Avtor: Marko

Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.

Nad hribi na vzhodni strani doline je jutranja zarja začela rahlo barvati nebo, ki je naznanjalo, da se poraja nov dan. Dan, ki ne bo kakor drugi dnevi, ampak največji dan v letu – praznik Kristusove zmage nad smrtjo, velika noč.
Proti cerkvi na hribčku sredi vas so hiteli trije starejši fantje in se pogovarjali o nalogi, ki jih čaka: da s pritrkavanjem, pesmijo zvonov, povzdignejo praznično slavje.
»Zdajle bomo pritrkavali sveto jutro, potem pa ves čas med vstajenjsko procesijo in med ofrom po maši, nazadnje pa še popoldne ob treh, saj je jutri še en praznik,« je dejal Janez, najstarejši med njimi. France in Tone sta mu pritrdila, Tone pa je pripomnil: »Velika noč je zelo naporen dan za župnika in cerkovnika, organista in pevce pa tudi za nas pritrkovalce. Hvala Bogu, da to delo opravljamo z veseljem, ljubeznijo in mislijo na Vstalega, v čigar čast se trudimo.«
»Zase lahko rečem, da sem najtežje že opravil, ko sem vstal,« se je pošalil France. »Vstati ob tako zgodnji uri bi mi bilo vse prej kot prijetno, če ne bi pomislil, da me čakajo zvonovi, ki se bodo z mojo pomočjo oglasili v mlado jutro in ljudem naznanili veselje velikonočnega praznika. Hitro se povzpnimo v zvonik, da nas ne prehiti sonce!«
Povzpeli so se po strmih stopnicah in stopili k zvonovom. Narahlo so potrkali po njih, kakor da jih božajo in jim sporočajo svojo ljubezen in hvaležnost.
»Jaz se bom držal velikega, kakor ponavadi,« je dejal France in prijel za ojnico, Janez in Tone pa sta hitela privezovat kemblja pri manjših dveh zvonovih.
Najprej je mogočno zapel veliki zvon, nato pa sta se mu v veseli in slavnostni pesmi pridružila manjša brata, da so skupaj zapeli v pozdrav Njemu, ki je premagal smrt in dal ljudem upanje. Vsul se je ta mogočni pozdrav skozi line, objel vaške hiše in sadovnjake ter se razlil po poljih, pobožal bregove ter se dvignil do redko posejanih oblačkov. Prebujale so se ptice po drevju in med grmovjem ter se s svojimi spevi pridružili slovesni hvalnici, ki je donela iz zvonika.
Pritrkavanje se nikoli ne sliši tako lepo kot ob zgodnjem jutru, ko v zraku še ni drugih glasov. Še posebej pa v velikonočnem jutru, ko pesem zvonov budi ljudi, ki se veselijo velikega praznika in procesije, ki se bo vila skozi vas in pri kateri bodo sodelovali z očiščenimi srci.
In zvonovi so peli svojo mogočno in slovesno pesem, da je postala dolina naenkrat vsa praznična. Sveta radost je napolnila srca dobrih ljudi, ki so pesmi zvonov prisluhnili in jo razumeli. Najbolje so jo razumeli pritrkovalci, ki so jo izvabljali iz svojih bronastih prijateljev in bili tako rekoč pri njenem izviru.
Celo uro so radostno peli glasovi zvonov, razveseljevali ljudi s svojim sporočilom: Gospod je vstal, Gospod živi, aleluja!
»Mislim, da je za zdaj dovolj,« je dejal Janez. »Domov moramo, da se preoblečemo. Je že res, da ljudje ne bodo videli, kako smo med procesijo oblečeni, ker bomo v zvoniku, toda iz spoštovanja do tako velikega praznika se spodobi, da oblečemo najboljše, kar imamo.«
»Tako je prav,« je pripomnil Tone. »Sicer pa med mašo ne bomo v zvoniku in bomo tudi ljudem na očeh.«
***
Vstajenjska procesija je bila ob sedmih, pritrkovalci pa so bili v zvoniku že četrt ure prej, da so zvonovi vabili verne ljudi k največjemu prazničnemu slavju. Ob sedmih so zvonovi utihnili in pritrkovalci so se v veselem pričakovanju ozirali skozi line na množico okoli cerkve.
Župnik je pred božjim grobom z monštranco v rokah trikrat, vsakokrat višje, zapel ALELUJA in pevci so ta klic, vrisk veselja za njim trikrat ponovili. Ljudje so se zvrstili v procesijo in ko je zaplapolalo največje bandero, se je začela premikati. Vstali Gospod se je napotil med hiše in polja, da blagoslovi ljudi in delo njihovih rok.
Tedaj se je spet oglasil veliki zvon s svojo mogočno pesmijo v pozdrav Vstalemu. Ko sta se razigrano pridružila manjša dva, je njihova pesem objela procesijo in jo spremljala.
Janez, ki je pritrkaval na manjši zvon in je skozi lino gledal na procesijo, je sam pri sebi dejal: »Zame ni lepše slike kot je pogled iz zvonika na velikonočno procesijo v zgodnjem jasnem jutru.« Vso dolgo zimo in postni čas je prosil Boga in Marijo, zavetnico njihove župnije, za lepo vreme, da bo lahko tudi letos deležen tega pogleda. Bil je uslišan in iz srca mu je privrela iskrena zahvala.
***
Po maši so pritrkovalci spet šli v zvonik in pritrkavali tudi med ofrom, dokler niso vsi odšli iz cerkve še zadnji ljudje ter se napotili proti svojemu domu, da sedejo k družinskemu velikonočnem zajtrku – žegnu.
Ko so pritrkovalci prišli iz zvonika, so se za nekaj trenutkov ustavili pred cerkvijo in se dogovorili, da se dobijo še ob treh popoldne, saj bo naslednji dan še en praznik.
»Moj stari oče,« se je oglasil France, »da ni prave slovenske velike noči, če ni pritrkavanja.«
Tone je pristavil: »Letos pač ne bo mogel nihče reči, da se nismo zares potrudili.«
»Imaš prav,« je potrdil Janez, »glede pritrkavanja se ne more pritoževati, da ga je bilo premalo.«
»Ja, letos smo se res potrudili in sem prav zadovoljen,« povedal svoje Tone. »Sprašujem se, kako bo v bodoče s pritrkavanjem. Med mladimi ni videti posebnega zanimanja za to lepo slovensko navado.«
»Nekaj se le premika, ponekod delujejo pritrkovalske skupine,« je povedal Janez. »Res bi bilo zelo škoda, če bi se ta lepa glasba zvonov, ki je doma edino na Slovenskem, ne ohranila. Ohranila Bogu v čast in ljudem v veselje! Mi pač bomo pritrkavali, dokler bomo mogli,« je zaključil pogovor in svoja dva prijatelja pozdravil: »Vesele praznike in nasvidenje popoldne.«

MALAVAŠIČ, Ivan. (zgodbe) Ognjišče (2022) 05, str. 78-79.