Revija - Revija Ognjišče

Popolnost pri delu

Napisal marko na 18. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Neki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«

»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«

Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«

»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.

»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«

»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«

Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«

»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.

“Rada bi te blagoslovila”

Napisal marko na 17. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo …
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36

Kako se razlikujeta new age in krščanska vera

Napisal marko na 17. septembra 2026. Objavljeno v Pisma, Novice.

Za new age je težko povedati, kaj pravzaprav je: nima ustanovitelja, duhovnega karizmatičnega voditelja, je skupek resnic, ki se jih nekateri oklepajo in si jih priredijo iz različnih verstev tako, da jim ugajajo. Poudarek bi naj bil na znanstveni naravi, zanj je vesolje ‘ocean energije’ … Je tako verstvo, ki novodobskim (new age) vernikom zelo ustreza, saj večinoma govorijo: “V nekaj verujem” ali “Pa saj vsak v nekaj veruje …”. Bistvena razlika od krščanske vere pa je v tem, da novodobski verniki ne čutijo nobene odgovornosti, delajo tisto, kar jim je všeč, v glavnem se seveda vsi ljudje trudimo za dobro … Zanima me, kakšno je stališče Cerkve in kako naj se kristjani obnašamo do tega ‘verstva’, ki je do krščanstva zelo kritično in zanika bistvene krščanske resnice: transcendenco, Boga Stvarnika, dušo, vstajenje … Prosim vas, ali lahko o tem napišete kaj več?

Mitja

V vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.

Temeljna razlika med new agem in krščanstvom je v pojmovanju Boga in človeka, med krščansko teologijo (naukom o Bogu) in krščansko antropologijo (naukom o človeku). K temu lahko tudi dodamo različno pojmovanje zgodovine. New age pojmuje zgodovino kot nekaj cikličnega, krožnega; svetopisemsko pojmovanje zgodovine pa je linearno, premočrtno. Ciklično pojmovanje zgodovine je usodno, tragično, žalostno, horoskopsko in reinkarnacijsko. Sveto pismo pojmuje zgodovino linearno, kar vključuje optimizem in pomeni, da se svet ne giblje v krogu, temveč gre ‘naprej’, naproti dokončni človeški uresničitvi v Bogu. Bog je stvarnik vesolja in človeka, ki ga je Kristus odrešil in mu na velikonočno jutro nakazal novo nebo in novo zemljo, kjer je že Vstali in je z njim občestvo svetih.

New age pojmuje Boga kot neko božansko energijo, neosebno, neljubeče in panteistično bitje, v katero se lahko človek po smrti zlije, toda s tem zlitjem človeška oseba kot nekaj enkratnega preneha bivati. Ena izmed novodobskih razlag se približuje teozofiji, iz katere veliko črpa, in pomeni zgolj človeško modrost o božanstvu. Novodobsko božanstvo ni Bog razodetja, marveč sad človeškega nebogljenega iskanja, napora in modrovanja. Krščanstvo pa je razvilo svoj nauk o troedinem Bogu na temelju starozaveznega in predvsem novozaveznega razodetja, ki Boga predstavlja kot občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Ljubeči odnos med božjimi osebami je v krščanskem pojmovanju Boga nekaj tako bistvenega, da apostol Janez Boga definira kot Ljubezen. Andreju Rubljovu, svetemu ruskemu ikonopiscu, je uspelo s triletnim postom, molitvijo in umetniškim darom s tremi podobami angelov, ki predstavljajo tri božje osebe, pričarati ljubečo komunikacijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zaradi te sporočilne ikone živega troedinega Boga je ruska pravoslavna Cerkev ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov leta 1988 Rubljova razglasila za svetnika. Bog, ki je ljubezen sam v sebi, človeka brezpogojno in zastonjsko ljubi in človek prav po ljubezni postaja Bogu podoben. Podoba Boga je nekaj tako temeljnega za človeka in za vse stvarstvo, da si je S. Kierkegaard, veliki danski krščanski eksistencialni mislec, upal trditi, da ni človekovo temeljno vprašanje, ali Bog biva ali ne, marveč kakšen je. In na svoje hipotetično vprašanje ves radosten odgovarja, da smo kristjani lahko presrečni, da se troedini Bog ni razodel samo kot pravičnost, ampak tudi kot ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota.

Človek je po svetopisemskem razodetju ustvarjen po Božji podobi, kar posledično pomeni, da se uresniči samo takrat, ko se s svojim življenjem Bogu približuje. Kakor krščanski Bog ni samotar, temveč je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se tudi človek najbolj počloveči in razvije svojo bogopodobnost, ko razvije čim globlji in čim bolj ljubeči, sočutni in spoštljivi odnos do svojih bližnjih in do Boga. V novodobski antropologiji pa se človek vrti okrog samega sebe in mu pogosto drug človek (tudi zakonski partner, starš ali otrok) ni pomemben. Krščanska antropologija govori o enkratnem in enem življenju na zemlji in je nato sodba, novodobska antropologija pa govori zaradi neuspešnega zemeljskega življenja o naslednjih številnih reinkarnacijah, dokler, če sploh, ne uspe in se ne zlije v neosebno božanstvo. Krščanstvo veruje v ljubezen, dejavno sočutje, dobroto in mu je zato tudi uspelo spremeniti človeštvo, tudi družbene strukture, kljub grešnosti; spremenilo je človeka in ga humaniziralo, čeprav militantni sovražniki Cerkve tega ne morejo ali pa nočejo priznati.

Pred leti je pisatelj Evald Flisar izjavil glede novodobske (new age) duhovnosti: »Osnovni problem sveta je pomanjkanje, pravzaprav tragična odsotnost ljubezni … Zagledanost človeka vase, v svojo edinstvenost, izpopolnjivost, skoraj – bi lahko rekel – enakovrednost Bogu, je postala prevzetna in svetoskrunska, skrunitvena tudi v svojih materialnih učinkih. Pri tem pa je najbolj žalostno, da je z narcizmom prežeto tudi ožilje gibanja, ki naj bi človeštvo preusmerilo s te pogubne poti – ožilje t. i. nove duhovnosti, ki se napaja iz virov vzhodnjaških filozofij. ‘Jaz se iščem’, ‘jaz se samouresničujem’, ‘jaz se ukvarjam z jogo … z oblikovanjem novega jaza …’ – kaj so takšne izjave drugega kot znamenja skrajnega narcizma? To je, kot je povedal tibetanski modrec Trungpa, duhovni materializem, samo še ena moda na potrošniškem trgu.« »Množice ljudi se danes hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj. Malce tako kot v starem Rimu« (Czesłav Miłosz, poljski nobelovec).

New age se torej vrti okrog človekovega sebičnega ega in želi spreminjati samo človekovo zavest, krščanstvo pa je naravnano k drugemu, k bližnjemu, saj je pravi kristjan tisti, ki je podoben Kristusu prav v tem, da je bil človek za druge. Zato je pristno krščanstvo tudi družbeno angažirano in dejavno. Posebnost new agea je tudi v tem, da pogosto obljublja instant srečo, srečo takoj, kar pa je iluzija. Pred leti sta o instant sreči dejala dva znana slovenska intelektualca, da sreče ni mogoče ujeti: čim hitreje tečeš za njo, da bi jo ujel, tem hitreje tudi ona teče pred tabo in ti se izmakne. In dodala: Sreča je podarjena tistemu človeku, ki se odloči za poštenost, spravo, brezpogojno ljubezen, dejavno sočutje, pomaganje drugemu in iskanje dobrega pri drugem.

