“Hieronimova pisma so več kot njegova osebna izkaznica”
Ali lahko besedila, stara malo manj kot dva tisoč let, še nagovorijo današnjega človeka? Ko si boste prebrali pogovor s tokratnim gostom, patrologom (strokovnjak za cerkvene očete), boste spoznali, zakaj morejo. Obenem nam predstavlja sv. Hieronima, enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, ki je bil rojen na ozemlju današnje Slovenije. Brat Miran je namreč bedel nad prevodom Hieronimovih pisem, zbranih v treh knjigah na 1500 straneh.
• Nekaj časa sva bila sošolca na fakulteti in zato predlagam, da se tikava. Si strokovnjak za cerkvene očete, pisce iz prvih stoletij krščanstva. Najbrž je bil zanje postni čas velikega pomena?
Cerkveni očetje so živeli v času, ko se je cerkveno leto, kakor ga poznamo, šele postopno razvijalo in postni čas še ni bil tako točno zamejen. Vse se je začelo okrog velike noči.
• Torej so poznali središčnost velike noči kot glavnega praznika.
Seveda. To je bil tudi glavni dan za krščevanje katehumenov, ki so se tudi več let pripravljali na ta dogodek. Še posebej intenzivna pa je bila ta priprava v zadnjem obdobju pred veliko nočjo in k tej stopnji je bil pridan tudi post. Že eden najstarejših krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov (Didahe) pravi, naj se pred krstom postita tako krščenec kot krščevalec. Sicer ni zapisano, kako dolgo naj traja ta post, gotovo pa so ga jemali zelo zares.
• Kaj pa menihi v puščavi? Ti pa so poznali zelo stroge poste.
Tisti, ki so se odločili za radikalno asketsko življenje, so se odločili za vseživljenjski post. A tudi tu so poznali zmernost in niso podpirali asketskih pretiravanj. Zaužili so pač tisto, kar so v tistem času tam pridelali. V puščavi res niso imeli velike izbire hrane.
• Si profesor patrologije, vede o cerkvenih očetih, ki so živeli v prvih stoletjih krščanstva. Postavlja se vprašanje: zakaj bi se ukvarjali s spisi, ki so takrat nastali, saj so oni živeli v popolnoma drugačnem času kot živimo mi?
Gre za pisce, ki so prvi dobili v roke Sveto pismo, ki je temelj naše vere. Oni so ga dokončno izoblikovali. Njim gre zasluga za kanon Svetega pisma (kaj spada v sveto knjigo in kaj ne), oni so po navdihu Svetega Duha presodili, da imamo štiri evangelije, ne pa deset ali celo več! Prav tako so oni Sveto pismo prvi razlagali.
Res so živeli v drugačnem okolju, toda človeška narava je enaka takrat in danes. Nekatera vprašanja, s katerimi so se ukvarjali oni, so aktualna še danes, čeprav so okoliščine drugačne. Lahko nam pomaga, če vidimo, kako so oni iskali in našli odgovore v svojih okoliščinah, da najdemo odgovore za današnje razmere. Naj omenim samo dve vprašanji: splav in vloga ženske v družbi in Cerkvi. S tem so se ukvarjali že oni in se mi še danes.
• Prebral sem, da je njihova veličina tudi v tem, da so sporočilo Svetega pisma, napisano v semitskem okolju, prenesli v novo grško- rimsko kulturo.
Da, oni so prvi prenesli sporočilo Svetega pisma v novo, grško rimsko okolje. Govorimo o prvi inkulturaciji evangelija, to je prenosu v povsem drugačen jezikovni, družbeni in miselni okvir. To še zdaleč ni bilo samoumevno niti enostavno.
• Govoriva o prvih stoletjih krščanstva. Sveti Hieronim, česar pisma si ti uredil, pa je živel pozneje.
Živel je na koncu četrtega in v začetku petega stoletja. Uvrščamo ga v zlato dobo patristike.
• Si urednik treh obsežnih knjig njegovih pisem, ki štejejo skupaj kar 1500 strani. Ena od teorij pravi, da je rojstni kraj sv. Hieronima na jugozahodu današnje Slovenije. Ti si v spremni besedi v knjigi pustil to precej odprto. Za katero teorijo najdeš največ razlogov?
