Avtor: Marko

Urednikova beležnica junij 2022

Napisal Marko na 29. maja 2022. Objavljeno v Beležnica.

Cerkev se je v zgodovini vedno soočala z novimi izzivi in skušala odgovarjati nanje. Ob odkritju Amerike se je srečala s prebivalci nanovo odkrite celine, ki niso poznali Kristusa. V nekaj letih je ustanovila kongregacijo De Propaganda Fide (danes Kongregacija za evangelizacijo), ki letos praznuje 500-letnico. Več o tej kongregaciji, ki se vedno znova sooča z novimi izzivi, si lahko preberete v tokratni prilogi.

Konec junija praznujemo dan državnosti, ko se spominjamo slovesne razglasitve samostojnosti Slovenije. Zato smo kot gosta meseca povabili diplomata Tomaža Kunstlja, ki je med drugim obudil spomine na ‘prvi dan državnosti’ in na svoje sodelovanje z Ognjiščem.

Letošnji mesec junij nas prvo nedeljo pričaka z binkoštnim praznikom. Pri tem se srečamo tudi s troedinim Bogom, na kratko s Sveto Trojico. Pojem Svete Trojice ima v krščanstvu svoje zelo močno sporočilo in kljub dejstvu, da je nemogoče Boga ali Sveto Trojico razložiti razumsko in do potankosti, predstavljamo vlogo Svetega Duha tako v Sveti Trojici kot v današnjem svetu.

Pred nami je nova poletna planinska sezona in z njo na žalost povezane nesreče, poškodbe, zdrsi … V takšnih primerih priskoči na pomoč Gorsko reševalna služba in v eni od njih, GRS Kamnik, smo se pogovarjali s predsednikom Srečom Podbevškom, kjer letos praznujejo tudi 100-letnico delovanja reševalne službe.

In ko že govorimo o poletju, ki je pred vrati – mnogi mladi se sprašujejo, kako koristno preživeti poletne počitnice. Katoliška mladina tokrat predstavlja program POTA, kjer se mladi prostovoljci od 16. do 30. leta lahko udeležijo dela na misijonih po celem svetu. Do danes je bilo del programa že kar 789 prostovoljcev, ki so služili otrokom, domačinom in misijonarjem na 27. različnih projektih.

Tokrat izpostavljam tudi glasbeno obarvan del revije, kjer smo se v goste povabili Ansambel Saša Avsenika, ki ga vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o njihovem delu, še posebej pa je zanimivo razmišljanje o domoljubju, narodni noši in razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

Ko predstavljam nekatere vsebine v novem Ognjišču, se spomnim besed našega ustanovitelja Franca Boleta, ki je trdil, da se v letnikih revije ohranja veliko (duhovnih) vsebin. Zato je priporočal vezavo Ognjišča, da bi ohranili to bogastvo. Del tega bogastva pa včasih zberemo v knjige. Tako je v tisku knjiga z novim naborom molitev iz Ognjišča Zakladnica molitve 2, ki jo je uredil Marko Čuk. Knjiga bo konec meseca junija že v prodaji.

Letos bo po epidemiji spet ‘v živo’ potekalo romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje v soboto, 18. junija. Več informacij si lahko preberete na strani 49 in na naši spletni strani. Vabimo vse, ki poznate koga od starejših ali invalidov in bi se rad udeležil romanja, da mu poveste, kje se lahko prijavi ali mu pri tem pomagate. Vabimo tudi prostovoljce, da bodo pomagali pri romanju.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 4.

Po birmi jih ni več v cerkev

Napisal Marko na 29. maja 2022. Objavljeno v Pisma.

Napisala vam bom svoje razmišljanje o tem, zakaj mladi po birmi nehajo hoditi v cerkev. Ali izgubijo vero? Govorila bom iz svojih in tujih izkušenj, saj sem se o tem pogovarjala z več ljudmi.
Mladi, še prej otroci, niso dobili sporočila, zakaj se splača biti kristjan. Kaj imajo od tega? Zgledi, ki so jih dobili, so bili slabi, ker so odrasli delali eno, govorili pa drugo. Slišali so, da je treba hoditi k maši. To pa odbija in postane breme, namesto da bi ob tem imeli veselje, hrepenenje po Bogu. Vera človeku zelo veliko da, le odrasli bi morali znati mladim to predstaviti. In da birmanci ne bi dobili za darilo motor, zlatnino ali glasbeni stolp! Dogaja se, da je boter nekdo, ki se z birmancem pač druži. Moral pa bi biti veri res predan, zvest Bogu in da bi birmanca znal spremljati s pogovorom o veri: o Bogu, recimo na kakšnem romanju, in predvsem to, da mu vere nikoli, res nikoli ne bi nihče vsiljeval. Mladi se vrnejo nazaj v cerkev, če dobijo pravo podpora ljudi, ki na nje ne gledajo vzvišeno, temveč z ljubeznijo. Kot na izgubljenega sina v evangeliju.
Vera je milost in je dar. In ni samoumevno, da so mladi verni in dejavni v cerkvi. V cerkev gremo zaradi Boga in ne zato, da bi nas starši, župnik in drugi hvalili. Ali da bi hvalili samega sebe!
Primer: mlademu človeku pri štirinajstih letih poveš, da bo uspešen in dobro zaslužil, če bo redno treniral nogomet, mu je to takoj jasno. Pripravljen se je tudi odrekati. Na podoben način bi morali odrasli vero in Boga predstaviti našim mladim. Kajti če ne bo njih, bodo cerkve v prihodnje še bolj prazne, Bog ne daj, zaprte.
Molimo za vero mladih in vseh nas.
Branka

