Revija - Revija Ognjišče

Objem z Božjo ljubeznijo v srcu

Napisal Marko na 23. decembra 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Lucija je natakarica. Že nekaj tednov pred božičem ji je šef dovolil, da gre k polnočnici. Nikoli je ni zamudila. Plamen vere, ki so ji ga prižgali v domači družini, je še vedno gorel.
»Lahko noč,« je Lucija pozdravila sodelavce, ko je ob desetih zapuščala bar. Vsi so ji prijazno odzdravili.
Od polnočnice se je vračala med sodelavce z nasmehom Božje bližine. V baru je zavladala spoštljiva tišina in oči vseh so bile uprte v Lucijo.
Ena od deklet jo je vprašala: »Ali si bila pri obhajilu?«
Lucija je pritrdila.
»Potem nosiš Boga v svojem srcu.«
»Tako je«
»Daj, prosim, objemi me.« In Lucija jo je objela.
»Mene tudi! Mene tudi!« so prosili eden za drugim.
»Morala sem vse objeti. Nikoli nisem objela toliko ljudi in nikoli s tako čistimi in plemenitimi nameni. In nikoli še nisem prejela toliko objemov in na tako spoštljiv način,« je povedala Lucija.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 39

Želela je toplih besed

Napisal Marko na 23. decembra 2019. Objavljeno v zgodbe.

Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita z družinama v Ljubljani in obiski so redki, vedno redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Še nekaj let nazaj jih je doma vsako popoldne pričakala z raznovrstnimi meniji, po navadi dvema na dan, da je vsak prišel na svoj račun. Uskladiti je morala tudi vse namišljene alergije. Pa je šlo, čeprav je prišel kak dan, ko ni vedela, kaj bo v loncu, zmanjkale so ji ideje. Uživala je, ko so prišli, saj jo je razveseljevalo spoznanje, da zmore še kaj postoriti za svoje. Tudi njeni so ji bili vedno hvaležni. A posodo je vedno bolj počasi zlagala v pomivalca in potem šla do cerkve. Ob nedeljah je sicer pela na koru, med tednom pa le z Julko. Zavedala se je svojega, milo rečeno, hreščečega petja, a mladenke je niso kar tako hotele pustiti, da bi se umaknila. Za svoje življenje je sama čutila veliko hvaležnost Bogu, hvaležnost za zdravje, za hčerino in sinovo družino, za vse dobrote in tudi preizkušnje.
Čas je tekel, starala se je, vedno manj je zmogla. Vrtičkanju se je že davno odpovedala, tistim ozkim stezicam in bolečinam v hrbtu. Sčasoma, ko ni več zmogla poskrbeti zase, so se doma odločili, naj gre v dom starejših.
Njeni so spet prišli na obisk. V istem hipu veselje in strah do kosti, ker bo kmalu konec tega srečanja. Strah, ki ga je spoznala v tem domu in je postal njen spremljevalec. Oblekla se je, kot se za nedeljo spodobi, sestre so ji tudi frizuro uredile, ji okoli vratu zavezale novo svileno ruto in bila je res kot iz škatlice. Še čevlje in lahko bi šla ven. Lepa gospa. Prišli so. Prišla je hči z obema vnukinjama in čez nekaj minut še zet. Veselje, veselje in strah. Dekleti sta jo najprej objeli in ji povedali, kako jo pogrešajo, kako jim manjka, kako njuna mama ne kuha tako dobro kot ona. Nekaj minut je ta pravljica le trajala. Nato pa sta kljub svojim zrelim letom zvlekli na plan svoja pametna telefončka in njun obisk je bil po svoje končan. Zet je stal pri oknu, z rokami v žepu, se je naveličano pozibaval in si mislil: same ženske na kupu, jaz tukaj nimam kaj iskati, glavno je, da sem jih pripeljal. Vseeno se je potrudil. Hčerka pa kot hčerka, v stilu: mami to, mami ono. Prinesla je piškote in sokove in sadje in tekala, tekala. Navdušenje je šlo, počasi je prihajal strah, počasi. To je bil strah pred praznino obiska. Strah ni bil povabljen, ni ga želela, vedno bolj ga je odganjala, saj je vedno bolj postajal domač. Želela je besed, besed svoje družine, besede hčere in njenega moža, njene družine. Tako je želela biti tisti čas polno z njimi. Želela si je božanja z besedami, kot jih je ona božala. Želela je besed, pogledov, smeha, ni želela piškotov, sokov in banan. Vedela je tudi, da je čas pravi divjak, a šlo je le za dobro uro obiska. Tako bi rada obrnila čas nazaj, se vrnila v tista leta, ko so vsak dan prišli k njej domov. Takrat jih je imela v polnosti, življenje je imela v polnosti. Takrat ni ničesar pogrešala, vsega je bilo, v izobilju. Sedaj pa je želela obiska, kjer ni telefončkov in razne hrane, pa novih copat ali nogavic. Obiska, kjer šteje le človek. Duša. Ampak skušala je odmisliti svojo stisko, se vživeti, in ji je kar uspevalo.
Navidezno. Bili so pogovori, pravzaprav novice iz domačega okolja, o sosedih, kdo zida ali se seli, kdo je umrl, kako je vse drago, kam bodo šli na morje, kje so smučali, pa je že vedela. Sicer pa so bili tudi doma dostikrat isti pogovori, a sedaj ji je bilo to neumno, želela si je božanja, ljubkovanja z besedami, crkljanja. Sama jim ni mogla nič povedati, nič ni bilo novega, nič se ni dogajalo, le čas je tekel. Čakanje na zajtrk, na kosilo, na obiske, čakanje na … Utrujena od hlinjene sreče, v njej pa je vse jokalo in se trgalo. Njeni so ji postajali tuji, na vseh obiskih, vedno bolj. Bilo je pravo stopnjevanje na obeh straneh, nehote, izpadlo pa je kot neka naveličanost, vse skupaj mučno. Sploh pa ne vemo, kaj so oni čutili, govorimo o Mariji. Marija je igrala, se naprezala, bala se je pokazati svojo žalost, svojo osamljenost. Bala se je solz, pa ne tistih od naprezanja. Sicer pa je bila že vajena tega. Od svojih ni želela pomilovanja, ni jih hotela odgnati, še manj pa izsiljevati, to sploh ne. Besedičenje se je umirjalo, premori so postajali občutno daljši in Marija je prav Boga prosila, da bi odšli. Na koncu so postale zanimive še slike na zidu in blato na nogometnem igrišču pred domom. Končno je Marija izdavila, da je utrujena. Telefončka sta se pospravila, zet je dal roke iz žepa, hčerka pa je potožila, da mora doma še likati. Obisk je bil končan, sledilo je objemanje, poljubi in obljube na skorajšnje snidenje. Marija se je potrudila z nasmehom in zahvalo za dragocen obisk.
Ko so zaprli vrata, je malce počakala, nato pa pohlipala in spustila nekaj grenkih solz. Preveč je pričakovala, nikoli se ne bodo vrnili tisti zlati časi, nikoli ne bo več kot doma. Nikoli več ne bo ljubljena. Zajela je sapo, prijela rožni venec in si petkrat rekla: tako pač je, z upanjem, da bo mogoče tudi drugo nedeljo kdo prišel. Sicer pa jo je sestra pri večerji pohvalila, kako dobro zgleda. Spet ji je uspelo prikriti občutek, da je na tem svetu vsem odveč, in da se življenje oddaljuje.
II.
Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita v Ljubljani in obiski so redki, vse redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Marija pa že ne bo samo vodoravno. Zaživi po svoje, skuša ustaviti staranje. Dosti se dogaja, čeprav ne ravno dosti, dosti, a več kot doma. Doma je do kakšnega popoldneva bila sama, potem pa pravi cirkus, ko so se vsi njeni zgrnili na kosilo. Ko so pod večer odšli v svoje stanovanje, se je sesedla na fotelj in razmišljala, kaj bo drugi dan skuhala. Do nedavnega si je ob televiziji privoščila njej ljubi ‘corretto’, potem pa se je umaknil melisinemu čaju. Tudi ko je bila sama doma, je živela polno življenje, srečna sama s seboj. Prelomnica za njen odhod v dom je bil težji in dolgotrajni bronhitis, ki jo je pošteno izčrpal. Zaradi njega je bila v bolnišnici, od koder so jo premestili – rekoč za kakšen teden, v dom starejših. Potem je bila zima in tako je ostala tu.
Mariji je to življenje v domu kar zanimivo, je med sebi enakimi, vsi vedo, da se domov ne bodo več vrnili, da so prepuščeni staranju. In kaj zdaj? Naj joče? Vedno si najde kakšno dobro spodbudo, kakšen doživljaj, da se tudi sama sebi nasmeje. Jutri bo nedelja in bodo prišli njeni na obisk. Upa, da ji ne bodo težili z njihovimi raznimi muhami in tegobami, saj so ji s tem dostikrat pokvarili dan. Saj jih ima rada. Ampak Marija hoče mir in tudi svoje je na to opozorila. Sicer popestrijo nedeljo, a včasih so ji bližji domski oskrbovanci, sosedje. Iste misli imajo, isto pot, čutijo eden z drugim. Dopoldne gre včasih na razne skupine, kjer se še vedno lahko kaj nauči, ker še vedno rada sprejema nove stvari. Ob petkih je sveta maša v kapeli. Enkrat na teden pride v dom Nada s svojo harmoniko in skupaj kaj zapojejo. Tisto ljudsko Moje dekle je še mlado, ja, ja. Ta ji misli odpelje v tista leta, ko ji jo je pokojni mož večkrat prepeval. In to s posebnim veseljem in najlepšo barvo glasu, ko je včasih “malo narejen” prišel iz gostilne. Njen Pavle. Kmalu se mu bo pridružila. V domu pa se še vedno dogaja. Tudi v njeni sobi se vedno dogaja. Na sosednji postelji je Ivanka, ki je skoraj nepokretna, in Marija ji dostikrat prinese kakšen čaj ali pa ji gre kaj iskat, ponoči pa ji zaploska ali žvižga na njeno smrčanje. Pogovarjata pa se bore malo, le najnujnejše, Ivanka je tihe narave.
Marija ustavlja staranje, a življenje se vseeno oddaljuje, in tudi Ljubljana se oddaljuje.

