Avtor: marko

sv. Rozalija (4. september)

Napisal marko na 2. septembra 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Rozalija je živela v 12. stol. v Palermu na otoku Siciliji. Vzgajali so jo kot kraljično in razcvetela se je v pravo rožo (kar pomeni tudi njeno ime). Pred snubci se je umaknila v samoto na goro Monte Pelegrino, kjer je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.

Svetnica je ‘Božja roža’ tudi po imenu, kajti ime Rozalija po naše pomeni ‘roža’ in ‘lilija’.

Sv. Rozalijo upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano s spokorno verigo.

več o sv. Rozaliji v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 137-139

Pri nas imamo svetnici posvečene štiri podr. cerkve in eno kapelo. V NM škofiji stoji njena cerkev nad Krškim, 1 večja kapela pa na Trebelnem. 5 – V CE škofiji sta p. c. v Gabrniku 2 (Kostrivnica) in na Zlatečah (Šentjur/CE). 3 – V MS škofiji stoji od 1994 p. c. v Petišovcih 4 (Lendava).

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 9, str. 99.

Ljuba moja sveta Rozalija!

Napisal marko na 2. septembra 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Po materini strani kraljevega rodu, po očetu grofična, si sredi bogastva in sijaja cvetela imenu primerno: kot rožica. In ker si bila menda tudi lepa kot rožica, ti snubcev seveda ni manjkalo.
A v tvojem imenu se pravzaprav skrivata dve cvetlici: vrtnica in lilija. In kot se vrtnica s trni upre in bori, da je ne utrga čisto vsak, ki se tega poloti, si se tudi ti branila snubcev, da bi to, kar predstavlja cvet lilije – deviškost in čistost – ohranila za Nebeškega Ženina, ki je osvojil tvoje srce.
Medtem, ko so se kraljeviči, grofi in vitezi gnetli v grajski sprejemnici, da bi pri tvojem očetu izposlovali poroko s teboj, se je Nebeški Ženin prismukal skozi stranska vrata, morda celo splezal skozi okno, spodkopal, kar je bilo treba spodkopati, vlomil, kar je bilo treba vlomiti, podkupil, kar je bilo treba podkupiti, da je prišel do tebe.
In naj mi nihče, še posebej pa ne ti, ljuba moja sveta Rozalija, ne zameri takih primerjav, saj v Razodetju lepo piše: »Glej, pridem kakor tat!« (Raz 16,15), kar ne pomeni, da Kristus ropa – čeprav težko vzame kaj, kar ni Njegova last, ko pa je vse Njegovo – dostikrat pa ne izbira poti in človeka včasih preseneti takrat in tam, kjer najmanj pričakuje.
Ti si se pred snubci, posvetnim bliščem in sijajem skrila v gore. Zbežala si, se umaknila. Še više, čez nekaj časa, ko se ti je zdelo, da si še vedno preblizu ljudem.
Ljuba moja sveta Rozalija, dovoli mi pripombo, da je to na nek način najlažja pot do svetništva. Kajti, če malo pomislim in potem – kar tudi dostikrat storim – povem na glas, kaj mene najbolj ovira na poti do svetništva, so to drugi ljudje. Drugi ljudje, moji bližnji in oddaljeni, mespravljajo ob živce, me s svojim ravnanjem silijo v obsojanje, opravljanje in obrekovanje in mi kradejo dragocen čas, ki bi ga lahko porabil za molitev. Post pa je tako rekoč nemogoč, ko jim moram kuhati ali ko povabljen sedam k njihovim mizam. Ko bi ne bilo ljudi okrog mene, bi bil z lahkoto dober in svet.Se mi zdi. … Tako – v šali.
Ljuba moja sveta Rozalija, svetništvo ni hec, to ti dobro veš, zato te, ko ti želim obilo žegna ob tvojem godu in te hkrati prosim, da nam ga vrneš in izliješ na nas, prosim še, da nam pomagaš razlikovati med resnostjo in resnobnostjo, med veseljem in dobro voljo, da bomo lažje ubirali prave poti.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 9 (2022), 98.

Urednikova beležnica september 2022

Napisal marko na 29. avgusta 2022. Objavljeno v Beležnica.

Šolarjem, dijakom in njihovim družinam se s septembrom spremeni življenje, saj se začne pouk. Novo šolsko leto začnejo tudi veroučenci. Tokratna gostja meseca s. Magdalena Cimerlajt nam odkriva, kako poteka verouk za osebe s posebnimi potrebami. Sestra se posveča njim in njihovim staršem.

Šolsko leto se začne tudi za profesorje, in če smo v zadnjih letih ob tej pomembni prelomnici na mladinskih straneh več pozornosti namenili vstopu v šolo z vidika otrok in mladih, je vsebina tokratne Teme meseca bolj naslonjena na učitelje in bralca vabi, da vstopi v učilnico tudi skozi učiteljeve oči, njegovo dinamiko priprav in podajanja vsebin, kreativnosti in aktualnosti.

Septembrski številki je priložena položnica za akcijo Za srce Afrike. To akcijo že sedemnajstič pripravljamo s Slovensko karitas. S sredstvi naših bralcev je bilo že marsikaj postorjenega.

Sušno obdobje se nadaljuje in prizori požarov na Krasu so še vedno precej sveži. V tej številki objavljamo pogovor s poveljnikom Gasilske zveze Slovenije, Francijem Petkom, s katerim smo spregovorili o gasilstvu pri nas, o organiziranosti, delovanju in tudi prihodnjih rešitvah, da bi se bolje pripravili na intervencije tovrstnih razsežnosti. In ker pretežen del gasilskega delovanja temelji na prostovoljstvu, smo se dotaknili tudi vprašanj o nagradah in plačilu gasilcem.

Ob koncu septembra bo v Žičah velik praznik, odprtje prenovljene cerkve sv. Janeza Krstnika, ki predstavlja osrednji del Žičke kartuzije. Ta samostan je država Slovenija ob 850-letnici ustanovitve v letu 2015 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Prinašamo reportažo iz Žič z opisom izvedenega projekta restavratorsko konservatorskih del in vabilom na ogled tega vsebinsko izredno bogatega samostana.

Že tradicionalno, letos 41. po vrsti, je srečanje mladih. Prav je, da povabimo mlajši del bralstva na Stično mladih. Festival se bo odvijal 17. septembra v cistercijanskem samostanu v Stični in sicer pod geslom Izberi vihar!. Organizatorji pravijo, da želijo predvsem mlade spodbuditi, da stopijo iz cone udobja, da bi se soočili s svojimi strahovi, težavami in izberejo ‘vihar’, rast, življenje, Boga!

