Jezus je sveča
Eden izmed praznikov, o katerem mi od nekdaj ni bilo nič jasno, je bila svečnica. Ker drugi februar ne pade vsako leto na nedeljo, tudi k maši na ta praznik navadno ne gremo. Ko pa se je to nekoč vendarle zgodilo (v času mojega življenja zgolj enkrat), nisem razumel, komu na čast nosimo k maši neke sveče. Mama in oče mi takrat pomena tega praznika nista znala razumljivo razložiti, zato se s tem nikoli nisem pretirano ukvarjal. Zadoščalo mi je vedeti, da se tisti dan podira novoletno jelko (če na njej še ostane kakšna iglica, sicer to pri nas napravimo že prej) in pospravi jaslice.
Tudi letos kaže, da ne bo nič drugače. Mama naznani: »Svečnica je, gremo pospravljat jaslice in jelko!« (Dejansko je na njej letos ostalo nekaj iglic, ker je bila neke posebne sorte.) Ko z Veroniko previdno zlagava glinene jaslične figurice v škatlo, se zastrmim v Jezuščka na svoji dlani.
Hm, kaj ko bi letos razkril tole detektivko s svečnico? Nikoli nisem pomislil, da bi lahko vprašal Jezusa samega. Če mi bo seveda znal razložiti tako, da bom razumel. Samo počakati moram, da me obišče.
Veronika pa, kot bi brala moje misli, izjavi: »Ej, a ti veš, kaj sploh praznujemo na to svečnico? Nič prazničnega ni v tem, da moramo pospraviti jaslice in jelko.«
»Ne vem,« odvrnem potrto, »ampak bom ugotovil.« Ne da bi čakal na odgovor, pohitim v sobo, zaprem vrata in na hitro zmolim k Jezusu z zaprtimi očmi (ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da molitev tako bolj deluje). Ko jih odprem, poleg mene že sedi Jezus in se mi smehlja. »Jaaaa?« me nagajivo pobara. »Eeem, a bi mi lahko prosim povedal, kaj danes sploh praznujemo?« takoj preidem k bistvu, saj se vse prevečkrat zgodi, da mi Jezus preprosto izpuhti izpred oči ravno takrat, ko bi imel zanj še nešteto vprašanj.
»No, to boš pa najlažje ugotovil, če pogledaš v izvir.«
Nič mi ni jasno.
»Kaj – a nisi želel detektivke?« nedolžno vpraša. Ajej, povsem sem pozabil, da pozna vse moje misli. Zdaj pa imam.
»Premislil sem si … takoj želim vedeti, iz prve roke,« nestrpno zatrmarim.
»Izvir pa je …« se ne pusti zmesti »… knjiga vseh knjig.« In že ga ni več.
»Pa ne, no! Namesto da bi bil vesel, da se zanimam za njegov svečani praznik, se gre igrice z menoj!« Ima me, da mu ne bi pustil veselja in bi na vso stvar pozabil. Pa ne gre. Preveč me firbec matra. Začnem napenjati možgane. Kaj je že rekel? Izvir? Knjiga vseh knjig? »Ja, itak. Sveto pismo,« prhnem zaničljivo. »To je bilo preveč izi.« S knjižne police izvlečem zaprašeno Sveto pismo in ga odprem. Kje pa naj sploh iščem? Najbrž nekje od Jezusovega rojstva dalje. Preden najdem odlomek o rojstvu pri enem od evangelistov, traja in traja. Uh, koliko hitreje bi šlo na spletu – če bi mi mama dovolila uporabljati računalnik, seveda. Razmišljam, da bi ji povedal, zakaj ga potrebujem, pa se bojim, da mi ne bi verjela ali da bi bila užaljena, ker nisem razumel njene razlage. Pa še čuden bi izpadel. Običajni desetletniki se ne zanimajo za cerkvene praznike.
Odlomku o detetu v jaslih, angelih in pastirjih sledi naslov Jezusa darujejo v templju. Zdaj mi je jasno še manj: a ni on umrl na križu? Berem naprej o nekem Marijinem očiščevanju (okej, to mi je še nekako logično, Marija je prišla iz štale, v kateri je rodila, in si je morala očistiti obleko), pa o žrtvovanju golobčka in grlice (ki se mi sicer neizmerno smilita, ampak zdaj mi je jasno, da Jezus še ni umrl takrat), starčku Simeonu (ki je najbrž Jožefa in Marijo spravil v pošteno zadrego, ker je vedel o malem Jezusu več kot onadva) in prerokinji Ani (ki je, če sem prav razumel, živela v templju!), ampak še vedno mi ni bilo jasno … kaj imajo veze te nesrečne sveče?! Saj sploh nikjer niso omenjene. Tuhtam in tuhtam, hodim gor in dol po sobi z nosom v Svetem pismu, nazadnje pa se skoraj zaletim v Jezusa, ki nenadoma stoji sredi sobe. Pogledam ga in siknem: »Uživaš, ha?« »Neizmerno,« mi neprizadeto odvrne, spet s tistim svojim navihanim nasmeškom. »Rabiš pomoč publike?« »Ne,« užaljeno odvrnem. On pa moj odgovor kar ignorira: »Odgovore boš našel v hiši Gospodovi.« Puf! Pa ga že ni več. Hiša Gospodova, hiša Gospodova … jah, cerkev, kajpada! Kako da se nisem tega že sam spomnil! Pri maši bom dobil razlago Božje besede, kje pa drugje. S pogledom ošinem uro … ojoj, maša je že čez deset minut. Z lažjo, da grem malo na igrišče (saj bom nazaj grede res šel, da mi zaradi tega ne bo treba k spovedi), se izmuznem iz hiše in ves zadihan vdrem skozi cerkvena vrata, ko je uvodna pesem že pri koncu. V trenutku se zavem, da sem edini v cerkvi brez sveče. Ker imam občutek, da so vse oči župljanov uprte vame (čeprav to sploh ni res), se sploh ne morem skoncentrirati na pridigo in razmišljam le o tem, kako sem lahko pozabil to presneto svečo. In ostanem brez razlage. Še pred blagoslovom sveč se izmuznem iz cerkve, saj sem prepričan, da me bo župnik med kropljenjem prebodel s pogledom, ko bo videl, da v rokah ne nosim tistega, zaradi česar obeležujemo današnji praznik. Zunaj pa – tema. Zakaj morajo biti dnevi v februarju še vedno tako bedno kratki! Kaj pa zdaj? Do doma moram prečkati lepo število cest in mama mi je že neštetokrat zabičala, naj nikoli, ampak res nikoli, ne hodim ob robu vozišča brez luči. Ljudje s svečami so že zdavnaj odšli, jaz pa stojim na cerkvenem dvorišču. V temi. Na jok mi gre, vendar si ne upam poiskati župnika, da bi poklical domov. Še vedno se namreč bojim, da me bo ošteval, ker sem na svečnico prišel k maši brez sveče.
Nenadoma me nekdo prime za ramo in teme ni več. Seveda je Jezus. S svečo v roki. »Pridi, bova šla skupaj,« mi tolažeče reče in podam mu roko. Nič si ne upam reči, ker me je neskončno strah, da bo ob najbolj nepravem trenutku spet izpuhtel. In bom spet ostal sam. V popolni temi. Narediva ovinek čez igrišče (tudi na pranje moje laži je pomislil), nato pa me v spokojni tišini pripelje do našega dvorišča, se mi nasmehne in upihne svečo. Ko se moje oči privadijo teme, spoznam, da tudi njega ni več.
Tedaj mi kapne. Veronika odpre vhodna vrata in zaskrbljeno zakliče: »Ja, kje si pa bil toliko časa?«
»Šel sem se detektiva,« ji igrivo odvrnem.
»Kaj pa si raziskoval?« radovedno vpraša.
»Saj sem ti že povedal: ugotavljal sem, kaj praznujemo na svečnico.«
»In? Kaj si ugotovil?«
»Da je Jezus tista sveča, ki jo praznujemo.«
»Jezus je sveča?« je zmedena Veronika.
»No ja, ne dobesedno. Ampak nam dobesedno razsvetljuje poti v življenju.«
»Carsko,« je navdušena mala. Eh, ko bi jaz tako hitro razumel kot ona …
Polona Šergon
risba: Juan Juvančič
Februar je resda najkrajši mesec v letu, a po drugi strani mesec z zelo pomembno nalogo – povezati božični in postni čas. Na njegovem začetku je namreč praznik Gospodovega darovanja v templju (svečnica), ki dokončno pospravi jaslice, v zaključku februarja pa že vstopimo v štiridesetdnevno obdobje priprave na vstajenjsko alelujo. Veselje novega rojstva si torej podaja roko z veseljem zmage nad smrtjo.
V začetku januarja se je od nas poslovil Silvester Čuk. Več kot 60 let je soustvarjal revijo Ognjišče. Mnogi bralci se ga spominjate po njegovih številnih člankih. Posvečamo mu spominski zapis. Zapustil nam je tudi več knjig. Tokrat opozarjamo na njegovi knjigi »za vsak dan« (Svetnik za vsak dan, Misel za lepši dan). To je njegova zapuščina, ki nas lahko vsak dan duhovno bogati.
Slovenci februarja praznujemo kulturni praznik. Za gosta meseca smo povabili pisatelja in prevajalca Petra Svetino, ki tudi mladi rod onkraj Karavank navdušuje za pisanje in je za svoje pisanje prejel že več nagrad.
Kot običajno decembrskemu Ognjišču prilagamo koledar in knjižni katalog. Več o številnih novostih v katalogu si lahko preberete na koncu teh vrstic. 
Vprašanje molitev za naše rajne predhodnike je v Cerkvi navzoča ves čas; res so se oblike tudi spreminjale. A dejstvo, da so del molitev Cerkve, kaže na nujnost in smiselnost takšnih molitev. Nenazadnje smo z našimi rajnimi povezani tudi v občestvu svetih, zato smo in moramo biti drug drugemu v pomoč. V vprašanju je navedena tudi molitev oziroma sveta maša za ozdravitev družinskega debla. Za trenutek se zaustavimo pri tem poimenovanju. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se je pa ta oblika molitve tudi pod tem imenom pojavila v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je največkrat povezana z drugimi molitvami, zakramentali in zakramenti. 
Včeraj dopoldne je padal dež. Najprej je nekajkrat močno zagrmelo in zabliskalo, potem pa se je ulilo kot iz škafa. Drevesa so se upogibala pod močnim vetrom. Takoj je bilo vse mokro, nastale so velike luže, ptički so se skrili, ljudje so se razbežali na svoje domove. Tisti, ki so imeli dežnike, so opletali z njimi, saj jih je veter sukal na vse strani in obračal, tisti brez dežnikov pa so bili takoj mokri, zelo mokri. Najpametneje so naredili tisti, ki so se ustavili in vedrili pod kakšnim kapom, pod streho, pred hišami … Naliv se je kmalu polegel, še dolgo pa je rahlo rosilo.
Po glasu, ki zveni podobno kot megla, ve, da so vrata še zaprta.