Sv. Hieronim je samo enkrat omenil svoj rojstni kraj. Ta Stridon ali te Stridone so bile mejno mesto, confinium, rimskih provinc Dalmacije in Panonije. Ali pomeni, da je mesto ležalo na meji teh dveh provinc ali na tromeji, kje se ta meja Italije stika z Dalmacijo in Panonijo? Slednje je najbolj verjetno. Naj pojasnim s primerom iz sodobnega zemljepisa, da nam bo bolj domače. Če rečem, da je neki kraj pri meji med Italijo in Slovenijo, je to lahko Kranjska Gora ali pa Ankaran. Tak podatek je torej precej širok. Zato je logično, da razumemo Hieronimove besede tako, da je njegovo mesto bilo blizu italijanske meje z Dalmacijo in Panonijo. In ta tromeja je bila nekje na Snežniku. Tako lahko imamo za njegovo domovino pokrajino zahodno od Snežnika ali, kakor pravi dr. Rafko Valenčič, da se njegov rojstni kraj nahaja nekje v trikotniku med Reko, Postojno in Oglejem.
• Torej je imel koprski škof Jurij Bizjak upravičen razlog, da je sv. Hieronima izbral za zavetnika koprske škofije.
Vsekakor, saj je njegov rojstni kraj lahko na njenem ozemlju. Zanimivo je, da si ga zelo lastijo Hrvati, ki postavljajo njegov rojstni kraj v Istro, Kvarner, Bosno in celo v Štrigovo, nedaleč od Ljutomera. A nič manj ga lahko imamo za svojega Slovenci.
• V prid “slovenski teoriji” lahko štejemo dejstvo, da je papež Benedikt, ko je govoril o sv. Hieronimu, dejal, da je bil doma iz Ljubljane.
Ta izjava ne spada ravno k papeški nezmotljivosti, prej k simpatičnim spodrsljajem. Verjetno je izpustil besedico “v bližini”. Je pa Hieronim bil povezan z Emono. V nobeno drugo mesto, izvzamemo seveda Rim in Oglej kot metropoli, ni tako pogosto pisal. Emona je v antični literaturi znana po tem, da je sv. Hieronim njenim prebivalcem namenil več pisem. Pisal je emonskim devicam, Emončanu menihu Antoniju … Da ne pozabim: od lani imamo v Ljubljani tudi Hieronimovo ulico, ki povezuje Emonsko ulico in Rimsko cesto in je blizu – kako simbolično – novemu NUK-u, kjer bodo našle mesto tudi njegove knjige. Še ena sodobna povezava: vsako leto imamo v emonski antični krstilnici ob godu sv. Hieronima mašo, seveda v latinskem jeziku.
• Sv. Hieronim je pomemben zaradi prevoda celotnega Svetega pisma v latinščino.
Brez zamere, ampak tu je na mestu pojasnilo: on je dal latinskemu prevodu Svetega pisma vrhunsko obliko in ga umestil v versko, kulturno in literarno dediščino Evrope. Že prej so namreč prevajali Sveto pismo v latinščino, a iz grškega prevoda. Teh prevodov je bilo veliko in bili so različne kakovosti. Znano je, da je sv. Avguštin prenehal brati Sveto pismo zaradi slabega jezika. Hieronim se je lotil tega projekta, ki so ga pozneje poimenovali Vulgata, to je splošno sprejeti prevod. Začelo se je tako, da mu je papež Damaz naročil, naj revidira prevode evangelijev. Potem šele ga je zagrabila tako imenovana “hebraica veritas – hebrejska resnica”. To pomeni: res je tisto, kar je hebrejsko. Opazil je, da obstajajo v Stari zavezi precej različne prevodne rešitve. Postavilo se je vprašanje: kateri prevod je boljši? Odgovor je bi jasen: Tisti, ki je bližje hebrejskemu izvirniku. Torej res je tako, kot je v izvirniku. Tako se je on, ki je obvladal hebrejsko, loti prevajanja iz izvirnika, iz hebrejščine. Drugi latinski prevodi so bili namreč iz grškega prevoda. Ta pa je že bil odmik od izvirnika. Poleg tega so obstajali že trije grški prevodi, ki so se med seboj razlikovali. Zato je Hieronim prevedel vso Staro zavezo iz hebrejščine. Ostane grški del Stare zaveze, ki ga je, kakor pravi, pregledal v naglici. Ostane še lep del Nove zaveze. Zanj si strokovnjaki še niso edini, kdo je opravil prevod. Ali je to naredil on sam ali njegovi prijatelji ali celo njegovi nasprotniki. Ostaja dejstvo: to, kar je Hieronim zastavil, se je uveljavilo kot standardni prevod, ki je dobil ime Vulgata, kar pomeni razširjeni, splošno sprejeti prevod, nikakor pa ne vulgaren. Ta prevod je bil temelj poučevanja latinskega jezika ves srednji vek. Postal je temeljno literarno in versko besedilo, ob katerem se je pozneje oblikovala tudi književnost v sodobnih ljudskih jezikih. Prva natisnjena knjiga je Gutenbergova Vulgata. Prevodi v mnoge književnosti se začenjajo ravno s prevodi Svetega pisma. Tudi prvim prevajalcem Svetega pisma v slovenščino Vulgata ni bila neznana, čeprav sta Trubar in Dalmatin imela pred seboj tudi izvirnik in nemški prevod.
