Karel Mihael Attems
* 1. julij 1771, Gorica; † 18. februar 1774, Gorica
Karel Mihael se je rodil v Gorici 1. julija 1711. Zakonca Janez Frančišek Attems in Elizabeta Coronini-Kronberg sta imela veliko otrok, poznejši nadškof je bil peti po vrsti. Hčere so vse vstopile v samostan: dve k uršulinkam, dve k dominikankam, dve h klarisam. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini je oče poslal Karla v Gradec, da se izpopolni v nemškem jeziku, čez dve leti (1728) pa v srednjo šolo v Modeno, kjer je začutil duhovni poklic. Bogoslovne študije v Rimu je zaključil z doktoratom iz obojnega prava in bil posvečen v duhovnika (1735). Visoki cerkveni dostojanstveniki v Rimu so mu izposlovali proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem in nato kanonikat v Baslu. Na poti v Nemčijo se je ustavil na dunajskem dvoru, kjer se je srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, poznejšo cesarico. Že ob prvem srečanju sta jo prevzela Attemsova skromnost in trezno presojanje, zato se ni pomišljala in mu je v prihodnje zagotovila vso svojo naklonjenost.
Ko je papež Benedikt XIV. sporazumno s cesarico leta 1750 ustanovil v Gorici apostolski vikariat za ozemlje oglejskega patriarhata pod Habsburžani, je bila služba apostolskega vikarja podeljena Karlu Mihaelu Attemsu. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (6. julija 1751) in ustanovitvi goriške nadškofije (18. aprila 1752) pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit.
Njegov vzornik: sv. Karel Boromejski
Pastirsko delovanje nadškofa Attemsa je izhajalo iz navodil tridentinskega koncila (1545-1563), katera je najzvesteje uresničil milanski nadškof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki si ga je goriški nadškof izbral za vzornika. Značilna poteza njegovega škofovanja je bil stik z ljudstvom, kar dokazujejo njegovi pogostni pastirski obiski.
Oglejski patriarhi nad 250 let niso stopili na avstrijski del svojega patriarhata, zato je bilo versko in nravno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems je začel s kanoničnimi vizitacijami (pastirskimi obiski) že kot apostolski vikar, kot nadškof jih je redno nadaljeval. Trikrat je prehodil vso škofijo, ki je obsegala domala vse slovensko ozemlje južno od Drave, razen “otokov”, ki so bili v ljubljanski škofiji. Pregledal je vse župnije, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest. Njegovi pastirski obiski so bili povezani s slovesnim bogoslužjem in z ljudskim praznovanjem. Zapisniki teh kanoničnih vizitacij (izšli so v dveh knjigah leta 1991) so pravi zgodovinski spomenik goriške Cerkve. Ko je ta poročila dobil v roke papež, je cesarici Mariji Tereziji nasvetoval, naj Attemsov način služi kot vzorec vsem avstrijskim škofom. Na podlagi spoznanj, do katerih je prišel na teh obiskih, je ustanovil nad 40 novih župnij, v Gorici odprl bogoslovno semenišče in v nadškofijskem dvorcu prvo tiskarno. Bil je tudi socialno zelo čuteč: podpiral je bolnišnice, mestne in podeželske reveže, v lastni hiši je odprl posojilnico in zastavljalnico.
Slovenske pridige nadškofa Attemsa
Nadškof je želel, da pride božja beseda do vernikov neposredno, zato je na svojih obiskih po župnijah navadno govoril v njihovem materinem jeziku. Poleg italijanskega je uporabljal tudi slovenski, nemški in furlanski jezik. V knjižnici bogoslovnega semenišča v Gorici je ohranjenih 62 enot slovenskih rokopisov, od katerih je 46 Attemsovih lastnoročnih, 16 pa v prepisu. Nadškofovi rokopisi obsegajo dve, največkrat pa tri ali celo štiri strani. Različne pisave v prepisih kažejo, da jih je prepisovalo več oseb. Attems je prepise pregledal, kaj dodal ali prečrtal. “Vsiljuje se vprašanje, kdaj in kje se je goriški plemič učil slovenščine,” piše Lojzka Bratuž v svoji študiji Attemsove homilije v slovenskem jeziku in postavi zelo verjetno domnevo: “Skoraj gotovo se je za jezike nadarjeni Attems v domačem okolju že zgodaj naučil poleg nemščine in italijanščine še slovenščine in furlanščine… Tudi samo škofovanje mu je nudilo marsikatero priložnost, da pride v stik s slovenščino.” Najbrž je poznal tudi kakšno slovensko knjigo, ki so bile tedaj doma na plemiških dvorih. Njegova slovenščina je v glavnem taka, kakršna je bila takrat v rabi. “Izjemnost homilij Karla Mihaela Attemsa v slovenskem jeziku je v tem, da jih je pisal ugleden cerkveni dostojanstvenik neslovenskega rodu, pravi svetovljan ne samo zaradi visokega položaja in izobrazbe, ampak še bolj zaradi notranje plemenitosti in bogate duhovnosti” (Lojzka Bratuž). Oboje razodeva tudi njegovo pastirsko pismo duhovnikom novembra 1773, ki je pravzaprav njegova duhovna oporoka. Od kapi zadet je namreč preminil 18. februarja 1774.