MRŠNIK, Bernarda. (zgodbe) Ognjišče (2019) 12, str. 31-33

Alojz Kovšca

Napisal Marko na 20. decembra 2019. Objavljeno v Gost meseca.

predsednik Državnega sveta

Mnogo ljudi je zaradi brezbrižnosti, nepoštenosti in nesposobnosti velikega dela slovenske politike zaskrbljenih za usodo države in naroda. Mednje sodi tudi Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, ki ga v nasprotju s prenekaterim drugim politikom ni sram priznati, da ima rad Slovenijo in slovenski jezik ter da ga skrbi za usodo slovenstva. Tudi zato smo ga povabili za gosta meseca.

“Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami”

Ko bo večina bralcev dobila v roke to Ognjišče, bo potekal slovenski knjižni sejem. Ste dejavni v pobudi Rastoča knjiga, ki med drugim podpira duhovno in intelektualno rast. Kakšen pomen pripisujete branju, zlasti knjig, in zakaj ste se odločili za sodelovanje pri tej pobudi?
Slovenci smo sicer maloštevilen, nikakor pa ne majhen narod. Naš literarni ustvarjalni opus je glede na število govorcev slovenskega jezika izjemen. Vsakdo izmed nas lahko, ne glede na ideološko pripadnost, v tem opusu izbere zase veliko lepih literarnih del in se identificira s kulturo, ki tvori slovenstvo. Včasih je knjiga oblikovala zavest, sedaj jo oblikujejo socialni mediji. Nova sredstva komuniciranja spreminjajo način komunikacije med ljudmi. Njihova interakcija je bolj obsežna, a veliko bolj površna. Kdor poseže po knjigi, se ‘odstrani’ s sveta, kjer se vse dogaja z bliskovito naglico. Z umikom v tiskano besedo, v knjigo, se umakneš v svet, ki ostaja veliko bolj intimen, v svet, v katerem imaš čas, da tisto, kar prebereš, premisliš, si trenutek zavrtiš nazaj in imaš privilegij, da lahko večkrat podoživiš neko dogajanje, večkrat začutiš neko emocijo in zgradiš bolj pristen in jasen odnos do tega, kar si prebral. Novi mediji tega ne omogočajo. Danes dobivamo veliko informacij, a jih gre tudi veliko mimo nas. Pa tudi otopeli smo za nekatere informacije in za nekatera dogajanja. Mislim, da branje vrača človeka k njegovemu bistvu in ga usmerja v duhovno notranjost. V površni vsakdanji komunikaciji ne najdemo dovolj smernic za življenje, ob prebiranju knjig pa si jih lažje oblikujemo.
Rastoča knjiga je slovenski projekt, v katerem vsako leto izberemo eno misel, ki je vredna, da ne živi samo v tem letu. To misel vklešemo v kamen in kamen postavimo na steber, na katerem sedi kip deklice, ki bere knjigo. Tako je deklica bogatejša za eno misel, njen kip pa vsako leto višji. V ta projekt vabimo vse narode sveta. Doslej se jih je odzvalo že 14, v začetku novembra se nam je pridružila Republika Poljska. Deklica z rastočo knjigo se je naselila v šole, knjižnice, v domove za ostarele … V njej se mnogi prepoznavajo in z njo ustvarjalno rastejo. Akcija dobiva razsežnost vseslovenskega gibanja ljudi, ki se trudimo prepoznavati lepo, ustvarjalno, koristno, za vse dobro besedo in jo ovekovečiti kot postulat miru, sožitja in odprtega kulturnega dialoga.

Slovenci smo narod knjige, saj nas je knjiga oblikovala. Ste eden redkih politikov, ki poudarjate pomen slovenstva in slovenske države. Zame je toliko bolj zanimivo, ker ste bili rojeni v oficirski družini v Hercegovini. Kako je bilo pri vas v družini s slovenstvom glede na to, da je bil oče Slovenec, mama pa hercegovskega rodu.
Pravzaprav me je ravno mama vzgojila v Slovenca.

Kako?
Venomer je poudarjala, da moram spoštovati očeta in povzemati njegove vrednote. Oče je bil častnik jugoslovanske vojske, zato smo se pogosto selili. Kamorkoli smo prišli, smo bili tujci in vedno smo se morali prilagajati okolju. Trudili smo se naučiti čim več od ljudi, s katerimi smo živeli. Bilo je zabavno, ker je bilo vsakič nekaj novega, drugačnega. Vedno pa je obstajal manj prijeten občutek, da smo tujci. Izseljencu lastni jezik, kultura in narodna pripadnost pomenijo več, kakor tistemu, ki živi doma. Vztrajanje očeta in mame, da govorim slovensko in se pravilno izražam, je oblikovalo tudi mojo narodno zavest. Ko danes primerjam slovensko kulturo s kulturo drugih narodov, med katerimi sem živel, sem kar ponosen. Lahko se namreč enakovredno primerjamo s komerkoli. Nikogar ne podcenjujem, če rečem, da smo Slovenci precej drugačni od drugih južnoslovanskih narodov. Ena izmed razlik je tudi ta, da navzven ne poudarjamo tako močno svojega porekla in jezika. Lažje se prilagajamo drugim, kot se drugi nam. Tudi nimamo nekih epskih in mitskih junakov, vendar pa imamo svojo nacionalno zavest globoko zakoreninjeno in se nismo pripravljeni ‘prekrstiti’ v karkoli drugega kot to, kar smo.

Kaj vas je še oblikovalo v narodnostnem smislu?
Kot politika me je v odnosu do nacionalnega vprašanja močno navdihnil zamejski pisatelj Boris Pahor. Je velik domoljub in človek, ki zelo dobro razlikuje med narodno zavestjo in nacionalizmom. Slovenci smo bili v zgodovini izpostavljeni pritiskom številčnejših narodov. Ohranjati slovensko samobitnost ob vplivu močnih sosednjih kultur je bilo zelo težko, vendarle je našim prednikom uspelo. Zato me zelo moti, da se nekateri, ki danes krojijo slovensko narodnostno politiko, tega ne zavedajo v zadostni meri. Zgodovinski učbeniki so polni svarilnih besed o kvarnem vplivu nemškutarstva, o nasilnem poitalijančevanju, o madžarizaciji, toda danes smo neme priče balkanizaciji Slovenije. O tem nihče odkrito ne spregovori, če pa komu kaj nehote zleti z jezika, je takoj ožigosan kot nacionalist ali celo rasist. Najhujše opazke radodarno delijo prav tiste in tisti, ki niso slovenskega rodu.

Kako torej vi gledate na slovenstvo?
Menim, da imamo eno samo zgodovino, en jezik, eno domovino in eno samo prihodnost. Ljudje, ki živijo pri nas in z nami, a so prišli od drugod, so tukaj iskreno dobrodošli. V primerjavi z nami, domačini, so pravzaprav privilegirani. Imajo namreč dve domovini: tisto, iz katere prihajajo in to, v kateri prebivajo. Nikomur ne želim odrekati njegove identitete, niti ne trdim, da je moja kultura nad njegovo, nikakor pa si ne dovolim, da bi v Republiki Sloveniji enačili uporabo slovenskega jezika z drugimi jeziki in da bi dajali prednost tujim jezikom, drugačnim običajem in nam tujim načinom obnašanja. To je naša država Slovenija, ki smo si jo priborili in dolžnost tega rodu je, da jo ohranimo za zanamce.

Saj veste, da v Sloveniji s takimi pogledi hitro tvegate oznako nacionalist.
Vem in trdim, da nisem nacionalist. Kot rečeno, prihajam iz narodnostno mešane družine. Imam se za Slovenca, ki se zaveda svojih korenin in vrednot naroda, kateremu pripada delno po rodu in popolnoma po osebni opredelitvi.

