Avtor: marko

Kengurujček

Napisal marko na 5. februarja 2001. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
“O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi.”
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: “Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi.”
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: “Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!”
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
“Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?”
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: “Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!” Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
“O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!”
Mama pa jezna v solze:
“Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!”
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: “Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem.”
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST – delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
Kaj pomeni “odgovorna svoboda”? Kaj rast v svobodi?
Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Prosim, povejte jim, kako mi je ime

Napisal marko na 5. februarja 2001. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Temelji človeškega samozaupanja so v družini. Otrok se mora soočiti z izzivi in težavami življenja.

Janezek je bil zdrav in popolnoma normalen deček. Bil je prijeten in razigran, kakršni so pač otroci. Rad se je igral, kakor se otroci radi igrajo. Toda njegovi preveč skrbni starši so mu neprestano govorili:
“Janezek, da ne bi šel iz hiše, lahko bi še padel!
Oh, otrok, nikar tako ne divjaj in ne skači, saj se boš še polomil!
Ne igraj se z drugimi otroki. Lahko te pokvarijo!
Ne pogovarjaj se z ljudmi, ki jih ne poznaš,” in tako dalje in tako dalje.
Nekega dne so obiskovalci vprašali Janezka: “Kako ti je ime?”
ZG za pogovor prosim povejte Očka mu je prišepnil: “Ne povej jim, lahko bi se zmotil!” in se obrnil k obiskovalcem ter rekel: “Janezek! Janezek mu je ime. A ni luštno ime?”
Ob drugi priložnosti so otroka vprašali: “Koliko si star? No, povej nam!”
Takoj je priskočila mama in rekla:
“Pet let ima! Oh, saj je še otrok!”
Občasno so sosedje vprašali Janezka:
“A boš bombone?”
Oče in mama sta jih takoj prekinila:
“Ne, hvala! Sploh ne je bombonov!”
In tako Janezek ni nikoli imel priložnosti, da bi sam govoril ali sam nekaj naredil.
Kako bi bilo mogoče, da bi tako dobri in odgovorni starši dovolili Janezku, da bi delal napake in ga tako osmešili? Kako bi ga lahko prepustili nevarnostim? In kako dovolili, da se mu kaj zgodi?
Ko pa je Janezek postal velik fant, so mu starši rekli:
“Od danes boš lahko govoril z drugimi ljudmi, toda seveda samo v naši navzočnosti.”
Naslednji dan so dobili obiske. Ko so obiskovalci videli Janezka, so ga vprašali: “Kako pa je tebi ime?” Janezek se je začel tresti in popolnoma negotov se je obrnil k staršem in jih vprašal: “Ali jim lahko povem?”
Staršem je ugajalo, da jim je Janezek tako pokoren. Zato sta odgovorila: “Seveda, dragi, kar povej jim.”
Janezek je odprl usta in videlo se je, da se je trudil, da bi spregovoril. Ko je spet poskusil spregovoriti, je bruhnil v jok.
Objokanih oči in jokajočega glasu je Janezek zaprosil starše: “Očka, mama, prosim, povejta jim moje ime!”
Starša sta enoglasno rekla obiskovalcem: “Janezek je njegovo ime! Tako dober, ljubezniv in ubogljiv sinek je!”

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Otroci potrebujejo svobodo in dovoljenje, da se zmotijo, da izkusijo rane zato, da bi dozoreli. Preveč pokroviteljski in preveč skrbni starši preprečijo rast svojih otrok.
Brez tveganja otroci ne morejo doseči samozaupanja.
Brez svobode otrok v poznejšem življenju ne bo nikoli sposoben odločanja. Ena stvar je voditi otroka, druga pa je zadušiti njegovo svobodo in pobudo.
Preveč skrbni in posesivni starši zmaličijo značaj svojih otrok.
Učimo se tudi s poskusi in na napakah. Otroci imajo pravico, da se zmotijo, da bi se iz tega naučili česa koristnega za življenje.
Rane, kritike in izpostavljanje napakam so potrebni, da bi postajali zrelejši in dosegli življenjsko izkušnjo.
Otrokom stvari ne smemo poenostavljati in preveč olajševati. Soočiti se morajo z življenjem, tudi z njegovo težko stranjo. Moderni starši prevečkrat razvajajo svoje otroke in jih zato pogosto pomehkužijo.
Otrokom moramo pomagati, da se soočijo s svojimi problemi in težavami, ne pa, da pred njimi zbežijo ali se jim izognejo.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Kaj so Janezkovi starši hoteli narediti s svojim otrokom? So uspeli pri tem? Zakaj?
Kaj so pravzaprav storili svojemu sinu? Razloži. Kako?
Kaj otroci najbolj potrebujejo za rast in za to, da postanejo pristni, da bodo res oni?
Kakšno korist imamo od tega, če delamo napake?
Česa se naučijo otroci, ko se ranijo, ko pogrešijo in doživljajo kritiko?
Kako vzgajati otroke za odgovorno svobodo?
Zakaj Janezek ni mogel povedati svojega imena obiskovalcem? Kaj se lahko iz takega dogodka naučimo?
So s teboj kdaj v življenju ravnati kot z Janezkom? Navedi kakšen primer.
Kako si se takrat počutil? Kakšne dobre in slabe učinke je to naredilo nate? Lahko te izkušnje poveš tudi drugim?

Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31. (ilustracija Peter Škerl) – knjiga je pošla … morda se kje najde še kakšen izvod …

Carlo Maria Martini

Napisal marko na 1. februarja 2001. Objavljeno v Pričevanje.

15. februarja 1927, Torino; 31. avgust 2012, Milan

Doma je iz industrijskega velemesta Torino, kjer se je rodil 15. februarja 1927. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil k jezuitom (1944). Po dolgih letih študija in redovniške formacije je bil leta 1952 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval študije na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in po končanem študiju postal najprej profesor, nato pa rektor tega uglednega znanstvenega zavoda. To nalogo je opravljal devet let (1969 – 1978). 29. decembra 1979 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za nadškofa v Milanu, februarja 1983 pa mu je podelil kardinalski klobuk, ki je skoraj »obvezen« za naslednika sv. Karla Boromejskega. Milanski nadškof je bil v letih 1987-1993 predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar je bil podpredsednik) in v tej funkciji je odigral pomembno vlogo pri pripravi prvega evropskega ekumenskega srečanja »Mir in pravičnost« v Baslu leta 1989.