• Torej je Hieronim dal pečat evropski in na neki način svetovni kulturi.
Gotovo. S tem delom je postal eden od očetov Evrope. Zaznamoval je evropsko miselnost in evropski besednjak.
• Sv. Hieronim je pisal tudi razlage svetopisemskih knjig, vi pa ste se odločili, da izdate njegova pisma. Zakaj taka odločitev?
Pisma so najbolj pestra literarna zvrst in iz pisem vidimo vso širino Hieronimovega značaja in delovanja ter njegovih načrtov. Pisma zajemajo večji del njegovega življenja. Obsegajo prijateljska, uradna, eksegeze (razlaga Svetega pisma), prevodi, nekakšne okrožnice, tolažilna in polemična pisma … Imamo tudi pisma z napotki za vzgojo. Razlage Svetega pisma pa so že načrtovane za prihodnja leta.
• Če lahko tu povem osebno izkušnjo. Na ustnem delu mature sem dobil v prevajanje pismo, ki ga je pisal Leti, mami deklice, in ji dajal napotke za njeno vzgojo. Spominjam se stavka, da poganstvo “trpi osamljenost”. Torej je krščanstvo takrat že prevladovalo.
Vodilna miselnost je že bila krščanska. Še vedno je bilo precej poganov, a niso več imeli toliko besede. V pismih se pokaže njegova osebnost, pa tudi pestrost njegovega delovanja: od eksegetskega, meniškega, prijateljskega vzgojnega. Njegova pisma so več kot njegova osebna izkaznica. V pismih je človek najbolj oseben, največ pove o sebi, tudi med vrsticami.
• Pri Hieronimu občudujem, koliko stvari je napisal. Poleg prevajanja Svetega pisma še toliko drugih spisov …
Hieronim je živel v samostanu in tam je imel sodelavce, nekakšno skupino, ki je bila ‘zaposlena’ pri njem. Večino svojih del je tako narekoval sodelavcem.
• Prevajal je iz hebrejščine in se je je tudi naučil.
Tako je; in zanimivo je, zakaj? Ne iz radovednosti niti ljubezni do Stare zaveze, ampak zato, da bi premagoval telesne in mesene skušnjave. Ko je šel prvič v puščavo, je preganjal skušnjave s tem, da se je učil hebrejsko. Dobil je učitelja in očitno je bilo to njegovo učenje koristno zanj pa tudi za vse nas, ko je pozneje prevajal iz hebrejščine. Tudi pozneje je v Betlehemu, kjer je preživel polovico življenja, ohranil stike z judi. Bodisi s pokristjanjenimi judi kot tudi z rabini. Če je bil pri kakšnem težkem jezikovnem vozlu v dvomih, jih je povprašal. In tam jih je imel pri roki.
Tudi iz tega vidimo, da je zelo resno vzel svoje prevajalsko delo. Danes bi rekli, da se je posvetoval z ljudmi, ki jim je bila hebrejščina materin jezik.
Pri prevajanju je bil zelo natančen. To vidimo tudi iz dopisovanja. Nekatera pisma so na videz zelo dolgočasna, povedo pa veliko o prevajanju. Obstaja pismo, ki govori o prevajanju kot takem in v njem razlaga prevajalska načela. Pomenljivo pa je tudi pismo gotskima klerikoma. Poslala sta mu kup vprašanj o prevodu psalmov. Zanimala so ju točno določena mesta. Hieronim jima je po vrsti pojasnjeval mesta in utemeljeval svoje prevajalske izbire. Pismo tako dobro pokaže, kako natančno je prevajal. Zanimivo je, da se je še po dolgem času spominjal, zakaj je prav tako prevedel določene izraze.
