Potrebujemo besede ljubezni
Cesar Friderik II. je v 13. stoletju vladal na Siciliji. Hotel je odkriti prajezik človeštva. V neko sirotišnico je spravil najdenčke in jim priskrbel negovalke. Dojenčkom so morale nuditi najboljšo hrano in skrbno nego. Negovalkam je bilo najstrožje prepovedano samo eno: z otroki niso smele spregovoriti niti besedice. Če otroci nikoli ne bodo slišali besedice v nekem določenem jeziku, si je mislil cesar, bodo nekega dne začeli govoriti prajezik človeštva. Sad tega poskusa ni bil prajezik človeštva, temveč je pokazal na prapotrebo človeštva. Otroci so namreč hirali in umirali kljub skrbni negi in dobri prehrani. Izkazalo se je, da otroci za rast, razvoj in življenje poleg hrane in nege potrebujejo besede ljubezni. (sč)
S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 75.
Neka žena je v spominsko knjigo zapisovala vse, kar se je lepega zgodilo v njihovi družini: uspešne izpite otrok, kdaj se je možu zvišala plača, zelo lep družinski izlet in podobno. Najraje pa je zapisovala komplimente prijateljev, znancev in družinskih članov. Tako je na primer zapisala, kaj je o njej rekla štiriletna hčerka: »Ti si najboljša mama na svetu!« Zabeležila je tudi vse drobne pozornosti svojega moža do nje.
Med njimi sem našla podobico s sliko Ptujske Marije s plaščem iz leta 1964, ko smo obhajali 550-letnico Ptujske Gore. Na hrbtni strani piše: Gorska Marija, / pod sveti plašč zagrinjaš / stoletja že naš rod, / otrok se nas spominjaš, / v bodočnost kaži pot! // Po Mariji k Jezusu!
Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek …
Da, Sveto pismo o Joahimu in Ani, Marijinih starših, molči, o njiju govori Jakobov protoevangelij, apokrifni (svetopisemskim knjigam podoben) spis iz srede 2. stoletja. Zgovorno je, da sta bila brez otrok, po vztrajni in zaupni molitvi sta na stara leta dobila hčerko Marijo, ki je bila od Boga izbrana za mater Jezusa Kristusa. Hčerke nista vzgojila zase, ampak za Boga. Po poročilu Jakobovega evangelija in legend iz okoli leta 150 sta jo triletno izročila v varstvo oskrbnikov templja. Sv. Ana je postala simbol materinstva, Joahim pa očetovstva.
Ne iščem te visoko nad oblaki.
V svojem kratkem pismu ste se dotaknili problema, ki je izredno pereč za današnje krščanske starše. Ti zlepa ne govorijo toliko o nobeni drugi bolečini kot prav o tej: otroke so vzgajali v krščanskem duhu, želeli so jim privzgojiti vrednote, pa so otroci, ko so odrasli, izbrali drugo pot. Ne hodijo v cerkev ali vsaj ne redno, nekateri ne krstijo svojih otrok in jih ne vzgajajo versko … So primeri, ko kakšen od otrok postane celo nasprotnik vere in Cerkve. Na drugi strani pa lahko v verskem tisku ali na spletnih portalih beremo pričevanja ljudi, ki jih starši niso vzgajali v veri, pa so vero pozneje odkrili in so zato srečni.
Primorci smo še posebej navezani na romarsko Sveto Goro, kjer že stoletja kraljuje Marijina bazilika s svojo milostno podobo. Na tem kraju se je leta 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi«. Že kmalu po začetku prikazovanj na Skalnici, kot so ljudje včasih imenovali Sveto Goro, so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Hieronim Attems, namestnik tedanjega goriškega glavarja, je daroval zemljišče na vrhu Skalnice in leta 1541 so pričeli z deli. Toda ni šlo brez problemov, kajti kmalu so se proti gradnji pojavile govorice in natolcevanja. Toda kljub nasprotovanju nekaterih je bila volja ljudstva močnejša in že 12. oktobra 1544 je bila na hribu nad Solkanom posvečena mogočna triladijska cerkev. Hitro se je uveljavila kot kraj zbiranja vernega ljudstva na Goriškem in po sosednjih deželah. S številnimi romarji je v svetišče, ki so ga od sredine 16. stoletja upravljali frančiškani, prihajala tudi miloščina in različni darovi. Tako je uspelo oskrbnikom svetišča marsikaj zgraditi in olepšati.
Leto dni po posvetitvi svetogorske cerkve je Marco Grimani, tedanji oglejski patriarh in cerkveni oblastnik na Goriškem, cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi starejšemu, s pravim imenom Jacopo Negretti (1480–1528). Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija, ki v roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi.
Novo dinamiko katoliškega gibanja so na Goriško prinesli jezuiti, ki so se na pobudo nadškofa Andreja Gollmayerja v Gorico vrnili leta 1866. Opravljali so pomembno poslanstvo na področju duhovnega oblikovanja vernikov kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, hkrati pa so se angažirali ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja. 
Tudi na Goriškem je sicer narodnostni vidik začel prevladovati nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto Goro v ponedeljek, 2. septembra 1872, udeležilo se ga je za tiste čase skoraj neverjetnih 40.000–50.000 vernikov. To je bila menda najveličastnejša Pijeva procesija v vsej takratni državi. Takšno navdušenje gre gotovo pripisati bližini Kraljevine Italije, ki so jo katoličani obtoževali, da je pravzaprav uničila Papeško državo.
Pričakala so jih mnoga okrašena okna meščanskih stanovanj in prižgane bakle.
Ko so množice dosegle željeni cilj, se je navdušenje stopnjevalo in pesmi so odmevale proti dolini. Vrh Svete Gore in celotna cerkev so bili dobesedno natrpani po vseh kotih. Videlo se je samo morje glav. Ko je višja duhovščina dospela do vhoda v cerkev, so, takoj ko so od daleč zagledali Marijino milostno podobo, vsi pokleknili do tal in zaslišala se je molitev: Ave Maris Stella (Zdrava, morska zvezda).
Mnenje, ki ste ga zapisali v svojem pismu, sem že slišal, torej to ni samo vaš pomislek, ampak tako razmišljajo tudi drugi ljudje. Obenem vas moram pohvaliti, da tako pozorno spremljate moje zapise. Res je, v njih poudarjam tudi to, kar ste vi zapisali: da nas Bog ljubi in je usmiljen ter nam odpušča. Zanimivo, da vi v tem vidite nevarnost. Najbrž vam je bližje Bog kot strogi sodnik, ki pazi na naša dejanja in čaka, kje bomo pogrešili in nas bo potem kaznoval. Prav gotovo Bog vse ve in nas bo sodil za naša dejanja, ampak Bog je najprej ljubeči Oče, ki nas neizmerno ljubi, kar je dokazal tudi njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na svet ter trpel, umrl in vstal iz ljubezni do nas. Jezus je dejal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16).