Na koncu bi rad dejal, da je new age lahko izziv in nova priložnost za kristjane in Cerkev, da bi koreniteje hodila za Kristusom in da naj bi nenehno spreminjali sami sebe in sočasno odkrivali in spreminjali tudi družbene in cerkvene neprimerne in škodljive strukture.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 9 (2012), 55.

Slepi za svoje napake

Napisal marko na 17. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Zelo učen, a raztresen profesor je osedlal osla in se odpravil na obisk k prijatelju. Jezdil je na oslovem hrbtu, medtem pa z nosom tiščal v knjigo.

Žival je kmalu spoznala, da ji je gospodar prepustil svobodo. Prebrisani sivec je začel stopati v velikem krogu in je gospodarja prinesel domov. Tam se je osel ustavil in čakal. Profesor je pogledal okrog sebe in mislil, da je prispel do prijateljeve hiše. Premeril jo je od vrha do tal in si mislil: »O Bog, moj prijatelj je pa zanemaril svojo hišo. Kako, da ne skrbi več zanjo kot je treba?«

Zdramila ga je žena, ki mu je rekla, da opazuje svojo hišo in neupravičeno obsoja prijatelja!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 27.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 130.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Stara žena in glasbena knjiga

Napisal marko na 17. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Starejša žena je nekega večera v Torinu vstopila v uredništvo časopisa, da bi naročila osmrtnico za ljubljeno osebo. Ko je šla do okenca, ki so ji ga pokazali, je morala mimo polic s knjigami. Tam je opazila fanta in dekle, ki sta listala knjigo, iz katere je prihajala nežna glasba. Prišlo ji je na misel, da bi to bilo lepo darilo za vnukinjo. Vprašala je po ceni. 13 evrov.

Preveč za njen upokojenski žep. Razočarana je šla dalje. Ko je oddala osmrtnico, se je odpravila proti izhodu. Bila je že pri vratih, ko je na rami začutila dotik. Bila sta najstnika, ki ju je srečala pri knjigah in sta vse videla in slišala. V rokah sta nosila zavoj: »Vzemite ga za vnukinjo!« sta ji dejala z nasmehom.

Če bi jo najstnika namesto tega, da sta ji darovala knjigo, okradla, bi prišla na prvo stran časopisa kot predstavnika pokvarjene mladine. Včasih imamo vtis, da obstajajo samo taki. Hvala Bogu, obstajajo tudi drugačni, o katerih pa se malo govori in piše.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)

Napisal marko na 16. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Sveti Duh kot ogenj in veter.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (9)

BITI VETER V VETRU

Dati se voditi Božjemu Duhu, pomeni biti veter v Vetru.

Biti veter, pomeni se ne ustavljati, zastajati, ne biti na mestu, mirovati …, ampak biti neprestano v gibanju, se dvigati in spuščati, valoviti, krožiti … Življenje je namreč gibanje, premikanje, sestavljeno iz kretenj, gibov, premikov … zastoj in zaustavitev pa pomeni smrt.

Ruski pesnik Aleksander S. Puškin je v pripovednem romanu Kapitanova hči zapisal tudi zgodbo mongolskega ljudstva Kalmiki:

Nekoč je orel vprašal vrano. “Povej mi, vrana, kako to, da ti živiš na tem svetu že tristo let, mi pa živimo samo 33.” – “Zato,” odvrne vrana, “ker ti piješ ‘živo kri’, jaz pa se hranim z mrhovino.” Orel nekaj časa tuhta o tem, kar mu je povedala vrana in se odloči, da se bo tudi sam začel hraniti kot vrane. Skupaj odletita naprej in kmalu zagledata poginulega konja. Spustita se na mrhovino, vrana začne kljuvati meso in hvali, kako okusno je … Orel odtrže košček, dva…, potem pa zamahne s krili in reče vrani: “Ne, ne, draga vrana, raje kot da bi se hranil s tako mrhovino tristo let, raje le enkrat pijem ‘živo kri’ in potem naj se zgodi, kar Bog hoče.”

Bolje je živeti le nekaj let navdušeno, z vnemo in žarom … strastno, kot pa se dolga leta hraniti s pomijami.

Biti veter torej preprosto pomeni: biti živ! In to ni malo: to je vse! Mnogi se obnašajo do življenja kot do dežja: čakajo, da mine.
Življenje ni zaslon, v katerega bolščimo, ampak resničnost, ki jo moramo okušati, jo vzeti v roke kot priložnost, ki jo je treba izkoristiti, se z njo ukvarjati, jo usmerjati, izpopolnjevati … Pogoj za vse to pa je zavestna odločitev, da bomo svoje življenje – kljub vsem njegovim omejitvam – živeli navdušeno in ga imeli neizmerno radi.

Vidite, kaj pomeni biti veter: dvigniti se z zemlje, poleteti v višave … Zelo jasno je, da moramo odvreči vse tisto staro okovje, ki nas otežuje; okovje stvari, okovje vsega, kar imamo (in bi radi imeli), lenobe, ošabnosti … Sveti Duh ima rad svobodne ljudi, blage …
Še enkrat. Če želimo biti veter, moramo obvladovati svoj značaj. Nevzgojeni značaji ne bodo mogli nikoli biti podobni vetru.
Pomislimo na vase zaprt značaj, ki se tesno prilega samemu sebi, podoben ruskim igračam, punčkam Babuškam. Ena gre v drugo in se ji tesno prilega; pomislimo na značaj, ki nikoli ne pokaže pravega ‘karakterja’: vedno je neodločen, utrujen, mlahav kot oparjen polž; pomislimo na značaj, ki se takoj preda in se ne bori za ideale; na preračunljiv značaj, na zdolgočasenega brezvoljneža, medlega in plehkega človeka …

‘Novost’, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas zares uresničuje, to, kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti za Božja presenečenja? Ali pa se zaradi strahu zapremo novostim Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja, ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki niso sposobne sprejemanja? (papež Frančišek)

Vetru se lahko približajo le značaji, ki se pustijo motiti, ki si celo želijo, da jih kdo vrže iz ustaljenega reda, vetru so podobni ljudje, ki so polni življenja, taki, ki imajo življenje radi, ki so usmerjeni k drugim, značaji, ki oddajajo posebno energijo, ognjeviti, strastni, iskrivih oči, zgovorni, družabni …

To so značaji, s katerimi se Sveti Duh hitro spoprijatelji in rad ‘poleti’ z njimi.

Mar ni imela podobnih značajskih lastnosti tudi Marija, ki se je dvignila najvišje med rojenimi?

Sveti Duh nam kaže pot, v spomin nam kliče Jezusove besede in nam jih razlaga, nas usposablja za molitev in da kličemo Boga za »Očeta«; usposablja nas, da smo z našimi bližnjimi v bratskem dialogu in da prerokujemo. (…) Če želimo sami ustvarjati različnost in se zapirati v svoje podrobnosti, svoje posebnosti, nas bo to na koncu privedlo do razkola … Kdor želi ustvarjati edinost po svojih, človeških načrtih, bo na koncu dosegel uniformiranost. Le Sveti Duh je tisti, ki lahko poskrbi za “različnost, pluralnost in večplastnost, obenem pa ustvarja edinost”. (papež Frančišek)

Marijin zgled ima še nekaj več: spominja nas na to, kako pomembno je, da se odločimo, da postanemo veter, da izrečemo svoj ‘da’. Če tega nismo zmožni storiti, potem nas tudi silovit veter ne more premakniti.

