Po Prešernovih poteh
* 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj
3. decembra 1800, se je v vasici Vrba na Gorenjskem rodil največji slovenski pesnik France Prešeren. Še isti dan ga je v tedanji župnijski cerkvi v Rodinah krstil kaplan Jakob Machtig na ime Frančišek Ksaverij, čigar god je 3. decembra. Rodine so bile sedež župnije od leta 1783 do 1821, ko je to vlogo prevzela Breznica. Tja so prenesli tudi rodinske matične knjige, zato je krstni kamen v brezniški cerkvi “naslednik” rodinskega. Ob času Prešernovega rojstva je štela Vrba 19 kmečkih domov. Vas je bila zelo stara; o tem priča stoletna lipa sredi vasi, okrog katere je bilo razvrščenih 16 velikih kamnov. To so bili sedeži 16 vrbenjskih posestnikov-posvetovalcev, ki so tukaj urejali srenjske zadeve. Domače ime hiše, v kateri se je prvak naših pesnikov rodil, je Pri Ribičevih. Po velikosti je bila to tretja kmetija v vasi (posestvo je merilo 13 hektarov). Prešernov oče Šimen je veljal za dobrega in umnega gospodarja. Domačija je stala sredi vasi in je tedanjo podobo ohranila do danes. Izvirna je tudi zibelka, v kateri so zibali Franceta, sto let pozneje tudi njegovega pranečaka Antona Vovka, ljubljanskega nadškofa (1900-1963). V veži je med “hišnimi” in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku.
RODNI DOM IN SVETI MARKO
Od leta 1939 je Prešernova rojstna hiša “last” slovenskega naroda. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo odkupili – dve tretjini denarja zanjo je zbrala slovenska šolska mladina – in jo preuredili v spominski muzej. Po Finžgarjevih besedah je Prešernova rojstna hiša “predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti”. Zunanja podoba hiše in notranja ureditev prostorov je bila ista kot jo vidimo zdaj: iz vasi stopnice do vhoda v vežo, iz veže na levo vrata v hišo s kamro, potem v črno kuhinjo, na dvorišče, v shrambo za jedila, na podstrešje z majhno sobico. V sedanji hiši je notranja razdelitev ostala stara z dvema izjemama: žitnico so predelali v začasno stanovanje za oskrbnika, shrambo za jedila pa v njegovo kuhinjo. Cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem “sonetu nesreče” imenuje “bližnji sosed”, stoji na gričku vzhodne strani vasice. Cerkvica je sedanjo podobo dobila v prvi polovici 17. stoletja; umetnostni zgodovinarji pa sodijo, da je na tem mestu stala cerkvica že v 13. stoletju. Sveti Marko je bil do leta 1783 radovljiška, nato do 1821 rodinska, odtlej pa je brezniška podružnica. V lopi pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Antona Vovka, Prešernovega pranečaka in slovenskega svetniškega kandidata. Zvonik, ki je zdaj šilast, je imel v Prešernovem času še baročno čebulasto obliko.
KOPANJ – RIBNICA
Rod Prešernov v Vrbi sega v polovico 15. stoletja. Do leta 1828, ko je France napravil doktorski izpit, je znanih okoli 50 Prešernov, ki so se šolali. Naš pesnik je imel v svojem ožjem sorodstvu šest duhovnikov: starega strica Jožefa, strica Franca in Jakoba, brata Jurija, nečaka Janeza Vovka in pranečaka Antona Vovka, poznejšega ljubljanskega nadškofa. Prešernova mati Mina, ki se je šolala najprej v Beljaku, potem pa pri uršulinkah v Ljubljani, je svoje otroke – rodila jih je devet – sama učila branja in pisanja in sicer v zimskem času. Želela pa je, da bi bili deležni boljše izobrazbe. Sinove je želela šolati s pomočjo sorodnikov duhovnikov, hčere pa zaposliti v župnijskih gospodinjstvih. France, po rojstvu tretji otrok in prvi sin, ni bil njen “učenec”, saj ga je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Bistrega pranečaka je jeseni 1810 poslal na trivialko (osnovno šolo) v Ribnici, ki je imela dva razreda. France je opravičil zaupanje svojega dobrotnika: kot odličen učenec je prišel v “zlate bukve”, ob koncu šole (1812) pa je dobil tudi nagrado.
