Pokora
Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.
Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
V času mojega otroštva smo glasbo v glavnem poslušali na kasetah. In to na doma presnetih kasetah, originalne so bile za življenje za železno zaveso seveda predrage. Kot moja dva brata sem tudi sam stal ob radiu in poskušal ujeti tiste popularne komade, da bi jih slišal, ko bi hotel; ni bilo preprosto kot zdaj, ko si na spletu zavrtiš karkoli in kadarkoli. Kot rjuhe iz različnih starih koščkov so bile te miksane kasete, lepe, ker so imele nekaj, česar ti kupljena nikoli ne da. Bile so edinstvene. 
Učenec je nekega dne vprašal modrega učitelja: »Kaj misliš, zakaj ljudje toliko razpravljajo o Bogu?«
Po kosilu je žena odšla v službo v popoldansko izmeno. Midva s petletno Ano, našo najmlajšo, sva ostala sama doma, starejših otrok še ni bilo iz šole. Zdelo se mi je škoda, da bi na tako lep dan tičal v hiši, zato sva se z Ano odločila, da greva na sprehod proti našemu znamenju v Zabrežnik. Med potjo sva večkrat počivala, saj je za malo dekletce pot bila kar naporna. Pa še toliko sva si imela povedati! Uživala sva v čudovitih razgledih po bližnji in daljni okolici. Po gozdu proti vrhu se nama je vsula za vrat kakšna kepa snega, ko sta ga sonce in vetrič premaknila.
Neki deček je padel z visokega pomola v morje. Mož, ki je bil na pomolu in je to videl, se je pognal v morje, da reši dečka, čeprav je pri tem tvegal svoje življenje.
»Pravili so mladeniču, da je ideal življenja SLAVA. Kako so ga varali! Slava je mnogokrat kakor senca življenja. Z življenjem izgine. A če tudi traja nekaj vekov, kaj mu hoče prazno ime? In če ga misel na slavno ime vendarle veseli, koliko vekov bo pa živelo? A kaj so veki, kaj je čas? Kar je svet v neskončnosti, to je čas v večnosti. Bežna sled, bežen hip! In prišel bo čas, ko ne bo več na zemlji živega bitja. Ko bi mu obetali, da bo živelo njegovo ime do konca sveta, gotovo bo zamrlo na mrzlih ustnicah zadnjega človeka. In potem? Nič, dim. In dim naj bo ideal, vreden vsega hrepenenja človeške duše?« vprašuje Aleš Ušeničnik v svoji Knjigi o življenju in odgovarja: »Človeški duh stremi po neskončnosti in večnosti, zato moremo le v neskončnosti in večnosti iskati resnične ideale svoje duše.« Filozof in teolog Aleš Ušeničnik je bil eden najbolj prodornih mislecev svojega časa. Skoraj pol stoletja je bil s svojo mislijo in s svojim ugledom duhovni voditelj našega naroda.
Temeljno znanstveno področje Aleša Ušeničnika je bila filozofija. Velja za največjega slovenskega neotomista, pripadnika katoliške ‘šolske’ filozofije, ki nosi ime po sv. Tomažu Akvinskem (1225–1274), največjim krščanskim filozofom. Med filozofskimi panogami je Ušeničnik največ pozornosti posvečal teoriji spoznanja ali spoznavoslovju. Ogromno je tudi pisal; ni bilo nobenega kulturnega pojava, do katerega ne bi zavzel stališča v duhu katoliških načel. »Skoraj vse, kar sem pisal, sem pisal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj in bolj doumela resničnost in lepoto svojega krščanskega svetovnega nazora in ga bila vesela,« je zapisal v prvi knjigi svojih Izbranih del. V deseto, zadnjo knjigo (1941), je uvrstil Knjigo o življenju, ki jo je bil napisal leta 1916, sredi strahot prve svetovne vojne. Janez Janžekovič, ki je napisal podobno knjigo z naslovom Smisel življenja (Mohorjeva, 1968), je zapisal: »Knjiga o življenju je brez dvoma najlepša Ušeničnikova knjiga. V njej so se v čudovitem skladju mogle uveljaviti vse vrline našega misleca: iz nje nam govori kot duhovnik in filozof, kot učenjak in umetnik.« Ušeničnik je gojil posebno skrb za lepo slovenščino. Janez E. Krek je dejal: »Ko Aleš ne bi storil za modroslovje nič drugega, kakor da je ustvaril za Slovence filozofski jezik, ki je odličen, jasen, bi bila njegova zasluga neprecenljiva.« S starejšim bratom Francem, ki je tudi bil bogoslovni profesor, sta živela skupaj v Alojzijevišču (sedanji teološki fakulteti). Aleš se je preselil v večnost 30. marca 1952, Franc se mu je pridružil čez dobra dva tedna. Vstajenja čakata v preprostem skupnem grobu na ljubljanskih Žalah. 