Vladimir Kos
(ob obletnici) Na Japonskem, kjer je bil več kot 60 let misijonar, je ponoči v 99 letu življenja umrl duhovnik jezuit, misijonar, pesnik, prevajalec, prof. dr. Vladimir Kos.
Rojen je bil v Murski Soboti, v gimnazijo je hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo… Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino …, ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem…
Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem). Leta 1997 je izšla prva njegova zbirka pri nas Eseji z japonskih otokov. Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.
več:
F. Bole. Vladimir Kos: Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik. (Gost meseca). Ognjišče, 1995, 11, str. 6-10.
nekaj njegovih misli:
- Gospod je, ki začne in nadaljuje, / vabeč nas, kot le On to z nami zna. / Svoboden med svobodnimi kraljuje, / Kraljestvo stavlja v živo dno srca.
- Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
- Če se ni mogoče izogniti zahtevi “Delaj dobro, ne delaj zlega!”, se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
- Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
- Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
- Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: “Hočeš poskusiti z Menoj?”
- Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: “Delaj dobro, opusti zlo!” Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
- Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja – je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
- Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega – dobrina. S tega vidika je tudi resnica – dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
- Če se mi posreči, da “ustvarim” pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
- K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.
pripravlja Marko Čuk
Prerok Danijel je od Boga prejel izreden dar videnj, v katerih je odkrival Božjo sodbo nad svetom in Mesijev prihod. Knjiga, ki nosi ime po njem kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper Božje kraljestvo.
Od 16. stol. v Kopru častijo bl. Elija (Elio), ki naj bi bil doma v bližnji Koštaboni. Po legendi naj bi živel v 1. stol., bil učenec sv. Mohorja, ki naj bi ga poslal spreobračat nevernike v Istro. Izvor češčenja njegovega groba (v koprski stolnici) je nejasen, ohranja pa se v zavesti domačinov. 
Karmel je gora v Palestini, na kateri se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga izvoljenega ljudstva Stare zaveza. Ob koncu 11. stoletja so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki. Pred muslimanskim pritiskom so se morali umakniti v Evropo in tam je nastal karmeličanski red, ki ga je potrdil papež Honorij III. leta 1228. Marijino češčenje je zelo pospeševala karmelska bratovščina.
Zamisel Triglavskega narodnega parka, ki nas vabi na obisk posebej v teh poletnih mesecih, je stara že nad sto let. Pobuda Albina Belarja iz leta 1908 je bila uresničena leta 1924, ko so naravoslovci dosegli, da je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Med najbolj vnetimi zagovorniki je bil Fran Jesenko, prvi profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. V svojem navdušenju ga je imenoval kar Triglavski narodni park, čeprav je bil Triglav še zunaj tedanjega parka, ki mu je poleti 1924 skupaj s svojimi študenti začrtal meje. Predstavil ga je v časniku Jutro 30. maja 1926. Omenil je prizadevanja mnogih držav, da bi varovale nekatera svoja področja kot “prirodne rezervate, kjer se razvija favna in flora brez vsakega kulturnega vpliva – kjer živi in raste vse tako, kakor je Bog dal, nedotaknjeno, neokrnjeno, v svojem naravnem razvoju in v svoji naravni lepoti. Imenujejo se narodni parki, ker so v resnici last celega naroda”.
V znanstvenem svetu si je Fran Jesenko pridobil ime in ugled, ko mu je po dolgoletnem vztrajnem delu uspelo pridobiti plodne križance med pšenico in ržjo. Do leta 1912 je bil Jesenko asistent pri svojem profesorju Gustavu Czermaku na dunajski Visoki šoli za kmetijstvo, kjer se je usposobil za privatnega docenta botaniške genetike. V ta leta spadajo njegovi izsledki s poskusi križanja rži in pšenice. Na mednarodni konferenci za genetiko v Parizu leta 1911 jih je predstavil učenemu zboru. Boris Štupar, časnikar Jutra, je ob njegovi smrti zapisal, da je po končanem referatu k Jesenku pristopil ruski učenjak Meister, ga objel in rekel: »Vam se je torej posrečilo uresničiti moje življenjske sanje!« Nemški znanstveni tisk je to odkritje čudovite skrivnosti narave pripisalo profesorju Czermaku. Strokovna debata je nedvomno dokazala, da je to sad vztrajnega dela našega raziskovalca, ki se ni ustavil. Četrti rod tega križanca pšenice, ki ga je vzgojil, ima dolg klas z devetdesetimi zrni, je odporen proti boleznim in pozebi ter daje izvrstno moko. To je pokazal na kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1928. Svoje raziskave je nadaljeval do svoje smrti. Z njimi je želel kmetovalcem pomagati pridelati več in bolj kakovostne pridelke. 
Leta 1924 je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Nekateri domačini so se sklicevali na pašne pravice in še naprej tam pasli. Jesenko se je v svoji predstavitvi parka skliceval na botanične, geološke in zoološke dragocenosti v okolišu planin. Zapis je sklenil s prepričanjem, da bodo nadaljnje raziskave odkrile še mnogo večjo vednost o živi in neživi naravi parka, njegov pomen za izobraževanje in navsezadnje za estetsko uživanje, kar bo končno prepričalo tudi Bohinjce, ki “bodo zadovoljno gledali, kako uživajo domačini in tujci krasoto tega planinskega sveta, ki je neposredno nad njih vasjo”, s čimer bo popolnoma dosežen namen zagovornikov varovanja in bo “to krasno ozemlje v pravem pomenu besede naš Triglavski narodni park”. Ugledni botanik Viktor Petkovšek, v letih 1927–1932 Jesenkov študent, je zapisal: »V poletnem času smo vsako leto odhajali, včasih za ves mesec, k Triglavskim jezerom, kjer je najel profesor za študente lovsko bajto pri VI. jezeru. Vendar tu za lenuharjenje ni bilo časa, kajti že zgodaj zjutraj je pred kolibo zadonela profesorjeva pesem budnica: “Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost …” 
Kmalu potem smo bili ob lepem vremenu že na poti proti Lepi Špici, Kanjavcu, Bogatinu, Lanževici ali Pršivcu in se pozno popoldne utrujeni in lačni vračali v ‘hišo Jesenkovo’.« 12. julija 1932 se je profesor Fran Jesenko čez Komarčo odpravil k svojim študentom, toda do njih ni prišel. Po usodnem padcu je dva dni zatem v bolnišnici umrl, 16. julija so ga na pokopališču v Stari Loki položili v grob njegovih staršev.
Starejša redovnica je pripravljala otroke na prvo spoved in prvo sveto obhajilo. Rekla jim je, naj s prstom pokažejo drug na drugega. Naredili so tako. Potem jih je vprašala: »Ali ste opazili nekaj zanimivega? Ko z enim prstom kažemo na druge, imamo tri prste obrnjene proti sebi.«
Sveti Henrik je pri dvajsetih letih nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem še rimski cesar.
Legenda slika sv. Krištofa kot orjaka, ki je na svojih ramenih prenašal popotnike čez divjo reko. V novejšem času velja za zavetnika avtomobilistov.
Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem “svojo”, mislim pravzaprav “pravo” – pot.
Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.