Navezoval je tudi številne stike z voditelji raznih krščanskih Cerkva. Potoval je v Moskvo, kamor ga je povabil ruski patriarh Aleksij II., kot prvi jezuit je pridigal v Canterburyju, svetišču anglikanske Cerkve. V svojih javnih nastopih se kardinal Martini z govorjeno in pisano besedo zavzema za pravičnost in sodelovanje med ljudmi. Leta 1986 je dal pobudo za škofijsko srečanje pod geslom »Postati bližnji drugim«, ki je odmevalo po vsej Italiji. Številne so tudi njegove pobude, kako vzbuditi zanimanje za evangelij pri ljudeh našega časa. V ta namen je ustanovil Katedro neverujočih, ki ponuja iskalcem resnice zanimive in pereče teme. Tematika enajstega leta te ustanove se glasi »Otroci Kronosa /boga časa/ se sprašujejo«. Predavanja obravnavajo vprašanje časa v odnosu do znanosti, filozofije in vere. Na njegovo pobudo je 20. novembra 2000 stekel program verskega izobraževanja mladih milanske nadškofije pod naslovom »Stražarji jutra«, ki se bo zaključil na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) leta 2002.

Kardinal Martini je znan po tem, da izda zelo veliko knjig. Zanimivo je, kako njegove knjige nastajajo. Ne za pisalnim strojem, ampak pred mikrofonom. Njegovi tajniki potem njegove pridige, govore, konference zapišejo in pripravijo za natis. V svojih knjigah se kardinal Martini loteva perečih vprašanj sodobnih ljudi – svojih vernikov. Njegove knjige so praviloma uspešnice. Znamenita so njegova pastirska pisma, v katerih po zgledu svojega predhodnika sv. Karla Boromejskega nagovarja svoje vernike z besedo, »ki diši po življenju«. Mnoga od njih so taka, da jim prisluhnejo tudi izven meja njegove škofije. Leta 1991 je zbudilo veliko pozornost njegovo obširno pastirsko pismo Rob plašča – Cerkev in javna glasila. Imamo ga tudi v slovenskem prevodu (Cerkveni dokumenti 55) in iz njega navajamo nekaj globokih misli.

(pričevanje 02_2001)

Ivan Dolenec

Napisal marko na 1. februarja 2001. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 24. oktober 1884, Sopotnica, † 10. februar 1971, Ljubljana

Po duhovnih vajah se je odločil: profesor bom!

Svoje življenje je Ivan Dolenec začel popisovati v novomeški jetnišnici, »ko je končno imel nekaj prostega časa«. Rodil seje 24. oktobra 1884 na kmečki domačiji Pri Jamniku v vasi Sopotnica v škofjeloški župniji kot peti od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, je izgubil mater. »Materinske ljubezni torej ne poznam iz lastne izkušnje. Njeno toploto in svetlobo sem opazoval samo, ko seje razlivala po srečnejših tovariših, in sem jo bridko pogrešal posebno v letih svojega šolanja.« Oče, ki je znal ceniti izobrazbo, je z naklonjenostjo sprejel pobudo tedanjega loškega kaplana Ferdinanda Erkerja, naj Janez pride v šolo, »da bo gospod«. Devetleten je šel v Škofjo Loko v šolo, a je v njej ostal nerad, ker ga je silno mučilo domotožje. Pa je šolo vendarle končal in jeseni 1896 seje vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je dobil za razrednika dr. Josipa Tominška, s katerim ga je potem vezalo iskreno prijateljstvo. Profesor Tominšek je svojim dijakom ob smrti svoje ljubljene matere dejal:

»Kakor je mati ljubila mene kot svojega otroka, tako ljubim jaz vas vse kot svoje učence.« V dijaških letih seje Dolenec preživIjal sam z instrukcijami – poučevanjem manj nadarjenih učencev iz »boljših« družin, ki so imele denar. »S poučevanjem sem dobil veselje do profesorskega stanu. Ko je bilo treba v prošnji za pripustitev k maturi napisati, kaj nameravam študirati, sem napisal: teologijo in filozofijo. Res sem mislil, da bom šel v bogoslovje.« Po maturi je šel na duhovne vaje k jezuitom v Ljubljano in po njih sklenil, da postane profesor.

Profesor, stenograf v parlamentu pa spet profesor

»V počitnicah po maturi meje čakala sreča, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvaležen. Seznanil sem se namreč z dr. Krekom.« Ta zapis v njegovih spominih je zelo pomemben, saj je bil Janez Evangelist Krek osrednja osebnost njegovega življenja in veliko svojih pisateljskih sposobnosti je porabil za to, da Krekov spomin ohrani prihodnjim rodovom. Krekova ognjevita beseda pri javnih nastopih ga je spodbudila, da se je naučil stenografije, da bi lahko njegove govore zapisoval.

Študij klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1909. Leta 1911 seje poročil z Dunajčanko Leopoldino Bachler, ki mu je ostala zvesta družica do poznih let. Prvo profesorsko službo je nastopil marca 1909 na I. državni (klasični) gimnaziji v Ljubljani, kjer je poleg latinščine in slovenščine poučeval še stenografijo. Med vojno, ko je bil brat vpoklican k vojakom, je pustil službo in šel domov kmetovat, da je domačijo rešil propada. Znanje stenografije mu je omogočilo, daje za dobrih pet let (1917-1922) pustil šolsko službo in postal stenograf najprej pri slovenski narodni vladi v Ljubljani, zatem pa v beograjskem parlamentu. Konec leta 1922 ga spet najdemo v šoli in sicer na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Ker za časa šestojanuarske diktature ni šel volit, je bil kazensko premeščen v Mostar, kjer si je kot srčno dober človek kmalu pridobil veliko prijateljev. Po treh letih pregnanstva se je vrnil v domovino: najprej je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, nazadnje pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu.

Zaprt in oropan vsega je postal veseli kmet

V mesto ob Krki je prišel sredi novembra 1939 in službo ravnatelja je opravljal do »izbruha svobode« 9. maja 1945. Novo mesto je med vojno večkrat menjalo gospodarje: najprej so nekaj dni vladali Nemci, sledilo je dve leti in pol italijanske okupacije. Največ hudega je prebivalstvo doletelo pod partizansko vlado, ki je trajala šest tednov: od kapitulacije Italije 6. septembra pa do 21. oktobra 1943, ko so ponovno prišli Nemci. 28. novembra 1943 je imel Ivan Dolenec protikomunistični govor, zaradi katerega je bil 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in na pet let izgube volilne pravice. »Ko sem govor pismeno sestavljal, sem imel željo, da ne bi zapisal ničesar, kar bi moral obžalovati, če bi zaradi tega moral umreti. Vsaj glede govora moram stopiti čist pred Sodnika.« »Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da Žale misli v srcu ni.« V novomeških zaporih je bil do začetka septembra 1946, ko je bil pomiloščen.

Naselil se je na svojem rojstnem domu. Rad je prijel za poljska dela, veliko je bral, imel je veliko obiskov, ljudje so ga vabili na svoja praznovanja. Prijatelju Tinetu Debeljaku je pisal: »Živim v Sopotnici in uživam veselje, po kakršnem se mi je tožilo, odkar sem zapustil srečno vas domačo.« S krščansko vedrino se je pripravljal na obisk »sestre Smrti«, ki je prišla ponj 12. februarja 1971. Sam je izbral napis za nagrobnik: »Zgodi se Tvoja volja!«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 2, str. 22.

Zdenko Lovše

Napisal marko na 24. januarja 2001. Objavljeno v Pričevanje.

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kajti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po končani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posvečenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško službo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 zaprli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimnaziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upravitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovirali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je deloval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Dunaju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci – pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je razlilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov… Posebno pa so doživljali božični večer moji sobratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma razkropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji…
Po neužitni “čorbi”, ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: “Pogasi luči! Spanje!” Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:”Sveta noč, blažena noč…”
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglašalo:”Pogasi luči! Tišina!”
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je romanje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za posebne “hudiče” in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oznanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah…
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega taborišča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: “Skini jaslice in božično drevo!” Odgovorilo jih je štirideset: “Nam niso napoti!”
Nato se je oglasil nekdo: “Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil.” Bili so kot en mož – železna falanga. Drugo vprašanje: “Kdo jih je postavil?” Kakor eden so odgovorili: “Ne vemo.” Ozna je pozvedovala naprej: “Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?”
“Bile so tukaj!”
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je pospravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč… kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

Edvard Rusjan

Napisal marko na 23. januarja 2001. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 6. junij 1886, Trst, † 9. januar 1911, Beograd

Iz sodarske delavnice pod nebo

Rojstno mesto Edvarda Rusjana je Trst. Oče Franc, Slovenec, je bil po poklicu sodar, mati Gracija Garbas, furlanskega rodu, je tudi bila obrtnica in sicer izdelovalka copat. Z delom svojih pridnih rok sta “spravila h kruhu” osem otrok: štiri hčere in štiri sinove, med katerimi je bil Edvard drugi. Rodil se je 6. junija 1886. V družini so govorili šti.ri jezike: slovenskega, furlanskega, italijanskega in nemškega. Do leta 1890 so živeli v Trstu, potem pa odšli v očetov rojstni kraj Renče, leta 1898 pa so se preselili v svoj novi dom v Gorico, kjer je oče nadaljeval s sodarsko obrtjo, mati pa s copatarsko. Po osnovni šoli je Edvard v Gorici končal meščansko srednjo šolo in še večerni trgovski tečaj. Z dve leti starejšim bratom Jožetom sta se pri očetu izučila tudi sodarske obrti, Edvard je prevzel še knjigovodstvo. Že v šolskih letih je bil dejaven v kulturnem in športnem življenju goriških Slovencev. Izkazal se je zlasti kot odličen kolesar. Od leta 1905 je zmagoval na dirkah s kolesom, ki ga je sam naredil. Očitno je bil tehnično zelo nadarjen. Od kolesarstva ga je pot vodila v motorizem, iz motorizma je “skočil” v avtomobilizem in od tam v letalstvo.

Brata Rusjan kot brata Wright

Ameriška letalska pionirja brata Wilbur in Orville Wright sta z motornim letalom lastne izdelave 17. decembra 1903 prvič poletela. V zraku sta ostala 59 sekund in med tem preletela razdaljo 260 metrov. Svoje letalo sta vedno bolj izpopolnjevala. Podobno sta delala pri nas – vendar v neprimerno bolj skromnih razmerah – brata Jože in Edvard Rusjan. Za letalstvo sta se začela zanimati leta 1897, ko sta bila še otroka. Delala sta poskuse in leta 1900 izdelala dobro leteč model letala s pogonom na urino vzmet. Uspeh bratov Wright leta 1903 ju je privedel na misel, da bi z modelarskimi izkušnjami prešla k izdelavi pravega letala. Oče Franc, ki je “sanjarijam” svojih dveh sinov dolgo časa nasprotoval, je leta 1908 sklenil njune načrte finančno podpreti. Po Edvardovem ogledu letalskega mitinga v mestu Brescia septembra 1909, kjer se je seznanil z najnovejšo letalsko in pilotsko tehniko, sta brata v mesecu dni (oktobra 1909) izdelala svoje prvo motorno letalo. Ko sta ga še nekoliko popravila, je z njim Edvard 25. novembra 1909 izvedel več krajših poletov – najdaljšega 60 metrov daleč v človeški višini.

Tako se je začelo motorno letenje na Slovenskem in v vzhodnem delu Evrope. Brata Rusjan sta svoja letala imenovala z Edvardovim domačim imenom Eda in zaporedno številko. V manj kot letu dni sta izdelala 7 letal; z njimi je Edvard letel večinoma do razbitja in vsakikrat sta začenjala znova. Z Edo V je Edvard Rusjan 28. marca 1910 priredil letalski miting na travnikih med Gorico in Mirnom. Na njem se je zbralo nad 10.000 ljudi, vendar mu polet ni uspel. Gledalce je znova razočaral s svojo Edo VI., z Edo VII pa je od avgusta do konca leta 1910 nekajkrat uspešno letel.