Sveti Duh je tako nevsiljiv in spoštljiv, da noče ‘leteti’, se dvigati in spuščati brez nas. Poglejmo, s kako izbranimi izrazi je to razložil Tonino Bello, italijanski svetniški škof in božji služabnik: »Nekje sem prebral, da so ljudje angeli z eno samo perutjo: letijo lahko samo, če ostanejo objeti. Večkrat v najbolj zaupljivih trenutkih s teboj pomislim, da imaš tudi ti, Gospod, eno samo perut. Drugo imaš skrito: morda zato, da mi s tem daješ vedeti, da nočeš leteti brez mene, da se lahko na pot odpraviva le skupaj.
Zato si mi dal življenje, da sem zdaj tvoj spremljevalec v letu. Nauči me, prosim, da ostanem v ravnovesju s teboj, ker živeti ne pomeni biti obupan zaradi bede in revščine, ki jo vsak dan srečujemo, ne pomeni se s težavo prebijati skozenj … živeti pomeni prepustiti se kot galeb opojnosti vetra.

Živeti pomeni uživati v pustolovščini svobode, živeti pomeni razširiti krilo, edino krilo, v zaupanju, saj vemo, da bomo na našem letu (poti) imeli tako velikega spremljevalca, kot si ti.”

Brez vsakdanjih božjih darov ne bi mogli izpolnjevati svojega življenjskega poslanstva. Prav darovi Svetega Duha so tista moč, ki ne dopušča, da bi evangelij ostal mrtva črka. (Vinko Škafar)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.

Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

Sveti Duh,
pozabljeni sogovornik naših molitev.
Pogosto se obračamo k Jezusu in k Očetu,
še posebej, ko molimo Očenaš,
redko pa se spomnimo nâte, Sveti Duh.
Zdaj pa te goreče prosimo za moč,
da bi se zaupno predali tvojemu navdihu.
Bil si navzoč v Jezusovem življenju,
spremljal si njegovo javno delovanje,
prav tako danes vodiš življenjsko pot
slehernega kristjana, moškega in ženske.
Tvojemu navdihu izročamo svoje poslanstvo,
ki smo ga prejeli s svetim krstom,
utrdi nas z apostolskim pogumom,
da se bomo znali odločati za resnično dobro.
Odpri nam ušesa za tvoj glas, ki nas vabi,
da se naučimo prisluhniti drugim,
da skupaj doživljamo radost življenja;
tako ne bomo občestvo brez kvasa,
temveč bomo v tvoji moči vse preustvarjali …
Sveti Duh, podpiraj našo pripravljenost,
da ponesemo evangelij do konca sveta.
Božji Duh, naj ne pozabimo moliti k tebi,
ki nam daješ moč in odpiraš ušesa srca,
da damo roko ljudem okoli sebe
in skupaj zaupno gremo naprej …

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Dati se voditi Božjemu Duhu pomeni tudi, da Boga ne moremo spraviti v škatlo. Videli smo že, kako Sveti Duh deluje povsod in v vseh. Je kot pomladni dež, ki je enak na vsakem polju, daje pa rast neverjetni množici različnih rož: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).

Sveti Duh ljubi svobodo: » … kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).

Dokaz za to? Dovolj je, če pogledamo, kako raznolik je nabor svetnikov.

Med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), profesorje (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske … mučence, mučence španske državljanske vojne …Ali ni to zelo očiten dokaz za svobodo Svetega Duha! In potemtakem jasno povabilo, da se prepustimo Duhu in na široko odpremo svoje razmišljanje, svoje duhovno usmerjenost.

Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?«

Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Krstne knjige so začeli uvajati s posebnim odlokom šele po tridentinskem koncilu (1545–1563). K sreči je število božjih otrok veliko večje kot njihovi zapisi v vseh knjigah, saj vključuje vse, ki se pustijo voditi Duhu: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).

Sveti Duh se razliva čez bregove in meje Cerkve: leti in se dviga povsod, pride in se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Zato ga raje ne spravljajmo v omejenost naših misli, v naše teologije, v naše liturgije! Čas je, da se Cerkev reši dveh nadlog, ki sta skozi stoletja kazila njen obraz: klerikalizma (samo duhovščlina ima Svetega Duha, samo duhovščina nekaj ve) in cerkvenega triumfalizma (samo Cerkev si lasti vso resnico) …

Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Naloga kristjanov je, da odprejo vrata, se podajo v svet ter oznanjujejo in pričujejo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašajo radost vere in srečanja s Kristusom. V polnem zaupanju se prepustimo delovanju Svetega Duha, ki ustvarja novo. (papež Frančišek)

Tako odprto mišljenje je plemenito: povsod vidi dobro. Taka duhovna usmerjenost je ponižna: primerja svoje vidike in poglede na stvari s tistimi, ki jih izražajo drugi.

Odprto razmišljanje je dinamično: išče vedno nove poti in možnosti za reševanje problemov, da bi na prenovljen način povedali stare resnice.

Odprt način razmišljanja je tudi pameten: razumnost pa je kot padalo: učinkovito je le tedaj, ko je odprto.

Če povzamemo: odprta miselnost je tako pozitivna in modra, da ni možno nič drugega kot da je to miselnost Duha in vseh tistih ki želijo hoditi z njim.

še nekaj misli na pot

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil. (Ivan Pregelj)
Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost (Antoine de Saint–Exupéry).
Duh, ki veje, in Bog, ki privlači človeka s svojo ljubeznijo, sta tisto gibalo v človeku, ki omogoča, da se more vedno znova odločati za bivanje, za življenjski pogum, za ljubezen. (Vanja Kržan)
Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)
Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je vse to pod njegovim delovanjem to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti in harmoniji. (papež Frančišek)

pripravlja Marko Čuk

Ali je smiselno otroke siliti k zakramentom?

Napisal marko na 16. septembra 2026. Objavljeno v Pisma.

Poznam dekle, ki je bila krščena in pri svetem obhajilu, od takrat pa ni bila nikoli več pri maši. Zanima me, ali je smiselno otroke siliti k zakramentom, če otrok nima svete maše za največjo daritev Jezusa za naše odrešenje. Otrok, ki ne hodi v cerkev, se ne more prilagoditi občestvu, ne ve, da je to kraj molitve, ne pozna osebnih drž v Gospodovi hiši. Zdaj je to dekle pred birmo? Ali je prav, da prejme ta zakrament nekdo, ki mu sveta maša ni vrednota in Bog ni smisel njegovega življenja?
Zanima me še to: zakaj pravimo, da nekateri zakramenti vtisnejo neizbrisen pečat?

Ingrid

Aktualnost vaših vprašanj je nedvomna. Podobnih primerov je v zadnjih desetletjih vedno več. Seveda so lahko zelo različni in je treba vsak primer posebej obravnavati. Na načelni ravni ni težav, a življenje je večkrat bolj pestro, kot so zgolj objektivna merila ali zahteve. Vaše konkretno vprašanje se tiče dekleta, ki je pred birmo, a od prvega obhajila ni več obiskovala nedeljske svete maše, kar po vaše kaže, da svete maše nima za vrednoto in da Bog ni smisel njenega življenja. Najprej se mi zdi to previsok kriterij za dovoljenje za prejem zakramenta svete birme. Po moje večina birmancev, ki so med sedmim in devetim razredom, tudi tistih, ki poleg verouka še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo, še ni sposobna imeti svete maše za vrednoto in Boga za smisel svojega življenja. So še na poti, da do tega pridejo z našo skupno pomočjo in seveda s svojim prizadevnim sodelovanjem. Tudi zakrament svete birme, postavljen v dobo odraščanja, ima vlogo pomoči pri tem zorenju in vedno bolj zavestnem življenju iz vere, ki še nastaja. Še bolj je to vidno pri pravoslavnih kristjanih, ki skupaj obhajajo vse tri zakramente uvajanja v krščanstvo: krst, birmo in sveto obhajilo, tudi ko krstijo dojenčka. Ker ima zakrament svete birme značaj trajnosti, računajo, da bo deloval postopno, kot bo pač posameznik sposoben z njim sodelovati. Obe praksi, vzhodna in zahodna, sta torej možni. Obe predpostavljata tudi dejstvo vere, da zakramenti po eni strani delujejo sami po sebi v moči Božjega delovanja, po drugi strani pa tudi po meri človekovega sodelovanja, kolikor je delovanje Boga odvisno od svobodnega sodelovanja človeka. V vašem konkretnem primeru je seveda pomembno tudi, zakaj dekle po prvem svetem obhajilu ni več hodila k sveti maši. Koliko je torej sama za to odgovorna, koliko pa je to vpliv staršev, okolice … Seveda pa je pristop, ko se za sveto birmo odloči odrasel človek, nujno drugačen. Pri njem se za resnost priprave zahteva tudi utrjen način vsaj minimalnega praktičnega krščanskega življenja, saj je pri njem vse odvisno od njegove odprtosti za Božje delovanje.

Nujno pa se mi zdi, da pri zakramentalni praksi upoštevamo tudi različnost zakramentov. Krst je temelj vseh drugih zakramentov in za zveličanje nujno potreben. To čutite tudi vi, ko iščete pojasnilo o neizbrisnem pečatu ali neizbrisnem znamenju, ki ga vtisnejo nekateri zakramenti. To so sveti krst, sveta birma in sveti red (mašniško posvečenje). To pomeni, da se s podelitvijo tega zakramenta zgodi v prejemniku globoka sprememba, neka duhovna sled, ki je ni mogoče na noben način izbrisati, niti s smrtnim grehom ne. Teh treh zakramentov zato tudi ni mogoče ponavljati, oz. večkrat sprejeti. Seveda smrtni greh onemogoči, da bi milostni dar teh zakramentov mogel aktivno delovati. Se pa ne izniči. Medtem ko za milosti drugih zakramentov velja, da jih lahko povsem izgubimo in jih zato lahko tudi s ponovnim vrednim obhajanjem zakramenta pridobimo nazaj ali pa milostne darove še pomnožimo. Konkretno to pomeni tudi neko razliko pri pastoralni pripravi na te zakramente. Po moje je treba pri osnovnih zakramentih, kar zakramenti uvajanja prav gotovo so, imeti širše kriterije, kot pri drugih. Najbolj velja to za zakrament svetega krsta. O neizbrisnem značaju zakramentov lepo piše Kompendij katekizma katoliške Cerkve v točkah 227, 163, 268, 328 in 335.
V primeru dekleta, ki ga vi opisujete, bi bilo treba že v vmesnih letih vključiti celotno občestvo, zlasti sošolce in prijatelje ter prijateljske družine, da bi ji pomagale k vsaj občasnemu obisku svete maše. Moramo pa tudi računati, da zakrament birme lahko prične delovati tudi po več letih, ko bo kot odrasla imela gotovo nove priložnosti za utrditev svoje povezanosti z občestvom Cerkve. Če v tem času tudi k verouku ne bi hodila in bi želela k zakramentu svete birme kar tako, brez resne priprave, bi pa to ne bilo mogoče.

Še eno vprašanje ostaja: koliko je sploh smiselno otroke siliti k zakramentom? Ni lahko odgovoriti. Načelno se k zakramentom nikdar ne sme siliti; za nekatere velja, da so lahko zaradi določene prisile celo neveljavni (npr. zakrament svetega zakona, zakrament svetega reda). Zatakne se že, ko želimo bolj opredeliti ‘siljenje’. Recimo: če otrok ne hodi rad v šolo, kar se verjetno vsaj občasno zgodi vsakemu, a vseeno mora hoditi, je to ‘siljenje’? Je ‘siljenje’, da moramo Slovenci imeti kot materni jezik slovenščino? Kako naj otroka prepričamo, da je učenje poštevanke na pamet smiselno, dokler je ne zna in je ne prične uporabljati v vsakdanjem življenju? To pa je mogoče šele, ko ga ‘silimo’, da se je nauči. Verjetno je največ odvisno od okolice, v kateri otrok živi, in kako ta pojmuje zakramente. Tam, kjer starši in vsa širša okolica zakramente živi in jih visoko ceni, z obiskom nedeljske svete maše vred, bodo otroci morda zelo kratek čas udeležbo pri maši doživljali kot ‘siljenje’, a bodo kmalu dojeli njeno vrednost in smisel. In obveznost kmalu ne bo več obveznost, ampak pravica; velika čast, da so lahko skupaj z vso župnijo navzoči pri tako čudovitem izrazu Božje ljubezni do nas. V nasprotnem primeru pa gotovo ne bodo prišli do takšnega doživljanja nikoli ali pa precej pozneje po drugi poti.

Toliko v razmislek, saj ste morda začutili, da je problematika vaših vprašanj zelo obsežna in nanja ni mogoče na kratko odgovoriti. Se pa je o teh vprašanjih vredno veliko pogovarjati.

Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2012) 09, str. 54

Ljubeči glas

Napisal marko na 16. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Neka deklica je stanovala v veliki stolpnici. Poleti so se otroci v dolgih večerih šli igrat na dvorišče. Kmalu ji je eden od prijateljev deklici dejal, da mora iti, ker mu je mama ukazala, da mora biti v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in otroci so odšli domov, druge so poklicale matere.

Deklica je razmišljala: “Vsi so odšli. Stemnilo se je že in ostala sem sama in zaman čakala, da me pokliče ali oče ali mati.”

Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo ljubečega glasu skrbnih staršev. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave, ker so prepuščeni sami sebi. Potrebovali bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih poklical po imenu in pokazal svojo skrb zanje. Če ni tega glasu, bodo prisluhnili glasu tistega, ki jih bo vodil na kriva pota.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2022), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ljuba moja in žalostna Mati Božja!

Napisal marko na 15. septembra 2026. Objavljeno v Novice, S svetnikom na TI.