Skozi velike viharje je v zgodovini morala Cerkev. Bila so obdobja, ko se je zdelo, da je bo konec. Pa je po Božji obljubi obstala. Tako se je nekaterim zdelo tudi proti koncu 19 stoletja, ko je propadla papeška država. Toda odgovor vernih ljudi je bila pospešena molitev za Cerkev in papeža. Organizirali so Pijeve procesije. O eni največjih v takratnem avstrijskem cesarstvu pišemo v tokratni prilogi. Veličastna procesija je spodbuda za nas, da pomnožimo svoje molitve za današnjo Cerkev.

Ne spreglejte akcije za nove naročnike, ko dobite zastonj štiri letošnje številke, če se naročite na prihodnji letnik. Ne spreglejte tudi nagrad, ki čakajo srečneže, ki bodo izžrebani. Ponatis je doživela knjiga Pot, iz tujine pa prihajajo kar štiri zanimive otroške knjige. O njih bomo več pisali prihodnjič, saj so znanilke obdobja, ko za vas pripravljamo knjige, s katerimi boste lahko obdarovali najmlajše ob koncu leta.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2022), 4.

Zgodba o dveh denarnicah

Napisal marko na 23. avgusta 2022. Objavljeno v zgodbe.

Pogosto sta lovila odhod trajekta s hitro vožnjo, tokrat pa je bilo do časa njegovega izplutja kar dobre pol ure. Zapeljal je do hišice, kjer prodajajo karte za prevoz na otok, kar iz avta kupil vozovnico in po plačilu odložil denarnico v predalček v vratih ter zapeljal v čakajočo vrsto.
Prijeten poletni večer ju je zvabil na klopco ob morju. Začetek počitniških dni. Nikamor več se jima ni mudilo. Predala sta se dnevu, ki je počasi ugašal in prisluhnila nežni govorici valov.
Noč je že bila, ko je zapeljal na trajekt. Še nekaj kilometrov in bila sta na cilju. Znosila sta pripeljano prtljago na svoje mesto, vklopila elektriko, uredila kuhinjo, pripravila spalnico in pregledala, če sta morda kaj pozabila doma.
»Ne vem, ali sem denarnico že odnesel v hišo?« vpraša Božo ženo, medtem ko jo išče po avtu.
»Tukaj je ni,« mu kmalu odgovori.
»Točno vem, da sem jo po plačilu odložil v predal v vratih. Pa je ni!«
»Nekje že mora biti,« skuša mirno odgovoriti.
Božo pohiti v kuhinjo, prebrska vse, kar sta pripeljala s seboj, in steče nazaj do avta ter s svetilko preišče vse kotičke.
»Ni je! Nikjer je ni!« zbegano ugotavlja. »Pasti je morala iz vrat. Nazaj do trajektov grem.«
»Rajši pokliči upravo in vprašaj, če so kaj našli.«
Nervozno brska po telefonu, da bi našel ustrezno številko, pa je ne najde.
Zazvoni telefon.
»Klical si me,« se oglasi hčerka.
»Nisem te klical. Morda po pomoti, ker sva zadnja govorila. Denarnico sem izgubil.«
»Si poklical na upravo trajektov?«
»Ne še. Ne najdem številke.«
»Bom jaz to uredila. Ti pa pokliči na ambasado, da ti povedo, kaj moraš storiti.«
K sreči se ob vsakem prehodu meje poleg raznih informacij izpiše tudi njihova telefonska številka. Da naj se umiri, mu je svetovala uslužbenka, prekliče bančne kartice, nato pa odide na postajo policije, da prijavi izgubo dokumentov. Brez tega potrdila ob povratku ne bo mogel prestopiti meje.
Pokliče na banko in ravno ko začne razlagati, kaj se mu je primerilo, zazvoni ženin telefon. Hčerka vsa vesela sporoči, da je nekdo našel denarnico, jo hotel izročiti pri blagajni trajekta, kar so odklonili in ga napotili na postajo policije. Tam so ji že potrdili, da se nahaja denarnica pri njih in jo lahko jutri tam tudi prevzame.
Vsa teža večera je padla nekam globoko v tla.
Drugi dan sta se odpravila na pot. V dopoldanski vročini sta iskala policijsko postajo. S pomočjo domačinov sta jo končno našla.
»Podpišite, da v denarnici nič ne manjka,« je bila policistka uradna.
»Kdo pa je našel mojo denarnico?« je vprašal poln pričakovanja.
»Tukaj vse piše. To pa je njegova telefonska številka,« kratko odgovori in mu poda šop papirjev.
Pobožal je denarnico. Še nikoli ni storil tega.
Pokliče.
»Prosim,« se oglasi moški glas srednjih let.
»Včeraj ste našli mojo denarnico. Nimam besed, kako naj se vam zahvalim. Hvala, res hvala!«
»Kaj bi se zahvaljevali. Samo svojo dolžnost sem naredil.«
»Več kot to ste naredili. Tega ne bi naredil vsak. In policijsko postajo sem danes komaj našel. Kako ste se potrudili in koliko časa ste žrtvovali! Zelo veliko sem vam dolžan.«
»Je že dobro. Lepe počitnice vam želim,« je bil najditelj kratek.
»Ali se vam lahko vsaj nekoliko oddolžim?«
»Dajte no.«
»Ali lahko zmolim kakšen očenaš ali dva za vas.«
»To pa z veseljem sprejmem,« je dejal in kar nekaj časa molčal. »Take zahvale pa nisem pričakoval.«
Že nekaj let je minilo od tedaj. Nevidna povezava pa je ostala.
***
V letih, ko je zaradi boljšega zaslužka odšlo v tujino veliko Slovencev, se jim je pridružil tudi Ivan in ostal v Nemčiji vrsto let. Pa ni prišel s trebuhom za kruhom, ampak z diplomo v žepu in po večletnem uspešnem in ustvarjalnem delu v Sloveniji. Želel je dopolniti svoje znanje in privarčevati toliko sredstev, da bi doma odprl svojo delavnico, o čemer je sanjal že dolgo časa. Čeprav je skrbno obračal zasluženi denar, pa pri nakupih avtomobilov ni varčeval. Po nekaj letih si je že lahko privoščil zadnji model mercedesa. In s skoraj novim mercedesom se je pripeljal na bencinsko črpalko, natočil gorivo ter stopil do blagajne. Iz žepa suknjiča je hotel potegniti denarnico, pa je ni bilo! Še enkrat je nervozni pretipal prazen žep, nato pa še vse druge. Blagajnik ga je nekoliko nezaupljivo opazoval.
»Oprostite, menda sem denarnico odložil v avtu.«
Pohitel je do avta, blagajnik pa ga je spremljal s pogledom. Vrnil se je praznih rok.
»Oprostite, denarnico sem očitno pozabil doma, takoj se bom vrnil,« je zagotavljal.
»Lahko, ampak brez rezervnega kolesa.«
»Kako? Brez rezervnega kolesa? Mi ne zaupate?« je bil užaljen.
»Odvzeli bomo kolo, potem pa se lahko odpeljete po denarnico!«
»Kaj mislite, da bi imel denar za mercedesa, za bencin pa ne?« je zgroženo dopovedoval.
Uslužbenec ni pokazal razumevanja.
»Samo malo počakajte. Prvi rojak, ki bo pripeljal na črpalko, mi bo posodil teh nekaj mark,« mu je bilo vse jasno. Dobro je vedel, da biva v tej okolici mnogo Slovencev.
Uslužbenec se je pomilovalno nasmehnil.
Ivan je nemirno čakal v bližini blagajne in prisluškoval, da bi zaslišal nemško govorico s slovenskim naglasom. Vedno bolj nervozno je pogledoval na uro, uslužbenec pa ga je ves čas bolj ali manj neopazno opazoval. Čez dobre pol ure, ko je že skoraj obupal, je po nekaj izrečenih besedah novega kupca vedel, da je dočakal rojaka.
»Oprostite,« je nekoliko previdno začel.
»O, domač pozdrav!« je bil ta veselo presenečen.
»Malo tudi pozdrav. Še bolj pa prošnja … Denarnico sem pozabil doma …« ni dokončal stavka.
»Že razumem. Sedaj imate pa težave. Seveda vam lahko posodim,« je pohitel neznanec. »Ste hoteli plačati pri tej blagajni?«
»Ne, pri sosednji.«
Skupaj sta stopila do blagajne. Sprejel ju je presenečeni blagajnik. Nič ni rekel, le videlo se je, da težko verjame svojim očem. Ob odhodu ju je spoštljivo pozdravil.
Ko se je Ivan neznancu, ki je medtem povedal, da je Tone, iskreno zahvaljeval, ga je ta presenetil: »Kaj bi se zahvaljevali. Ste opazili prodajalčev pogled? Tako spoštljivo me že dolgo ni nihče pogledal.«
Ko je Ivan prinesel denar in se je Tonetu spet zahvaljeval, ga je ta prekinil: »Takšen dogodek šteje več kot denar!«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 88-89.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Družinski bralni krožek