“Tovarna letal Rusjan” in “Ikarov let”

Brata Rusjan sta sanjala o lastnem industrijskem podjetju, v katerem bi za prodajo izdelovali letala, ki sta jih izpopolnila na podlagi lastnih izkušenj. O teh “sanjah” priča tudi na pol šaljivi napis (v francoščini) na notranji steni sodarske delavnice “Tovarna letal Rusjan”. Za uresničitev teh sanj je bil potreben velik kapital, ki ga sama nista premogla. Edvard se je kot kolesar seznanil z zagrebškim podjetnikom Mihajlom Merčepom, ki je imel v Zagrebu donosno fotografsko delavnico, ogreval pa se je tudi za letalstvo. Sredi leta 1910 sta se brata Rusjan povezala z njim. Merčep je prevzel vodstvo in finansiranje celotnega načrta, Rusjana pa svoje konstruktorske in pilotske sposobnosti in izkušnje. V Merčepovi delavnici sta zasnovala lahko enokrilno in enosedežno letalo z razpetino kril 14 metrov. Zaradi močnejšega motorja je letalo pokazalo prav dobre letalne sposobnosti. Lahko se je dvignilo v zrak že po 28 metrih zaleta, kar je bil najboljši tedanji dosežek te vrste na svetu.

Z njim je Edvard opravil nad 20 poletov, najznamenitejšega na mitingu 26. decembra 1910, ko je na višini 100 metrov šestkrat obkrožil zagrebško letališče. Merčep je računal na naročilo letal iz svoje delavnice. Prva postaja “reklamne turneje” je bil Beograd. Pri sklepanju kupčij bi bilo odločilnega pomena uspešno letenje, zato je Edvard Rusjan 9. januarja 1911 sklenil poleteti kljub neugodnemu vremenu. Vzletel je z ravnice pod kalemegdansko trdnjavo, blizu sotočja Save in Donave. Ko se je začel spuščati za pristanek, mu je sunek vetra zlomil krilo. Letalo je strmoglavilo na železniški nasip, pilot je umrl na kraju nesreče – kot legendarni Ikar. Z vsemi častmi so ga pokopali v Beogradu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1, str. 22.

Janez Bitenc

Napisal marko na 3. januarja 2001. Objavljeno v Gost meseca.

skladatelj in pisatelj za otroke

Otroci morajo sami zapeti, brez prisile

Kdo jih ne pozna in kdo jih ni prepeval kot otrok ali pa vsaj s svojimi otroki: Naša četica koraka, Zajček dolgoušček, Metuljček cekinček… Če bi ljudi vprašal, kdo je napisal te pesmi, bi najbrž rekli, da so narodne, da so bile od nekdaj med nami. Pa ni tako! Napisal jih je naš tokratni sogovornik, skladatelj Janez Bitenc. S posebnim veseljem je o nastajanju svojih pesmic in glasbenih pravljic spregovoril za bralce Ognjišča.

● Glasba je stalni spremljevalec vašega življenja? Je bil kdo v vaši družini glasbenik?
Tako oče kot mama sta bila velika ljubitelja glasbe. Oče je igral violino, mama pa klavir. Popoldne po službi smo doma imeli nekakšne glasbene popoldneve. Z največjim veseljem sem očetu vzel iz omare gosli, jih vzel iz omota, dal očetu lok, mami pa odprl pokrov klavirja, pripravil stojalce in položil note, za katere sem vedel, da jih bosta z očetom rabila. Iz te sta potem igrala, jaz pa sem ležal na divanu iz ju poslušal z vso pozornostjo. Takrat mi je bilo šest let.

● Najbrž so vam starši omogočili glasbeno izobrazbo.
Da, oče me je vpisal v glasbeno šolo. Sodeloval sem tudi v otroškem zboru, ki ga je on vodil, in tam sem se nalezel lepote otroškega petja in skladbic, ki smo jih prepevali. Najbrž se mi je to tako vtisnilo v spomin, da sem veliko pozneje tudi sam začel pisati pesmi za otroke. Mislim, da se je pravzaprav vse že takrat začelo…

● Kaj pa pripovedništvo? So vam starši ali stari starši kot otroku pripovedovali zgodbe, da ste postali mojster pripovedovanja?
Imel sem imenitno staro mamo. Imela je sorodnike v Trstu in sem jo zato klical nona. Ona mi je pripovedovala zgodbe in kupovala knjigice, slikanice in me uvajala v pravljični svet. Težko opišem, kakšna sreča je imeti tako dobro in tako darežljivo staro mamo. Bila je tudi pevka v Foersterjevem stolnem zboru. Zanimivo je, kako je prišla tja. Skladatelj Anton Foerster se je večkrat sprehajal pod oknom, kjer je stanovala. Med sprehodom je zaslišal prekrasen dekliški glas. Ustavil se je pod oknom in se ni mogel umakniti. Glas je bil tako lep, da ga je vlekel in prišel je do skromnega stanovanja. Mamo je vprašal, kdo tako lepo poje. “Moja hči Slavica,” je odgovorila njena mama. Zaprosil je, če bi lahko prišla peti k njemu v stolni zbor. Starši so seveda dovolili, da hodi na kor, kjer je bila tudi solistka. Foerster je bil zelo dober človek in je zato mojo “nono” priporočil svojim prijateljem na Dunaju, da je dobila štipendijo in je tam študirala solo petje. Ko se je vrnila v Ljubljano, je dobila mesto altistke v deželnem gledališču ljubljanskem.

● Danes združujete v sebi otroškega skladatelja, pesnika in pripovednika. Kako ste začeli? Kaj ste bili najprej?
Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je – še sedaj ga vidim – s težavo dvignil desnico – bil je prizadet od kapi – in dejal: “Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!” “V redu,” sem mu odgovoril. “Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?” “Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge – od osem do šestnajst taktov.” Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :”In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!” “O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!” Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.

● Ste se zato zaposlili na radiu?
In Marolt me je spravil tja. Toda to je bil križev pot. Začel sem v političnem uredništvu, popolnoma brez smisla za politiko. Pot me je dalje vodila v glasbeno uredništvo. Prevzel sem uredništvo slovenske narodne glasbe. Začelo je “šepati”. Kajti jaz sem se učil glasbeno narodopisje pri Maroltu. Glasba, ki so jo predvajali na radiu, pa je bila tako daleč mojim, še bolj pa Maroltovim ušesom! Imel sem neverjetno veselje do otrok in pedagogike. Tako sem prevzel honorarno mesto predšolske glasbene vzgoje. To so bili otroci, kakšnih 18 – 22 po številu, stari od 5 do 7 let. Imel sem sedem podružnic v Ljubljani in moral sem skakati od ene do druge, saj takrat še nisem imel avtomobila. Tako je prišlo do tega, da sem “ponavljal” očetovo delo. Celo njegove pesmi sem imel še v arhivu. In te smo prepevali. Toda kmalu sem spoznal, da je zelo malo slovenskih ljudskih pesmi, primernih za otroke. Tudi je malo takih, ki otroku ležejo v srce. Poleg tega imajo velik razpon, da se otrok muči in napenja glasilke ter izgublja veselje do petja. Tako je zmanjkalo pesmi.

