dr. Kajetan Gantar
Univerzitetrni profesor in prevajalec
“Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov”
O veliki noči, največjem krščanskem prazniku, se nas bodo še bolj dotaknile besede tokratnega gosta meseca, dr. Kajetana Gantarja,: “Klasični tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Pravi kristjan ima vizijo odrešenja.” Pogovor s klasičnim filologom in prevajalcem, ki je razčlenjal odnos krščanstva do poganske kulture, bo tudi nam pomagal pri soočanju naše vere s sodobnim poganstvom, v katerem živimo.
– Ste podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti s posebno skrbjo za humanistične vede. Tudi sicer ste svoje življenje posvetili tem vedam. Ali jim naša družba posveča dovolj zanimanja in jim daje dovolj podpore?
Če primerjamo, koliko denarja priteka iz raznih državnih virov za eno ali drugo področje, in kakšen ugled in kakšne položaje uživajo humanistične, kakšen pa druge vede, potem vidimo, da ima naš čas večji posluh za praktične (tehnične, naravoslovne, medicinske) vede kot za humanistične. Pod izrazom humanistične vede v strogem pomenu imam v mislih tiste vede, ki obravnavajo in raziskujejo človeka kot posameznika (individuum), njegovo psiho, njegov jezik in kulturno ustvarjalnost. Tudi iz učnih načrtov vidimo, da so humanistične vede zapostavljene in odrinjene na rob.
Da pa ne bi bil do naše družbe krivičen, moram reči, da tudi v preteklih obdobjih ni bilo dosti drugače. Pod humanistične vede sodi tudi ustvarjalnost pesnikov in pisateljev in ti so vedno bili na robu, kar zadeva družbeni prestiž. V ponazoritev samo en primer: ko so pred sto leti ustanavljali klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, je bila vladajoča liberalna občinska oblast temu zelo nenaklonjena. Poudarjali so, da potrebujemo tako šolo kot je srednja tehnična šola.
– V današnjem svetu ste kar nekoliko “eksotično bitje”. Svoj kruh ste si služili kot profesor na Filozofski fakulteti, kot predavatelj grške in latinske književnosti. Latinščino ste študirali v dokaj nenaklonjenih časih za ta jezik.
Izraz “eksotičen” bo kar pravšnji. Res, na univerzo sem se vpisal v petdesetih letih, ko so začeli latinščino izrivati z gimnazij. Prva leta po drugi svetovni vojni je še obstajala klasična gimnazija. V prvi letnik klasične filologije se nas je vpisalo samo šest študentov in profesor je prvo uro dejal: “Kruha ne bo. Premislite, če se ne bi vpisali kam drugam!” Nič kaj spodbudno, ne.
– Zakaj ste se potem odločili za ta študij? Kako, da sta vas klasična jezika tako prevzela?
Najbrž čudoviti gimnazijski profesorji vnamejo v mladem človeku prvo iskro navdušenja za določen predmet, oziroma študij. Najprej sem med vojno hodil na škofijsko klasično gimnazijo, kjer je bil zelo strogi profesor Alojzij Strupi, ki pa nas je izredno veliko naučil in vedno sem čutil, da z dušo in srcem gori za latinščino. Zelo je vplival name Božidar Bajuk, oče Andreja Bajuka, ki nam je nekoč predaval o študiju klasične filologije. In takrat sem začel sanjati o tem študiju. Po vojni sem kljub odsvetovanjem še naprej gojil misel na študij klasičnih jezikov.
Pri izbiri študija ne morem še mimo enega vzroka. Kot kristjan se nisem mogel strinjati z materialistično miselnostjo, ki je takrat vladala. Kot vernik sem vedel, da moram biti v družbi dejaven proti tej miselnosti. Če bi šel študirat filozofijo, bi moral “prežvekovati” marksistično filozofijo. Bil sem dober tudi v matematiki in sem dosegal dobra mesta na republiških tekmovanjih. Toda vedel sem, da bom lahko največ vplival na družbo, če bom študiral klasično filologijo. Vodilni ideologi so imeli neko spoštovanje pred to vedo, saj so kar pospeševali prevajanje besedil iz klasične grščine. Radi so citirali klasične avtorje in gledališča so jih uprizarjala. Spoznal sem, da bom lahko skozi prevode antičnih umetnin in njihovo razlago, podobno kot moj učitelj Anton Sovre, vplival na družbeno miselnost.