(obletnica 07_2001)
Na ta lepi svet, ki ga je znal vse življenje z otroškim strmenjem občudovati, je Vinko Kobal prišel sredi sončne Vipavske doline. Rodil se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi v kmečki družini. “Doma nas je bilo sedem otrok. Najbrž sem že od doma prinesel potrebo po občestvenem življenju.” Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, gimnazijo pa v Malem semenišču v Gorici, med vojno v Castelleriju pri Vidmu, kjer je bilo življenje zelo trdo. Po maturi v Gorici leta 1947 je odšel v Ljubljano študirat bogoslovje. Bogoslovci so živeli pod stalnim pritiskom udbe, ki je izvajala hišne preiskave, zaslišanja in mlade fante, ki so se odločili za duhovniški poklic, skušala od tega namena odvrniti z zastraševanjem in zapiranjem. Skozi te preizkušnje je moral tudi Vinko. V bogoslovskem času je bil dvakrat zaprt: leta 1949 šest mesecev, leta 1951 pa štiri mesece: zaprli so ga takoj po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1951 po rokah škofa-spoznavalca Antona Vovka. Domača župnija se je veselila slavja nove maše, za katero je bilo že vse pripravljeno, toda doživeli so jo šele jeseni, ko je bil novomašnik izpuščen iz zapora. Po novi maši je nastopil službo župnijskega upravitelja v Ročinju ob Soči. Takoj je navezal stike z mladimi pri verouku v svoji župniji in pri srečanjih s srednješolci na Kostanjevici (Nova Gorica). “Mladinska pastorala ni bila zame le nekak mladinski program, ampak izziv in preizkus vse moje duhovniške vizije in ideala.
Tako kot mladi, sem čutil globljo žejo po pristni sreči. Hotel sem se prepričati, koliko jim pri uresničenju tega hrepenenja lahko resnično pomagam in obenem tudi sam izpopolnim svojo zavest poklicanosti. Spoznal sem, da jim lahko dam zanesljive odgovore le, če bom svojo osebno vero utrjeval in poglabljal…Ob delu z njimi sem postajal zrelejši in srečnejši, živel sem polnejše življenje.” Za mlade je s sodelavci izdajal ciklostiran list Veslajmo (1960-1964). Ko so “njegovi” srednješolci postali študenti v Ljubljani, je prevzel duhovno vodstvo skupine primorskih študentov. Sodeloval je pri snovanju veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Leta 1969 je odšel iz Ročinja za župnijskega upravitelja v Deskle in Plave, kjer je ostal do leta 1983, zatem je bil dve leti (1983-1985) duhovni pomočnik v novogoriški župniji Kristusa Odrešenika, zadnjih šestnajst let (1985-2001) pa župnik v Godoviču.