● In tako so vas otroci “prisilili” k pisanju novih pesmic zanje?
Ko sem otrokom rekel, da je zmanjkalo pesmic, sem jih vprašal: Kaj pa zdaj? In eden je rekel, kakor bi izstrelil iz topa: “Ja, nove napiši!” “Že, ampak to ni hec, to ni kar tako,” sem se izgovarjal. “Se pa potrudi!” je bil še krajši otroški odgovor. Kot vidite je bilo vzdušje kar sproščeno. Spet se je oglasil eden izmed otrok: “Jaz imam doma kužka. Pa napiši kaj o kužku!” Drugi je dejal, da ima strica na Dolenjskem, ki ima koze. “Bi o kozah tudi kaj napisal?” Tretji je imel muco. Otroci so me spodbujali, da sem pisal pesmi o živalih. V mojem opusu je največ pesmi o živalih in naravi. Tako so se rodile moje otroške pesmi.

● Morda bo kdo rekel: “Kaj pa je pisati pesmice za otroke! Osem taktov – pa je!” A najbrž ni tako, saj ima ta glasba posebne zahteve.
Če gledate moje pesmi, vidite, da nobena ne preseže septime v razponu. Običajno pa ljudje gledajo podcenjevalno na otroško ustvarjanje. Mene društvo skladateljev ne prizna za skladatelja.

● Pesmi ste otrokom približali na poseben način.
Preden sem začel uvajati otroke v petje, sem jim pesmico predstavil s kratko pravljico. Tako sem jim približal vsebino pesmi. Imam, hvala Bogu, še dar pripovedovanja, da sem otroke osvojil.

● Vi ste v pripoved vpletli pesmico, ki se je na določenih mestih ponavljala in tako se je rodila glasbena pravljica. Ta je gotovo novost.
Poznam veliko literature, a nikjer na svetu ne poznajo česa podobnega. Prepričan sem, da bi tudi kakšna tuja založba to ponatisnila, a je silno težko dobiti prevajalca, ki bi tako prevedel, da bi tudi v glasbenem smislu to prišlo do pravega ritmičnega in melodičnega izraza.

● Veliko pesmic in pravljic ste napisali. Za celo polico knjig in kaset jih je. Se spominjate točne številke?

Pesmi je malo manj kot tristo, glasbenih pravljic pa malo manj kot 60.

● Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, jih pa radi pojejo in so jih sprejeli za svoje.
To je pa res, ne vedo, kdo jih je napisal, ker so te pesmi “ponarodele”. Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

● Veliko stvari ste počeli v življenju: učili ste v glasbeni šoli, bili urednik na radiu, predavali na univerzi… Kaj bi še enkrat najraje delali?
Najraje bi bil urednik na radiu, kajti to me je popolnoma osvojilo. Ustanovil sem dva zbora. Tako sem žlahtno delal, da radia ne morem pozabiti. Nerad se pa spominjam predavanj na univerzi. Nisem bil usposobljen za to, da bi predaval o pedagogiki za celo osnovno šolo. Jaz sem se posvečal otrokom. Če bi predaval metodiko glasbenega pouka za predšolske, bi šlo.

● Spominjam se pripovedovanja, da ste morali pustiti službo, ker ste držali h krstu otroka sodelavke. Kdaj je bilo to?
Ko sem poučeval v glasbeni šoli. Prijateljica me je prosila, če bi bil boter njenemu otroku. In to je bilo dovolj, da so me začeli šikanirati. Pobral sem šila in kopita ter odšel. Bila so to bridka leta, ker nisem dobil nobene službe. Bog že ve, zakaj je moralo tako biti. Sem pa takrat veliko pisal in v tistem času napisal veliko radijskih (šolskih) ur.

● Tako dobro se razumete z otroci. Od kod ta sposobnost?
To je dar, razsvetljenje. Morda me je pobožal Sveti Duh.

● Opažate v srečanju z otroki pomanjkanje ljubezni, ker nimajo očka ali mamice. Ker so starši ločeni ali se kregajo?
Za otroke prvih razredov sem imel v Vodnikovi domačiji v Šiški uro pravljic. K meni je prišla neka punčka. “Janez,” me je poklicala – otroci so me vedno klicali kar po imenu. Jaz sem jo takoj vprašal, kako je pa njej ime. Ko mi je odgovorila, je nadaljevala: “A bi bil ti moj očka!” Jaz pa sem ji odvrnil: “Veš, ti imaš doma očka!” “Saj ga nikoli ni doma!” je ustrelila kot iz topa.

● To kaže to na žalostno podobo naše družbe, ko…
reciva kar naravnost, ko starši zanemarjajo otroke in družino!

● Najbrž zlepa nihče ni obiskal toliko šol, kolikor ste jih vi.
Najbrž res ne. Veliko, res veliko sem jih obiskal. Otroci in učitelji so najprej poznali moje pesmice. Prej ste mi pripovedovali, kako ste me vi kot otrok, ko ste v šoli prepevali moje pesmice, želeli videti in spoznati. Podobno so želeli tudi drugi učenci po Sloveniji in tudi v zamejstvu. Pozneje so zvedeli tudi za glasbene pravljice, ki sem jih pripovedoval, in so me še bolj vabili.

● Spominjam se vas, kako ste na nekem mladinskem srečanju ob novi cerkvi v Dravljah imeli otroški šotor in ste otrokom pripovedoval pravljico in med pripovedovanjem so otroci navdušeno peli.
Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: “Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!” Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.

● Ali danes še hodite okoli ter obiskujete šole in vrtce.
Žal ne morem več. In to je moja velika bolečina. Sedaj pripravljam samo v bližini doma glasbene pravljice. Otroci, stari od štirih do sedmih let, sodelujejo kot igralci. To je čudovito!