– Ste to potem lahko delali?
Vzemimo samo veliko umetnino, kot je drama Antigona. To je neverjetno aktualna tragedija vseh časov, ker se ukvarja s problemom pravice do pokopa “izdajalcev”. Problem, ki je ležal nad slovensko družbo pol stoletja in nas še danes obremenjuje. Tudi v totalitarnem režimu se je to dramo lahko prevajalo, tiskalo in komentiralo. Za šolsko zbirko Kondor sem napisal spremno besedo, kjer je vsakdo lahko razbral, kaj je v ozadju te drame. Soočil sem jo z vladajočo ideologijo.
– V socialističnem sistemu je bila latinščina za nekatere sumljiva, ker je dišala po Cerkvi, in so jo zato ukinjali. Po drugi strani so nekateri nasprotniki Cerkve govorili, da je Cerkev ovirala posredovanje antične kulture, ker je bila poganska.
Prvo je gotovo. Druge trditve nisem zasledil. Se je pa uvajala šablona: cvetoča antična kultura, potem pride mračni srednji vek. Tudi te šablone sem skušal s svojim tako prevajalskim kot publicističnim delom presegati. Samo en primer. V “svinčenih časih” sem priredil knjigo Izpovedi svetega Avguština in bila je – kar je najbrž fenomen – razprodana že pred izidom, ker so naročniki “prednaročili” vso naklado. Doživela je več ponatisov. Ocene te knjige so bile v samih presežnikih. In ta knjiga naj bi bila napisana v “poganski” latinščini!?
Sicer sta bila že med cerkvenimi očeti dva tokova. Eden, skoraj fundamentalističen, ki je menil, da je v Svetem pismu vse povedano, in da je vse česar ni v njem, odveč. Antična kultura lahko zato samo kvarno vpliva. Drugi tok, ki je prevladal, pa je menil, da antična kultura pravzaprav pripravlja pot evangeliju in so v njej navzoče že marsikatere evangeljske resnice. Platonova ali stoiška etika je v mnogih pogledih neverjetno blizu krščanski etiki. V krščanstvu nikdar ni bilo takih pojavov skrajnega fundamentalizma, kot ga vidimo danes v islamu v Afganistanu. Ob požigu knjižnice v Aleksandriji naj bi muslimanski vojskovodja rekel: “Če je to v koranu, potem knjižnica ni potrebna, ker je že tako vse v koranu. Če pa tega ni v koranu, potem knjižnica ni potrebna, saj je vse, kar je potrebno, v koranu.”
– Kako ste vi kot kristjan soočali klasično kulturo in krščanstvo?
Mogoče z mojo izjavo kakšen teolog ne bo soglašal, toda prepričan sem, da so nekatera antična besedila veliko bliže evangelijem, ki so srž krščanstva, kot pa nekateri odlomki iz Stare zaveze. V antičnih besedilih je veliko krščanskih vrednot in v tem pojavu vidim resničnost Tertuljanovega izreka, da je “človeška duša po naravi krščanska” (anima humana naturaliter christiana). Zato se nisem začudil, ko sem v sienski katedrali zagledal sredi starozaveznih prerokov tudi antičnega pisca Virgila kot njim enakovrednega.
– Ob demokratizaciji v Sloveniji so v mnoge gimnazije uvedli latinščino. Danes pa, vsaj tako se zdi, je navdušenje za ta jezik nekoliko izginilo.