• Ne samo sv. Hieronim, tudi ti si imel celo skupino, ki je prevajala njegova pisma.
Res je, a to ni bil moj bežigrajski samostan, ampak prevajalska ekipa dvajsetih prevajalcev. Eden od njih je že davno pokojni. Moj častitljivi predhodnik profesor Franc Ksaver Lukman je tretjino pisem že prevedel in so izšla v dveh knjigah med drugo svetovno vojno. Knjigi sta danes težko dostopni, ker je najbrž precej naklade po vojni končalo v papirnih mlinih. Lukmanov prevod je potreboval tudi jezikovne posodobitve. Nekaj posodobitev smo naredili že pred leti s študenti, ko smo pripravljali spletni ‘ponatis’. Do konca sem besedila posodobil jaz. Imel sem še osemnajst drugih sodelavcev, od Prešernovega nagrajenca akademika Kajetana Gantarja, ki je prevedel največ pisem, pa vse do obetavnih študentov, ki so prevedli eno ali dve pismi. Celotno besedilo sem potem še sam pregledal in uredil. Poenotiti sem moral besednjak in opombe.
• Pisma so torej prevajali različni avtorji.
Pisma so tudi sicer zelo različna in zato niti ni moteče, da so jih prevajali različni prevajalci. Vsak prevajalec je prevedel zaokroženo besedilo. Če bi šlo za enovito besedilo, bi bilo verjetno moteče, tako pa ni …
• Presenetilo me je veliko število prevajalcev iz latinščine. Velikokrat slišimo, kako vse manj ljudi pozna ta jezik …
O, še več jih je! Nekateri se zaradi prezaposlenosti niso mogli odzvati vabilu. Res pa je, da se je v času, ko sva midva študirala, latinščini slabo pisalo, potem pa so tudi za klasične jezike nastopili boljši časi. Izziv je brati ne le prevode klasikov, pač pa tudi izvirnike!
• Dotakniva se še tvojih začetkov ukvarjanja s klasičnimi jeziki. Prve letnike na teološki fakulteti sva bila sošolca. Vendar si ti takrat študiral kot izredni študent in si na filozofski fakulteti študiral francoščino in latinščino ter še grščino zraven.
Vedno se pohvalim s tem, da sem bil tvoj sošolec (smeh). To je bil res izjemen letnik: Iz njega je, če upoštevamo, da si tudi ti predaval, izšlo pet profesorjev teološke fakultete (še Maksimilijan Matjaž, ki je tudi celjski škof, Mari Osredkar in Ivan Platovnjak). Da o navzočnosti v medijih niti ne govorimo: poleg tebe so še Franci Trstenjak, direktor radia Ognjišče, Zoran Kodela, direktor TV Exodus, Vid Stanovnik, urednik verskega programa na Televiziji Slovenija in ne nazadnje jaz, ki tudi vodim založbo Brat Frančišek in po malem svetim pri omenjenih sošolcih.
A če se vrnem k študiju. Da, študiral sem vzporedno teologijo in jezike, samo vrstni red je bil drugačen. Prva je bila latinščina, druga francoščina in naknadno še grščina.
• Na filozofski fakulteti si tudi diplomiral.
Na latinščini je bil naslov moje naloge Razvoj izbranih besed od klasične do cerkvene latinščine. Na francoščini pa sem diplomiral iz misleca Pascala. Kot zanimivost naj dodam, da sem tudi pri grščini napisal nalogo o mučencu in filozofu Justinu ter Marku Avreliju, čeprav formalno nisem diplomiral.
• Imaš izrazit čut za jezike, da si jih šel študirat.
Jeziki so me zanimali že kot otroka in sem se naučil cirilice še preden sem šel v šolo. Sicer pa se me je letošnji Prešernov nagrajenec, profesor Kajetan Gantar zapomnil, da sem si prišel pred služenjem vojaškega roka sposodit Cezarjev spis o galskih vojnah in ga odnesel s seboj k vojakom, da bi ga tam preštudiral. To je bilo namreč domače branje v prvem letniku.
• In ti ga je uspelo prebrati? Končno bi se pri Cezarjevem opisu vojn v Galiji lahko naučil tudi kaj vojne strategije.
(smeh) Nekaj sem pa vendarle prebral. Kljub temu, da sem bil vpisan na filozofski fakulteti in še nisem vstopil k frančiškanom, so me oficirji ‘pogruntali’. V meni so zaslutili ‘popovski’ poklic, a kakih posebnih težav zato nisem imel.
• Oficirji so imeli kar prav, saj si vstopil v samostan in bil posvečen v duhovnika. Zakaj prav k frančiškanom?
Potem ko sem diplomiral na filozofski fakulteti, sem leta 1986 vstopil k frančiškanom in dokončal še teološko fakulteto.
Frančiškan Miran Špelič (1963)
je Ljubljančan. V tem mestu se je tudi šolal. Po diplomi na filozofski fakulteti je vstopil k frančiškanom in bil leta 1992 posvečen v duhovnika. Po študiju patrologije v Rimu, kjer je tudi doktoriral, je začel predavati na teološki fakulteti v Ljubljani. Poleg profesure prevaja in ureja izdaje cerkvenih očetov in vodi frančiškansko založbo Brat Frančišek ter pomaga v župniji Bežigrad.
Mnogi ga poznajo kot televizijskega komentatorja prenosov papeževih slovesnosti.
Odraščal sem ob frančiškanih. Frančiškan me je krstil, frančiškan me je pripravil na prvo obhajilo in birmo, ministriral sem pri frančiškanih. Prepoznal sem, da ta red ustreza mojemu karakterju. Je pa tudi res, da sem ob vsaki fazi odraščanja imel ob sebi pravega duhovnega spremljevalca za tisto obdobje. Če tega ne bi bilo, je vprašanje, če bi postal frančiškan. Iz tega dejstva sem prepoznal, da me je Božja previdnost pripeljala v ta red.
• Tvoji duhovni spremljevalci so tudi prepoznali, da lahko tvoj talent za jezike koristno uporabiš za poglabljanje v teologijo in tako so te poslali na študij cerkvenih očetov v Rim.
Predstojniki so prepoznali moje sposobnosti in hrepenenje ter me poslali študirat tisto, kar sem tudi sam želel študirati – cerkvene očete. Znanje jezikov pa so v samostanu izkoristili tudi zato, da so mi dajali vedno kaj v prevajanje.
• In znanje jezikov ti je pri študiju zelo koristilo.
Seveda, saj je treba najprej prebrati njihova besedila. Da ta besedila lahko razumeš, moraš poznati njihov jezik. To pa so latinščina, grščina, sirščina …
• Si se učil tudi sirskega jezika, saj so v tem jeziku pisali cerkveni očetje?
Veliki Franc Ksaver Lukman je napisal, da se je trikrat učil sirščine in jo trikrat pozabil. Ker se jaz ne morem primerjati z njim, sem se učil sirščine in jo pozabil samo enkrat. Se jo pa sedaj uči br. Jan Dominik Bogataj in vesel sem, da bomo kmalu imeli nekoga, ki bo obvladal ta jezik. On obiskuje v Rimu isti patristični inštitut kakor jaz in stanuje v istem samostanu. Tako upam, da bo raziskoval tudi sirske cerkvene očete, kajti že moj predhodnik Lukman je zaslutil njihov pomen.
• Ampak ali ni že vse to gradivo natisnjeno?
Kje pa! Vedno se odkrije še kaj novega v starih knjižnicah. Tako so na primer pred desetimi leti našli Razlage evangelijev Fortunacijana Oglejskega, pripravili kritično izdajo in imamo že prevod v slovenščino, prvi za angleščino.
• Poleg tega, da prevajaš iz klasičnih jezikov cerkvene očete, si prevedel tudi nekaj del o cerkvenih očetih iz živih jezikov in celo nekaj leposlovja.
Prevedel sem nekaj strokovne literature, zlasti za uporabo študentov: Padovesejev Uvod v patristično teologijo in Hammanove Korenine naše vere. Prevedel sem tudi knjigo Bernanosa Pod Satanovim soncem, čudovit ‘duhovniški’ roman.
• Si profesor na teološki fakulteti, prevajalec in kaplan za Bežigradom. Pa tudi sicer dejaven. Kje vse?