Ob dnevu reformacije ste tudi poudarili pomen slovenske države. Kako gledate na to, da mnogi ne spoštujejo slovenske države in njenih simbolov, da imajo raje simbole totalitarne države in oblasti (zastavo z zvezdo) kot pa slovensko zastavo, in kje vidite korenine takega obnašanja?
Predvsem v koristoljubju. Jugoslavija je delovala, dokler je vladajoča elita zagotavljala svojim privržencem privilegiran položaj v primerjavi z drugimi državljani. Bila ja zgrajena na lažni enakopravnosti in lažni solidarnosti. Vsi navadni smrtniki smo bili enaki in vsi bolj kot ne siromaki, medtem ko si bili režimski izbranci malo bolj enaki in veliko manj siromaki. Dokler je država zagotavljala eliti ‘pooblaščene položaje’, je lahko obstajala. Ko je zmanjkalo kreditov in cesarjevih novih oblačil, je razpadla.
V Sloveniji se potihem dogaja nekaj, česar se mlada generacija niti ne zaveda, starejši pa ne upajo nasprotovati. Čedalje bolj očiten postaja poizkus oblikovanja nove ‘mini’ Jugoslavije znotraj slovenskih meja. Nezaželeno je govoriti o slovenstvu, slovenskem jeziku, navadah, tradiciji … Tako imenovani influencerji nas hočejo prepričati v ‘svetovljanstvo’, ki zanika domoljubno ‘zaplankanost’. Obenem poveličujejo bivši totalitarni sistem, da bi upravičili ohranjanje privilegijev, ki so si jih nekateri neupravičeno prigrabili in se jim zelo težko odrečejo. Socializem se je na slovenskih tleh v sodobnosti izrodil in prelevil v neko obliko psevdo-fevdalne ureditve, kjer se v deklarirano egalitarni družbi ‘dinastične’ superpravice prenašajo iz roda v rod. Nekatere družine ‘izbranih’ so nenehno v privilegiranem položaju, tako se štafeta politične in ekonomske moči prenaša s staršev na otroke. Tisti, ki so vladali do leta 1991, nam vladajo še danes! Nekoč so vladali odkrito z brutalno politično močjo v enopartijskem sistemu. Danes vladajo prikrito, z vzvodi ekonomske moči in vplivom na javne medije ter pravosodni sistem.
Oblast se je ljudem odtujila. Pa ne samo ljudem, temveč tudi samim formalnim oblastnikom. Imamo sicer politične stranke, očitno pa je, da se ključne odločitve o usodi naroda in države sprejemajo nekje drugje in potem formalna oblast služi zgolj za prikrivanje in opravičevanje takšne zakulisne vladavine. Mediji v zadnjem času poročajo, kako velika slovenska podjetja menjavajo lastnike in dobivamo nove upravljavce državnega, ljudskega premoženja. Izvoljena oblast pravi, da o tem nič ne ve in proti temu nič ne more … Kdo pa so potem tisti v tej državi, ki kaj vedo in zmorejo ter upravljajo z nami in s skupno lastnino?

Na slovensko državo ste tudi ‘osebno’ vezani, saj ste bili dejavni v procesu slovenskega osamosvajanja. Bral sem zapise o vas. Pišejo o vsem mogočem, o tem obdobju vašega življenja pa ne …
No, obstaja tudi nekaj zapisanih besed o doživetjih in občutjih v tistih dneh. Objavljene so v delu Moški na položajih, ženske za štedilnikom, otroci na češnjah. Avtorici sem opisal doživetje malega človeka, mladeniča, ki je šel na vojno. Dogodki so se včasih odvijali tudi tako, da niso imeli nobene zgodovinske veličastnosti, ampak so bili bolj tragikomični. V nekaterih primerih bi lahko izgubil življenje po neumnem, nekaj je bilo primerov, ko smo zmagovali, ne zato, ker bi bili mi boljši, ampak zato ker je bil sovražnik veliko slabši. Zakaj me pa ni najti med osamosvojitelji, je dolga zgodba. Najbrž zato, ker je moj oče po ločitvi z ženo po naključju živel s partnerico v Beogradu, kjer ga je zatekla osamosvojitev Slovenije. Moja udeležba v vojni je predstavljala grožnjo za njegovo varnost in življenje. Med vojno me je poklical po telefonu iz Beograda in povedal, da mu častniki JLA očitajo moje sodelovanje v slovenski vojski. On pa mi je čestital in dejal: “Sin, če se nikoli več ne srečava, vedi, da sem ponosen nate in na tvojo odločitev.” Prej sva bila v precej slabih odnosih, ko pa je izrekel te besede, so bili vsi dotedanji spori pozabljeni. Ostal je klen Slovenec in podpornik slovenske osamosvojitve. Lažje sem se vojskoval z zavestjo, da sem sin človeka, vrednega spoštovanja.

Niste o tem potem nikoli govorili?
Takrat sem o tem molčal. Tudi oče je še po vojni ostal v Beogradu. Večino podatkov o mojem delovanju v vojni za Slovenijo je hranil častnik slovenske vojske Mirko Spetič. Najina očeta sta bila nekoč sodelavca. Na žalost je Mirko tragično preminil in do omenjenih podatkov ni bilo več mogoče priti, ker jih je v računalniku shranjeval v šifrirani obliki. Ker svojih besed ne morem podpreti z dokazi, nimam prav veliko povedati. Najbrž obstajajo tudi kakšna poročila jugoslovanske armade o mojem ‘sovražnem’ delovanju, ampak nimam volje ne potrebe iskati dostope do njih.
Doma otrokom o vojni nisem prav veliko govoril. Nekoč je sobojevnik iz tistega časa prišel v stik z najmlajšim sinom, ki ni nič vedel o moji vojni preteklosti. To se mu ni zdelo prav in se je spomnil da mi bo pripravil presenečenje. Tako me je nekega dne sekretarka Tjaša Krenn zadržala v parlamentu po zaključenem delu in me povabila v eno od pisarn. Tam so me pričakali moja družina in bojni tovariši, ki so opisali našo skupno bojno pot. Bilo je ganljivo. Uzrl sem ponos v očeh svojih otrok. Ampak sedaj so novi časi in življenje teče svojo pot.

Toda še dve leti pred vojno za Slovenijo ste bili na ‘oni strani’ …
… in lojalno nosil vojaško uniformo in puško na Kosovu v sestavi jugoslovanske vojske.

… leta 1988 pa ste na lastno željo zapustili vojaško akademijo. Zakaj ste se odločili za ta korak tik pred diplomo? A ni to skoraj malo neresno?
Ni! Moje tedanje dekle, današnja soproga, mi je pošiljala razne zanimive izrezke iz slovenskega tiska. Med njimi tudi tiste o operaciji Bedem (okop). Kontraobveščevalna služba (KOS) Jugoslovanske armade je pošiljke prestregla in zaznala možnost, da delujem kot subverzivni element. Oče je bil leta ’87 predčasno upokojen, ker ni bil politično ‘primeren’. Avtomatično sem postal sumljiv tudi jaz. Časopisni izrezki so postali kamen spotike. Na vojaški akademiji so mi nekateri kolegi potihoma zaupali, da so morali izpolniti nekakšno anketo o meni, oziroma mojem obnašanju. Ta je bila tako sestavljena, da mi ni šlo v prid karkoli so že odgovorili. Zaznal sem prikrite preglede mojih osebnih stvari, orožja in opreme. Kmalu so prav vsi vedeli, da sem pod drobnogledom. Za nalogo sem, tako kot ostali kadeti, dobil jutranje informiranje sošolcev, kjer sem moral poročati o dogajanju v Jugoslaviji in tujini. Teme so bile posvečene tudi Sloveniji, mladinskemu gibanju, slovenskim dvomom v obstoječo družbeno ureditev in Jugoslovansko armado. Trudil sem se poročati zelo suhoparno in tako, kakor so poročali časopisi. Vedel sem, da so varnostni organi čakali na to, da bom izrekel kakšno napačno osebno sodbo. Pritiski so se stopnjevali. Nekateri nadrejeni častniki so me začeli naravnost spraševati o mojem osebnem mnenju o dogodkih in razpoloženju javnosti v Sloveniji. Takrat sem pač moral naravnost odgovarjati. Zastopal sem stališče: če je v Sloveniji kaj narobe, naj to urejata policija in pravosodje, vojske pa to ne bi smelo zanimati.
Neki večer smo kadeti spremljali TV dnevnik, kjer so prikazali, kako v Ljubljani mladinci iz velikega hloda žagajo štafeto mladosti. Sošolec je ob tem dejal, da bi vse te ljudi pobil. Jaz pa sem mu odvrnil: »Kdo pa si ti, da bi vse te pobil? Če kdo krši zakon, naj odgovarja pred zakonom in naj sodišče opravi svoje delo. Ti pa nisi poklican in tudi nikoli ne boš, da bi mojim ljudem delil pravico. Briješ se, pa imaš brado do kolen!« Z zadnjimi besedami sem ga v jezi posredno poimenoval za četnika. Končalo se je tako, da on za izjavo, da bi vse pobil, ni odgovarjal, mene pa so obravnavali varnostni organi. Potem so se pritiski samo še hitreje stopnjevali. Pripeli so mi oznako “slovenački alternativac”. Postal sem neprimeren za vojaško službo, dobil negativno moralno politično oceno. Izvedel sem, da bom po zaključku šolanja razporejen na prvo delovno mesto v vojašnico v Zrenjaninu. Dodelili so mi veliko enoto (mehanizirano četo) v poraznem tehničnem stanju in s problematično kadrovsko zasedbo, kar je skoraj gotovo pomenilo negativno oceno dela v prihodnosti in konec kariere, še predno bi jo začel graditi.