V pismu se sprašujete, kako to, da se mnogo mladih po birmi oddalji od Cerkve. Sami v svojem razmišljanju tudi ponujate nekatere dobre rešitve. Na vaše vprašanje bi lahko odgovoril z besedami Tonina Lasconija (pri Ognjišču smo izdali več njegovih knjig za mlade), da se mladi pravzaprav ne oddaljijo od Cerkve, ker se ji niso niti približali! Toda to ni odgovor, saj lahko postavimo drugo vprašanje, zakaj se ji niso približali! Kako to, da vsa naša priprava na birmo, v katero mnogi duhovniki, kateheti in animatorji vložijo veliko truda, mladih ne uspe privesti do vere? Sami že delno odgovarjate, da so težave z zgledom v družinah, to se nadaljuje z zgledom botrov, pa tudi župnijskega občestva. Strinjam se z vami, da je treba mladim pokazati vero kot nekaj pozitivnega, kot oporo, moč in vodilo skozi življenje. Nobena prisila in trdost ne obrodita sadov. Enako jih ne obrodita popolna razpuščenost in nezahtevnost. Najstniki naj se zavedajo, da lahko tudi sami (brez prisile) nekaj že naredijo in to samostojno. Tudi samo poudarjanje znanja (odgovori na vprašanja) ne prinese rešitve. Birmanci velikokrat vprašanj, ki se jih morajo (na pamet) naučiti pred birmo niti ne razumejo. Kako bodo potem razumeli odgovore? Bi pa razumeli odgovore na življenjska vprašanja, ki bi jim jih posredovali, najbolje v obliki pričevanja ljudi, kakor vi predlagate.
Pred leti je nagovoril slovenske duhovnike papeški pridigar kardinal p. Raniero Cantalamessa. Med drugim je govoril tudi o tem, da danes vernikom preveč govorimo, kaj morajo narediti, oziroma bi morali narediti. Predstavimo jim zapovedi in prepovedi, ne povemo pa jim, da jih Bog ljubi in sprejema in da jim daje moči za življenje, tudi ali pa celo zlasti v težkih trenutkih življenja. Cantalamessa je to lepo strnil: »Danes vernikom govorimo, kaj bi morali narediti, ne povemo pa jim, kaj je zanje že naredil Kristus!«. To toliko bolj velja za mladostnike. Povemo jim, kaj so njihove dolžnosti, kaj bi morali narediti, katerih zapovedi bi se morali držati itd. Poleg tega jim bodo drugi ljudje in neverno ali protiversko okolje še govorilo, katerih zapovedi se bodo morali držati in za kaj bodo prikrajšani, če bodo verovali v Boga, ne posredujemo pa jim tega, kar bi jim pomagalo živeti in sicer, da so enkratni, Bogu dragoceni in da jih ljubi. In ljubi jih, tudi takrat, ko so drugje zavrnjeni. Bogu so dragoceni in jih sprejema, ko jih drugi ne sprejemajo. Vi ste to povedali s primero nogometaša, ki mora za svojo kariero veliko žrtvovati (podobno drugi športniki, glasbeniki, znanstveniki, gospodarstveniki …), ampak jim njihove poti ne predstavljajo kot eno samo odpovedovanje, ampak jim povejo, da bodo slavni, da bodo veliko zaslužili … Zanimivo, da ste uporabili podobo primero kot jo je uporabil že omenjeni italijanski duhovni pisatelj Tonino Lasconi.
Naj se ob koncu ustavim še ob vaši misli, naj birmancem (pa tudi drugim prejemnikom zakramentov) ne kupujejo motorjev, dragih računalnikov in podobnega. Nekateri bi sprejeli vse pogoje za birmo, samo da bi prejeli tako bogato darilo. Postavlja se še vprašanje botrov, ki niso tako bogati in ne bi mogli kupiti tako bogatih daril! Vemo, da je ta ‘darilna prisila’ napačna pot za prejem zakramentov. Tudi zato vsako leto bralcem Ognjišča predstavimo katalog daril: knjige in druge primerne izdelke. Vem, obstaja ugovor, bodo mladi brali knjigo (versko!), ki jim jo bomo podarili? Bodo brali Sveto pismo? Morda v tistem trenutku ne. Naj postrežem z osebnim primerom. Mlademu fantu, ki se je počasi oddaljeval od vere (ji je bil sploh kdaj zelo blizu?), sem podaril Sveto pismo. Mislim, da ga takrat ni vzel v roke. Postavil ga je na polico, kjer je mama z rednim čiščenjem skrbela, da se na njem ni nabralo preveč prahu. Potem je prišel v življenjsko preizkušnjo. In takrat mi je pokazal tisto Sveto pismo, ki ga je v stiski začel brati. Bi ga začel, če mu ga ne bi podaril? Kaj bo pa vzel v roke mlad človek v trenutku krize, če mu ne bomo podarili nekaj, kar mu bo lahko pomagalo v takih trenutkih? In kaj bo v preizkušnji naredil, če mu ne bomo posredovali pozitivnega pogleda na vero?
Naštel sem nekaj predlogov in jih dodal vašim, ki ste jih navedli v pismu. Toda pri vsem tem se moramo zavedati, da je vera milost in da je ne moremo nikomur preprosto ‘dati’. V nekaterih župnijah imajo tako imenovane “duhovne botre” ljudi, ki na skrito molijo za birmance. Tudi še tako dodelani predlogi in metode, pretehtani sodobni načini sami od sebe ne bodo rodili osebne vere. Ponavljam: ta je milost, zato molimo za milost vere, kakor ste tudi vi poudarili ob koncu svojega pisma. Zlasti v tem obdobju leta se v molitvi spomnimo tudi birmancev in drugih, ki prejemajo zakramente.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 36-37.

Urednikova beležnica julij 2022

Napisal Marko na 29. maja 2022. Objavljeno v Beležnica.

Julij je prvi poletni mesec, mesec počitnic in dopustov. Zato smo vam pripravili tudi nekaj poletnega branja v upanju, da boste v tem času lahko vzeli v roke kakšno knjigo po ugodnejši ceni. Lahko jo tudi komu podarite. V poletni ponudbi na str. 72–73 je deset parov knjig. Lahko rečemo za vse okuse in starosti. Ob naročilu boste prejeli tudi privlačne nagrade.

Poleti navadno pridejo na zaslužen dopust v domovino tudi misijonarji. Nekateri pridejo “na dopust” za stalno, ker se upokojijo. Enega izmed njih vam predstavljamo kot tokratnega gosta meseca. Misijonar Jože Mlinarič je bil deležen tudi pomoči, ki jo zbiramo pri Ognjišču v akciji Za srce Afrike. Več o tej akciji pa v prihodnji številki.

Mnogi se poleti odpravijo v naravo. Upam, da kot kristjani v lepoti stvarstva občudujejo Stvarnika. Naravne zakone je proučeval tudi redovnik Gregor Mendel. Letos obhajamo 200-letnico njegovega rojstva, zato ga na kratko predstavljamo v rubriki Pričevanje. Kot znanstvenik je s križanjem rastlin in odkritjem genetike prispeval k boljšemu življenju ljudi. Podobno je storil tudi slovenski naravoslovec Fran Jesenko, ki se nam predstavlja v Obletnici meseca.
Drugi pa poleti raje občudujejo umetnostne spomenike. Ti bodo v tej številki prišli na svoj račun, saj bodo na desetih straneh Priloge našli zanimive namige za izlete po Sloveniji in obisk kakšne Plečnikove cerkve – ali pa bodo zbrani podatki izziv, da raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

Spodobi se, da kot kristjani počitnice in dopust izkoristimo tudi za duhovno rast. O duhovnih vajah smo že večkrat pisali, tokrat pa nekaj več razmisleka mladih, zakaj duhovne vaje potrebujemo, komu so namenjene, kakšen je sploh njihov smisel … O poletnem duhovnem okrepčilo govori tudi članek Katoliške mladine, ki vabi mlade na poletne tedne v Taizé, kjer lahko doživimo živo krščansko občestvo.

O pomembnosti duhovnega poglabljanja govori tudi Vinko Škafar, ki razlaga trojno službo, ki jo prejmemo s krstom, posebej razloži pomen naše duhovniške službe. Posebej poudari, da Bog od nas ne zahteva nič, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem nas pošlje. In pošilja nas vse v svoj vinograd, zato je prav, da se tega zavedamo in se tudi duhovno krepimo.

V poletnih mesecih več časa namenimo sprostitvi, se odpravimo kam dlje na izlet in zato uporabimo kolesa ali motorje. S kolesi in motorji je bilo zelo povezano življenje Janeza Puha – enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej, ki smo ga ob 160-letnici njegovega rojstva obiskali na Sakušaku pri Juršincih.

Ko si boste izbirali knjige za poletno branje, tudi v naši poletni akciji, priporočamo novost naše založbe – knjigo Pot k Resnici. Bosanska muslimanka v njej opisuje svoje spreobrnjenje, potem ko je doživljala zavračanje in trpljenje, se je na izreden način srečala z Resnico – Kristusom. Odtlej se posveča nosečim materam, ki bi rade sprejele svojega otroka, pa jih družina ali okolica ne podpira. Vredno branja in posnemanja.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 7 (2022), 4.

