debla’ je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Božjega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki delajo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sestre Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezusa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nadangela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelavcev (za laične sodelavce).
Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za bleženega..
“Konec je zame začetek življenja”
Po vrnitvi v Berlin je postal pastor in duhovniško službo je vršil kot študentski kaplan in katehet, ko je mlade pripravljal na birmo. Ko je 30. januarja 1933 v Nemčiji prišel na oblast Hitler, je Bonhoeffer v radijskem govoru opozarjal, kako lahko “Fuhrer” (vodja – to je bil Hitlerjev naziv) postane “Verfuhrer” (zvodnik), če nima nad seboj nobenega nadzora. Takrat je izrekel znamenite besede: “Kristjani v Nemčiji stojijo pred strašno izbiro: ali svojemu narodu želijo poraz, da bi civilizacija mogla preživeti, ali pa hočejo zmago svojega naroda in s tem uničenje civilizacije.” Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozorajala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. V okviru te Cerkve je Bonhoeffer v kraju Finkenwalde ob Baltskem morju vodil semenišče za pridigarje. Dan so pričenjali s polurnim jutranjim premišljevanjem na podlagi Svetega pisma in iz njega izbrali vsak dan en stavek-vodilo. Septembra 1937, ko so bili fantje na počitnicah, je semenišče zasedel gestapo in ga zaprl. Že leto prej so Bonhoefferju prepovedali predavati na univerzi, od januarja 1938 ni smel prihajati v Berlin, od marca 1941 pa ni več smel javno nastopati ne z govorjeno ne s pisano besedo. Takrat je bil v tesnih stikih z nemškim protinacističnim gibanjem, vključen je bil tudi v protiobveščevalno službo admirala Canarisa.
V svoji knjigi Etika, ki je izšla šele po njegovi smrti (1949), je zagovarjal načelo, da ima krščanska vera pomembno vlogo na vseh področjih (delo, vzgoja, uprava) in da je Cerkev odgovorna tudi za javno življenje. 5. aprila 1943 so ga aretirali in odpeljali v vojaški zapor Tegel v Berlinu. Od tam je pisal številna pisma svojim staršem, zaročenki Mariji von Wedemayer, ki je bila osemnajst let mlajša od njega, in prijateljem. Ta pisma razodevajo njegov notranji mir, ki je izviral iz povezanosti z Bogom. 20. julija 1944 je spodletel atentat na Hitlerja in 12. septembra je gestapo odkril formaine dokaze o Bonhoefferjevem sodelovanju pri načrtovanju atentata. “Če vidim, da nor voznik usmeri avtomobil v skupino nedolžnih ljudi ob cesti, kot kristjan ne morem križem rok čakati, da pride do nesreče. Moram skušati iztrgati krmilo iz rok tega voznika.” Kmalu zatem je bil prepeljan v gestapovske zapore. Ko so se z vzhoda že oglašali sovjetski tanki in so zavezniška letala naznanja bližajoči se padec tretjega rajha in konec vojne, je bil 39-letni Dietrich Bonhoeffer s štirimi drugimi tovariši usmrčen. Kot žrtve nacizma so bili ubiti še trije ožji člani družine: brat Klaus in dva svaka.
O Bobu Dylanu zadnja leta ni ravno veliko slišati. Največje zanimanje je minilo, ostaja pa vrsta dobrih pesmi. Da ne bo pomote: Dylan še vedno snema sijajne plošče, na njegovem drugem ljubljanskem koncertu leta 1999 smo se lahko prepričali, da so tudi njegovi živi nastopi še prepričljivi. Manj znano pa je, da se je Dylan pri pesnjenju velikokrat naslanjal na Sveto pismo.
Bob Dylan seveda ni edini od svetovno znanih pojočih pesnikov, ki rad sega po Svetem pismu. Že stari pevci bluesa so prepevali evangeljsko obarvane skladbe, kar nekaj izmed njih, po večini slepih, pa se jih je dalo posvetiti, in odtlej so v glavnem peli samo nabožne skladbe. Slepi pocestni pevci, ki so se spremljali na kitare, ko so po ulicah tako širili božjo besedo, so bili oznanjevalci posebne vrste. Njihove izvedbe, danes dosegljive na številnih posnetkih iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, so goreče in polne vere, zato domnevam, da je Dylan prav po vzoru te glasbe začel že na začetku kariere prepevati tudi gospele (duhovne pesmi). Slepi pevci niso brali Svetega pisma, evangeljske prilike so si zapomnili po pridiganju potujočih učiteljev ali duhovnikov po cerkvah ali jih povzemali drug od drugega, ko so se srečevali na najbolj obleganih ulicah, na katerih so igrali. Nemalokrat so si jih po svoje razlagali, toda njihovih sporočil, kolikor mi je uspelo razbrati s težko razumljivih posnetkov in zapisov, tudi iz zelo strogega zornega kota ne bi mogli označiti kot krivoverskih. Preračunljivi trgovci in menjalci denarja, ki jih je Jezus izgnal iz templja, so bili po Matejevem evangeliju tako hinavski, da so Jezusu očitali nespoštljivost do svetega prostora, ko je ozdravljal bolnike na tempeljskem dvorišču ali dovolil otrokom, da so mu tam prepevali. Izpovedi teh ponižancev bi mu bile gotovo všeč, za nameček pa tudi po glasbeni plati sodijo med mojstrska dela.
Kajti tako mi je rekel Gospod:
Dylanova najbolj neposredno svetopisemsko prispodobna pesem je mojstrovina iz leta 1981 z naslovom Every Grain Of Sand, objavljena na albumu Shot Of Love. Že samo približen prevod prve kitice daje vedeti, da gre za izrazito svetopisemsko navdahnjeno tematiko:
Dylan je leta 1978 s ploščo Street Legal napovedal pol desetletja trajajoče obdobje, v katerem je pisal pod izrazitim vplivom Svetega pisma. V uvodni pesmi kričavo poje: “Raj gori!” Leto pozneje je izdal ploščo Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) in oznanil svoje vnovično rojstvo v krščanski veri. V intervjuju za LA Times je povedal, da je imel v hotelski sobi po koncertu v Tucsonu v Arizoni, ko je na oder od kdo ve kod priletel srebrn križec, videnje: “Vnovič sem se rodil. Jezus je položil roko name. Čutil sem njegov dotik in svoje treseče se telo. Gospodova slava me je podrla in me znova postavila na noge. Jezus se mi je prikazal kot Bog bogov in kot Kralj kraljev. Zjutraj sem se zbudil kot drug človek. Strah me je razmišljati o tem.” Album s pomenljivim naslovom Saved (Odrešen) z letnico 1980 je po kakovosti močno zaostajal za prejšnjim, vendar prinaša več citatov iz Svetega pisma. V posnetku skladbe A Satisfied Mind, ki sicer ni Dylanovo delo, je čutiti, kot da bi se pevec vživel v vlogo vikarja pri maši črnskih ameriških baptistov, ki pri obredu pojejo gospele, pomenljiv pa je že ovitek s sliko, ki kaže, kako Očetova roka rešuje izbrane, in obljubo nove zaveze iz knjige preroka Jeremija:
Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. (Jer 31,31)