Ali ste zato prosili za odpust z vojaške akademije?
Da, zato sem se odločil podati prošnjo za odpust po končanem šolanju. Veljalo je pravilo, da po opravljenih vseh izpitih ni potrebno zagovarjati diplomske naloge, če jo izpitna komisija oceni z devetko ali desetko. Takoj ko sem za diplomsko nalogo dobil oceno devet, sem prošnjo vložil. Glej čudo – moja diplomska je šla v ponovni pregled in na oceni devet je pisalo razveljavljeno, dobil sem novo oceno osem. S tem mi je bila naložena obveznost zagovora diplomske naloge. Z ukazom načelnika vojaške akademije sem bil odpuščen iz aktivne vojaške službe dva dni pred datumom zagovora. Poveljnik me je vprašal, kaj naj strga, ukaz o odpustitvi ali prošnjo za odpust. Odgovoril sem mu, da si z obojim lahko obriše …

Kaj je sledilo?
Zapustil sem JLA in vse, kar mi je ostalo v rokah po osmih letih vojaških šol, je bila fotokopija ukaza o odpustitvi. Niso mi dali nobenega drugega dokumenta. Najbrž sem tako postal prvi izbrisani, pred onimi leta 1991. Eno leto sem porabil, da sem pridobil dokumente, da obstajam. Zelo grdo so ravnali. Potem sem se vpisal na fakulteto za družbene vede, smer obramboslovje, študij ob delu. Tudi tam me niso ravno nagradili za neprostovoljno disidentstvo. Vpisali so me v drugi letnik in mi naložili še diferencialne izpite. Priznali so mi samo tri predmete! Za dosego visoke izobrazbe sem v resnici moral dokončati dve fakulteti. Poleg tega mi je JLA naložila povračilo stroškov za šolanje na vojaški gimnaziji in vojaški akademiji. Ko mi danes kdo kaj omeni glede izobrazbe, mu odvrnem, da sem si jaz svoje šole ‘preštudiral’ in preplačal sam.

Pogosto poudarjate, da se Slovenci preveč delimo. Kje vidite vzroke teh delitev in kako jih prerasti?
Ljudem, ki kvarijo slovenske duše, je uspelo to, da so nas razdelili na dve nepomirljivi strani. Najhuje je, da četudi ponudiš roko sprave in želiš biti človeški do nasprotnika, si v očeh enih hinavec, v očeh drugih pa izdajalec. Preprosto smo izgubili pogum biti ljudje. Namesto, da bi bili v nekaterih primerih zavezniki, v drugih nasprotniki, smo si postali sovražniki. Na dolgi rok je to za narod pogubno. Lahko si nasprotujemo, lahko sodelujemo, lahko se ne ljubimo, ampak moramo se spoštovati. Med seboj si ne smemo biti sovražni. To je postalo zame zelo moteče in temu se na vse načine upiram. Včasih me nekateri politični soomišljeniki vprašajo, zakaj onemu pomagam, saj je z druge strani? Za božjo voljo, zato, ker je človek!

Nekateri so vam očitali, da ste se ob letošnjem dnevu reformacije rokovali z nekdanjim predsednikom Kučanom.
Znano je, da si z Milanom Kučanom nisva preveč naklonjena, toda kadarkoli se srečava, je človeško in celo državotvorno, da prestopiva osebne občutke in drug drugemu izkaževa spoštovanje, si stisneva roke in pokaževa svojim sodržavljanom tisto, kar sem že omenil: lahko sva nasprotnika, ni nujno, da sva sovražnika! Gospodu Kučanu osebno ne želim nič slabega. Seveda pa si želim, da bi ga v političnem smislu premagal in uveljavil svoj prav. Dokler živim in delujem, si bom prizadeval za zmago, toda upam si sprejeti tudi poraz. Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami. Časi, ko smo si z gorjačami jemali življenjski prostor in življenja, so nepreklicno mimo. Sobivamo lahko na kakovosten ali nekakovosten način. Zavzemam se za kakovostnega. Ob nedeljah je težko pristopiti k obhajilu z zavestjo, da drugače mislečim po nepotrebnem greniš življenje. Pred ljudmi se lahko opravičiš, pred seboj in Bogom se ne moreš.

V zadnjem času je Državni svet, katerega predsednik ste, organiziral nekaj pobud, ki so šle zelo ‘v nos’ zlasti levo usmerjenemu političnemu telesu. Med temi je tudi posvet o zasebnem šolstvu. Zakaj ste se odločili, da organizirate ta posvet?
Če hočeš obvladovati državo v sedanjem trenutku, si moraš podrediti pravosodje, finance in medije. Če hočeš obvladovati državo daljnoročno, si moraš podrediti izobraževalni sistem, s katerim ‘ustvarjaš’ vrednote in moralo. Javni šolski sistem, kot ga imamo, je zelo rigiden, egalitaren, zastarel. Naši otroci na tekmovanjih sicer dosegajo dobre rezultate v znanju, ampak ko govorimo o ustvarjalnosti in individualnosti, ki ju zahtevajo sodobna življenjska okolja in tekmovalni globalni svet, capljamo daleč za drugimi. Naša šola je še vedno uravnilovka. Države, uspešnih podjetij, kulturnih ustanov itd. ne smejo voditi povprečneži, ampak le tisti, ki so najbolj sposobni in tudi najbolj usposobljeni. Vztrajanje pri egalitarnih principih daljnoročno krni sposobnost naroda za konkurenčnost v svetovni areni.

Kakšen je vaš pogled na zasebno šolstvo?
Največja razlika med javnim in zasebnim šolstvom je v dejstvu, da zasebno šolstvo dopušča več inovativnosti, več ustvarjalne svobode za izobraževalce in manj poslušnosti za zahteve egalitarnega družbenega sistema. Aktualni snovalci zakonodaje v Republiki Sloveniji so se spravili na ta ustvarjalni in svobodni izobraževalni sistem, kot da bi šlo za devianten družbeni pojav. Da bi ga javno kompromitirali, razglašajo da gre za odpor laične družbe do šolstva, v katerem prevladuje cerkveni nauk. Tako so ateiste spodbudili k negativni reakciji, dejansko pa je med zasebnimi šolami delež katoliškega šolstva izredno majhen, med osnovnimi šolami celo statistično komaj zaznaven. Javnost strašijo s predpostavko: “Če bomo katoliški Cerkvi dopustili zasebne šole, potem jih bomo jutri morali dovoliti tudi muslimanski skupnosti.” S takšnimi ‘svarili’ strašijo ljudi!
Zasebno šolstvo je v nekaterih članicah Evropske unije prevladujoče, v drugih ni. V Sloveniji ga je za vzorec in ne vem, zakaj tako krčevit boj države proti zasebnemu. Sploh se mi zdi nenavadno, da se zasebnemu šolstvu najbolj upira vladajoča elita, ki svoje otroke šola v tujini – v zasebnih šolah. Kar je dobro za elito, je slabo za ljudstvo. Ponujata se dva odgovora, ali je elita toliko boljša, ali je ljudstvo toliko slabše.

Po povedanem lahko vidimo, da se razlikujete od visokih slovenskih politikov. Ali vidite tudi v tem vzrok za nekakšno blokado poročanja o vašem delu in pogovorov z vami?
Očitno je, da sem za vladajočo politično opcijo in medije pod njenim vplivom moteč. S tem si ne belim glave, ker se me sodelavci in sorodniki še ne izogibajo in ker me ljudje še nikjer niso izžvižgali. Prav nasprotno, videti je, da imam vedno povsod odprta vrata. Tisti, ki se z menoj udeležijo kakšne proslave, me opozarjajo, da pri poročilih režiserji pokažejo udeležence do mene, potem kamera za hip ‘zapusti’ prizorišče, in nadaljuje s posnetkom od naslednjega udeleženca od mene … To postaja tako očitno, da je že ironično zabavno.
Govorila sva o rastoči knjigi. Samo en primer v zvezi s tem. V Brežicah se je pretekli mesec odvijal lep dogodek na osnovni šoli. Bil sem edini povabljenec iz sveta politike in slavnostni govornik. Novinar nacionalne televizije je pripravil nekajminutni video in tonsko poročilo s tega dogodka, pri katerem so le v najavi prispevka navedli, da je pokrovitelj projekta Državni svet. Uspelo mu je, da se slavnostni govornik ni niti enkrat pokazal v nobenem kadru in da ni bilo slišati niti ene besede slavnostnega govora. Objektivnost pa taka …
Vem, da ni modro kritizirati medijev ali obračunavati z novinarji. Po drugi strani pa ima javnost pravico vedeti, da je neki novinar, ki slovenski javnosti predstavlja izkrivljeno podobo realnosti, nevreden zaupanja. Če je prikrojil resnico tukaj, lahko tako počne tudi pri drugih temah. Kakšni so ljudje, ki javnosti predstavljajo svojo resnico, drugačno od tiste, ki se je dogodila? Zato nimam nobene silne želje, da bi bil ljubljenec režimskih medijev. Bolj je pomembno, da sem učinkovit pri tem, kar počnem in da mi učinkovitost pripoznajo tisti, ki so me poslali v Državni svet (obrtniki in podjetniki), pa tudi druge strokovne javnosti, katerih interese zastopamo v Državnem svetu. To, da s kolegicami in kolegi svetniki nismo na prvih straneh časopisov, razen v primeru, če je Državni svet obtožen česa slabega ali če kdo izrazi sum v moralnost katerega izmed nas, jemljemo v zakup. Takšna je pač podoba slovenskega medijskega prostora.