● Vendar pa še ustvarjate, saj pišete.
Pišem pa še. Po Sloveniji pa ne morem hoditi, ker ne morem več voziti avta. Prej pa sem se sam vozil. To je bil napor! Utrujen priti na konec Slovenije in potem nastopati.

● Kako pa običajno ustvarjate?
Najprej napišem besedilo. Ko pišem besedilo, se mi že poraja tudi glasba. To je neka posrečena ustvarjalna kombinacija, ki jo težko razložim.

● V zadnjem času vas je zaznamovala težka bolezen, ki je močno spremenila način vašega življenja.
Že to, da se gibljem skoraj samo v stanovanju, je zame ogromna sprememba. Sedaj je že veliko boljše, saj že dobro hodim. Do mojega stanovanja je precej stopnic, ki so zame velika ovira. Koliko kontrol, terapij, koliko pregledov sem dal skozi v zadnjem času! Belih halj sem dodobra sit! Sem se pa ob moji 75-letnici zdravniku, ki me je operiral, zahvalil, ker je tudi on s svojo veščo roko pri operaciji pripomogel, da sem še danes tu! Kajti ne gre samo za praznovanje življenjskega jubileja, ampak predvsem za dejstvo, da že 50 let ustvarjam za otroke. Odgovoril mi je s čudovitim pismom.

● Napisali ste tudi precej božičnih pesmi za otroke. Ste kot otrok božič globoko doživljali? Vas ta praznik tako nagovarja?
Sami ste odgovorili. Kot otrok sem božič zelo globoko doživljal. Zame je bila to čista otroška romantika. Pa tudi pozneje. Ko sem učil, sem kmalu ugotovil, da je otroških pesmic za božič izredno malo. In tako sem napisal božične pesmi. Knjigo božičnih pesmi je čudovito ilustrirala Jelka Reichman. Božič me tudi popelje v mojo družino, k očetu, mami, noni. Ob mojem 75. rojstnem dnevu je p. Edmund Bohm maševal. Želel sem se mu oddolžiti in sem šel v trgovino Zvon po sveče. Tam sem videl jaslice, pastirčke… in pri srcu mi je postalo tako toplo. Zaželel sem si, da bi spet postal otrok, da bi spet premikal pastirčke in ovčke. Božič se mi je tako globoko vtisnil v spomin, da tega ne more nihče izbrisati!

● Za našo založbo ste za zbirko Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbili deset pesmic. Ali katera še posebej odmeva v vas?
Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge.

“Bog že ve, zakaj,” je bil pogost stavek Janeza Bitenca. Čeprav ga je bolezen v zadnjem času močno ovirala pri delu, je vztrajal. “Vi ne veste, kolikokrat obhodim stanovanje. Moram se gibati. Moram delati! Rad bi še dokončal spomine na otroštvo. Koliko lepega je v njem! Miklavž, božič, cvetna nedelja, igrače, skromne, a prisrčne.Tudi tu so mi marsikatero idejo dali otroci, ko so me spraševali najnenavadnejše stvari.” Med njegovimi papirji, knjigami, notami je tudi molitvenik. Zdel se mi je nekakšna oporna točka sredi mnogoterih dejavnosti. Poslovila pa sva se kot običajno: “Spomin pri oltarju!”

OSEBNA IZKAZNICA
Skladatelj, glasbeni pedagog, pesnik in pisatelj Janez Bitenc se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic.

“UGLASBENE” POBARVANKE
Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. “Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge,” je rekel o teh pesmicah. V zbirki je doslej izšlo že dvanajst pobarvank. Vse je likovno opremila Silva Karim.

RUSTJA, Božo, skladatelj in pisatelj za otroke Janez Bitenc (Gost meseca), Ognjišče. 2001, leto 37, št. 1, str. 8-12.

Emilijan Cevc o jaslicah

Napisal marko na 3. januarja 2001. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 5. september 1920, Kamnik, † 30. januar 2006, Ljubljana

Akademik dr. Emilijan Cevc je izreden poznavalec jasličarstva. Njegove jaslice niso le prijetne ljudskemu očesu, ampak tudi umetniško dovršene. Cevčeve jaslice so zares prava umetnina in prava paša za oči. Nič čudnega torej, da v božičnih dneh k Cevčevim prihajajo številni obiski. Profesor Cevc pravi, da jih je bilo nekoč naenkrat kar 26. Pridite ob svetih treh kraljih, takrat so najlepše, nas je z nasmehom povabil upokojeni profesor, ko smo zaključili ta pogovor.

V naši družini je bil moj oče zelo zavzet zanje. Imeli smo tako imenovane “salonske” jaslice. Napravil je hribček iz blaga, brez mahu, v ozadju pa je bil naslikan Betlehem. Motilo me je, da niso bili vsi pastirci postavljeni k hlevcu, zato sem jih kar sam tja prestavil. Prav svoje prve jaslice pa sem postavil na polico na hodniku. Bile so izrezane iz papirja, kičaste. Takrat še ni bilo elektrike. Šele pozneje sem z baterijo naredil razsvetljavo hlevčka. Te prve jaslice so ostale pri starših. Tudi kasneje figuric ni bilo mogoče dobiti, ovac pa tudi ne. Za silo sem si postavil čredo ovac kar iz glinenih piščalk. Postavljanje jaslic je zame obred, ki me spremlja še danes. Kdor se v mladosti nanje navadi, se jih tudi na starost ne bo mogel odreči.

– Vaše sedanje jaslice so prava paša za oči. Kako jih oblikujete?

Sedanje jaslice so posnete po srednjeveških freskah. Niso trdne, ampak pregibne. Vidni deli so iz mase, ki sem jo dobil iz Muenchna. Drugi deli so iz žice, ki omogoča spremembo drže telesa. Noša je srednjeveška. Želel sem upodobiti Jezuščka na Slovenskem, zato sem jih postavil v bližino Kamnika. Vsaj trije slikarji so mi že upodabljali ozadje Kamniških planin.

– Hlevček je nekaj posebnega?

Spraševal sem se, kako izoblikovati lep in prepričljiv hlevček. Dve možnosti sta – po enem opisu je to bila votlina, po drugem opisu pa naj bi se to zgodilo v razvalinah Davidovega stolpa. Sam sem skušal združiti oboje. Jaslice postavljam deset dni, podiram pa dva. Najlepše so v času po Gospodovem razglašenju, ko postavim pred hlev svete tri kralje. Pri postavljanju jaslic veljajo pravila, ki jih pogosto kršimo.