Napisal marko na 23. avgusta 2022. Objavljeno v zgodbe.

Ko sem bila še otrok, sem se čudila, koliko knjig prebere moj brat. Imel je star kovček in z njim je hodil k gospodu župniku, ki mu je posojal knjige iz svoje knjižnice. Vedno je bil kovček poln knjig: ko je prebrane vračal, ga je napolnil z novimi. Veliko je znal povedati: kako živijo ljudje po svetu danes in kako so živeli v preteklosti. Pripovedoval je o vojnah, o velikih naravnih nesrečah. Z velikim zanimanjem sem ga poslušala, ko je govoril o Bogu, o svetnikih, o čudežih …
Kmalu sem se naučila brati. Začela sem s pravljicami in zgodbami Svetega pisma v katekizmih z lepimi slikami. (Po poroki sem v mojem novem domu brskala po podstrešju in našla prav take katekizme. Žal niso bili dobro ohranjeni: manjkali so listi, platnice, vendar sem jih z veseljem prinesla v hišo, in ko jih pregledujem, se v mislih vračam v tista lepa leta svojega otroštva.)
Moj brat je bral še ob petrolejki, ker v hiši še nismo imeli električne napeljave. Soseda je zjutraj večkrat prišla k nam in mami govorila: »V vaši hiši pa vse noči gori luč.« Mama je samo pokimala, saj je vedela, da njeni otroci radi berejo in jim ni branila. »Ni dobro in ni zdravo, da vaši otroci tako malo spijo,« je soseda poučevala našo mamo.
»Tudi vi ste vse noči pokonci,« je rekla mama, »ker vidite, kako pri nas gori luč.« Zagovarjala nas je, ker je v mladih letih rada brala in ji je knjige posojal stric duhovnik.
Kmalu smo dobili elektriko in zdaj je bil razsvetljen vsak kotiček v hiši. Bilo je tudi več bralcev, ki so bili pogosto zatopljeni v knjige pozno v noč.
Ko sem začela hoditi v šolo, sem se hitro naučila brati in sem že hodila v knjižnico. Ob branju sem se veliko naučila na pamet. Rada sem obiskovala sosedovo teto, s katero sva se dobro razumeli. »Daj, povej zgodbico Čuri Muri v Afriki,« me je prosila. Celotno besedilo sem znala na pamet in sem ji ga povedala. Nekoč smo imeli šolsko proslavo, več učencev je nastopilo prav z zgodbo o Čuriju Muriju. Ko je bilo treba iti na oder, enega sošolca ni bilo, ker je zbolel. Učiteljica je vedela, da znam besedilo na pamet, in prevzela sem še njegovo vlogo.
Ko sem se po poroki preselila v novi dom, mi je tašča rekla: »Vesela sem, da tudi ti rada bereš.« Mož pa je dejal: »Veš, naša mama je imela pri nas pravi bralni krožek. V dolgih zimskih večerih so se v naši hiši zbirali sosedje in mama jim je brala knjige Mohorjeve družbe, ljudje so najraje poslušali večerniške povesti z vzgojno vsebino. Branju je sledil pogovor. Mama nam je vsak večer prebrala odlomek Svetega pisma.«
Moja tašča je na stara leta opešala, njen duh pa je bil svež. Po kapi je obležala. Velikokrat sem njej in svojima otrokoma brala Zgodbe svetega pisma. Ob poslušanju se je tašča vrnila v tista leta, ko je ona brala in so jo vaščani poslušali. »Tako lepo vas je poslušati, ko nam berete te spodbudne povesti.« Tako se pri nas na neki način nadaljuje bralni krožek. Najraje sežem po starih knjigah, ki jih prinašam s podstrešja. Njihova vsebina me zelo pritegne. Na misel mi prihaja, kako bi bilo lepo druženje in pogovor o teh povestih, resničnih in poučnih.
Pred leti sem bila povabljena med bralce Božje besede v naši župniji, kar me je zelo razveselilo. Za branje pri nedeljski maši sem se z glasnim branjem vadila doma. Nekoč je naš župnik povedal, da vsak dan prebere eno poglavje Svetega pisma in tako prebere celotno Sveto pismo. Z možem sva se odločila, da ga posnemava. Tako sem v dobrem letu dni na glas prebrala celotno Sveto pismo, mož je poslušal, na koncu pa sva se o prebranem odlomku pogovorila.
V času korone, ko v cerkvah ni bilo svetih maš z navzočnostjo vernikov, sem doma sama brala mašna berila, da sem ostala povezana z bralci Božje besede. Ko sem se učila uporabljati računalnik, sem na spletu našla obvestilo, da se začenja Slomškovo bralno priznanje za odrasle, kot imajo šolarji svojo bralno značko. Z velikim veseljem sem se pridružila skupini šestih bralk. Že samo druženje enako mislečih je koristno in prijetno. Dobre knjige so zakladnice znanja, predvsem pa neizčrpen vir življenjske modrosti.