Že prej sva govorila, kako je totalitarni sistem “čistil” latinščino iz šol. Kljub temu pa je bila latinščina navzoča v šolah. A je ostala zato, ker je ob vsakem poskusu popolnega izgona latinščine del slovenske inteligence povzdignil glas in protestiral. Mislim, da je latinščina v svinčenih letih imela skoraj podobno vlogo kot Cerkev: ljudje so v njej videli neki upor proti totalitarnemu režimu. Takrat je, če patetično rečem, šla skozi herojsko dobo. Čutili smo, da uživamo simpatije širokih plasti slovenskih izobražencev. Mnogi so čutili z nami tudi zaradi kljubovanja režimu. Ko pa je Demosova vlada dala latinščini svobodno pot, je “herojski mit” latinščine odpadel in smo v “sivi vsakdanjosti”. Latinščina ni več simbol upora proti nikomur, uči se je lahko, kdor se je hoče in vidi v njej izobraževalne, kulturne in vzgojne vrednote.
– Vi zagovarjate klasično gimnazijo, ki bi trajala osem let. Kako pa gledate na naš šolski sistem, zlasti na devetletko?
Ko se je pripravljala šolska reforma, je slovenska civilna družba premalo energično nastopila proti temu. Ta devetletka je, povejmo po pravici, velik “blef”. Imeli smo že prej malo šolo, ki je danes skoraj enaka prvemu razredu devetletke. Delitev na triade je samo zato, da se zabriše zadnja sled za nekdanjo osemletno gimnazijo. Poleg vprašanja o verskem pouku in problema, kdo naj ga uči, so se pripravljalci reforme najbolj bali, da bi ostala kakšna sled po osemletni gimnaziji. Socializem je z ukinitvijo te gimnazije vse generacije do 15. leta izobraževalno izenačil v odmeri znanja, ki jim ga daje. V demokraciji se mediji niso zmenili za moje članke in nastope v prid osemletni gimnaziji. Če so druge predloge vsaj predstavili, so moje skoraj popolnoma ignorirali.
– In zakaj tako vztrajate pri osemletni gimnaziji?
Ne samo zaradi latinščine, ampak tudi zato, ker se mi zdi popolnoma zgrešeno, da do petnajstega leta dajemo vsem učencem enako količino znanja. Prepričan sem, da se intelektualna elita začne formirati pri desetih, enajstih letih. Vrhunskih pianistov ne začnemo vzgajati pri petnajstih letih, ampak prej. Enako je z vrhunskimi športniki. V reformi je predvidena stopnjevana diferenciacija, da imajo učenci v istem razredu nivojski pouk. Kolikor sem preštudiral strokovne literature, lahko rečem, da je to najslabša varianta, ki jo drugje že opuščajo. Včasih so bili razredi klasične gimnazije, kjer se je oblikovala inteligenca, ki bo sposobna kritično razmišljati.
– Slovenci veliko govorimo o Evropi. Kako je to vprašanje rešeno drugje?
Različno in ne morem reči, da imajo drugje idealne rešitve. Evropa ima zelo raznolike sisteme, a so šolski “reformniki” vedno privlekli tak sistem, na katerega so potem lahko s prstom pokazali. V šolstvu ima pomembno mesto tradicija in naša tradicija je bila osemletna gimnazija, ki jo še vedno poznajo v srednjeevropskem prostoru. Osemletno gimnazijo sem predlagal kot alternativno možnost devetletki, vendar jo je LDS-ovska in postmarksistična smer, ki ima razen nekaterih premorov neprestan monopol nad šolstvom v Sloveniji, popolnoma ignorirala.
– Ne morem mimo vašega bogatega prevajalskega dela, za katero ste bili tudi nagrajeni. Menim, da vam ni bilo lahko prevajati iz klasičnih jezikov, ko ste morali naslediti velikega prevajalca Antona Sovreta?
V Sovretu sem videl svoj vzor. Občudoval sem, koliko je naredil. Vedel sem, da je antične literature toliko neprevedene, da je bo še zame “nekaj ostalo”. Sovre je bil moj profesor in mi je bil že od vsega začetka naklonjen ter me je že po mojem prvem seminarskem referatu povabil na dom in mi rekel: “Vi boste nadaljevali moje delo”.
– Za tem velikim prevajalcem ste posodobili tudi znamenito Avguštinovo delo Izpovedi. Čemu prevode posodabljati?
Posodobil sem tudi Dnevnik Marka Avrelija. Prevodi niso kot izvirne umetnine, ki ne zastarijo. Leta 1922 je Sovre bleščeče prevedel Kralja Ojdipa. Takrat so vsi trdili, da je to izvrsten prevod. Toda leta 1944 ga je sam ponovno prevedel, nato pa ponovno v šestdesetih letih. Prepričan sem, da bi Sovre Avguštinove Izpovedi, ki jih je prevedel v tridesetih letih, čez štirideset let še enkrat prevedel. Če smo hoteli, da so Avguštinove izpovedi zaživele in doživele takšen uspeh, kot so ga, je bilo potrebno prevod posodobiti. Priznam pa, da sem se pogosto spraševal, kako globoko naj zarežem v prevod tega velikega prevajalca. Bilo je težaško in odgovorno delo. Skoraj laže bi mi bilo, če bi Izpovedi nanovo prevedel.
– V zadnjem času ste sprejeli odgovornost za nov projekt Slovenski biografski leksikon. V 20. stoletju je na Slovenskem že izšlo tako delo. Imamo tudi Primorski biografski leksikon. Zakaj ste se torej odločili za nov biografski leksikon?
Leksikon ni moj projekt. Sem samo predsednik znanstvenega sveta inštituta, ki pripravlja nov Slovenski biografski leksikon (SBL). Seveda sem to nalogo rad sprejel. SBL je začel izhajati že leta 1925. V njem zdaj manjka cela vrsta ljudi, ki so se pojavili ali uveljavili v zadnjih treh četrtinah stoletja. Zato ga je potrebno posodobiti. Najprej so mislili, da bi samo dodali nove snopiče tistih imen, ki manjkajo. Vendar bi bile stvari še vedno nesorazmerno zastopane. Ivan Cankar, eno največjih imen naše književnosti, ima v prejšnjem leksikonu samo deset stolpcev, kakšno pisateljsko ime pod črkami VZŽ pa celih dvajset stolpcev. Opažamo velika nesorazmerja. Mislim, da je potrebno, da ohranimo SBL, ker je to bila ena redkih publikacij, ki je tudi v obdobju totalitarizma skušala obdržati -to si upam trditi- visoko znanstveno raven in ideološko neobremenjenost. Oglejte si gesla kot je Narte Velikonja, pisatelj, ki so ga ustrelili komunisti Ta gesla so objektivno predstavljena. Imamo pa drugi projekt Enciklopedija Slovenije, kjer opažamo, da ni objektivnosti. Lahko začnemo že pri kriteriju, koliko vrstic komu odmeri enciklopedija, in koga predstavi s fotografijo, koga pa ne. Zadnjič sem gledal geslo Matija Slavič. Bil je prevajalec Svetega pisma, dvakrat rektor ljubljanske univerze, pogajalec na pariški mirovni konferenci, z največjimi zaslugami, da je Prekmurje v Sloveniji. Nima slike, predstavljen z malo vrsticami. Na isti strani je neki narodni heroj. Nič nimam proti njemu, a ima osem vrstic in svojo fotografijo! To nesorazmerje kaže, kako je ta projekt ideološko obremenjen. V posameznih geslih se pojavljajo žaljivi izrazi kot na primer klerikalni politik ali kvizlinška formacija … Zgodovinar bi moral napisati politik Slovenske ljudske stranke, kakor se je imenovala takrat stranka, ki jo je politik vodil, ali pa bi moral napisati ime vojaške formacije, ne pa je ideološko okarakterizirati.
– Kdaj mislite, da bo začel izhajati SBL?
Izšel je poskusni snopič. Če bodo nadaljnji na takem znanstvenem nivoju in s takim znanstvenim aparatom, potem ta projekt lahko označim kot enega najpomembnejših projektov SAZU. Ne gre samo za humanistični projekt, ampak bo šlo za širšo zasnovo, ker bodo v njem predstavljeni gospodarstveniki, inženirji, narovoslovci, zdravniki. Skratka delo, ki nas bo predstavilo svetu.
Gre za velik projekt. Moja želja je, da bi snopiči izhajali čim hitreje. Žal, je to samo moja želja, ker ni sredstev, projekt pa je odvisen od zunanjih sodelavcev in k delu bodo povabili nekaj sto strokovnjakov. Ne bom doživel izida celega dela, bi pa rad doživel vsaj izid nekaj prvih snopičev. 
– Svoje življenje ste zapisali humanističnim vedam, zlasti klasični kulturi. Veliki katoliški teolog Hans Urs von Balthasar je dejal, da je človeška misel dosegla vrh v klasični misli. Posebej je izpostavil grško spoznanje o tragičnosti človeka: Človek je tragično bitje – vržen v kruto usodo tega sveta. Drugi so trdili, da je antika katehumenat človeštva. Ali ni ta klicala po odrešenju in Odrešeniku, ki pride odrešit človeka?
Misel, da je antika katehumenat, ki je pripravila pot Kristusu, mi je zelo všeč. Ena središčnih tem mojega raziskovanja so bile grške tragedije, ki gledalca privedejo do nekega očiščenja (katarze). Tragedija je s tistim, kar je imela na razpolago pred evangelijem, pripravila tla za katarzo. Grška tragedija je nastala iz poganskega bogoslužja in je ostala njegov del. Danes je ne moremo tako polno doživljati, ker pač nimamo do nje religioznega odnosa, kot ga je imelo prvotno občinstvo. Je pa neki prag, ki ga antična tragedija ni zmogla. Antigona, eden najčistejših primerov grške tragedije, je polna misli, ki so blizu krščanstvu. Toda pri njej me preseneti, ko na koncu glavna junakinja, ki je nadvse čisto in ljubezni predano bitje, naredi samomor. Tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Antigona je zaradi plemenitega dejanja živa zazidana, a naredi samomor. Kristjani, ki so bili v gestapovskih, udbovskih ali drugih zaporih s podobno usodo, tega niso naredili! Pravi kristjan ima vizijo odrešenja. Zanj je Bog gospodar našega življenja, On nam ga je podaril. In to je bistvena ločnica med krščansko in pogansko miselnostjo.
dr. Kajetan Gantar (1930)
Dr. Kajetan Gantar, podpredsednik SAZU se je rodil leta 1930 v Ljubljani. Leta 1954 je diplomiral, leta 1958 pa doktoriral iz klasične filologije, takrat izrazito zapostavljene vede. Od leta 1962 pa do upokojitve je na filozofski fakulteti ljubljanske univerzepredaval grško in rimsko književnost, potem pa se izpopolnjeval na različnih tujih univerzah. Prav tako je v tujini tudi večkrat predaval.
Kajetan Gantar je izredno plodovit publicist in prevajalec, objavil je nad 100 strokovnih člankov. Za svoje prevajalsko delo je prejel Sovretovo nagrado. Poslovenil je in s tehtnimi študijami opremil mnoga antična filozofska in literarna dela. Priredil in posodobil je tudi nekaj prevodov velikega prevajalca Sovreta. Sodeloval je pri prevajanju tistih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze, ki so bile napisane v grškem jeziku.
B. Rustja. dr. Kajetan Gantar. Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov. (Gost meseca), v: Ognjišče 4 (2001), 8-12.
Tikovo drevo pa se je obrnilo k mangovcu in dejalo:
“Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima.” Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igrca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju.
Življenjepisec v Drobtinicah ve povedati, da se je Jurij poleg tkalskega poklica naučil tudi nogavice in rokavice plesti. “Ker pa tkavsko delo rado pljučne bolezni, kašelj in naduho napravi, je Juri pogosto med letom za nekoliko tednov od tkanja prenehal in se v toplejše kraje (v dolino) podal, se tam zopet okreval… Ker ni imel zaradi bolehnosti trdnega spanja, pa je včasih marsikatero sveto pesem, posebno od Matere božje svetega roženkranca, zapel, in je tako daval luč svetih del pred ljudmi svetiti… Kadar je domu pripotoval, je domačim farmanom rad pripovedoval, s kakim veseljem je bil povsod sprejet, posebno če je na teritvo, domlatke ali na klobasijo povabljen bil – moral je urno veselo, tudi vmes smešno popevko jim zložiti. Bilo je gotovo dosti smeha, pa obljubim, da brez greha, kajti se je Jurjevo srce le pri pošteni dobri volji razveselevalo.” Ljudje, ki so ga poznali “siromačeka”, so mu radi “dali vinčeka”, ki je poživljal njegov navdih. Pravi, da mu je bilo lepo do 39. leta, ko se je oženil. Vzel je vdovo Marijo Kušar iz Vitanja. “S to ženitvijo si je Juri za vse svoje žive še ostale dni težek križ naložil, ki mu ga ni bilo potreba. Priženil je Juri z vdovo pastorka in pastorko in povrh kakor za nameček na vse križe in težave je Bog njegov zakon oblagodaril z dvema otrokoma, katera pa je nebeški Vrtnar v kratkih letih v vrt nebeškega veselja presadil. Da bi svojemu žalostnemu srcu mile tolažbe hladilo dobil, se je mnogokrat na bližnje in daljne božje poti podal.”
Pesem od Jurija Vodovnika, ki je bila napisana 26. marca 1846, je bila prvič objavljena v Novicah leta 1854. Urednik Janez Bleiweis je izpustil 11. in 12. kitico, v katerih se Vodovnik “hvali”, da se za njegove pesmi zanima celo “visoko časti vredni Slomšek gospod Anton”, ta čas opat v Celju. Poslal mu jo je duhovnik Jožef Zbašnik, tudi sam pesnik, s pripisom: “Juri Vodovnik zdaj po Pohorji berači, nosi koš brez dna, v znamenje, da noče več milošnje kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna. Kamor pride, ga povsod radi imajo, posebno na kolinah in ženitvah.” V svoji avtobiografiji Vodovnik pravi, da je dal iz sebe že veliko pesmi, “narmajn pa jih per Skomerjih” (nihče ni prerok v domačem kraju!). Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: “Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje… Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše.”
Rodil se je 21. februarja 1801 v Londonu. Oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati je bila kalvinistka in pobožna, a brez smisla za občestvo Cerkve. John Henry se spominja: “Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo. Toda do svojega petnajstega leta si glede vere nisem bil na jasnem.” Takrat so mu prišli v roke spisi anglikanskega bogoslovnega pisatelja Thomasa Scotta in ob njih je doživel “prvo spreobrnjenje”: prišel je do trdnega prepričanja o bivanju osebnega Boga. Izredno nadarjenega dečka najdemo že leta 1817, komaj šestnajstletnaga, na univerzi v Oxfordu. Študiral je literaturo, matematiko in pravo, nazadnje pa še teologijo. Zaradi gospodarske krize, ki je zajela tudi Anglijo po napoleonskih vojnah, je njegov oče propadel, in John ni maral biti družini v breme. S plačo domačega učitelja je celo podpiral svojega mlajšega brata. Že kot študent se je najlaže izražal tako, da je svoje misli zapisoval. To mu je izostrilo pisateljski čut: prištevajo ga med velike mojstre angleške književnosti.
Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in sprejet v Oriel College kot “fellow” in leta 1827 kot “tutor” – usmerjevalec akademskega študija. Leta 1828 je postal vikar (župnik) v univerzitetni cerkvi sv. Device Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar, “oxfordski Platon”, kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. To službo je resno in vestno vršil do leta 1843. Njegovim pridigam so prisluhnili vsi, ne le študenti. Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Konec leta 1832 je zaprosil za bolezenski dopust in odšel v Italijo. Tam je smrtno zbolel in čudežno ozdravel. Zahvalna pesem tega ozdravljenja je njegova znamenita molitev “Vodi me, dobrotna Luč”, ki jo je Newman tudi sam uglasbil. Pri bogoslužju jo pojo tako anglikanci kot katoličani.
Ko se je vrnil v Anglijo, se je pridružil oxfordskemu gibanju, katerega voditelj je kmalu postal. To gibanje (začelo se je v Oxfordu leta 1833) si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve krščanske (apostolske) Cerkve. Newman se je poglobil v zgodovino prvih krščanskih stoletij in prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko Cerkvijo. Leta 1843 se je odpovedal profesuri na oxfordski univerzi in pridigarski službi v cerkvi sv. Device Marije. Svojemu poslovilnemu govoru je dal naslov Slovo od prijateljev, ki ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: “In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj.”
Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: “Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi.” Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot “cerkvenega učitelja prihodnosti”, kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.
“Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.” Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2001, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v “davnem” letu 1943. Ta preroški mož se je rodil pred 120 leti.
Mašniško posvečenje je prejel 14. julija 1905, teden dni kasneje je imel novo mašo v rodnem Ihanu. 17. septembra 1905 je ljubljanski škof Jeglič odprl prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Potreboval je strokovnih moči. Ni pozabil, da ga je maturant Breznik prosil, da bi šel v Gradec študirat slavistiko, pa mu je prošnjo odbil. Zdaj je škof prosil Breznika, naj gre študirat za profesorja slovenščine. Ustregel je njegovi želji, naj ga vsaj eno leto pusti na župniji. Kaplanoval je v Postojni, kjer je bil zadovoljen kot duhovnik in kot slavist – zbral je precej gradiva o postojnskem narečju. Jeseni 1907 je šel v Gradec študirat slavistiko. Tri leta je bil njegov profesor in mentor Karel Štrekelj. Študij je končal z doktorsko disertacijo Naglasni tipi slovenskega glagola. Julija 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Slovenščino je smel poučevati v vseh razredih, latinščino in grščino pa le v nižjih. To delo, ki mu je bilo zelo pri srcu, je opravljal več kot trideset let – vse do svoje prezgodnje smrti. Po srcu in stroki slovničar, svojih dijakov ni “moril” s slovničnimi pravili in z jezikovnim znanjem. Bil je namreč prepričan, da je dijak v teh letih za mirna slovnična vprašanja preveč razgiban. Fante je učil in vzgajal predvsem s svojim zgledom: bil je do kraja pošten in resnicoljuben. Kot duhovnik je v svojem učiteljevanju videl pomembno dušnopastirsko delo, vendar je ob nedeljah hodil pomagat tudi na župnije, najraje domov v Ihan.
Ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Največja novost Breznikove slovnice je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zdela nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala družbo vse do konca druge svetovne vojne. Breznikova slovnica je bila dragocena podlaga za sestavljavce nove Slovenske slovnice (1956). Leta 1920 je Breznik v drobni knjižici izdal svoj Slovenski pravopis, v katerem se je omejil na najožja pravopisna pravila. Skupaj z dr. Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank za višje razrede. Leta 1937 je Anton Breznik postal ravnatelj šentviške gimnazije, od leta 1940 je bil dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne ga je hudo prizadel. Srečanje z gestapovci, ki so konec aprila 1941 vdrli v šentviško gimnazijo in z vso surovostjo ukazali, da morajo hišo vsi zapustiti v eni uri, ga je strlo. Opomogel si je toliko, da je lahko še poučeval na klasični gimnaziji. Med preiskavami v bolnišnici je staknil pljučnico, ki ga je pobrala 26. marca 1944. “Tudi smrt je dočakal dostojanstveno,” pričuje prof. Jakob Šolar.
»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino.
Leta 1994 je pri založbi Baldini&Castoldi izšel njen roman Pojdi, kamor te vodi srce, ki je samo v Italiji dosegel naklado 2 milijona izvodov. Cristina Comencini je po njem posnela zelo lep film. »Srce v naslovu romana seveda ni tisto srce, ki hitreje utripa ob nekem zmenku ali zaljubljenem pogledu, temveč pomeni najgloblje bistvo človeka.« Ta njen roman je bil povsod z navdušenjem sprejet; veliko nerazumevanja in kritik pa je bila deležna s svojim drugim romanom Anima Mundi (1997, slovenski prevod 1998). To je knjiga o mukah in težavah človeškega in duhovnega odraščanja. Sama pravi, da to ni pisanje, »ki bi ga bral za razvedrilo, vendar se dogajanje na koncu odpre silni svetlobi upanja in odpuščanja v milosti«. Za otroke je leta 1992 napisala pravljico Srce iz speha in 1994 Papirofo- bijo, za mlade pa pripovedi Čarobni krog (1995) ter Tobija in angel (1998). Leta 1997 je v katoliškem tedniku Famiglia cristiana objavljala svoja »pisma« Cara Mathilda, naslovljena na prijateljico; ki živi v Afriki. V njih na zanimiv način razmišlja o perečih vprašanjih sodobnega človeka in družbe. Pisma so izšla tudi v knjigi z naslovom Komaj čakam, da človek shodi (1997). Podobna razmišljanja so izšla leta 1999 v knjigi Proti domu. »Vse moje knjige se ena na drugo navezujejo.«
Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje v njenih knjigah, sama išče v veri. »Ko sem bila majhna, sem imela močno vero, bila sem mistična deklica. Potem so prišli razni problemi in sem opustila versko prakso, čeprav sem ostala verna. Po preskušnjah trpljenja in bolečine sem se vrnila k veri otroštva, ki je ostala tam, kot da je zaspala in me čaka. Spet sem se približala tudi Cerkvi.« Po dvanajstih letih življenja v Rimu je kupila blizu Orvieta staro kmečko hišo z vrtom in s travniki in tam živi v družbi številnih živali. Tam ustvarja in sprejema obiske prijateljev. »Predvsem pa je tu mir, v katerem se lahko srečaš sam s seboj.«
Močan val je vrgel ribo iz morja. Na vse načine se je trudila, da bi se vrnila v vodo, a vse zaman. V obupu je začela klicati: »Na pomoč! Na pomoč! Dušim se, prosim vas, vrzite me nazaj v morje.« Tedaj je prišel mimo bogat človek. Slišal je klic ribe, a je samo rekel: »Kako rad bi ti pomagal, če bi imel čas, a se mi zelo mudi. V banko grem in sem že precej pozen. Žal mi je, a ne morem!
Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo.
V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje. Na predavanja se je skrbno pripravljal in jih podajal s pretehtano besedo. »Najbrž mislite, da predavam z užitkom,« nam je nekoč dejal. »Ne, ne, na predavanja se odpravljam tako, kot gre rudar v jamo!« Na nekaterih mestih njegovih skript (učbenikov) je bil »prostor« za anekdote. »Te so zmeraj iste, toda obrazi se menjajo,« je dejal s svojim širokim nasmehom. Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Že leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja. »To je moja morda najpomembnejša knjiga zame kot duhovnika.« V jeziku, ki ga more razumeti povprečno razgledan bralec (nekatere strani so tudi bolj zahtevne), Janžekovič odpira temeljna vprašanja človeškega bivanja.
Peto poglavje te knjige govori o smislu življenja (prejšnja pojasnjujejo, ali se moremo zanesti na svojo pamet, kaj o smislu življenja pove izkustvena znanost, kako je mogoče z zdravim razumom priti do spoznanja Boga). V tem poglavju je čudovit razdelek z naslovom Oče naš – ogledalo dobrega človeka. V njej stopi pred nas dr. Janez Janžekovič v vsej svoji človeški in duhovniški veličini. Trdno je bil prepričan, daje človekovo najvišje dostojanstvo v njegovi podobnosti z Bogom. V to »plemstvo« so poklicani vsi ljudje. V tej luči je znal sprejemati tudi drugače misleče. Proti koncu šestdesetih let, ko je bil komunizem kot ideologija in režim še zelo trd, je bil eden začetnikov dialoga. »Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.« Dosledno se je držal tega, kar je zapisal v omenjeni knjigi: »Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« Kdor ga je poznal, si ga težko predstavlja brez njegove velike ljubezni – čebel. V letih mojega bogoslovnega študija je imel na tedaj še nepozidanem vrtu Alojzijevišča čebelnjak in med odmori smo se mu večkrat pridružili, ko nam je govoril o pridnosti in modrosti čebel. »Če bi hoteli povedati z eno besedo to, kar je bil Janžekovič v svoji filozofiji, življenju in veselju, bi morali reči: poštenjak« (Edvard Kovač). Gotovo ga je kot takega sprejel tudi Bog, ki ga je poklical k sebi 9. marca 1988.
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.