– Katere so osnovne napake?

Napak je precej. Ne znamo pravilno razporediti figur- velike bi morali dati v ospredje, manjše nazaj, ne pa obratno. Paziti je treba tudi na mah, saj ta ne sme biti previsok. Ljudje radi mešajo orientalne elemente, ki ne sodijo tja – minarete ipd. Detajli ne smejo biti preveč natančno izdelani – poglejmo, kako preprosto so bile narejene pastirske ograje. Stiliziranih jaslic ne maram. Sam za ozadje uporabim moder papir, ga preluknjam z zvezdami in zadaj postavim luč. Osnovno pravilo je, da se nobena luč ne sme videti. Zato je najbolje jaslice postaviti na oder, podobno kot v gledališču. Tako lahko obešamo na strop tudi angele na nevidnih plastičnih nitkah.

– Kaj pa moderne jaslice, ki imajo posebna sporočila?

Pri jaslicah ne gre za poudarjanje revščine in socialnih problemov. Revščino vidimo tudi brez tega. V jaslicah mora biti nekaj romantike in poezije. Božič ni pravljica, a je nekaj toplega, prijetnega. Ekspresija ne spada v jaslice.

– Na prodajnih policah je težko najti lepe jaslice. Kaj nam svetujete, kako izbirati figurice?

Najslabše so iz plastike, ker so najbolj zanikrno odlite. Naj si jih ljudje samo naredijo! To je najbolje. Ali pa naj jim jih izdela človek, ki ima nekaj ročne spretnosti. Pri nas ni veliko napisanega o tem.

– Pa vendar je nekaj slovenskih knjig o jaslicah?

Seveda, a še vedno premalo. Jasličarstvo je treba razvijati in kultivirati. Morali bi ustanoviti organ, ki bi se ukvarjal s tem. V tujini je vrsta revij, posvečenih jaslicam, ki redno izhajajo. Pri nas bi morali ustanoviti revijo o jaslicah, ki bi redno izhajala vsaj dvakrat letno. Poznamo tudi katehetske jaslice, ki se postavljajo tudi v drugih obdobjih cerkvenega leta – beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs, itd. Nove cerkve bi morale imeti poseben prostor, namenjem katehetskim jaslicam.

– Ali jasličarsto na Slovenskem izumira?

Nikakor. Jasličarstvo se krepi, a žal ne vedno v pravi smeri. Ostaja samo forma, oblika, vsebine pa ni več. Take jaslice so izgubile dušo. To je povezano s splošno kulturo. Ugašajo tudi naše stare postne in božične pesmi. Vem za cerkev, kjer v vsem postnem času ne zapojejo niti ene same postne pesmi več.

(rubrika pogovor o … 01_2001)

22. december

Napisal marko na 21. decembra 2000. Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1779 UMRL ŠTEFAN KUZMIČ

EV. PASTOR, učitelj, PISATELJ, prevajalec (* okoli 1723)

Luč sveta je zagledal v Strukovcih, šolal se je v Radgoni in Kančevcih in si pridobil osnovno znanje maternega jezika. Ob pomoči verske skupnosti se je na Madžarskem in na Slovaškem pripravil na poklic evangeličanskega pastorja, kjer je pridobil vsestransko izobrazbo. Leta 1755 je postal pastor v Šurdu. Deloval je tudi kot pisatelj in prevedel je Novi zakon, poleg pesmarice glavno knjigo v ravensko-goričanskem govoru. Njegove knjige v razumljivi materinščini so bile podlaga za rast slovenstva na Ogrskem.

LETA 1825 UMRL ANDREJ ŠUSTER DRABOSNJAK

PESNIK IN LJUDSKI DRAMATIK – BUKOVNIK (*1788)

Najpomembnejši koroški bukovnik, kakor so tam imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali z zapisovanjem živega jezika, je koroški kmet, pesnik in ljudski dramatik Andrej Šuster, po domače Zvrhnji Drabosnjak iz Drabosinj ob Vrbskem jezeru. Pisal je pesmi, ki jih je “iz zemlje oral” (Oton Župančič). Najbolj znan je po svojih igrah verskega značaja. Največkrat uprizarjajo njegovo Pasijonsko igro (1818), znani pa sta še drami Igra o izgubljenem sinu in Pastirska (božična) igra.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_1995

LETA 1858 ROJEN GIACOMO PUCCINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1924)

Naslednik Giuseppeja Verdija (1813-1901), enega največjih opernih skladateljev v zgodovini, je bil Giacomo Puccini. Ob njegovem imenu se brž domislimo njegovih oper La Boheme, Madame Butterfly in Tosca, ki so nepogrešljive na svetovnih opernih odrih. Ena njegovih odlik je, da je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje.

LETA 1884 ROJEN JOSIP MAL

ZGODOVINAR, PISEC ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA († 1978)

Naročniki knjig Slomškove Družbe-sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, so radi prebirali Zgodovino slovenskega naroda, ki jim jo je v šestih zvezkih (1910-1916) pripovedoval dr. Josip Gruden. Ko je Gruden leta 1922 umrl, je njegovo delo zelo uspešno nadaljeval zgodovinar dr. Josip Mal, rojen 22. decembra 1884 v Ljubljani.

LETA 1891 UMRL ANTON TOŽBAR ŠPIK

KMET, GORSKI VODNIK (* 1835)

Trentar Anton Tožbar – Špikov je že v svojih mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, še bolj pa je njegovo ime postalo slavno po boju z medvedom 25. aprila 1871. Tožbar ga je smrtno zadel, toda preden je medved poginil, je lovcu s šapo odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej tragični nesreči je živel še dvajset let. Ko je leta 1877 prišel v Trento Tržačan Julius Kugy, je postal njegov prvi vodnik na vseh pohodih.

LETA 1892 ROJEN HERMAN POTOČNIK – NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO († 1929)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

LETA 1902 ROJEN JANEZ HLADNIK

DUHOVNIK, MISIJONAR IN ORGANIZATOR († 1965)

“Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je nad 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni.” Tako je o Janezu Hladniku, apostolu slovenskih izseljencev v Argentini, zapisal urednik njegovih spominov z naslovom Od Triglava do Andov. Tega moža z velikim očetovskim srcem se spominjamo ob obletnici smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_2002

LETA 1923 ROJENA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA († 2018)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

LETA 1926 ROJEN ŠTEFAN STEINER

SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK († 1981)

Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.

LETA 1948 PAPEŽ PIJ XII.

UVEDE NA RADIU VATIKAN REDNE ODDAJE V SLOVENSKEM JEZIKU

K temu je papeža spodbudil p. Anton Prešeren, asistent jezuitskega generala za slovanske province v Rimu, ki mu je predlagal, naj uvede na Radiu Vatikan oddaje v jezikih narodov, ki so po vojni padli pod diktaturo Sovjetske zveze in drugih komunističnih režimov. Med njimi je bila tudi komunistična Jugoslavija in za Cerkev in kristjane pri nas so se začeli časi zatiranja in preganjanja. Papež je prisluhnil tem krajevnim Cerkvam in tako so v tem času nastali številni nacionalni programi. Vesoljna Cerkjev je s tem pokazala tem ljudem svojo bližino in ponudila duhovno pomoč.
Slovenski jezik se je prek valov Radia Vatikan prvič slišal leta 1934, ko je, takratni bogoslovec in študent Papeškega zavoda Germanika, pozneje pa mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik prebral velikonočno voščilo.
Od začetka so bile oddaje v slovenščini dvakrat na teden, nato trikrat, štirikrat, od februarja 1969 pa vsak dan po petnajst minut, od božioča 1999 pa dvajset minut. Ko je bil urednik p. Leskovec, je bila slovenska oddaja Radia Vatikan stalno ob 19. uri. Danes pa jo lahko preko valov Radia Ognjišče spremljamo ob 20. uri.

Radio Vatikan je bil ustanovljen pred 78 leti na pobudo papeža Pija XI. Prvič je oddajal 12. februarja 1931. Njegova posebnost je, da ni samo radio tamkajšnje Cerkve, temveč tudi radio vseh krajevnih Cerkva, ki so zastopane prek svojih nacionalnih programov. Eden od njih je tudi Slovenski program, ki je z leti poročanju o dogajanjih, povezanih s papežem in življenjem Cerkve po svetu, dodal tudi novice iz življenja Cerkve na Slovenskem in s tem izpolnil svojo posebno vlogo.

LETA 1966 UMRLA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA (* 1905)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali … Slikala je v olju, temperi in akvarelu … v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

LETA 1974 UMRL JOŽEF KRAMAR – CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ (* 1897)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

LETA 1981 UMRL PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST (* 1929)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

LETA 1989 UMRL SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK (* 1906)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

pripravlja: Marko Čuk

dr. Janez Janež

Napisal marko na 10. decembra 2000. Objavljeno v Pričevanje.

*14. januar 1913, Dolsko pri Ljubljani, Slovenija, † 11. oktober 1990, Luodong, Tajvan

“Prišel sem dajati, ne jemati!”

“Lepo prosim in rotim – nobenega procesa za kanonizacijo po smrti … za to so potrebni čudeži, a jih ne bo,” je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje. Podarjeno mu je bilo 14. januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani. Globoko verna mati Ana je v srca svojih otrok prelila ljubezen do Boga. Srčno je upala, da bo Janezek, ki je tako lepo stregel pri maši, nekoč stal pri oltarju kot mašnik. Po štirih razredih osnovne šole v Dolskem je postal za osem let dijak: najprej v Škofovih zavodih v Šentvidu, zatem pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Bil je resen fant in marsikdo je pomislil, da bo po maturi šel v bogoslovje. Sam pa je mislil drugače. Prijatelju Janezu Oražmu, kasnejšemu ravnatelju ljubljanskega bogoslovnega semenišča, je zaupal: “Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.” Odločil se je za študij medicine. “Mater je hudo zabolelo, ko sem prinesel papirje za vpis na univerzo, da jih podpiše. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila.” Medicino je začel študirati leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu. 28. maja 1937 je dosegel naslov doktorja na medicinski fakulteti graške univerze, potem pa se je na Dunaju specializiral za transfuzijo. Leta 1938 je dobil službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. “Ko je prišla vojna, so me potrebovali vsi tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil.” Maja 1945 je po zanesljivih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je umaknil čez Karavanke. Ko je videl, da Angleži izročajo begunce, domobrance in druge, v roke partizanom, se je skril v njivo rži in si tako rešil življenje. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico njegove doktorske diplome. “Takrat sem obljubil ostanek življenja dati bolnim, predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti kirurgov.”

Odšel je v Rim, kjer je srečal znamenitega slovenskega misijonarja Jožefa Kereca, apostolskega administratorja škofije Čaotung na južnem Kitajskem. V svojem misijonu je imel bolnišnico in slovenske bolničarke, iskal pa je zdravnika. Dr. Janez Janež je brez oklevanja rekel “da”. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravil na svoje misijonsko poslanstvo, ki ga je nastopil 23. maja 1948. V Čaotungu je deloval štiri leta (1948-1952). Sprejemal je vse brez razlike. “Ne vprašam te, kdo si in kaj si, komunist ali kaj, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal.” Spomladi 1952 je bil iz Kitajske, ki se je “rdeče pobarvala”, izgnan. Prek Hongkonga je 15. junija 1952 prišel na otok Tajvan.

Ustavil se je v ribiškem mestecu Lotung, kjer so imeli italijanski redovniki kamilijanci bolnišnico. Dr. Janež je v njej ustanovil kirurški oddelek, ki se je naglo širil in v katerem je opravil neverjetno visoko število uspešnih operacij. Kmalu je začela rasti nova, moderna bolnišnica, ki je leta 1986 imela 600 postelj. Urnik dr. Janeža je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici pri bolnikih. Bil je silno zahteven do bolniškega osebja in zelo dobrohoten do bolnikov. Leta 1990 so odprli novo, enajstnadstropno bolnišnico, v kateri pa dr. Janež ni več delal. Umrl je 11. oktobra 1990. Še mesec in pol pred smrtjo je operiral. Če bi hotel, bi dr. Janez Janež lahko postal milijonar, vendar je odločno vztrajal pri svojem življenjskem geslu: “Prišel sem dajati, ne jemati!”

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12, str. 58.