LJUBLJANSKE ŠOLE
Kopanjski župnik Jožef Prešeren je svojega pranečaka-odličnjaka poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: najprej je obiskoval “malo šolo” (3. razred normalke), zatem “latinske šole” – gimnazijo (1813-1819) in nazadnje še licej. Licejsko poslopje, ki so ga po potresu leta 1895 podrli, je stalo na današnjem Vodnikovem trgu; v tem poslopju so bile vse ljubljanske šole, ki jih je Prešeren obiskoval v letih 1812-1821. V normalki je bil njegov ravnatelj pesnik Valentin Vodnik, ravnatelj liceja pa je bil tedaj Matevž Ravnikar, kasnejši tržaško-koprski škof. Med njegovimi sošolci na liceju je bil nekaj časa tudi Anton Martin Slomšek, poznejši lavantinski (mariborski) škof, prvi slovenski blaženi, s katerim se je Prešeren spoprijateljil in ga ljubeznivo “ošvrknil” s svojim epigramom o devištvu. Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado “bukve”. Njegov največji tekmec je bil Anton pl. Scheuchestuhel, ki mu je pozneje “prevzel” Primicovo Julijo. Kot dijak ljubljanskih šol je France Prešeren v počitnicah obiskoval svoje strice duhovnike, med njimi tudi starega strica Jožefa na Ježici pri Ljubljani.
DUNAJ – LJUBLJANA
Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Med slušatelje prava se je vpisal jeseni 1822. V svojem (edinem ohranjenem) pismu domačim (24. maja 1824) sporoča, da ne misli več na bogoslovje, temveč hoče dokončati študij prava. Ko je z odličnim uspehom opravil vse izpite, je bil marca 1828 razglašen za doktorja prava (“jezičnega dohtarja”.). Nastopil je službo odvetniškega pripravnika, zatem je bil dve leti praktikant pri finančnem uradu. Po novem letu 1832 je šel v Celovec, kjer je ostal pet mesecev in opravil odvetniški izpit. Zaprosil je za samostojno odvetniško mesto, vendar je bila njegova prošnja odbita. Marca 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, prijatelju in sošolcu, in ostal pri njem vse do odhoda v Kranj leta 1846, kjer je končno dobil samostojno odvetniško mesto.
KRAJI NJEGOVIH POEZIJ
Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. Prizorišči slednjega sta Ajdovski Gradec, kakih 100 metrov visok, klobuku podoben grič severovzhodno od Bohinjske Bistrice, in slap Savice ob izviru reke Save: ob tolmun tega slapa je postavil svojega junaka Črtomira, ki ga je Bogomila pregovorila, da se je dal krstiti. Sonetni venec pa je posvetil avoji “veliki ljubezni” Primicovi Juliji, za katero se je nesrečno vnel na “soboto sveto”, ko je šel “molit božji grob” v cerkev v Trnovem v Ljubljani: to je bilo 6. aprila 1833. Prešeren ni mogel ustanoviti družine, ker ni bil samostojen “gospodar”. Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje.
KRANJ IN PREŠERNOV GAJ
Sredi leta 1846 je bil France Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Konec septembra ali v začetku oktobra se je pesnik odpravil “s trebuham za kruham” na svoje novo službeno mesto. S seboj je vzel svojo dolgoletno gospodinjo sestro Katro in mladoletnega Rudolfa Smoleta, sina pokojnega prijatelja Andreja, ki mu je bil za pisarja. V Mayrovi hiši sredi Kranja je najel prostore za stanovanje in pisarno. V pritličju je bila kavarna, v prvem nadstropju pa sta bili poleg kuhinje in dveh manjših sob še dve večji in ena od njiju mu je služila za odvetniško pisarno. Dela je imel toliko, da je moral najeti še enega pisarja, kajti ljudje so mu zaupali: bil je spreten in izkušen pravniki ter pošten in nič oderuški. Že po dveh letih se mu je zdravje začelo krhati in od začetka novembra 1848 sploh ni šel več iz svoje sobe. Zaradi vodenice je silno trpel. “Prebiral je Sveto pismo in Tomaža Kempčana,” piše Anton Slodnjak, “in si zaželel, da bi umrl v veri svoje matere.” Dal je poklicati dekana Jožefa Dagarina, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. 8. februarja 1849 ob pol osmih zjutraj je tiho umrl. Mrtvega pesnika so z vsemi častmi pokopali 10. februarja. Tri leta kasneje so mu postavili nagrobni steber, na katerem je pod zlato liro napis: “DR. FRANCE PREŠIREN, rojen v Verbi 3. decemb. 1800 / umerl v Krajnji 8. februarja 1849. Ena se tebi je želja spolnila, / v zemlji domači da truplo leži.”
ČUK, Silvester. Po Prešernovih poteh. (Priloga). Ognjišče, 2000, leto 36, št. 12, str 37-48..
Kdaj in kako je nastal, kako se je v teku časa spreminjal? Kakšen koledar uporabljamo danes? Ali je mogoče sestaviti “popoln” koledar?
“Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih.” Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeševal “ločitev duhov” v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali njegovo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.
Mehki “goriški slavček” Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj “prihrula nevihta s Krasa”. Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.
Leta 1884 je prevzel uredništvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgojne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je prejel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.
“Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,” je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil “izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost” (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latinskimi sestavki, v katerih se je lotil tudi “bolne” slovenske književnosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogovori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepticizmu razvil svojo zamisel “metafizične trojice”: resnično-dobro-lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti “dvigati”. Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stritarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval “slovstveno malikovanje”. S temi podlistiki je je Mahnič “vrgel v slovenski kaos baklo načelnega boja” (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nestanovitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.
Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi “sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekletova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvenega razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega naziranja in zato za nasprotne krščanski veri”. Vso literaturo je presojal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješolska mladina bere in mora brati. “Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal,” izpoveduje v Dodatku Dvanajstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trdno prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez novega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slovenske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednješolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko ocenjeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šolske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bralcih je budil narodno zavest. “Dolžni smo narod ljubiti in si narodnost ohraniti.” Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.
BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK
V nekem svojem pismu maja 1883 je Frančišek Lampe zapisal: “Želim si srčno dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati.” Želja se mu ni izpolnila, vendar je v svojem kratkem življenju dopolnil veliko let. Rodil se je 23. februarja 1859 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi je “izredno vesel in za vse dobro vnet po resnem, temeljitem premišljevanju stopil v ljubljansko bogoslovje ter se takoj z dušo in s telesom posvetil dolžnostim, ki jih je terjal od njega duhovski poklic,” piše njegov vrstnik in prijatelj Andrej Kalan. V duhovnika je bil posvečen leta 1881, ob koncu tretjega letnika. Bogoslovne in modroslovne študije je nadaljeval v Gradcu in jih končal z dvojnim doktoratom. Postal je podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenišča, bogoslovcem je predaval filozofijo. Leta 1885 je sprejel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču v Ljubljani in to službo vršil vse do smrti – natanko petnajst let. “Rad jih imam kot sam sebe,” je pravil o teh zapuščenih dečkih. Osebno je vodil gospodarstvo, zidal, popravljal, širil. Posvetil se je tudi čebelarstvu in postal prvi predsednik Slovenskega čebelarskega društva (1897).
“Od vseh živalic, kar jih je Bog ustvaril, ljubim najbolj čebele. Simbol so mi marljivosti in vztrajnosti.” Čebele je v svoji silni delavnosti še prekašal in to ga je pokopalo. “Precenjeval je svoje šibke življenjske moči,” sodi Andrej Kalan v svojem spominskem zapisu ob njegovi smrti 24. septembra 1900.
“Ni delal za dva, za petero pridnih je delal!” piše Franc Saleški Finžgar v svojih spominih. “Vsak večer pri delu skoraj do polnoči, vsako jutro takoj po četrti uri spet pri molitvi in delu. Bil je profesor bogoslovja, vodja Marijanišča, pisatelj prvih modroslovnih knjig v slovenščini, imenitnih Zgodb svetega pisma in ustanovitelj, založnik Doma in sveta, ljubljenca, ki ga je iz povojev v trinajstih letih vzgojil v odlično revijo za leposlovje in znanstvo.” Že v semenišču je Lampe snoval velike načrte za svoje delovanje, zlasti za pisateljevanje. 
Leta 1881 je zasnoval prijateljsko zvezo, ki jo je imenoval Cirilsko društvo: nje člani naj bi se vadili v pisateljevanju. Ob pomoči nekaterih članov Cirilskega društva se je pred božičem leta 1887 rodil list Dom in svet: prva številka je izšla 20. januarja 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotografiral za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal. Njegove spise bi lahko razvrstili v modroslovne (filozofske), življenjepise, potopise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Namen svojega ljubljenega lista je podal takole: “Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.” Za razliko od Mahničevega Rimskega katolika je bil Lampetov Dom in svet mnogo bolj umirjen, širok in strpen. Pač v skladu z značajem enega in drugega!
Potem se je lotil dela: svetopisemsko besedilo je vzel iz Wolfovega Svetega pisma in ga ponekod malce popravil. Besedilo je preprosto, a tehtno razložil, bogatile so ga tudi lepe risbe. Pisal je “iz srca in preprosto”. Pisateljici Pavlini Pajkovi, ki je Zgodbe pohvalila, je odpisal: “O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak ‘dokument’ božje ljubezni do nas… Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.”
“Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kraje; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel,” je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval “Kotarjev Nane”. Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.
Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaščini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je privezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.
Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet “utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej strokovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega,” pove v zapisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi povest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je povest Zeleni kader (1923) “iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja”. Svoj pravi “pisateljski obraz” je Zorec odkril po pogovorih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve družbe. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvirnih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.
Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Beli menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. “Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!” Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgodovino stiških belih menihov. “Mami v spomin jo napišem.” Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preživel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovnikov. “Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka.” Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. “Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se odločim za kar največ knjig… da jih bomo vsi radi brali.”
Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, ki si je (zlasti na Hrvaškem) prizadevalo za združitev južnih Slovanov. Močno je poseglo tudi v obrobne pokrajine slovenskega ozemlja (Štajerska, Koroška). Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi opustili svoj jezik, česar ni sprejel noben slovenski privrženec. Med najbolj vnetimi je bil Stanko Vraz, ki mu je ilirizem pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti.
Pravni študij je bil končan že v prvem letniku. Iskal je službo domačega učitelja. Obrnil se je na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839. V Samoboru se je zaljubil v Julijo Cantillijevo, kateri je posvetil svoje ljubezenske pesmi (Djulabije). Ko se je ta poročila, je njegovo pesniško srce, ki ni moglo biti brez “muze”, zagorelo v ljubezni do neke Zagrebčanke. Njegova zadnja ljubezen je bila Anka Hercog iz Podčetrtka, vendar je do nje gojil bolj “sestrinska” čustva. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti, 24. maja 1851.
Stanko Vraz (to pesniško ime si je privzel leta 1836 in ga uporabljal tudi v vsakdanjem življenju) se je hotel uveljaviti predvsem kot slovenski pesnik. Zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljudsko in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, pozorno spremljal novo evropsko liriko (snoval je almanah svetovnega pesništva z naslovom Cvetlice iz vrtov vsakega izobraženega). Zaradi svojih ozkih in trmastih pogledov se pesniško ni mogel prav razviti. V primerjavi s Prešernom, ki ga je osebno poznal, je Vraz ostal na vrtu slovenske poezije le malo pomemben cvet. “Prešeren je videl v poeziji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, Vrazu pa naj bi bila klic k narodnemu prebujanju in k združevanju z drugimi Slovani” (Anton Slodnjak). Ko je Vraz odšel v Zagreb, je Prešeren vanj “izstrelil” zbadljivko Narobe Katon, v kateri ga imenuje “uskok”. Vrazovo izvirno slovensko pesniško delo je obširno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici (črkopisu, ki ga Slovenci uporabljamo še danes). Ljudske pesmi, ki jih je Vraz nabral povečini na Štajerskem, pa tudi na Kranjskem, Koroškem in v Prekmurju, so bile osnova Štrekljeve zbirke. V ilirski hrvaščini je Vraz izdal prvi del Djulabij (1840) ter zbirki Glasi iz dubrave žerovinske (1841) in Gusle i tambura (Praga 1845). V teh knjigah je objavil nekatere svoje slovenske pesmi v ilirski predelavi. V slovenskih pesmih je Vraz izpovedoval svojo ljubezen do domovine in svobode.
Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetnikom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju knjižnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih. Ko je bil tretjič na Hrvaškem, je v Krapini obljubil Gaju, da bo odslej med desetimi slovenskimi pesmimi napisal eno v ilirščini (kasneje je razmerje postavil na glavo). Tako je po ljudski pesmi zloženo romanco Marko in Micka prepesnil v ilirsko Stana i Marko in jo izročil Gaju. Objavljena je bila v Danici s podpisom: Stanko Vraz, ilir iz Štajera. Vraz se je še vedno imel za slovenskega pesnika, vendar “je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slovensko slovstvo kakor knjižna slovenščina. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti naj se čimbolj poenotijo, da bo pot do edinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši” (Anton Slodnjak). Pri Hrvatih velja Stanko Vraz za najplodovitejšega knjižnega ustvarjalca.v prvi polovici 19. stoletja (bil je pesnik, prevajalec, kritik, literarni teoretik). “Slovenci še nismo ocenili njegovega pesništva,” meni Slodnjak, “še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi ‘napačno’ preroditeljsko vnemo, s katero je hotel uresničiti idealno slovensko vzajemnost.” Podobno kot za vse druge, velja tudi za Vraza, kar je zapisal Lino Legiša: “Slovenski kulturni delavci, ki so se daljši ali krajši čas oklenili ilirske misli, so zaslužni predvsem kot narodni buditelji, kot zbiralci ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga… medtem ko je bilo njihovo leposlovno delo večkrat le poskus brez posebnega daru.”