Ob koncu še osebno vprašanje. Kako vi in vaša družina preživljate adventni čas? Čedalje bolj se uveljavlja ‘veseli december’ namesto umirjenega adventa, časa pred božičnim praznikom. Katera drža vam je bližja?
Včasih, ko sem kot obrtnik še gospodaril s svojim časom, je bilo malo več miru. Tedaj smo dejansko ‘bili družina’. Vračali smo se k izvirom in k spominom. To je bil zelo lep čas. Sedaj, kot predsednik Državnega sveta dobivam veliko vabil na družabne dogodke. Če jih zavrnem, se ustvarja vtis, da vabiteljev ne spoštujem in jih nimam za dovolj pomembne, da bi se jim odzval. Večkrat se zgodi, da se opravičim za udeležbo na večjih dogodkih, katerih se udeležijo drugi visoki funkcionarji, in se odpravim na ‘manjša’ dogajanja v kakšno manjšo skupnost. Tam se počutim kot svoj med svojimi. Družina je tako dostikrat na zadnjem mestu, vendar se še vedno najde dovolj časa, da se združimo. Tudi v molitvi. Smo ena izmed tistih slovenskih družin – danes najbrž redkih – ki je ohranila navado skupne molitve pred jedjo.

Alojz Kovšca
predsednik Državnega sveta je bil rojen v Čapljini (pri Medžugorju), kjer je služboval njegov oče kot jugoslovanski oficir. Po vojaški gimnaziji v Ljubljani je študij nadaljeval na vojaški akademiji v Beogradu. Kot “slovenskega alternativca” so ga začeli preganjati in šikanirati. Zato je leta 1988 zapustil jugoslovansko armado. Študij obramboslovja je nato končal na FDV-ju. Kot prostovoljec je dejavno sodeloval v slovenski osamosvojitveni vojni. Poleg študija si je pridobil strokovno poklicno izobrazbo urar in zlatar-filigranist in zatem opravil še urarski mojstrski izpit. Z ženo se preživljata z urarstvom in zlatarstvom v družinskem podjetju in imata štiri otroke.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 8-13.

Izpolnjevanje Božje volje ne pomeni sebe ponižati, ampak sebe v največji meri izpolniti

Napisal Marko na 18. decembra 2019. Objavljeno v Pisma.

Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima.
Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo?
Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi.
Žan

Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.
Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja ‘je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji’.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.
Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.
Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.
Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.
Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.

Brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic in krščanskega pogleda na življenje

Napisal Marko na 14. decembra 2019. Objavljeno v Pismo meseca.

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin

Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7

Decembranje

Napisal Marko na 11. decembra 2019. Objavljeno v Za začetek.

December je zadnji mesec.
Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko komu in za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker “ne vemo ne dneva ne ure” (Mt 25, 13).
In morda se prav v tem skriva razlog decembrskega veseljačenja: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnem, karkoli že počnem; da se zadnjič družim, s komerkoli že se družim; da zadnjič pijem, jem, plešem, gledam, diham, ljubim; da bo konec, jaz pa nisem še doživel, dosegel in postoril tega ali onega, nisem še opravil tega ali onega, nisem še popravil tega ali onega …
December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo.
December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo.
December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo.
December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da preglasimo vest. In strah.
December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme.
A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le ‘koledarski’ nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in pobirmani, bi se morali tega zavedati!
Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni, postal nemočen. Ko je Bog, postal človek! Ko se je Večni, podvrgel času. In prostoru.
In je ta trenutek v zgodovini tako pomemben, da smo po njem naravnali ure ter govorimo o času pred Kristusom in o času po Kristusu. No, tam kjer se človek sam sebi zdi pomembnejši in večji od Boga, govorijo … oh, pardon: govorimo še o času pred našim štetjem in o času po našem štetju. Kar je po svoje tudi lepo. In prav: Kajti pred Kristusom nisem obstajal! In šele s Kristusom sem. In lahko štejem! Ure, dneve, leta… in štejem talente… in zaklade v nebesih!
Lahko sem čudak, ki ne le da misli, ampak si celo želi, da bi ga nihče ne maral, a od tistega trenutka v zgodovini dalje ne morem več reči, da nisem ljubljen. Saj je Očetova ljubezen prekipela do te mere, da je poslal svojega edinega Sina. In sem zapisan v Božje srce in na Božjo dlan. Ljubljen.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavem, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznam, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila, kot obleči Kristusa.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da odprem oči in se prepustim Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9).
In nikoli več ne bom ne sam ne osamljen. In nikoli več me ne bo strah ne Boga ne ljudi. In ne decembra. In nikoli več ne bom rekel, da je konec.

Decêmbrati – upreti se strahu. Iti proti toku. In se ne ustaviti čisto pri vsaki stojnici!
Decêmbrati 2 (napredno) – položiti vse, predvsem sebe, v Božje roke
Decêmbranje – spoznanje, da ni konec in da ni konca.
Decêmbranje 2 (napredno) – zavedanje, da sem ljubljen Božji otrok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Slovenska Univerza praznuje

Napisal Marko na 2. decembra 2019. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) 3. decembra 1919, je s prvim predavanjem v dvorani Deželnega dvorca v Ljubljani začela delovati slovenska univerza, najvišja izobraževalna in znanstvena ustanova, ki je močan steber narodne samobitnosti. Dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek pravi, da “brez Univerze Slovenija ne bi dozorela za samostojnost”. Teološka fakulteta je bila ob pravni, filozofski, tehniški in medicinski fakulteti njena pomembna ustanovna članica, naslednica jezuitskega visokega šolstva na Slovenskem (1633–1773). Bogoslovni profesorji so bili med glavnimi pobudniki ustanovitve univerze v Ljubljani. Ko je Univerza zaživela, je bila Teološka fakulteta med vsemi najbolj celovita: imela je študente, profesorje, študijski program in tudi svoje prostore, zato je edina začela v vseh štirih letnikih. Jubilejno akademsko leto se je pričelo z mašo v ljubljanski stolnici, po maši pa so na dvorišču Teološke fakultete odkrili kip dr. Matije Slaviča, ki je bil v dveh mandatih (1932–1934; 1939–1941) rektor Univerze v Ljubljani in zaslužen za pridružitev Prekmurja Sloveniji leta 1919.

PRIPRAVLJALI SO POT
Jezuitsko višje/visoko šolstvo
Leta 1597 so prišli v Ljubljano jezuiti in skoraj dve stoletji (1597–1773) je deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba. Jezuitski kolegiji so bili duhovna, verska in kulturna žarišča tedanje Evrope. Jezuiti so kot šolski red postavili odličen vzgojno izobraževalni sistem. Pri šolskem delu so se omejevali na srednje in višje šolstvo. V Ljubljani so z gimnazijskim poukom začeli takoj po prihodu. Za začetek višjih šol (studia superiora) velja leto 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali pouk moralne teologije, zatem pa še druge predmete. V formalnem pogledu so bili višji študiji v Ljubljani po vsebini enaki študiju na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz, niso pa podeljevali akademskih nazivov. Ko je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, je njihove šole prevzela država. Cesar Jožef II. je visokošolski študij prenesel v večja središča.

Cesarsko-kraljevi licej
V drugi polovici 18. stoletja so v Avstriji izvedli “terezijansko-jožefinsko šolsko reformo” višjega šolstva. Odločili so se za dvotirni sistem visokošolskega študija: za popolne univerze in liceje. Univerze so bile samo na Dunaju, v Pragi in Freiburgu, druge so bile spremenjene v liceje. Liceji so imeli bolj preprosto organizacijo in učno ponudbo, usmerjeni so bili v prakso. V Ljubljani se je na temeljih jezuitskega šolstva izoblikoval cesarsko-kraljevi licej. Teološka licejska stolica v Ljubljani je imela program, ki je omogočal znanstveno izobrazbo duhovnikov in zlasti pripravo na dušnopastirsko delovanje. Učni jezik je bil latinščina, le pastoralno teologijo so od vsega začetka poučevali v slovenščini. Leta 1848 so licej v Ljubljani postopoma ukinjali, od višjega šolstva je ostala le teologija kot škofijski učni zavod. Licej v Ljubljani je nedvomno vplival na prebujanje narodne zavesti in gojil je stare težnje po ustanovitvi prave univerze v Ljubljani.

Francoske “centralne šole”
V letih 1809–1813 so pri nas gospodovali Francozi. Ljubljana je bila glavno mesto Ilirskih provinc, ki so segale od Vzhodne Tirolske do Boke Kotorske. S šolskim letom 1810/11 so začele delovati “centralne šole”. Dobila jih je tudi Ljubljana in bila je prava univerza s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe. Študij je bil predviden na štiri leta, na medicini pet. Prvi letnik je bil za vse enak: filozofski študij kot uvodni študij. Centralne šole so imele pravico podeljevati akademske nazive. Na ljubljanski francoski univerzi študija ni nihče dokončal, ker je živela le tri leta, leta 1814 so Avstrijci vrnili šolstvo v prejšnje stanje.

Politični boj za slovensko univerzo
Ob marčni revoluciji 1848 se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo. Prvi so to zahtevo aprila 1848 postavili graški Slovenci, najbolj odločno pa jo je oblikoval kranjski deželni zbor februarja 1898. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije je bila univerza v Ljubljani ena prvih točk, ki jih je bilo treba uresničiti. Med zaslužnimi za ustanovitev univerze v Ljubljani ima posebno mesto Ivan Hribar, v letih 1896–1910 župan mesta Ljubljana. Na njegovo pobudo je bil pri občinskem svetu ustanovljen Vseučiliški odsek, ki je iskal in podpiral mlade strokovnjake – bodoče univerzitetne profesorje. Dolgoletni borec za slovensko vseučilišče je bil Mihajlo Rostohar. Novembra 1918 je ustanovil Vseučiliško komisijo, ki ji je uspelo ustanoviti univerzo v Ljubljani. Njen predsednik je bil Danilo Majaron, ki je bil 22. junija 1920 proglašen za prvega častnega doktorja ljubljanske univerze.