Na Radiu Ognjišče imamo vsak mesec katehezo o cerkvenih očetih. Pri Družini urejam molitveno- bogoslužno revijo Magnificat in vanjo skušam vnesti čim več patrističnih ‘draguljev’, odlomkov iz spisov cerkvenih očetov. Na Mohorjevi sem urednik zbirke Cerkveni očetje. Sodelujem tudi pri pripravi novega misala. Frančiškanska založba Brat Frančišek, kjer sem ravnatelj, v zadnjem času ni tako dejavna kot nekoč. Rad bi se lotil še Avguštinovega dela O Božjem mestu. Vsak večer pa se že od adventa 2020 dalje srečamo na Zoomu za kratko molitev. In če smem, bi povabil še bralce Ognjišča. Vstop je na spletnem portalu župnije Ljubljana Bežigrad. V postu ‘hodimo’ po rimskih stacijonskih cerkvah.
• Sicer bi te rad vprašal še to, kakšne ali katere so te cerkve, ampak saj jih bodo bralci sami našli. Hvala za ta prijeten pogovor, ki nam je pogled usmeril h krščanskim koreninam, zdaj pa grem brat kakšno Hieronimovo pismo. Katero predlagaš za začetek?
Enajsto in dvanajsto seveda, ker sta poslani v Emono. Pa še na spletu sta dostopni.
RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 6-10.
Pomladni čas povezujemo z začetkom nečesa novega, svežega, z rojevanjem in rastjo, z mladostjo, pa tudi s toploto pri srcu, z romantično ljubeznijo, z lepimi spomini na mlada leta.
Dandanes mnogi ljudje v razvitem (in presitem) svetu hrepenijo po ohranjanju in obnavljanju mladostnega in privlačnega videza tudi v starosti. Industrija in tržišče, a tudi medicina, hvaležno strežejo njihovim željam ter ponujajo najrazličnejše preparate, pripomočke in postopke za ‘pomlajevanje’. A v boju med pomlajevanjem in staranjem po naravni zakonitosti življenja vselej zmaga starost. Ta pa je lahko lepa, predvsem zaradi naravnosti in pristnosti. Koliko lepote lahko opazimo na obrazu, v katerega je dolgo življenje vtisnilo svoje zrele sledi, koliko lepega v očeh, ki razodevajo modrost, iskrivost in notranji mir poznih let! Spominjam se simpatične starejše gospe, ki je nekoč v razpravi po mojem predavanju o psihologiji staranja hudomušno, a z malo grenkobe, pripomnila, da bi morale revije in televizija kdaj delati tudi reklamo za zgubane obraze in osivele lase.
Pomlad vabi tudi k druženju in povezovanju med ljudmi. Posebej v času pandemije virusne bolezni Covid 19 običajno nastopi, hvala Bogu, koncem zime obdobje, ko se lahko spet več srečujemo s sorodniki, prijatelji in znanci, ter se varno zbiramo na prostem. Bližina, občutje pripadnosti in povezanosti, prijaznost med ljudmi, pogovori, razvedrilo in smeh, vse to so lahko pridobitve pomladnega prebujenja in, tako upamo, tudi popuščanja epidemije.
Ko se je neko jesen zaradi bolezni in opešanja pripravljal na odhod v dom in se je poslavljal od svojega posestva, je svojim otrokom naročal: “Obljubite mi, da me boste spomladi pripeljali sem, da bom sedel na vrtu in opazoval cvetoče češnje!” V pozni jeseni življenja ga je bodrila misel na cvetočo pomlad. Hotel je uzreti vsaj še delček njene nove rasti in dehteče lepote.
Pasijonske in velikonočne jaslice so obsežnejše od božičnih, postavitve sledijo evangelijskemu časovnemu redu od cvetne nedelje do vstajenja: Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, umivanje nog pri zadnji večerji, postavitev evharistije, Jezus, ki na Oljski gori poti krvavi pot … pa vse do poti v Emavs. Ponekod jih postavijo že na pepelnico, drugje na tiho ali cvetno nedeljo. 
Za razmah ljubiteljskega jasličarstva na Slovenskem gre zahvala pokojnemu p. Leopoldu Grčarju, ki je živel za jaslice. Rad je dejal: »Jaslice so življenje mojega življenja.« Navduševal je k zbiranju in izdelovanju jaslic. Tudi postnih, o katerih je zapisal: »Če je namen jaslic prebuditi v ljudeh vero in zaupanje v neskončno Božjo usmiljeno ljubezen, kaj je potem učinkoviteje kakor poglobiti se in zazreti v Jezusovo trpljenje od Betlehema do Kalvarije! K temu nam učinkovito pomagajo božične jaslice, še veliko bolj pa postne ali pasijonske jaslice, ki so se pojavile najkasneje v 18. stoletju in nam žele predstaviti Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje /…/ V izročilu so pasijonske jaslice imenovali tudi resne jaslice.«
POMEMBEN DEL PASIJONSKIH ALI POSTNIH JASLIC SO TUDI OSEBE
Matjaž Bitenc si pri izdelavi pomaga z raznovrstnimi materiali, kot so les, papir, karton stirodur ter raznovrstne mase in lepila. Posebno mesto imajo barve, ki pa jih za poslikave ozadij in scen uporablja Matjaževa žena Lidija, ki rada pomaga pri barvanju.
Prvi prizor v postnih jaslicah Dušana Knehtla je Jezusovo umivanje nog apostolom, sledi zadnja večerja, obsodba pred Pilatovo palačo, križev pot in vstajenje. V jaslicah je več kot 30 figuric. 
Jasličarka Ana Češarek je za svoje delo prejela apostolski blagoslov papeža Benedikta XVI.
PAPIRNATE JASLICE S TIROLSKE
Zakonca Nina in Gregor Pirc izdelujeta sodobne minimalistične jaslice iz slovenskega lesa. Božičnemu motivu sta pred kratkim dodala tudi velikonočno upodobitev. Njuni na videz preprosti izdelki so ročno delo. Sodoben (prav tako slovenski) dizajn ustreza tudi bolj prefinjenim okusom, saj sledi minimalističnim trendom. Bi lahko govorili o njihovi duhovni razsežnosti? Lepo rado spodbudi hvaležnost.
»Opažava, da velikonočne jaslice niso le modna muha. Tako kot postavimo jaslice v božičnem času, lahko med postom in na veliko noč postavimo velikonočne jaslice po prizorih, ki so primerni za tisti dan ali obdobje. To je dekoracija z globljim krščanskim pomenom, ki bogati naše domove in velikonočno praznovanje naredi še slovesnejše. Izkušnja iz najine družine potrjuje, da pri postavljanju velikonočnih prizorov z navdušenjem sodelujejo tudi otroci. Figurice podržijo rokah, prestavljajo glede na zgodbo, in tako spoznavajo velikonočno dogajanje.«
Naj vam najprej čestitam za pogum, da ste to pismo tako iskreno napisali. Ob tem ste, kot ste na koncu sami zapisali, ubesedili težavo, ki je skupna velikemu odstotku človeške družbe, pri čemer sicer prevladuje moški del, a tudi ženski ne zaostaja prav veliko. To razbiramo iz raziskav, ki merijo tako navado samozadovoljevanja kot tudi uporabo pornografije.
Odšla je v kuhinjo in se vrnila z dvema skodelicama kave.
Asket (
Ena najpomembnejših osebnostnih lastnosti je vztrajnost. Brez nje se v življenju ne da doseči ničesar pomembnega in vrednega. Je tista “magična formula” za dosego uspehov na kateremkoli področju – kariera, družina, vzgoja, kakovostni odnosi, zadovoljstvo s sabo, osmišljeno življenje, zaupanje v svoje sposobnosti, uspešno dokončanje študija … SSKJ opredeljuje, da je vztrajen tisti, ki “ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti; ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče; ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej”. Precejšnje obdobje življenja sem posvetil športu (bil sem kategoriziran kot vrhunski športnik discipline kikboks in član slovenske reprezentance z dosežki na svetovni ravni – svetovna prvenstva, svetovni pokali, odprta mednarodna prvenstva … –, po zaključeni tekmovalni karieri pa sem postal trener mariborskega kluba). Če bi me kdo vprašal, kaj je osnovno in najpomembnejše za dosego vrhunskih rezultatov, bi brez pomisleka odgovoril: »Najpomembnejše je vztrajati. Vztrajati. In še enkrat – vztrajati. Kljub neuspehu, kljub porazom, kljub nemotiviranosti, kljub žalosti, prizadetosti, razočaranju, občutku krivice …« Ali kot pravi Seneka: »Tudi po slabi žetvi je treba sejati.« 
Gospod