Razen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo radi mame. In kljub temu, da je čisto biološko pogojeno, da smo “mamini sinki”, ni povsem prav, predvsem pa ni normalno, da “mamini sinki” postanemo ali celo ostanemo.
Da me teologi ne bodo križali – kar so, mimogrede, teologi tistega časa naredili tvojemu Sinu – se ne bom natančneje spuščal v vajin brez dvoma nedoumljiv in svet odnos, bom pa pripomnil, da me božji nepotizem na običajen dan ne moti.
Hočem reči: da običajnemu nebeščanu pripada en godovni dan, se mi zdi čisto sprejemljivo. Ker jih je toliko, se jih na vsak dan v letu gnete vsaj po ducata. To je pač logična posledica. Da Božji Sin svojo Mater ljubi tako zelo, da ji nameni več ‘godov’ kot običajnemu nebeščanu, se mi tudi ne zdi nič posebnega. Problem, ljuba moja Mati Božja, je, da se tvoje žalosti spominjamo na dan, ko goduje tudi zavetnica moje žene: sveta Melita, in jo zato zelo redko, tako rekoč nikoli, ne najdem zapisane na nobenem koledarju.
Da bi ohranili ljubi mir in hkrati ne vznemirjali nebes, smo v naši družini tvoj – in seveda ženin – godovni dan preimenovali v “tužna vam majka”!
In naj, še preden borci za čistost slovenskega jezika in druge narodne svetinje postavijo (še večjo) ograjo na južni meji, pojasnim, da sem ta izraz ukradel meni zelo ljubemu, morda celo najljubšemu slovenskemu pisatelju Franu Milčinskemu. Ki ga mnogi sploh ne poznajo ali pa ga zamenjujejo s sinom Franetom. In je tako žalostna resnica, da običajni Slovenec ne ve, kdo je spisal Butalce in kdo Zvezdico Zaspanko. Tužna jim majka! No, Franetova ‘majka’ in Franova žena je bila – mimogrede – tudi Marija. Kot ti.
Fran je večino svojega pisateljskega opusa ustvaril v času državnega prijateljevanja Srbov, Hrvatov in Slovencev in zato v njegovih humornih spisih kar mrgoli podobnih ‘cvetk’, ki jih rade volje delim svoji ‘deci’, in jim recimo zagrozim, da naj pospravijo sobe, da jim ne bo “tužna majka”!
Slovenci smo pač taki, da damo prednost solzam pred smehom – (No, nekaj nas je takih, ki se radi do solz nasmejemo … a nas ‘običajni’ običajno gledajo postrani.) – in je zato čisto normalno, da si, ljuba Mati Božja, v naši deželi večkrat upodobljena z mrtvim Sinom v naročju, kot z živim! Slovenci smo hribovci in imamo Kalvarijski hribček raje od betlehemske poljane. Kam geografsko spada Kana Galilejska, pa zdajle tudi ne bi! Čeprav je res, da se prav zaradi preobjestnega praznovanja znamenite svatbe, kjer je bila na tvojo željo voda spremenjena v vino, marsikatera običajna slovenska mati spremeni v “tužno majko” … saj običajni sin slovenske matere pije vino kot da je voda in se domov vrne na berglah ali pa ga celo pripeljejo v trugi!
Kakorkoli …
Lepo bi bilo, ko bi ti, ljuba in žalostna Mati Božja, pustili tvojih sedem žalosti in ti ne bi prizadevali še kakšnih dodatnih in novih!
Obilo žegna za tvoj god in ne zameri, če te prosim, da danes za kakšen stol bliže povabiš in posedeš sveto Melito. Sem prepričan, da se ji bo dopadlo. Moji ženi se vedno dopade, kadar jo presenetim!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 114.

Blagor tistim, ki delajo za mir

Napisal marko na 15. septembra 2026. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt, Novice.

Jezus ne blagruje tistih, ki “pridigajo o miru”, ampak tiste, ki ga uresničujejo; to delo pa zahteva: gorečnost, potrpežljivost, izkušnje, vztrajnost. Blagor tistim, ki sejejo mir s svojimi vsakodnevnimi dejanji, z držami in dejanji služenja, bratstva, dialoga, usmiljenja… Da, ti se “bodo imenovali Božji otroci”, ker Bog seje mir, vedno, povsod; ob polnosti časov je zasejal v svet svojega Sina, da bi mi imeli mir! Delati za mir je delo, za katerega si je potrebno prizadevati vsak dan, korak za korakom, ne da bi se naveličali. (papež Frančišek)

Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,9-10.14.17-18)

Nasilje škoduje vsem

Anthony de Mello, Žabja molitev II, ŽU LJ-Dravlje, Ljubljana 1990, str. 107

Vojak in deklica
Zgodilo se je med prvo svetovno vojno. Vojak je šel v izvidnico in zagledal je sovražnega vojaka. Hitro je nameril, toda na merilniku (na muhi) … je zagledal deklico, ki se je igrala. Odmaknil je puško in pogledal s prostim očesom – ni se motil, tam je res stal sovražni vojak, ki je tudi meril proti njemu. Pomislil je, da ga je morda oslepilo sonce in pomeril je še enkrat, toda spet se je ‘na muhi’, pojavila deklica. – “Njegova hčerka je,” je rekel glas za njim. – Vojak se je obrnil in zagledal angela. – “Njegova hči je. Izbrati moraš: če streljaš, bo vse življenje ostala sirota; če pa ne boš streljal, boš umrl ti, kajti tudi on te ima ‘na muhi’.” Vojak je pomislil na svojo edino hčerko, ki ga je čakala doma. Pomislil je, kako zelo bi trpela. Bilo mu je čisto jasno: če bo streljal, si tega ne bo odpustil vse življenje. Odločil se je, da bo sprejel usodo in s solznimi očmi se je pripravljal na smrt. Toda sovražni vojak ni streljal, samo pozdravil ga je in odšel.
Vojak se je začuden obrnil k angelu. Angel se mu je nasmehnil in mu rekel: “Tudi on je na svoji merilni napravi videl tvojo hčerko.”

Glasnik miru in ljubezni
5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tam je deloval od leta 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni. Rad je navajal sv. Janeza Zlatoustega: »Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani.« Pripovedoval je o svoji izkušnji: »Nekega dne smo na cesti ustavili dvema mladeničema. Povabila sta nas, naj se ustavimo v njihovi vasi. Vstopili smo v sobo, posedli po tleh in gostoljubno so nas postregli. Tedaj je eden od njih rekel: “Vi gotovo iščete zlato?” V teh vaseh so namreč v začetku 20. stol. živeli armenski kristjani, in preden so jih pregnali, so poskrili svoje dragocenosti. Z naklonjenim srcem sem mu odgovoril: »Zlato je nekaj drugega, Bog je zlato, zlato je prijateljstvo, ljubezen, zlato je mir, zlato je vera, molitev in poslušnost Bogu, zlato je dobrota, spoštovanje, gostoljubnost, odpuščanje, zlato so vaši otroci …« – »Tudi ti si zlato,« je nenadoma rekel moj sogovornik, »kajti to, kar praviš, je čudovito.«

Ko smo premagali nezaupanje in strah, smo se pogovarjali o vojni, Ameriki, Italiji, nafti, muslimanih, kristjanih … »Vojna je ranila tudi Boga,« sem rekel, »oče namreč trpi, ko se sinovi pobijajo. Vojna ne prihaja od Boga.« In dodal sem: »Vojna pomeni prejemati, mir pa je dajanje. Vi ste nas sprejeli in nam izkazali gostoljubje: to je mir. Mi smo vam ustavili na cesti in vas peljali: to je mir.« Otrok, ki je sedel nasproti, me je ves čas nepremično gledal. »Vojskovati se je enostavno,« sem nadaljeval in se obrnil k njemu. »Če te npr. udarim in mi ti udarec vrneš, gre tako naprej … Toda, če te jaz udarim in ti ne odgovoriš, je to mir. To pa je težko doseči. Saj nas že nagon sili, da bi na udarec odgovoril z dvema. Jezus pa v evangeliju pravi: “Če ljubite samo tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ljubite vaše sovražnike.” Otrok je na to rekel: »Ustavljati se nasilju, to je mir.« Popolnoma je doumel pogovor in na obrazu se mu je videlo, da se strinja.

SVET PRAVI
Blagor tistim, ki sejejo prepire med ljudi, ker bodo gospodarji; tistim, ki delajo razdor, ker se tako kaže njihova moč; tistim, ki pripravljajo vojne in izdelujejo orožje: vso oblast bodo imeli v rokah. Blagor tistim, ki tepejo in ranijo: nje bodo upoštevali. Blagor tistim, ki sejejo strah, ker znajo razdvajati, nihče se jim ne bo upiral, njihovi nasprotniki bodo uničeni, oni pa bodo živeli v miru in posedli zemljo. Blagor njim!

JEZUS PRAVI
Blagor delavcem za mir … Ne tistim, ki se podredijo in se hlapčevsko uklonijo. Pač pa blagor tistim, ki znajo ustvarjati in graditi skladne odnose. Tistim, ki nikoli ne sprejmejo ločitve, ki se ne ustrašijo posmeha, samo da bi rešili enotnost, tisti, ki so vir sprave in pomirjenja v napetostih, ki se jim ne da izogniti. Vsi tisti, ki so pogumni in dobre volje, čudoviti ljudje, božji sinovi, ker si prizadevajo, da bi gradili živo družino Božjih otrok.

Leta 1948 je Omar Bradley, angleški general in med 2. svetovno vojno eden poveljnikov kopenske vojske ZDA v S. Afriki in Evropi, vsej svetovni javnosti ‘pomolil pod nos’ dokaz o neskladju naše evolucije: »Naš svet je svet jedrskih velikanov in etičnih dojenčkov. Uspelo nam je razbiti skrivnosti atoma, zavrgli pa smo Jezusov govor na gori … Veliko več vemo o vojnah, kot o miru, več vemo o ubijanju, kot o življenju.«

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja (Anton Trstenjak).

Izraz ‘shalom’ označuje vse tisto, kar omogoča zdravo bivanje, harmonijo, popolno gotovost (z eno besedo srečo). In tisti, ki si prizadevajo za mir, delajo za srečo človeka. Bog jih bo priznal za svoje otroke. Sin je v semitskem svetu ta, ki je po vedenju in delovanju podoben očetu. Samo Bog je v resnici pravi in najvišji ‘delavec za mir’. Mir ne pomeni samo, kar Bog dela ali daje, ampak tudi to, kar je. Mir je bistvo Boga: on sam je naš mir (Ef 2,14-17) in ta mir je sad Duha (Gal 5,22), ki vernika napravi za orodje miru. Podobnost z očetom se ohranja z neprestanim prizadevanjem za mir. ‘Človek miru’ ustvarja mir v svojem okolju, in tako sam postaja mir. Njemu “se obeta prihodnost” (Ps 37,37).

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Mir je mogoč in se začenja pri vsakem od nas: v naši družini, z najbližjimi doma, na delovnem mestu, na ulici, v župniji, ko se spreminja v ‘družino družin’. In predvsem v krščanskih skupnostih, ki morajo posredovati plamen miru in bratstva. Sveti Ciprijan je zapisal: »Bog nam zapoveduje, da bodimo v njegovi hiši miroljubni in složni in enodušni, in hoče, da ostanimo po prerojenju taki, kakršne nas je z drugim rojstvom naredil; ko smo postali božji otroci, ostanimo v božjem miru, in ko imamo enega duha, imejmo tudi eno srce in usmiljenje. Bog daru sprtega človeka niti ne sprejme, ampak mu naroča, naj se od oltarja vrne domov in se prej spravi s svojim bratom, da bo z miroljubno molitvijo mogel tudi Boga potolažiti. Večja je daritev Bogu, če živimo v miru in bratski slogi in če je ljudstvo edino v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. (sv. Ciprijan iz razprave O Očenašu)

Mir niso sanje, ni utopija: mir je mogoč. Gledati moramo globlje, pod površje videza in pojavov, da bi odkrili resničnost, ki živi v srcih, saj je vsak človek ustvarjen po Božji podobi in poklican, da osebno raste in zida novi svet. (Benedikt XVI.)

‘Ljudje miru’ niso ‘miroljubni’
Znani italijanski duhovnik in mislec Primo Mazzolari je dejal: Kristjan je človek ‘miru’, ne pa po naravi umirjen človek. Medtem ko se nekateri, da bi ohranili svojo mirnost, izogibajo vsaki konfliktni situaciji, so ‘prinašalci miru’ osebe, ki so ne le pomirjene same s seboj, ampak znajo tudi graditi mir okrog sebe. Tudi Jezus nikakor ni bil mirne narave. Toliko si je dajal opraviti, da ni imel časa niti jesti. Govoril je. Izzival. Spoprijemal se je z nasprotniki. Grajal. Tvegal …

Delati za mir je umetnost, združena z velikim naporom: znati moraš poslušati, na pravi način govoriti, biti potrpežljivi … Jezus je odkrito povedal, da je treba ljubiti svoje sovražnike. To ne pomeni pustiti, da ti delajo karkoli, ampak videti in odkriti, zakaj je kdo sovražen v odnosih, kaj je človeku, da ni sposoben živeti v miru s seboj.

Nemški evangeličanski teolog in duhovni pisatelj Dietrich Bonhoeffer, ki je umrl v taborišču smrti, je zatrdil, da je dolžnost kristjana “da ostane blizu Bogu v njegovem trpljenju”. Zapisal je nekaj globokih misli o miru: »Kdor hodi za Jezusom, zavrača nasilje in upor. To dvoje ni bilo za Kristusa nikoli sprejemljivo in tega se ni posluževal nikoli. Jezusovi učenci ohranjajo mir tako, da velikokrat raje sami trpijo, kot bi prizadejali trpljenje drugim, ohranjajo skupnost, ko jo drugi hočejo razbiti, odrekajo se sami sebi, ne prizadevajo si za svojo uveljavitev in tako brzdajo sovraštvo in krivičnost. In njihov mir nikjer ne bo večji kakor tam, kjer se oni mirno srečujejo z hudobneži in so pripravljeni trpeti zaradi njih. Tisti, ki delajo za mir, nosijo križ s svojim Gospodom, ker se je prav na križu rojeval mir. Če so torej tako vključeni v Kristusovo prizadevanje za mir, se bodo tudi oni imenovali božji sinovi.«
Po tem razmišljanju moramo podati tudi kakšno praktično navodilo, kako naj ravna tisti, ki hoče biti ‘prinašalec’ miru.

Blagor tistemu, ki ima rad mir.
Blagor tistemu, ki prosi za mir Boga in v njem
prepoznava njegov dar, ki ga je obljubil Jezus Kristus,
po posredovanju Svetega Duha.
Blagor tistemu, ki si prizadeva za mir tako,
da začenja pri sebi, v domači družini in v skupnosti,
v kateri živi, da bi ga lahko izžareval na ves svet.
Blagor tistemu, ki ljubi mir in ga sprejme za svoj življenjski slog.
Blagor tistemu, ki mu ni dovolj o miru le govoriti,
ampak začne za mir tudi delati:
kjer je sovraštvo, prinaša ljubezen,
kjer je užaljenost, prinaša odpuščanje,
kjer je nesoglasje, prinaša povezanost,
kje ni idealov, prinaša življenjske načrte,
kjer je krivičnost, prinaša pravičnost,
kjer je uboštvo, prinaša vzajemno pomoč,
kjer je rasizem, prinaša bratstvo,
kjer je nerazumevanje prinaša dialog,
kjer je nestrpnost, prinaša strpnost,
kjer je jeza, prinaša krotkost,
kjer je nasilje, prinaša blagost,
kjer je vojna, prinaša mir,
kjer je pomanjkanje ljubezni, prinaša sprejetost,
kjer je smrt, prinaša življenje.

Blagor tistemu,
ki uresničuje eno od teh razsežnosti miru,
ta postane graditelj miru,
kajti Jezus ga bo imenoval ‘Božji sin’.

Graditelji miru

Blagor tistim, ki ljubijo koristi drugih tako kot svoje, ker tako vzpostavljajo mir in edinost.
Blagor tistim, ki so vedno pripravljeni narediti prvi korak, saj tako odkrivajo, da je bližnji veliko bolj odprt, kot je morda videti na zunaj.
Blagor tistim, ki iščejo drugačen način sporazumevanja, ki presega besede, da bi vstopili v skupnost z drugimi.
Blagor tistim, ki izberejo pot potrpežljivosti in pričakovanja, in se pri tem ne naveličajo delati majhne korake, da bi se srečali z bližnjimi.
Blagor tistim, ki nikoli ne rečejo: “Zdaj je dovolj!”, ker vedno najdejo nov začetek.
Blagor tistim, ki najprej poslušajo in šele potem govorijo, ker bodo našli poslušalce.
Blagor tistim, ki odkrijejo zrno resnice, pri vsakem prispevku, pri pogovoru z drugim, ker bodo tako sposobni povezovati.
Blagor tistim, ki nikoli ne izkoriščajo svojega položaja, ker bodo spoštovani.
Blagor tistim, ki so pripravljeni na poraz in izgubo, da bi Gospod mogel napredovati.
Blagor tistim, ki se trudijo graditi skladnost med tem, kar govorijo in tem, kar delajo.
Blagor tistim, ki se vsak dan v molitvi izročijo v roke Bogu: oni bodo uspešno orodje božje milosti.

Deset zapovedi za mir v družini

Imej vero in živi Božjo besedo, tako da ljubiš bližnjega kot samega sebe.
Spoštuj samega sebe, zaupaj vase, v svoji družini in pomagaj graditi okolje miru.
Vzemi si trenutke za igro in razvedrilo s svojo družino.
Uči svoje otroke s pogovorom, naklonjenostjo, … kdor je pri vzgoji nasilen, uči nasilje.
Sodeluj s svojo družino pri življenju skupnosti.
Potrudi se, da probleme rešuješ mirno, tudi v hudih težavah poišči kaj pozitivnega.
Deli tvoje občutke z iskrenostjo, govori, kar misliš, pozorno poslušaj druge.
Spoštuj tiste, ki mislijo drugače: razlike bogatijo družino in skupnosti.
Najbolj učinkovita ‘beseda’ je dober zgled in način življenja.
Prosi odpuščanja, ko si koga užalil in iz srca odpusti, ko se ti čutiš užaljenega.

Pogoji za mir

Želiš mir? Bodi vedno hvaležen.
Želiš mir? Potrudi se, da boš kar se da nenavezan na stvari in imetje.
Želiš mir? Nauči se razmišljati tako, da vedno prosiš za Božje odpuščanje in odpuščaš bratom ob vsaki priliki.
Želiš mir? Nikogar ne obsojaj v svojem srcu, tudi če bi si zaslužil obsodbo.
Želiš mir? Poskrbi za nekaj več urejenosti v svojem življenju.
Želiš miru? Vsak dan si redno vzemi nekaj časa za mir in tišino.
Želiš mir? Po sporu ali prepiru skušaj čim prej poiskati vsaj malo soglasja in dialoga.
Želiš mir? Delaj resnično za nekoliko višjo kakovost življenja in ne samo za kratkotrajen napredek.
Želiš mir? Odpočij si in zapoj Gospodu, napolni se z duhovno močjo in izkoristi trenutke za igro.
Želiš mir? Ponižno in brez računice se vsak dan posveti nekomu, ki te potrebuje; najbolje, če ni član tvoje družine.
Želiš mir? Pogovarjaj se z Bogom in ne širi govoric, nikoli ne reči ničesar o nikomur, če nisi popolnoma prepričan, in kar ni v resnici lepo in dobro
Želiš mir? Poslušaj v tišini in ne obtožuj.
Želiš mir? Trudi se biti pravičen, tudi za ceno, da te zavrnejo.
Želiš mir? Odpri dlan tudi takrat, ko se ti zdi, da bi jo bilo treba stisniti v pest.
Želiš mir? Prenehaj ga iskati, pusti, da se te oklene.

VPRAŠAJ SE …

Ali imaš odprt pogled na svet? Poznaš razmere v svetu, veš, kje se dogajajo velike krivice, kje je največ revščine, lakote in koliko razumeš vzroke za vse to?
Se zavedaš svoje naloge: graditi mir z vsemi, začenši v družini, skupnosti, ki ji pripadaš, v župniji, v občestvu Cerkve?
Si v resnici pripravljen čemu umreti, da bi mogel mir bolj zaživeti?
Sv. Janez Pavel II. je večkrat dejal, da je mir gradbišče, ki je odprto za vse, mir se začenja pri vsakem. Kaj misliš o svoji vlogi na tem gradbišču? (začni od oseb in dogodkov, ki so ti blizu)
Ali se zavedaš, da ne gradiš miru, ko si nestrpen v odnosu do drugih: v kakšnih situacijah in s katerimi osebami se ti navadno to dogaja?

Podatki in dejstva o orožju (2024)

V ZDA (340 milijonov prebivalcev) je bilo po podatkih izpred dveh let med ljudmi kar 400 milijonov kosov orožja, to pomeni približno 120 pušk in pištol na sto prebivalcev. 513 milijonov prebivalcev Evropske unije je imelo leta 2017 skupno 79,8 milijona kosov strelnega orožja. Največ strelnega orožja je bilo skoncentriranega v Nemčiji (15,8 milijona) in Franciji (12,7 milijona), medtem ko je bila stopnja posedovanja strelnega orožja na sto prebivalcev najvišja v Črni gori (39,1), Srbiji (39,1) in na Cipru (34). Slovenija je s 15,6 kosa na sto prebivalcev – kar je nad svetovnim povprečjem, ki je dobrih deset kosov – na 48. mestu. Decembra 2024 je imelo v Sloveniji 46.100 posameznikov skupno 163.863 kosov orožja (približno toliko je bilo tudi neregistriranega – policija je konec 2025, ko je bilo mogoče nezakonito orožje predati brez pravnih posledic, prevzela 206 pištol, 77 različnih pušk, 28 avtomatskih pušk, itd.). Največ ljudi ima orožni list za lov, sledijo varnost, šport in zbirateljstvo. Dovoljenje za posest orožja lahko dobi vsak polnoletni državljan, ki je opravil zdravniški pregled in preizkus znanja o ravnanju z orožjem.

Molitev za mir

Pomagaj mi, Gospod,
da si bom prizadeval za mir,
ker se lahko samo tako počutim kot tvoj sin.
Gospod, potrebujem tvojo pomoč,
saj tega ne morem doseči sam,
ker je velikokrat v meni preveč Kajna
in sem pogosto preveč nestrpen do tistih, s katerimi živim.
Pomagaj mi, da ne bom nasilen,
ko mi kdo zapre pot;
pomagaj da ne bom delal krivice,
ko stvari ne bodo šle tako kot bi morale;
da ne bom tuhtal v sebi
o krivicah in napačnih odločitvah
in da ne bom odgovarjal na enak način tistemu,
ki gleda name vzvišeno in ošabno.
Če hočem biti človek miru,
moram biti strpen in notranje občutljiv,
ponižen in pripravljen druge sprejemati,
se potruditi, da bi prej jaz njih razumel,
kot pa bi zahteval, da to storijo oni.
Gospod, še enkrat te prosim za pomoč,
da bi mi v življenju uspelo živeti z drugimi
pod nebom brez bliskov in grmenja
ki je veliko lepše, svetlejše in si ga vsi najbolj želimo.
Amen.

Za dar miru

Pošlji nam svojega Duha,
da bo naše življenje rodilo sad miru.
Daj, da ti bomo hvaležni za dar miru in da bomo pripravljeni,
biti njegovi apostoli, tudi kadar nas bo to veliko stalo;
in vselej naj pomislimo, da si najvišjo ceno plačal ti s svojo predragoceno krvjo.
Odpusti nam grehe zavisti,
ljubosumja, grehe zoper čast naših bližnjih in zoper bratsko slogo.
Samo če bomo združeni s teboj, bomo lahko nosilci miru za množice.
Pomagaj nam ohraniti dušni mir,
da bomo mogli izžarevati veselje in mir na tem svetu, polnem sporov.

Bernhard Häring

Molimo

Gospod Jezus, bil si reven, v ječi in zapuščen kot jaz.
Poznaš vse človeške stiske, ostal boš pri meni, čeprav bi me vsi zapustili.
Nisi me pozabil. Gospod, poslušam Tvoj klic in pojdem za Teboj.
Gospod, daj mi vero, ki me bo podprla,
daj mi ljubezen do bližnjega,
daj mi upanje, ki me bo rešilo strahu.
Moj stvarnik in odrešenik,
poznaš mojo slabost, odpusti grehe temu,
ki te odkritosrčno prosi.

Mir bo res zasidran v vesoljnem človeštvu, če bo zasidran v srcu vsakega človeka, če bo vsakdo v samem sebi ohranil red, ki ga je zapovedal Bog. (sv. Janez XXIII.)

Pot za dosego skupne blaginje in miru je najprej spoštovanje človeškega življenja v vseh njegovih številnih oblikah od spočetja, prek razvoja do naravnega konca. Resnični delavci za mir, resnični mirotvorci, so torej tisti, ki ljubijo, branijo in pospešujejo človeško življenje v vseh njegovih razsežnostih: osebni, občestveni in presežni. Polno življenje je vrhunec miru. Kdor hoče mir, ne sme dopuščati napadov in zločinov zoper življenje. (Benedikt XVI.)

Miru nismo izgubili tisti dan, ko se je začela vojna, zapravili smo ga, ko smo dovolili, da so se nakopičile zamere, razdori, razočaranja in obup. (Roger Etchegaray)

Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu. (sv. Janez XXIII.)

Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih; te naj bodo viden in učinkovit izraz božjega miru in upanja za današnji svet. (Bernhard Häring)

Če hočeš imeti srečo in mir, moraš tudi ti dajati srečo in mir. Če hočeš ljubezni, moraš tudi sam darovati. Če želiš hrano, moraš z ljubeznijo zemljo orati, prekopavati, sejati, pleti in žeti. Šele ko boš utrujen sedel za mizo, se bo ta napolnila. (Matjaž Puc)

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja. (Anton Trstenjak)

Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu. (Friedrich Schiller)

Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen. (Tomaž Kempčan)

Mir ni delo nasilnosti, ampak sad ljubezni. Ljubezen pa pomeni uklonitev Kristusu, poslušno podreditev njegovemu Duhu. Resničen mir je delo božjega usmiljenja, ne človekove volje. (Thomas Merton)

Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni. (Giovanni Papini)

Mir ni le čas brez vojne. Mir je krepost, duhovna drža, nagnjenje k dobroti, zaupanju, pravičnosti. (Baruch de Spinoza)

Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohrani mir srca, vse glej z dobre stani in delaj dobro vsem, nikoli ne delaj zlega. (sv. Janez XXIII.)

Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da ne bi bili kristjani pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti. (Andrea Santoro)

Mladi, nikdar ne dovolite, da bi bili orodje nasilja, krivičnosti, nerazumevanja … branite mir. Branite življenje v vsakemu trenutku njegovega zemeljskega razvoja, in trudite se, da bi naredili to zemljo vedno bolj pripravno za vse. (sv. Janez Pavel II.)

Stebra resničnega miru sta pravičnost in tista posebna oblika ljubezni, ki ji pravimo odpuščanje. (sv. Janez Pavel II.)

Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom. (papež Frančišek)

Ljubezen do bližnjega pa se mora razširiti v ljubezen do nasprotnikov, do tistih, ki nam povzročajo trpljenje. Pomeni na húdo odgovarjati z dobroto, ustvarjati poti odpuščanja, usmiljenja, sprave. Za mir se je treba zelo truditi, ga varovati in ga obnavljati z veliko čuječnostjo.

Biti miroljubni pomeni tudi pustiti se »razorožiti«. To je še težje od krotkosti. Pomeni sleči se svojih zahtev – tudi upravičenih; odpovedati se mnogim upravičenim pričakovanjem; popolnoma se prepustiti Bogu in njegovemu delovanju. Ni predaja, ampak podreditev. »In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,7)

Ves svet je lačen miru. Toda ni miru brez Boga! In mir se začenja v lastnem srcu, če začnemo dan v božjem imenu in hudiču ne dajemo prostora v svojem nagonskem svetu. (p. Johannes Leppich)

Jezus nam prihaja naproti zato, da hodi z nami in nam bolj in bolj razodeva svoj mir. Prav tako se moramo tudi mi v svojih skupnostih približevati drug drugemu, da hodimo skupaj po poti miru in tako spolnjujemo svoje vzvišeno poslanstvo za zdrave odnose med ljudmi. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo rešila ali potopila z nami vsemi. Ne moremo upati na lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog Oče za vse svoje otroke, za vse narode. Ustvarimo zdravo in trdno javno mnenje: nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; nikoli ne sodimo kar vsevprek in slabo, ob ateistih se vprašajmo, ali nismo deloma za njihovo brezbožnost odgovorni tudi sami. Nikoli ne posplošujmo, kajti posploševanje ni samo nepravično, ampak je tudi greh zoper mir. (Bernhard Häring)

Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih: naučimo se spoštovati drug drugega tako, da bomo mogli urejevati svoje težave v spoštljivem dialogu, vsekdar pripravljeni poslušati, sprejemati in ceniti vse, kar je pravično in resnično. In svoje prepričanje izražajmo skromno in odkritosrčno. Kjer pa naše mnenje ni povsem trdno, ga ne vsiljujmo kot trditve, ampak se rajši posvetujmo. (Bernhard Häring)

Mir ne delamo tako kot vojn. Za vojno so potrebne dolge priprave: oblikovati veliko vojsko, pripraviti strategije, dobiti zaveznike in nato izvesti napade. Mir pa se ustvarja ravno obratno: začneš ga takoj, kot prvi in tudi sam, lahko samo s preprostim stiskom roke. (p. Raniero Cantalamessa)

»Družbenega miru ni mogoče zgolj kot odsotnost nasilja, ki se doseže z gospostvom enega dela družbe nad drugim. Mir tudi ne bi bil pravi, če bi služil kot pretveza za opravičenje takšne družbene ureditve, ki utiša ali umiri reveže. Tedaj bi mogli premožni čisto mirno nadaljevati svoj življenjski slog, medtem ko bi se morali drugi prebijati, kakor vedo in znajo. Družbene zahteve, ki so povezane z razdelitvijo dohodkov, z družbeno vključitvijo revnih in s človekovimi pravicami, ne smejo biti več utišane s pretvezo, da imamo sporazum na papirju ali da smo ustvarili površen mir za srečno manjšino. Človekovo dostojanstvo in skupna blaginja veljata več kakor dobro počutje nekaterih, ki se nočejo odreči svojim privilegijem.« (papež Frančišek, Evangelij veselja, 218

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 9, str. 86.

BITI VETER V VETRU

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing