Anton Bonaventura Jeglič
* 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična
Knez kmečkega rodu
“Zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost,” je zapisal nekdo ob Jegličevi smrti. Rodil se je 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmečkih staršev. Pri krstu so mu dali ime Anton; drugo ime Bonaventura, s katerim se je podpisoval tudi kot škof, je dobil, ko se je leta 1880 vključil v Tretji red sv. Frančiška. Šolanje je pričel v domačem kraju, že leta 1859 je prišel v Ljubljano, kjer je kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimnazijo in se po temeljitem premišljanju odločil za duhovniški poklic. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1873 posvečen v duhovnika. Škof ga je zaradi njegove izredne nadarjenosti in pridnosti poslal na višji bogoslovni študij na Dunaj, kjer je dosegel doktorat. Zatem je širil svoje obzorje na raznih evropskih univerzah. Ko je prišel domov, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča in profesorja cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.
Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stadlerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenovanje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nastopil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolnoma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.
Najprej škof, a tudi narodni voditelj
Škof Jeglič je svojo službo nastopil v zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in naroda. Najpomembnejša mu je bila škofovska pastirska skrb. “Karkoli je že delal drugega, od izrazito politične dejavnosti prek publicistike pa do ustanavljanja različnih organizacij, vse to je bilo podrejeno temeljni skrbi za božje ljudstvo, ki mu ga je Bog – o tem je bil trdno prepričan – zaupal” (Metod Benedik).
Kot kmečki sin je bil konzervativen, vendar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila “pravi versko izobraževalni narodni preporod”. Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. “Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, polne gorečnosti in svete vneme” (Mohorjev koledar 1938). Poleg knjige Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega življenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obrambnih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je poučeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.
Jegličev “čudež”: Zavod sv. Stanislava
Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z zavodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to ogromno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjkovalo denarja, je šel škof osebno “beračit” po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal nadarjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slovenske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šolskega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko strokovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenovljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.
(obletnica meseca 05_2000)
Prešernov pranečak na poti k oltarju
Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo okolje delavsko, pa tudi tam je brž osvojil srca vseh. Ko se je župnija izpraznila, je leta 1928 Anton Vovk postal tržiški župnik, tedaj najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik in vodja bogoslovnega semenišča. Med vojno je veliko storil za duhovnike, ki so jih Nemci pregnali
V bolezni in trpljenju je rad ponavljal: “Kakor in dokler Bog hoče!” Daritev njegovega življenja se je končala 7. julija 1963. Velikanska množica, ki se je udeležila njegovega pogreba, je bila zahvala za njegovo delo in obenem priznanje za njegovo evangeljsko pričevanje med nami.
Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, pokojni beograjski nadškof, zapisal: “Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni.” Po sodbi mnogih je bil preveč “vprežen” v voz tedanjih oblasti. “Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus.” Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.
Ob nemški zasedbi se je leta 1941 umaknil pred nacisti s Ptuja. Zatekel se je najprej v Ljubljano, od tam pa v Košano na Pivki, kjer je ostal kot kap1an do jeseni 1944, ko je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in v svet narodov. Bil je med ustanovitelji duhovniškega društva (CMD), s katerim so tedanji oblastniki hoteli slovensko Cerkev ločiti od Rima. Jeseni 1947 je postal izredni profesor bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo je 16 let (1950-1966) vodil kot dekan. V tem času je opravljal še številne druge funkcije. Njegove ustvarjalne načrte je 17. januarja 1977 prekrižala srčna kap.
Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih “ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljuejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja” (Viktor Smolej). Pravi začetki njegovega pisateljevanja segajo v “ptujsko dobo” (19331941), ko je navezal stike s pisateljem Finžgarjem, urednikom Mohorjeve družbe. Za Mohorjevo revijo Mladika je napisal vrsto esejev, črtic in pogovorov, v katerih je odkrival svoje poglede na tedanji svet, poln družbenih in drugih krivic. Izšli so v knjigi Razgovori (1942).
Pri Mohorjevi so izšla skoro vsa njegova leposlovna dela. Povest V planinah (1940) je zgodba o dveh mladih ljudeh, ki se srečata v planinah, in ob njiju pisatelj razpleta svoj pogled na svet. Leta 1938 je izšla njegova drama Potopljeni svet, katere glavna oseba je duhovnik, ki se oddaljuje od vere in Cerkve, potem pa znova odkriva lepoto tega “potopljenega sveta”. Med bivanjem v Košani je napisal svoje najobsežnejše delo, roman Noetova barka (1945, 1970), v katerem je upodobljena ptujska gimnazija s svojimi dijaki in profesorji pred drugo vojno. Povest Križnarjevi (1952, 1966) podaja podobo pisateljevega doma in vasi ter njegovo šolanje do nove maše. Od drugih njegovih leposlovnih del omenimo še dramo Za svobodo (1946), povest Po vrnitvi (1947), zgodovinsko povest Sloven iz Petovije (1955), ki jo je sam dramatiziral in ji dal naslov Petovijska tragedija.
Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Mariibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisemskih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil. Pozorno je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, v katerem je videl potrditev svojih pogledov in prizadevanj, in o njem napisal obsežno delo Misli o koncilu. Njegovo zadnje natisnjeno delo je dolg esej o Francu Saleškem Finžgarju. Pero se mu je ustavilo sredi pisanja spominov na svoje ustvarjalno in razgibano življenje.
Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte “pirh” – prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvežčič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad “imenom in priimkom” lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal “zaščitni znak”, ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanstvu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posredovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.
“Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!”
Leta 1940 je postal šolski ravnatelj v mestu Bono na Sardiniji, kjer je kmalu prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi veljaki, zato je moral otok zapustiti. Aprila 1945 je bil med ustanovitelji Združenja katoliških učiteljev. 12. oktobra 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za narodnega predsednika Katoliške akcije mladih. Zavzeto je podpiral stranko krščanskih demokratov, ki je premočno zmagala na volitvah 18. aprila 1948. Kmalu pa je spoznal, da to ni prava pot. “Povezanost Cerkve s političnim sistemom nikoli ni rodila nič dobrega… V evangeliju ne najdete niti ene besede, ki bi govorila o oblasti. Vedno se govori o služenju…” To spoznanje ga je privedlo do tega, da se je jeseni 1952 odpovedal vodstvu Katoliške akcije mladih. Dve leti zatem je doživel tretji Božji klic, omenjen na začetku. Vstopil je v skupnost Jezusovih malih bratov, ki jo je ustanovil Charles de Foucauld, in 8. decembra 1954 je odšel v noviciat v saharsko puščavo. Tam je ostal dobrih deset let in se je na zunaj povsem izenačil z revnim beduinskim prebivalstvom, v njegovi notranjosti pa je vedno močneje žuborel studenec molitve. Svoje izkušnje iz teh let je posredoval v knjigi Pisma iz puščave. Na povabilo škofa iz mesta Foligno je brat Carlo Carretto prišel nazaj domov. V revnih prostorih nekdanjega frančiškanskega samostana v kraju Spello v sončni italijanski pokrajini Umbriji, ki je rodila sv. Frančiška Asiškega, je ustanovil puščavniško bivališče, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Jakobu, velikem “borivcu z Bogom” v molitvi. Tam se je posvečal predvsem molitvi, ki je narekovala njegove številne knjige (vseh je dvajset), zaradi pisateljeve iskreno zelo priljubljene. V slovenskem prevodu imamo dve: Bog, ki prihaja in Jaz, Frančišek. Njegova molitev se je spremenila v gledanje Boga, h kateremu je odšel 4. oktobra 1988. Bil je velik prijatelj mladih in o njih je dejal: “Zdijo se mi dobri. Imajo več smisla za svobodo, manj so navezani na denar, bolj poznajo probleme človeka. Nevarno zanje pa je, da so otroci civilizacije, ki vse dopušča, se pravi, družbe, ki odklanja križ in jim pripelje avtomobil do postelje. To iskanje ‘lahkega’ je nevarno. Če odstraniš križ, se izprazni uboštvo, razvrednotenje uboštva pa ti odvzame radost življenja in tako ne veš več, čemu sploh še živiš.”
Dobri dve leti zatem, ko se je, “v srcu in duši otrok”, Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. “Pri nas je bila revščina,” je zapisal. “Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gnala in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim plačevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel… Pa bi rad mami še kako drugače pomagal.” Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi svetega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modrosti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gorico, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Malega semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na goriški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Potem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.
Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gimnaziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gorici ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega “greha” je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upokojen. 11. decembra 1952 je “odrezan od sveta” nenadoma umrl.
Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljudske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. “Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preoblikovanem v epsko pesem” (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je nastajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbogatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sveti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).
Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni okolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Publius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripoveduje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh poslal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lovrenčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel znamenito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična povest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). “Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih učnih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mlade literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toliko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča.”
“Dosegel sem precej visoka leta”
Kot mlad duhovnik je Jurij Trunk veliko potoval: 1906 je obiskal Egipt in Sveto deželo, leta 1909 je dvakrat potoval v Ameriko (ZDA) in naslednje leto še tretjič. Potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi so izšle leta 1911 pod naslovom Na Jutrovem; o vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo Quer durch Amerika (Križem po Ameriki). Leta 1912 je začelo v mesečnih zvezkih izhajati Trunkovo najbolj znano delo Amerika in Amerikanci z odličnimi ilustracijami Ivana Vavpotiča. Svoje prispevke je objavljal tudi v Mohorjevem koledarju in koroških slovenskih listih. Ker je slovenski jezik ohranjal ne le z govorjeno besedo, ampak tudi s peresom, je bil nemškim nacionalistom trn v peti. Kot “Hauptmacherja” (kolovodja) Slovencev na Koroškem so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno. Svoj načrt so hoteli uresničiti med prvo svetovno vojno. Obtožili so ga protidržavnih dejanj (vohunjenja) in ga sredi marca 1916 zaprli. Naslednji mesec so ga poslali v “konfinacijo!” na Jezersko, kjer je ostal do novega leta 1917 kot duhovni pomočnik. Konec prve svetovne vojne in vse burne dogodke po njej je dočakal kot župnik v Borovljah. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, kjer je bilo o usodi Koroške že vse vnaprej odločeno. Po nesrečnem plebiscitu (10. oktobra 1920) se je moral umakniti iz Beljaka na svoj dom v Bače, kjer je kmalu prejel odlok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Uvidel je, da mu je vsako delovanje v domovini onemogočeno, zato se je (s težkim srcem) odzval vabilu, naj pride v Ameriko.
Na pot “čez veliko lužo” je odšel 20. julija 1921. V Spominih je zapisal: “V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z mislijo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo in je.” Njegova prva postaja v Ameriki je bila Fulda blizu mesta Berwick v zvezni državi Severna Dakota; tam je tri leta deloval med nemškimi priseljenci. “Zdaj sem čisto sam na nepregledni severnodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar – brez domovine.” Ohranjal je redne stike s Koroško. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko. Zagovarjal je načelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, treba je osnovati slovensko zadružno centralo v Celovcu… Iz Fulde se je Jurij Trunk preselil na slovensko župnijo v rudarskem mestu Leadville (Kolorado), ki je nastalo v času “zlate mrzlice” sredi 19. stoletja in je s svojimi 3.109 m nadmorske višine najvišje ležeče mesto v ZDA. Temu kraju je župnik Jurij Trunk vtisnil neizbrisen pečat s svojim dušnopastirskim in narodnim delovanjem ter s poslikavami cerkve sv. Jožefa. 1. septembra 1946 se je preselil v San Francisco v sončni Kaliforniji, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. marca 1973. “Nasičen z leti” se je preselil v večno domovino, potem ko svoje rodne domovine kljub dolgi odsotnosti ni pozabil, pogrešal pa vedno.
Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po “stažu” je najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.
Mladi profesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je številne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje verstev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: “Ali ni takega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!” Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svojemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta “prehodni” papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glavne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila slovesno razglašena 7. decembra 1965.
Papež Pavel VI. mu je zaupal vodstvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne “posredovalne” naloge: navezoval je stike s Cerkvami “za železno zaveso” – v komunističnih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Judom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike dunajske škofije, ostal pa je “pojem” moža Cerkve, ki zna prisluhniti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: “V prihodnjih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogrožen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh.”
Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koroškem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za slovensko skupnost. Lansko leto je to priznanje – dvajseto po vrsti prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. “Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odlikovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vložil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala,” je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.
Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govorila nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobraženci “naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom prikazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom,” svetuje Kaselj. “Kaj koristi narodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za naslednje rodove!? Ali naj pogumna pesem ‘Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je dete pestovala’ res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?”
Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska beseda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše nekoliko “uredil”, mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišljanji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami “z drugega brega”. Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja “lik slovenskega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati”.