Heli: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 81.

Ali nas mamica vidi?

Napisal marko na 22. avgusta 2022. Objavljeno v zgodbe.

Učiteljica Eva in njena mati sta se šele pred kratkim preselili iz mesta na vas, ki je bila nedaleč od trga, kjer je bila šola, občina, trgovine, zdravstveni dom. Počasi sta spoznavali ljudi. Prva je Evi padla v oči deklica, stara kakšnih pet let. Vsak dan je sedela na pragu lepe hiše. Vedno je imela v rokah svojo punčko ter žalostno strmela predse. Vsak dan isto. Punčka se ji je zasmilila in pomislila je, da mora biti tukaj nekaj narobe.
Ko se je nekega vračala iz službe, je ustavila avto, stopila k deklici in jo vprašala: »Vsak dan te vidim tukaj, ko se peljem mimo. Ali koga čakaš?«
»Očka čakam, da pride iz službe,« je odgovorila plaho. »Gospa Sandra me vsak dan pripelje iz vrtca in me tu odloži.«
»In te pusti kar na pragu?«
»Saj sem tukaj doma, samo nočem biti v hiši sama.«
»Kje pa je tvoja mamica?«
»Moja mamica je v nebesih. Očka pa mora vsak dan v službo v mesto.«
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
»Jaz sem Kristina, punčka pa je Lola.«
»Kako lepo ime imata obe. Daj, pridita.«
In za čuda, mala Kristina se ni branila, samo svojo Lolo je še bolj tiščala k sebi.
»Mama.« je zaklicala Eva že pred vrati, »danes sem nekoga pripeljala s seboj. To je naša mala soseda Kristina, ki je čisto sama doma, zato sem jo povabila, da gre z menoj.«
»Joj, kako lep otrok – prava princeska je!« je rekla mama in že postavljala na mizo kosilo.
»Hvala, jaz sem že jedla,« je rekla deklica. »Samo žejna sem.«
Eva ji je hitro nalila soka, ki ga je Kristina na dušek spila in se lepo zahvalila. Govorila je samo, če sta jo kaj vprašali. Pogledala je skozi okno: »Očka je prišel!« je vzkliknila in že odhitela k svojemu domu. Eva je videla, kako jo je očka objel, jo visoko dvignil in že sta izginila v hišo. Eva je videla, da je Kristinin očka eleganten moški, visoke postave, črnih las. Več ni videla.
Sčasoma je Kristina postala stalen gost pri Evi in njeni materi.
Sprva si ni upala povedati očku, da jo prijazna mlada gospa povabi k sebi. Kmalu pa je zvedel vse. Ko ga nekoč ni čakala pred hišo, jo je šel iskat k sosedi. Opravičil se je, še bolj prisrčno pa se je zahvalil. Kristina je bila vedno bolj navezana na prijazno mlado teto. »Prav taka si, kot je bila moja mamica. Rada te imam,« ji je nekega dne rekla Kristina.
Eva je deklico tako vzljubila, kot da je njena hčerka. Vse to je polagoma zvedel tudi očka.
Ko je zapadel prvi sneg, je prišel k njim. »Jaz sem Rasto,« se je predstavil Evi in njeni materi, »pred slabim letom mi je umrla žena. Pobrala jo je zahrbtna bolezen. Ko sva gradila hišo, sva sklenila, da bova imela veliko otrok, pa je prišla bolezen … Kristina je ostala edinka in brez mamice. Danes, ko sem doma, vaju prisrčno vabim k nam.«
»Z veseljem prideva,« sta rekli.
Kako se je Eva začudila, ko je videla, da njegova hiša lepo urejena in čista. »Enkrat na teden pride čistilka in vse uredi,« je rekel Rasto, kot da bi bral njene misli. »Sicer pa nisva veliko doma.«
V dnevni sobi je videla sliko njegove pokojne žene. Lepa žena, tako mlada je morala umreti …
Nekaj časa je bilo vse tiho, kakor da ni nikogar v sobi. Nato pa je, kakor bi ustrelil, spregovoril Rasto: »Draga Eva, ali bi hoteli postati moja žena? Moja mala Kristina ne more več brez vas. Vem, da so te moje besede nepričakovane, toda narekuje jih srce: prosim vas za roko.«
Spet je nastala tišina, slišati je bilo samo tiktakanje ure. Čez čas je spregovorila Eva: »Kristina mi je že od takrat, ko sem jo prvič videla, kot moja hčerkica. Že zaradi nje privolim …«
»Eva, hvala vam! Prosim vas samo eno: imejte potrpljenje z menoj, ker se še vedno nisem sprijaznil z mojo usodo. Zagotavljam vam, da se bo vse uredilo. Rad bi, da bi božične praznike praznovali že skupaj.«
Prvi teden v decembru je bila v tisti vasi preprosta poroka. Ko sta ženin in nevesta stopila pred oltar, je med njima stala mala Kristina v beli obleki, njene kodraste lase je krasil venček z drobnimi zvezdicami. Ko je očka po poroki prvič poljubil Evo, je Kristina šepetaje vprašala: »Ali nas mamica vidi iz nebes?«

A. Uršej: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 80.

Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva

Napisal marko na 21. avgusta 2022. Objavljeno v Priloga.

PLEČNIKOVA VRNITEV V LJUBLJANO
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Začetki so bili težki, saj umetnik doma še ni bil tako cenjen kot v tujini. Umetnostni zgodovinar in Plečnikov postulator dr. Damjan Prelovšek zapiše, da je želel Plečnik »rojstno mesto iz nekdanjega sedeža ene od avstroogrskih provinc povzdigniti v pravo prestolnico vsega slovenskega naroda« (Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče).
Po letu 1930 je sledil čas velikih gradenj, med katerimi so tudi izjemna sakralna dela.

Jože Plečnik si je po prvi svetovni vojni želel nazaj domov. Za svojo Ljubljano je imel veliko zamisli, kako jo narediti lepšo. Vabimo vas na »sprehod« med zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva.

Pa čas vojne in povojne preizkušnje, ko ni bilo zaželeno biti kristjan. Tudi ta je Plečniku in njegovim delom prinesel preizkušnje.
Ljudje so mojstra Plečnika doživljali kot ponižnega, kar pa se ne izključuje z veličino njegovega poslanstva. V besedah, ki jih je zapisal v svojih pismih, razberemo, da se je zavedal, kako pomembno poslanstvo mu je zaupano. Da je lahko svoj dar v izobilju delil med druge, je živel v odpovedi in samopremagovanju. Cenil je post in mu pripisoval veliko moč.

VRT VSEH SVETIH: ŽALE (1)
Že ime govori o Plečnikovem hrepenenju po nebesih – končnem cilju, h kateremu vodijo njegova dela. Obiskovalca prevzame že vhodni slavolok, nato molilnica (posvečena vsem svetnikom) in kapele, združene v ograjen park. Plečnik se je tu zgledoval po antiki, a »predkrščanske arhitekture ni pojmoval v smislu poganstva, temveč je zanj odražala prvinskost stavbne umetnosti nasploh« (D. Prelovšek).
Žale so prostor, kjer je vsak enako dragocen in pomemben. Plečnik je želel dostojen pokop za vsakega človeka, ne glede na položaj. Čeprav je pogrebni urad zahteval ločevanje različnih razredov pokopov, so bili zanj pred Bogom vsi enaki, vse kapele je zasnoval enakovredno.
Arhitekt je želel slovo narediti karseda osebno. Svojo zamisel je ubesedil: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«
Tako so nastale: kapela sv. Petra, dvojna kapela sv. Jakoba in sv. Marije, kapela sv. Janeza, kapela sv. Nikolaja, kapela sv. Krištofa, kapela sv. Frančiška, dvojna kapela sv. Jožefa in sv. Antona, dvojna kapela sv. Jurija ter sv. Cirila in Metoda. Poleg teh je zgradil tudi kapeli sv. Andreja, sv. Ahaca ter kapelico Adama in Eve.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Molilnica (osrednja zgradba pokopališča) v arhitektovi zamisli ni namenjena pogrebnim slovesnostim, ampak izključno molitvi. Za Plečnika je bila »molitev velika stvar, največja in edina velika«.
Poleg naštetega je na Žalah tudi stavba z mizarskimi delavnicami.

SV. JOŽEF, POLJANE (2)
Plečnik je po naročilu jezuita Franca Tomca dozidal dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskemu samostanu pri sv. Jožefu. To so bil prvi Plečnikovi začetki v Ljubljani; s skromnimi sredstvi je mojster uspel zgraditi trinadstropno stavbo s plitvo dvokapnico in zaključiti fasado. Stik obeh stavb je zaznamovan s stebrom v ograjni niši.
Maja 1941 je Plečnik urejal prezbiterij z veličastnim glavnim oltarjem za cerkev sv. Jožefa. Oltarni kip sv. Jožefa (tudi mojstrovega krstnega zavetnika) je izdelal Božo Pengov. A so po drugi svetovni vojni cerkev (in obe jezuitski hiši) nacionalizirali, pred Plečnikov oltar postavili zid, v cerkvi pa je bil filmski studio. Plečnikova fasada doma duhovnosti je bila poškodovana, ko so zgradili dvigalo, ki ga je potrebovala otroška klinika (takrat v prostorih doma). Zazidan prezbiterij se je ohranil v celoti, Plečnikova valjasta prižnica pa je izginila. Svetišče pri sv. Jožefu je bilo po letu 1996 (ob obisku papeža Janeza Pavla II.) prenovljeno, vse stavbe pa predane svojemu prvotnemu namenu. V domu duhovnih vaj je sedaj Ignacijev dom duhovnosti. Že iz spoštovanja do te zgodbe je treba kdaj k sv. Jožefu, k maši tja, kjer se Plečniku tako ljuba evharistija obhaja na »njegovem« oltarju.

SV. FRANČIŠEK ASIŠKI, ŠIŠKA (3)
V Šiški nas pozdravi značilen cerkveni zvonik, Plečnikova domišljena cerkev z oltarjem skoraj na sredini – da bi bila evharistična daritev blizu vsem vernikom, da bi vsak lahko slišal glas duhovnika.

Plečnikova dela niso samo spomeniki, ki nam pričajo o geniju, ampak so dela, prežeta z Bogom, z ljubeznijo do preprostega človeka, izražajo samozavest, ki jo je skušal vcepiti domačim ljudem.

Dvoranski prostor, ki ga obdaja hodnik za procesije, ločujejo mogočni stebri, ki jih navdihuje antika. (Procesije je imel Plečnik neizmerno rad še iz otroštva, včasih jih je hodil gledat tudi po večkrat.) Strop je nizek zaradi akustike, in da je bilo v cerkvi tudi pozimi karseda toplo. Antične oblike zaznamujejo tudi zunanjost. Bogato oblikovan je le vhodni del.

Gradnja je potekala med letoma 1925 in 1927, zvonik pa je bil zgrajen leta 1931. Plečnik je vse življenje oblikoval podobo šišenske cerkve z dograjevanjem in oblikovanjem notranje opreme: glavni oltar, stranska oltarja sv. Elizabete in sv. Antona Padovanskega, kapela Žalostne Matere Božje, nov tlak, spovednice, lestenci … Leta 1937 so bile nameščene klopi, 1949 je izdelal načrt za opremo zakristije, pri koncu življenja pa še krstilnico.
Krstilnico je Plečnik postavil v zadnji del cerkve, k vhodu. Da krst vodi k evharistiji, je pokazal tudi z ornamenti vinske trte na stropu in na omarici za sveta olja. »Cerkev sv. Frančiška je eden ključnih spomenikov Plečnikove sakralne umetnosti,« zaključi Prelovšek.
Opremljanje se je nadaljevalo še po arhitektovi smrti (prižnica in obhajilna miza). Sodelovali so Plečnikovi učenci.

SV. MIHAEL, BARJE (4)
Cerkev je sad dolgoletnega prijateljevanja z duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Prvi načrti so bili narejeni že kmalu po Plečnikovi vrnitvi v Ljubljano, a je bilo denarja premalo, tudi zaradi povodnji na Barju niso gradili. Šele po 12 letih so na pobudo Plečnikovega nečaka, trnovskega kaplana Karla Matkoviča, spet začeli. Plečnik je cerkev narisal znova. Zaradi finančne stiske je iskal poceni rešitve, a se monumentalnosti in izvirnosti nikoli ni odrekel. Kljub omejitvam je želel doseči svoj ideal lepote. Za Boga. Moral je rešiti številne izzive gradnje na barjanski zemlji (za temelje je uporabil skoraj 350 do 8 metrov dolgih pilotov in stare tehnike kamna in negašenega apna.) Za gradnjo je uporabil bližnji podpeški kamen, a se kljub temu ni odpovedal bogastvu barv. Slikovito vhodno stopnišče in zvonik z linami (tako je lažji in ga barjanska zemlja lažje nosi) navdušita vsakogar. Cerkev je sad mojstrovega obvladanja različnih tehnik, iznajdljivosti in osebne ponižnosti: veliko lesa, stebri iz betonskih cevi (prvotno namenjenih kanalizaciji), kamen, ki so ga po Ljubljanici s čolni vozili iz Podpeči.
Notranja oprema je izjemno sporočilna: iz srede oltarja Križani izteza desnico proti ljudstvu, nad glavnim oltarjem visi tehtnica z mečem, na kamnit steber je pritrjen ščit sv. Mihaela. Klopi imajo iz jagod rožnega venca sestavljene stebričke, posebni so lestenci iz turških kavnih mlinčkov, volovskega roga … Z izbranimi predmeti in motivi je Plečnik želel nagovoriti preproste ljudi na obrobju Ljubljane, a danes navdušuje vse od malih občudovalcev do največjih umetnikov lepega.
Plečnik je dejal, da je zaradi igre svetlobe v cerkvi mogoča izjemna duhovna zbranost, »ki je primerljiva samo še z zbranostjo v uršulinski cerkvi«.

URŠULINSKA CERKEV, KONGRESNI TRG (5)
Plečnik je ob urejanju Kongresnega trga uršulinsko cerkev še bolj vključil v mesto, os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo Slovenske filharmonije, je poudaril z nizom vitkih visokih stebrov. S Plečnikovo ureditvijo je uršulinska cerkev postala osrednja stavba trga.
Prenovil je fasado, naredil stopnišče z balustradami pred vhodom v cerkev (1930 in 1931), dodal stebra v prezbiteriju cerkve in uredil dve kapelici, ki »stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko skriti. V levi stranski ladji je kapelica Žalostne Matere Božje. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol. /…/ Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. V desni kapelici je kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti,« navajajo uršulinke v svoji spletni predstavitvi cerkve.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA, TRNOVO (6)
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve.
Pred cerkvijo je Plečnik uredil manjši park, ki je preurejen v spominski park slovenskih impresionistov.

KAPELA MARIJE DEVICE

Uredil je fasado, tlakoval prostor pred cerkvijo (in nanj postavil dve stari svetilki), v cerkvi pa so njegova dela: urejen prezbiterij in preddverje z lestencema (eden od njiju ima podobo božje ladje in je prenešen iz cerkve sv. Jožefa), Finžgarjevo večno luč (ki je sprva visela), nosilec za procesije s kipcem Janeza Krstnika, Finžgarjev ciborij …
Župnija Trnovo je izdala zloženko o cerkvi in njeni opremi, s poudarkom na Plečnikovih delih: https://zupnija.trnovo.info/sakralna-umetnost-cerkve-sv-janeza-krstnika-1-in-2-del/
Plečnik je tri desetletja prijateljeval s sosedom, trnovskim župnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Arhitekt ni imel veliko resničnih prijateljstev, a »trnovska soseda umetnika« je vezala močna prijateljska vez. O njej pričajo številne ohranjene fotografije. »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.« (F. S. Finžgar)

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. CIRILA IN METODA, BEŽIGRAD (7)
Kjer je danes Bežigrad, je bil že v emonskih časih zadnji konec mestnega pokopališča. Leta 1779 je tam ob cerkvici sv. Krištofa nastalo osrednje ljubljansko pokopališče. Na začetku 20. stoletja so ga zaprli, saj se je Ljubljana začela širiti proti severu. Plečnik je pripravil urbanistični načrt za Bežigrad, po katerem naj bi osrednja os tekla od sv. Krištofa do današnjih Žal. Načrti so žal ostali na papirju.
Zaradi vse večjega števila prebivalcev so pri sv. Krištofu začeli z rednimi nedeljskimi mašami. P. Kazimir Zakrajšek je prosil Plečnika, da je napravil načrt za novo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1934 postavil ob sv. Krištofa. Med obema cerkvama je nastal prostor klinaste oblike, ki si ga je Plečnik zamislil kot kapelo Žalostne Matere Božje. Ljudje vedo povedati, da je bilo tu posebno intimno molitveno vzdušje. Plečnik je bil genij oblikovanja prehodov, kar je pokazal tudi za Bežigradom. Baročna cerkev je namreč imela tlak nižje kot nova, tako se je po treh stopnicah prehajalo iz ene ladje v drugo.
Oblast je obe cerkvi podrla leta 1958 zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča. Frančiškani so se kot po čudežu v tistih časih uspeli dogovoriti, da so Plečnikovo cerkev preselili na sedanjo lokacijo (kar gre gotovo pripisati prav dejstvu, da je Plečnikovo delo) na Vodovodni cesti.
Pokopališko zgodbo je Plečnik vključil tudi v notranjo opremo cerkve: na marmornih ploščah v prezbiteriju so vklesana imena rajnih s starega pokopališča, pa tudi nekaterih takratnih dobrotnikov, ki so gradnjo finančno podprli. V fasado je dal vzidati opuščene nagrobnike, ki pa jih med ponovno gradnjo niso vključili v fasado, ampak v tlakovce pred cerkvenim vhodom.
Zadnji Plečnikov poseg v cerkev je bila postavitev nastava glavnega oltarja s Križanim iz med vojno porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Pod Križanim pa sta podobi zavetnikov: sv. Metoda je naslikal domačin Leon Koporc, sv. Cirila pa Izidor Mole. V celotno kompozicijo je Plečnik zajel teologijo sv. Cirila iskanja »pradedne časti« – milosti, ki jo je Adam izgubil v raju, mi pa smo jo dobili nazaj v novem Adamu pod križem, s katerim nam je bilo podarjeno odrešenje.
Dokumentarni film z naslovom Plečnikov skriti biser (Feguš Film), ki pripoveduje zgodbo o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda, si lahko ogledate tule: https://www.fegusfilm.com/plecnikov-skriti-biser

NAVJE (8)
Ostanek pokopališča in hkrati zasnove velikega načrta »Plečnikovega Bežigrada« je Navje, spominski park velikim slovenskim kulturnikom, ki je umeščen ob vzhodni rob starega pokopališča pri sv. Krištofu.

SV. FLORJAN, STARA LJUBLJANA (9)
Arhitekt je preuredil podružnično cerkev sv. Florjana, ki je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Uredil je stopnišče, stranski vhod spremenil v glavnega, nad njim je podoba Šentflorjanske Žalostne Matere Božje. Kamnit glavni vhod je uporabil za nišo Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuka (ki je bil sprva v kapelici ob mostu čez Savo). Uredil je tudi bližnjo pot, ki vodi na Ljubljanski grad.

PODRUŽNIČNA CERKEV, SV.JERNEJ, SPODNJA ŠIŠKA (10)
Stara cerkev, kot cerkvi sv. Jerneja v Spodnji Šiški pravijo domačini, je ena najstarejših cerkva v Ljubljani (prva omemba 1370). Cerkev je bila po letu 1936 sanirana: po Plečnikovih načrtih so uredili vsa pročelja, dodali odprt hodnik, stopnišče s svetilnikom in zasadili drevje.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA, ŠENTVID (11)
Ker v cerkvi ni bilo primernega prostora za krstilnico, je arhitekt umestil krstni kamen ob stranski oltar. »Staro oltarno mizo je opremil z visokim nastavkom z dvema vitkima stebroma in arhitravom ter se tako približal klasicističnemu slogu cerkve. Kljub temu pa je suhoparnost obstoječe arhitekture omilil s čisto neakademskimi brstnimi kapiteli in bazami ter menjavo svetlega in temnega kamna,« zapiše Prelovšek.

Iskanje Boga se je izoblikovalo v njegovem bivanju v tujini, zapisal je: »Človek doma Boga pozablja, v tujini Boga išče.«

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. SIMONA IN JUDA TADEJA, ČRNUČE (12)
Leta 1953 je Plečnik pripravil načrte za leseno oblogo v cerkvi in več različic za glavni oltar. Izvedli so vratca na tabernaklju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na monumentalnem podstavku, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, križ na pokopališču ter nekaj nagrobnikov duhovnikov. Kot obredni sedeži pa se v cerkvi sedaj uporabljajo Plečnikovi stoli iz Vzajemne zavarovalnice.
Ključno Plečnikovo delo v cerkvi je krstilnica, na njenem vhodu je mogočen portal, notranji prostor je obložen s keramičnimi ploščicami s podobo orla in križem v medaljonu, vrata v krstilnico so iz kovane mreže. V krstilnik so vklesani križci. Pokriva ga masiven medeninast pokrov. Prostor polnijo še številne druge oblike, tudi lestenec nad krstilnikom: zlat pleteninast venec, Plečniku ljub motiv. Krstilnice si trenutno žal ni mogoče ogledati.

STOLNICA (13)
Plečnik je osnoval in stolnici podaril škofov prestol (na levi strani oltarja, 1952). Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.

DRUGA PLEČNIKOVA SKRALNA DELA V LJUBLJANI

Župnijska cerkev sv. Antona na Viču: (14) Plečnikova je ograja na koru (načrtoval jo je leta 1956, izvedena pa je bila po njegovi smrti) ter v prezbiterju lesena okna s kovanim okrasjem na oratorijih.
Dopolnil je stopnišče pred cerkvijo Sv. Trojice (1930).
Uredil je vaško jedro Polja: trg pred cerkvijo Device Marije Vnebovzete (načrti iz leta 1935).
Plečnikov je tudi vhodni porton na pokopališče na Viču, oblikovan kot propileje z vitkimi stebri, ter grobnica družine Prijatelj (kot stebrna lopa).
Kapelica Matere Božje (Cesta na Vrhovce) je bila posvečena leta 1938. Je zaprtega tipa, z zidanim podstavkom in dvignjenim delom s streho dvokapnico. Zgrajena je bila na pobudo družine Dovjak. Marijin kip je delo kiparja A. Kogovška.
Po arhitektovem načrtu je bil na Marijin steber, ki stoji na Levstikovem trgu (ob šentjakobski cerkvi), leta 1938 ponovno postavljen baročni Marijin kip iz brona (1681, J. V. Valvasor in Wolf Weissenkirchner ml.). (16)
Plečnik je po smrti dr. Antona Korošca naredil načrt za grobno ploščo na Navju in za križ, ki naj bi bil obešen v arkadah. Viseči križ je bogato dekoriran. Zaradi političnih razmer je bil Koroščev križ umaknjen v cerkev Marijinega oznanjenja (LJ). (15)
Prenovil je kamniti Hrenov križ. Ob preureditvi Ambroževega trga (1940) ga je postavil na steber s stopničastim podstavkom, obdal s štirimi konfini in obsadil z osmimi kostanji.
Uršulinska gimnazija je danes poimenovana Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana. Osnovna stavba je postavljena po njegovih načrtih (1941).
Plečnikov je tudi obok v pritličju škofijskega dvorca in spominska plošča Napoleonu.
Eno velikih Plečnikovih nedokončanih del je Baragovo semenišče (del načrtov za Bežigrad). Stavba zaradi vojne in povojnih razmer nikoli ni služila svojemu namenu. (17)

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

Najmočnejša droga na svetu – ego

Napisal marko na 20. avgusta 2022. Objavljeno v Za začetek.

Ego je vedno vezan na neko sposobnost, zmožnost, talent, službo, bistrost, poslanstvo. Človek je po naravi služeče bitje, bitje, ki nečemu ali nekomu služi – zdravnik služi stroki in ljudem, umetnik je v službi umetnosti in kulture, profesor služi znanosti, stroki in študentom, duhovnik je v službi človeka in Boga, politik ali poslanec, kot že samo ime pove, je ‘poslan’ – poslan od ljudi in obenem za ljudi, torej je v služenju tistim, ki so ga poslali. Pa še in še bi lahko naštevali. Pri vseh teh dejavnostih je potrebna zdrava samozavest, pogovorno bi to lahko imenovali zdrav ego. Kje je torej nevarnost?
Ego človeka usmerja vase, ego človeku prišepetava, da je boljši, briljanten, neponovljiv, da je nekaj enkratnega, ne le najboljši, ampak boljši od vseh ostalih! Ego razpihuje v človeku občutek grandioznosti, večvrednosti, pomembnosti, superiornosti … Biti viden, opažen, biti v prvi vrsti, na televiziji, v medijih, biti ‘nekdo’, biti aplavdiran, imeti moč in oblast. Denar nikoli ni cilj, kot mnogi zmotno mislijo – denar je vedno samo sredstvo za hranjenje ega.

»Najhujši strup, kar jih pozna človeštvo, je prišel s Cezarjevega lovorjevega venca,« je zapisal pesnik William Blake.

Denar posameznika postavi v središče, kajti z denarjem prideta moč in oblast. Denar posamezniku omogoča, da je opažen, slaven, viden. Opojna droga, ki zahteva vedno več in več. Nogometni trener Bill Walsh je odlično pojasnil to psihološko-duhovno dinamiko v človeku: »Ko samozavest postane arogantnost, odločnost postane trmoglavost, samozaupanje postane nepremišljenost …« Po pisatelju Connollyju je to tisti ego, ki vleče navzdol kot gravitacija. Frankl je izpostavil zelo pomembno razliko: da človeka goni ženejo, vrednote pa ga vlečejo oziroma privlačijo. Posameznik v hranjenju lastnega ega vedno bolj postaja suženj le-tega. Torej ni več v službi/služenju nečemu ali nekomu, družbi, svetu, naravi, znanosti, človeku – nečemu, kar je večje od njega, nečemu, kar ni on sam, ampak ravno obratno: vedno bolj postaja namenjen zgolj samemu sebi in svojemu jazu. Vse bolj izgublja stik s svetom, s človekom, z realnostjo, oči izgubljajo stik z drugimi očmi, pogled ni več usmerjen navzgor in naravnost, ampak je vedno bolj zazrt vase, v svoj lastni popek. Vse okrog njega (narava, svet, človek, drugi ljudje) zanj postaja zgolj sredstvo za nahranitev lastnega ega. Ravno nasprotno od Kantovega imperativa, da je človek vedno cilj sam na sebi, in nikoli sredstvo. Tukaj ni prostora za spoštovanje ali za dostojanstvo drugega. Tukaj ni prostora za ljubezen. Tu je prostor samo za veliki JAZ.
Ego povzroči uničujoč razdor med posameznikom in vsemi ostalimi, zamegli namreč sposobnost moralnega presojanja in stik z realnostjo. Egocentrik ima popačen pogled na svet in na sočloveka. Razkol in razkroj pa se obenem zgodi tudi na notranji osebnostni ravni. Ego na ta način zabije dva velika (samo)uničujoča klina. Posameznik se loči od drugih in tudi od samega sebe – kar je diametralno nasprotje ljubezni. Na tem mestu velja omeniti, da grška beseda za hudiča (diabolos) pomeni tudi ločnik, ločevalec, razdiralec. Torej zla sila, ki razkraja, razdvaja, ruši in razdira. Človek ne stopa po poti vedno večje notranje svobode, ki je osnovna predpostavka ali temelj vsake pristne ljubezni, ampak postaja vse večji suženj samega sebe in lastnega ega. Če resnica, ki je sopomenka ljubezni, osvobaja, ego zasužnjuje.
Velikanska podjetja in organizacije (tudi te, ki so jih v ZDA poimenovali “Too Big to Fail”) so propadle zaradi enega samega razloga: napuha oz. človeškega ega. Občutek nedotakljivosti, superiornosti, želja po medijski izpostavljenosti, grandioznost, moč in oblast je najmočnejša droga na tem svetu. Nenehna potreba po hvaljenju in izpostavljanju je pravzaprav odraz neosmišljenega, frustriranega in neizpolnjenega življenja. Ego človeka opijani in zaslepi počasi ter po korakih. Duhovni očetje so dobro poznali nevarnost tihega šepeta – tudi tistega, ki je nagovarjal k svetništvu. Antični pesnik Teognis je svojemu prijatelju Kurnosu v pismu napisal: »Prva stvar, ki jo bogovi podarijo nekomu, ki ga želijo pogubiti, je ponos.« Podobno lahko razumemo tudi besede Cyrila Connollyja: »Če bogovi želijo nekoga uničiti, ga najprej proglasijo za obetavnega.« Zato ne čudi, da je na lestvici sedmih smrtnih grehov prav napuh, ki mu je tudi Dante Alighieri namenil veliko pozornosti. Svojevrstna tragičnost je v tem, da je napuh tisti, ki po navadi uniči prav tisto, za kar si je nekdo najbolj prizadeval. Obstaja samo en protistrup za napuh, za ego – ponižnost, kar pa je še en ‘arhaičen’ pojem, ki nikakor ne sodi v naš napredni in moderni svet.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 8 (2022), 13.

Berta Golob – devetdesetletnica

Napisal marko na 8. avgusta 2022. Objavljeno v Jubilej.

“Isti leto, isti mesec, isti dan”

Isti leto, isti mesec, isti dan,« tako se je šalila mladinska pisateljica Berta Golob. Mislila pa je na to, da je rojena na isti datum, kakor ustanovitelj Ognjišča Franc Bole. Oba praznujeta letošnjega avgusta častitljivi jubilej. Naš ustanovitelj v večnosti, pisateljica Golobova pa na svojem domu v Struževem pri Kranju.
Sodelovanje Berte Golob z Ognjiščem je zelo plodno. Nenadomestljiva je v zbirki Pobarvanke, kjer je z ilustracijami Silve Karim izšlo več pobarvank o svetnikih (sv. Miklavž, sv. Martin, sv. Mati Terezija iz Kalkute, sv. Jurij, sv. Frančišek …), blaženih (Anton Martin Slomšek) in svetniških kandidatih (Irenej Friderik Baraga). Tudi slovenskih osebnosti (na primer Pastirica Urška, o svetogorski vidkinji) ter priložnostnih (K blagoslovu nesejo veseli – o blagoslovu jedil; Božič prihaja – o pripravi na božič, Grem k maši – razlaga maše za otroke). Prisrčna in preprosta besedila Berte Golob so našla pot med mlade bralce in njihove družine. Pobarvanka Sveti Miklavž je dosegla kar devet izdaj! Veliko knjig je bilo ponatisnjenih. Pri Ognjišču so izšle njene igre za otroke (Pri nas je veselo), njene pesmi za najmlajše (Iz Božje roke za otroke – pesmi z duhovnim pomenom) pa križev pot za otroke (Srce, ki ljubi vse ljudi) … Njen križev pot v verzih (Z Gospodom na križevem potu), napisan ob blagoslovitvi križevega pota v domači župniji Zlato Polje, je izšel v posebni knjižici in bil potem ponatisnjen v več drugih zbirkah križevih potov. Razprodani sta njeni knjigi Sandale in sari (o sv. Materi Tereziji) in prelepa knjiga zahval po obhajilu (Hvala za božji kruh). Dragocena je njena pomoč pri prevajanju poezije, zlasti v knjigah za otroke.
Z Berto Golobovo je izredno lepo sodelovati. Svoje prispevke redno oddaja, raje kakšen dan prej. Če je bilo treba, je vskočila v zadnjem trenutku in nas rešila zadrege. Za mnogo stvari smo ji lahko hvaležni, a naj omenim še eno. Š v prejšnjem režimu je v svoje opise otroštva med etnološke značilnosti vpletla nekaj verskih vsebin, ki sicer takrat ne bi dobile pravice javnosti. Nikoli ni skrivala svoje vere, čeprav je opravljala pedagoški poklic. Več let je bila katehistinja v domači župniji in tako njene knjige nosijo pečat ‘praktičnosti’ in življenjske bližine, ki se je rojevala v stiku z otroki in njihovimi starši.

Zato ji z uredništva Ognjišča s hvaležnim srcem voščimo vse najboljše ob visokem življenjskem jubileju. (br)

s. Mojca Šinkovec

Napisal marko na 3. avgusta 2022. Objavljeno v Moj pogled.

“Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku”

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

– Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

– Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

s. MOJCA ŠINKOVEC SE PREDSTAVI:

Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

– Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

– Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke.
Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

– Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

– Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.

Kako boste 150-letnico družbe praznovali v Sloveniji?

So vabljeni tudi bralci?

Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

– Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe.
Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: “Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku”: Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing