Jožef Pogačnik
* 28. september 1902, Kovor nad Tržičem, † 25. marec 1980, Ljubljana
Njegovo življenje, ki ga je sprejemal kot odgovorno nalogo, se je pričelo 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču. Oče je bil kmet in mlinar, zato je bilo hišno ime “pri Mlinarju” (v svoj škofovski grb je zato postavil mlin). Po domači šoli v Kovorju je Joža, kakor so mu pravili, odšel v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča ostal vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. “Bil je tih gojenec, ves zatopljen v delo,” se ga spominja njegov dober poznavalec Jakob Šolar. “Če si ga med učenjem poklical, je odtrgal pogled od knjige, kakor da prihaja iz velikih globin, kakor da se prebuja iz globokega sna, kakor da si ga zmotil pri važnem opravilu.” Tak je ostal vse življenje. “V tistih mladih letih,” piše dalje Šolar, “se je rad zamikal v svet lepote in beseda mu je zapela v pesmi.” Objavljal jih je v raznih listih, leta 1931 pa v drobni knjižici z naslovom Sinje ozare pri Mohorjevi družbi v Celju (pri isti založbi je leta 1970 izšla zbirka Pesmi mladih let z 20 novimi pesmimi). Po maturi se je odločil za študij teologije. Marijaniški vodja Andrej Kalan je poskrbel, da je njegov odlični gojenec jeseni 1922 odšel na slovečo teološko fakulteto v Innsbrucku. Tam je težišče njegovega zanimanja prešlo od lepote na resnico, od pesmi na znanost. 25. julija 1927 je bil posvečen v duhovnika in 31. julija je pel novo mašo v domači župnijski cerkvi v Kovorju. Po končanem bogoslovnem študiju se je poleti 1929 vrnil domov kot doktor bogoslovja. Škof Jeglič ga je postavil najprej za kaplana v Kranju, kjer je nadvse uspešno deloval tri leta. Pisatelj Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem in urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko prepustil uredniško delo. Dosegel je pri škofu, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana, kjer je leta 1934 prevzel urejevanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe.
Leta 1937 pa je Pogačnik postal vodja katoliškega vzgojnega zavoda Marijanišče in tam ostal do leta 1945, ko je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Po nastopu komunističnega režima leta 1945 ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov, ki so bili novim oblastnikom trn v peti. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na devet let zapora, kjer so ga na vse načine psihično mučili, vendar je v moči svoje globoke vere vztrajal. Bil je izpuščen iz zapora, pa – po igricah tedanjih oblasti spet obsojen. Dve leti je modro vodil bogoslovno semenišče v Ljubljani. Ko je decembra 1959 apostolski administrator škof Anton Vovk postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja. Jeseni 1962 si ga je zaželel kot svojega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v ljubljanski stolnici 7. aprila 1963. Po smrti nadškofa Vovka 7. julija 1963 je postal kapitularni vikar, 2. marca 1964 pa ga je papež Pavel VI. imenoval za rednega ljubljanskega nadškofa. Isti papež je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko, in nadškof Pogačnik je postal prvi metropolit te pokrajine. Kot pomožni škof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kot nadškof pa je poskrbel, da smo hitro dobili koncilske odloke v slovenskem prevodu. Trudil se je tudi za to, da smo med prvimi v Evropi dobili prevod Molitvenega bogoslužja (brevirja) in Misala.
Za časa svoje škofovske službe (1963-1980) je ustanovil 18 novih župnij, posvetil veliko obnovljenih in precej novih cerkva. Njegovo največje veselje pa je bilo, da je bilo v njegovem času v ljubljanskem semenišču najvišje število bogoslovcev in posvetil je kar 251 novih duhovnikov. Obiskal je vse župnije v svoji škofiji in birmal okoli 75.000 mladih.
Njegovo škofovsko geslo je bilo: “Glej, tvoj sin!” in s temi besedami se je 25. marca 1980, na praznik Gospodovega oznanjenja, prikazal pred Materjo Marijo. Dvanajst dni prej je breme vodstva ljubljanske nadškofije preložil na ramena svojega naslednika dr. Alojzija Šuštarja. Pred odhodom v kratki pokoj in večno življenje se je od svojih duhovnikov in vernikov poslovil z dvemi pismi duhovno oporoko – in na koncu obeh se je podpisal kot “stari naškof Jožef”.
“Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem,” je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje. Spominjamo se ga ob 80-letnici smrti.
Globoko v srce si je zapisal, kar ga je učila mati Neža z besedo, še bolj pa z zgledom. Mlada duša je že zgodaj močno zahrepenela po znanju in vednosti. Šolo je najprej obiskoval v Konjicah, nato pa v Celju, kjer ga je sprejel pod streho opat Matija Vodušek. Po odlično končani maturi se je odločil za mariborsko bogoslovje. Še prej pa je moral “odslužiti cesarja”. Po enem letu vojaščine se je vrnil v bogoslovje in bil po končanem tretjem letniku 25. julija 1875 posvečen v duhovnika.
Ko je dokončal bogoslovne študije, je leta 1876 postal kaplan v Vojniku, kjer je ostal le dva meseca, ker je odšel na Dunaj nadaljevat študij bogoslovja. Ko je leta 1878 Avstrija okupirala Bosno, je moral iti kot vojaški kurat v Sarajevo, kjer je čas porabil tudi za preučevanje bosanskega ljudstva, njegove zgodovine in književnosti. Jeseni leta 1880 je bil na Dunaju promoviran za doktorja bogoslovja. Po kratkem kaplanovanju v Sevnici je postal profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v mariborski bogoslovni šoli. Leta 1885 je bil poklican na Dunaj, kjer je deloval do svojega imenovanja za škofa kot dvorni kaplan in ravnatelj bogoslovnega zavoda Avguštinej. Po smrti škofa Stepišnika (1862-1889) so si nemški in vladni krogi prizadevali spraviti na škofovski sedež v Mariboru moža po svojem okusu. Trd Nemec bi bil nemogoč v škofiji, ki je imela nad 90% Slovencev, zato so iskali Nemca, ki bi za silo lomil slovenščino, ali Slovenca, ki bi bil nemškega mišljenja. Na priporočilo cesarja Franca Jožefa je salzburški nadškof in metropolit Eger za njegovega naslednika imenoval 39-letnega Mihaela Napotnika. Posvečen je bil 27. oktobra, vodstvo škofije pa je prevzel 17. novembra 1889. V Avstriji in tudi na ozemlju lavantinske/mariborske škofije je bilo tedaj močno protirimsko gibanje, ki so ga podpirali nemški protestantski krogi. To je sprožilo hudo gonjo proti Slovencem, posebej proti slovenski duhovščini, zvesti Rimu. Škof Napotnik je na sinodi leta 1901 kot nadnaravno sredstvo za ohranitev vere priporočal molitev, h kateri naj ljudi opominja veliki zvon ob sobotah v vseh župnijskih cerkvah.
V svojem prispevku “Napotnikova osebnost” za Napotnikov simpozij v Rimu leta 1988 je dr. Anton Trstenjak poudaril tri Napotnikove lastnosti, s katerimi je izstopal v takratnem cerkvenem in kulturnem svetu. “Pred vse tri sem bil postavljen takoj, ko sem prišel študirat na univerzo v Innsbrucku. Šele tam sem se prav zavedel njegove pomembnosti, saj doma med Slovenci ni bil nikoli prav ‘ljudski’ in posebno občudovan.” Ko se je prikazal pred ravnateljem innsbruškega bogoslovnega zavoda in mu povedal, odkod je, mu je ta takoj odgovoril: “Vi ste imeli v Mariboru imenitnega škofa, dr. Mihaela Napotnika, ki je bil veličasten cerkveni govornik, saj je imel slovesni govor na dunajskem katoliškem shodu v imenu vsega avstrijskega episkopata. To se pravi, da je veljal za najboljšega govornika med vsemi takratnimi škofi.” Ko je obiskoval seminar cerkvenega prava, je profesor obravnaval škofijske sinode in prinesel s seboj vse dvojezične izdaje (5 knjig, skupno 3.622 strani) petih Napotnikovih sinod in dejal: “To so vzorne sinode, vsem drugim sinodam za zgled!” Na tretjo odliko škofa Napotnika pa ga je opozorila knjiga Sedmeri darovi Svetega Duha (v nemščini), ki jo je izdala bibliofilska založba Ars sacra. Ob tem je spoznal, da je bil Napotnik tudi odličen teološki pisatelj, ne samo jurist in govornik. Mariborsko škofijo je vodil skoraj 33 let. Že jeseni 1920 se je začela oglašati smrtonosna bolezen, ki se je že dolgo pripravljala, in mu je 28. marca 1922 pretrgala nit življenja. Pokopali so v kripti pod prezbiterijm frančiškanske cerkve, ki jo je on posvetil in kjer si je sam izbral zadnje počivališče.
Pred devetdesetimi leti so v Krškem položili k večnemu počitku pisatelja Janeza Mencingerja. Njegov življenjepisec Josip Tominšek je o njem zapisal, da “v slovenskem slovstvu zavzema osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan”. Slednje je potrdil tudi z nagrobnim napisom, ki ga je sestavil sam dve leti pred smrtjo: “Tukaj vstajenja čaka – dr. Janez Mencinger – advokat. – Svojega življenja pravdo je začel – 26. 3. 1838 – in nedovršeno končal – (12. 4.) 191(2). Bodi mu sodba milostljiva.”
Pisateljevati je začel že v gimnaziji, kjer je prišel v stik z vajevci. To je bilo šest osmošolcev ljubljanske gimnazije v letu 1854/55, ki so dobili ime po rokopisnem listu Vaje; resnična talenta sta bila le Fran Erjavec in Simon Jenko. Mencinger je bil na gimnaziji dve leti za njimi. Pisal je prve pesmi pod raznimi psevdonimi. Zdi se, da se je kasneje teh pesmi sramoval: ko je leta 1910 vsa svoja dela izročil Slovenski Matici, je izrečno določil, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne. Tudi spise v prozi je objavljal pod psevdonimi, najpogosteje Nejaz Nemcigren (anagram pravega imena in priimka), Sivor, le enkrat Sulfurij Udrihovič. Kot študent in mlad odvetnik je objavil 16 večjih spisov, med njimi 8 povesti (bolj znane so: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost,
Narodna misel pa se pri mladem rodu vedno bolj druži s svobodoljubnimi idejami. Tudi v vsakdanjem življenju je Mencinger vedno nastopal kot odločen narodnjak, odklanjal pa je dejavno sodelovanje v politiki.
Najdaljše, najzrelejše in najboljše Mencingerjevo delo je “esejistični potopis” Moja hoja na Triglav s podnaslovom Spomini Nejaza Nemcigrena, ki je izšel pri Slovenski Matici leta 1897. To ni niti potopis niti to niso spomini v pravem pomenu besede. “V tem delu je Mencinger genialno združil pripovedne, potopisne, memoarske in vzgojne motive” (A. Slodnjak). K pisanju naj bi ga spodbudilo troje: čutil je dolžnost, da se upre tudi na Slovenskem nastopajočemu naturalizmu (na začetku spisa zavrača “tisto podedovansko teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo”); proslaviti je hotel svoj lepi, ljubljeni Bohinj; ob bližajoči se šestdesetletnici svojega življenja je hotel zbrati svoje spomine. Res je v pripovedi nanizal svoje spomine od najzgodnejše mladosti do prve ljubezni, dunajskih visokošolskih let in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgodbi gorskega čudaka Melkijada, o katerem Slodnjak sodi, da je “predstavnik emocionalne strani pripovednikove osebnosti in da imamo v bistvu opraviti z enim samim junakom ter z eno samo zgodbo”. Dogajanje je namenoma postavil v čas svoje mladosti, “kajti to je bil ne samo najlepši čas njegovega lastnega življenja, ampak hkrati ena najlepših in najpomembnejših dob slovenskega duhovnega in kulturnega življenja” (A. Vodnik). Hoja na Triglav, ki nima para v našem slovstvu, ne govori o gorski turi (Mencinger nikoli ni bil na Triglavu), temveč je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: “Tako sem hodil in hodim na Triglav.”
“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojstva za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl 11. marca 2002.
Obsežno zagrebško nadškofijo (leta 1997 so jo razdelili in na njenem ozemlju sta nastali dve novi škofiji: varaždinska in požeška) je vodil polnih 27 let. V tem času je ustanovil nad šestdeset novih župnij, zlasti v mestih: v Zagrebu, Sisku, Koprivnici, Karlovcu, Varaždinu, Novi Gradiški… Posebno dušnopastirsko skrb je posvečal vernikom v novih zagrebških mestnih četrtih, v katerih komunistične oblasti niso dovolile zidati nobene nove cerkve. Problem so reševali tako, da je škofija kupovala zasebna stanovanja in jih spremenila v bogoslužne prostore. Dolga leta je bil predsednik Jugoslovanske škofovske konference, po razpadu Jugoslavije pa je vodil Hrvaško škofovsko konferenco. Potoval je po vseh celinah in obiskoval hrvaške izseljence. Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Breme vodstva nadškofije je odložil leta 1997.
Besedilo teh duhovnih vaj je izšlo v knjigi z naslovom Pričevalci upanja, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Novi svet, Ljubljana 2001). V njej Van Thuan pove veliko tudi o sebi, o svojem rodu, o svoji življenjski poti. Izhaja iz zelo stare vietnamske krščanske družine, ki je prejela sveti krst leta 1698. Rodil se je 17. aprila 1928 v mestu Hue v Vietnamu, ki je bil tedaj francoska kolonija. Z globoko hvaležnostjo se spominja svoje mame Elizabete. “Vzgajala me je, odkar sem bil pod njenim srcem. Vsak večer me je učila zgodbe iz Svetega pisma, pripovedovala mi je spomine na naše mučence, predvsem na naše prednike, učila me je ljubezni do domovine… Bila je močna žena: pokopala je brate, ki so jih pobili izdajalci, pa jim je potem iskreno odpustila…”
“Zavedel sem se, da me je Marija na to pripravljala že od leta 1957!” Po aretaciji so ga ponoči odpeljali proti severu, do njegovega prvega škofijskega mesta Nhatranga. “Pot, dolgo 450 kilometrov, sem opravil med dvema policajema. Začela se je izkušnja zaporniškega življenja: brez urnika.” V začetku decembra 1976 je bil z okoli 1.500 drugimi zaporniki s tovorno ladjo prepeljan 1.700 kilometrov proti severu. “Med tem potovanjem so zaporniki, ki so slišali, da je med njimi škof Van Thuan, prišli k meni in mi zaupali svoje strahove. Ure so tekle in ves dan sem z njimi delil njihovo trpljenje in jih tolažil. Tri dni potovanja sem podpiral svoje zaporniške tovariše in premišljeval o Jezusovem trpljenju. Od takrat je bila ta ladja in (kasneje) zapor moja najlepša katedrala in zaporniki so bili brez izjeme božje ljudstvo, zaupano moji pastirski skrbi. Moj zapor je bil božja previdnost, bil je božja volja.” Ko je bil v samici, je iz lesa izrezal križ, ki ga je potem skrival v koščku mila, iz električne žice pa je spletel verižico zanj. Ta križ zdaj nosi kot znamenje svoje škofovske službe, a ne zato, “ker mi je spomin na zapor, ampak ker kaže na moje globoko prepričanje in je zame stalen opomin: samo krščanska ljubezen more spremeniti srca, ne pa orožje, grožnje, mediji.”
Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let starejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzijevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so družino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofijski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih ‘zaznamovan’. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).
Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. “Srečali sta se dve sorodni duši, ” je zapisal Kazimir Humar, “ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skladatelj.” Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva otroka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v nežni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijanskega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v nedeljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en mesec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trpljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridesetih let.
Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozovitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je dočakala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: “Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!” Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z naslovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (bibliofilski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: “Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma.”
Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gorica 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. - Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijonski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslovom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.
Predniki Ivana Meštrovića so iz Bosne pribežali pred Turki v dalmatinsko Zagoro in se naselili v kraju Otavice pri Drnišu. Zemlja je bila tam silno revna in ni obrodila dovolj kruha za družino, ki sta jo ustanovila Mate Meštrović-Gabrilović in Marta Kurobaso. On je bil priučen zidar in je poleti poiskal sezonsko delo v Slavoniji, kjer so ravno takrat gradili železniško progo Vrpolje-Slavonski Šamac. Njun prvorojenec Ivan je zagledal luč sveta 15. avgusta 1883 v revni baraki v slavonski vasi Vrpolje. Že naslednje leto so se Meštrovićevi vrnili v Otavice, kjer je Ivan preživljal otroštvo kot pastir. Ko je pasel ovce, se je naučil brati latinico iz pesmarice Andrija Kačića-Miošića, cirilico pa iz narodnih pesmi Vuka Karadžića. V roke mu je prišlo tudi Sveto pismo in v domišljiji se je rad mudil z junaki svetopisemskih zgodb. Na paši je tudi rezbaril s svojim preprostim nožičem in ustvarjal prav lepe reči, s katerimi je opozoril nase. Sredi leta 1897, ko je bilo Meštroviću štirinajst let, je časnikar v zadarskem Novem listu zapisal, da bi bilo treba omogočiti študij temu pastirčku, ki s svojimi izdelki dokazuje, da je izreden talent. Našlo se je nekaj dobrotnikov, ki so mladega Meštrovića podprli, da je šel v Split v delavnico umetnostnega kamnoseka Bilinića.
Pastir iz Otavic se je kmalu lotil obdelave kamna po lastni domišljiji in pod njegovim dletom so nastajale čudovite stvari. Dobili so mecena, ki je bil pripravljen odpreti denarnico, in leta 1901 najdemo Meštrovića v kiparskem razredu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju. V drugem letniku študija vzbudi pozornost na razstavi Secesije s svojim marmornatim vodnjakom za palačo industrijca Wittgensteina. Uspešno ustvarjanje je pripomoglo, da se je rešil revščine, s katero se je otepal od otroštva. V tem času se je tudi poročil z Ružo Klein, Dunajčanko, po rodu iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1907 se je preselil v Pariz, kjer je delal “kot nor” in se seznanil z mnogimi francoskimi umetniki, med katerimi mu je bil najbližji slavni kipar Auguste Rodin. V francoski prestolnici je skušal uresničiti svojo veliko zamisel – Vidovdanski hram, nekakšno narodno svetišče vseh južnih Slovanov. V tem času je bil namreč obseden od misli na združitev vseh južnih Slovanov v samostojni državi. To je izrazil v svojih kipih iz “kosovskega cikla” (Kraljevič Marko, Kosovka devojka).
Njegovo delo je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je Meštrović preživljal v emigraciji: najprej v Rimu, zatem v južni Franciji in nazadnje v Švici. Dejavno je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki si je prizadeval za ustanovitev jugoslovanske države. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Delal je predvsem na lesu in njegovi liki so gotsko razpotegnjeni. Med največje umetnine iz tega obdobja sodi njegov Križani, ki je zdaj v kapeli v Kašteletu.
V svoj atelje je šel tudi 16. januarja 1962, ki je bil zadnji dan njegovega rodovitnega življenja. Na njegovo željo so ga k zadnjemu počitku pripeljali v družinski mavzolej v Otavicah.
Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili “Cokelbur”, ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok “pri Žnidarju”. Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši “triglavski župnik”. Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkvene glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerkveni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče – “kranjsko Sibirijo”, kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.
Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prijateljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakalnic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: “Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!” Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v poletnih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 zapisal: “Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt ‘prehitela’, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.” Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.
Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. “Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij” (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni študijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regensburg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je pomagati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar precej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudstvom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to društvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.
Ta svetniški mož je padel kot nedolžna žrtev ob roparskem napadu pred 85 leti – 1. decembra 1916. Rodil se je 15. septembra 1858 v francoskem mestu Strasbourg. Družina je bila verna, toda oče in mati sta mu prezgodaj umrla. Sorodniki so ga poslali na srednjo šolo v Nancy, kjer je zabredel v slabo družbo in izgubljal je vero v Boga. Pogrezal je tako globoko, da so ga odslovili celo iz vojske. Vendar je bilo v njem marsikaj, kar je dajalo upanje, da božja milost, ki išče vsakega človeka, ne bo hodila za njim zaman. Začel se je spraševati, kakšen smisel ima to njegovo življenje. Dobro je skusil, da mu greh ni prinesel potešitve in sreče. Tudi znanost se mu je zdela premalo – klical ga je Bog. V njem se je oglašalo domotožje po veri. Svoji sestri je pisal: “Kako srečna si, da moreš verovati, jaz pa iščem luči in je ne najdem.”
Toda ta sreča se je Charlesu že približevala: leta 1886 je prišel v stik z dobrim duhovnikom v Parizu, ki je hitro spoznal njegovo stanje in mu dejal: “Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!” Povabi ga je naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Charles se je nekaj časa upiral, potem pa je le pokleknil v spovednico in v hipu se je nevernik spremenil v srečnega vernega človeka, ki ne ve, kako naj pokaže dovolj hvaležnosti Bogu za milost spreobrnjenja, kako bi dovolj ljubil Jezusa, ki ga je prej tako hudo žalil in od njega odpadel.
Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji, kjer je bila vojaška postojanka. Ko mu ni bilo mogoče iti v Maroko, se je leta 1905 odločil, da gre med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije.Nastanil se je v Tamanrassetu, kjer si je postavil skromno kočo in kapelo. Puščavo je ljubil zaradi samote in tišine pa tudi zaradi revnih ljudi, med katerimi je živel. Želel je biti mali brat vseh. Njegov “evangelij brez besed” je začel delovati: ljudje so čutili, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava, in začela so se prva spreobrnjenja. To blagoslovljeno delovanje so 1. decembra 1916 pretrgali streli.
Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavsko zemljo, je začelo roditi sadove. Po pravilih in zgledu “malega brata Karla” sta nastali bratstvi malih Jezusovih bratov Charlesa de Foucaulda (ustanovil jih je Rene Voillaume leta 1933) in malih Jezusovih sester, katerih ustanoviteljica je Magdeleine Hutin (1939).