V poletnih počitnicah 1965 je položil temelje svojemu največjemu delu, za katero je zastavil vse svoje talente in pri katerem je užil veliko bridkosti, še več pa zadoščenja in radosti. Začel je zbirati mlade, predvsem dijake in študente, na mladinska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Tako so se rodili “tedni duhovnosti” v Stržišču pod Črno prstjo, mirni gorski vasici v čudovitem naravnem okolju. Vas je že od leta 1964 brez duhovnika (zadnji je bil Drago Klemenčič), zato so župnišče pod cerkvijo preuredili v dom duhovnosti, kjer se v juliju in avgustu leto za letom zvrstijo skupine mladih s svojimi duhovniki. Sprva je bilo prostora za okoli 50 mladih, zdaj pa jih hiša sprejme več. “Vse delo na tednih duhovnosti je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE, ZNAMENJE, ZAVEZA. V njih je zajet ves tradicionalni katekizemski zaklad, razdeljen na tri poglavja: vera, zapovedi, zakramenti. Izražanje je čisto drugačno in izhaja iz življenjskih izkustev mladih… Mladi si želijo izkustvenih dejstev. Videti hočejo, kakšna je Cerkev kot prijateljsko občestvo,” je razlagal Vinko Kobal, ki je hotel biti čim več časa navzoč v Stržišču. Zato so tudi izpolnili njegovo zadnjo željo, naj ga k počitku do jutra Vstajenja položijo tam gori, kjer je bilo že dolga desetletja ob mladih njegovo neutrudno srce. S svojo bližino bo spodbujal tiste, ki bodo njegovo delo nadaljevali.
JANEZ IN ROŽA
Rodil se je 25. maja 1901 v Spodnji Idriji, ki je starejša od “nemške” Idrije, znane po rudniku živega srebra. V njegovih podzemeljskih rovih je kopal tudi njegov oče Ivan. Z ženo Marijo Mohorič sta imela več otrok. Bistrega Antona sta po končani ljudski šoli v Spodnji Idriji poslala na realko v Idrijo, kjer je leta 1919 maturiral. Odšel je v Ljubljano, kjer je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze študiral slovenščino in francoščino. Študij je končal (1923) z doktoratom, ko je uspešno obranil svojo disertacijo Katoliška kritika slovenske beletristike v drugi polovici mladoslovenstva (1881-1895). Želel je delati med svojimi rojaki na Goriškem, ki so bili tedaj pod fašistično Italijo, zato je na univerzi v Padovi opravil potrebne izpite iz italijanske književnosti in zgodovine. Leta 1929 je v Rimu opravil profesorski izpit za poučevanje slovenščine. Ko je odslužil vojaščino, je bil nekaj časa v privatni službi v Idriji, zatem dve leti prefekt (študijski pomočnik) v Alojzijevišču v Gorici. Leta 1927 ga je nadškof Frančišek Sedej imenoval za profesorja slovenščine v nadškofijski gimnaziji Malega semenišča v Gorici. Leta 1940 mu je grozila konfinacija, zato se je umaknil v Milan, kjer je dobil službo v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega. Po razpadu fašistične Italije septembra 1943 se je vrnil k svoji družini v Gorico, kjer je ob naklonjenosti Zavezniške vojaške uprave razvil mrežo slovenskega šolstva. 
Od leta 1947 pa do upokojitve leta 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča s slovenskim učnim jezikom Anton Martin Slomšek v Trstu. Istočasno pa je opravljal še številne druge naloge v prid slovenske skupnosti. Dela ni odložil niti po upokojitvi, iz rok mu ga je iztrgala šele smrt 27. januarja 1984.
Postavil je trdne temelje našemu znanju materinega jezika. V višjih razredih pa je pred nami razgrinjal bogastvo slovenskih pesnikov in pisateljev.” Bili so to težki časi fašističnega nasilja in slovenske šolske knjige niso smele prihajati iz Ljubljane, zato si je moral pomagati sam. Po Ivanu Trinku je priredil njegovo slovensko slovnico za Italijane (1930), leto zatem pa je sam napisal (v italijanščini) Vaje za slovensko slovnico; naslednje leto je sestavil pomožno berilo za 4. razred: da je knjiga mogla iziti, ji je dal dvojezični naslov Pisano polje – Campo fiorito (Trst 1932). Med vojno (1943) je izdal slovensko slovnico, po vojni pa je skupaj z dr. Martinom Jevnikarjem sestavil Slovensko slovnico za srednje šole (1948) in Slovensko jezikovno vadnico (1957). Že v pokoju je napisal učbenik Grammatica della lingua slovena (Ljubljana-Trst 1972).
Kot časnikar je bil dr. Anton Kacin dve leti (1927-1928) urednik Goriške straže, glasila Slovencev v Italiji, zatem je bil dve leti (1929-1930) v uredništvu Novega lista. Njegovo poglavitno delo pa je bilo urejanje publikacij Goriške Mohorjeve družbe, ki ga je opravljal nad trideset let (1928-1959). “Bili so to najtežji časi, saj je fašizem obsodil Slovence na narodno smrt, Mohorjeva družba pa je kljub strahovanju, procesom in zaplembam ostala neustrašeno s svojim ljudstvom” (Martin Jevnikar). V teh preizkušnjah je ljudstvo našlo edino zaslombo v cerkvi ob slovenski molitvi in pesmi. V nekaj letih (1929-1932) je Mohorjeva izdala kar štiri zbirke cerkvenih pesmi, ki marsikje živijo še danes: Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija in Svete pesmice. Spomladi 1944 je šel dr. Kacin v Ljubljano na pogovor o sodelovanju med celjsko in goriško Mohorjevo družbo. Pogovori so uspeli, vendar je zaradi vojnih razmer izšla samo ena skupna knjiga – Lovrenčičeve Tri božje poti. Uspešnejša je bila naveza z Družbo sv. Mohorja v Celovcu: obe družbi sta v letih 1949-1960 izdajali skupen koledar. Po drugi svetovni vojni je dr. Anton Kacin vstopil tudi v politiko: z dr. Avgustom Sfiligojem je v začetku leta 1947 ustanovil Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), na katere listi je bil dvakrat izvoljen v goriški občinski svet, kjer se je odločno potegoval za pravice svojih rojakov.
Pater Leopold Mandić, velik častilec Matere Božje, je bil rojen v Marijinem mesecu maju – 12. maja 1866, v Hercegnovem, mestecu ob vhodu v Boko Kotorsko. Njegov oče Ivan je bil pomorščak, mati Karolina (Dragica) Carević pa je skrbela za dom in družino. Ta je bila velika, saj sta imela dvanajst otrok. Naš “junak” je bil najmlajši in krstili so ga na ime Bogdan. Starši in sorodniki takrat seveda niso vedeli, da bo iz tega otroka zrasel mož, ki bo pravi “božji dar” za vse. Vzgoja v domači hiši je bila dosledno krščanska. Bogdan je zelo rad molil. Če ga je mama iskala, ga je našla pri molitvi. Ni trpel opravljanja in nedostojnega govorjenja. Do šestnajstega leta je njegovo življenje potekalo mirno v družinskem krogu in domačem mestecu. Rad je zahajal h kapucinom, ki so imeli v Hercegnovem samostan že od konca 17. stoletja in je spadal pod beneško provinco.
“Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo!” Za svoja leta je bil zelo majhen in drobcen. Ob prihodu v semenišče so ga vsi pomilovali, kako bo zmogel napore študija in redovne discipline. Pa je mali Hercegovčan kmalu pokazal, da v tem krhkem telesu biva močan duh. Postal je vsem vzor v disciplini in v marljivosti pri učenju, predvsem pa v kapeli, kjer je bil pri molitvi ves spremenjen. Po dveh letih je šel v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je 2. maja 1884 oblekel redovno obleko in dobil ime Leepold. Po letu noviciata je napravil začasne redovne zaobljube, potem pa je odšel v Padovo, kjer je študiral najprej filozofijo in nato teologijo. Leta 1888 je napravil večne zaobljube, 20. julija 1890 pa je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel daleč od svojega rojstnega kraja in svojih najdražjih. Oče in mati sta mu poslala dolgo pismo, v katerem mu zagotavljata svoje molitve in ga prosita, naj se ju kot “drugi Kristus” vsak dan spominja pri najsvetejši daritvi.
Ko je dokončal bogoslovne študije, je predstojnikom izrazil željo, da bi šel za misijonarja v domače kraje. Predstojniki mu želje niso izpolnili, ker so se bali za njegovo zdravje. Eden od sobratov mu je preroško dejal: “Tvoj misijon je spovednica!” In res je prva leta, ki jih je preživel po raznih samostanih, mladi pater Leopold največ časa presedel v spovednici. Leta 1899 so ga poslali v Zadar in bil je ves srečen, misleč, da se uresničuje njegova želja delovati med Slovani, a je tam ostal le nekaj mesecev. Slovanskim tlem se je spet približal, ko je bil leta 1905 imenovan za samostanskega vikarja v Kopru, toda tudi tu je ostal le dobro leto. Že leta 1906 ga najdemo v Padovi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Posvetil se je apostolskemu delu v spovednici, kjer je privlačil duše z nekim “nebeškim magnetizmom”. Znal je biti zelo odločen. Zavest, da kot spovednik nastopa v božjem imenu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. Po kratki bolezni je božji služabnik 30. julija 1942 ugasnil. Njegov pogreb je bil pravo zmagoslavje – “svetniški referendum”. Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976, v zbor svetnikov katoliške Cerkve pa ga je uvrstil Janez Pavel II. 16. oktobra 1983.
– Ste podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti s posebno skrbjo za humanistične vede. Tudi sicer ste svoje življenje posvetili tem vedam. Ali jim naša družba posveča dovolj zanimanja in jim daje dovolj podpore?
– Ste to potem lahko delali?
– Vi zagovarjate klasično gimnazijo, ki bi trajala osem let. Kako pa gledate na naš šolski sistem, zlasti na devetletko?
– Slovenci veliko govorimo o Evropi. Kako je to vprašanje rešeno drugje?
Tikovo drevo pa se je obrnilo k mangovcu in dejalo:
“Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima.” Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igrca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju.
Življenjepisec v Drobtinicah ve povedati, da se je Jurij poleg tkalskega poklica naučil tudi nogavice in rokavice plesti. “Ker pa tkavsko delo rado pljučne bolezni, kašelj in naduho napravi, je Juri pogosto med letom za nekoliko tednov od tkanja prenehal in se v toplejše kraje (v dolino) podal, se tam zopet okreval… Ker ni imel zaradi bolehnosti trdnega spanja, pa je včasih marsikatero sveto pesem, posebno od Matere božje svetega roženkranca, zapel, in je tako daval luč svetih del pred ljudmi svetiti… Kadar je domu pripotoval, je domačim farmanom rad pripovedoval, s kakim veseljem je bil povsod sprejet, posebno če je na teritvo, domlatke ali na klobasijo povabljen bil – moral je urno veselo, tudi vmes smešno popevko jim zložiti. Bilo je gotovo dosti smeha, pa obljubim, da brez greha, kajti se je Jurjevo srce le pri pošteni dobri volji razveselevalo.” Ljudje, ki so ga poznali “siromačeka”, so mu radi “dali vinčeka”, ki je poživljal njegov navdih. Pravi, da mu je bilo lepo do 39. leta, ko se je oženil. Vzel je vdovo Marijo Kušar iz Vitanja. “S to ženitvijo si je Juri za vse svoje žive še ostale dni težek križ naložil, ki mu ga ni bilo potreba. Priženil je Juri z vdovo pastorka in pastorko in povrh kakor za nameček na vse križe in težave je Bog njegov zakon oblagodaril z dvema otrokoma, katera pa je nebeški Vrtnar v kratkih letih v vrt nebeškega veselja presadil. Da bi svojemu žalostnemu srcu mile tolažbe hladilo dobil, se je mnogokrat na bližnje in daljne božje poti podal.”
Pesem od Jurija Vodovnika, ki je bila napisana 26. marca 1846, je bila prvič objavljena v Novicah leta 1854. Urednik Janez Bleiweis je izpustil 11. in 12. kitico, v katerih se Vodovnik “hvali”, da se za njegove pesmi zanima celo “visoko časti vredni Slomšek gospod Anton”, ta čas opat v Celju. Poslal mu jo je duhovnik Jožef Zbašnik, tudi sam pesnik, s pripisom: “Juri Vodovnik zdaj po Pohorji berači, nosi koš brez dna, v znamenje, da noče več milošnje kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna. Kamor pride, ga povsod radi imajo, posebno na kolinah in ženitvah.” V svoji avtobiografiji Vodovnik pravi, da je dal iz sebe že veliko pesmi, “narmajn pa jih per Skomerjih” (nihče ni prerok v domačem kraju!). Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: “Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje… Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše.”
Rodil se je 21. februarja 1801 v Londonu. Oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati je bila kalvinistka in pobožna, a brez smisla za občestvo Cerkve. John Henry se spominja: “Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo. Toda do svojega petnajstega leta si glede vere nisem bil na jasnem.” Takrat so mu prišli v roke spisi anglikanskega bogoslovnega pisatelja Thomasa Scotta in ob njih je doživel “prvo spreobrnjenje”: prišel je do trdnega prepričanja o bivanju osebnega Boga. Izredno nadarjenega dečka najdemo že leta 1817, komaj šestnajstletnaga, na univerzi v Oxfordu. Študiral je literaturo, matematiko in pravo, nazadnje pa še teologijo. Zaradi gospodarske krize, ki je zajela tudi Anglijo po napoleonskih vojnah, je njegov oče propadel, in John ni maral biti družini v breme. S plačo domačega učitelja je celo podpiral svojega mlajšega brata. Že kot študent se je najlaže izražal tako, da je svoje misli zapisoval. To mu je izostrilo pisateljski čut: prištevajo ga med velike mojstre angleške književnosti.
Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in sprejet v Oriel College kot “fellow” in leta 1827 kot “tutor” – usmerjevalec akademskega študija. Leta 1828 je postal vikar (župnik) v univerzitetni cerkvi sv. Device Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar, “oxfordski Platon”, kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. To službo je resno in vestno vršil do leta 1843. Njegovim pridigam so prisluhnili vsi, ne le študenti. Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Konec leta 1832 je zaprosil za bolezenski dopust in odšel v Italijo. Tam je smrtno zbolel in čudežno ozdravel. Zahvalna pesem tega ozdravljenja je njegova znamenita molitev “Vodi me, dobrotna Luč”, ki jo je Newman tudi sam uglasbil. Pri bogoslužju jo pojo tako anglikanci kot katoličani.
Ko se je vrnil v Anglijo, se je pridružil oxfordskemu gibanju, katerega voditelj je kmalu postal. To gibanje (začelo se je v Oxfordu leta 1833) si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve krščanske (apostolske) Cerkve. Newman se je poglobil v zgodovino prvih krščanskih stoletij in prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko Cerkvijo. Leta 1843 se je odpovedal profesuri na oxfordski univerzi in pridigarski službi v cerkvi sv. Device Marije. Svojemu poslovilnemu govoru je dal naslov Slovo od prijateljev, ki ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: “In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj.”
Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: “Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi.” Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot “cerkvenega učitelja prihodnosti”, kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.
“Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.” Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2001, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v “davnem” letu 1943. Ta preroški mož se je rodil pred 120 leti.
Mašniško posvečenje je prejel 14. julija 1905, teden dni kasneje je imel novo mašo v rodnem Ihanu. 17. septembra 1905 je ljubljanski škof Jeglič odprl prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Potreboval je strokovnih moči. Ni pozabil, da ga je maturant Breznik prosil, da bi šel v Gradec študirat slavistiko, pa mu je prošnjo odbil. Zdaj je škof prosil Breznika, naj gre študirat za profesorja slovenščine. Ustregel je njegovi želji, naj ga vsaj eno leto pusti na župniji. Kaplanoval je v Postojni, kjer je bil zadovoljen kot duhovnik in kot slavist – zbral je precej gradiva o postojnskem narečju. Jeseni 1907 je šel v Gradec študirat slavistiko. Tri leta je bil njegov profesor in mentor Karel Štrekelj. Študij je končal z doktorsko disertacijo Naglasni tipi slovenskega glagola. Julija 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Slovenščino je smel poučevati v vseh razredih, latinščino in grščino pa le v nižjih. To delo, ki mu je bilo zelo pri srcu, je opravljal več kot trideset let – vse do svoje prezgodnje smrti. Po srcu in stroki slovničar, svojih dijakov ni “moril” s slovničnimi pravili in z jezikovnim znanjem. Bil je namreč prepričan, da je dijak v teh letih za mirna slovnična vprašanja preveč razgiban. Fante je učil in vzgajal predvsem s svojim zgledom: bil je do kraja pošten in resnicoljuben. Kot duhovnik je v svojem učiteljevanju videl pomembno dušnopastirsko delo, vendar je ob nedeljah hodil pomagat tudi na župnije, najraje domov v Ihan.
Ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil sestavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Največja novost Breznikove slovnice je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zdela nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala družbo vse do konca druge svetovne vojne. Breznikova slovnica je bila dragocena podlaga za sestavljavce nove Slovenske slovnice (1956). Leta 1920 je Breznik v drobni knjižici izdal svoj Slovenski pravopis, v katerem se je omejil na najožja pravopisna pravila. Skupaj z dr. Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank za višje razrede. Leta 1937 je Anton Breznik postal ravnatelj šentviške gimnazije, od leta 1940 je bil dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne ga je hudo prizadel. Srečanje z gestapovci, ki so konec aprila 1941 vdrli v šentviško gimnazijo in z vso surovostjo ukazali, da morajo hišo vsi zapustiti v eni uri, ga je strlo. Opomogel si je toliko, da je lahko še poučeval na klasični gimnaziji. Med preiskavami v bolnišnici je staknil pljučnico, ki ga je pobrala 26. marca 1944. “Tudi smrt je dočakal dostojanstveno,” pričuje prof. Jakob Šolar.