CILJ JE DOSEŽEN: UNIVERZA JE ZAŽIVELA
Dolgoletna prizadevanja so se uresničila: Univerza v Ljubljani je zaživela leta 1919. Regent Aleksander Karadžordžević je 23. julija 1919 podpisal ‘Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani’. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta. 31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, novembra so bili izvoljeni rektor Univerze in dekani fakultet. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. Fran Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Prvi rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, eden najpomembnejših matematikov z začetka 20. stoletja. V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na Univerzo vpisanih 942 študentov, 914 moških in samo 28 žensk. Kljub temu, da so prevladovali moški, je bil prvi doktorski naziv podeljen ženski, kar je bila redkost tudi v evropskem merilu. Prejela ga je Ana Mayer 15. julija 1920 za disertacijo ‘O učinkovanju formalina na škrob’. Med obema vojnama je ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša v tedanji Kraljevini SHS prejemala najmanj finančnih sredstev. Pri centralističnih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Obstoj slovenske univerze je bil večkrat ogrožen. Spomladi leta 1929, ko je bila negotovost najdaljša, je tedanji rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I, ki je zaščito nad univerzo z veseljem sprejel, zato je do italijanske okupacije nosila njegovo ime. Kljub vsem težavam je število študentov naraščalo: v študijskem letu 1940/1941 je bilo vpisanih že 2474, število rednih učiteljev pa se je s prvotnih 18 povečalo na 90.

RAZVOJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po koncu druge svetovne vojne se je začelo novo obdobje Univerze v Ljubljani. Ustanovne članice (fakultete) so razširile svoje študijske programe. Vse več je bilo potreb po strokovnjakih in leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila Gospodarska fakulteta, naslednje leto še Agronomska. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Teološka fakulteta je bila 31. junija 1952 (junij ima samo 30 dni!) z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko Univerzo združilo poleg dotedanjih desetih fakultet združilo še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu (zdaj v Portorožu), Višja šola za socialne delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola.
Osamosvojitev Slovenije in z njo povezane politične spremembe so prinesle spremembe tudi v visokem šolstvu. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet decembra 1993, je omogočil preobrazbo takrat dveh univerz – ljubljanske in mariborske (nastala leta 1975) – v klasični evropski univerzi. Večji pomen je bil dan znanstvenoraziskovalnemu delu in avtonomiji univerz. Teološka fakulteta je bila kot ustanovna članica spet vključena v Univerzo. Leta 2003 je nastala še tretja javna univerza pri nas – Univerza na Primorskem. Imamo pa tudi dve zasebni univerzi: od leta 1996 univerzo v Novi Gorici (do 2006 z imenom Politehnika) in univerzo v Novem mestu (2017).

UNIVERZA V LJUBLJANI DANES
Univerza v Ljubljani je danes mednarodno ugledna akademska ustanova. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 umetniške akademije, ki nudijo študij na vseh področjih – naravoslovje, družboslovje, humanistika, tehnika, medicina, umetnost. Univerza v Ljubljani je največja in najstarejša visokošolska ustanova v Sloveniji, na kateri študira skoraj 38 tisoč študentov (2018). Na kratko bomo po abecednem redu predstavili vse njene članice.

1. AKADEMIJA ZA GLASBO
AG (kratica) – ustanovljena 1945 (predhodnica: 1919 – Konservatorij Glasbene matice …), članica UL od 1975.
Je pedagoška, umetniška in raziskovalna ustanova, ki izvaja dva univ. študijska programa prve stopnje: glasbena umetnost s smermi vseh orkestrskih glasbil, petja, kompozicije, glasbene teorije, dirigiranja, sakralne glasbe, drugi program pa je glasbena pedagogika.

2. AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO
AGRFT – ust. 1945 (kot Akademija za igralsko umetnost …), čl. UL od 1975.
Opravlja izobraževalno, umetniško in raziskovalno delo na polju gledališča, radia, filma in televizije.

3. AKADEMIJA ZA LIKOVNO UMETNOST IN OBLIKOVANJE
ALUO – ust. 2004 (predh. 1945 – Akademija upodabljajočih umetnosti …), čl. UL od 1975.
Posveča se poučevanju in raziskovanju umetniškega ustvarjanja, oblikovanja, restavriranja in konserviranja umetniških del in teoretskih znanj z omenjenih področij.

4. BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
BF – ust. 1961 (predh. 1947 – Agronomska fakulteta …), članica UL od 1945–1949; stalno od 1954.
Njeno temeljno poslanstvo je univerzitetno, visokošolsko strokovno in podiplomsko izobraževanje. znanstvenoraziskovalno, strokovno in svetovalno delo, ki zadeva vede o živi naravi (biologija, mikrobiologija) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo in z njimi povezane proizvodne tehnologije (lesarstvo, živilstvo).

5. EKONOMSKA FAKULTETA
EF – ust. 1957 (predh. 1946 – Gospodarska fakulteta …), članica UL od 1946.
Ustvarja in širi znanje, ki je za študente najboljša popotnica v svet, za gospodarstvo pa najbolj donosna naložba. Je vidna članica skupine odličnih evropskih poslovnih in ekonomskih šol.

6. FAKULTETA ZA ARHITEKTURO
FA – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), članica UL od 1995.
Velja za eno boljših srednjeevropskih arhitekturnih šol. Njeni študenti in diplomanti pod vodstvom dobrega pedagoškega kadra dosegajo zavidljive rezultate doma in v tujini.

7. FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
FDV – ust. 1991 (predh. 1961 – Visoka šola za politične vede …), čl. UL od 1970.
Največja interdisciplinarna, izobraževalna in raziskovalna ustanova v Sloveniji. Njena specifičnost so raznovrstni bolonjski programi, študente spodbuja k študiju v tujini in jim ga tudi omogoča.

8. FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO
FE – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Njena glavna dejavnost je izobraževanje elektrotehniških strokovnjakov. Izvaja tri prvostopenjske programe ter magistrski in doktorski študij. Ima razvito mrežo mednarodnih povezav in organizira znanstvena srečanja.

9. FAKULTETA ZA FARMACIJO
FFA – ust. 1995 (predh. 1960 – Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo …), čl. UL od 1995.
Ena mlajših članic UL, vendar s 50-letno tradicijo izobraževanja za farmacevtsko in kliničnobiokemijsko stroko. Njeni diplomanti se zaposlijo tako v gospodarstvu (farmacevtska industrija) kot v javnem sektorju (lekarne, bolnišnice, medicinski laboratoriji). Velik poudarek daje vključevanju študentov v raziskovalno delo.

10. FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJO
FGG – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta, 1957 – F. za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, …), čl. UL od 1995.
Skrbi za izobraževanje iz gradbeništva, geodezije, okoljskega gradbeništva, stavbarstva in prostorskega načrtovanja. Skupna osnova vsem študijskim in znanstvenim disciplinam so naravni viri: zemlja, voda, zrak, naravni in umetni materiali.

11. FAKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO
FKKT – ust. 1994 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta; 1957 – F. za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko teh., …), čl. UL od 1994.
Goji temeljno, aplikativno in razvojno raziskovanje v kemiji, biokemiji, kemijskem inženirstvu in tehniški varnosti. Svoje dosežke v znanosti in tehnologiji izmenjuje z drugimi univerzami in znanstvenimi ustanovami doma in po svetu.

12. FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO
FMF – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška in Filozofska fakulteta …), čl. UL od 1995.
Tradicija vrhunskega študija matematike in fizike na UL se je začela z ustanovitvijo Univerze ( 1919, katere prvi rektor je bil svetovno znani matematik Josip Plemelj. Danes je Fakulteta za matematiko in fiziko po kvaliteti raziskovalcev in učiteljev ena najuspešnejših fakultet UL z razvejanim sodelovanjem z inštituti in univerzami po vsem svetu.

13. FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET (PORTOROŽ)
FPP – ust. 1995 (predh. 1960 – Višja pomorska šola v Piranu …), čl. UL od 1975.
Ima vseslovenski in tudi širši značaj v dodiplomskem izobraževanju strokovnih kadrov iz pomorstva in prometa. Pomorska dejavnost doživlja velike tehnološke in organizacijske spremembe, v pomorskem prometu prihaja do vse večje uporabe informatike in avtomatizacije.

14. FAKULTETA ZA RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
FRI – ust.1996 (predh. 1988 – Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo …), čl. UL od 1996.
Največja slovenska visokošolska izobraževalna ustanova za računalništvo in informatiko. Nastala je po delitvi dotedanje Fakultete za elektrotehniko in računalništvo na dve fakulteti, sam študij računalništva pa se je začel že leta 1973. Fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom.

15. FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
FSD – ust. 2003 (predh. 1955 – Višja šola za socialne delavce …), čl. UL od 1975.
Socialno delo se ukvarja z izjemno široko paleto ljudi, ki doživljajo različne socialne, duševne, ekonomske in druge stiske. Umeščeno je v različne javne službe, deluje pa tudi v prostovoljnih in zasebnih organizacijah, v socialnih službah, v šolstvu, zdravstvu. Fakulteta prispeva k temeljnim družbenim vrednotam in ciljem – prizadevanje za pravičnost, preprečevanje revščine in socialne izključenosti.

16. FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO
FS – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Ustvarjajo in prenašajo znanje, ki študentom in partnerjem na raziskovalnem področju omogoča konkurenčno vključevanje v mednarodno okolje. Z raziskovalnim delom so privlačni in koristni za gospodarstvo.

17. FAKULTETA ZA ŠPORT
FŠ – ust. 1990 (predh. 1946 – Zavod za fizkulturo; 1960 – Visoka šola za telesno kulturo …), čl. UL od 1975.
Glavni namen fakultete je usposabljati vrhunsko izobražene diplomante, ki bodo sposobni kakovostno opravljati svoj poklic, delovati na različnih področjih športa in prispevati h kulturi zdravja.

18. FAKULTETA ZA UPRAVO
FU – ust. 2003 (predh. 1956 – Višja upravna šola …), čl. UL od 1975.
Fakulteta z raziskovalnim in pedagoškim delom ter s povezovanjem z domačo in mednarodno prakso razvija upravno znanost. Odlikujejo jo več kot petdesetletne izkušnje s strokovnim izobraževanjem ter podiplomski in znanstveni programi.

19. FILOZOFSKA FAKULTETA
FF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Izobražuje študente in ustvarja vrhunske izobražence s kritičnim mišljenjem v humanistiki in družboslovju ter izobraževanju učiteljev s teh področij. Posebno pozornost posveča krepitvi ved nacionalnega pomena, ki soustvarjajo slovensko identiteto.

20. MEDICINSKA FAKULTETA
MF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Razdeljena je na oddelek za dodiplomski in podiplomski študij ter na odsek za splošno medicino in odsek za dentalno medicino. Pouk poteka na UL MF in javnih zdravstvenih zavodih, ki imajo status učnih zavodov. Diplomanti pridobijo naziv doktor medicine in doktor dentalne medicine.

21. NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
NTF – ust. 1995 (predh. 1919 – Filozofska in Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1995.
Fakulteto sestavlja pet oddelkov: Oddelek za geologijo, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Oddelek za tehnično izobraževanje in informatiko, Oddelek za materiale in metalurgijo ter Oddelek za tekstilstvo (od 1995 še grafična tehnika).

22. PEDAGOŠKA FAKULTETA
PEF – ust. 1991 (predh. 1947 – Višja pedagoška šola …), čl. UL od 1975.
Izobražuje ter usposablja učitelje in druge strokovne delavce za vzgojo in izobraževanje – od vzgojiteljev predšolskih otrok, profesorjev razrednega pouka do profesorjev, ki so strokovnjaki za poučevanje dveh predmetov.

23. PRAVNA FAKULTETA
PF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
PF je ena od ustanovnih članic Univerze v Ljubljani, prvo predavanje je imel njen prvi dekan Leonid Pitamic. Fakulteta izobražuje pravne strokovnjake, ki oblikujejo naše pravno okolje. V njenem okviru deluje več inštitutov.

24. TEOLOŠKA FAKULTETA
TEOF/TeoF – ust. 1919, ustanovna članica UL (izključena 1952, ponovno članica od 1992).
Med petimi ustanovnimi fakultetami je imela v novoustanovljeni Univerzi najodličnejše mesto. Leta 1952 je bila iz Univerze izključena, decembra 1992 je spet postala del UL. V študijskem letu 1993/1994 se je začel dvopredmetni študij, v Ljubljani s Filozofsko, v Mariboru pa s Pedagoško fakulteto.

25. VETERINARSKA FAKULTETA
VF – ust. 1990 (predh. 1953 – Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo …), čl. UL od 1990.
Njena temeljna naloga je kakovostno izobraževanje študentov veterinarske medicine na vseh visokošolskih ravneh. Že nad petdeset let skrbi, da so njeni študenti seznanjeni z najnovejšimi znanstvenimi izsledki veterinarske medicine doma in v tujini. Njeno delovanje je usmerjeno v pedagoško, raziskovalno in strokovno operativno delo.

26. ZDRAVSTVENA FAKULTETA
ZF – ust. 2009 (predh. 1962 – Višja šola za zdravstvene delavce …), čl. UL od 1975.
Poslanstvo Zdravstvene fakultete je, da kot vodilna srednjeevropska raziskovalna ustanova za zdravstvene vede izobražuje odlične strokovnjake ter z raziskovalnim delom ustvarja nova znanja in skrbi za njihov prenos v prakso.k

ČUK, Silvester. Stoletnica slovenske Univerze. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 46-53.

Nepripravljen na srečanje

Napisal Marko na 1. decembra 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki deček v ameriškem mestu Denver je umiral zaradi raka in njegova želja je bila, da bi srečal predsednika Dwighta Eisenhowerja.
Ko so predsedniku to povedali, je sklenil, da ga obišče. S predsedniško limuzino se je odpeljal v Denver, obiskal dečkov dom. Stopil je iz avta, se odpravil do vhodnih vrat hiše in pozvonil. Dečkov oče je odprl vrata. Lepo oblečenega neznanca ni spoznal, zato ga je vprašal: »Koga pa želite?« Tedaj se je ob očetovih nogah pojavil deček in radovedno ogledoval obiskovalca, ki se je predstavil: »Sem predsednik Dwight Eisenhower in sem prišel sem, da se srečam z vašim sinom.«
Dečka je prijel za roko, ga povabil k avtu in mu ga razkazal. Povabil ga je, da sede vanj. Poslovila sta se s stiskom roke in prijateljskim objemom.
Oče je stal pri vratih ter od tam opazoval dogajanje. Pozneje je pripovedoval, da je bil na srečanje s predsednikom države nepripravljen. Na sebi je imel stare kavbojke in umazano majico. Če bi vedel za predsednikov prihod, bi se bolje pripravil, se lepše oblekel.

Mi vemo, kdo prihaja k nam, zato se v adventu dobro pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Urednikova beležnica december 2019

Napisal Marko na 30. novembra 2019. Objavljeno v Beležnica.

Tokratno decembrsko Ognjišče je obdano s še več prilogami kot običajno – kar tremi! Tudi letošnjemu je dodan stenski koledar za leto 2020 s fotografijami, navdihujočimi mislimi in seveda kalendarjem, z godovi svetnikov in cerkvenimi prazniki. Tudi katalog knjig Ognjišča je postal že stalnica decembrske številke. Kot običajno so v njem predstavljene novosti, ki jih je letos kar precej, obenem pa predstavljamo še druge knjige, primerne za decembrsko obdarovanje tako otrok in mladostnikov kot odraslih.

Nova pa je adventna priloga, nekakšen duhovni adventni koledar. Na trgu je namreč veliko adventnih koledarjev, ki bolj odvračajo od prave priprave na božič kot pa nas pripravljajo nanj, saj so močno skomercializirani. Zato smo pripravili adventni koledar z duhovnimi mislimi, ki nas bodo vsak dan adventnega časa – in še naprej skozi božični čas do Sv. Treh kraljev – duhovno pripravljale na praznik Jezusovega rojstva in pomagale, da bi v božičnem praznovanju začutili Božjo bližino. Na hrbtni strani koledarja pa sta dva posterja (božični in velikonočni), ki ju boste lahko obesili, potem ko bo adventni koledar odslužil.

Misli za duhovni adventni koledar so vzete iz nove knjige Andreje Schwarz Divji božič. Naslov knjige je provokativen. Mnoge v adventnem in božičnem času spremlja veliko stresa in hitenja, čeprav si tako želimo miru, ko pričakujemo drugačne, globlje doživete praznike. Pisateljica nas povabi, da prekinemo z ustaljenimi navadami in si ustvarimo prostor, v katerem bomo lahko začutili Božjo bližino.

Na glasbenih straneh smo k pogovoru povabili Mojco Bitenc Križaj, ki je predstavila glasbeno operni svet in pove, kako kot glasbenica doživlja decembrsko adventni čas. O svojem poslanstvu redovne sestre uršulinke je spregovorila s. Božena Kutnar, na straneh za zakonce pišemo, zakaj je zakrament svetega zakona res zakon, na pojav bolezni oz. bolečin v grlu in žrelu pa smo pogledali na straneh znanosti, kjer lahko izvemo več o tem, zakaj do obolenja sploh pride.

V letu, ko je bilo že nekaj jubilejev, tako nismo spregledali najprej 100-letnice ljubljanske univerze, kateri je posvečena priloga, pa tudi 200-letnice smrti barona Žiga Zoisa. O njem nam je v pogovoru spregovoril dr. Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU soavtor razstave o knjižnici barona Žiga Zoisa, ki je na ogled v Razstavni dvorani NUK. S knjigo je bil povezan tudi naš tokratni obisk, ko smo obiskali našo prenovljeno Slomškovo knjigarno v Mariboru, kjer smo pogledali na skoraj 30-letno pot, ki jo je ta knjigarna že prehodila in kaj v njej lahko najdejo njeni obiskovalci.

S temo knjig smo začeli pogovor s predsednikom Državnega sveta Alojzom Kovšco, tudi zato, ker je od 26. novembra do 1. decembra potekal v Cankarjevem domu 35. slovenski knjižni sejem. Na njem je sodelovalo tudi Ognjišče, ki je imelo svoj prostor, kjer ste si lahko ogledali naše novitete in druge knjige ter jih kupili s posebnim sejemskim popustom.

Kako nas branje Ognjišča obogati in celo usmeri na pravo pot življenja, nam govori tokratno pismo meseca (stran 6) s povabilom, naj sebi in drugim naročimo Ognjišče. Tam dobimo tudi več podrobnosti o naročnini na našo revijo za prihodnje leto, ki bo ostala enaka letošnji.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 4.

Iščemo in odkrivamo smisel

Napisal Marko na 27. novembra 2019. Objavljeno v Staranje in duhovnost.

To, da se človek lahko orientira na svoji življenjski poti, omogočajo naše duhovne zmožnosti. In to, da dojemamo razmere, v katerih živimo, in se v njih od spočetja in smrti razvijamo – da odkrivamo smisel svojega življenja. Iskanje in odkrivanje smisla je odločilna duhovna zmožnost. Zlita s človekovo notranjo svobodo tvori bistvo duhovne razsežnosti. Najvišja človeška potreba je, da išče smisel vedno in v vsem, zavestno in intuitivno, enkrat v navdušenem vriskanju, drugič v smrtni stiski in v potu svojega obraza. Človekovo iskanje smisla je tudi najbolj uhojena steza k Bogu.

Med psihologi se je pomenu smisla v človeškem življenju posvetil Viktor Frankl (1905–1997). Ugotavljal je, da je smisel naša odločilna motivacija, imenoval jo je volja do smisla. Ker je bil psihoterapevt, je pomagal ljudem iskati konkretni smisel v situaciji, v kateri so se zapletli. Bil je tudi pronicljiv antropolog in odkrival celostno povezanost naših malih smislov, ki jih udejanjamo iz trenutka v trenutek: ko delamo in ko počivamo, ko eden pospravlja stanovanje in drugi ustvarja umetnino, ko človek doživlja vrhunsko navdušenje in ko preživlja smrtno obsodbo v koncentracijskem taborišču – med drugo svetovno vojno se je to zgodilo njemu in po tej grozni izkušnji je napisal eno najbolj branih knjig na svetu Kljub vsemu rečem življenju DA.
Na strokovni poti, ki jo je začel Frankl, raziskujemo človekovo voljo do smisla logoterapevti. Razvijamo načine za iskanje in uresničevanje vsakdanjih smislov ter za njihovo povezovanje v celosten smisel življenja. Poglejmo na to pot s treh razglednih točk: s prve bomo videli smisel kot energijo, z druge kaj je smisel, in s tretje, da je doživljanje smisla človeška zmožnost za spoštljiv odnos do tega, kar nas omogoča in presega, vernemu človeku pa za odnos do Boga.
SMISEL JE PRIVLAČNA MOTIVACIJA
Energija je ena od najbolj iskanih dobrin. Če zmanjka elektrike, je vse narobe: od teme preko nemega televizorja do segrevanja zamrzovalne skrinje. Boj za naftno energijo je v ozadju vojn na bližnjem Vzhodu. Med boleznimi je zelo huda depresija, pri kateri človek nima nobene energije.
Energijo, ki spravlja v tek vse, kar ljudje mislimo, čutimo, doživljamo, hočemo in delamo, imenujemo z ustavljeno tujko motivacija; po slovensko nagib, gibalo, pogon – iz istega korena kot motivacija je tudi beseda motor. Ljudi poganjata dve vrsti motivacije: potisna in privlačna.
Potisno motivacijo imamo skupno z vso ostalo naravo. Naše življenje teče na pogon fizičnih, kemičnih in bioloških sil. Potiskajo nas telesne potrebe po hrani, zraku, gibanju …, da reagiramo na dražljaje, ki jih naši živci zaznajo v nas samih in v okolju. Tudi vpliv ljudi v skupnostih je močna potisna sila, ki poganja naše doživljanje in ravnanje – kaj vse storimo vede ali nevede pod vplivom norm, reklame, ker drugi tako delajo; zato, da ne bomo izjema ali pa zato, da bomo opazna izjema. Potisna motivacija ni naša osebna volja; potiska nas nevidno “od zadaj, od strani ali od spredaj” v neko smer, ki se včasih izkaže kot dobra za razvoj, včasih pa ne.
Za to, da lahko presodimo, katere sile od zunaj in v nas samih nas potiskajo v zdrav človeški razvoj in lepše sožitje, katere pa ne, imamo privlačno motivacijo. To je človeška zmožnost, ki je druga živa bitja je nimajo. Izvira od znotraj iz človekove osebne zavesti in deluje preko njegove vesti. Zakaj se imenuje privlačna? Z njo uvidimo, kaj je v naši misli, čustvu, občutku, želji, hotenju, dejanju, zunanjih razmerah in vsem drugem res vredno. Tisto, kar je v vsaki stvari vredno, pa človekovo zavest in vest privlači, podobno kakor magnet železo – to je smisel. Smisel je notranja motivacija, ki nas usmerja v zdrav človeški razvoj. To, da doživljamo smisel trenutka in situacije, v kateri se nahajamo; smisel svoje misli, hotenja in ravnanja, smisel svojega življenja in sveta kot celote, je naša zadnja, najvišja in najmočnejša energija, v moči katere živimo in se razvijamo kot ljudje.
KAJ JE SMISEL?
Beseda smisel je zelo sorodna z besedami misel, premisliti, zamisel. Ko človek s svojo mislijo uvidi, kako je neka stvar zamišljena, odkrije njen smisel; ko uvidi, kaj neka beseda in dejanje pomenita, razume njun smisel.
Živali ravnajo nagonsko: v njihovih možganih so avtomatični algoritmi, kako naj se odzovejo na določen dražljaj v sebi ali od zunaj, da bodo preživele in se bo razvijala njihova vrsta. Živali čutijo in uresničujejo smisel instinktivno, pri človeku pa je ta način precej odmrl. Nadomešča ga zavestno iskanje in uresničevanje smisla. Zavestno usmerjanje samega sebe se v človeštvu čedalje bolj razvija.
Človekov um pride s pozornostjo, z vživljanjem in s komuniciranjem v osebni stisk z doživljanjem in ravnanjem drugega, tako da ga lahko razume. In prav tako razmere, v katerih se nahaja. Zato človek vidi več možnosti, kako razumeti dano situacijo, drugega človeka in sebe. Pri tem lahko tudi uvidi, da je ena od možnosti najbolj smiselna – to je prava, dobra in vredna razvojna ‘zamisel’. Ko se človek iz leta v leto razvija, lahko uvedeva, da je tek življenja in sožitja neka smiselna celota. Krepi se mu globoko pra-zaupanje, da je razvoj, ki je pripeljal svet in ljudi do njega, in ki sedaj omogoča njemu, da živi in se razvija, vredna celota – da ima smisel celotno njegovo življenje, zgodovina in bivanje. Da se uresničuje neka vredna ‘zamisel’, ki ga presega človeško zavest in vse bivajoče, vendar ji lahko zaupamo.

Prelistajte

Naročite revijo

Smisel torej lahko le iščemo in ga najdemo v stvareh samih, v konkretnih situacijah in razmerah ter v nas samih; v stvarni danosti, katere del smo. Ko ga odkrijemo, mu lahko sledimo ali pa ne. Smisel je notranja zakonitost, notranja struktura vsega, kar obstaja in se razvija, zato je zgrešeno stališče, da sebi in stvarem dajemo smisel, da stvari mi osmišljamo. Smisel ure je, da kaže čas; če otrok tega smisla ne more uvideti in jo razstavlja kot igračo, s tem ni nanovo osmislil ure, ampak jo je uničil; in če gizdalin nosi modno uro, svoj čas pa zapravlja, ni s tem dal uri novega smisla, ampak jo zlorablja pri tratenju svojih možnosti za smiseln človeški razvoj. Glede smisla je prva človeška naloga njegovo iskanje, druga pa uresničevanje odkritega smisla.

URESNIČEVANJE SMISLA JE ČLOVEKOV NAJVIŠJI DOMET
Iskanje in uresničevanje smisla je najvišji človeški domet v duhovnem preseganju samega sebe. Seveda je pri tem mišljena človeška duhovnost, ki se z naše naravne strani steguje čez meje fizičnih, kemičnih, bioloških, psihičnih in socialnih zakonitosti v svobodno razvijanje sebe, sožitja z drugimi ljudmi in z naravo. Ta naravna duhovnost je skupna vsem ljudem vseh kultur in nazorov. Je edina človeška zmožnost, ki lahko v starosti raste in se krepi. Telesno in duševno zdravje s starostjo nujno pešata, duhovno pa se lahko ob svojih izkušnjah in spoznanjih razvijamo do smrti. In če se človek zdravo razvija duhovno, se s tem avtomatično razvija tudi njegovo sožitje z ljudmi in z naravo ter, če je veren, z Bogom.

Verovanje je svobodna pritrditev izkušnji človeštva, da je naša bivanjska potreba po smislu pristen čut, ki prestreza govorico absolutnega smisla ter da je tiha božja Beseda ljubeči pogoj vse danosti. Vse vere zaupajo, da je Bog začetna Za-misel, Gibalo razvoja in končni Smisel vsega. Ne glede na verovanje, pa je se človeštva razvija iz zaupanja v to, da ljudje lahko iz trenutka v trenutek svobodno iščemo smiselno možnost, da je njeno udejanjanje naša naloga v tisti situaciji in da te naloge naredijo smiselno celoto človekovega življenja.
Frankl je o tem presežnem vidiku napisal knjigo Človekovo iskanje zadnjega smisla, njegova učenka Elisabeth Lukas pa je v svoji starosti (2018) napisala knjigo Frankl in Bog.

J. Ramovš, (Kakovostno staranje), v: Ognjišče, 11 (2017), 24-25.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing