Hugolin Sattner
* 29. november 1851, Kandija, Novo mesto, † 20. april 1934, Ljubljana
Franc Ksaver Sattner, oče našega skladatelja, je bil Nemec in je kot poštni uradnik služboval v raznih krajih “stare” Avstrije, nazadnje v Novem mestu, kjer se je poročil s Slovenko Alojzijo Jutras iz Trebnjega. V Kandiji se jima je 29. novembra 1851 rodil sin Franc, ki je dobil še tri brate in tri sestre, kot prvorojenec pa je bil ljubljenec svojih staršev. V Novem mestu je obiskoval ljudsko šolo in zatem gimnazijo. V drugi gimnaziji se je začel učiti klavir pri p. Inocencu Gnidovcu, profesorju matematike. Gimnazija, ki so jo vodili frančiškani, je bila zelo pomembna za kulturno življenje Novega mesta. “Ljubeznivost in pobožnost profesorjev frančiškanov in splošna domačnost samostancev z meščani so pripomogle, da se je Franc po šesti gimnaziji odločil za redovniško življenje” (Angela Tomanič). Leto preskušnje je preživel v Nazarjah na Štajerskem, od koder je šel na Kostanjevico (Gorico) in ob koncu noviciata dobil redovno ime Hugolin. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil 21. julija 1874 posvečen v duhovnika. Vsa leta bogoslovnega študija se je veliko ukvarjal z glasbo, kar je nadaljeval tudi po novi maši. Poslali so ga v Novo mesto, kjer je ostal šestnajst let. Bil je učitelj na ljudski šoli ter profesor petja in verouka na gimnaziji. Tu je kmalu dvignil pevsko kulturo in iz nuje začel skladati, ker je imel na razpolago premalo gradiva. Leta 1876 se je seznanil s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovo cerkvene glasbe v duhu korala, liturgične glasbene govorice Cerkve.
Učenec glasbene šole pri 54 letih
Leta 1890 je bil p. Hugolin premeščen v Ljubljano in tukaj se je začelo novo glasbeno življenje: s p. Angelikom Hribarjem sta lepo sodelovala na koru kot voditelja zbora in organista. Leta 1894 je p. Hugolin postal župnik velike župnije Marijinega oznanjenja, ki jo je vodil 27 let. Tudi v tej odgovorni službi je ostal zvest svojemu glasbenemu poklicu. Praktična stran glasbe mu je bila nekako prirojena, višjo stopnjo glasbene umetnosti pa je poznal le toliko, kolikor jo je posnel iz glasbenih umetnin. Čutil je potrebo, da se poglobi v osnove glasbe. Obrnil se je na petnajst let mlajšega Mateja Hubada s prošnjo, da bi ga poučeval v kompoziciji. Pod Hubadovim vodstvom je pet let pridno študiral. Tako je spoznal “stavbo” glasbenega ustroja. Začel je skladati na novi podlagi. “Sedaj sem vedel, kaj delam; lahko sem si dal odgovor, zakaj tako in ne drugače.” Po tem je hitro napisal več zborovskih skladb, med drugim tudi Misso seraphico (1910) za mešani zbor in orkester, ki jo še danes pojejo za razne slovesnosti. 0 njej je skladatelj Jože Trošt zapisal, da je “ena od naših najboljših bogoslužnih maš”, ki pa “ne vsebuje tiste značilno slovenske emocionalne podstati.kot jo npr. Mavove, predvsem pa Premrlove maše”. “Sattnerjev odnos do cerkvene glasbe,” ocenjuje Trošt, “je v skladu z osnovnimi potezami, ki jih bratje sv. Frančiška skušajo posnemati od vzornika: ljudskost, neposrednost, preprostost. Sattner te lastnosti razodeva že v izbiri povsem razumljivih besedil. Rajši ima slovenska besedila kot latinska. Napisal je sorazmerno malo skladb na latinska besedila in samo eno latinsko mašo.”
Skladatelj prvega slovenskega oratorija
Uspeh kantate Jeftejeva prisega na Gregorčičevo besedilo (Gregorčiča je imel zelo rad) ga je spodbudil za novo, večje delo in iskal je zanj besedila. Dr. Aleš Ušeničnik mu je zbral gradivo iz Svetega pisma in bogoslužnega branja za praznik Marijinega vnebovzetja in dr. Mihael Opeka je to prelil v pesniško obliko. Sattner je septembra 1910 začel skladati in do aprila 1911 je bilo delo dokončano. Krstna izvedba prvega slovenskega oratorija je bila 13. marca 1912 v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani pod taktirko Mateja Hubada. Nekatere je motil latinski naslov oratorija Assumptio B.M.V. ali skrajšano Assumpta, čeprav je bil že na prvem tisku slovenski podnaslov Vnebovzetje Blažene Device Marije. Tudi naslovi posameznih delov oratorija so latinski: Dormitio (Smrt), Assumptio (Vnebovzetje) in Coronatio (Kronanje). Skladatelj Stanko Premrl pa je zapisal: “Oratorij je namenjen Slovencem; ima izključno slovensko besedilo. Škoda, da ni posegel skladatelj razen po slovenskem tudi še po latinskem tekstu, ker bi se potem delo lahko izvajalo tudi kje drugje in ne bi ostalo navezano le na našo ožjo domovino.” Sattner je bil strokovnjak tudi v orglarstvu in zvonarstvu. Veliko je pisal o glasbi pa tudi predaval in učil je. Bil je mož visoke in močne postave in nikoli ni bil bolan. Pri nedeljski maši je na koru staknil prehlad, ki se je razvil v pljučnico in v petek, 20. aprila 1934 je umrl. Na pogrebu mu je vojaška godba na pihala pred samostanom zaigrala žalno koračnico iz njegove kantate Oljki na Gregorčičevo besedilo.
(obletnica meseca 11_2001)
Nadškof Sedej, ki je umrl pred sedemdesetimi leti, je ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest prejel v domači družini. Rodil se je 10. oktobra 1854 v Cerknem v trdni kmečki hiši “pri Anžigovcu”. Njegov oče Lovro je bil srednje premožen kmet, pošten in spoštovan mož. Mati Marija Bevk je bila, preden se je poročila, gospodinja pri svojem bratu Janezu, vikarju na Libušnjem, ki je poslal v šole Simona Gregorčiča, kasnejšega “goriškega slavčka”. V družini je bilo šest otrok: prvorojenka je bila Marija/Mica, za njo je prišel Franc, po cerkljansko Frenčk, nato pa še Tone, Miha, Andrej in Janko (slednji je bil duhovnik). Frenčk je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pregovorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej normalko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Med njegovimi sošolci je bil tudi Karel Štrekelj, kasnejši zbiralec narodnih pesmi (lepo število mu jih je nabral tudi Sedej). Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, da bi se izognil vpoklicu k vojakom, kar bi mu vzelo štiri dragocena leta. Naslednje leto je maturiral na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. V bogoslovju je bil vseskozi “prva eminenca”. Veliko se je ukvarjal z glasbo in vodil je semeniški zbor 26. avgusta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer se je Sedej posvetil študiju Svetega pisma in orientalskih jezikov. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil obzorje. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za profesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še študiral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov doktorja teologije. Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavoda Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika.
Sedej je že takrat veljal za “možnega naslednika” na škofijskem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imenovan za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. Zgodovinar Franc Kralj deli petindvajset let njegovega škofovanja na tri obdobja: predvojno (1906-1914) – priprava na duhovno prenovo škofije; medvojno (1914-1918) – zaton velikih pričakovanj; povojno (1919-1931) – obnova, prilagajanje, vztrajanje. To odseva tudi iz njegovih pastirskih pisem.
“Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto preprosto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brezmejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. oktobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, “prerokoval”, da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja. To misel je papež ponovil v svojem nagovoru vernikom v Castelgandolfu 3. avgusta 2001, ob stoletnici rojstva kardinala Stefana Wyszynskega.
Ko je kot mlad duhovnik maševal pri Marijinem oltarju v poljskem narodnem svetišču Čenstohova, je Marijo prosil: “Bodi moja mati, ker bi rad imel mater, ki nikoli ne bo umrla!” Po osnovni šoli v domačem kraju je Stefek nadaljeval šolanje v raznih krajih. Po končani srednji šoli je vstopil v bogoslovje v Wloclaweku in 3. avgusta 1924, na svoj 23. rojstni dan, je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je bogoslovne študije in dosegel doktorat iz cerkvenega prava z disertacijo (doktorsko nalogo) o pravicah družine, Cerkve in države do šole. Bil je eden prvih duhovnikov, ki se je zanimal za sociologijo (znanost o človeški družbi). Po študijskem potovanju po Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in Italiji je postal profesor sociologije na višji bogoslovni šoli v Wloclaweku. Po raznih časopisih in revijah je objavljal svoje tehtne članke o socialnem nauku katoliške Cerkve. Urejal je Duhovniški atenej, osrednji list za duhovnike na Poljskem. Po nacistični zasedbi Poljske septembra 1939 je prišel na “črno listo”, vendar mu je uspelo delovati ilegalno. Za časa varšavske vstaje leta 1944 je bil kaplan poljskih partizanov, ki so pripadali Domovinski vojski (komunisti so imeli Ljudsko vojsko). Po koncu vojne se je vrnil v Wloclawek, kjer je prevzel odgovorno službo v bogoslovnem semenišču. 25. marca 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za škofa v Lublinu.
Za škofovsko geslo si je izbral dve pomenljivi besedi “Soli Deo” (Samo Bogu – služiti). Postal je tudi veliki kancler katoliške univerze v Lublinu, kjer je ustanovil fakulteto za krščansko filozofijo, na kateri je nekaj let kasneje predaval Karol Wojtyla sedanji papež Janez Pavel II. Po smrti poljskega primasa kardinala Hlonda ga je papež Pij XII. leta 1948 imenoval za njegovega naslednika. Naslov primas ima na Poljskem stoletno veljavo: primas daje ton življenju Cerkve v državi. Wyszynski si je zelo prizadeval za sožitje vernih v komunistični državi in je z oblastniki sklenil sporazum, ki pa ga papež Pij XII. ni hotel odobriti, čeprav je primasa 12. januarja 1953 imenoval za kardinala. Jeseni tega leta je bil Wyszynski zaradi svojih odločnih pridig obsojen na hišni zapor, ki je trajal tri leta – do konca oktobra 1956, ko se je zmagoslavno vrnil v Varšavo. Maja 1957 je potoval v Rim, kjer je prejel kardinalski klobuk. Ko se je vrnil na Poljsko, je vodil “veliko devetnico” – devet let priprave na tisočletnico pokristjanjenja Poljske (1957-1966). V tem času je v poljskem episkopatu dozorela misel, da bi nemškim škofom ponudili roko sprave, s čemer so se zamerili poljskim oblastnikom. Tako niso dovolili, da bi papež Pavel VI. prišel v Čenstohovo za sklep te devetletnice (1966), kardinalu Wyszynskemu pa so vzeli potni list, da leta 1967 ni mogel iti na sinodo v Rim. Ko je leta 1976 dopolnil petinsedemdeset let, se je v skladu s koncilskimi določbami o službi škofov odpovedal škofiji, toda papež Pavel VI. ga je prosil, naj ostane na svojem mestu. To mu je narekovala božja Previdnost, kajti če bi takrat odstopil, najbrž ne bi imeli papeža Poljaka in bi tudi ne bilo sindikalista Walensa. Ugled kardinala Wyszynskega je bistveno pripomogel, da je bil 16. oktobra 1978 izvoljen za papeža krakovski nadškof Karol Wojtyla. V začetku junija 1979 je sivolasi primas doživel novo zmagoslavje: papež Poljak, njegov učenec, je prišal na obisk v domovino. Življenje tega pogumnega, modrega očeta verne Poljske se je izteklo 28. maja 1981, na praznik Gospodovega vnebohoda, v mesecu Marije, ki jo je otroško častil in je dosegel, da so jo na koncilu razglasili za Mater Cerkve.
Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka. Vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina se je trudila, da bi naredila čim večji in čim globlji vodnjak. Ko so enkrat izkopali in zgradili vodnjak, je vsa družina odšla živet vanj. To čudno navado so prevzeli vsi vaščani.
Zakaj se ljudje, ki živijo v vodnjakih, branijo, da bi jih zapustili? Zakaj se mi branimo, da bi šli ven iz naših majhnih vodnjakov?
Ko gleda nazaj na tista huda leta, ko je komunistični režim neusmiljeno preganjal vero in Cerkev, pravi: “Bog nam je dal v teh štiridesetih letih globoko in nenadomestljivo življenjsko izkušnjo. Izdaja bi bila, če bi zdaj opustili vrednote, ki so nam omogočile živeti v tako težkem obdobju.” Te vrednote vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost mu je posredovala mama, ki ga je kot nezakonskega otroka rodila 17. maja 1932 v vasi Lišnice, kakšnih sto kilometrov južno od Prage. Imela ga je zelo rada, zato je pri krstu dobil ime Miloslav, skrajšano Milo ali Mila. Ko mu je bilo šest let, se je mama poročila na kmetijo, kjer je Miloslav preživljal mladost v družbi vrstnikov, s katerimi je tudi hodil v šolo. Ko je na vratih župnijske cerkve videl plakat z napisom “Ali hočeš tudi ti postati duhovnik?”, se je v njegovi duši nekaj zganilo. Leta 1946 ga najdemo v malem semenišču v Čeških Budejovicah, kjer je ostal tri leta, kajti leta 1948 so se oblasti polastili komunisti, ki so semeniščnike izgnali in stavbo zasedli. Enako usodo so doživeli drugi cerkveni zavodi in samostani. Miloslav je dobil stanovanje pri neki verni družini in je šolo uspešno končal, vendar se ni mogel vpisati na univerzo, ker ni bil član komunistične mladine. Poiskal si je delo v tovarni in odslužil je vojaščino. Sledila so leta študija: izbral je jezikoslovje, upajoč, da se mu bodo le odprla vrata bogoslovja in priprave na duhovniški poklic. Študij je končal z doktoratom in postal je glavni arhivar v Čeških Budejovicah. Njegova prošnja za študij teologije je bila zavrnjena. Leta 1964 mu je končno uspelo! Po štirih letih bogoslovnega študija je bil med praško pomladjo, 23. junija 1968, posvečen v duhovnika. V teh letih je smel potovati v Vzhodno Nemčijo, kjer se je seznanil z duhovnostjo gibanja fokolarov, ki ga je popolnoma prevzela in je navdihovala njegovo duhovniško delovanje. Po novi maši je postal škofov tajnik, a ker je preveč zavzeto delal zlasti med mladimi, je bil na ukaz oblastnikov premeščen v zakotno gorsko vas, kjer je hitro osvojil srca ljudi, obenem pa si nakopal nenehne obiske policije in mučna zasliševanja, kar pa je sprejemal kot svoj delež pri Gospodovem trpljenju. 29. septembra 1978 mu je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje duhovniške službe.
Odšel je v Prago, da najde službo. Zvedel je, da neka družba za čiščenje išče pomivalca oken. Vsak delavec je dobil svoje “območje” trgovin, katerih okna je moral pomiti enkrat ali dvakrat na teden. 26. januarja 1979 je delavec Miloslav Vlk z gobasto metlo v eni in vedrom vode v drugi roki začel meriti ulice prestolnice. “Sedem let sem tako hodil skozi Prago v vročini žgočih poletij kot tudi pri desetih stopinjah pod ničlo… Lahko vam rečem, da je bilo to obdobje v vsem mojem duhovniškem življenju najbolj blagoslovljeno. Prejel sem veliko milosti, luči in notranjega miru.” Mnogi so v njem prepoznali duhovnika – in pomivalec oken je postal spovednik in duhovni voditelj. Seveda naskrivaj! Kakor so naskrivaj prihajali tudi v njegovo borno stanovanje. Njegovi zapiski, ki jih je imenoval “ladijski dnevnik”, razodevajo, da je v teh letih živel globoko duhovno življenje. Proti koncu januarja 1986 je postal uslužbenec v narodni banki. Z novim letom 1989 je spet smel opravljati duhovniško službo, ki jo je nastopil na odmaknjeni župniji za zahodu Češke. 14. februarja 1990 je prišlo iz Rima imenovanje za škofa v Čeških Budejovicah, kjer je 31. marca prejel škofovsko posvečenje. Tri tedne kasneje je prišel na Češkoslovaško papež Janez Pavel II. Prisrčno je objel 91-letnega praškega nadškofa kardinala Františeka Tomašeka. Imenoval ga je “trden hrast”. Kmalu zatem se je nadškof Tomašek umaknil in za njegovega naslednika je papež imenoval Miloslava Vlka. Aprila 1993 je bil izvoljen za predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc, leta 1994 pa je bil nekdanji pomivalec oken imenovan za kardinala.
“V vinogradu očeta je skerben delavc bil”
Ob slovesu je svoje vernike pohvalil, da med njimi ni bilo kakšne hujše pregrehe. Povedal jim je, da odhaja na prigovarjanje vipavskega dekana Štekarja. 9. marca 1813 je nastopil službo kurata in nato vikarja v Šentvidu, kjer je ostal 38 let, do smrti. Šentviška fara je takrat obsegala še Podrago in Lozice, bila je večja od Vipave in štela je okoli 2.000 duš. Vertovec je bil skrben dušni pastir, ki je znal prisluhniti težavam svojih vernikov. V začetku leta 1851 je zbolel za vodenico. Zaprosil je za upokojitev in preselil se je v hišo svojega nečaka Filipa, kjer je 2. septembra 1851 umrl.
Na podlagi izkušenj, pridobljenih v farnem vinogradu in v svoji kleti ter strokovnih razprav v evropskih jezikih (znal je nemščino, italijanščino in francoščino), je pisal v Bleiweisove Novice. Iz teh prilog je leta 1845 nastala njegova znamenita knjiga Vinoreja za Slovence. Obsega 22 poglavij: 15 je posvečenih vinogradništvu, 7 pa vinarstvu oz. kletarstvu. Novice so to knjigo imenovale “kmetijska šola” in so jo zastonj delile med vinogradnike, naročnike Novic. Druga Vertovčeva “hčerka” pa je njegova knjiga Kmetijska kemija, “to je, natorne postave in kemijske resnice, obrnjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke”. Izšla je leta 1847. Napisana je bila za praktično rabo in za strokovne šole. Vertovec se je zanimal tudi za astronomijo in zgodovino. Pisanja obsežne svetovne zgodovine ni dokončal, njegov rokopis je dopolnil Miha Verne in pod imenom obeh avtorjev je izšla leta 1865 z naslovom Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Po sodbi zgodovinarja Franca Kralja spada Matija Vertovec med “naše najimenitnejše poljudnoznanstvene pisce”.
Duhovniško in človeško podobo Vertovca nam v prvi vrsti slikajo pridige, objavljene v knjigi Shodni ogovori,” piše Branko Marušič. V tej zanimivi knjigi, ki jo je pripravil “na nagovarjanje prijatlov” in je izšla leta 1850, najdemo 26 pridig, ki jih je Vertovec imel v časovnem razponu skoraj 40 let (1810-1848) ob raznih cerkvenih slovesnostih. Te njegove pridige imajo tudi literarno vrednost. “Prizadevali smo si jih tako izdelati,” piše Vertovec v predgovoru, “da bi se ne samo prostimu ljudstvu, ampak tudi bolj izobraženim dopadle.” Iz njegovih pridig se začuti, da je Vertovec kar dobro poznal ljudi: često graja njihove napake, zgrešeno vzgojo staršev, zakonce, ki se ne spoštujejo, slabo vzgojene otroke, grdo govorjenje, jezikavost žena, sprevrženosti, ki so se dogajale tudi na božjih poteh… Vertovčeve pridige so zaradi prosvetiteljske misli, ki ga je vodila pri njegovem delu, tudi zgodovinski vir. Pričujejo o njegovi veliki ljubezni do Vipavske doline, ki jo večkrat imenuje “raj kranjske dežele”. V njih začutimo, kako trpi z ljudmi, ki jih muči in skrbi huda suša, propad denarja; kako se z njimi veseli dobre letine in se zanjo zahvaljuje. Svoje vernike spodbuja k delavnosti: “Kakor je ptica k letenju in riba k plavanju, tako je tudi človek za delo ustvarjen.” Starše spodbuja, naj posebej skrbijo za svoje otroke, “kadar iz otročjih let v fantovski ali dekliški stan prestopijo: to jim je, kakor de bi se znovič rodili”. Znal je najti pravo besedo za vse ”blažiti dušo in telo”.
Njegovo veličastvo kralj Jurij je bil zelo žalosten. Zdravja, služabnikov in služabnic, pijače in jedače, moči in priljubljenosti je imel več kot si je želel, sreče, veselja in miru pa ne!
Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec (“šipkov grm”) pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. “Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo,” je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela “kot ptiček na veji”, navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski prevod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi revščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočnica. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za nedeljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na njeno prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z odločnim “ne”. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih – 1. avgusta 1925 – so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili “magdalenke”, v spomin na prvo spokorjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešenikom.
Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. “Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.” Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.
Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: “Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel… Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: ‘Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu…”‘ Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naročil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuberkulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: “Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo.” Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostanki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.
Zibelka mu je tekla v Trstu, v novozgrajeni, za tiste čase kar razkošni hiši, v katero se je mlada družina višjega carinskega uradnika Jakoba Rupla s Proseka in Elvire Nabergoj, hčerke politika Ivana Nabergoja, prav tako s Proseka, naselila tik pred koncem 19. stoletja. Tam se je 28. avgusta 1901 rodil Mirko, poznejši literarni zgodovinar, slovničar, knjižničar, publicist in prevajalec. V isti hiši sta se rodila brata Karlo (1907), violinist in glasbeni pedagog, in Slavko (1921), sodnik in literarni kritik, ter sestra Nada (1910), profesorica slovenščine. Mirko je v rodnem Trstu končal osnovno šolo in gimnazijo, maturiral pa je že v Ljubljani, kamor se je družina preselila po koncu prve svetovne vojne. Na filozofski fakulteti novoustanovljene slovenske univerze je študiral slavistiko in romanistiko. Študent, ki je bil po pričevanju kolegov “marljiv kot čebela”, je bogato znanje nabiral pri ugledni četverici prvih slavistov ljubljanske univerze: Rajku Nahtigalu, Ivanu Prijatelju, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču. Študij je – še ne dvaindvajsetleten – končal z doktorsko disertacijo o Primožu Trubarju.
Jeseni 1923 je začel poučevati na Trgovski akademiji v Ljubljani, s štipendijo francoskega ministrstva za prosveto se je osem mesecev izpopolnjeval na pariški Sorboni. Zatem je bil dvajset let (1926-1946) profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1946 do prezgodnje smrti – 20. oktobra 1963 ga je v Mariboru zadela srčna kap je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
To drugo jih dela še danes pomembne in s tega vidika nam je presojati njih življenje in sadove njihovega truda.” Za šolsko uporabo je pripravil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Njegovo življenjsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Vsa tri obdobja je pregledno obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I. (Ljubljana 1956, strani 187-325). Pripravil je komentiran prevod in izbor Slave vojvodine Kranjske z naslovom Valvasorjevo berilo (1936, 1951). Za tisk je pripravil Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega (1937). Ukvarjal se je še s Prešernom: pripravil je novo izdajo njegovih Poezij (1949) in dokončal je Kidričev Prešernov album (1950). Uredil je tudi 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela.
Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je ne le zapisoval, temveč tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. V letih 1946-1950 je na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 pa vse do smrti je, prav tako honorarno, na univerzi predaval starejše slovensko slovstvo. Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Širok krog poslušalcev je imel pri svojih jezikovnih pogovorih na ljubljanskem radiu. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih: z Antonom Bajcem, Rudolfom Kolaričem, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem je bil soavtor slovenskih čitank za srednje šole (1931-1935), na jezikoslovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Njegovo ime je globoko zapisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama – Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil od jeseni 1946 do smrti.
Posodobil je njeno organiziranost, uvajal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Sistematično je dopolnjeval starejši slovenski rokopisni in knjižni fond. “Njegova velika zasluga je bila,” je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal Alfonz Gspan, “da je mogel v NUK napraviti dostopno popolno serijo slovenskih in hrvaških protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev.”