Nesmrtni Dante

Napisal Marko na 28. maja 2022. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) Dante Alighieri je najbolj slaven italijanski pesnik. Ves kulturni svet ga pozna po njegovi pesnitvi Božanska komedija, ki je ena največjih mojstrovin svetovne književnosti in govori o skrivnosti človekovega odrešenja. Pesnik v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel na goro odrešenja in odtod v raj. Ob 700. obletnici smrti ga je papež Frančišek počastil z apostolskim pismom Sijaj večne luči. »D antejevo delo je sestavni del naše kulture, nas vrača h krščanskim koreninam Evrope in Zahoda, predstavlja dediščino idealov in vrednot, ki jih Cerkev in civilna družba tudi danes postavljata kot temelj človeškega sožitja, v katerem se moremo in moramo vsi prepoznati kot bratje.« “Vzvišenega pesnika” papež razglaša za “preroka upanja in pričevalca žeje po neskončnem, ki je v srcu vsakega človeka”. Papeževo pismo je bilo objavljeno 25. marca 2021, na praznik Gospodovega oznanjenja in učlovečenja. V Italiji je 25. marec Dantedi (Dantejev dan), ker naj bi se 25. marca začelo pesnikovo potovanje v onostranstvo.

DANTEJEVO ŽIVLJENJE
Dantejevo življenje, ki je bilo tesno povezano s političnim dogajanjem v Firencah, je prvi opisal njegov znameniti rojak Giovanni Boccaccio (1313–1375) v spisu Trattatello in laude di Dante (slovenski prevod Peter Amalietti, Dantejevo življenje, založba Amalettti&Amalietti, Ljubljana 2015). Ob njegovem rojstvu so bile Firence najbogatejše italijansko mesto z najbolj cvetočo trgovino, obrtjo in umetnostmi. Od leta 1267 so v njej vladali gvelfi (republikanci, pristaši papeža in Francije), ko so bili izgnani gibelini (cesarjevi pristaši). Kmalu so se med gvelfi začele razprtije in polagoma sta nastali dve nasprotujoči si stranki: beli (aristokrati) in črni (demokrati). Ko so črni ob pomoči papeža in Francije prevzeli oblast, so morali vsi beli v izgnanstvo, med njimi tudi Dante.
Rodil se je maja meseca 1265 (točen datum ni znan) v Firencah notarju Bellincionu Alighieriju in njegovi ženi Belli. Mati mu je umrla, ko je bil star okoli pet let. Oče je z drugo ženo imel še dva otroka. Pri osmih letih je (domnevno) prvič srečal lepo Beatrice Portinari, ki je bila leto dni starejša, in se vanjo zaljubil. Sodobna literarna znanost ugotavlja, da je Beatrice najbrž resnična oseba, vendar je v svoji zreli dobi različne ženske združil v idealno bitje z imenom Beatrice. Po letu 1280, ko mu je umrl oče, je Dante študiral pri florentinskem enciklopedistu Brunettu Latiniju ter poslušal frančiškanske in dominikanske predavatelje. Proučeval je toskansko poezijo, spoznal se je tudi s provansalskim pesništvom in rimsko kulturo, zelo je cenil Vergila. Okoli leta 1285 se je poročil z Gemmo Donati, s katero je imel štiri otroke. Po letu 1290, ko je umrla Beatrice, je začel pisati svoje prvo delo Vita nuova (Novo življenje), neke vrste pesniško avtobiografijo, posvečeno njej. Da bi dobil javno službo v mestu, se je vpisal v ceh zdravnikov in lekarnarjev. Leta 1300 je bil izvoljen za enega od šestih priorjev, ki so imeli vrhovno oblast v Firencah. Naslednje leto je z dvema drugima odposlancema potoval v Rim, kjer ga je papež Bonifacij VIII. zadržal kot talca, ta čas pa so v Firencah prevzeli oblast črni gvelfi. Voditelji belih (tudi Dante) so bili obsojeni na denarno kazen in dveletno izgnanstvo. Dante kazni ni mogel plačati, zato je bil obsojen na dosmrtno izgnanstvo. Nekajkrat je še imel rahlo upanje, da bi se v svoje rojstno mesto vrnil. Leta 1304 se začenja njegovo pregnanstvo, ki je trajalo do smrti. Dante je potoval od mesta do mesta, od dvora do dvora, kjer so mu nudili zavetje. V tem času naj bi potoval tudi v Pariz in celo v Oxford, da bi študiral sholastično filozofijo. Ves čas je tudi pisal. Do leta 1311 naj bi napisal Pekel in Vice svojega največjega dela Božanska komedija. Zadnja leta svojega bridkega pregnanstva je bival pretežno v Raveni, kamor ga je na svoj dvor povabil Gvido Novello da Polenta, in tam je tudi dočakal konec svojega življenja. Poglejmo, kako ga opisuje Boccaccio.
Vendar pa prav vsak človek dočaka svojo zadnjo uro. Dante je pri šestinpetdesetih letih zbolel, prejel vse cerkvene zakramente, ki jih terja krščanska vera, se ponižno in pobožno pobotal z Bogom in se pokesal za vse, kar je kot smrtnik storil proti Njegovi volji. In tako je meseca septembra leta Gospodovega 1321, na dan, ko cerkev praznuje povzdignjenje Svetega križa – na veliko žalost Gvida da Polente in vseh drugih meščanov Ravene – svojega utrujenega duha poslal pred svojega stvarnika. Prav nič ne dvomim, da ga je tam z objemom pričakala Beatrice in da z njo pred pogledom Njega, ki je najvišje dobro, živi zdaj, ko je minila vsa beda njegovega življenja, nadvse radostno življenje in se njegova sreča ne bo nikoli končala.
Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi, od leta 1780 pa počiva v grobnici, ki jo je zgradil Camilo Morigia.

BOŽANSKA KOMEDIJA
Dantejevo največje delo je versko-alegorični ep Božanska komedija (1307–1313). Opisuje pot človeka skozi pekel, vice in raj. Boccaccio je zapisal: »Ker je /Dante/ razlikoval med tremi vrstami življenja: pregrešnim življenjem, življenjem opuščanja pregrehe ter krepostnim življenje, je to svoje delo z naslovom Božanska komedija nadvse domiselno razdelil na tri dele, začel je s kaznovanjem hudobnih, končal pa z nagrajevanjem krepostnih. Vsako od teh treh knjig je razdelil na speve, speve pa na verze kot je mogoče videti. Vse je zložil v ljudskem jeziku in rimah in s takšno veliko spretnostjo in lepoto to uredil, da se do danes ni pojavil prav nihče, ki bi jim lahko upravičeno karkoli očital.«
Zelo lepo je namen, vsebino in zgradbo Božanske komedije predstavil njen prevajalec Jože Debevec (1867–1938). V nemiru tistega časa je Dante obrnil pogled v človeka samega: najprej se mora spreobrniti in poboljšati posameznik, potem se bo vsa družba. Da pa se človek poboljša, mora spoznati nesrečo greha zaradi katerega trpijo pogubljeni v peklu, in očistiti se mora tudi malih grehov, zaradi katerih trpijo duše v vicah, šele potem je človekova duša združena z Bogom v gledanju Božje popolnosti. Tako je zasnoval veličastno duševno dramo: v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel (Inferno) na goro očiščevanja (Purgatorio) in od tod v raj (Paradiso). Skozi pekel in do gore očiščenja ga vodi rimski pesnik Vergil, skozi raj pa Beatrice. Potovanje se vrši veliki in velikonočni teden leta 1301. V noči med 24. in 25. marcem se prikazen in potovanje prične in s premišljevanjem skrivnosti učlovečenja se konča vsa prikazen in pesnitev. Deli se na tri dele: Pekel – Vice – Raj in vsak izmed njih šteje 33 spevov, torej je vseh spevov 99 in eden za uvod; spevi imajo po 115–151 verzov v italijanskih tercinah.
Dante sam je to svojo vzvišeno pesnitev imenoval Commedia; takrat so namreč pesnitve z veselim začetkom in žalostnim koncem imenovali tragedija, pesnitve z žalostnim začetkom, a z veselim koncem pa komedija. Umetnina ima dvojni pomen, prvi, dobesedni, ni težak, a za njim tiči drugi, alegorični. In prav v tem je tudi vzrok, da tudi največji nasprotniki katoliške Cerkve zahtevajo Danteja, ki je vendar popolnoma veren in katoliški Cerkvi vdan pesnik, zase, kot svojega sobojevnika; nočejo videti njegovega trdnega dogmatičnega temelja, temveč poudarjajo predvsem ona mesta, kjer biča simonijo, nepotizem in druge človeške strani v Cerkvi.
Papež Frančišek v svojem apostolskem pismu navaja misli nekaterih papežev novejšega časa o Danteju. Papež Benedikt XV. mu je leta 1921, ob 600. obletnici smrti, posvetil okrožnico, v kateri je zapisal, da Dante pripada Cerkvi, saj njegovo delo navdihuje krščanska vera. Ob 700. obletnici rojstva, leta 1965, pa ga je papež sv. Pavel VI. počastil z apostolskim pismom, kjer beremo: »Dantejeva pesnitev je univerzalna: v svoji neskončni širini objema nebo in zemljo, večnost in čas, skrivnost Boga in človeško dogajanje, sveto znanost in znanje, pridobljeno z lučjo razuma, osebno izkušnjo in zgodovinski spomin.«
Na vprašanje, zakaj Dante svoje Božanske komedije ni napisal v latinščini, ampak v ljudskem jeziku, Boccaccio odgovarja, da je imel za to več razlogov. »Med njimi je prvi ta, da je to storil, da bi svoje delo približal someščanom in drugim Italijanom.« Njegova toskanščina je postala temelj italijanskega knjižnega jezika.
Izvirni rokopis Božanske komedije se ni ohranil. To umetnino in druga Dantejeva dela so prepisovali povsod, kjer je bilo kaj izobražencev. Vseh ohranjenih prepisov je nad 500, najstarejši je iz Piacenze (1336), prva tiskana izdaja je iz leta 1477, prva ilustrirana izdaja je tista, ki jo je tiskal Dubrovčan Dobrić Dobričevič (Boninus de Boninis) leta 1487 v Brescii. Božanska komedija je začela zgodaj osvajati svet. Prvi so jo prevedli Španci. Skoraj ni naroda, ki ne bi imel njenega prevoda. Danes poznamo okoli 250 prevodov v razne jezike: nad 60 različnih prevodov imajo Nemci, 47 Francozi, 22 Španci, 10 Rusi in sedem jih je v latinščini. Do leta 1964 je Božanska komedija v Italiji doživela 435 izdaj.

DANTE PRI SLOVENCIH
Večje zanimanje za Danteja je pri Slovencih vzklilo v času razsvetljenstva. Zoisovemu krogu je bil italijanski jezik domač. Zois je bil rojen v Trstu in je imel tam sorodnike. Matija Čop se je zanimal in navduševal za Danteja in Petrarco. Prijatelju Prešernu je priporočal, naj bere njuna dela, svojega brata Janeza pa je spodbujal, naj prevaja iz Božanske komedije. Leta 1835 je nastal prevod epizode o grofu Ugolinu iz Pekla. Istega leta se je lotil prevajanja tudi Stanko Vraz, njegov prevod pa je bil objavljen šele leta 1922. Prvič je leta 1867 prišel v tisk odlomek tretjega speva Dantejevega Pekla v prevodu Franca Zakrajška, ki je v Slovenskem glasniku objavil daljšo razpravo “Dante Alighieri in njegova doba”. Dantejev Pekel je v celoti prevedel Jovan Vesel Koseski, toda zaradi njegovega spakedranega jezika ta prevod nima nobene cene. Kot priložnostni prevajalec Danteja je omembe vreden Ivan Jurič (1868–1894), ki je za svojo razpravo “Goethejev Faust in Dantejeva Božanska komedija” (Rimski katolik, 1890) prevedel 82 vrstic iz Božanske komedije in njegov prevod pomeni napredek. Za prvega slovenskega dantologa velja Jože Debevec (1867–1931), ki je v Dom in svetu (1910–1925) objavil prevod celotne Božanske komedije in svojemu prevodu napisal tudi obširne komentarje. Leta 1921, ob 600. obletnici Dantejeve smrti, je v Gorici izšel Dantejev zbornik, ki ga je uredil Alojzij Res. Med drugo svetovno vojno je Božansko komedijo prevajal Tine Debeljak. Njegov prevod Pekla je izšel leta 1959 v Buenos Airesu. Po vojni sta se s prevodi Danteja prva oglasila pesnika Ciril Zlobec in Alojz Gradnik. Leta 1959 je v knjižni obliki izšel Gradnikov prevod Pekla s sestavkom Kratka vsebina drugega in tretjega dela Božanske komedije. Ugodno je bil sprejet Zlobčev prevod Dantejevega prvega spisa Novo življenje (1956), ki mu je napisal obširen uvod Janko Kos. Gradnikovemu prevodu Vic je dodal obširne opombe Niko Košir. Zahtevno delo prevajanja celotne Božanske komedije je mojstrsko opravil Andrej Capuder. Njegov prevod z obširnimi komentarji je izšel leta 1972 v treh knjigah. Kasneje je doživel še nekaj izdaj.

Leta 1965, ob 700. obletnici Dantejevega rojstva, je papež sv. Pavel VI. podaril zlat križ za njegovo grobnico v Raveni, ki dotlej ni imela tega znamenja vere in upanja. Istega leta je v Firence poslal zlat lovorov venec za tamkajšnjo cerkev sv. Janeza, kjer je bil Dante krščen. Ob zaključku drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 8. decembra 1965, je vsem koncilskim očetom podaril umetniško izdajo Božanske komedije.

ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49.

Težko je razumeti

Napisal Marko na 27. maja 2022. Objavljeno v zgodbe.

Gospod Ludvik je bil nekakšen zaščitni znak podjetja. Nihče ni mogel mimo vratarnice ne da bi ga pozdravil vedno nasmejani in elegantno oblečeni vratar. Morda so ga tudi zato uslužbenci naslavljali gospod Ludvik. Ob prihodu je, če je le utegnil, izmenjal z njimi nekaj besed, neznane obiskovalce pa je vljudno ogovoril in povprašal, kako jim lahko pomaga. Bil je prvi, s katerim so se zjutraj uslužbenci srečali, in zadnji ki jim je ob odhodu zaželel lep preostanek dneva. Čez dan je bil za uslužbence pogosto kar nepogrešljiv. Če je kdo v veliki hiši koga neuspešno iskal, je samo poklical gospoda Ludvika in ta ga je gotovo našel, ali če je kateri od zaposlenih pričakoval uraden obisk, pa se je nepričakovano kje zadržal, je samo poklical gospoda Ludvika in vse je bilo urejeno, kot se spodobi. Po telefonu je celo poizvedoval za izgubljenimi predmeti, ki so jih uslužbenci pozabljali na svojih službenih poteh, in gospod Ludvik jih je zagotovo našel.
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Stopi h gospodu Ludviku,« je direktor naročil pomočniku Gregorju, »in mu razloži, kakšni so novi predpisi.«
»Se bi pa že spodobilo, da se vidva pomenita,« se je branil Gregor.
»Vidva sta se vedno dobro razumela. Od tebe bo lažje sprejel,« se je izmotaval direktor.
»Ja, ja,« je zagodel pomočnik in se napotil v recepcijo.
Kar nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh. »Veste,« je nato previdno začel Gregor, »predpisi glede upokojevanja so vedno ostrejši, nadzor pa vedno strožji …«
»Saj vem,« ga je prekinil Ludvik, »že nekaj časa pričakujem, da se boste oglasili pri meni.«
Gregorju je odleglo. »Saj veste, upokojencev ne smemo več zaposlovati.«
»Seveda vem in ne bi vam rad povzročal težav. Saj razumem.«
»Vedno smo dobro sodelovali,« je zadovoljno hitel Gregor.
»Seveda,« je Ludvik zbral pogum, »nekaj pa vas bi rad prosil.«
»Le recite.«
»Ali bi lahko delal samo enkrat na mesec?«
»Enkrat na mesec?« se je začudil Gregor.
»Lahko tudi zastonj.«
»Tega pa ne razumem,« je dejal.
»Vem, da težko razumete. Veliko vsega sem pustil tukaj, doma pa … Če bom lahko delal enkrat na mesec, bom vse dni čakal na tisti dan. Če ne bom ničesar več pričakoval, me bo pobralo.«
Gregor je kar nekaj časa zbiral misli. »Razumem, razumem … Bom govoril s šefom.«
»Tako je rekel?« se je začudil direktor, vendar manj, kot je Gregor pričakoval. »Naj prihaja, naj dela. Pa če ga bom moral plačati iz lastnega žepa.«
Lahkih korakov se je Gregor vrnil v vratarnico. Ko je sporočil direktorjevo odločitev, se je čez cel Ludvikov obraz razlezel neki poseben nasmeh. Gregor je poznal vsako potezo vratarjevega obraza, saj se je z njim srečeval že mnogo let vsaj dvakrat na dan. Vedel je, kdaj je poklicno prijazen, kdaj za svojim nasmeškom skriva jezo in kdaj se nasmeje iz srca. Ampak tako veselega, tako srečnega še ni videl.
Kot da se je Ludvik spomnil, da je na delovnem mestu, si je nadel resen obraz. »Recite gospodu direktorju najlepša hvala … Za podarjeno zaupanje,« je čez čas dostavil.
Gregor je bil ponovno presenečen. In moral si je priznati, da vsega vendarle čisto dobro ne razume.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 80.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Coda

Napisal Marko na 27. maja 2022. Objavljeno v Film.

(ob mednarodnem dnevu gluhih) Konec marca 2022 so v Los Angelesu podelili nagrade Ameriške filmske akademije oz. oskarje. Dokaj presenetljivo je kipec za najboljši film prejela zgodba o družini gluhih ribičev in njihovi hčerki Ruby (Emilia Jones), ki po naključju odkrije svoj izredni talent za petje. CODA je, mimogrede, angleška kratica za otroka gluhih staršev..

CODA

Režija:

Igrajo:

Žanr:

Produkcija:

Splošna ocena:

Na kratko:

Na začetku zgodbe spoznamo ribiško družino Rossi, ki se s težavo preživlja ob vse bolj zaostrenih pogojih za delo ob obali Nove Anglije. Oče, mati in sin so gluhi, kar dodatno otežuje stvari, mlajša hči Ruby pa kot edina slišeča v družini predstavlja vez med družino in zunanjim svetom.

Dodatno delo na družinski ribiški ladji in posebnost njene družine dekletu ne pomagajo ne pri šolskem uspehu niti pri spoznavanju prijateljev. Ko se mora odločiti med novimi izbirnimi predmeti, se predvsem zaradi simpatije do sošolca Milesa (Ferdia Walsh-Peelo), vpiše v šolski zbor. Kaj kmalu pa učitelj glasbe Bernardo Villalobos ali Gospod V. (Eugenio Derbez) odkrije Rubyjin talent.
Dekle se znajde na preizkušnji, saj se po eni strani osamosvaja od svoje družine (prvič počne nekaj brez njih) in vse bolj spoznava svojo resnično strast, po drugi strani pa se zaveda, da bo njena družina brez nje v ekonomsko vse bolj zaostrenih razmerah težko shajala. Ruby se bo morala tako na neki točki odločiti med družino in glasbeno kariero.

(vir: spletna stran Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije)

Nizkoproračunska CODA (film je stal deset milijonov ameriških dolarjev, za primerjavo je prav tako za najboljši film nominirani Dune imel proračun v višini 165 milijonov dolarjev) je sicer predelava francosko-belgijske uspešnice Družina Belier iz leta 2014 in je, kot rečeno, presenetljivo slavila na oskarjih. Film je prejel tudi nagradi za najboljši prirejen scenarij in najboljšo moško stransko vlogo (Troy Kotsur kot Rubyjin oče).
Presenetljivo je bilo zlasti dejstvo, da se je Akademija tokrat odločila za preprosto družinsko zgodbo brez velikih dogodkov. Nekateri kritiki so filmu očitali predvidljiv zaplet. To morda drži, a ne gre nujno za pomanjkljivost. Prav zaradi tega se gledalec bolj osredotoči na same like, njihove stiske in hrepenenja. V ospredju je seveda Ruby, a vsak od članov družine je oseba iz mesa in krvi, s svojimi hibami in odlikami. Kljub razhajanjem in celo odkritim sporom družina Rossi stopi skupaj, ko je to najbolj potrebno.

Film prav tako nastavlja ogledalo družbi, ki se ima za normalno in vzvišeno gleda na vsakršne odklone, ter realistično prikaže odnose znotraj male obmorske skupnosti.
Film ohranja tudi veliko mero vedrine in optimizma, izjemno močno vlogo pa odigra glasba, kjer gre pohvaliti zlasti izvedbo Jonesove, ki je tudi pevka in kantavtorica. Gre za izrazit kontrast med številnimi nemimi dialogi, ki potekajo v znakovnem jeziku, gledalec pa ima na voljo le podnapise, ter čustveno zapetimi pesmimi. Pomenljiv je šolski koncert, ko Rubyjina starša ob pogledu na ganjenost občinstva dojameta pomen glasbe za njuno hčer in se končno odločita, da jo bosta podprla pri njeni izbiri.
Simbolno zgodbo zaokroži Rubyjina avdicija za prestižno glasbeno šolo Berklee, na kateri zapoje in za svojo družino v znakovnem jeziku pripoveduje pesem Joni Mitchell z naslovom Both Sides Now. »Pogledala sem na ljubezen z obeh strani, dajala sem in tudi vzela«, bi lahko v grobem prevedli verz iz pesmi in nauk o vzajemnosti ljubezni.

M. Volčanšek, Coda, Film: v: Ognjišče 5 (2022) 88-89.

dr. Anton Požar (1912–1996)

Napisal Marko na 25. maja 2022. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Glede Prešernove vernosti nisem dvomil ne tedaj ne danes. Po mojem je bil po prepričanju kristjan, čeprav ne vedno praktičen vernik. Izhaja iz krščanske družine, ki je dala vrsto duhovnikov (brat Jurij in več stricev). Če prebiramo njegove poezije brez predsodkov, ne najdemo nobene žal besede proti veri. Nasprotno, preseneča nas bogastvo krščanskega izrazoslovja, verskih simbolov, ki so domači. V mnogih pesmih izpričuje vero v krščanske vrednote. Besedo Bog je zapisal sedemdesetkrat, od tega štirikrat v Zdravljici. Kako bi mogel to storiti, če ne bi imel Boga poprej zapisanega v svojem srcu? Vrhunec pa je izrazil v Krstu, ko je zapisal, “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke” … V svetovnem slovstvu ni lepše definicije Boga.« To je odlomek disertacije Prešernov verski problem, s katero je Anton Požar leta 1944 dosegel naslov doktorja slavistike na univerzi v Padovi. Zaklad znanja je 38 let delil mladim fantom, povečini bodočim duhovnikom, na Srednji verski šoli v Vipavi, predhodnici tamkajšnje Škofijske gimnazije.

ŠOLAL SE JE “V INOZEMSTVU”
Luč sveta je zagledal 27. maja 1912 v kmečki hiši v Petelinjah na Pivškem in bil po tedanji navadi še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Šempetru (Pivka). Pet razredov osnovne šole je opravil v letih 1918–1923. Župnik je očeta nagovoril, da je bistrega Tončka septembra leta 1923 napotil v “inozemstvo” – v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ob pomoči dobrotnikov in podpori domače hiše nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji. Ko fašistični oblastniki slovenski študirajoči mladini meje zaprli, se je Tone ‘vtihotapil’v Jugoslavijo in tam ostal do mature leta 1931. Jeseni je vstopil v centralno semenišče v Gorici, kjer so bili zbrani bogoslovci štirih narodnosti: Slovenci, Hrvatje, Furlani in Italijani. Po štirih letih študija ga je 29. junija 1938 tržaški škof Alojzij Fogar posvetil v duhovnika. Nastopil je službo kaplana v obsežni fari Hrenovice, kjer je zbiral okrog sebe mladino ter jo navduševal za slovensko besedo ter lepo cerkveno in ljudsko. Enako je ravnal na naslednjih postajah: v Matenji vasi-Štivanu in Lokvi na Krasu. Tam so ga fašisti “iz varnostnih razlogov” aretirali in poslali v internacijo. Tudi tam je nadaljeval študij slavistike na univerzi v Padovi in ga leta 1944 zaključil z doktoratom. Po vojni je deloval v Lokvi in Divači, a so ga komunistični skrajneži pregnali, prav tako iz Tinjana v Istri. Leta 1949 je nastopil službo upravitelja svoje rodne župnije Šempeter na Krasu (Pivka). Pogumno se je lotil dela: ob sodelovanju z arhitektom Jožetom Plečnikom in slikarjem Stanetom Kregarjem je obnovil župnijsko cerkev, cerkveno petje je dvignil na visoko raven in vodil kar tri zbore.

UČITELJ IN VZGOJITELJ BODOČIH DUHOVNIKOV
Po devetih letih uspešnega delovanja v rodni fari ga je dr. Mihael Toroš, apostolski administrator tržaško-koprske škofije, konec avgusta 1958 imenoval za ravnatelja Srednje verske šole (klasične gimnazije) v Vipavi in obenem za profesorja slovenskega in latinskega jezika. S tem se je začelo njegovo 38 let trajajoče plodno profesorsko in vzgojiteljsko delo na SVŠ – škofijski gimnaziji. Po imenovanju za apostolskega administratorja tistega dela goriške nadškofije, ki je po vojni prišel pod Jugoslavijo (oktobra 1947), si je dr. Mihael Toroš kot prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. To mu je kljub vsem težavam uspelo. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi semenišča. Za njegov ‘dom’ so izbrali mogočno župnišče v Vipavi. Septembra 1952 je semenišče, ki je delovalo kot dijaški dom, sprejelo prvih 19 gojencev, ki so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi, višjo pa v Ajdovščini. Leta 1954 je ob ‘tržaški krizi’ semenišče zasedla vojaščina, leta 1955 je bilo ponovno odprto. Ko je oblast leta 1959 načrtovano ukinila višjo gimnazijo v Ajdovščini, je Toroš v Malem semenišču ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Takoj se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije. Srednja verska šola v Vipavi, iz katere je izšlo okoli 200 duhovnikov vseh slovenskih škofij, je delovala do šolskega leta 1990/1991, do rojstva Škofijske gimnazije Vipava.

DALMATINOVA BIBLIJA – SVETA KNJIGA SLOVENSTVA
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki je leta 2005 izdalo knjižico dr. Anton Požar. V njej izvemo, kako se vtisnil v spomin tistih, ki so z njim živeli in delali. Škof Jurij Bizjak, ki je bil več let duhovni voditelj v vipavskem semenišču, je zapisal: »Poleg strokovnega znanja je imel v spominu tudi malo enciklopedijo splošnega znanja. Vedel je izredno veliko reči in je lahko takoj stresel iz rokava celo vrsto podatkov z različnih področij.« Profesor Adolf Mežan, diplomirani slavist, ki je v vipavski Srednji verski šoli tudi poučeval slovenščino, je pohvalil Požarjev (ciklostilni) učbenik Oris slovenskega slovstva (1. in 2. del). »Slovensko književnost je znal s krščanskega kota lepo oceniti in osvetliti. Pri pouku je zelo prodorno podajal slovensko literarno in kulturno zgodovino. Profesor Požar je kot ravnatelj v skromnih razmerah oblikoval in zelo povzdignil Srednjo versko šolo v Vipavi. Dobil je ustrezen profesorski kader. Od nas profesorjev je zahteval strokovnost in primerno strogost, zahtevnost do dijakov. Tako je dosegla SVŠ za tiste čase zelo visoko raven in dijakom nudila visoko izobrazbo.« Silvo Fatur, pivški rojak, profesor in ravnatelj postojnske gimnazije je občudoval njegovo “spoštljivo predstavljanje Dalmatinove Biblije, ki jo je bil svoj čas našel nekje na Koroškem onstran meje, zdaj jo je nosil od poslušalca do poslušalca, od slavista do slavista, pri čemer se je moral velike knjige vsak dotakniti. Bilo je kot obred, kot priseganje zvestobe sebi, saj Dalmatinova Biblija po profesorjevem mnenju ni bila le sveta knjiga krščanstva, marveč tudi sveta knjiga slovenstva.”

ČUK, Silvester. dr. Anton Požar (1912–1996). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 38-39.

Ritem srca 2023

Napisal Marko na 22. maja 2022. Objavljeno v Dogodki.

V četrtek 25. maja ob 19.30 se na forumu zavoda sv. Stanislava, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid … začne RITEM SRCA – festival sodobne krščanske glasbe, dogodek za mlade in mlade po srcu, ki se ga že zelo veselimo.

NASTOPAJOČI NA RITMU SRCA
Tudi tokrat bo, če bo vreme dopuščalo, festival potekal na prostem na forumu Zavoda sv. Stanislava, med stavbama Škofijske klasične gimnazije in Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Na letošnjem festivalu se bo z novo glasbo predstavilo šest izvajalcev, katerih pesmi so bile izbrane prek festivalskega razpisa. Z nami bodo: Denis Trap, Matej Šoklič, Petra Stopar, Neža in Damjan Pančur, Brigita Pintar in Lea Boršič ter Miha Novak.
Vsa glasba bo izvedena v živo ob spremljavi festivalskega benda, ki ga sestavljajo Andrej Jerman, Jan Gerl, Andrej Pušenjak, Vid Ušeničnik, Tine Lustek ter bacvokalisti Manca Hribar, Jakob Čuk in Polona Mežnar.

FESTIVALSKO DOGAJANJE IN MALI ODER
Glavno festivalsko dogajanje se bo začelo ob 19.30 na glavnem odru, že pred tem pa bo od 17.30 naprej festivalsko prizorišče zaživelo ob pestri ponudbi festivalskih stojnic (tudi stojnica Založbe Ognjišče) ter dogajanja na Malem odru. Na njem bo potekal t. i. “Open mic” oz. “Odprti mikrofon”, prav tako pa bodo nastopajoči v sproščenem klepetu predstavili nove pesmi ter navzočim zaupali tudi kaj o sebi. Slastno piko na “i” pa bo festivalski izkušnji in vzdušju dodala ponudba hrane in pijače, ki bo na voljo na samem prizorišču. Z nami bo masterchef 2022 Luka Novak.

Vstopnice so v predprodaji

Vstopnice so na voljo v predprodaji preko spleta in bodo tudi na dan dogodka na samem prizorišču. V predprodaji bodo na voljo po znižani ceni. Kupite jih lahko tukaj.

Ritem srca letos bo!

Napisal Marko na 22. maja 2022. Objavljeno v MP Glasba.

V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo tudi množična odpoved dogodkov, smo se organizatorji festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca odločili, da lanski festival prestavimo v letošnjo pomlad. Z novim terminom bi radi preizkusili tudi možnost organizacije festivala na prostem, ki bo tako 24. maja letos res potekal pod milim nebom v neposredni okolici Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani.

Na letošnjem festivalskem odru se bo z novo glasbo predstavilo osem izvajalcev, ki so bili izbrani na predhodnem razpisu. Z nami bodo: SPES, Franci Rotar, Svetnik, Brigita Pintar, Neža in Damjan Pančur, Nika Pirnat, Urška Šutar ter Matej Šoklič. Vsi nastopajoči bodo v živo odpeli svoje nove pesmi ter ob spremljavi festivalskega benda izvedli tudi druge domače in tuje krščanske glasbene uspešnice.
Čaka nas prekrasen pomladni večer pod milim nebom, ki bo zaznamovan s pesmijo in slavljenjem. Vabljeni!

Skupina SPES
SPES je skupina mladih glasbenikov iz Veržeja in Logatca, ki jih poleg družinskih in prijateljskih vezi združuje tudi glasba. Izvaja širok repertoar zlasti sodobne krščanske glasbe, tudi avtorske. »Naš razvoj je zanimiv. Iz začetnih iskric družine Ivančič smo se preimenovali v SPES, kar v latinščini pomeni upanje. V vsakem trenutku življenja je treba ohranjati upanje in ga živeti v polnosti. Edino pravo in zanesljivo upanje je Bog, ki je vedno zvest.«
V desetih letih so s sodobno krščansko glasbo slavili, pričevali, bogatili svete maše, poroke, slavljenja, pričevanja, glasbene večere, koncerte, se udeleževali Ritma duha in Ritma srca ter Marijafesta.
Z ustvarjanjem sodobne krščanske glasbe želijo pričevati Zanj in današnji generaciji približati to čudovito Božjo ljubezen, ki nas obdaja. Preko avtorskih pesmi stremijo k pristnemu izražanju krščanskih vrednot. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Ti, ki skriješ.

FRANCI ROTAR
»Po sedmih letih igranja klasike na klavirju in teorije v glasbeni šoli sem preskočil na kitaro. Nekaj prvih akordov mi je pokazal družinski prijatelj, potem pa sem se večino učil prek interneta,« je dejal Franci dodal: »V osnovni in srednji šoli sem pel pri zborih, nato pa sem se malce oddaljil od glasbe. Še vedno sem pisal besedila in igral med prijatelji, nisem pa toliko zahajal v studio. V zadnjem času se s prijatelji trudim, da bi luč sveta ugledalo nekaj novih oz. zame starih pesmi.
Na Ritmu srca si želim nastopati, ker je dobra priložnost, da glasbeniki pokažemo svoje duhovno obarvane pesmi.« Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Don Boscova.

SVETNIK
Skupino Svetnik smo na glasbenih straneh Ognjišča že večkrat gostili in večina ve, da je skupina že dolgo, vse od leta 2001, dejavna na področju sodobne krščanske glasbe. Ko izvajajo svojo glasbo, zanje to ni nastop za publiko, ampak s petjem in igranjem poskušajo voditi vse zbrane v intimen prostor osebnega srečanja z Gospodom.
Zasedba se je skozi leta veliko spreminjala, steber skupina pa ostaja Tadej Vindiš, ki je tudi večinski avtor glasbe in besedil. Povejmo še, da je skupina do zdaj izdala pet studijskih albumov – peti , ki nosi naslov Popolna ljubezen. Skupina Svetnik je bila tekom let tudi redni udeleženec festivalov Ritem duha, Marijafest in Ritem srca ter s svojim več kot 20-letnim neprekinjenim ustvarjanjem predstavlja enega bolj izkušenih in plodovitih ustvarjalcev na področju slovenske sodobne krščanske glasbe. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Glej, prihajam.

BRIGITA PINTAR
Brigita je 24 letna študentka Pedagoške fakultete in prihaja iz Dola pri Ljubljani. O sebi pravi, da je skavtinja, rada ima ples, še posebej pa petje pri maši ter druženje s prijatelji. »Zelo rada poslušam različne zvrsti glasbe, med njimi tudi slovensko in tujo ritmično duhovno glasbo. Letos se bom na Ritmu srca predstavila tretjič, in sicer s pesmijo En Gospod, ena pot, ki sta jo s skupnimi močmi napisala Leon Oblak in Damjan Pančur.«

NEŽA IN DAMJAN PANČUR
Pevka in glasbenica Neža Pančur – Nessy, ki je do nedavnega delovala pod svojim dekliškim priimkom Bračun, je izdala svojo prvo ploščo z naslovom Seznam želja. Ploščo bi lahko označili kot kvaliteten pop izdelek s pridihom nashvillskih kitar, ki njenim skladbam dajejo prepoznaven zvok. Večinski avtor skladb in producent je Nežin soprog Damjan Pančur. Damjan je kot multiinstrumentalist že 15 let prisoten na slovenski glasbeni sceni. Kot avtor je sodeloval na mnogih glasbenih festivalih, kot so Slovenska popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens … Na festivalu Ritem srca je v preteklih letih sodeloval kot avtor skladb in izvajalec.
Na festivalu Ritem srca sta Neža in Damjan v zadnjih letih kar stalna gosta, njune pesmi pa se redno vrtijo tudi v programu Radia Ognjišče. Na letošnjem festivalu se bosta predstavila s pesmijo Angel varuh.

NIKA PIRNAT
Nika prihaja iz Jarš pri Domžalah. Po izobrazbi je diplomirana biologinja, bodoča magistrica molekulske biologije in profesorica biologije. Glasba jo spremlja že od malih nog, vse odkar se je začela učiti violino v Glasbeni šoli Domžale. Sodelovala je pri Mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava, zborovsko pot je nadaljevala kot članica Ženskega pevskega zbora Moj spev, na samostojni pevski poti pa se je izpopolnjevala tudi na programu jazz petja ter kasneje tudi klasične tehnike petja pri Evi Černe v Centru Černe-Avbelj.
Dandanes glasbeno največ ustvarja v Akustičnem duetu NikaAnže, letos pa se želi z avtorsko skladbo Mesto Jeruzalem samostojno predstaviti tudi na Festivalu sodobne krščanske glasbe Ritem srca, kjer bo nastopila prvič.

URŠKA ŠUTAR
Urška prihaja iz Dekanov in je po poklicu pravnica. O sebi pravi, da rada odkriva globine – »v tišini ter na dolgih sprehodih z Njim, ob opazovanju nežnih Gospodovih del v drugih, ob rolanju, ob branju dobrih knjig ter ob premlevanju svojih vprašanj ali spoznanj s potrpežljivimi sogovorniki. Včasih postane govorjenje preokorno ali morda pretežko. Takrat sem med drugim hvaležna za dar glasbe, ki mi dovoli, da z njo povem in slišim vse tisto, kar še ostaja skrito v meni.« Na letošnjem festivalu se bo predstavila prvič, in sicer s pesmijo Sveta evharistija.

MATEJ SOKLIČ
Matej Šoklič prihaja z Lancovega pri Radovljici. Z ženo imata dve navihani hčerki. Po izobrazi je prof. športne vzgoje, zaposlen pa je v ustanovi Cirius Kamnik kot vzgojitelj gibalno oviranih mladostnikov. Poleg športa ga od vedno spremlja tudi glasba – z njo se je ukvarjal v glasbeni šoli Radovljica, kot študent pa se je vpisal na glasbeno šolo GŠ Vič-Rudnik, kjer se je učil solopetja. Konce tedna preživi z glasbeno skupino (Aufbiks), s katero nastopajo na najrazličnejših dogodkih in slovesnostih. Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Hiša.

JERMAN, Andrej in ERJAVEC, Matej (Mladinska priloga – Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 66-67.

S čebelico po Radovljici

Napisal Marko na 19. maja 2022. Objavljeno v Družina ... na učni poti.

20. maj je svetovni dan čebel. Čebele so zares posebne živali. Njihovo življenje in delo je za raziskovalce pravi izziv. V Radovljici smo našli nekaj za male in velike bodoče čebelarje. Odbrenčimo na potep!

INFO TABLA
Dolžina: Pot je kratka (1 km), primerna tudi za majhne otroke. Pelje nas po Radovljici, predviden je kratek krog, lahko pa obiščete tudi vsako točko posamezno.
Z vozičkom boste naredili kakšen manjši »obvoz« izven narisane poti, pa boste prav tako hitro in brez težav našli vse učne točke.

Izhodišče: TIC Radovljica, Linhartov trg.
Za mlade priporočamo brezplačno mobilno aplikacijo: Linhartova Radovljica.

Strošek: beležka za na pot: 4 €, družinska vstopnica v Čebelarski muzej: 16 €.
Povezava: https://www.radolca.si/sl

Na TIC-u v starem mestnem jedru Radovljice (Linhartov trg) vprašamo za učno pot. Kupimo knjižico in začnemo družinsko medeno dogodivščino. Najprej poiščemo učni čebelnjak (prva točka).
Čebelnjaki – male lesene hiške, v katerih so naloženi panji – so posebnost slovenske pokrajine. Z zunanje strani so lepi, pisani, imajo tudi poslikane panjske končnice, z notranje strani pa lahko čebelar pokuka v panje in pogleda, ali so čebelice zdrave, kako jim gre nabiranje medu, morda potrebujejo dodatno hrano? Ali pa se pripravljajo na rojenje. To se zgodi takrat, ko se del čebelje družine »odseli« in išče nov dom.
Pri čebelnjaku izvemo tudi, da je kranjska sivka najbolj razširjena čebela v Evropi in ena najbolj razširjenih na svetu ter da 20. maja praznujemo svetovni dan čebel. 20. maj pa zato, ker je takrat imel rojstni dan slavni slovenski čebelar Anton Janša; njegov ata je imel čebelnjak postavljen prav tu v parku, kjer smo sedaj.
Poleg čebelnjaka pa so tudi zabavna igrala, kdo bo prvi na vrhu plezal?

ČEBELJI PLES IN VRSTE MEDU
Sprehodimo se mimo stavbe Čebelica, kjer je radovljiška upravna enota, pa mimo pošte in čez cesto, pa smo že pri drugi točki. Izvemo, da tudi čebele plešejo. Pa ne zato, ker jim je všeč miganje z boki.

še več čebelarskih učnih poti iz Ognjišča na naši spletni strani:

NOVAK, Marta. (Valvasorjeva čebelarska pot). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 20-21.
GRUDEN, Ana. (Tovarna medu). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 20-21.

S tresenjem zadka in hitrostjo plesa drugim čebelam sporočijo, kako daleč in v kateri smeri so našle pašo. Če je paša blizu, plešejo v krogu, če je daleč, v obliki osmice. Ko se razmigamo, rešimo še nalogo v knjižici – kaj nastane, ko povežemo čebele nabiralke? Nadaljujemo ob starem mestnem obzidju in se skozi nekdanji obrambni jarek vrnemo na Linhartov trg. Občudujemo arhitekturo slikovitega mestnega jedra in uživamo v toplem soncu, tretjo točko najdemo na razgledni točki nad Savo.
Odraslim pogled beži na Jelovico in vršace s Triglavom na čelu, otroci se zamotijo z odpiranjem okenc. Koliko različnih vrst medu poznamo! Jaz bi cvetličnega. Jaz pa kostanjevega, glej, najtemnejši je. Zame pa smrekovega, prosim. Še lipov in gozdni, pa smo pojedli prav vse! Njam! ?

KAKO ŽIVIJO ČEBELE?
Četrta točka je na trgu pred cerkvijo sv. Petra, ob skrajnem robu savske terase. Čebela v svojem življenju dobi več različnih nalog, najprej v panju čisti celice, potem hrani ličinke z matičnim mlečkom. Pomembna naloga je tudi straženje vhoda v panj. Čebele stražarke so prave varnostnice! Med 12. in 18. dnem (ne prej ne kasneje) ima čebela delujoče voskovne žleze, zato takrat izdeluje satje. Ko je končno stara 20 dni, lahko zapusti panj in odleti na pašo. Zanimivo, kajne? Naredili smo vse naloge, v TIC-u nas čaka medeno presenečenje.
Ker hočemo o čebelah izvedeti še več, naredimo še par korakov do radovljiške graščine in pokukamo v Čebelarski muzej.

Stalno razstavo v Čebelarskem muzeju v Radovljici so v lanskem letu povsem prenovili. Nova nosi ime: Živeti skupaj. O čebeli in človeku. Sodobne interaktivne vsebine so za otroke več kot privlačne. Tudi informacije so podane kratko in jasno. Predvsem pa oblikovane v tri nivoje glede na zahtevnost.

ČEBELJA OČALA
Pokukam skozi »čebelja očala« – kako vidijo čebele? Ena očala nam pokažejo človekov pogled, druga čebeličin. Glej, čebele rdeče barve ne vidijo! Ali si vedel, da so makovi cvetovi tako nežni, zato da jih veter z lahkoto ziblje? Čebelica tako opazi njihovo gibanje, kljub temu da barve ne zazna.

OPRAŠEVANJE
V Čebelarskem muzeju se še posebej trudijo ozaveščati o pomenu raznovrstnih opraševalcev za naš planet in za kakovost človekovega življenja. Tematika je široka in pereča, predvsem pa zahteva celostno obravnavo. Za namen ozaveščanja in izobraževanja so letos izdali knjigo: Svet opraševalcev (P. Bole, I. Esenko, A. Šalehar).

POSTANI ČEBELAR!
Obleci se v čebelarjevo obleko, ne pozabi na zamrežen klobuk in se preizkusi v skrbi za čebele. Čisto pravo čebelarjevo orodje lahko preizkusijo tudi mali čebelarji.

PANJSKE KONČNICE – SLOVENSKA POSEBNOST
Sestavni del stalne zbirke ostajajo panjske končnice, ki so slovenska posebnost. Nikjer drugje jih ne poznajo. Najpogostejše upodobitve na panjskih končnicah so prizori iz Svetega pisma.

KAM VSE JE POTOVALA KRANJSKA SIVKA?
Nekoč (od sredine 19. do sredine 20. stoletja) so trgovali s kranjsko čebelo. Na tem velikem globusu svetijo lučke povsod tam, kamor so potovale kranjske sivke. V Brazilijo so se peljale celo s cepelinom!

IN ŠE NAJZABAVNEJŠI DEL OBISKA, IGRANJE IGRIC
Preveri, kako dobro si se naučil, katere rastline so za čebele dobre in katere strupene. Bzzz – sedaj si čebela, premikaj se levo in desno pa še malo poskoči, glej, pred tabo je travnik, čas je za virtualno nabiranje cvetnega prahu. Bo šlo?

M. Pezdir Kofol, Družina na … učni poti, v: Ognjišče 5 (2022),18-19. Foto: Benjamin Pezdir.

Avtor: Marko

Vstopnice so v predprodaji

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing